Ljubljana's feminist and LGBTI initiatives in 'Jungle World'

The 38th issue of Berlin-based weekly Jungle World focused on Slovenia. Nicole Tomasek wrote about feminist and LGBTI initiatives in Ljubljana in an article entitled Von rot nach pinklila (in German). 


Von rot nach pinklila

Die slowenische Gesellschaft ist seit der Unabhängigkeit des Landes konservativer geworden. Feminismus ist verpönt, die Homophobie nimmt zu. Dagegen kämpfen die feministische und LGBTI-Community.

von Nicole Tomasek


Ein wildes Mädchen und deutsche Terroristinnen waren die Vorbilder. Seit dem Jahr 2 000 organisieren feministische Aktivistinnen in Ljubljana das international bekannte queerfeministische Festival »Rdeče Zore« (Rote Zora). Angesichts der gesellschaftlichen Umstände in Slowenien ist der Name durchaus provokant. Dabei geht es nicht so sehr um die Rote Zora, die Heldin des antifaschistischen Jugendbuchs »Die rote Zora und ihre Bande« von Kurt Kläber, der unter dem Pseudonym Kurt Held veröffentlichte, und auch nicht um die gleichnamige anarchafeministische Stadtguerilla aus den Siebzigern in der Bundesrepublik – die Organisatorinnen beziehen sich nur positiv auf die weibliche Bandenbildung und den Kampf um Rechte, lehnen Gewalt jedoch grundsätzlich ab. Für Aufsehen sorgt vielmehr der Zusatz »queerfeministisch« selbst.

Im generellen gesellschaftlichen Backlash werde »Feministin« von vielen als abwertender Begriff verwendet oder mit »Männerhasserin« gleichgesetzt, sagt Tea Hvala. Die 31jährige Slowenin ist seit 14 Jahren in der feministischen und LGBTI-Szene aktiv und beteiligte sich unter anderem an der Organisation des Rdeče Zore-Festivals. »Ich denke, ›feministisch‹ ist ein viel provokanterer Begriff als ›queer‹«, beschreibt Hvala die derzeitige Lage in Slowenien.

Viele Rechte, die Feministinnen im Laufe von Jahrzehnten erkämpft hatten und die bereits als selbstverständlich galten, würden nun wieder in Frage gestellt. Hvala erwähnt eine Studie der slowenischen Geisteswissenschaftlerin Lilijana Bur­car, die rechtliche Errungenschaften in Ländern des ehemaligen Ostblocks mit denen in Westeuropa vergleicht. Burcar kommt zu dem Schluss, dass Frauen im Sozialismus im Durchschnitt besser dastanden als ihre Geschlechtsgenossinnen im Westen, zum Beispiel was bezahlten Mutterschaftsurlaub, das Recht auf Abtreibung oder die Kinderbetreuung anging. Vereinzelte Errungenschaften wurden jedoch zurückgenommen.

In den vergangenen Jahren stand das Recht auf Abtreibung in Slowenien bereits mehrmals zur Debatte, wurde jedoch noch nicht eingeschränkt oder abgeschafft. In letzter Zeit wurde die Neuregelung des Familiengesetzes, bei dem es unter anderem um die Rechte gleichgeschlechtlicher Partnerschaften geht, im Parlament heiß debattiert. Dabei sei auf sexistisches und homophobes Vokabular zurückgegriffen worden, das »vorher durch 20 Jahre Aktivismus eigentlich abgeschafft schien«, sagt Hvala. Insbesondere katholische Gruppen verteidigen das konservative Familien-ideal und rufen zu Protesten gegen »Kindesmissbrauch« und »Perversion« auf, die sie Familien mit gleichgeschlechtlichen Partnern anlasten.

Die katholische Kirche setzte sich maßgeblich für die reaktionäre gesellschaftliche Wende ein. Mindestens 60 Prozent der slowenischen Bevölkerung sind römisch-katholisch, aber nicht alle Katholiken sind fundamentalistisch. Sexismus und Homophobie nahmen in der unsicheren Übergangsphase nach dem Ende des Sozialismus allgemein zu.

Ein konservativer Wandel ist natürlich nicht nur im ehemaligen Ostblock zu verzeichnen. Und selbst im Sozialismus war nicht alles lila. Trotz fortschrittlicher Gesetzgebung unterlagen die Frauen einer dreifachen Belastung: Sie sollten sich im Beruf beweisen, sich um Haushalt und Kinder kümmern und sich noch dazu im Sinne der Parteiführung politisch engagieren. Es galt die Doktrin, dass mit dem Ende des Klassengegensatzes automatisch die Frauen befreit seien. Sie wurde erst in den Siebzigern von autonomen feministischen Gruppen in Frage gestellt.

In den Achtzigern entwickelte sich in Slowenien eine große soziale Bewegung aus Pazifisten, Künstlern, Punks, Feministinnen und anderen, die später auch zu den Besetzerinnen und Besetzern des autonomen Zentrums Metelkova (siehe Seite 5) gehörten. Die staatliche Repression beschränkte sich meist auf die Kontrolle »oppositioneller« Tätigkeiten, Verhaftungen waren selten. Die relativ progressive Jugendorganisation der Kommunistischen Partei wirkte zudem als Puffer zwischen den sozialen Bewegungen und der dogmatischen Parteiführung. Mitte der Achtziger entstand auch die slowenische Lesben- und Schwulenbewegung. Die Radikalität der sozialen Bewegungen ging jedoch nach der Unabhängigkeit Sloweniens größtenteils verloren, als viele Gruppen in NGO aufgingen. Die Angst vor dem Krieg und die Eskalation der Gewalt hinterließen auch in dem nicht direkt von Kriegshandlungen betroffenen Slowenien Spuren. Radikale Forderungen wurden etwa zugunsten von Flüchtlingsarbeit zurückgestellt.

»Das hinterließ für zehn Jahre einen leeren Raum«, beklagt Hvala das Fehlen radikaler Praxis. Dieser Raum wird erst langsam wieder gefüllt. Eine feministische Szene gebe es heute kaum. Auch in der LGBTI-Szene verabschiedete sich eine Generation mehr oder weniger vom öffentlichen Aktivismus. Viele ehemals Engagierte landeten im NGO-Sektor oder an den Universitäten. Dort toben sie sich in den Gender und Queer Studies aus. Eine Verbindung von radikaler Theorie und Praxis werde durch die fehlende »Präsenz auf der Straße« erschwert, urteilt Hvala. Der affirmative Gebrauch des Wortes »queer« beim Rdeče Zore-Festival sei ein Versuch, den Begriff wieder zu radikalisieren.

Mit dem Begriff »queer« haben in Slowenien jedoch einige Probleme. Die wenigsten bezeichnen sich so, er wird meist als unpolitisch abgelehnt. Es seien vor allem junge Lesben und Schwule, die noch nicht ihr Coming-out hatten, oder Heterosexuelle, die sich der Szene verbunden fühlten, die für sich eine »queere« Identität beanspruchten, fand Hvala in ihrer Forschung zum Thema heraus. Der Begriff wurde erst in den Neunzigern, zusammen mit den darum bereits geführten Diskussionen, aus den USA importiert. Von der ursprünglichen Radikalität ist wenig angekommen. Viele kritisieren vor allem eine Haltung, die der Parole »Alles ist möglich« entspricht und die gut zu flexibilisierten Arbeitsverhältnissen passe und eher eine Unsichtbarkeit von Lesben, Schwulen, Transpersonen und anderen erzeuge, als neue Möglichkeiten zu eröffnen. Einen konservativen Wandel auch innerhalb der Szene beschreibt zum Beispiel die bekannte lesbische Schriftstellerin Nataša Velikonja. Die Leute würden »domestiziert« und versteckten sich in Internetforen, anstatt sich den öffentlichen Raum anzueignen.

Auch gegen Akademikerinnen der Queer und Gender Studies existierten Vorurteile, sagt Hvala. Eine der von ihr Interviewten gab an, »conquistadoras«, heterosexuelle Frauen, die sich ein Scheibchen Widerständigkeit aneignen möchten, benutzten das Attribut »queer«, um ihre akademische Karriere zu fördern. In der Lesbisch-Feministischen Universität (LFU) auf dem Metelkova-Gelände geht es anders zu. Vesna, Teja, Tadeja und andere Frauen diskutieren einen Text von Alan Sears zu queerem Antikapitalismus. Die Bezeichnung »Universität« ist ironisch gemeint, es geht eher darum, der allgemeinen Perspektivlosigkeit Selbstorganisation und dem häufig nur auf Party ausgerichteten Queer-Aktivismus eine theoretische und auch andersartige kulturelle Auseinandersetzung entgegenzusetzen. Die jungen Leute seien apolitisch und konsumorientiert, beschweren sich die Frauen der LFU.

Ana Jereb, die bereits in verschiedenen Gruppen aktiv war und unter anderem das Festival Rdeče Zore mitorganisierte, sieht jedoch noch ein anderes Problem, das politischen Aktivismus erschwere. Die Prekarisierung der Arbeitsverhältnisse führe dazu, dass alle nur noch mit der Jobsuche und dem eigenen Überleben beschäftigt seien und gar keine Zeit für autonome Organisation hätten. Sie sieht einen Zusammenhang zwischen Arbeiter- und Frauenrechten, versteht diesen aber anders als die alten Sozialisten so, dass beide Hand in Hand gehen müssten. Ohne bessere Arbeitsbedingungen seien der feministische Kampf und der von LGBTI aussichtslos. Den chauvinistischen Strukturen innerhalb der Arbeiterbewegung müsse ebenso begegnet werden. Obwohl vor allem Frauen von der Verschlechterung der Arbeitsbedingungen betroffen sind, sind es in Slowenien, zumindest in der radikaleren LGBTI- und feministischen Szene, vor allem Lesben, die kulturelle und politische Veranstaltungen organisieren. Manchmal kommt dabei die Theorie auch in der Praxis an. Einige Teilnehmerinnen des Rdeče Zore-Festivals sagten Hvala, sie seien beeindruckt gewesen, dass Feminismus auch etwas sei, das im täglichen Leben Anwendung finden könne.

Jungle World, Nr. 38, 22. September 2011

Predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabava v podporo Rdečim zoram

.

.
Feministični in queerovski festival Rdeče zore vabi na

predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabavo v podporo Rdečim zoram

v soboto, 24. septembra ob 20.00 v klubih Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q) in Monokel (ŠKUC-LL), Metelkova mesto, Ljubljana. 

Vabljene, vabljeni!

Tea Hvala (ur.): Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, 2010)
Slovenščina / angleščina, mehka vezava, 104 str., 32 čb fotografij, naslovnica: Anna Ehrlemark

V zborniku intervjujev, ki so nastali ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor o svojem prispevku k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji z urednico razpravljajo nekdanje in sedanje (so)organizatorke festivala: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik. Zbornik je izšel lani pri društvu KUD Mreža.

Na predstavitvi, ki jo bo vodila Tea Hvala, bodo sodelovale Nataša Serec, Lidija Radojević, Vesna Vravnik in Danaja Grešak.
Med predstavitvijo bo potekala projekcija fotografij s preteklih Rdečih zor.

Povezave: Več o knjigi. Izbor citatov. Intervju z urednico.

Izid zbornika so omogočile številne donatorke, Mestna občina Ljubljana - Urad za mladino (Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje) in Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad za mladino.

Po predstavitvi vas bomo seznanili še z dvema novejšima publikacijama, ki se posvečata postjugoslovanskim feminizmom: zbornikom Feminizam: politika jednakosti za sve (2011) in prvo številko spletne revije Uzbuna.

Sobota, 24. september ob 20.00 v klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop prost.


Ob 22.00 se v klubih Monokel in Tiffany prične zabava v podporo festivalu Rdeče zore.

Z vašo udeležbo se bo festival otresel finančnih težav – in tako lažje podpiral delo umetnic in umetnikov, aktivistk in aktivistov ter teoretičark in teoretikov, ki s svojimi feminističnimi, lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi in queerovskimi intervencijami motijo obstoječi (spolni) red. 

Zvok:
Omelette du fromage (hippie electro)
DJ Protein (electro)
DJ Zenith Nadir (house)
The Apple Pie (electro swing, Esterion)









Dekor:  
ExTraShing

Slika: duo
i.G.S.empl (Gaja Madžarevič, Simona Jerala)










... in kot se šika: koktejli, knjige, broške, majčke in vrečke Rdečih zor.

Sobota, 24. september ob 22.00 v klubih Monokel (ŠKUC-LL) in Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop: 3 € do polnoči, 4 € po polnoči

Za izkazano solidarnost se zahvaljujemo vsem nastopajočim in ekipama klubov Monokel in Tiffany!

Svetovi drugih - priče iz Sarajeva

Zadnja delavnica skupinskega pisanja feministično-queerovske znanstvene fantastike Svetovi drugih je potekala 9. septembra 2011 na festivalu ženske angažirane umetnosti PitchWise, ki se je letos šestič odvijal v Sarajevu. Podobno kot na prejšnjih delavnicah smo se tudi v Kulturnem centru Sarajevo ravnale po nadrealističnih receptih za skupinske besedne igre in se poželjivo ozirale k feministično-queerovskim svetovom, ki zaenkrat spadajo še v znanstveno fantastiko.

Pravila iger 'definicije (vprašanja in odgovori)', 'pogojniki' in 'izvrstno trupelce' lahko v angleščini preberete na tej povezavi. Spodaj lahko preberete prvi izbor povedi in zgodb s sarajevske delavnice, napisanih v slovensko-hrvaško-srbsko-bosanskem jeziku. Seznam bo popoln šele, ko bo vsem udeleženkam uspelo dešifrirati vse pisave in prepisati zgodbe.


Na delavnici so sodelovale: Kristina Andrić, Džejla Bektić, Berina Džemailović, Vesna Đorđević, Dragana Đukić, Ivana Gordanić, Maja Halilović, Amina Herak, Nedžiba Idrizović, Ilona Jerič, Lidija Kajtazi, Tamara Karanović, Selma Kešetović, Anja Tedeško, Ana Vilenica in Safija Zairović.

Udeleženkam se zahvaljujem za sodelovanje, Fundaciji CURE pa za vabilo na festival in izjemno gostoljubje.



Definicije (Pitanja i odgovori)

Šta misliš o današnjem danu?
U svemiru ima svega.

Koliko je sati?
Mnogo.

Šta želiš?
Puno malih slatkih zečeva.

Znaš li šta je ljubav?
Ponekad kad se ne nađe drugih izgovora.

Šta je megalomanija?
Svemirska pita iz antigravitacijskog brašna.

Jesi li ikad se digla u pola noći i zavijala sa vukovima?
Zato što je neko bacio ciglu.

Voliš li banane?
Sve je super, treba se udubiti u sve i zavijati s vukovima!

Ili znaš gde je otišla banana?
Tamo gde helikopteri šume u komšiluku.

Zašto žirafe ne jedu grožđe?
Izbledeće, plašim se.

Koliko ti je dobar vid?
Deset podeljeno sa dva.

Koliko si queer danas?
U slavini ima vode.

Šta je smisao života?
Diktafon, fotoaparat i hljeb.

Kako nastaju mobilni telefoni?
Pa ljepo bona, kako neznaš!

Koliko je visoko?
Pa zavisi koliko pingvina bude gladnih.

Zašto nisi kupila ružnati šešir?
Zato što su brojevi nestalna kategorija.

Kada ćeš obojiti obrve?
Kad se popiškim u travu.

Koliko si kolačića pojela?
Trudim se, da ne razmišljam o tortici.

Šta misliš kad šetaš ulicom u zadnje vreme?
Da ima ljubavi i vatre.

Kondicionali

Ako se budemo zadržale duže u pustinji, sačekaću sljedeću komercijalu.

Ako bi se ti zaustavila nasred ceste, onda bih ja otišla na pitu ispod sača.

Ako bi jahala konja, onda bi jela šampite.

Ako se nasmiš, organizirat ću uništavanje njihove štampe.

Ako krenemo odmah, možemo uhvatit leteću metlu.

Ako sutra mačka zaspi, popeću se na traktor.

Kad bi pala kroz staklo, meditirala bih kraj reke i sjedinila se s prirodom.

Kada bi imala uber awesome superpowers, onda bi pobjegla u kanalizaciju.

Kad bi se našla u liftu sa Madonnom, onda bi se smijala do kraja života.

Kad bi se sunce ugasilo, onda bi letjela.

Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće.

Kad bi Sarajevo bilo u Africi, nekako bi pronašla izlaz.

Kad bih se našla u drugom tjelu, onda bi ljudi imali više strpljenja drug z drugim.

Kada padne lopta, ja ću plesti goblene.

Kada bi uzela nož i gulila krumpir, ostavila bih sve i preselila se na Veneru!

Kada bi krenula prema mjesecu, otišla bi na prstima, da te ne probudim.

(Kratki) odlični leš

Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru.

Tristohiljada livada spava kod plave rjeke.

Lepa zebra ide u ljuti indigo.

Nadjačani grah voli dlakavu ružu u lošem stanju.

Svilena zubdana trči prema šarenom kišobranu.

Ljubičasta banana je pojela čupavu pećinu.

Ljubičasta banana trči u ljepoj ljubičasto-crni kugli.

Lijepa olovka ide prema pospanom suncu.







(Dugi) odlični leš 

Kada bih imala svu moč u državi …
Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće. Zašto ne sadimo drveće od novca? Zašto još to nisu izmislili. Zašto nisu izmislili food drvo? Onda bi sve lakše bilo. Ipak zadovoljni smo i ovim našim nemutantskim drvećima. Ljeti su monotoni, dosada. U jesen mijenjaju boje ko osječaji šarenilo. Svaki list pada različito, nema monotonije. Sve šuška, listovi plešu. Kao da vode ljubav.

Zašto se ne probudiš jedan dan sa uber awesome superpowersima i možeš da vladaš državom? Diktature treba. Pohapsiti i zatvoriti sve mrzitelje prirode. Zašto svi ne odemo u šumarak na potočić spojit se sa unutrašnjim mirom, da vodimo ljubav? Budimo hipijevi. Ljubav nije za pičkice, pička si ako mrziš ljubav. Zašto svi ne zaboravimo na se, udružimo se, napravimo ogroman kolač i usput sadimo drveće; vračamo staro. Legalizujmo gay brakove.

PIČKA. PIČKA. PIČKA. Volimo pičke. Ja znam, da je volim. I sada, lijepo da se izrazim, nabijem vas sve na svoj fantomski kurac. Mene vaše norme ponašanja uopće ne zanimaju. To je valjda neka ironija. Zato što slavim nježnost, moram da se borim, da iznalazim nove načine da spasim sopstvenu kožu od vaših stigmi, vaših značenja. Prošla su vremena kada je John Lennon zajedno sa Yoko Ono upozoravao, da ne posežemo za nasiljem, jer kada vas isprovociraju za nasilje, znaju šta će s vama. Ne znam, nalazim se na ivici svijeta, sa slušalicama na ušima iz kojih trešti ljuti glas Marylna Mansona: FIGHT! FIGHT! FIGHT!

Jebeš ti to sve. Sve je to ludo i bolesno. Boriti se za ljubav – bolest uma, koja vlada svjetom i to svjetom koji je izmislio jedan kuronja u svom officu. Zato i samo zato volite se, poštujte jedni druge, vodite ljubav i sadite drveće. Zar to nije poanta života? Što ti više treba? Haj sad reci. Nema veze sve će doć na svoje kad se digne revolucija na planeti zemlji i potamani svakog kuronju u officu i spali ga na lomači. Strpljen spašen.
 

Već pet godina živi u tišini 
Već pet godina živi u tišini i bulji u svoje sove, pčele, vrane, jabuke, kruške. Nikad neće nać ono svoje pismo al nema to veze jer je nabavio novu antiknu uniformu i prodat će je na dražbi kao i ono prošlo, da može nastavit živjet u tišini. Prostor tišine. Da se barem nalaziš. Tu. Da ne ovisiš o drugima, o osjećajima. Da ne budeš stvar. Da promijeniš sebe. Vjetar vijori tvoju kosu. Opusti se, kažeš si, sve se treba proći. Nemoj da ta tišina preovlada s tobom. Nije ni toliko dobra. Uniforma će se poderati, novac od uniforme će biti potrošen. Ne možeš kupiti sreće sa njim. Preovladava s tobom. Daj si reci: Današnji dan nema granica, ne nosi pasoš sa sobom. Nemoj postati pjesnik tame i tišine …

Pjesnikinja udahnula dim cigarete i pogledala kroz prozor. Ostao joj je jedino sredstvo bijega u drugi svjet. Razmišlja: Hvala na ovoj cigareti. Razmišlja opet: Kako ljepo život prolazi … kao i ova prokleta cigareta. Ne može napolje. Zatvorena je u ovoj ludnici duži niz godina. Dali je pitate tačno za broj, ne bi vam znala reći. I da li je to zaista važno? Zatvorena zajedno sa ostalim pacijenticama i tišinom dočekuje zoru. Tretiraju je kao dijete iako je odrasla žena. Zna ona i zašto. Dijete ne sanja slobodu, nego dobrog gospodara, nekoga tko će u njegovo ime, u ime njegovog dobra, osloboditi ga odgovornosti.

Nakrivila je šešir i zagledala se u svoj odraz u ogledalu. Čuvaj se slike, rekao je Lacan. Iskrivljena stvarnost. Uvijek iskrivljena stvarnost, ali i ta razarajuća spoznaja, da nova ne postoji. Nalazi se u sobi punoj odraza, refleksija i ne zna koja je ona. Da li je njezino tijelo uopće materijalno? Dali postoji u vremenu i prostoru? Postoji li vrijeme i prostor? Kako da ona sada kaže svojoj majci da je zove bog, a ona pere suđe? Odaziva li se uopće netko tom pozivu? Problem je sav u tome: ona to ne želi raditi, ali mora, jer nema nikoga drugog da preuzme tu paklenu ulogu. Lakše je izbrati komfor svakodnevnog ponavljanja. Obuci opeglane košulje, obuj lakirane cipele. Pričaj nešto lijepo kao „Ništa nije završeno dok je čovjek živ“ ili „Sve se može kad se hoće“. Hoće li netko jednog dana znati, da je postajala u vremenu i prostoru? Čemu taj strah od nestajanja? Da li zbog toga piše?

Jako zajebano vrijeme, naglas razmišlja pjesnikinja, vrijeme je da lik koji želi predati svoje pismo okonča misiju i shvati, da je izmišljen lik.


Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru 
Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru. Zeleno oko zagleda crveno oko. Zeleno oko je ljuto. Reži! Neko joj je uletio na teritoriju. Zeleno oko i crveno oko počinju borbu na život i smrt. Ovako ta borba izgleda: dva oka zure jedna u drugu. Povremeno škilje, namiguju. Tešku artiljeriju čuvaju za kasnije.

Moglo bi se reči da su te oči u određenom raskoraku, neuhvatljive na istoj razini sporazumijevanja. Jer zeleno oko služi kao refleksija crvenom oku, a i crveno oko shvata da mu je zeleno ogledalo.

Kažu da so oči prozor duše ali zelenooka Azra nije vjerovala u dušu, samo u precizne anatomske činjenice kakve je prižekljivala od sada određenog i savladanog Fuada. Izgledao je tako krhko među tim žutim lišćem, ne znajući da li da moli za milost ili da traži još. Ipak, ta drskost ... Koliko god mislila, da ga je pritisla i uništila mu svaku priliku da ponovo sakupi rasuti identitet, bilo je nečeg ponosnog, nesalomljivog u tom preljepom dječaku.

Sunce je sišlo u šumu. Objasnio je crvenom i zelenom oku da su dijelovi cjeline i da oba oka pripadaju sunčevom spektru boja. Crveno, zeleno, žuto, plavo oko. Sve te boje je posjedovao taj dječak, smatrala je Azra. Čak ga se malo i bojala zbog tih boja, jer je čudno izgledala zelena irokeza na glavi, ljubičasto i crno oko, jaka čeljust, poderana odjeća, lanci, čizme i duša na jakni. Tačno je znala kada on prolazi pod njenim prozorom. Svaki dan u 17.00 je dolazio da se rukuje s nekim tipom koji bi mu dao paketić a on njemu novac. Redovno ga je promatrala i uvijek se pitala šta li je u tom paketiću i zašto svaki dan. Ali nije previše razmišljala o tome sve dok ga je ona mogla vidjet.

Jednog dana se nije pojavio. Umjesto njega je drugi dječak kasnio. Svaki dan, različito vrijeme. Zeleno oko je počelo suziti. Duša je slomljena. Nema ga. U paketiću je smrt. Zašto nije uzeo njen paketić ljubavi i života? Oči su ogledala duše, ljubičasto i crno oko. Ne mogu prežaliti. Otišla je do tipa po paketić. Krenula je za svojim očima sudbine. Umrla je. Na rajskom kolodvoru izlazi iz voza, čekao ju je s ružom, rozom.

Gostovanje na festivalu PitchWise

V četrtek, 8. septembra se v Sarajevu prične 6. mednarodni festival ženske angažirane umetnosti PitchWise. Osrednja tema letošnjega festivala je spreminjanje ali premikanje meja in glede na število sodelujočih umetnic, aktivistk in predavateljic lahko pričakujemo pravi "pičvajz", ki se bo začel z ulično akcijo na Baščaršiji.

Udeleženke iz Slovenije: predavateljica Lilijana Burcar, pesnica Ilona Jerič, didžej kolektiv Female's'Cream in jaz. V petek, 9. septembra bom v Centru za kulturo Sarajevo med 15.00 in 18.00 vodila delavnico Svetovi drugih, v nedeljo ob 10.00 pa bo prav tam potekala predstavitev zbornika Rdečke razsajajo!.

Celoten program si lahko ogledate na spletni strani Fundacije CURE. Vabljene, vabljeni!

Filmsko skupinsko pisanje: Preoblečena filmska svetovja

Škratova filmska šola vabi na prvo delavnico te vrste v logih Škratove filmske šole, ki združuje film, svinčnike in dobro staro, neskončno prostrano domišljijo.

Filmsko skupinsko pisanje: Preoblečena filmska svetovja

Na delavnici – recept za slednjo smo dobili po prebiranju knjige Svetovi drugih, ki jo je uredila Tea Hvala, obsega pa dvajset zgodb, nastalih na delavnicah skupinskega pisanja feministične in kvirovske znanstvene fantastike, ki jih je prav tako vodila Tea Hvala – bomo za izhodišče vzeli nekaj reprezentativnih filmov, ki se na tak ali drugačen način dotikajo letošnje osrednje teme Škratove filmske šole.

Pred pohajkovanjem po širnih fantazijskih poljanah bomo predebatirali nekaj družno izbranih filmskih tekstov. Pogovorili se bomo o njihovih načinih učinkovanja, tipih sporočil, ki jih proizvajajo, o njihovih temah in motivih. Dolžni ne bomo ostali niti pogovoru o njihovem prečenju gledalca, pa tudi širšega družbenega konteksta, v navezavi na letošnji tematski cikel škratovskega filmskega druženja, ki se smuka okoli razmišljanj o filmu in digitalizaciji.

V nadaljevanju delavnice se bomo odločili za eno od filmskih zgodb in jo po zgledu tehnike skupinskega pisanja, ki so si jo izmislili nadrealisti, na sebi lasten način, v improvizacijski maniri, sestavili povsem na novo. Če nas bo šest, bo iz izbrane filmske zgodbe, ki nam bo služila kot začetno ogrodje, nastalo šest novih fantazijskih svetov, saj bo vsak od nas oblikoval novo zgodbo, a jo po petnajstih minutah predal drugemu, ki bo napisano prebral, nato pa nadaljeval tam, kjer se je zgodba končala. Pisali bomo toliko časa, dokler ne bo prav vsak udeleženec nekaj prispeval k vsaki zgodbi.

Novi filmsko-virtualni svetovi se bodo v nova prostorja in časovja izstrelili kar brez kamer. A le za hipec. Najbolj zagrizeni boste nastale zgodbe lahko posneli tudi z vašimi mobilniki ter jih pretočili na video zbiralnik Odprti video.

Predhodni ogledi filmov niso potrebni. Delavnica je brezplačna, s seboj prinesite le pisalo, za papir poskrbimo mi. Nastale zgodbe bomo objavili v Zborniku Škratove filmske šole 2011!

Preoblečeni filmski svetovi se bodo zgodili 19. avgusta 2011 ob 19.00 na vrtu Škratove čitalnice. V primeru dežja se bomo skrili v bibliobus Škratove čitalnice.

Vljudno vabljeni, da se nam pridružite!

Intervju o zborniku 'Rdečke razsajajo!'

Portal 13. brat je 2. avgusta 2011 objavil intervju z mano o nastajanju zbornika Rdečke razsajajo! in festivalu Rdeče zore. Spraševal je Marko Rusjan, objavljeno v spletni reviji 13. brat na tej povezavi.

Pred kratkim je izšla knjiga Rdečke razsajajo!, v kateri je urednica Tea Hvala zbrala pogovore z organizatorkami mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Dogodek je primerna priložnost, da nam urednica knjige poda kratek vpogled (in njen pogled) v nastanek knjige in sam festival Rdeče zore.

Kako si prišla do ideje za knjigo? Na začetku pišeš, da si opazila, da ste organizatorke nevidne kljub veliki količini dela, ki ga opravite. Gre torej pri tej knjigi tudi za samopotrditev, vsaj delni izstop iz sence? V nadaljevanju sicer zapišeš tudi koncept kontrajavnosti, ki je nekakšna oblika alternativne javnosti. Komu je ta knjiga namenjena?

Intervjuje, zbrane v knjigi, sem opravila med pisanjem magistrske naloge iz študij spolov l. 2009. V nalogi sem Rdeče zore obravnavala kot enega redkih alternativnih javnih prostorov (ali kontrajavnosti) v Ljubljani in Sloveniji, ki k druženju, debatiranju in ustvarjanju vabi vse, predvsem pa ženske in spolne manjšine, ki se zanimajo za feministično in queerovsko politiko.  

Za knjižno objavo sem se odločila kasneje – prav zato, da bi bila mnenja intervjuvank dostopna širši javnosti: najprej ljudem, ki tudi sami organizirajo kulturne in politično ozaveščene »naredi sama« dogodke, saj gre za pravi priročnik, zbirko dragocenih nasvetov o tem, kako gojiti in ohraniti egalitarne, nehierarhične odnose v organizacijski ekipi, kako k sodelovanju pritegniti nove sodelavke, kako si zagotoviti denar za delo, če nimaš dostopa do javnih sredstev ipd. Druga ciljna publika so ljudje, ki so vključeni v različne glasbene in aktivistične »scene«, posebej tisti, ki trdijo, da v teh krogih ni seksizma in homofobije. V zborniku bodo našli kar nekaj argumentov, ki trdijo nasprotno: da pri nas obe vrsti diskriminacije prav lepo uspevata, seveda pod krinko domnevne enakopravnosti in politične korektnosti. To še toliko bolj velja za širšo javnost oziroma uradni politični in medijski diskurz, zato je ciljna publika zbornika o Rdečih zorah pravzaprav zelo široka. Nenazadnje pa je knjiga tudi darilo nam samim, organizatorkam festivala. Res je, da potrditev, da je naše delo dobro in politično pomembno, dobimo na vsakem dogodku, ki sproži debato in izostri mnenja vseh udeleženih, vendar se mi zdi pomembno, da smo z zbornikom svojim dosežkom postavile nekakšen simboličen »spomenik«. Saj veš, kako pravijo: če svoje zgodbe ali zgodovine ne napišeš sama, tvegaš, da jo bodo v tvojem imenu zapisali drugi ...  na način, ki ti ne bo všeč.

V zborniku sem uvodoma zapisala, da za organizacijsko delo velja – podobno kot za gospodinjsko delo in intelektualno poustvarjanje (prevajanje, uredniško delo itd.), da je najbolje opravljeno, če ga nihče ne opazi. Ta paradoks je neizbežen. Izstop iz »sence«, ki jo omenjaš v vprašanju, pa ima več opraviti s prizadevanjem Rdečih zor, da bi feminizem v Sloveniji ponovno postal legitimen političen diskurz, saj je po osamosvojitvi iz več razlogov izgubil bitko z naraščajočim populizmom. Ta nagovarja etnonacionalistična, konservativna in katoliška čustva, s tem pa tudi homofobne in seksistične, celo mizogine strahove. Kot so poudarile intervjuvanke: v takšnih razmerah je že to, da se lezbijke in geji, ki običajno zahajajo samo v Monokel in Tiffany, med festivalom tudi v drugih klubih na Metelkovi počutijo domače in varno, velik dosežek!

Dvanajst let je dolga doba za vsakoletno delovanje festivala Rdeče zore. V tem času se tudi generacije menjajo. Kako se je festival soočil s tem problemom? Ali se morebitni umik določenih akterjev nadomešča z novimi silami? V kolikšni meri je to uspešno in kako se menjava generacij pozna pri vsebini festivala, pri samih prioritetah? Verjetno je s tem povezana tudi sprememba naziva iz ženskega v feministični in queerovski festival.

Res je, ekipa se je v preteklih dvanajstih letih stalno spreminjala, obenem pa je vedno obstajalo tudi jedro; organizatorke, ki so, preden so zapustile ekipo, poskrbele za to, da so svoje znanje prenesle na nove sodelavke. To spretnost sta izmojstrili edini ustanoviteljici festivala, ki še vedno sodelujeta pri organizaciji, Nataša Serec in Jadranka Ljubičič. Tudi sama sem se učila od njiju, zdaj pa se postopoma umikam iz festivalske ekipe. Pač, dejstvo je, da je prostovoljno delo v družbenem vzdušju, v katerem je izraz »feministka« zmerljivka, zelo utrujajoče, sploh če k temu prišteješ še študijske, delovne, družinske in druge angažmaje organizatork in organizatorjev.

Nove sodelavke smo vabile osebno in z javnimi razpisi. Številne so po eno- ali dvoletnem spoznavanju festivala in opravljanju manj zahtevnih del, prevzele večjo odgovornost, kar pomeni, da so posamezne zadolžitve, ki že tako ali tako nikoli niso bile povsem ločene, vsa leta krožile. Mislim, da je prav to, da so se nove sodelavke čutile dovolj vključene in upoštevane, da so ostale in prevzele zahtevnejša dela, naš največji uspeh. Ker program vsako leto izbira nekoliko drugačna ekipa, se ta seveda spreminja, to pa pomeni, da ne more postati dolgočasen ali dogmatičen. Naloga izkušenejših in teoretsko bolje podkovanih sodelavk je v tem smislu predvsem oporna. Postavljamo neprijetna pragmatična vprašanja, recimo kaj ima to ali ono prijavljeno umetniško delo opraviti s feministično politiko; ali imamo na razpolago sredstva in čas, da določen dogodek izpeljemo; kako naj predavanje o seksualnem delu in trgovini z belim blagom vključimo v program, ki na drugi strani vključuje tudi projekcijo neodvisnih queerovskih porno filmov, ne da bi obiskovalke in obiskovalci dobili vtis, da zagovarjamo kakršnokoli obliko seksualnega izkoriščanja ipd. 

Sprememba imena je sledila postopnemu spreminjanju programa, ta pa je sledil našemu spoznavanju zgodovine feminističnih bojev in aktualne lokalne problematike, pa tudi želji po vključevanju neheteronomativnih gledišč v festivalske vsebine. Sprememba je bila nujna, vendar se oznaki »ženski festival« nismo odrekle zato, ker bi menile, da je kolektivni subjekt žensk nepotreben ali politično neučinkovit. Nasprotno, pomemben bo, vse dokler bodo zakoni, ekonomija in morala imeli korist od dvojnih meril, ki veljajo za ženske in moške; pomemben bo, vse dokler si bodo institucije domišljale, da lahko ženskam predpisujejo, kaj in kako naj ravnajo s svojim telesom, s svojim življenjem. Težava, ki smo jo imele z oznako »ženski festival«, je bila, da izraz pristajala na določen esencializem, na biološki spol kot merilo za to, ali bomo nekoga povabile na festival ali ne. Poleg tega pa je bila ta oznaka preveč prijazna! Kot je v zborniku povedala umetnica in teoretičarka Slađana Mitrović: feminizem kot družbeno stigmatizirana politika, estetika in gibanje ima močno identifikacijsko vlogo, kar pomeni, da bodo na festival prišli samo ljudje, ki se ne bojijo zaznamovanosti, izgube družbenega ugleda in (predvsem verbalnega) nasilja, ki lahko sledijo, ko te okolica označi za feministko ali feminista. Tudi izraz »queer« v našem nazivu igra provokativno vlogo: kot relativno nov koncept vzbuja radovednost, ki jo izkoriščamo v izobraževalne namene.

Pri odprtosti festivala se pojavi dvojno nerazumevanje. Večina ne razume, zakaj so lahko določeni dogodki namenjeni samo ženskam, medtem ko ženske radikalke oz. aktivistke ne razumejo, zakaj so dogodki odprti za vse? Kako obravnavati po eni strani potrebo po varnem okolju, v katerem se lahko radikalne vsebine neovirano razvijajo, in po drugi strani potrebo, da se vsebine odpre za vse, tudi za tiste, ki jih ne poznajo, nimajo takšne zavesti, ali pa so tako ali drugače žrtve patriarhalne vzgoje?

Tudi o tem pišem v uvodu v Rdečke razsajajo!, kjer citiram marksistično politologinjo in filozofinjo Nancy Fraser, ki pravi, da manjšinske javnosti morajo negovati svoj prostor in obenem segati navzven, sicer sploh niso javne. To pomeni, da nobena, še tako specifična javnost, že po definiciji ne more biti zaprta vase, ali, kot pri nas še vedno radi očitajo predvsem feminističnim in lezbičnim skupinam, »separatistična«. Seveda pa jo, če ne razsaja dovolj glasno, večinska javnost z lahkoto prezre. In če razsaja preveč naglas? Potem jo osami – ali pa ji končno prisluhne. O tem, kaj od povedanega drži za Rdeče zore, pa bodo seveda morali soditi drugi … 

V Sloveniji je »ženskih radikalk«, ki bi zagovarjale potrebo po javnih prostorih, namenjenih zgolj ženskam, žal zelo malo – za razliko od razvitejših in bolj raznolikih feminističnih in LGBT gibanj na Zahodu, kjer ženske niso (tako kot v bivši Jugoslaviji) poslušale nakladanj o tem, kako da bo »žensko vprašanje« rešeno vred z delavskim. Namenoma pravim žal, ker se zavedam, kako provokativna je tema »ženskega separatizma«, ki ga vedno znova očitajo tudi festivalu Rdeče zore, čeprav smo v dvanajstih letih delovanja organizirale največ pet, šest dogodkov, ki so bili namenjeni samo ženskam in trans ženskam. Šlo je za delavnice o tem, kako popraviti avto, kolo, računalnik, torej za veščine, ki tradicionalno spadajo v domeno moških. Iz izkušenj vemo, da se ženske, ki se želijo naučiti tehničnih popravil, v prisotnosti moških bojijo postavljati tako imenovana neumna vprašanja. Zanimivo je, da je na avtomehanično delavnico kljub temu, da je v vabilu jasno pisalo, da je samo za ženske, prišlo tudi nekaj fantov, ki so se tako kot punce želeli izogniti posmehu tehnično spretnejših »pravih moških«. Seveda jih nismo zavrnile. Moške smo zavrnile ob drugih priložnostih, recimo na eni od računalniških delavnic, kjer smo upoštevale željo voditeljice delavnice.    

Sicer pa na očitke o izključevanju moških vedno odgovorim pragmatično: vse dokler bodo žensko-identificirane osebe čutile potrebo po »lastnih sobah«, po ustvarjanju varnih prostorov, kjer ne bodo izpostavljene spolnemu nadlegovanju, posmehu in drugim oblikam seksizma, imajo (oziroma imamo) vso pravico, da si ta prostor vzamejo. Kdor je izključen iz takšnih prostorov, nima izbire: to odločitev mora spoštovati. To velja tudi za redke moške, ki se pri nas istovetijo s feminizmom in so oboroženi s sto tehtnimi argumenti proti separatizmu. Njihove argumente poznam, z mnogimi se celo strinjam, a še vedno mislim, da določene vsebine in situacije zahtevajo izključno žensko, včasih pa izključno lezbično prisotnost. Ob tem naj dodam, da smo Rdeče zore vedno vztrajale, da je festival odprt za vse, čeprav smo zato na zaključnih zabavah tvegale in nekajkrat dejansko izgubile tisto sproščenost, ki sicer zaznamuje festivalska druženja. Ker pa najglasnejši seksisti, mizogini in homofobi nimajo navade obiskovati feminističnih ali queerovskih delavnic, pogovorov in predavanj, smo na izobraževalnih dogodkih srečevale predvsem ljudi, ki so festivalsko izkušnjo obogatili.

Ne glede na zunanjo podobo festivala, ki jo javnost pozna po dogodkih, organizatorkam notranjo moč daje predvsem samovzgoja, učenje prek organizacije in sodelovanja. Kaj je tebi prinesel festival, recimo temu s stališča osebne rasti? Kako se soočaš s problemom, ki nas mnoge prej ali slej doleti, da rezultati tvojega dela in truda v širši javnosti niso vidni?

Če začnem pri koncu: v določenem trenutku, ko sem bila precej utrujena od organizacijskega dela, sem se ravno zato, ker sem imela občutek, da so učinki naših prizadevanj komaj vidni, začela spraševati, za koga to pravzaprav počnem. Eden od odgovorov, ki mi je dal uteho, je bil, da zase in za ljudi, ki tako kot jaz v Ljubljani pogrešajo feministične dogodke. Na vprašanje, kaj je festival dal nam, sem s pomočjo soorganizatork in politične teorije skušala odgovoriti tako v svoji magistrski nalogi kot v zborniku. Če povzamem: pogum, iznajdljivost, nove prijatelje, moralno podporo za nadaljnje delo in nekaj poštenih lekcij iz potrpežljivosti, strpnosti do drugačnih mnenj in bolj jasnega izražanja svojih stališč, kar ti pri kolektivnem delu pride zelo prav. Ob tem sem se aktivno vključila v mednarodno mrežo sorodnih iniciativ in spoznala kar nekaj krajev in ljudi, ki jih sicer ne bi bilo na mojem zemljevidu političnih zaveznic in zaveznikov, prijateljic in prijateljev ter seveda ljubimk in ljubimcev.

Kako bi primerjala festival s festivali v tujini, kjer imajo daljšo tradicijo ženskih avtonomnih festov? Katere so njihove prednosti in slabosti, katere pa od Rdečih zor?

Glavna razlika med denimo Ladyfesti, ki potekajo v mestih z daljšo tradicijo in bolj profiliranimi ter bolj množično zastopanimi skupnostmi, in Ljubljano je, da si prvi lahko privoščijo organizacijo zelo specifičnih dogodkov za točno določeno publiko. Še na misel jim ne pride, da bi hlepeli po programu, ki bi zajel vse teme, ki niso vidne v širši javnosti, saj vedo, da je v mestu še veliko drugih skupin, ki se posvečajo posameznim vprašanjem – od aktivističnih do nevladnih in celo vladnih skupin. To je hkrati njihova prednost in slabost; prednost zato, ker se jim ni treba ukvarjati s privabljanjem širše javnosti in oglaševanjem v mainstream medijih, slabost pa zato, ker se zelo hitro zgodi, da skupnosti postanejo zaprte: ne v separatističnem smislu, temveč v smislu pridiganja že prepričanim. Rdeče zore si tega ne moremo in nočemo privoščiti. Kot je v zborniku povedala Anna Ehrlemark: zanimajo nas produktivni konflikti, ti pa so mogoči samo, če na festival pridejo ljudje različnih prepričanj, ki jih druži zelo ohlapen skupni imenovalec: feministična in queerovska politika. Povedano velja predvsem za Zahodno Evropo, medtem ko se v postsocialističnih državah srečujejo s podobnimi težavami kot mi; recimo s tem, da je feminizem prehod iz socializma v »demokracijo« preživel na univerzah, ne pa tudi na ulicah.   

Preimenovanje festivala iz ženskega v feministični ima verjetno političen naboj. Feminizem je z vidika širše javnosti veliko radikalnejša pozicija, saj je kljub heterogenosti same misli definiran precej bolje kot je oznaka »ženski«, v katero lahko vključimo vse: od lezbičnih gibanj do aktivov kmečkih žena. Kako uspe festivalu približati feminizem obiskovalcem, ki so ga do tedaj ignorirali ali pa so mu iz takšnih in drugačnih razlogov nasprotovali?

Prav imaš, naziv »feministični in queerovski festival« v slovenski javnosti sam po sebi deluje provokativno. Zato smo spremenile ime! Marsikdo meni, da bi dosegle več ljudi, če bi zagovarjale feministična stališča, ne da bi jih poimenovale s tem zaznamovanim imenom, vendar nas tovrstno taktično sprenevedanje ne zanima. Kot že rečeno, festivalska vrata so odprta za vse, vendar nikogar ne silimo čez prag. Močno dvomim, da ljudje, ki zaradi neznanja ali osebnih strahov menijo, da je feminizem sovražen moškim ali pa da zadeva samo ženske, obiščejo festival. Ker v Sloveniji nimajo veliko priložnosti, da bi uvideli svojo zmoto, si pod besedo »feministka« običajno predstavljajo možato lezbijko, ki prezira moške. No, nekatere lezbijke so res feministke, a vsaka feministka ni lezbijka – in ni vsaka lezbijka možata. Tu so še strejt in gejevski feministi, ob njih pa še veliko drugih ljudi, ki ne ustrezajo nobeni od omenjenih in skrajno omejenih spolnih (moški, ženska) in seksualnih (strejt, homo) kategorij. Tiste, ki se kljub predsodkom odločijo, da bodo festival obiskali, običajno pretrese že to preprosto dejstvo. Drugi šok zanje je, da nastopajoče in festivalska publika niti približno ne ustrezajo predstavam o »zafrustriranih«, »frigidnih«, »grdih« ipd. ženskah, kar je verjetno drugi najpogostejši stereotip o feministkah. 

Festival ni samo feminističen, temveč tudi kvirovski. »Kvir« je poslovenjena oblika angleškega izraza »queer«. Mogoče bo vprašanje na prvi pogled zvenelo banalno, vendar sem prepričan, da velika večina tega izraza ne pozna. Kako bi najbolj preprosto pojasnila, kaj pomeni »kvir«?

Vprašanje še zdaleč ni banalno, odgovor pa je temu primerno zapleten. Pomen izraza »kvir« se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spreminjal – in še vedno se. V angleško govorečih krajih je bil dolgo v rabi kot žaljivka za geje, ki so bili v odnosu do strejtov (seveda s strejt vidika) označeni za sumljive in nepristne čudake. Sredi osemdesetih si je politično radikalnejši del LGBTI gibanja v ZDA to »čudaštvo« prisvojil kot afirmativen izraz za geje, lezbijke in druge spolne manjšine, ki so nasprotovali asimilacijskim težnjam znotraj LGBTI gibanja. Kviri so bili torej manjšina znotraj manjšine: nekateri zaradi razredne ali etnične pripadnosti, drugi zaradi svojih prepričanj, tretji zaradi svoje spolne prakse, četrti pa zaradi vsega tega in še česa skupaj. Danes se izraz v mnogih zahodnoevropskih državah uporablja apolitično, kot sopomenka za geje in lezbijke, s čimer so se družbene in politične razlike med posamezniki znotraj skupnosti znova izbrisale. V postsocialističnih in homofobnih državah – vključno s Slovenijo – ga predvsem mlajši geji in lezbijke uporabljajo, ker je manj tvegan: ker ga nihče ne razume, je možnost, da boš naletela na sovražen izpad ali celo napad precej manjša, če rečeš, da si kvir, kot pa če poveš, da si lezbijka. Prav zato, ker izraz v tem smislu vodi v »novo staro nevidnost« ali »nazaj v klozet«, kot pravi Nataša Velikonja, ga levičarski del LGBTI skupnosti pri nas absolutno zavrača. 

No, Rdeče zore smo se oprle tudi na druge definicije. Prvi bi lahko rekli »negativna«, spada pa v polje identitetne politike: v tem smislu ti kvir nudi možnost, da se opredeliš kot nekaj, kar v slovenskem javnem govoru še ne obstaja. Drugi bi lahko rekli »koalicijska«, saj zagovarja politično (so)delovanje, ki temelji na medsebojni solidarnosti, ne na osebnih interesih kot jih določa posameznikova spolna, razredna, starostna ipd. pripadnost. O tovrstni kvirovski »problemski politiki« je pri nas pisal Roman Kuhar v knjigi Intimno državljanstvo (2010). Pomenski obseg kvirovske politike s tem še ni izčrpan, vendar se vračam k Rdečim zoram, da ne bom predolga: v festivalskem programu smo s tem izrazom doslej označili predvsem dogodke, ki nasprotujejo asimilacijski gejevski in lezbični politiki, in dogodke, ki tematizirajo spolno in seksualno mnogoterost; torej telesa in želje ljudi, za katere v družbi s strogo predpisanim vedénjem in videzom za (nujno ženstvene) ženske in (nujno možate) moške ni prostora.

Kakšno je po tvojem razmerje med feminizmom in kvirovstvom? In kako se to razmerje kaže znotraj Rdečih zor?

To vprašanje je še bolj zapleteno od prejšnjega, zato bi bralke in bralce, ki jih tematika zanima, raje napotila k branju mojega eseja Težave s queerom, ki je izšel v beograjskem zborniku Feminizam: politika jednakosti za sve (2011). V slovenščini je dostopen tudi na spletu. V lažje dostopnem, manj teoretskem jeziku pa o tem razpravljamo tudi v zborniku Rdečke razsajajo!

Našo spletno stran berejo predvsem bralci, ki jih zanima glasba. Katere glasbene ustvarjalce, ki pri svojem delovanju vključujejo tudi kvir in feministične vsebine, bi priporočila?

Glede na to, da 13. brat – mimogrede, vedno me je zanimalo, kje so sestre – pokriva predvsem pank, hardkor in metal, velja začeti s scenami, ki jih verjetno poznajo vsi: riot grrrl, homocore in kasneje queercore. Te scene so bile najbolj živahne na prelomu tisočletja na severozahodu ZDA, o njih pa je za revijo Narobe pisala že Danaja Grešak. Od takrat se je zaradi številnih Ladyfestov in drugih festivalov (npr. londonski Mother) glasba s feminističnim, gejevskim, lezbičnim ali/in queerovskim predznakom razširila tako žanrsko kot geografsko. Danes ima vsako večje evropsko mesto svoj Ladyfest, kjer vedno nastopajo tudi bendi. Nam bližnji festivali potekajo v Zagrebu (Vox Feminae), Sarajevu (PitchWise) in Beogradu (Queer Beograd), pa tudi v Italiji in Avstriji. Na Dunaju je močna predvsem elektronska scena (priporočam ogled strani Female Pressure  in Dig Me Out), in kar nekaj glasbenic je že nastopalo v Ljubljani, večinoma na Rdečih zorah in Mestu žensk: Gustav, chra, Cherry Sunkist, Electric Indigo, Chicks on Speed … V Sloveniji sta na tem področju dejavna in zelo dobra Wanda & Nova deViator, pa tudi DJ kolektiv Female's'Cream. Če se vrnemo h kitaram, pa sama od bendov, ki še igrajo, rada poslušam zasedbe Agatha, Motorama, Punčke, Žen, Beyond Pink, Audrey, Wet Dog, Vivian Girls, Trash Kit, Eyes Behind, OOIOO , Afrirampo … 

Kako na tvoje odgovore vpliva dejstvo, da ti vprašanja o Rdečih zorah postavlja moški? Bi bilo kaj drugače, če bi ti jih ženska – glede na to, da Rdeče zore organizirate predstavnice biološko definiranega ženskega spola.

Pri odgovarjanju me je resnici na ljubo bolj kot tvoj spol zanimala ciljna publika. Ker sem predpostavljala, da slednja nima veliko stika s feminizmom, sem skušala odgovarjati preprosto in navajati primere, ki bi bili za bolje seznanjeno bralstvo – tako kot določena vprašanja, ki si jih zastavil – odveč.

Za konec še nujen popravek: kolektiv Rdečih zor je bil izključno ženski in pretežno strejt do leta 2008, ko so se mu začeli pridruževati moški, predvsem geji, postopoma pa tudi več lezbijk. To se ni zgodilo samo od sebe, temveč zaradi zavedanja, da bo identitetno bolj raznolika ekipa lahko pripravila boljši program – ne v smislu reprezentativnosti, temveč v smislu bolje argumentiranih odločitev, zakaj smo določene stvari umestili v program, določenih pa ne. Sicer pa bi izraz »predstavnice biološko definiranega ženskega spola« dala v navednice, saj ne pove ničesar o tem, kako se te ženske identificirajo (z možatostjo ali z ženstvenostjo), ničesar o njihovih političnih prepričanjih in ničesar o njihovi spolni usmeritvi. V vseh teh smislih je ekipa Rdečih zor bolj raznolika kot bi se dalo slutiti iz spola posameznih sodelavk in sodelavcev. 

Sicer pa bralke in bralce vabim, da se o vsem povedanem prepričajo v živo – na festivalu in drugih dogodkih, ki jih oglašujemo na našem blogu, spletni strani in Fejsbuku. Jeseni v Ljubljani pripravljamo predstavitev knjige Rdečke razsajajo!, delavnico o BDSM spolnih praksah, pa tudi nekaj koncertov in zabav.

Interviews with feminist and LGBT media producers in Slovenia

GrassrootsFeminism is a website dedicated to the contemporary transnational grassroots feminist community. Among other things, it includes interviews with feminist and LGBT radio hosts, zine makers, blog writers, magazine editors etc. In 2010, I interviewed several grassroots media producers in Slovenia, all of which can be acquainted below:

Ida Hiršenfelder, editor of Sektor Ž radio show
Enči Brenči and Tadeja Pirih, co-producers of Lesbian-Feminist University blog
Stanislava Repar, editor of Gender-Apokalipsa review
Roman Kuhar, editor of Narobe magazine

Rosa Reitsamer and Elke Zobl are still conducting two anonymous online surveys; one to find out how and why people consume and/or produce women's/feminist independent media, the other to find out how and why people become involved, participate in and organize Ladyfests. Participation is welcome!

Izšel je zbornik 'Izgubljeno u tranziciji'

V Beogradu je izšel zbornik Izgubljeno u tranziciji: kritička analiza procesa društvene transformacije, v katerem so zbrani eseji z istoimenske poletne šole, ki je julija 2010 potekala v Novem Sadu.  

Zbornik je izdala srbska izpostava Rosa Luxemburg Stiftung, uredili so ga Ana Veselinović, Petar Atanacković in Željko Klarić, eseje pa so prispevali Milan Rakita, Đorđe Tomić, Šefik Tatlić in Lina Dokuzović, Ivana Marjanović, Goran Musić, Mislav Žitko, Miloš Jadžić, Tanja Vukša, Sunčica Vučaj, Jelena Veljić in Aranđel Bojanović, Dare Pejić, Vladimir Simonović, Boris Stamenić, Milan Radanović, Dušan Maljković, Ana Vilenica in Ivan Zlatić. 

V zborniku je objavljen tudi moj esej Kontinuitetne promene feminističke kontrajavnosti u Ljubljani. S feminizmom 'v tranziciji' se ukvarja Tanja Vukša v eseju Kritički feministički pristup pojmu jednakosti, z lezbično sceno v Srbiji pa Sunčica Vučaj (Lezbejska egzistencija - u tranziciji?). 

Book about Red Dawns festival just released!

Tea Hvala (ed.): Rdečke razsajajo! Interviews with the organizers of feminist and queer festival Red Dawns (KUD Mreža, 2010)
Slovene / English, soft binding, 104 pages, 32 black/white photos, price: 8,00 € (+ postage)
Cover by Anna Ehrlemark

Red Dawns fest is breaking new ground in Slovenia. And that is really important: that a relatively known festival is opening new themes in the public sphere. Our international collaboration is important for the same reason. You have to bring people from abroad if no one here has thought about a certain issue yet! In addition, the international view brings awareness about the global nature of problems we are dealing with, like the lack of social justice. --Jasmina Jerant

The interviews collected in this book were made in 2009 when International Feminist and Queer Festival Red Dawns celebrated its 10th anniversary. The interviewees discussed Red Dawns' contribution to the visibility of feminist and queer (counter)publics in Ljubljana. Tea Hvala interviewed the following past and present co-organisers of the festival: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina and Vesna Vravnik.

The book is in Slovene, except for the interviews with Anna Ehrlemark and Jasmina Jerant which are in English. Tea Hvala originally made seventeen oral interviews for her MA research in Gender Studies, part of which can be read here (pdf.). In it, she discussed Red Dawns festival as a rare example of a grassroots feminist public in Slovenia. Association KUD Mreža, the co-founder and organiser of the festival decided to publish the interviews in book format primarity because in Slovenia, there are very few works where the specifictiy of (feminist and queer) counterpublic organising would be discussed by the people who make it possible, rather than by academics.

In Ljubljana, the book is available for sale in Azil Bookstore (on Novi trg 2 or at the Museum of Modern Art) and in Modrijanova knjigarna (on Trubarjeva 27). For discount price, visit KUD Mreža's seat on Masarykova 24, ACC Metelkova mesto. For mailorder, please write to rdece.zore@gmail.com.

The book release was made possible with the generous help of many donators as well as public funds, provided by Municipality of Ljubljana and the Slovene Ministry of Education and Sport.

Izšel je zbornik 'Rdečke razsajajo!'

Tea Hvala (ur.): Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, 2010)
Slovenščina / angleščina, mehka vezava, 104 str., 32 čb fotografij, cena 8,00 €

V zborniku intervjujev, ki so nastali ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor, o svojem prispevku k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji razpravljajo nekdanje in sedanje (so)organizatorke festivala: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik.

Ustne intervjuje s sodelavkami festivala je opravila Tea Hvala, ki je v svojem magistrskem delu iz antropologije spolov Rdeče zore obravnavala kot eno redkih neakademskih feminističnih javnosti v Sloveniji, na odločitev za knjižno izdajo intervjujev pa je vplivalo predvsem dejstvo, da je pri nas izšlo zelo malo del, v katerih bi o delovanju manjšinskih javnosti razpravljali ljudje, ki jih ustvarjajo.

Citat iz knjige: "Zdi se mi, da se je z Rdečimi zorami spet začelo govoriti o feminizmu oziroma različnih feminizmih. Tega precej časa sploh ni bilo, še posebej potem, ko je zamrl Ženski center. Da se govori o feminizmu in feminizmih v današnjem času, je zelo pomembno, ker so se feministične iniciative iz osemdesetih razpršile v nevladne organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, teoretsko delo, tudi v univerzitetne programe, domače raziskave in še kaj. To stanje in naša preljuba demokratična ureditev pa sta ustvarjala lažni vtis, da feminizma več ne potrebujemo. A ga potrebujemo, četudi morda v nekoliko drugačnih oblikah. Sama sem pogrešala dogajanje, feministične razprave in zbiranje na javnih prostorih." –Suzana Tratnik

Knjiga je naprodaj v Knjigarni Azil (Novi trg 2 in Moderna galerija) in Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva 27), s popustom pa na sedežu KUD Mreža (Masarykova 24, AKC Metelkova mesto) v Ljubljani.

Izid knjige so omogočile številne donatorke, Mestna občina Ljubljana - Urad za mladino (Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje) in Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad za mladino.

Izšel je zbornik 'Feminizam: politika jednakosti za sve'

V knjigi Feminizam: politika jednakosti za sve (posebna številka beograjske revije ProFemina) je izšla daljša verzija mojega eseja Težave s queerom (krajša je izšla v letošnji februarski št. revije Tribuna.) Zajeten zbornik, ki je na voljo v tiskani in spletni PDF izdaji, sta uredila Jelena Petrović in Damir Arsenijević.

Iz njunega uvoda: Knjiga Feminizam: politika jednakosti za sve nastala je kao rezultat zajedničkog rada istraživačica, teoretičarki, kulturnih radnica, aktivistkinja, od kojih su neke, silom prilika, postale i organizatorke, fondrejzerke i birokratkinje - ukratko, feministkinja koje su svojim angažiranjem i prisutnošću na različitim mestima i u raznim prilikama, u poslednjih deset godina, pokazale da je teško, ali moguće i nadasve potrebno misliti i živeti feminizam. Danas se feminizmi suočavaju sa ponavljanjem lekcija iz prošlosti, iz kojih pokušavamo da shvatimo i odredimo nove-stare feminističke paradigme: emancipacije, jednakosti i solidarnosti, a sve to u ime nove kolektivnosti.

Radovi u knjizi, kao aktuelna tekstualnost iz koje proizlaze i u koju se pretaču svakodnevne materijalne prakse, bave se upravo ovim feminističkim paradigmama i govore o nužnosti stvaranja novog kolektiva koji angažuje i menja ne samo okoštale akademske, kulturne, političke javne prostore i njihove raspršene identitarno-kompetitivne diskurse već i nas same. Knjiga nas je podstakla da postavimo niz pitanja i potražimo odgovore koji bi omogućili stvaranje zajedničke platforme za rad i njegove učinke u različitim, prepletenim poljima društvene javnosti. (...) Zašto ta kolektivnost mora biti nova i u odnosu na šta je ona emergentna? Zašto govorimo samo o ženskom rodu i svim ‘drugim’ rodovima, koji su društveno konstruisani politikom marginalizacije i isključivanja? Čime i kako se mogu graditi solidarne i zajedničke prakse koje temelje na feminizmu i jednakosti?

Pogovor o fanzinih na festivalu Vrnitev 13. brata

Kolektiv 13. brat se je odločil prekiniti desetletno pavzo, ki je nastopila po zadnji številki fanzina 13. brat. V podobi webzina je ponovno oživel v digitalnem svetu. Ob tem novem začetku smo pripravili družabno poljudnoznanstveni dogodek, katerega namen pa je med drugim tudi zbiranje sredstev za delovanje portala 13. brat. Vstopnina bo namreč v celoti namenjena plačilu stroškov izdelave in vzdrževanja webzina.

Pred koncertom bo ob razstavi fanzinov in fotografij koncertnega dogajanja potekal pogovor nekdanjih ter sedanjih zinmejkerjev o vlogi in pomenu alternativnih medijev nekoč, danes in v prihodnosti. V sproščenem pogovoru bodo sodelovali avtorji in avtorice fanzinov Tea Hvala (Pssst …), Dejan Požegar (Jaywalk), Marko Rusjan (13. brat) in Simon Markič (D'Iks). K pogovoru je seveda vabljeno tudi poslušalstvo.

Za koncertni del prireditve bodo poskrbeli prijatelji 13. brata, ki želijo s svojim nastopom podpreti naše delovanje: sedaj že kultna zagrebška zasedba Analena, s svojim emocionalnim posthardkorom. Družbo jim bodo delali lokalni bendi Real Life Version (melodičen hardkor), Iamdisease (sludge metal hardkor), Hellcrawler (death'n'roll), The Hoax Program (roknrol hardkor) in Haron (alter post metal).

Program:

20.00: Pogovor o fanzinih, webzinih in ostalih medijskih marginalcih (galerija Tir)
21.00: Koncert (velika dvorana)
01.30: DJ Stardust (mala dvorana)

Vstopnina: 5 €

Sobota, 28. maj 2011 ob 20.00, Kulturni center Mostovna, Solkan (pri Novi Gorici, Cesta IX. korpusa 99A)

Predavanje in pogovor 'Težave s queerom v Ljubljani'

 Grafit na Roški cesti v Ljubljani (foto: Enči Brenči)

»Ne tlači me v (o)queer!«, odličen grafit aktivistične skupine Vstaja Lezbosov, je zajel celo mavrico lokalnih interpretacij tega izmuzljivega pojma, ki se povečini izključujejo. Kaj pomeni queer, če pink partizanke očitno nočejo, da jih kdorkoli tlači v njegov okvir? Mar ni bil queerovski aktivizem mišljen kot upor proti togemu in ozkemu razumevanju identitet? Kako in kdaj se je izrazito opozicijski koncept spremenil v lastno nasprotje? Zastavljajo se še druga vprašanja, recimo, v katerih kontekstih se pri nas pojavlja ta izmuzljiva tujka? Ali zastopa novo samoopredelitev, novo nevidnost (za LGBTI skupnost), življenjski slog, modno muho, novo politiko, posebno teoretsko metodo ali celo novo paradigmo? Menda ne vsega naštetega?

Skratka, odkar je tudi v Ljubljani v določenih krogih popularno trditi, da si queer, je iskanje politično spodbudnih odgovorov na omenjena vprašanja še posebej pomembno za lezbično in gejevsko skupnost, saj queerovska novotarija (zaenkrat) zadeva predvsem njo. Zakaj? Ker je ta skupnost, kot je leta 1997 na podlagi intervjujev z lezbijkami zaključila Suzana Tratnik, naš »alternativni dom«, iz njega pa so tudi v Ljubljani izključeni »tisti, ki niso 'v celoti drugi', a tudi 'ne povsem/zadostno naši'«; torej obrobneži, odpadniki, izobčenci ali, kot bi rekli Američani, queeri.

Na ta in podobna vprašanja bomo skušali odgovoriti s pomočjo Tee Hvala, sociologinje, ki je kontekste, v katerih se pojem queer pojavlja v Sloveniji, raziskala v eseju Težave s spolom, ki je bil objavljen v februarski številki revije Tribuna.

Vabljene, vabljeni! 

V sredo, 25. maja 2011 ob 20.00 v Klubu Tiffany (ŠKUC - Kulturni center Q).

Essay 'Queer Trouble in Ljubljana'

On Friday, April 29^th 2011, I presented my essay Queer Trouble in Ljubljana at the Import – Export – Transport: Queer Theory, Queer Critique and Activism in Motion conference in Vienna. Below, you can read the abstract and introduction. The complete version is going to be published in 2012 by Zaglossus.

The essay was originally written in Slovene and published in two versions; the short one can be downloaded as PDF from Tribuna magazine (February 2011), the full-length can be read in Feminizam - politika jednakosti za sve anthology (ProFemina, Belgrade, 2011).


Queer Trouble in Ljubljana
 
Abstract
“Ne tlači me v (o)queer”, a graffiti on the streets of Ljubljana claimed “do not push me in a box” and “do not label me as queer”. It summarized an array of contradictory interpretations of the term queer that have appeared in the local academia, LGBTI media and LGTBI community in the last fifteen years. I analyze them in order to see how imported ideas about queer identity, queer politics and queer theory have been received, questioned and transformed by local knowledge production and practices.

Introduction 
People who do not participate in feminist or lesbian and gay (LGBTI) initiatives in Ljubljana but contribute to other political struggles often ask me what the meaning of the word queer is. Since they know I am co-organizing Rdeče zore (Red Dawns), a self-proclaimed feminist and queer festival, they expect me to know. It is a difficult question, I begin, and there are several answers, only some of which are politically encouraging. Then I quote “Ne tlači me v (o)queer,” a paradoxical graffiti written by Vstaja Lezbosov (The Insurrection of Lesbos) activist group in 2009. By claiming both “do not push me in a box” and “do not label me as queer” the slogan summarized an array of contradictory interpretations of the word queer that have appeared in the local academia, LGBT media and LGBTI community in the last fifteen years – in that order of appearance. The graffiti also suggested that ideas about queer identity, queer theory and queer politics have been significantly changed by local knowledge production and practices; changed in ways that bare no resemblance to the discourse of anti-assimilationist activists in the United States in the early 1990s. Since the term was adopted from literature about activism in the U.S. and brought to a completely different sociopolitical context, the change was expected. Less expected was its consequent refusal in large parts of Ljubljana's lesbian and gay movement. Indeed whom or what does the word queer represent today if young lesbian activists do not want to be “pushed” in its frame? In other words, how did this decisively oppositional concept turn into its own negation, into yet another constraining “box”?

In the U. S., queer activism formed within the LGBTI movement in response to the compromising politics of “homo-cons”. In order to reach their aims – gradually reduced to the demand for recognition of their “we're-just-like-you” normality – privileged members of the movement flirted with patriotic, militarist, racist, sexist and even homophobic politicians. In Mattilda Bernstein Sycamore's words, activist groups such as Gay Shame “sought to expose both the lie of a homogenous gay/queer ‘community’, and the ways in which the myth of community is used as a screen behind which gay people with power oppress others and get away with it” (Sycamore 2004: 272). Twenty years later, conservative voices can be heard in Slovenia as well even though the political differentiation of the movement happened in another context.

The lesbian and gay movement in Ljubljana began to form in the mid 1980s together with other civil rights movements, many of which – including the peace movement and the feminist movement – were institutionalized after Slovenia declared independence in 1991. The gradual pacification of struggle demanded by their sponsors (the state, Western foundations) did not affect the LGBTI movement to the same extent. Activists from the 1980s say that their insistence on autonomy, diversity and specific visibility was challenged later, in the late 1990s, when neoliberal capitalism and political conservatism began to show their sharpest teeth. As sexism and homophobia increased, some lesbian and gay groups invigorated their Leftist attacks on institutions of power while others, especially those that embraced identity politics as their only viewpoint, continued to seek legal recognition by those same institutions.

The term queer was introduced when the political differentiation of the movement began to take shape. It was met by curiosity, political analysis and historic memory. On the one hand, queer activism seemed to offer merely a new name for practices that were already present in the movement of the 1980s. As such, the term was superfluous. On the other hand, the introduction of queer theory coincided with the “cultural turn” in academia when recognition became the most important theme of feminist and LGBTI studies – studies that had only recently entered university programs. As such, queer theory was viewed with suspicion: it seemed to be yet another colonizing discourse, one that fit too nicely with the voluntarist ideology of neoliberal capitalism. The fact that queer activism advocated a further fragmentation of the relatively small movement confirmed, rather than rebutted that suspicion.

Of course, discursive colonization of local knowledge is only possible if there is nobody to counter it. If there is, the meaning of an imported concept is going to change. If it turns out to be politically harmful or inefficient, the concept can be altogether refused and abandoned – or used by those who profit from its inefficiency. In the words of feminist political theorist Lidija Radojević: “In Slovenia, the meaning of ‘queer’ […] is going to be defined by the people who are thinking about it” (Hvala 2010a: 71). So far, the term has been most often discussed in relation to gender identity or/and sexual orientation and in relation to a distinct lifestyle and club culture. Less often, it referred to academic research methods, contemporary artistic practices and political organizing. The obvious question is whether or not queer as a concept can be accommodated within all those frames of reference and if so, at what cost. I am not going to attempt to answer it as the focus of my essay lies elsewhere: I am going to look at a variety of interpretations in the LGBTI movement in order to see how the concept was adjusted to suit our needs.

(...)

Vabilo na okroglo mizo in odprtje razstave 'Zlobna deklica'

Srbska vizualna umetnica Ana Nedeljković v svoje ustvarjanje vključuje različne umetniške prakse, med katerimi prevladujeta ilustracija in prostorska instalacija. Projekt Zlobna deklica temelji na prepoznavnem ženskem liku in njegovi manipulativni rabi v različnih kontekstih. Zlobna deklica v ironičnem smislu predstavlja ultimativno bitje, ki je hkrati nevarno, norčavo in naivno. Skozi prostor se širi z nenadzorovanim podvajanjem in pri tem ustvarja neštete klone, ki se zbirajo v skupinah in si, kot nekakšni virusi, prisvajajo vse, kar jim pride blizu.

Odprtje razstave: ponedeljek, 18. april 2001 ob 20:00 v galeriji Kamera (Kino Šiška)

Projekt Ane Nedeljković odpira vprašanja o reprezentacijah žensk v umetnosti in širšem kulturnem prostoru. O njih se bomo na okrogli mizi Hudobni svet – zlobna deklica? pogovarjale/i z avtorico, teoretičarko Teo Hvala ter novinarko in moderatorko pogovora Mašo Ogrizek.

Okrogla miza: ponedeljek, 18. april 2001 ob 18:30 v galeriji Kamera (Kino Šiška)

Vabljene, vabljeni! 


Dogodek organizira Kulturno in izobraževalno društvo U3KRASNE v sodelovanju s CUK Kino Šiška.

Predstavitev stripa Nemirno morje

Pri Forumu Ljubljana je v zbirki Ambasada Strip izšel moj prevod stripovskega albuma Nemirno morje Helene Klakočar. Na predstavitvi v četrtek, 31. marca 2011 ob 18.00 v KIOSKU Kina Šiška, bo - žal v odsotnosti avtorice - potekal pogovor o albumu, avtobiografskem stripu in (ne)vidnosti stripovskih ustvarjalk. Vabljene/i na pogovor z urednico zbirke Katerino Mirović in mano.

Zgodba se prične junija 1991, ko se počitniško jadranje po Jadranu sprevrže v beg pred vojno v Jugoslaviji. Da je morje nemirno tudi v krajih, kamor se zagrebška umetnica in galeristka, ki je nenadoma postala begunka, zateče s svojim partnerjem in hčerkico, je razvidno že iz tveganih postankov v grških in italijanskih pristaniščih. V sklepnem delu se umetnica, ki pričakuje drugega otroka, z družino zateče na Nizozemsko, kjer se odloči, da bo raje plula po viharnih vodah svobode, kot da bi pristala na životarjenje na mrtvem morju nizozemske azilantske politike.

Helena Klakočar je diplomirala na Oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, iz slikarstva in animiranega filma pa na Nizozemskem. Poleg samostojnega dela je kot slikarka, ilustratorka, striparka in animatorka sodelovala z umetniškimi skupinami Zzot, Divlje oko in Migrative Art. Med letoma 1990 in 1991 je vodila program zagrebške Galerije SC. Sodelovala je na več mednarodnih razstavah, trenutno pa pripravlja projekt F.W.P. / Prvi svjetski mir. Za prvi del Nemirnega morja, ki je izšel l. 1999 pri belgijski založbi Freon, je l. 2000 na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulemu v Franciji prejela nagrado Alph-Art za najboljšo tujejezično knjigo in posebno nagrado radia France Info.

Dogodek organizira Kino Šiška v sodelovanju s Forumom Ljubljana.

Časopis Dnevnik je 4. junija 2011 objavil intervju z avtorico pod naslovom Realnost begunskega življenja.

The World SF Blog: Reflection on In Other Wor(l)ds workshops

The "ideologically suspect" World SF Blog, dedicated to new science fiction, fantasy, horror and comics from around the world is edited by Lavie Tidhar. On March 14th, the blog featured my article on In Other Wor(l)ds workshop series where I explain how and why it all started four or five years ago ... The article can be read here or below.

In Other Wor(l)ds: Workshops in Collective Writing of Feminist-Queer Science Fiction 
As a feminist activist, passionate reader of utopian fiction and hesitant writer, I often wondered why nobody in Slovenia seemed to be interested in literary games, for example in collective explorations of unthinkable ideas and unheard-of styles. My question and a possible answer might have something to do with the fact that I am relatively young yet older than my country.

Let me explain. I come from a twenty-year old country whose official language, Slovene, is spoken by two million people. In 1991, Slovene literature was appropriated for nation-building goals as it neatly legitimized the claim for Slovene independence from the Socialist Federal Republic of Yugoslavia – even though this political demand had little to do with art and a lot to do with the rise of ethnocentrism in the region. This (and the war that soon spread to Croatia and most fatally wounded Muslims in Bosnia and Herzegovina) has profoundly influenced the “serious” status of literature in Slovenia.

As an art form of national importance, literature has been serving the interests of established authors and theorists who continue to prescribe aesthetic norms that discourage innovation and guarantee that marginal authors and genres are going to stay in that position. Of course, an alternative writing scene does exists but genres such as science fiction, fantasy or horror are barely present. And since the literary market is so small (the usual print run for works released by small publishers is 800-1000 copies for fiction and 500 copies for poetry), genre authors can forget about either commercial or critical success. I was never sure whether this was a blessing or a curse.

With the help of my friends, many of whom are musicians, comics artists and zine writers, I was able to think of it as a blessing. They often organised music and comics jam sessions where strange, sometimes humorous, sometimes poetic, sometimes scary conjunctions arose from, so it seemed, pure chance. I enjoyed these encounters very much and in 2007, I decided to invite other amateur writers to jam with me and make writing a less solitary experience. So we sat around a table and started playing the Surrealist game Exquisite Corpse. Since we were less interested in automatic writing than in the points of interaction, we adjusted the technique to our needs. We decided upon a character, a setting or a plot twist and began to write. When our aching fingers forced us to stop, we assembled the pieces into a messy monster-piece, read it out loud and almost died laughing. The synchronicities were fantastic and frightening, as if our unconscious cared little for our elimination of the game’s automatic aspect. It seemed that our “emphatic repudiation of individualistic artistic value”, as Mel Gooding puts it in The Book of Surrealist Games (1993), really resulted in a “collective revelation” – one that taught us to trust our imagination and our abilities as writers.

The first public workshop took place in Amsterdam (The Netherlands) at the feminist-queer festival Ladyfest in 2008. The title In Other Wor(l)ds seemed most fitting for the occasion. It paid homage to Gayatri C. Spivak’s book In Other Worlds (1987) in which she tried to develop a methodology that would allow for non-patronising representations of “Third World women” in (Western) theory and fiction. It referred to another author whose view on the distance between – or rather, proximity of – fiction and fact is exciting for feminists and other intuitive visionaries. In the context of science fiction, Wittgenstein’s famous statement that “the limits of my language mean the limits of my world” seemed to suggest that it is possible to write about Others, those metaphorical aliens, in ways that change my own (position in the) world in the process. In short, science fiction seemed to be the perfect genre for people who think about otherness in practical details, rather than abstract concepts.

At the workshop, I invited the participants to write stories that relate or transform gender variant human characters to aliens, fremdsprachenmonstermavens, kiggies, dodots, levitating broomsticks and other queer creatures. We discussed examples of feminist Sci-Fi to see what has been done, what hasn’t been done and why it might be still hard to do it. For example, we asked why does the critique of Cartesian dualism in Ursula K. Le Guin’s ground-breaking novel The Left Hand of Darkness (1969) not automatically extend to the critique of homophobia. And why does the Other, the radically different, the hardly imaginable, often seem so monstrous? We also talked about the ways to queer the rigid conventions of gender and genre. Since ideas in Sci-Fi are often disguised as characters, we figured they are inevitably gendered, thus it must be possible to genderfuck with them in all sorts of ways. So we tried out the recipe.

In Amsterdam, we defined the characters and a plot feature. We wrote about Bo, the human, and Vlar (or Vlarrr), the non-human character. We said we’ll let them choose the setting as long as they accept to meet and run away from – or towards – something together. The stories were written by Brigitte, Anne, Sara, Diny, Caroline, Nina, Anouk and yours sincerely. The second workshop happened in Salzburg (Austria) at a conference about innovations in open-access media. Since we wrote with pens on paper, we focused on the social innovation of a very old medium indeed: language. We decided to split in a German-speaking and an English-speaking group because these were our only common languages: the group consisted of eleven people whose mother tongues were Portugese, English, Slovak, French, German and Slovene. We managed to hold hostage individual authorship for three hours and wrote about three characters – Kim, V, and 0/1 – whose gender and character were subject to rapid change. The stories took place in Salzburg in the year 2050 and were written by Cristiane, Debi, Red, Dušan, Paul, Sarah, Christian, Nikoletta, Jenny and Imre. Later, I self-published the English stories from both workshops in a zine called – you guessed it – In Other Wor(l)ds.

Since then, the concept has been used for brainstorming purposes at other independent feminist-queer events in Belgium and Great Britain to promote zine-making and self-publishing. A participant from Amsterdam, an architect, told me she and her colleagues found it useful in their profession. As for me, I finally held some workshops in my home-town, Ljubljana, in 2010. We were hosted by a radical library, an arts association and twice by a feminist-lesbian collective. The characters varied from Rx Vulgaris (a symbiotic mechanoplant), Vanja (a transgender cyborg), The Decoratives (gay activists) and female anthropomorphic cats fighting gentrification to local politicians and self-appointed intellectuals – suggesting we disguised political satire as Sci-Fi. The combination certainly worked! In addition, the hosts liked us enough to help us scrape together funds for the release of a book entitled Svetovi drugih (KUD Anarhiv, 2010).

The most recent workshop happened on February 19^th 2011 at the winter edition of Lad.i.y.fest in Berlin. We played several Surrealist writing games in Sci-Fi settings with feminist-queer aspirations. For example, we collectively (de)constructed sentences like “The sexy robot slapped a strong community.” Later, we wrote several short stories, based on our favourite Exquisite Corpse sentences.

I no longer have to wonder where are all the people interested in literary games. I found them and learned that, locally speaking, “serious” literature and its inevitable identity crisis, is none of my concern. The fact that I am older than my country is an absolute advantage: I don’t even have to take myself seriously!