29. sep. 2009

Bronhitis - s/t demo (2007)


 Tape recordings, bass, metronome and voice. Recorded in 2007.

1) Nikotin

2) Fani
Today, he’s going to sit next to me.
He sat next to me yesterday.

Sunday… I saw… Janez, the priest.
Sunday… I saw… Janez, the priest.

Condolences, she was sick.
What can you do, what can you do.
Won’t be coming this week. Condolences.

3) Ultrazvočnik

Poslala je vabilo na žur. Podpisala je sebe, moža, psa in »otročička«. Na naslovnico je prilepila fotokopijo ultrazvočnega posnetka svojega trebuha. Na posnetku je gibanje, teža, mnogo zvezd v nôči. Prosojnost in snov, ki se iz vsake točke širi na nešteto novih: oblak, dim, pepel, pesek obenem. Obrnila se bo od znotraj navzven. Njena mehkoba se bo strdila v kožo nekoga, ki bo od znotraj spet ves mehak.

… naj diha z mravljami in troti. Naj bo nikogaršnji. In naj ne bodo žalostna telesa deklet, ki se nikoli ne bodo nabreknila v najdaljši čudež. Naj ostanem v zavetju trebuha, rok, misli. Naj se ne zgostim v človeka, temveč v pepel ali pesek. A če že: potem naj bom iztegnjena roka, ki v bolečini in radosti, kot pravijo, gre svojo pot.

Ultrasound Speaker
She sent an invitation to her party. Signed herself, her husband, their dog as well as their “baby”. Glued a photocopied ultrasound image of her belly to it. There is movement, weight, there are many stars on that image. Transparency and matter, spreading from each point to numerous others: a cloud, smoke, dust and sand all at once.

She is going to turn inside out. Her softness will harden into skin for someone who is going to be all soft on the inside again.

…let it breathe with ants and drones. Don’t let it belong. And don’t let girls’ bodies sadden if they may never swell to the shape of the longest miracle. Let me stay in the shelter of bellies, arms, thoughts. Don’t let me thicken into a person but into ashes or sand. And if I do: let me be a hand stretched out, one that, as they say, walks its own path in both pleasure and pain.

4) Reka v temi 
Reka v temi je močvirje.
Meglice hrumijo.
Nad mostom – tišina.

Ob šestih zabrnijo stroji.
Pogovarjamo se kriče.
Mož ob stroju posluša bitje svojega srca.
Bum-bum, bum-bum, bum-bum.


The River at Dawn
The river at dawn is a swamp.
Haze hums.
Above the bridge -- silence.

At six, the machinery roars.
We talk screaming.
Machine man listens to his heart beat.

Bum-bum, bum-bum, bum-bum.
Bum-bum, bum-bum, bum-bum.

5) Nerve

14. sep. 2009

Spol kot dolžnost

Interseksualnost in ideologija naravnega v slovenski medicini
V sredo, 6. avgusta, sem bila gostja oddaje o spolnosti na Radiu Slovenija I. Oddajo pripravlja in vodi Mitja Blažič, v takratni pa sva o interseksualnosti in drugih spolih, ki štrlijo iz dvospolne matrice, govorili s Tonjo Blatnik. Bolje rečeno, vred z novinarjem sva kar preveč spoštljivo komentirali izjave prof. dr. Tadeja Battelina, endokrinologa, ki na Pediatrični kliniki vodi strokovno ekipo (sestavljajo jo še genetik, psiholog in dva kirurga), ki v Sloveniji odloča o usodi otrok, rojenih z »motnjo v spolni diferenciaciji«.

Del LaGrace Volcano, HermTorso, 1999
Če mi je oddajin naslov, Izlivi, vse preveč pričakovano dišal po moški pisavi (tako kot pisava oddaje Erekcije srca, v kateri je nekdanja soavtorica Izlivov, Liana Buršič, v nočnem programu Valu 202 še do pred kratkim brala porno zapise), me je na poti tja lastno mezenje opomnilo, da besedo 'izliv' brez potrebe povezujem z moškimi. Peljala sem se od Bežigrada proti radiu in na prenosnem radiu poslušala oddajo s precej bolj všečno vsebino in naslovom: Deviantovi fragmenti.

V oddaji je neko dekle s totalnim filingom bralo že drugo porno zgodbo. V zgodbi je modelka slikarja vprašala, čigavo telo je naslikal. Prej je s čopičem vlekel po njenem telesu in jo potem, ko je bila že vsa preznojena in hotna, začel slikat na platno. Upala je, da bo rekel, da je slikal njo, a je seveda odkimal; slikal je to, kar je videl sam. Takrat sem počasi, tiho in zbrano kolesarila mimo frančiškanske cerkve z napisom ZBRANOST TIŠINA in se spet opomnila, da besede, tako kot pogledi, res ne morejo pripadati samo tistim, ki so jih zgrabili prvi in čvrsto privezali nase. Ukrasti jih je treba in božati, dokler si ne odpočijejo, se preoblečejo in si zopet postanejo všeč.

V radijskem studiu je bil zrak tako suh, da so s-ji tleskali z jezikom. Ko je tehnik spustil đing, sem pogoltnila še zadnji požirek vode. Zaslišala sem vse preveč znano hropenje iz nekega drugega studia, ... ahh, je t'aime ... moi non plus..., kjer sta se, kot pravijo tisti, ki vejo povedat, med rajcanjem posnela Jane Birkin in Serge Gainsbourg. Tisti Serge, ki je režiral istoimenski pornič, v katerem je Jane odigrala vlogo deške deklice, ki za gej ljubimcem joče tudi potem, ko ta mirne duše gleda, kako jo njegov bivši skoraj zaduši s plastično vrečko. Če je bil Serge, kot vedo povedat tisti, ki so ga izbrali za napoved oddaje, res polbog spolne revolucije, potem mi ni žal, sem razmišljala med poslušanjem, da je te kraje zaobšla.

A čakalo me je že novo presenečenje: voditelj oddaje je rekel, da bomo nocoj »grizli prepovedani sad«, se pravi, izpraševali dvospolni sistem. Naju s Tonjo je napovedal kot »kači v rajskem vrtu izlivov«, kar me je spravilo v obup in potem v posiljen smeh, saj je, čeprav z ironijo, besede s takšno lahkoto ponovno izročil starim gospodarjem. Govoril je mehko, uglajeno, izšolano. Pomislila sem na vse tiste teorije o zvijačnosti kot orožju podrejenih in nemočnih, predvsem žensk, ki se morajo za svoj prav boriti okrog ovinkov, in ki se tudi tedaj, ko bi najraje kričale od besa, sklicujejo na razum in treznost, saj si s čustvenimi izbruhi naredijo več škode kot koristi – sploh, če so, tako kot smo bili v oddaji, soočene z avtoriteto medicine, ki je zamenjala božjo voljo.

Medicina si je vzela moč, da v imenu znanosti odmerja prostor naravi - tako kot v času referenduma o pravici žensk do umetne oploditve, ko se je v razpravo umešala kot nosilka moralnih vrednot, kar je, kot pravi sociologinja dr. Darja Zaviršek v Objektivu (12. september 2009), »skrajno škodljivo. (...) tudi del medicinske stroke je zaslužen za to, da se je po referendumu za nekaj let k nam vrnila ideologija naravnega, čeprav prav zdravniki dobro vedo, da življenje še zdaleč ni več naravno.«

A kako naj se stroki soočita in neizogibno spreta, da bi se spremenila praksa, če je dvospolni red za medicino kriterij zdravja, za (feministično in queer) sociologijo pa škodljiva ideološka predpostavka? »V medicini si ali moškega ali ženskega spola,« je v intervjuju ponovno poudaril dr. Battelino. »Če pride do motnje v diferenciaciji spolovila, se pravi zunanjih znakov, potem medicina ugotovi, kje je do te motnje prišlo, in poskuša pomagati. Poslušajte, ne more zdravnik reči nekomu: 'Vi ste pa med spoloma'. Kako bi pa to izgledalo? Človek ima pravico do svojega spola. In te pravice mu verjetno noben zdravnik noče vzeti.« Mar to pomeni, da morajo moški ali ženski spol operativno dobiti celo tisti, ki bi lahko shajali brez njega?

Po predstavitvi dokumentarnega filma Claudette (režija Sylvie Cachin, 2008) na lanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma je v pogovoru z interseksualno Claudette Plumey, ki je med drugim »oče treh otrok, vodilna švicarska aktivistka za pravice spolnih delavk« in »globoko verna katoličanka«, sodeloval tudi slovenski kirurg Franci Planinšek. Claudette je kirurga vprašala, ali bi bilo dobro, da bi se za tako operacijo odločila tudi sama. Odgovoril je, da v njenem primeru »sploh ne vemo, kako je stvar videti; preden bi podal mnenje, bi vas moral videti«, na kar ga je Claudette opozorila, da se v glavi lahko dogaja nekaj drugega kot v telesu. Na njeno heretično vprašanje, kaj se zgodi v primeru, ko se doktorji v svoji presoji zmotijo, je odvrnil: »ja, nič, bomo pa še enkrat operirali«. »Takšen je bil odgovor estetskega kirurga,« je komentirala Claudette, »ki s svojimi storitvami dobro služi. A kaj, če so presoje napačne? Napačne odločitve pa so v takih primerih zelo tragične«.

Res, kako bi izgledalo, če bi komisija, ki v imenu zdravja in stroke odreja »ureditev zunanjega spolovila«, priznala, da je zmotljiva? Ali pa, če bi se izkazalo, da znanost o izgledu in namenu normalnega, naravnega in zdravega spola podpira patriarhalna in heteroseksistična ideologija? Dr. Battelino pravi, da je zdravljenje uspešno samo v primeru, ko ima »tak otrok, kasneje odrasla oseba, pravzaprav zvezo«. Na novinarjevo vprašanje, ali ima v mislih tudi homoseksualne zveze, je odgovoril, »da tukaj je pa jasno, heteroseksualno zvezo, seveda«.

Feministične avtorice in avtorji so s konceptom interseksualnosti odgovorili na lisice, katere je domišljiji zahoda nadela prisilna heteroseksualnost. Zato je interseksualnost v širšem smislu lahko postala zbirni pojem za vse nekoherentne spolne identitete, ki se nočejo ali ne morejo utemeljevati na mitu o avtentičnem in naravnem biološkem spolu; postala je teoretska fikcija za vse posredovane in začasne identitete, ki strogo varovano mejo med spoloma prečijo (transspolni in transseksualni ljudje) ali pa so »nedoločljivi« ('hermafroditi', 'androgini' in vsi drugi, brezimni spoli). V tem smislu interseksualnost ni usodni vpis, temveč parodičen opis.

V ožjem smislu je interseksualnost vezana na »dvoumne« genitalije. Ameriška pesnica, queer aktivistka in teoretičarka Riki Anne Wilchins, ki je spol operativno spremenila iz moškega v ženski, a se, kot pravi, v terminologiji transseksualnosti počuti preveč utesnjeno, v »prevratniškem slovarčku«, ki zaključi njeno zbirko esejev Read my Lips (1997), interseksualnost opredeli kot »prošnjo zdravnikov in staršev za nujno psihiatrično pomoč – čeprav jim najbolj pomaga operacijski poseg na spolnih organih njihovih otrok« ali kot »stanje, ko se nekdo rodi s spolovili v tehnikolorju, medtem ko so spolovila drugih črno-bela«.

Louise Bourgeois, Janus fleuri, 1968

V mitoloških, religioznih, kasneje pa tudi znanstvenih in literarnih pripovedih o polimorfnem predojdipovskem subjektu je osrednje mesto pripadlo androginu, dobesedno moškemu-ženski. Iz njegovega »razcepa na dve polovici« naj bi vzniknile razlike, začel naj bi se proces individuacije (za psihoanalizo) in delitve dela (za marksizem), s katerima je zahod stopil v civilizacijo/zgodovino – »nazaj« k njemu pa se obračajo mnogi feminizmi, ki bi spolno dihotomijo želeli preseči. Vendar androgin sporno dvospolno delitev nosi že v imenu. V tem smislu previdnejši koncept interseksualnost se je pod različnimi imeni udomačil v queer teoriji, saj – in v tem je radikalnejša od feminizma – stremi k odpravi institucije spola oz. njenega obnavljanja na heteroseksističnih temeljih.

Feminizem »spolno obeleženih subjektov« dvomi, da je zahteva queer teorije uresničljiva, saj je človekova zaznava jezikovno posredovana, jezika pa naj bi bil inherentno seksističen. Saj veste, če bo govora o delavcih v propadajoči slovenski tekstilni industriji in zraven teksta ne bo slike, bralki ne preostane drugega, kot da zaključi, da so vsi delavci pač moškega spola, pa čeprav se bo morda spomnila, da je moški slovnični spol v slovenščini »generičen«, torej splošno veljaven. Slovnica ženski spol - in njeno telo - izbriše tudi v primeru, ko v dvojini naslavljamo njo in njega. Izkaže se, da sta šla, ne pa šli na sprehod. Dojemanje slehernika je pogojeno s spolom, ki ga patriarhalna družba pripiše njegovemu ali njenemu telesu. Lahko bi rekli, da se jezik in spol vpisujeta v telo, ali da se, natančneje, z vsakim vpisom učimo oponašati en ali drug spol. Da je generični moški spol močno ustrojil rabo slovenščine, priča tudi moja izkušnja z intervjujvanjem domačih feminističnih, lezbičnih in queer aktivist, ki so o sebi in drugih ženskah, s katerimi sodelujejo, večinoma govorile v moškem spolu.

Feminizem se tako upravičeno sprašuje, če so interseksualne »utopije«, o katerih razmišljamo ljudje, odrasli v svetu, v katerem je dovolj prostora samo za ženske in moške, sploh lahko emancipatorne. Queer teorija je vprašanje obrnila na glavo: so heteroseksizmu v svetu, v katerem manjšinski subjekti v postelji, knjigah, na ulici in odrih spole »menjamo kot gate«, šteti dnevi? Težko verjamem. »Spol ni sporazumen,« je zapisala Kate Bornstein v knjigi Spolni izobčenci (1999). »Če sem rojen-a s telesom z mešanimi spolnimi znaki, tvegam, da me bodo razsekali – popravili, okrnili. (...) Rodili smo se: zdravnik nam pripiše spol. Dokumentira ga država, vsiljuje zakonodaja, posveti ga cerkev, kupuje in prodaja se v medijih. Nimamo besede pri lastnem spolu – ne smemo dvomiti o njem, se igrati z njim, ga razvijati s prijatelji, z ljubimci, z družino«.

Dr. Battelino se seveda strinja, le da se je v njegovi retoriki pravica do zdravja spremenila v dolžnost nositi prepoznaven ženski ali moški spol. »Mislim, da imajo vsi ljudje pravico bit zdravi. Človek, ki se rodi popolnoma zdrav, se rodi z jasnim spolom, ki je ali moški ali ženski. Kot zdravnik sem zavezan pomagat vsakemu bolnemu človeku, četudi je ta konkretna bolezen pomešana z različnimi filozofijami, gibanji in ne vem čem vse. Mi pač, če hočete, bolnih ljudi ne ločujemo po spolu. Vsak človek, ki ima neko očitno motnjo, bodisi genetsko bodisi hormonsko, in ima zaradi tega posledice, je za nas pač človek, ki trpi, in poskušamo mu pomagati po najboljšem trenutnem medicinskem znanju. Zdrav človek ima v naravi, ko se rodi, vedno spol. In ta spol je moški ali ženski«.

Amen.

Za tiste, ki ne molimo:
Mojca Kumerdej: Včasih Claude, najpogosteje Claudette
Jasna Magić, Mateja Petan: Claude, Claudette
Tonja Blatnik: Interseksualnost - ko spola nista le dva
Dijana Matković: Padec v zajčjo luknjo
Organizacija Intersex Society of North America
Anne Fausto-Sterling: Sexing the Body: Gender Politics and the Construction of Sexuality
Revija Lesbian and Gay Studies (št. 15): Intersex and After
Cressida J. Heyes: Self-Transformations. Foucault, Ethics, and Normalized Bodies

Kolumna je v krajši obliki izšla v 11. številki revije Narobe.