Prikaz objav z oznako rdeče zore. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako rdeče zore. Pokaži vse objave

13. mar. 2018

Oddaja Sektor Ž: Rojimo me, a rojijo tudi one!

Rojimo me, a rojijo tudi one! 

17. 3. 2018 - 12:00Sektor Ž 

Roj feministk_ov in njihovih podpornic_kov je nedavno prekril ljubljansko in cerkljansko nebo! Privabila sta jih 19. mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore ter 6. festival Deuje babe.

Teja O. se je na Rdečih zorah pogovarjala s kolektivom Affinitá Libertarie (Udine/Videm), ki je pripravil delavnico "Osebno je politično - delavnica o privolitvi in kulturi posilstva".

Tea H. bo za oddajo povzela vtise z letošnjih Deujih bab, še posebej s pogovora "Kdo se boji umetnic?" o verbalnih napadih na letošnji nagrajenki Prešernovega sklada, Simono Semenič in Majo Smrekar.

Antonija T. bo v svoji recenziji vzrojila nad poskusi instrumentalizacije feminizma, ki jih obravnava Sara R. Farris v pred kratkim izdani študiji "V imenu ženskih pravic: vzpon femonacionalizma" (In the Name of Women´s Rights: The Rise of Femonationalism, Duke University Press, 2017).

Marčevsko oddajo pripravljajo Tea Hvala, Antonija Todić in Teja Oblak.

 Vabljene_i k poslušanju!

Naslovna fotografija je vzeta s spletne strani: http://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?pos=-511

*

We swarm, and they swarm too!
Red Dawns & Wild Hags vs. femonationalism

Feminists and their supporters have swarmed over Ljubljana and Cerkno during the 19th International Feminist and Queer Festival Red Dawns (Rdeče zore) and the 6th Festival Wild Hags (Deuje babe).
At Red Dawns, Teja O. spoke to the Italian collective Affinitá Libertarie who prepared “Personal is Political – A Workshop on Consent and Rape Culture”.

Tea H. shares some impressions from the Wild Hags Fest, focusing on the discussion “Who is Afraid of Women Artists?” on the recent right-wing attacks on award-winning artists Simona Semenič and Maja Smrekar.

Antonija T. is going to review Sara R. Farris’ study In the Name of Women´s Rights: The Rise of Femonationalism (Duke University Press, 2017).

The march edition of Sector F is prepared by Tea Hvala, Antonija Todić and Teja Oblak.

Tune in!

SECTOR F – Saturday, March 17th 2018 at 12.00 – Radio Študent

19. mar. 2016

Sektor Ž: Rdeče babe v deujih zorah

 
 
V marčevski oddaji bomo delile vtise z Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore in Festivala Deuje Babe, ki sta v prvi polovici marca potekala na relaciji Ljubljana - Cerkno. Bilo je feministično, kvirovsko, prevratniško, norčavo, solidarno in zabavno! Prisluhnile_i boste lahko kolažu intervjujev in predavanj ter pevskih, performerskih, pripovedovalskih, filmskih in glasbenih presežkov z obeh festivalov.

Marčevsko oddajo Sektor Ž pripravljamo Tea Hvala, Klara Otorepec in Teja Oblak. Slišimo se na znani feministični frekvenci!

Sobota, 19. marec 2016, ob 12h v živo na Radiu Študent. Kasneje v arhivu.

Na sliki: razstava Nevene Aleksovski "Zora je prvič roza" v izložbi Pešaki, 17. Rdeče zore (izsek iz fotografije Rebeke Bernetič; vir)

*

The March edition of Sektor Ž features our impressions from the International Feminist and Queer Festival Rdeče zore (Red Dawns) in Ljubljana and Festival Deuje Babe (Wild Hags) in Cerkno, both of which took place in early March. It was feminist, queer, subversive and ludicrous, there was solidarity and fun! Tune in to our collage of interviews and snippets from the best lectures, performances, singing and storytelling events, film screenings and concerts at the festivals.

The March edition of Sektor Ž is made by Tea Hvala, Klara Otorepec and Teja Oblak. Tune in to the familiar feminist frequency!

Saturday, March 19th 2016, at 12h - live at Radio Študent. Later, in our archive.
 

Pic: exhibition of Nevena Aleksovski "The Dawn is pink for the first time", Night Window Display Gallery Pešak, 17th Red Dawns (photo-cut from photography by Rebeka Bernetič; source)

13. feb. 2016

Bodeča Neža za seksistično izjavo leta

Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.

Če ste naleteli_e na takšno izjavo, vas vabimo, da nam jo do 29. februarja 2016 posredujete s pomočjo obrazca na spletni strani Bodeča Neža: http://bodeca-neza.spol.si/.


Bodeča Neža, ilustracija Anna Ehrlemark.

Zbrane izjave sproti objavljamo in izpostavljamo kritični refleksiji. O objavi nominiranih izjav bo odločala delovna skupina, ki jo sestavljajo predstavnice_ki uredništva spletnega portala spol.si in kolektiva Rdeče zore.

Za nominirane izjave boste lahko glasovale_i v tednu pred mednarodnim dnevom žensk, 8. marcem, ko bomo na 17. mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore razglasile_i zmagovalko_ca.

Vabljene_i k obisku spletne strani Bodeča Neža in glasovanju za seksistično izjavo feminističnega leta, ki traja od 8. marca 2015 do 8. marca 2016. Vabljene_i tudi k širjenju novice o naši pobudi.

Kolektiv Rdeče zore in uredništvo spol.si
http://rdecezore.org/
http://spol.si/

12. jan. 2016

Neumnost

Leta 2008 smo s soorganizatorkami na 9. mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore povabile avtomehaničarko Ksenijo Glavač s prošnjo, naj nas nauči osnov: kako zamenjati gume, olje, žarnice in varovalke. Ker smo iz lastnih izkušenj vedele, da se ženske v prisotnosti moških bojijo zastavljati tako imenovana neumna vprašanja, udeleženkam pa smo želele zagotoviti sproščeno delovno okolje, smo se odločile, da bo delavnica namenjena izključno ženskam. Na očitke, da s tem diskriminiramo moške in zagovarjamo »obratni seksizem«, smo bile pripravljene, saj je v Sloveniji nanje naletela še vsaka pobuda, ki je iz zgodovinskih in družbenopolitičnih razlogov dala prednost ženskam. Na naše veliko presenečenje se to ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj bolj zanimivega. A najprej nekaj besed o neumnosti.

Katero vprašanje je neumno? Običajno tisto, ki se mota po vseh nepoučenih glavah, a si ga nobena ne upa izustiti, da ne bi izpadla … neumno. Če se opogumiš, ti bodo poznavalci sicer odgovorili, a obstaja velika verjetnost, da bodo to storili na posmehljiv način in ti tako mimogrede dali vedeti, da bi se morala sramovati svoje nevednosti. Če gre za področje, ki tradicionalno spada v domeno moških, recimo brkljanje po avtu, še toliko bolj. V tem primeru neformalno izključevanje večinoma prizadene ženske. Pravim večinoma, saj se je na avtomehanično delavnico Rdečih zor prijavil fant z enako izkušnjo. Rekel je, da bi se rad naučil osnovnih popravil, vendar o avtomobilih nima pojma, saj si moških, ki ga imajo (ali pa je zanje domneval, da ga imajo), nikoli ni drznil nadlegovati z vprašanji in tako razkriti svoje nevednosti – in nemožatosti.

Od moških še vedno pričakujemo, da bodo tradicionalna moška opravila samodejno poznali, medtem ko od žensk pričakujemo, da se jih ne bodo lotevale. Ljudje, ki teh pričakovanj ne izpolnijo, na preizkušnjo postavijo sámo definicijo možatosti oziroma ženstvenosti. Če ostanem pri »pravi« moškosti: z mačo vidika je moški brez tovrstnega znanja ali zanimanja navaden pusi. Žensko, ki zna popraviti avto, bo mačo označil za možačo, pa naj bo po videzu in vedenju še tako ženstvena. Mačotova spolna identiteta je – tako kot vsaka – pač krhka in odvisna od drugih, zato se v trenutku, ko v svet moških opravil stopi ženska, pusiju nevarno približa on. Moški, ki se pred spremenljivostjo spolne identitete zatekajo v mehanične delavnice in druga oporišča moškosti (če govorimo o delavskem razredu, so to večinoma gostilne, garaže in lovske koče), se že pregovorno obkrožajo s koledarji golih žensk; kakor da jim pussy na steni zagotavlja, da bodo pusiji in možače ostali zunaj.

Leta 2013 je na Rdečih zorah gostovala hrvaška umetnica in avtomehaničarka Dina Rončević, ki je na humoren način združila tradicionalno moške in ženske veščine v eno in tako presekala strogo ločnico med njimi. Razstavila je delo po imenu Štiritaktni, vezenino štiritaktnega motorja, opremljeno z imeni njegovih sestavnih delov. Na odprtju razstave v Galeriji Mizzart je povedala, da je po opravljeni avtomehanični šoli nihče ni želel vzeti na prakso. Ker izrazje v učbenikih nima kaj dosti opraviti z izrazjem, ki se dejansko uporablja v delavnicah, je vse kazalo, da bo kljub primerni formalni izobrazbi ostala poklicno nepismena. A se je znašla drugače. V odgovor na izključevanje iz moških delavnic je začela organizirati avtomehanične delavnice za deklice in ženske, na katerih so se udeleženke naučile razstaviti in ponovno sestaviti cel avto.

Ko smo avtomehanično delavnico za ženske organizirale na Rdečih zorah, nas je fant, ki je prav tako želel sodelovati, spravil v zagato. Če bi ga zavrnile, bi mu odrekle možnost za učenje v spodbudnem okolju. Če bi ga sprejele, bi tvegale, da bomo to možnost odvzele ženskam. Zanimivo je, da se na tej točki spomini organizatork razhajajo. Po moji različici smo ga zavrnile, medtem ko Nataša Serec trdi nasprotno. Pravi, da je tisti dan, ko smo se na Metelkovi zbrale ob (nedvomno prestrašenem) testnem avtomobilu, prišel tudi on in ker nobena udeleženka ni imela nič proti, je ostal.

Naj je bilo tako ali drugače, strinjava se, da nas je bilo okrog deset in da nam je Ksenija Glavač pokazala, kako se pripraviš na daljšo vožnjo in kaj lahko storiš, če ti avto crkne sredi ceste, me_mi pa smo z občudujočimi pogledi drsele_i po njenih spretnih rokah, se smejale_i svojim jecljavim vprašanjem, poslušale_i njene šaljive odgovore in se mimogrede naučile_i, da osnovno vzdrževanje avtomobila ni noben bavbav. Bavbav je stroga spolna delitev dela, ki za vsako neumnost podvomi o svojem prav. Dvom je upravičen, zato: naj živi neumnost!

Članek je bil prvič objavljen na portalu Spol.si 12. januarja 2015.


3. nov. 2015

Štiri mene pred Rdečimi zorami

Plakat: Jana Kumberger

Za vse, ki nestrpno pričakujete naslednji, že 17. feministični in kvirovskski festival Rdeče zore, in tiste, ki potrebujete svojo redno dozo feministično in kvirovsko obarvanih dogodkov, kolektiv Rdečih zor pripravlja večer za druženje in pogovor ob pestrem programu.

Vabljene_i
v četrtek, 12. novembra 2015, ob 20h v koncertno dvorano Rog

PROGRAM
Predstavitev nove št. revije Gender-Apokalipsa o feministični znanstveni fantastiki

Koncert She Said Destroy! (It)
Predvajanje kratkih feminističnih in kvirovskih pornografskih filmov
Glasbo vrti: Secret Lover (Si)

PREDSTAVITEV GENDER-APOKALIPSE O FEMINISTIČNI ZNANSTVENI FANTASTIKI
Gender številke revije Apokalipsa (in istoimenske založbe), sicer literarne in filozofske revije, ki jih ureja dr. Stanislava Repar, se ukvarjajo s spolom v literaturi in humanistiki na splošno. Tokratna številka (192) je posvečena žensko-avtorski in feministični angloameriški znanstveno fantastični literaturi. Boljkone po naključju je revija izšla prav ob stoti obletnici rojstva priznane ameriške pisateljice Alice Bradley Sheldon (1915 - 1987). Na predstavitvi se bomo pogovarjale_i s sourednicama in prevajalkama omenjene številke revije, mag. Teo Hvala in dr. Ano Makuc, ter prebirale_i odlomke iz prevedenih tekstov. Revijo bo na dogodku mogoče tudi kupiti. Več o reviji.

KONCERT: SHE SAID DESTROY (it)
She Said Destroy! je noise-pop duo projekt, ki je svojo pot začel novembra 2010 v Bologni (It). Sestavljata ga Stefania (bas in vokali) in Emy (bobni in back vokali), kljub različnim glasbenim vplivom jima uspe združevati najbolj lahkoten pop z lo-fi koreninami. Skozi shizofreno raznolikost žanrov sta našli svoj zvok, ki se je uspel prebiti zaradi srečne kombinacije utripajočih zvokov in pop melodij. Izdali sta dve Epja, Conflicting Landscapes (2012) in Gummy Ruins (2013), limited edition kaseto Kombo (2014) in split z bandom Signorine Taytituc (oktober 2015, v kolaboraciji z Stay Home Records and Toten Schwan Records), vse v samoprodukciji in DIY. S temi albumi sta SSD! imeli nastope po severu Italije, v Španiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in Sloveniji.
http://shesaiddestroy.bandcamp.com/
https://www.facebook.com/shesaiddestroyy

PREDVAJANJE KRATKIH FEMINISTIČNIH IN KVIROVSKIH PORNO FILMOV
Po ponavljajočih se razočaranjih nad mainstream pornografijo, ki izkorišča igralke_ce ter hkrati postavlja v ospredje zgolj heteronormativne oblike odnosov, smo se bile_i primorane znajti in ustvariti pornografijo, ki bo vključevala tudi naše interese. Zato vam pripravljamo kratek izbor različnih ustvarjalk_cev feminističnih in kvirovskih pornografskih filmov, malo za pokušino, malo zares.

GLASBO VRTI: SECRET LOVER(Si)
Synthpop, electropunk electroclash, post-punk, new/dark/cold wave pa še marsikaj na na "idiot-proofed" programu Virtual DJ.

Na dogodku zbiramo prispevke za izvedbo 17. festivala Rdeče zore!

Organizacija: Rdeče zore
Soorganizacija: Koncertna dvorana Rog

FB dogodek

23. mar. 2015

Pobjednički ožujak u Sloveniji / Victorious March in Slovenia

Na portalu Vox Feminae je izšla moj kolumna Pobjednički ožujak u Sloveniji, v kateri slavim tri feministične, lezbične, gejevske in trans zmage, izbojevane v marcu - čeprav meseca še ni konec. Kolumno je iz angleščine prevedla Vida Starčević.

Croatian website Vox Feminae published my column Victorious March in Slovenia, celebrating three feminist, lesbian, gay and trans victories that were won in March - and the month isn't even over yet!

17. mar. 2015

Oddaja Sektor Ž: Ženske zadruge

Ženske zadruge - nova prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk
Marčevska edicija Sektorja Ž se bo osredotočila na prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk v obliki zadrug. V oddaji bomo na kratko predstavile zadružništvo kot obliko dejavnosti, kaj so njegove prednosti ter razloge za vključevanje in odločitev žensk za tako obliko delovanja. O tem nam bo v krajšem intervjuju spregovorila Jadranka Vesel, ki v Sloveniji deluje na področju zadružništva. Sledili bodo prispevki na temo ženskih zadrug iz oddaje Zvučna etnografija, ki je temo uvedla prejšnji mesec. Za razmislek nam bodo tudi služila predavanja, ki so se odvila na festivalu Rdeče Zore (Olga Boldcrayon: "Ženske gradijo za ženske") in festivalu Deuje babe. Zaključile bomo s kratkim poročilom z obeh festivalom in izjavo meseca. 

Marčevsko oddajo pripravljajo Klara Otorepec, Teja Oblak in Tea Hvala.
Vabljene_i k poslušanju v soboto, 21. marca, ob 12h v živo na Radiu Študent. Kasneje na tej povezavi.  

*
Women's Cooperatives - New efforts for women's economic independence

The March edition of a feminist radio show Sektor Ž will focus on the topic of efforts for women's economic independence in the form of cooperatives. First, we will briefly present cooperatives as a form of activity, what are its advantages and reasons why women decide to participate in them. This will be presented by Jadranka Vesel who actively works in the field of cooperatives in Slovenia. This will be followed with contributions from the radio show Zvučna etnografija, which already introduced this theme in the previous Sektor Ž. The lectures which took place at the festival Rdeče Zore/Red Dawns (Olga Boldcrayon: "Women are building for women") and Deuje babe will also serve us for reflection on the topic of women's cooperatives. We concluded with a brief report on both festival and the statement of the month.

The March edition of Sektor Ž is made by Klara Otorepec, Teja Oblak and Tea Hvala.
Tune in! Live on Saturday, March 21st at 12.00 at Radio Študent, later in our archive

25. feb. 2015

3. festival Deuje babe

Ob mednarodnem dnevu žensk bo v Cerknem med 6. in 8. marcem potekal 3. festival Deuje babe

Festival se imenuje po arheološkem najdišču nad dolino reke Idrijce, kjer so po ljudskem izročilu prebivale neukročene ženske. Festival je zvest izročilu, saj predstavlja »divje« umetniško izražanje in aktivistično delovanje deklet ter žensk. Daje jim možnost, da svoje delo predstavijo širši publiki, prednost pa daje tistim ustvarjalkam in borkam, ki zavračajo stereotipne predstave o ženskah ter kršijo nenapisana pravila o »normalnem« videzu, obnašanju, spolni usmerjenosti, načinu življenja, poklicni izbiri ipd. Festival Deuje babe zagovarja enakost vseh žensk – tudi tistih, ki se niso rodile kot ženske – in pravičnejši svet za vse: za ženske, moške in otroke.

Celoten program je objavljen na CMAK-ovi spletni strani.  

Maruša Lipušček in Tea Hvala sta ob tej priložnosti posneli radijsko oddajo Festival Deuje babe, kjer sta podrobneje predstavili festivalski program z gostjami Nado Žgank, Maro Vujić in Janjo Hiti (Radio Odmev - Primorski val, 5. marec 2015).


Foto Nada Žgank, plakat Tea Hvala in Matjaž Peternelj

CMAK festival tudi letos pripravlja v sodelovanju z Mednarodnim feminističnim in queer festivalom Rdeče zore iz Ljubljane in društvom Grrrls Kulturverein iz Gradca. Prvič sodeluje z ljubljanskim Mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk in Društvom upokojencev Cerkno.

20. feb. 2015

Oddaja Sektor Ž: Reproduktivno delo v akademiji in kulturi

Izsek iz digitalnega kolaža Rad Ljubavi (2014) Andreje Dugandžić in Adele Jušić













Februarsko edicijo Sektorja Ž bo zaznamovala tema nevidnega in reproduktivnega dela, čigar breme še vedno v veliki meri sloni na ženskih ramenih. V času krize finančnega kapitalizma se še povečuje. Osredotočale se bomo na reproduktivno delo v akademskem svetu in kulturi. V premislek nam bodo služili aktualni javni izrazi seksizma v akademski sferi; na to so se z javno izjavo in akcijo pred ljubljansko univerzo kritično odzvale Vstajniške socialne delavke, ki bodo v oddaji komentirale svojo izjavo in odzive akademske srenje. Nadaljevale bomo z diskusijo performansa Teje Reba z naslovom Made with love (Delo iz ljubezni), ki ga je nedavno izvedla v Stari elektrarni in v njem tematizirala vsakodnevno reproduktivno delo kulturne ustvarjalke.

Predstavile bomo program prihajajočega 16. mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki bo potekal od 5. do 8. marca v Ljubljani. Na koncu bomo prisluhnile izseku beograjske oddaje Zvučna etnografija, točneje njihovi reportaži z beograjskega festivala BeFem, kjer so se decembra lani predstavile nove ženske kooperative, zadruge in socialna podjetja v Srbiji. S prispevkom najavljamo marčevsko edicijo Sektorja Ž, ki bo v celoti posvečen prizadevanjem za ekonomsko neodvisnost in sodelovanje žensk.

Sledijo druge napovedi drugih ključnih feminističnih dogodkov (sprotne dogodke bomo od sedaj naprej posredovale preko FB profila Sektorja Ž).

Februarsko oddajo pripravljajo Klara Otorepec, Teja Oblak in Tea Hvala.
Vabljene_i k poslušanju!

Sobota, 21. februar ob 12h, v živo na Radiu Študent. Kasneje na tej povezavi

6. apr. 2014

15 Years of Red Dawns Fest: Exhibition and Discussion












It has been 15 years since the conception of the Red Dawns Festival. To commemorate this event, the 2014 team organized an exhibition of posters that visually defined each festival edition. Different motifs demonstrate how the festival has been transforming throughout the years, how it evolved from a women's pocket festival and international women's festival to an international feminist and queer fest.

As with the festival's program, the choice of the poster for each festival was motivated by the groups' desire to give an opportunity to young and innovative female artists who could represent Red Dawns well. Throughout the years, many artists have visualized the festival: Antje Schrimer and Dragana Rajković (the first poster), Zvonka Simčič, Tanja Vujinovič and duo Phant&Puntza, Anna Ehrlemark (the first one in co-operation with Igor Hofbauer), Leigh San Juan, Ana Baraga, Nives Marković and Ana Čigon who designed the latest 2014 poster.

At the opening on March 6th 2014 in Menza pri koritu, Danijela Zajc lead a discussion with the co-founder of the Red Dawns, Nataša Serec, and the long-term program team member, Tea Hvala.

Photo by Rebeka Bernetič. The video was recorded and edited by Nika Autor.

12. mar. 2014

Sektor Ž: Rdeče so rdeče so rdeče so rdeče


V osmomarčevski oddaji Sektor Ž smo se oglašale s 15. Feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki je potekal od 6. in 8. marcem 2014 v Ljubljani.  

Rdečke so nas razžarile z delavnicami in nastopi s področja performansa in DJ-janja, koncerti grrl in feministične alter glasbe, razstavama feministično-lezbične produkcije in vizualne podobe festivala Rdečih zor skozi leta, predstavitvijo feminističnega koledarja, diskusijo o možnostih radikaliziranja feminizma, z večerom poezije in Feminističnim wikimaratonom.

Ida Hiršenfelder in Teja Oblak sta v živo v studiu gostili posebni gostji festivala Rdeče zore, Martyno Hormańsko aka Zdrado Pałki, pop/elektro/kitsch queer DJ-jko in glasbenico iz Poljske/Nemčije ter Alenko Spacal, vizualno umetnico in teoretičarko, ki se je na pregledni razstavi "Skozi njene oči: utrinki feministično-lezbične produkcije" v Galeriji Alkatraz predstavila z ilustracijami iz svoje avtorske slikanice Mavrična maškarada.

Po javljanju v živo je Klara Otorepec komentirala razsodbo Slovenske oglaševalske zbornice, ki je zavrnila več pritožb na sporne seksistične plakate in sicer oglas »Glej na cesto!« družbe Zavarovalnica Maribor, obcestni in televizijski oglas »Kliči T2 za T4!« družbe T2 in »MINGL. Totalno neomejen.« oglaševalca družbe Tušmobil.

Dol z objektivizacijo ženskega telesa! Živel 8. marec! Zore so čisto pordečele!

Sobota,  8. marec 2014 ob 12h na Radiu Študent. Posnetek oddaje je dostopen tukaj.

13. feb. 2014

Presentation of 'Stiff Smiles' in Vienna, Feb. 21st 2014

OFENNÄCHTE presents

Stiff Smiles, a new art zine by Tea Hvala


followed by the presentation of the book by Tea Hvala (ed.) about Red Dawns Festival Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, Ljubljana, 2010)

and

presentation of Red Dawns Festival 2014 by Slobodan Malić.

Friday, February 21th at 19h at VN JAEGER & SCHWARZWALD - artist run space, Neustiftgasse 48, 1070 Vienna

Entrance fee € 2.-

*

Tea Hvala
Togi nasmehi / Stiff Smiles
Self-published, Ljubljana, 2013
A5, 32 pages, 7 b/w photos
in Slovene / English















A pessimistic take on the flexibilisaton of labour, or an essay comparing what cannot be compared: long-term, collective and manual factory labour during Yugoslav state socialism with, on the other hand, flexible, individual, and project-based intellectual work in neoliberal times.

The art zine Stiff Smiles features a modified version of the essay, first published in: Aleš Čar, Tanja Petrič (eds.): The State of Matters: Anthology of Perspectives & Reflections, Ljubljana, UMco, 2012, pp. 82-85. Photos are taken from Jubilejni zbornik: 35 let Iskre, Industrije za telekomunikacije, elektrotehniko in elektromehaniko Kranj, Kranj, 1981. Tea Hvala's portrait was taken by Nino Vinko Jaeger.

»With whom are you to take a picture, if you are a contract worker, if your jobs come and go? With whom, if your co-workers constantly change, and with whom, if you work from the employer’s home or even in your own room?«

»The flexible job, if she has one, dictates her sloppiness, distance, risk, mobility. Therefore, when she wishes for safety, she feels old. When she wishes for permanence and stability, she feels like a coward. When she commits herself to her work completely, she is regarded as naive. When she tries more than it is necessary, she gets the feeling of being foolish. When she tries to construct her own life story from countless fragments, she feels like she has nothing to lean on. Sometimes she feels like she doesn’t even exist. How is she to face all this uncertainty?«

*

Tea Hvala (ed.)
Rdečke razsajajo!
Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore
KUD Mreža, Ljubljana, 2010
A5, 104 pages 32 b/w photos
in Slovene / English
.

In 2010, on the 10th anniversary of Feminist and Queer Festival Red Dawns (in Slovene, Rdeče zore), Tea Hvala interviewed seventeen former and current festival organizers about their contribution to the visibility of feminist and queer publics in Slovenia. She juxtaposed these insights with feminist political theory of counterpublics, and framed the theme in the context of the recent history of feminist, lesbian and queer organizing in Ljubljana, as well as the contemporary current of transnational DIY grassroots feminism.

Interviewees: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina and Vesna Vravnik. Interviews with Anna Ehrlemark and Jasmina Jerant are in English, the rest of the book is in Slovene. Cover by Anna Ehrlemark.

"Red Dawns continues to play an important role as an explicit point of artistic, political or philosophic identification with feminist or queer perspectives. (...) If you accept this frame of reference, you have to accept the consequences since people are going to associate you with it, and in that sense, I think that continuity of feminism is of essential importance. It is a deliberate move away from universality as well as an idea that brought us together. (...) The bottom line is that these alternative spaces are developing strong and critical perspective on society. They are marginal and fabulous." – Slađana Mitrović

The publication of this book was supported by many donators, The Municipality of Ljubljana – Youth Office, and the Ministry of Education and Sports – Youth Office.

*

Tea Hvala is a writer and organizer with a BA in Comparative Literature, BA in Sociology of Culture, and MA in Gender Studies. She has been facilitating In Other Wor(l)ds, workshops in collaborative writing of feminist-queer science fiction since 2008. Her recent co-edited books include Svetovi drugih (2010) and Rdečke razsajajo! (2011), her essays about local feminist activism and public space reclaiming have been published in several academic anthologies. She co-hosts Sektor Ž, a monthly feminist radio show at Radio Študent, and has been co-organizing the International Feminist and Queer Festival Rdeče zore (Red Dawns) since 2002. Her most recent self-published art zine is called Stiff Smiles (2013).

5. feb. 2014

Sektor Ž: Reproduktivne pravice v času kiberfeminizma / Reproductive rights in cyberfeminist times

Na kulturni dan bomo v Sektorju Ž govorile o nekulturnih vsebinah, ki postajajo evropski vsakdanjik. Od decembra 2013 španska desnica, ki ima večino v parlamentu, "svojim" državljankam grozi z vnovičnim omejevanjem seksualnih in reproduktivnih pravic;s strogo omejitvijo pravice do prekinitve nosečnosti. Grožnja ni omejena na Španijo; za osnovne reproduktivne pravice je prikrajšanih vse več žensk v Evropski uniji, saj v mnogih državah dostop do splava onemogoča tako restriktivna zakonodaja kot pravica zdravnikov do ugovora vesti. Po protestu pred Špansko ambasado v Ljubljani minulo soboto, 1. februarja, je Tea Hvala intervjuvala feministični aktivistki Stefanio in Amando iz kolektiva Corrente Alternata, ki v Barceloni sodelujeta v množičnih protestih proti restriktivnemu predlogu zakona o seksualnih in reproduktivnih pravicah žensk, slovenski solidarnostni protest in aktualno dogajanje v Španiji pa bomo umestile v širši kontekst vse bolj konservativnih politik v mnogih državah v Evropski uniji.

Istega dne se je Ida Hiršenfelder na berlinskem festivalu CTM udeležila posveta o ženskah, ki delujejo na področju elektronske glasbe in digitalnih medijev. Na pogovoru, kjer se je teorija dobro prepletala s prakso, so povabili DJ-ko in producentko Electric Indigo (Susanne Kirchmayr), tonsko tehnico / tehnika Fender Schrade in teoretičarki Sadie Plant ter Marie Thompson. Po poročilu s posveta sledijo napovedi zanimivih dogodkov, ki se obetajo v prihodnjem mesecu - vključno s prvo napovedjo programa 15. feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore, ki se kaže na obzorju v začetku marca.

V soboto, 8. februarja ob 12:00 v živo na Radiu Študent. Na povezavi je dostopen tudi posnetek oddaje.

Tea Hvala is going to interview Stefania and Amanda, feminist activists from Barcelona and members of collective Corrente Alternata, who are going to talk about massive protests in Spain against the conservative law proposal from December 2103 that would repress women's sexual and reproductive rights in Spain by severely limiting the right of women to terminate pregnancy. The interview is going to be followed by a short report from the solidarity protest at the Spanish Embassy in Ljubljana on February 1st, and discussed in the context of increasingly repressive policies about women's sexual and reproductive rights in several member states of the European Union.

Ida Hiršenfelder prepared a report from a public discussion about women in the field of electronic music and digital media that took place on February 1st at the CTM festival in Berlin. The discussion featured the DJane and producer Electric Indigo (Susanne Kirchmayr), sound technician Fender Schrade and researchers Sadie Plant and Marie Thompson, all of whom successfully mixed their experience with theoretical insights. The radio show is going to conclude with invitations to future events and the first public announcement of the program of the 15. International Feminist and Queer Festival Red Dawns, coming up in early March in Ljubljana.

Saturday, February 8th, at 12:00 live at Radio Študent. At the link, you can access the recording anytime after the show.

28. sep. 2013

Red Dawn above the City of Women / Rdeča zora nad mestom žensk


 Poster by Anna Ehrlemark


The special autumn edition of feminist and queer festival Red Dawns is going to happen between October 12th and 26th 2013 at various venues in Ljubljana, right after the 19th edition of City of Women fest. Our joint events are happening under the title Red Dawn above the City of Women. Expect a lot! And check out the full program here. 

Below is my introductory text for the catalogue. Further below is the Slovene version. Also recommended reading: Vesna Leskošek's text Personal is Political and Public Privatised and Mara Vujić's All Different, All Equal!


Red Dawn above the City of Women

Since 2000, Red Dawns festival has been working inside, alongside, and against the society, which disfavours women and sexual minorities – especially those that emphasize their markedness in order to point out the sexual hierarchies otherwise taken for granted. Because the promise of equality – nurtured by the image of red-haired heroine Zora, and the red morning sky – in capitalist barbarism is moving further away, it has not been easy to continue to organize the festival. Why this is so and where is the neoliberal re-patriarhalization of the society taking us will be explained by two theorists, Lilijana Burcar and Jasmina Husanović. Their lectures are going to wrap up the extensive festival program, dedicated to the Grand Domestic Revolution and the expansion of critical literacy.

As far as this year's festival image is concerned, our long-term designer Anna Ehrlemark decided to make use of the barbed flower symbol so as to pay homage to our co-operation with the Uprising Social Workers (Vstajniške socialne delavke). In March this year we launched a so-called Wall of Shame – a blog collecting misogynist, sexist, and homophobic statements of famous Slovene personalities. The fact that intellectuals and politicians can afford to say anything without consequences, without punishment, is ‘žabotno’, or sad indeed. ‘Žabotno’ is a neologism, created out of the surname of a Slovene writer, whom we ‘awarded’ with a barbed flower for the sexist statement of the decade. The word found its place in the free dictionary of spoken Slovene language, Unleashed Tongue (Razvezani jezik). Hopefully, both the Barbed Flower Award and Unleashed Tongue represent a big enough threat to the Žabot-likes, that, next time, they are going to bite their tongues before saying something sexist again. The scissors on the posters are, however, not for them; rather, they represent our desire to cut the world out in our shape.

The festival begins at Metelkova mesto with Kerry Howarth’s yarn bombing of public space. She will also conduct a workshop on the basics of knitting and crocheting. Although knitting is stereotypically linked to women, today's guerrilla knitting has little to do with the safety of the household. On the Square with No Historical Memory, just a few steps away from the institutions defining the artistic canon, Ana Čigon is going to leave a permanent mark. Her performance, Dear Ladies, Thank You, will become a unique monument to feminist, lesbian, and queer artists, excluded from the androcentric and heteronormative historicization of art.

The conception of the Red Dawns festival is linked both to our need for collective and public fight against inequalities, and to the need to nurture our own public and safe space for socializing and the retreat from pressure. Accordingly, it would have been sinful if we did not dedicate some of our attention to pleasure. This is the reason why we invited Bibliothèque Érotique to Ljubljana. They are a self-organizing library and a group of performers from Amsterdam, who are going to read erotic stories focusing on the fleshy needs of women and queers. There is also going to be a sound performance by two female musicians from Vienna – chra and Cherry Sunkist – which will sharpen our hearing capabilities by performing in pure darkness. Their mixture of pop, dub, ambient, and minimal techno is going to sound differently in the darkness than it would with the lights on.

Feminist public spaces are important also because we want to reach out and make the society understand the importance of feminist issues. This includes the demand for the inclusion of identity politics into the strivings for the re-distribution of national and global wealth, or the recognition that the emancipation of economically most vulnerable women should be a criterion for the emancipation as such. Until then, we will be working to bring the oppression of women into the general consciousness.

We address anyone who is willing to listen, as much as that is possible by organising a spectacular one-month event. We know that the art market, which we are a part of due to our financial support from the European Commission, has long been appropriating political art. Besides, feminist art often plays the role of a social corrective: firstly, by mitigating the effects of social hierarchies, it is taking on the role that should be played by the social state; secondly, by favouring self-organized, participatory-based, and collective practices that offer suggestions for better living, feminist art merges with socially beneficial forms of activism. Due to this instrumental inclination, there is less space for the ‘impossible’, that is, for the experimentation and expressivity, which have been historically connected to women, even though we could all use these qualities, especially today when the political is being reduced to official politics. This is the reason why the slogan ‘bringing chaos to structure’, which is going to be enacted on the stage of Menza pri koritu by Damenkapelle, shall be more than welcome. We are, however, not sure whether the fact that 'the Commission cannot be held responsible for any use which may be made of the information contained’ in Damenkapelle’s relaxing rage, should make us happy or sad.

What furthers the depolitization of our festival is the fact that we, as organizers, despite European support, remain overworked and underpaid project workers. Because of that support, the Red Dawns team and the artists are going to be paid decently for the second time in our fourteen-year-long history. Yet, the question is what price we are going to pay for this. Are we going to be able to attend Inga Cholomogorova's butoh performance on the consequences of striving for artistic success on her own life? Will we have the time to go to the workshop on burn-out prevention? The workshop will follow the meeting of fifteen women's, feminist, LGBTI, and queer initiatives from former Yugoslavia, where we are going to discuss the possibility of exchanging program items and of applying for financial support together. All these groups fight for the public recognition of contemporary women artists, theorists, activists, and cultural workers in order to increase their – and our own – social security. This is why our precarious work can nevertheless be seen as a bitter, yet historically important moment in the long struggle for better working conditions and the re-distribution of wealth.

The resistance to structural causes of gender asymmetry remains the reason for our existence and the reason for our continual search for political allies. This year, we have allied with the City of Women festival. Our joint festival Red Dawn above the City of Women continues our locally situated feminist and queer politics. We look across national borders, because we believe that patriarchy is transnational. We are convinced that borders between genders as well as between nations and classes can be crossed, moved, and demolished with art, activism, and theory; that these forms of expression intertwine in our struggle for the ‘impossible’ – for that which is yet to come. For example, for a world without sexual violence, which, in the street performance of ACT Women, seems far, far away. This performance portrays the hard process that sexually abused women have to undergo, from the experience of violence up until the moment they decide to report the abuse to the police and dare say: ‘Rape is never a woman's fault. The perpetrator is the one who should be ashamed.’

We hope that our festival reaches you. And we hope that the critical insights and pleasurable experiences we offer in our program are going to help you live – not only survive, but live in hope that one day, the sun is going to really rise above the City of Women.

Translated by Ana Makuc.

Rdeča zora nad mestom žensk

Festival Rdeče zore od leta 2000 deluje v, ob in proti družbi, ki ni naklonjena ženskam in spolnim manjšinam, še najmanj tistim, ki opozarjajo na svojo zaznamovanost, da bi izpostavile samoumevnosti, na katerih slonijo spolne hierarhije. Vztrajati ni lahko, saj se obljuba enakosti, ki smo jo od samega začetka gojile v podobi rdečelase razbojnice Zore in rdeče ožarjenega neba, v času »kapitalističnega barbarstva« očitno oddaljuje. Zakaj se oddaljuje in kam nas sili neoliberalna repatriarhalizacija družbe, bosta na festivalu pojasnili teoretičarki Lilijana Burcar in Jasmina Husanović. Njuni predavanji bosta zaključili obsežen program, posvečen Véliki gospodinjski revoluciji in širjenju kritične pismenosti.

Naša dolgoletna sodelavka Anna Ehrlemark se je pri oblikovanju tokratne festivalske podobe naslonila na simboliko bodeče neže in spomin na sodelovanje z Vstajniškimi socialnimi delavkami. Marca letos smo postavile Sramotilni steber, blog, na katerem smo z vašo pomočjo izpostavile mizogine, seksistične in homofobne izjave slovenskih javnih osebnosti. To, da si lahko brez posledic, nekaznovano privoščijo vse, se nam je zdelo naravnost žabotno. Neologizem, izpeljan iz priimka pisatelja, ki je bil zaslužen za seksistično izjavo desetletja, je medtem našel svoje mesto v prostem slovarju žive slovenščine Razvezani jezik, kar ob »nagradi« bodeča neža morda predstavlja dovolj veliko grožnjo, da se bodo žabotneži v bodoče raje ugriznili v jezik. Ostro nabrušene škarje na plakatu niso namenjene njim, temveč nam samim: krojenju sveta po naših merah.

Začele bomo na Metelkovi, kjer bo britanska umetnica Kerry Howarth s prejo bombardirala javne površine. Ob tem bo pripravila delavnico o osnovah pletenja in kvačkanja, obrteh, ki jih še vedno povezujemo z ženskami, le da sodobna urbana pletilska gverila nima kaj dosti opraviti z varnostjo domačega ognjišča. Na Trgu brez zgodovinskega spomina, nekaj korakov stran od institucij, ki določajo umetniški kanon, bo trajnejšo sled pustila Ana Čigon. S performansom Drage dame, hvala bo postavila svojevrsten spomenik feminističnim, lezbičnim in queerovskim umetnicam, izločenim iz androcentričnega in heteronormativnega zgodovinjenja umetnosti.

Festival Rdeče zore ni nastal samo zaradi potrebe po kolektivnem in javnem boju proti strukturni neenakosti, temveč zaradi enako močne potrebe po negovanju lastne javnosti: varnih prostorov za druženje in umik pred pritiski. V tem smislu bi bil pravi greh, če ne bi nekaj pozornosti namenile užitkarjenju. V Ljubljano smo povabile Bibliothèque Érotique, samoorganizirano knjižnico in skupino performerjev iz Amsterdama, ki vam bo brala erotične zgodbe s poudarkom na mesenih potrebah žensk in spolnih manjšin. Zvočni performans dunajskih glasbenic chra in Cherry Sunkist bo izostril vaš sluh z nastopom v popolni temi. Njuna mešanica popa, duba, minimalističnega tehna in ambientalne elektronike bo zvenela povsem drugače, kot bi pod lučmi.

Feministično javnost seveda potrebujemo tudi zato, da bi lahko segale navzven in celotno družbo prepričale o veljavnosti feminističnih zahtev. Mednje spada zahteva po vključitvi identitetne politike v prizadevanja za prerazporeditev (trans)nacionalnega bogastva oziroma predlog, da emancipacija ekonomsko najranljivejših žensk postane merilo za splošno emancipacijo. Dokler se to ne bo zgodilo, si bomo prizadevale za osveščanje o specifičnosti zatiranja žensk na identiteni osnovi.

Nagovarjamo vse, ki so pripravljeni poslušati, kolikor je to mogoče doseči s tako spektakelskim dogodkom, kot je enomesečni festival. Zavedamo se, da je umetniški trg, v katerega smo zakoračile ob finančni podpori Evropske komisije, politično umetnost že zdavnaj posrkal vase. Poleg tega feministična umetnost pogosto nastopa v vlogi socialnega korektiva: z blaženjem učinkov spolnih hierarhij opravlja delo, ki bi ga morala opraviti socialna država, s svojimi predlogi za boljše življenje v obliki samoorganiziranih, participativnih in skupnostnih praks pa se zlije z družbeno koristnim aktivizmom. V tej instrumentalni naravnanosti hitro zmanjka prostora za »nemogoče«, za eksperimentiranje in ekspresivnost, ki ju tradicionalno pripisujejo ženskam, v času enačenja političnosti s tistim, kar nam uradna politika dnevno meče pod noge, pa ju pravzaprav pogrešamo vsi. Geslo »vnesimo kaos v strukture«, ki ga bo v Menzi pri koritu udejanjil münchenski zajebantski oktet Damenkapelle, bo zato več kot dobrodošlo, četudi nismo prepričane, ali naj nas to, da njihov sproščujoči bes »v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije«, veseli ali žalosti.

K depolitizaciji Rdeče zore nad Mestom žensk dodatno prispeva dejstvo, da organizatorke kljub evropski podpori ostajamo prezaposlene in podplačane projektne delavke. Res je, da bo ekipa Rdečih zor zaradi nje drugič v štirinajstletni zgodovini festivala za svoje delo plačana, in res je, da bodo končno pošteno plačane tudi nastopajoče, vprašanje je le, za kakšno ceno. Se bomo utegnile udeležiti butoh nastopa Inge Cholmogorove o posledicah p ehanja za umetniškim uspehom na njeno osebno življenje? Bomo imele čas za delavnico o preprečevanju izgorelosti? Sledila bo srečanju s predstavnicami petnajstih ženskih, feminističnih, LGBTI in queerovskih pobud iz postjugoslovanskega prostora, s katerimi želimo premisliti možnosti za izmenjavo programov in skupno pridobivanje sredstev. Ker si vse prizadevajo za večjo prepoznavnost sodobnih umetnic, teoretičark, aktivistk in kulturnih delavk, s tem pa tudi za njihovo (in našo) socialno varnost, je naše prekarno delo vendarle mogoče razumeti kot grenak, a pomemben trenutek v boju za boljše delovne pogoje in prerazporeditev denarja.

Upor proti strukturnim vzrokom za spolno asimetrijo ostaja razlog za naš obstoj in razlog za iskanje zaveznic, ki smo jih tokrat našle v Mestu žensk. Naš skupni festival Rdeča zora nad Mestom žensk nadaljuje s feministično in queerovsko politiko, vpeto v ta prostor in čas. Pri tem se oziramo preko nacionalnih meja, ker jih patriarhat presega, obenem pa smo prepričane, da je tako nacionalne kot spolne in razredne meje mogoče prestopati, premeščati in rušiti s pomočjo umetnosti, aktivizma in teorije, ki so medsebojno zavezani »nemogočemu«: tistemu, česar še ni, a nekoč bo. Recimo svetu brez spolnega nasilja. Ta se v ulični predstavi beograjskega kolektiva ACT Women zdi neskončno daleč, saj obravnava težaven proces, skozi katerega gredo spolno zlorabljene ženske od nasilne izkušnje do trenutka, ko se odločijo za prijavo in si drznejo reči: »Za posilstvo ni nikoli kriva ženska. Nasilnež je tisti, ki bi se moral sramovati.«

Upamo, da vas bo Rdeča zora nad Mestom žensk dosegla. Upamo, da vam lahko poleg kritičnih uvidov ponudimo veselje ob doživetjih, ki nam bodo pomagala živeti, ne zgolj životariti v upanju na sonce, ki bo nekoč morda zares vzšlo nad Mestom žensk.

8. mar. 2013

Oddaja Sektor Ž: Veselo praznovanje dneva žensk


Drage feministke, ženske, žene in punce, ki se dnevno soočate s subtilnimi ali vulgarnimi oblikami šovinizma, mizoginih izpadov in diskriminacije na podlagi spola: ekipa Sektorja Ž vam želi veselo, zabavno in ekscesno praznovanje mednarodnega dneva žensk!

Tekste si bomo podložile z glasbo Nataše Muševič oziroma Dot, ki bo danes zvečer v Menzi z globokimi basi pretresla naša telesa. Pregledale bomo dogajanje v okviru Mesta žensk, ki je v minulem tednu priredil gledališko delavnico Herstory of Bra and Knife z mentoricama Neno Močnik in Ano Rokvić-Pinterič. Prebrale bomo javno pismo Barbare Korun z naslovom Ni vse zlato, kar se sveti, v katerem razkriva šovinistično strukturo Društva slovenskih pisateljev.

Sledijo utrinki iz 14. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore: izsek s predavanja Belme Bećirbašić v klubu Tiffany in izjavo Karmen Špiljak iz kolektiva VE-ZA o interaktivni razstavi Bod’ Moja v Galeriji Alkatraz, iz katere je tudi naslovna ilustracija. Glasbene predahe bomo črpale iz starejšega materiala Wande & Nova deViatorja, ki bosta 4. aprila izdala svoj glasbeni prvenec. Nazadnje pa si bomo jezike obrusile na podelitvi Bodeče Neže, nagrade za najbolj seksistično in mizogino izjavo desetletja.

Oddajo sta pripravili Ida Hiršenfelder in Teja Oblak, posnetek pa bo z zamudo objavljen na spletni strani Radia Študent

28. feb. 2013

Izjava Rdečih zor ob 4. vseslovenski ljudski vstaji

Foto: Maja Kraljič

Festivalska infotočka Rdečih zor v Galeriji Mizzart se bo v soboto, 9. marca, ob 14.00 spremenila v zbirno mesto za feministične, lezbične in ženske iniciative, ki se želijo skupaj udeležiti Četrte vseslovenske ljudske vstaje. Ob 14:30 se bomo preselile na dvorišče AKC Metelkova mesto, od koder se bomo odpravile na Kongresni trg. Tam se bomo ob 15:00 pridružile antikapitalističnemu bloku.

.

Izjava Rdečih zor ob 4. vseslovenski ljudski vstaji

Rdeče zore se 9. marca pridružujemo 4. vstaji, pri čemer zavračamo seksistična gesla, ki smo jih opazile na vseh dosedanjih protestih. Zavračamo tudi trditve, da so zahteve po spolni enakosti v trenutnih razmerah »preveč partikularne«, saj smo prepričane, da bi morala biti odprava vseh oblik razlikovanja sestavni del mednarodnega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju, ki je obenem boj za boljši svet.

Zagovarjamo feministično politiko: emancipacijo vseh, enakost za vse in solidarnosti med vsemi ljudi. Zagovarjamo feminizem, ki bo svoje univerzalne zahteve postavljal v imenu žensk, vse dokler ne bo odpravljena ekonomska neenakost, ki temelji prav na spolnem razlikovanju, še posebej na nevidnem in neplačanem delu žensk, kamor spada tudi skrb za druge: za otroke, bolne, starejše – in podplačane moške delavce.

Na preteklih vstajah smo se pridružile antikapitalističnemu bloku, ker je z željo in zahtevo po temeljnih ekonomskih spremembah še najbližji feministični politiki, pri čemer poudarjamo, da je ekonomski sistem in kulturo potrebno spreminjati sočasno. Dokler bomo sprejemali in zvesto obnavljali patriarhalno kulturo, si ne bomo mogli zamisliti boljšega sveta.

Zavračamo tudi nacionalistične težnje po omejevanju vstajniških zahtev na državljane in državljanke Republike Slovenije. Prvič zato, ker v tej državi živi in dela veliko ljudi, ki državljanstva zaradi institucionaliziranega rasizma ne morejo dobiti, ali pa jim je bilo, tako kot izbrisanim, prav zato odvzeto. Drugič zato, ker ekonomskih težav, s katerimi se soočamo, ne moremo rešiti na nacionalni ravni, saj izvirajo iz globalnega neoliberalnega gospostva, ki dopušča zgolj in samo prost pretok blaga. Ljudje po vsem svetu se upiramo varčevanju na ramenih najšibkejših, ker smo prepričani, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja in zato, ker se ima vsakdo pravico ustaliti – tam, kjer sploh lahko živi človeka dostojno življenje.

Nenazadnje se upiramo poskusom poenotenja vstajniškega gibanja. Prepričane smo, da je zahteva po homogenizaciji nasilnejša in nevarnejša od posameznikov in skupin, ki jih precejšen del protestnikov, z mediji in oblastjo vred, skuša diskreditirati kot “nasilne” samo zato, ker vzklikajo: “Ograja mora pasti!”

V branje priporočamo:

Javno pismo Barbare Korun “Ni vse zlato, kar se sveti” (6. marec 2013)
Izjava Vstaniških socialnih delavk Ograja mora past? (Facebook, 20. 2. 2013)
Manifest skupine Nič brez nas!, naslovljen Nič več brez nas žensk! (30. 1. 2013)
Zbornik Feminizam – politika jednakosti za sve (uredila Jelena Petrović in Damir Arsenijević, izdal Fond B92, Beograd, 2011)

Zemljevid AKC Metelkova mesto

1. feb. 2013

Performans Želeli ste, pojejte / Zardeli ste, povejte - drugič


Prva piratska feministična televizijska postaja v Sloveniji, ustanovljena maja 2012, se je decembra 2012 vrnila na Menzin oder. Njen nadaljevalni sladko-grenki program Želeli ste, pojejte / Zardeli ste, povejte (II. del) je potekal na benefitu za 14. festival Rdeče zore.

Voditeljici programa, ki smo ga pripravile v sodelovanju s KUD Transformator, sta v sporočilu za javnost zapisali: »Spoštovane gledalke in gledalci, če v tem trenutku še ne veste, kaj, kako in koliko lahko prispevate k feminističnemu TV programu, ne skrbite: naročnine ne pobiramo, gledanosti ne merimo, naša daljinska upravljalka pa je pametna, odzivna, univerzalna in v pravih – se pravi vaših – rokah!«

Nastopile smo BradAna, Darling Teese, Vida Fikfak, Breda Hengeduš, Anaya Ngaya in druge ad hoc igralke.

Napoved dogodka na blogu Rdečih zor.
Fotografije Anje Kocman na Facebook strani RZ.

Nastop sta posneli in zmontirali Ana Grobler in Ana Čigon.

17. nov. 2012

Izjava Rdečih zor ob protestih 17. novembra 2012

Feministični in queerovski festival RDEČE ZORE
se skupaj z Lezbično-feministično univerzo (LFU)
pridružuje avtonomemu antikapitalističnemu bloku
ob delavskih demonstracijah 17. novembra 2012 v Ljubljani.

ZA reinvencijo družbenega sistema!
ZA enakost in redistribucijo bogastva!
ZA žensko kulturo in umetnost!
PROTI kriminalizaciji samohranilk in starejših.
PROTI neplačanemu reproduktivnem delu žensk.
PROTI redomestifikaciji in reseksualizaciji žensk.

PROTI neoliberalističnemu zatiranju.
V horizontalo!


Izjava Rdečih zor je v obliki intervjuja. Spraševala je Teja Oblak, članica LFU in novinarka feministične oddaje Sektor Ž. Javljanje z demonstracij in izjavo lahko slišite na posnetku oddaje na spletni strani Radia Študent (89.3).
 
Kakšne posledice ima zategovanje pasov na ženske, med njimi na lezbijke in queer osebe?
Kot vedno v časih kriz najbolj nastradajo ženske in marginalizirane seksualne in ostale manjšine. Ženske so vedno bolj potisnjene v zasebno sfero, že tako dobijo manj denarja za isto delo kot moški, vedno bolj se poudarja pomen reproduktivne vloge in neplačanega gospodinjskega dela, manjšinam pa je dodeljena vloga grešnih kozlov in dežurnih krivcev za nastalo situacijo. Kaj je že izjavil neki poslanec: da so kvote nepotrebne, ker če ženska ne uspe priti na vodilno mesto ali v parlament, je »pač« nesposobna, »pač« sama sebi kriva. In lepo izbrisal dejstvo, da na žalost kvalifikacije nikoli niso dovolj same po sebi. Zakaj morajo pri nas ženske, ki želijo uspeti, praviloma imeti boljšo izobrazbo in pokazati boljše rezultate kakor moški? Zakaj morajo lezbijke na delovnem mestu prikrivati, da so lezbijke?

Da bi služabniki kapitala v parlamentu uveljavili svoje – to pa je dokončno razrušenje socialne države in izguba načel, na katerih stoji: enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti – morajo spreti ljudi med sabo, kar je najlažje doseči tako, da za krizo okrivijo ekonomsko najšibkejše ljudi, najrevnejše celo kriminalizirajo in jih postavijo v vlogo goljufov. Tu se znajdemo migrantski delavci in delavke, skrbniške delavke, samohranilke in hranilci, starejše delavke, ženske, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo delati, in med vsemi njimi še posebej lezbijke in geji in vsi drugi poleg / med in pod diktatom heteronormativnosti, tujci vseh polti, študentje in gotovo še kdo, ki ne more preživljati sebe, kaj šele drugih. Država bi morala biti servis za ljudi in ne obratno! Država je od ljudi, ne od trenutne koalicije, in v njej živi veliko ljudi, ki nimajo niti državljanskih pravic ali pa so jim bile odvzete tako kot Izbrisanim.

Kakšna je tvoja zgodba? Kako kriza in zategovanje pasov vplivata nate osebno?
Prihajam iz kulturne "scene", zaposlena sem v galeriji. To je nevladna organizacija, ki podporo od države in mesta dobiva prek razpisov. Že tako z svojo univerzitetno izobrazbo dobivam minimalno polovično plačo, vsako leto znova pa vlada panika, saj ni jasno ali bomo zmogli ohraniti delovna mesta (na katerih tako že gremo preko svojih mej, da sploh kaj funkcionira) glede na to, da je denarja namenjenega kulturi vedno manj. Kulturi v zvezi z ženskami pa še manj. Najhujše pa je, da jaz nikakor nisem na najslabšem, obstaja malo morje še bolj izobraženega in izkušenega kadra, ki mora delati prek pogodbe ali na študentske napotnice in za mizerno plačilo.

Kako se ti zdi, da bi lahko stavkala kot prekerka ali kot nevidna delavka?
'Prekerka' je negativen koncept, nanaša se na to, da smo ženske žrtve sistema. Nočemo biti žrtve, a za te demonstracije smo bolj vidne, če stavkamo kot prekerke in jasno povemo, da to nočemo biti.

Stavkam tako, da počivam. V horizontalo! (Kakorkoli stavkam in se upiram, se upiram kot prekerka: sem pogodbena delavka, ki ji pogodbe podaljšujejo iz meseca v mesec, od marca 2012 naprej, po omejitvi avtorskega dela v javnih inštitucijah, pa zopet delam na študentske napotnice – ena od tistih fantomskih študentk, ki »študira« filozofijo zato, da bi lahko jedla. Ker sem utrujena od dela, pravim: v horizontalo ... In ko se naspim, se ne počutim kot žrtev sistema:)

Kakšno je danes vaše sporočilo javnosti in vladajočim strukturam?
Država bi morala biti servis za svoje državljane in tiste v stiski, ki potrebujejo podporo, in ne obratno! Saj državljani in državljanke tvorimo državo in ne trenutna vladna koalicija. Ženske in vse queerovke in queerovci sigurno predstavljamo vsaj 50 % prebivalstva sveta in imamo pravico sodelovati pri izgradnji te naše polovice sveta. T. i. neoliberarni kapitalizem, v katerem živimo, je v bistvu patriarharhalni sistem, temelječ na hegemonični moškosti in negativnem izražanju spolnosti, ki ne zatira le ženskosti in druge oblike moškosti, ampak je tudi odgovoren za revščino, družbeno alienacijo (odtujevanje) in razne drogam podobne odvisnosti (konzumacija). Poleg tega ženske ta sistem poblagovlja in objektivira.

Zakaj ste se Rdeče zore in LFU pridružile avtonomnemu antikapitalističnemu bloku in ne sindikatom?
Ker se znamo samoorganizirati. In ker ne zastopamo samo lastnih partikularnih interesov, temveč gledamo širše od spola, ker zahtevamo pravičnost in redistribucijo bogastva, a ker so prav tu ženske na udaru, najbolj izpostavljene revščini, moramo gledati skozi spol, telo, seksualnost – in od tukaj razmišljamo, kako zmanjšati svojo odvisnost od trga. Ena od taktik preverjeno deluje: povežeš se z ljudmi, ki se borijo za iste sanje, tudi za sanje o boljšem življenju za vse, ne zgolj za peščico bogatih, ne samo za moške, ne samo za mlade in lepe ljudi z državljanstvom. Ali pa zgolj zato, da v Ljubljani skupaj narediš feministični festival!

In ker sindikati pri nas ne zastopajo skoraj nikogar od zgoraj naštetih ljudi – nočejo se pečati s pogodbenim delom, kaj šele s tujci, razen če nanje ne pritisne – in z njimi seveda sodeluje – aktivistična skupina kot so to storili migrantski delavci iz BiH v navezi z Nevidnimi delavci sveta iz Socialnega centra Rog. Do vprašanja, kako se lahko (samo)organizirajo migrantske delavke, ki so drugače kot gradbeni delavci ločene ena od druge, ker delajo v zasebnih gospodinjstvih plačnikov ali v nočnih klubih kot spremljevalke in plesalke, pri nas sploh še nismo prišli. Pravim samoorganizirajo, ker bodo samo s pritiski na sindikate in pogajanji lahko dobile njihovo podporo. Tako govorijo tudi primeri iz tujine - a samo iz tistih držav, kjer pravna država deluje. Pri nas ji ne gre najbolje.

In ker skupaj z anarhisti pravimo: Če ne moremo živeti, ne bomo delali! Iz njihove izjave: "Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela. (...) Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.(...)Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu."

Ali si članica sindikata in kakšna je tvoja izkušnja članstva/delovanja v njem?
Nisem - nikogar ni, ki bi me lahko zastopal, ne na sindikalni ravni.

Ali in zakaj se vam zdi pomembno, da se feministično, lezbično in queer gibanje poveže z delavskim gibanjem? Na kakšen način?
Seveda, vladajoči razred pozablja, da se nas veliko hitro približuje robu revščine ali pa smo že tam. Skupaj smo lahko močnejši, a samo, če je med nami mogoče sodelovanje, ki ni na račun šibkejšega, sicer ne. Glede na življenjske pogoje med nami res ni veliko razlik: vsi smo prekerci, živimo in delamo v negotovih razmerah glede zaposlitve, rednih prihodkov, ob tem pa kar naprej poslušamo puhlice o pozitivnosti fleksibilnega dela in delovnih razmerij. Vprašanje je le, za koga je to pozitivno - za zaposlene in njihove družine že ne.

Poleg tega mladim jemljejo pravico do izobrazbe, saj imajo neizobraženi manj možnosti in priložnosti za upor, sploh pa če delajo non-stop za majhne denarje in vmes lahko samo še počivajo ali pa zbirajo denar za samoplačniški obisk pri specialistu, ki ga nujno potrebujejo, javno zdravstvo pa zaradi podpore lakomnim zavarovalnicam za njih ne funkcionira pravočasno. Vsem nam vedno bolj primanjkuje pravica do dostojnega življenja s socialnimi pravicami – tudi do zdravstvene oskrbe.

Kar se dogaja danes, je feminizacija dela, katere del smo ženske od nekdaj bile. Revščina se je od nekdaj povezovala z ženskostjo. Za konec pa še to: Trdimo, da je osebno in seksualno enako politično in ekonomsko.