Feminists in the Spotlight (in the latest issue of Maska journal)

"Dramaturges and editors share the fact, among other things, that our work often remains invisible. Solid and thorough editorial work is mostly invisibly embedded in journals, books and other publications we create every day, and it actually permeates every page of every edition we conceive from the first idea through careful collection, reading, thinking, deleting, turning things inside out and upside down, checking, translating, correspondence, meetings, proofreading and correction, and there is a lot more of this before we get to proofs, print and public events we devise after the journals, books and publications have already reached the bookshelves in bookshops and in subscribers’ and readers’ homes."

This is how Amelia Kraigher, the almost former editor of the last 48 issues of Maska journal (as well as 24 books, released by Maska institute in the same period), begins her penultimate introduction to the journal's most recent issue.

Thanks to Amelia's invitation, I contributed some essays and reviews to Maska myself. Since Maska is a referential journal internationally, it helped me to get noticed, which is great - especially if you, like we do (artists and other people, working in the arts in Slovenia), need the permission of the state to work legally - and, importantly - also get your social security financed by the state.

I am grateful for the opportunity that Amelia gave me also because, personally, the shift of my previous focus on feminist street art (graffiti, interventions, performances) to performance and dance, (mostly) happening off the streets, opened a new world for me. To my joy, the latest issue of Maska journal, nr. 189-190, is subtitled "The Feminists in the Spotlight". It features Alenka Spacal's essay on the amazing gender/genre-changer Bridge Markland, Jennie Klein's article on the feminist performance scene in Singapore, and my interview with the London-based editor of HYSTERIA. 

In the e-mail interview, made in 2016 and entitled "Pleasure in Performing a Jagged Version of Femininity" the Hysteria editor says:

"Personally, I do not look for art in the museum or on stage. I find art on the streets, on the dark web, on Tumblr, etc., definitely not in the “art world”. Whenever I am in those contexts, and I have to admit that those are the contexts where my performances are often found, I become bored and uninspired. What I find here is merely reproductions of something old. I’m not interested in that. I long for quick movements, discomfort, violence, destructions and unbecomings in both art and politics and I only find this outside “art” and “politics” due to the institutionalisation and capitalisation of these concepts."

The latest issue of Maska also features Mala Kline's essay "Communal Dreaming: Beyond the 'We' We Know". I'm glad I could participate in one part of this dreamy project (Dream Hostel CII, 2014) at City of Women Festival in Ljubljana. That year, I was blogging for the festival and wrote (together with Cyprian Laskowski) an article, inspired by Dream Hostel CII, a 23-hour performance where the audience was invited for a sleep-over and to enter a specific form of dream exchange.

Bon voyage, Maska, may the new editor be as bright, decisive and supportive as the past one was. 

Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship

 

Elke Zobl, Ricarda Drüeke (eds.)
Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship
[transcript], 2012
ISBN 978-3-8376-2157-0

While feminists have long recognised the importance of self-managed, alternative media to transport their messages, to challenge the status quo, and to spin novel social processes, this topic has been an under-researched area. Hence, this book explores the processes of women's and feminist media production in the context of participatory spaces, technology, and cultural citizenship. The collection is composed of theoretical analyses and critical case studies. It highlights contemporary alternative feminist media in general as well as blogs, zines, culture jamming, and street art.

It features my essay Streetwise Politics: Feminist and Lesbian Grassroots Activism in Ljubljana as well as works by Rosa Reitsamer, Jenny Gunnarsson Payne, Brigitte Geiger, Margit Hauser, Red Chidgey, Verena Kuni, Stefanie Grünangerl and many others.

For details, check the Table of Contents and Foreword (PDF).

Ljubljana's feminist and LGBTI initiatives in 'Jungle World'

The 38th issue of Berlin-based weekly Jungle World focused on Slovenia. Nicole Tomasek wrote about feminist and LGBTI initiatives in Ljubljana in an article entitled Von rot nach pinklila (in German). 


Von rot nach pinklila

Die slowenische Gesellschaft ist seit der Unabhängigkeit des Landes konservativer geworden. Feminismus ist verpönt, die Homophobie nimmt zu. Dagegen kämpfen die feministische und LGBTI-Community.

von Nicole Tomasek


Ein wildes Mädchen und deutsche Terroristinnen waren die Vorbilder. Seit dem Jahr 2 000 organisieren feministische Aktivistinnen in Ljubljana das international bekannte queerfeministische Festival »Rdeče Zore« (Rote Zora). Angesichts der gesellschaftlichen Umstände in Slowenien ist der Name durchaus provokant. Dabei geht es nicht so sehr um die Rote Zora, die Heldin des antifaschistischen Jugendbuchs »Die rote Zora und ihre Bande« von Kurt Kläber, der unter dem Pseudonym Kurt Held veröffentlichte, und auch nicht um die gleichnamige anarchafeministische Stadtguerilla aus den Siebzigern in der Bundesrepublik – die Organisatorinnen beziehen sich nur positiv auf die weibliche Bandenbildung und den Kampf um Rechte, lehnen Gewalt jedoch grundsätzlich ab. Für Aufsehen sorgt vielmehr der Zusatz »queerfeministisch« selbst.

Im generellen gesellschaftlichen Backlash werde »Feministin« von vielen als abwertender Begriff verwendet oder mit »Männerhasserin« gleichgesetzt, sagt Tea Hvala. Die 31jährige Slowenin ist seit 14 Jahren in der feministischen und LGBTI-Szene aktiv und beteiligte sich unter anderem an der Organisation des Rdeče Zore-Festivals. »Ich denke, ›feministisch‹ ist ein viel provokanterer Begriff als ›queer‹«, beschreibt Hvala die derzeitige Lage in Slowenien.

Viele Rechte, die Feministinnen im Laufe von Jahrzehnten erkämpft hatten und die bereits als selbstverständlich galten, würden nun wieder in Frage gestellt. Hvala erwähnt eine Studie der slowenischen Geisteswissenschaftlerin Lilijana Bur­car, die rechtliche Errungenschaften in Ländern des ehemaligen Ostblocks mit denen in Westeuropa vergleicht. Burcar kommt zu dem Schluss, dass Frauen im Sozialismus im Durchschnitt besser dastanden als ihre Geschlechtsgenossinnen im Westen, zum Beispiel was bezahlten Mutterschaftsurlaub, das Recht auf Abtreibung oder die Kinderbetreuung anging. Vereinzelte Errungenschaften wurden jedoch zurückgenommen.

In den vergangenen Jahren stand das Recht auf Abtreibung in Slowenien bereits mehrmals zur Debatte, wurde jedoch noch nicht eingeschränkt oder abgeschafft. In letzter Zeit wurde die Neuregelung des Familiengesetzes, bei dem es unter anderem um die Rechte gleichgeschlechtlicher Partnerschaften geht, im Parlament heiß debattiert. Dabei sei auf sexistisches und homophobes Vokabular zurückgegriffen worden, das »vorher durch 20 Jahre Aktivismus eigentlich abgeschafft schien«, sagt Hvala. Insbesondere katholische Gruppen verteidigen das konservative Familien-ideal und rufen zu Protesten gegen »Kindesmissbrauch« und »Perversion« auf, die sie Familien mit gleichgeschlechtlichen Partnern anlasten.

Die katholische Kirche setzte sich maßgeblich für die reaktionäre gesellschaftliche Wende ein. Mindestens 60 Prozent der slowenischen Bevölkerung sind römisch-katholisch, aber nicht alle Katholiken sind fundamentalistisch. Sexismus und Homophobie nahmen in der unsicheren Übergangsphase nach dem Ende des Sozialismus allgemein zu.

Ein konservativer Wandel ist natürlich nicht nur im ehemaligen Ostblock zu verzeichnen. Und selbst im Sozialismus war nicht alles lila. Trotz fortschrittlicher Gesetzgebung unterlagen die Frauen einer dreifachen Belastung: Sie sollten sich im Beruf beweisen, sich um Haushalt und Kinder kümmern und sich noch dazu im Sinne der Parteiführung politisch engagieren. Es galt die Doktrin, dass mit dem Ende des Klassengegensatzes automatisch die Frauen befreit seien. Sie wurde erst in den Siebzigern von autonomen feministischen Gruppen in Frage gestellt.

In den Achtzigern entwickelte sich in Slowenien eine große soziale Bewegung aus Pazifisten, Künstlern, Punks, Feministinnen und anderen, die später auch zu den Besetzerinnen und Besetzern des autonomen Zentrums Metelkova (siehe Seite 5) gehörten. Die staatliche Repression beschränkte sich meist auf die Kontrolle »oppositioneller« Tätigkeiten, Verhaftungen waren selten. Die relativ progressive Jugendorganisation der Kommunistischen Partei wirkte zudem als Puffer zwischen den sozialen Bewegungen und der dogmatischen Parteiführung. Mitte der Achtziger entstand auch die slowenische Lesben- und Schwulenbewegung. Die Radikalität der sozialen Bewegungen ging jedoch nach der Unabhängigkeit Sloweniens größtenteils verloren, als viele Gruppen in NGO aufgingen. Die Angst vor dem Krieg und die Eskalation der Gewalt hinterließen auch in dem nicht direkt von Kriegshandlungen betroffenen Slowenien Spuren. Radikale Forderungen wurden etwa zugunsten von Flüchtlingsarbeit zurückgestellt.

»Das hinterließ für zehn Jahre einen leeren Raum«, beklagt Hvala das Fehlen radikaler Praxis. Dieser Raum wird erst langsam wieder gefüllt. Eine feministische Szene gebe es heute kaum. Auch in der LGBTI-Szene verabschiedete sich eine Generation mehr oder weniger vom öffentlichen Aktivismus. Viele ehemals Engagierte landeten im NGO-Sektor oder an den Universitäten. Dort toben sie sich in den Gender und Queer Studies aus. Eine Verbindung von radikaler Theorie und Praxis werde durch die fehlende »Präsenz auf der Straße« erschwert, urteilt Hvala. Der affirmative Gebrauch des Wortes »queer« beim Rdeče Zore-Festival sei ein Versuch, den Begriff wieder zu radikalisieren.

Mit dem Begriff »queer« haben in Slowenien jedoch einige Probleme. Die wenigsten bezeichnen sich so, er wird meist als unpolitisch abgelehnt. Es seien vor allem junge Lesben und Schwule, die noch nicht ihr Coming-out hatten, oder Heterosexuelle, die sich der Szene verbunden fühlten, die für sich eine »queere« Identität beanspruchten, fand Hvala in ihrer Forschung zum Thema heraus. Der Begriff wurde erst in den Neunzigern, zusammen mit den darum bereits geführten Diskussionen, aus den USA importiert. Von der ursprünglichen Radikalität ist wenig angekommen. Viele kritisieren vor allem eine Haltung, die der Parole »Alles ist möglich« entspricht und die gut zu flexibilisierten Arbeitsverhältnissen passe und eher eine Unsichtbarkeit von Lesben, Schwulen, Transpersonen und anderen erzeuge, als neue Möglichkeiten zu eröffnen. Einen konservativen Wandel auch innerhalb der Szene beschreibt zum Beispiel die bekannte lesbische Schriftstellerin Nataša Velikonja. Die Leute würden »domestiziert« und versteckten sich in Internetforen, anstatt sich den öffentlichen Raum anzueignen.

Auch gegen Akademikerinnen der Queer und Gender Studies existierten Vorurteile, sagt Hvala. Eine der von ihr Interviewten gab an, »conquistadoras«, heterosexuelle Frauen, die sich ein Scheibchen Widerständigkeit aneignen möchten, benutzten das Attribut »queer«, um ihre akademische Karriere zu fördern. In der Lesbisch-Feministischen Universität (LFU) auf dem Metelkova-Gelände geht es anders zu. Vesna, Teja, Tadeja und andere Frauen diskutieren einen Text von Alan Sears zu queerem Antikapitalismus. Die Bezeichnung »Universität« ist ironisch gemeint, es geht eher darum, der allgemeinen Perspektivlosigkeit Selbstorganisation und dem häufig nur auf Party ausgerichteten Queer-Aktivismus eine theoretische und auch andersartige kulturelle Auseinandersetzung entgegenzusetzen. Die jungen Leute seien apolitisch und konsumorientiert, beschweren sich die Frauen der LFU.

Ana Jereb, die bereits in verschiedenen Gruppen aktiv war und unter anderem das Festival Rdeče Zore mitorganisierte, sieht jedoch noch ein anderes Problem, das politischen Aktivismus erschwere. Die Prekarisierung der Arbeitsverhältnisse führe dazu, dass alle nur noch mit der Jobsuche und dem eigenen Überleben beschäftigt seien und gar keine Zeit für autonome Organisation hätten. Sie sieht einen Zusammenhang zwischen Arbeiter- und Frauenrechten, versteht diesen aber anders als die alten Sozialisten so, dass beide Hand in Hand gehen müssten. Ohne bessere Arbeitsbedingungen seien der feministische Kampf und der von LGBTI aussichtslos. Den chauvinistischen Strukturen innerhalb der Arbeiterbewegung müsse ebenso begegnet werden. Obwohl vor allem Frauen von der Verschlechterung der Arbeitsbedingungen betroffen sind, sind es in Slowenien, zumindest in der radikaleren LGBTI- und feministischen Szene, vor allem Lesben, die kulturelle und politische Veranstaltungen organisieren. Manchmal kommt dabei die Theorie auch in der Praxis an. Einige Teilnehmerinnen des Rdeče Zore-Festivals sagten Hvala, sie seien beeindruckt gewesen, dass Feminismus auch etwas sei, das im täglichen Leben Anwendung finden könne.

Jungle World, Nr. 38, 22. September 2011

The World SF Blog: Reflection on In Other Wor(l)ds workshops

The "ideologically suspect" World SF Blog, dedicated to new science fiction, fantasy, horror and comics from around the world is edited by Lavie Tidhar. On March 14th, the blog featured my article on In Other Wor(l)ds workshop series where I explain how and why it all started four or five years ago ... The article can be read here or below.

In Other Wor(l)ds: Workshops in Collective Writing of Feminist-Queer Science Fiction 
As a feminist activist, passionate reader of utopian fiction and hesitant writer, I often wondered why nobody in Slovenia seemed to be interested in literary games, for example in collective explorations of unthinkable ideas and unheard-of styles. My question and a possible answer might have something to do with the fact that I am relatively young yet older than my country.

Let me explain. I come from a twenty-year old country whose official language, Slovene, is spoken by two million people. In 1991, Slovene literature was appropriated for nation-building goals as it neatly legitimized the claim for Slovene independence from the Socialist Federal Republic of Yugoslavia – even though this political demand had little to do with art and a lot to do with the rise of ethnocentrism in the region. This (and the war that soon spread to Croatia and most fatally wounded Muslims in Bosnia and Herzegovina) has profoundly influenced the “serious” status of literature in Slovenia.

As an art form of national importance, literature has been serving the interests of established authors and theorists who continue to prescribe aesthetic norms that discourage innovation and guarantee that marginal authors and genres are going to stay in that position. Of course, an alternative writing scene does exists but genres such as science fiction, fantasy or horror are barely present. And since the literary market is so small (the usual print run for works released by small publishers is 800-1000 copies for fiction and 500 copies for poetry), genre authors can forget about either commercial or critical success. I was never sure whether this was a blessing or a curse.

With the help of my friends, many of whom are musicians, comics artists and zine writers, I was able to think of it as a blessing. They often organised music and comics jam sessions where strange, sometimes humorous, sometimes poetic, sometimes scary conjunctions arose from, so it seemed, pure chance. I enjoyed these encounters very much and in 2007, I decided to invite other amateur writers to jam with me and make writing a less solitary experience. So we sat around a table and started playing the Surrealist game Exquisite Corpse. Since we were less interested in automatic writing than in the points of interaction, we adjusted the technique to our needs. We decided upon a character, a setting or a plot twist and began to write. When our aching fingers forced us to stop, we assembled the pieces into a messy monster-piece, read it out loud and almost died laughing. The synchronicities were fantastic and frightening, as if our unconscious cared little for our elimination of the game’s automatic aspect. It seemed that our “emphatic repudiation of individualistic artistic value”, as Mel Gooding puts it in The Book of Surrealist Games (1993), really resulted in a “collective revelation” – one that taught us to trust our imagination and our abilities as writers.

The first public workshop took place in Amsterdam (The Netherlands) at the feminist-queer festival Ladyfest in 2008. The title In Other Wor(l)ds seemed most fitting for the occasion. It paid homage to Gayatri C. Spivak’s book In Other Worlds (1987) in which she tried to develop a methodology that would allow for non-patronising representations of “Third World women” in (Western) theory and fiction. It referred to another author whose view on the distance between – or rather, proximity of – fiction and fact is exciting for feminists and other intuitive visionaries. In the context of science fiction, Wittgenstein’s famous statement that “the limits of my language mean the limits of my world” seemed to suggest that it is possible to write about Others, those metaphorical aliens, in ways that change my own (position in the) world in the process. In short, science fiction seemed to be the perfect genre for people who think about otherness in practical details, rather than abstract concepts.

At the workshop, I invited the participants to write stories that relate or transform gender variant human characters to aliens, fremdsprachenmonstermavens, kiggies, dodots, levitating broomsticks and other queer creatures. We discussed examples of feminist Sci-Fi to see what has been done, what hasn’t been done and why it might be still hard to do it. For example, we asked why does the critique of Cartesian dualism in Ursula K. Le Guin’s ground-breaking novel The Left Hand of Darkness (1969) not automatically extend to the critique of homophobia. And why does the Other, the radically different, the hardly imaginable, often seem so monstrous? We also talked about the ways to queer the rigid conventions of gender and genre. Since ideas in Sci-Fi are often disguised as characters, we figured they are inevitably gendered, thus it must be possible to genderfuck with them in all sorts of ways. So we tried out the recipe.

In Amsterdam, we defined the characters and a plot feature. We wrote about Bo, the human, and Vlar (or Vlarrr), the non-human character. We said we’ll let them choose the setting as long as they accept to meet and run away from – or towards – something together. The stories were written by Brigitte, Anne, Sara, Diny, Caroline, Nina, Anouk and yours sincerely. The second workshop happened in Salzburg (Austria) at a conference about innovations in open-access media. Since we wrote with pens on paper, we focused on the social innovation of a very old medium indeed: language. We decided to split in a German-speaking and an English-speaking group because these were our only common languages: the group consisted of eleven people whose mother tongues were Portugese, English, Slovak, French, German and Slovene. We managed to hold hostage individual authorship for three hours and wrote about three characters – Kim, V, and 0/1 – whose gender and character were subject to rapid change. The stories took place in Salzburg in the year 2050 and were written by Cristiane, Debi, Red, Dušan, Paul, Sarah, Christian, Nikoletta, Jenny and Imre. Later, I self-published the English stories from both workshops in a zine called – you guessed it – In Other Wor(l)ds.

Since then, the concept has been used for brainstorming purposes at other independent feminist-queer events in Belgium and Great Britain to promote zine-making and self-publishing. A participant from Amsterdam, an architect, told me she and her colleagues found it useful in their profession. As for me, I finally held some workshops in my home-town, Ljubljana, in 2010. We were hosted by a radical library, an arts association and twice by a feminist-lesbian collective. The characters varied from Rx Vulgaris (a symbiotic mechanoplant), Vanja (a transgender cyborg), The Decoratives (gay activists) and female anthropomorphic cats fighting gentrification to local politicians and self-appointed intellectuals – suggesting we disguised political satire as Sci-Fi. The combination certainly worked! In addition, the hosts liked us enough to help us scrape together funds for the release of a book entitled Svetovi drugih (KUD Anarhiv, 2010).

The most recent workshop happened on February 19^th 2011 at the winter edition of Lad.i.y.fest in Berlin. We played several Surrealist writing games in Sci-Fi settings with feminist-queer aspirations. For example, we collectively (de)constructed sentences like “The sexy robot slapped a strong community.” Later, we wrote several short stories, based on our favourite Exquisite Corpse sentences.

I no longer have to wonder where are all the people interested in literary games. I found them and learned that, locally speaking, “serious” literature and its inevitable identity crisis, is none of my concern. The fact that I am older than my country is an absolute advantage: I don’t even have to take myself seriously!

In Other Wor(l)ds workshop at Lad.i.y.fest Berlin

My next writing workshop is going to take place at the 2011 winter edition of Lad.i.y.fest on Saturday, February 19th from 12.00 to 15.00 at the f.a.q. Laden in Jonasstrasse 40 in Neukölln, Berlin. 

In Other Wor(l)ds: Collective Writing of Feminist-Queer Science Fiction

At the workshop, we are going to hold hostage individual authorship. We won’t wait for inspiration and we won’t worry about controlling the narrative either. Instead, we are going to play with the rigid conventions of genre and gender by disguising feminist-queer ideas as utopian characters of our choice.

The roboladies of Hermannstrasse.

The workshop will start with a short discussion about feminist-queer science fiction and the ideas or characters we would like to explore in an utopian setting. We will continue by playing several Surrealist games in “automatic writing” in order to relax and prepare for the climax: the collective writing of gender-fucking and mind-bending speculative stories. To amuse ourselves, we are going to conclude the workshop with a reading of our mistress-pieces.

We are going to play the following games: Definitions (or Question and Answer), Conditionals and two versions of Exquisite Corpse. The game descriptions below are taken from Mel Gooding's A Book of Surrealist Games (Shambhala Redstone Editions, Boston, 1993). In Gooding's words, these games can be played by anyone. The strange conjunctions, humorous or poetic, that they generate give them their point since the exploration of chance with automatic techniques is central to these and many other Surrealist games. 

The two faces of Ardra (from the Star Trek series).

 

Definitions (or Question and Answer): the game is played in pairs. A question is written down, the paper folded to conceal it from the next player, who writes an answer. Remarkable facts emerge. 

Conditionals: for two or more players. The same procedure as before, but in this case the first player must write a hypotetical sentence beginning with ‘If’ or ‘When’, then conceal it. The second player writes a sentence in the conditional or future tense. 

Exquisite Corpse: for a minimum of three players. Each writes on a sheet of paper a definite (‘The’) or indefinite (‘A’) article and an adjective. The sheet is folded so as to conceal the words, and passed round to the next player. Each player than writes a noun, conceals it, and the process is repeated with a verb, another definite or indefinite article and adjective, and finally another noun. The paper is unfolded and the sentences read out. Players may agree on small changes to ensure grammatical consistency. The game acquired its name from the first sentence obtained in that way: “The exquisite corpse shall drink the new wine.”

 

Konrad Potthoff's Wilhelmine meets Rosie (from The Jetsons).

I modified the game Exquisite Corpse in order to use it for collective writing of stories at In Other Wor(l)ds workshops in the following way: for four or five players (or several groups of four or five). Each participant begins by writing her own story. Ten minutes later, he passes the piece to the next person. After reading it (or not), xe continues where the other person stopped. The workshop is finished when everyone has written a part of every story and they are read aloud to ourselves or to the audience that can endure it;) 

The workshop will be in English. Please, bring a pen and some paper! 

Open to all genders, no application necessary. 

Stories from previous workshops can be read here and here.

Dogodek je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. / Supported by the Slovene Ministry of Culture.

Essay on Red Dawns Fest published in Monitor ISH journal

Monitor ISH, an electronic and printed academic journal from Ljubljana, published my looong essay about Feminist and Queer Festival Red Dawns (Rdeče zore) in its 2010 issue. The article contains selected chapters from my MA thesis. In it, I wonder whether the festival managed to create a feminist and queer grassroots public (space) in its ten-year-long history. I discuss feminist political theory of counterpublics and juxtapose it with the views expressed by 17 festival (co)organisers whom I interviewed in 2009. The theme is framed within the recent history of feminist, lesbian and queer organising in Ljubljana, within the contemporary current of transnational DIY grassroots feminism and within the postsocialist frame.

The article is available in PDF.
Previous issues of Monitor ISH can be reached here.

In Other Wor(l)ds - Three stories from London

Three stories from the collaborative writing workshop in London! As we agreed before we started writing, all stories include a character called Michelle/Michel/Michael who has a retractable, turtle-like head. Written by Red, Will, Jen Claptrap, Miriam, Katie, Golden Beetroot, another girl who had to leave early and me on May 29th 2010 at the London Zine Symposium. 


Michelle languished in bed

Michelle languished in bed. As she awoke her aching head suddenly emerged from her body, turning she looked out of the window. A glittering queer sheet of golden cloud had settled over the city. She was dreading going to work that mourning as she pulled herself up out from under the covers, which still smelt of that man who had stayed two nights ago. Just three more months of this work and she’ll have enough money to pay off Taylor.

She’ll be free. You would think it would be soothing, this thought of freedom. The places she would go, the opportunities she would grasp. But instead it filled her with a sick restless impatience, one that could only be cured by ingesting Zarkuous, purchased cheaply from the Somalian street sellers.

The bitter taste of the pills had often brought about a strange sense of nostalgia in her. Something from her childhood, those innocent days before the overseers decided which of the three genders she should become. The memories washed over her and the dullness settled as the drugs metabolised inside her bloodstream. Her head sank slightly into her body as the pills took effect.

At work she would look out of the window with an envious eye on the carefree children as men, women and woms passed by with the weight of their responsibilities clearly etched upon their faces.

Greg the Somalian street vendor stood outside ringing Michelle’s doorbell. “Surly she’s in” he deliberated. Greg had no ambition to carry the under-the-counter drugs he was attempting to supply all the way home again. He tried her mobile number. There was still no answer. “Where the hell was she?” Looking up at her window Greg could see it was open; he decided to go up the fire escape and to force his entrance. Pulling the curtain to one side Greg was shocked to discover a large pile of vomit, sitting in place of Michelle.

The pile of vomit eyed Greg from across the room. It mumbled, oozed, spluttered, and sucked. “Give me my pills,” it commanded. Greg moved from foot to foot to foot. He scratched at the back of his neck then dug his hands into his pockets. After all, a deal was a deal, he thought.


Willpower Pills

In a world far away and most definitely in the future, retractable heads were feeling slightly out of date compared to the new, fully removable & flat packed versions. Michel didn’t care, an escape was planned and if you were the latest model you’d be far too easy to track anyway. If the plan was to go well and not to end in the permanent removal of a head, retractable or not, Michel was going to have to use technologies that were mainly forgotten, data and programmes that had been left to gather dust in the foundations of the current system. Michel was planning, it was nearly time.

“Time for what?” From the back of the room, a cautious, worn out voice asked.

“Who is this?” replied Michel.

“It’s Who, Dr. Who, perhaps you’ve seen me on the telly?”

“What is a telly?” asked Michel who obviously had never seen a Dr. Who nor a so-called telly.

“Ah, never mind,” sighed Dr. Who. He scratched his ear and asked Michel if he needed help. He certainly looked like it. His outdated head was rusty and it screeched at Michel’s slightest attempt of moving towards the unwanted visitor.

It wasn’t exactly what you would call a nice way of meeting anyone. All it could hear was noises coming from a sort of background and nothing had much sense.

“How many pills have you taken today?” asked Dr. Who. Michel, surprised, answered, “What pills?”.

“Obviously the pills are wearing their effect off you.”

“What pills? Who are you? Who’s Dr. Who?”, Michel asks with a horrid high-pitched voice…

“Oooops! It seems that you definitely ran out of them…”

What Michel didn’t know was that in order to survive in this world, its willpower was determined this 3 little pills given to it every morning in the breakfast. All this was leading Michel away from the plan.

“Look mate, I’ve got a plan, yeah? I don’t need you messing it up with your mumbo-jumbo. Michel retorted. “I’ve got some serious digging to do in the foundations of the current system, yeah?”

“Well, if that’s how you greet your visitors then I really can understand why you’re so lonely,” said the doctor.

“Lonely? LONELY?!”

“Look, we do really need to talk about the withdrawal from the willpower pills and how it’s affecting you. You might start to slip in & out of consciousness, of reality.”

“Can you just leave me alone? You’re giving me a headache,” complained Michel.

“That’ll be it, are you ready to fight, Michel. If you want to stay in reality, you have to fight.” Feeling woozy Michel sat down on the floor. “Like I said, I’m busy making a plan, I don’t need you…”

“But are you ready to fight, Michel?”

With that, Michel’s eyelids lolled shut.


The Great Effulgence

Some months after the Great Effulgence, Michael the turtle headed proconsul for the Intergalactic Space Federation was happy making lunch, when all of a sudden she came to the understanding that every other turtle headed person in the solar system had disappeared, leaving her world and that of many others in complete chaos.

Who now would clean the streets? How would normal turtle head life now resume? She had no answer to these vital questions. But something else was bothering her, growing deep into her sinews and nerves. What was the Great Effulgence? Why had it happened? Why was the retractable turtle headed clan so disposable, or indeed, why had they been targeted? Was it a direct attempt to wipe a whole species out?

Lunch no longer seemed so appetizing. Questions, doubts and accusations were flooding her mind and she felt uneasy. Where and how had the retractable turtle headed people disappeared to? Her mind ran over the details of the previous few days. Have there been any clues as to what might happen? She began to recall all the events of the past 48 hours. Seemingly normal interactions were analyzed until they became distorted and sinister. At the corner shop Maki from whom she bought milk every day had offered her some fresh dates. Although she had taken them, they were left unopened in the cupboards. What if they were contaminated?

Everything was now not as it seemed.

Maki had mentioned a few times how frustrating it was that the turtle people never bought food from the Angolan shops. But despite this she never felt he resented her. That he would be part of the silent group that sought to annihilate turtle people.

But in the end it wasn’t the dates she should have been worried about. Opening the cap from the milk and taking a big slur she noticed a slight off colouring. Instead of the usual deep green there was a tint of blue in it, and what was that strange taste? …but too late. Whatever it was it took control of her and pulled her to the floor. Beautiful dreams ensued, swirling feelings of great freedom and liberation and then a “click” and a bright light.

Waking up – woozy she realised she was surrounded by turtle headed people again. But something was wrong. As the haze cleared, she saw row upon row of turtle headed people. Their heads clamped at full extension. Unable to move like this they would soon become permanently stuck and lose this beautiful ability altogether. People with fixed necks walked amongst the rows checking for signs of life in the turtle heads but otherwise dismissed their cries for help.

Michelle’s neck was also fixed and she knew that her destiny was fixed. Whilst she would still be able to reproduce, she and the rest of her people would forever lose that beautiful and unique way to make love amongst themselves that the fixed people had always been so jealous of.

In Other Wor(l)ds workshop at The London Zine Symposium 2010

The London Zine Symposium is an annual event that was set up in 2005 in the Institute for Autonomy - a squatted social centre in central London - to bring together zinesters, radicals and comic creators to celebrate DIY culture. The idea is to build a stronger DIY network and community by having people meet up, chat, maybe participate in a workshop or two but definitely have a good time.

The 6th annual symposium is, among other workshops, hosting In Other Worl(d)s!

In Other Wor(l)ds
An exercise in collaborative writing of feminist-queer Sci-Fi
At the workshop, we are going to hold individual authorship hostage for two hours. We won’t wait for inspiration. We won’t worry about controlling the narrative either. Instead, we are going to try to queer the rigid conventions of genre and gender together. We are going to disguise ideas as characters and genderfuck with them by relating or transforming gender variant human characters to aliens, cyborgs, monsters, mechano-plants and other queer creatures.

In Other Wor(l)ds workshop is a variant of the Surrealist game Exquisite corpse. Each participant begins by writing her own story. Fifteen minutes later, he passes the piece to the next person. After reading it, xe continues where the other person stopped. The workshop is finished when everyone has written a part of every story and when they are read aloud to the amazed amusement of all.

Everyone is welcome! Please, bring a pen and some paper.

Stories from previous workshops: Civilmedia Salzburg (2009) and Ladyfest Amsterdam (2008).

Saturday, May 29th at 17.00
The Rag Factory, Heneage Street, London E1 5LJ (just off Brick Lane on Heneage Street, about 400m north of Rough Trade and the Truman Brewery.)

station: Liverpool Street Station
tube: Aldgate East
bus: 205, 25, 254, 67, 15

Prepih / Draft interview on Grassroots Feminism website

Grassroots Feminism is a fabulous network portal and research platform that takes as its starting point the belief that today’s grassroots women's/feminist cultural production and practices are worthwhile and need to be documented.

By interviewing the makers of feminist and queer media (zines, blogs, radio shows, etc.) and regularly publishing Ladyfest and other festival programs, the project is trying to make the work and activism of transnational feminists more accessible, as well as to establish a “living history” archive. The project initiators (Elke Zobl, Rosa Reitsamer, Red Chidgey) are also looking for contributions and inviting people to participate in their web surveys about feminist media and Ladyfests.

In 2009, Red Chidgey interviewed me about the blog you are reading now, Prepih / Draft. The interview is entitled "One person is never just one identity; it’s not necessarily a schizophrenic situation" and can be read here.

Esej 'Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema'

Izšla je nova številka revije za zgodovino, antropologijo in književnost, Borec. V tematskem sklopu Horizonti zgodovine: Sečišča feminističnih bojev so objavljeni eseji Jelene Petrović, Irene Selišnik, Vide Deželak Barič, Mojce Ramšak, Sonje Lokar, Svetlane Slapšak, Lilijane Burcar in Tee Hvala.

*

Tea Hvala
Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema

Povzetek
Pričujoči esej se vidika feminističnih teorij, umeščenih v postsocializem, odpravi na dolgo pot z »vzhoda« na »zahod« (Evrope). Najprej se zadrži pri žgoče neenakem razmerju moči, ki imaginarija obenem ločuje in povezuje, zatem se ustavi pri diskurzivni kolonizaciji (orientalizmu, balkanizmu) ali etnocentričnem univerzalizmu, ki ne glede na mesto izjavljanja (Vzhod ali Zahod) neti nove nesporazume ali celo sovraštvo. Teorije o enosmernem potovanju idej (vplivu zahodnih teorij na vzhodne) izziva s konceptom transkulturacije, ki raje govori o večplastnem procesu hkratne prisotnosti, prepletanja, spreminjanja in kroženja feminističnih idej ter praks. Ob tretjem in zadnjem postanku predlaga, da je zaradi podobnosti med ekonomskimi (neoliberalizem, »kriza«) in političnimi razmerami (etnocentrizem, revizionizem, kulturni relativizem) Vzhod in Zahod danes smiselno misliti skupaj, obenem pa na izbranih primerih (revizionizem, antifeminizem in demografska politika v Sloveniji) pokaže, da feministična teorija njune in njihove povezanosti ne more opaziti, če v svoje vrste ne vključi intersekcionalnosti (metode), zahteve po redistribuciji bogastva (politike) in premisleka o tem, kako zanetiti kak bučen kres (taktike).

Ključne besede: postsocializem, revizionizem, (anti)feminizem, balkanizem, demografska politika, Slovenija, potujoče teorije, transkulturacija

Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema
Po »padcu« berlinskega zidu so preroki nove, globalne in postmoderne dobe razglašali konec ideologije in konec zgodovine. Dvajset let kasneje se zdi, da so imeli prav: intenzivne revizije so tako v zahodni kot vzhodni Evropi v zadnjih dveh desetletjih uspešno pometle s spominom na politike odpora in namesto njih globalizirale neoliberalizem. Ker sta bili »postkomunistična tranzicija« in »restavracija zahodnega kapitalizma« dve plati istega procesa, zida pa je, kot rada pripomni Rada Iveković,[1] padel na obeh straneh, ne samo na eni, je neoliberalizem na »Vzhodu« in »Zahodu«[2] res lahko obveljal za edino véliko zgodbo. Na tem pogorišču idej spomin na možnost in razloge za upor vseeno ni izginil. Na obeh straneh diskurzivne, a zato nič manj »resnične« in vztrajne meje med »dvema ognjema« še pomnimo, da zid ni padel sam od sebe, temveč so ga morali zrušiti Berlinčani. Dokazov, da so ga medtem zamenjale druge pregrade, ni treba iskati daleč: vzpon »raznovrstnih izključujočih praks, ki v okoliščinah vse večjega krčenja socialnih pravic ter razslojevanja privzemajo nove oblike in razsežnosti«[3], med katerimi izstopajo stari etnocentrizmi v novih, a prepoznavnih preoblekah, je občuten tako na vzhodu kot zahodu Evrope. Druži ju neokonservativni liberalni individualizem, ki privzema obliko protislovnih in rasističnih stališč. Tako so »naše« ženske seveda »emancipirane«, »krščanske«, večinoma belopolte in vzgojene v tradiciji posvetnega razsvetljenstva, »njihove« ženske pa v tej miselni shemi predstavljajo orientalistično negacijo Zahoda: spadajo v »zaostali«, »nekrščanski«, večinoma nebeli in »nerazsvetljeni« svet. Čeprav z zahodnega vidika ženske iz postsocialističnih držav spadajo na »necivilizirano« stran, v etnocentrističnem imaginariju vzhodne Evrope poosebljajo zahodni, civilizirani teritorij ali vsaj njegov rob. To protislovje potrjuje misel, da je meja med Vzhodom in Zahodom predvsem diskurzivna, in pokaže, kako se orientalizem (ali v tem prostoru balkanizem) kot stereotipizacija drugosti zrcali in reproducira v postsocialističnih deželah. Primer restriktivnih migracijskih politik na eni strani in enako selektivnih demografskih politik na drugi zaradi njihove popolne ločenosti priča o tem, da mejo med »nami« in »njimi« dejansko določajo »naše« ženske in »naši« otroci.

Na pogorišču: etnocentrizem
Feministična in postkolonialna teorija sta pozorni na načine, na katere si etnocentristični in nacionalistični diskurzi (v državah z ali brez razsvetljenske tradicije) telesa žensk prisvajajo kot zastavonoše nacionalne identitete ali svoj »vojni plen«.[4] Prisvajanje je najbolj očitno v vojnih razmerah, vendar ni omejeno nanje. Margaret Higonnet zapiše, da "ena vojna lahko zakrije drugo (…): preporod rasističnega natalizma – oziroma vzpodbujanja rodnosti – in populistične ksenofobije v številnih državah ob koncu 20. stoletja bi nam morala vzbuditi sum, da smo sredi nedeklarirane državljanske vojne. Ženske, ki so pridobile nadzor nad lastnim telesom in znižale rodnost, natalizem krivi; naprtil jim je simbolično odgovornost za vojaške izgube in ekonomske težave."[5]

O demagoški moči etnocentrično, rasistično ali versko obarvanih debat o povečevanju rodnosti na Balkanu je že v tridesetih letih 20. stoletja pisala Julka Chlapec-Đorđević. Njeno stališče, da nove vojne lahko prepreči samo nizka rodnost,[6] je še vedno aktualno, čeprav je enačenje ženskega telesa z nacionalnim v sodobnih »nedeklariranih vojnah« ali demografskih politikah selektivno, saj ne zadeva vseh žensk enako. Na dobesedno starem kontinentu ga lahko opazimo takrat, ko spodbujanje rodnosti »domorodk« nastopa v vlogi edinega korektivnega mehanizma za povečevanje rasti prebivalstva. »Baby-bonus« politike v Nemčiji, Rusiji, Italiji, na Poljskem, pa tudi v Sloveniji je v preteklih letih spremljala promocija materinstva kot najbolj izpopolnjujoče »karierne izbire«, pri čemer, pravi Vlasta Jalušič, je redukcionistični diskurz o »izbiri« med materinstvom in kariero nagovarjal specifičen tip žensk, ki »preferirajo individualne kariere, (…) politično argumentacijo in vzpenjanje po politični lestvici, za katerimi ne stoji kolektiviteta in kolektivna ideologija«.[7] Z izbiro individualnega in tekmovalnega načina delovanja so ekonomsko emancipirane oziroma »uspešne« ženske iz srednje in vzhodne Evrope zavrnile »totalitarni način razmišljanja o političnem delovanju« in »kolektivne akcije žensk, ki bi promovirale ženske v politiki kot skupino«.[8] Ker se to mišljenje sklada z neoliberalno ideologijo, ki razloge za uspeh vedno pripiše individualnemu delovanju, ne preseneča, da ga podpirajo predvsem liberalno in konservativno usmerjene političarke, ki same spadajo v »emancipirani« višji srednji razred: te se ob pomoči (pogosto slabo plačanega in nereguliranega dela) nadomestnih mater, varušk, čistilk, kuharic in drugih »nevidnih« delavk lahko pohvalijo z uspešnim druženjem in izpolnjevanjem materinskega in kariernega poslanstva. Primer nemške ministrice za družinske zadeve, starostnike, ženske in mladostnike, Ursule von der Leyen (krščanska konservativna unija CDU/CSU), »sicer tudi matere sedmih otrok«, kot v medijih nikoli ne pozabijo dodati, je v tem smislu prava »stahanovska« senzacija.

V retoriki desnih vlad (spomnimo se na načrtovano strategijo za dvig rodnosti, katero je novembra 2006 predlagalo takratno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) in strank v Sloveniji je govor o materinstvu kot »največjem poslanstvu žene« stalno prisoten, le da se, ker očitno nagovarja predvsem revnejše, manj izobražene in verne ženske, bolj kot k idealu materialnega uspeha zateka k esencialističnim argumentom o »poslanstvu« ali »naravi«. Ne preseneča, da o tem, kaj (ne) sodi v naravo, izrazito rasistično, homofobno in islamofobno govori prav »uspešna mati« s katoliške desnice. Evropska poslanka Ljudmila Novak (Nova Slovenija) zavrača istospolne družine (»družina dveh žensk ali dveh moških enostavno ne more nuditi pravega okolja za razvoj otrok«) in umetno oplojevanje »žena« (»konec naravnega reda razvoja človeka in celotne družbe«),[9] v obeh primerih pa v kategorijo »nenaravnega« umešča ljudi, katerih božji načrt očitno ni predvidel, saj so bodisi »premalo« bodisi »preveč naravni«. Če med »premalo naravne« spadajo lezbijke in druge ženske, ki bi želele zanositi z biomedicinsko pomočjo, mladim ženskam, ki nočejo zanositi, prav tako ne gre zaupati: v skrbi za naše, predvsem pa lastno »zdravje«, nam država pred dopolnjenim 35. letom starosti sterilizacijo prepoveduje, Ivo Boscarol, član tedanjega vladnega strateškega sveta, pa je leta 2005 parom brez otrok grozil kar s takoimenovanim »davkom na samsko življenje«… V orientalističnem govoru Ljudmile Novak je »preveč naraven« predvsem »islam«, ki je izenačen s »Turčijo«, ta pa nedvoumno spada na »nedemokratično« stran diskurzivne ločnice. Na Vzhodu je torej »ženska zgolj predmet užitkov in stroj za rojevanje«.[10] In kdo je »preveč naraven« v Sloveniji? Je vprašanje povezano s hierarhizacijo otrok, v kateri so najmanj zaželeni otroci revnih »kot tisti, ki bodo državo veliko stali in ji malo dali«?[11]

Evropski center za pravice Romov je februarja letos poročal o primerih prisilne sterilizacije romskih žensk na Češkem, Madžarskem in Slovaškem. V odgovor na vprašanje, ali so takšni primeri znani tudi v Sloveniji, je Darja Zaviršek, predstojnica Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja na Fakulteti za socialno delo, odgovorila, da se z njimi ni srečala, a da je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih na primere prisilne sterilizacije naletela v pogovorih z duševno oviranimi ženskami. Osebje v zavodih zaprtega ali polzaprtega tipa, pa tudi svojci so menili, da je prisilna sterilizacija primeren način preprečevanja nosečnosti. Na novinarkino vprašanje, ali je bil to tudi način, da se prepreči reprodukcija duševno oviranih oseb, je Darja Zaviršek pritrdila. Obenem je dodala, da je »sama misel na to, da se evgenika in demografska politika lahko prekrivata, grozljiva«, čeprav "demografske politike pogosto vsebujejo eksplicitna ali implicitna sporočila, da imajo pripadniki etničnih manjšin preveliko nataliteto, pripadniki večinskega prebivalstva pa premajhno. V teh sporočilih je skrita ideološka predpostavka, da ima javna politika interes do otrok, ampak le do nekaterih otrok".[12]

Ob povedanem se zastavlja vprašanje, kdaj je na delu diskriminacija in kdaj demografska politika, in kako ju pravzaprav lahko razločimo, če nacionalna politika dopušča sistematično izključevanje na podlagi razredne in spolne, predvsem pa etnične pripadnosti. Duška Kneževič Hočevar v analizi medijskih reprezentacij demografske politike v postsocialistični Sloveniji govori kar o »nacionalni reprodukciji«, pri čemer izhaja iz teze, da se je tema v evropskem prostoru uveljavljala sočasno z oblikovanjem nacionalnih držav, v slovenski politični zgodovini pa je bil že od leta 1848 v ospredju govor o »številčno majhnem« in zato »politično ogroženem« nacionalnem telesu.[13] Historično in primerjalno analizo sklene z ugotovitvijo, da je v začetku devetdesetih, »obdobju uveljavljanja slovenske državnosti«, prišlo do »politizacije rodnostnega pojava (…) v smeri obujanja klasičnega koncepta narodne-nacionalne populacije«.[14] Je pretirano reči, da se evgenika in demografska politika se naprej lahko pajdašita povsod, kjer po II. svetovni vojni ni prišlo do »denacifikacije«? Ker je v »srcu teme« tli evropski rasizem, ki ima z ameriškim le malo opraviti, je ironično, da je v Evropi – in Slovenija je v tem smislu dejansko »polnopravna« evropska država – bolj prisotno zavedanje, s tem pa tudi prepoznavanje ameriške različice rasizma. Kako bi bilo sicer mogoče, da »domoljubi« z vso resnobo trdijo, da v Sloveniji rasizma ni (ker domnevno tudi »temnopoltih ljudi ni«), obtožbe, da so njihova stališča rasistična, pa zavračajo kot »bizarne« domislice levičarjev?

Na postopno širjenje Evropske unije lahko gledamo optimistično, z vidika dediščine antifašizma. Po tej interpretaciji gre dolgoročno za uresničevanje sanj o koncu nacionalne države in dejanskem sožitju večkulturne skupnosti; za »trenutek potencialno zelo velike spremembe – velike nevarnosti, velikega konservatizma (…), pa tudi velikega izziva«, pravi Rosi Braidotti.[15] Z bolj kratkoročnega stališča, ki upošteva gospodarsko plat širitve, je z Rastkom Močnikom mogoče reči, da "nacionalna država v EU ne izginja, spreminja se le njena vloga. (…) Če je bilo sprejetje baltskih držav, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in Slovenije še nekakšno zadnje dejanje hladne vojne, pa se je EU s sprejetjem Romunije in Bolgarije odločila za neokolonialističen koncept. To potezo je treba interpretirati z neoliberalnega vidika, Evropa si je želela olajšati dostop do bazenov cenene delovne sile. Zanjo je še zmeraj ugodneje proizvajati poceni v Romuniji kot pa na Kitajskem. Ni sicer nujno, da bo zmeraj tako, lahko ravna tudi drugače".[16] Politične razmere na Vzhodu in Zahodu je torej mogoče in smiselno misliti skupaj. Seveda med eno in drugo izkušnjo obstajajo pomembne razlike, vendar poudarjanje medsebojne povezanosti obeh kontekstov ne zmanjšuje njihovega pomena in ne pristaja na »populistično prepričanje, da doba pospešene globalizacije ni primeren čas za poudarjanje razlik med Vzhodom in Zahodom«.[17] Ta »simptom ideološke slepe pege« Marina Gržinić pripiše želji postsocialističnih dežel, da bi »vstopile v Evropo«, medtem ko Mitja Velikonja za nove etnocentrizme, ki onemogočajo legitimnost kakršnekoli alternative obstoječim diskurzom in praksam evroatlantskih integracij, uporablja izraz »evroza«.[18] »Povratno je potem ta evropska identiteta predvsem etnično, nacionalno in rasno zasnovana, kar pa spet legitimizira različne procese (nasilnega) vključevanja in izključevanja«.[19]

Na pogorišču: revizionizem
Proti praksam izključevanja se je mogoče bojevati skupaj, in sicer na načine, ki niso nujno kolektivni, niso nujno utemeljeni na pripadnosti določenemu spolu, etnični skupini, starosti, razredu ali političnemu prepričanju, a kot skupno prepoznavajo nevarnost etnocentričnega in neoliberalnega konservatizma. Ali bodo morebitni poskusi uveljavljanja novih državotvornih demografskih politik prepoznani v tej luči, in ali bomo o njih razmišljale v povezavi z drugimi praksami nasilnega vključevanja nekaterih in izključevanja drugih ljudi, torej tudi v povezavi s schengensko migracijsko politiko, je odvisno od načinov in stališč, s katerimi se bomo v javne diskusije poleg drugih oporečnikov vključevale feministke. In feministi. Da imamo lahko moč, če si jo, seveda, vzamemo, so pokazali prav (več)glasni protesti proti Osnutku strategije za dvig rodnosti v Sloveniji, ki so pred tremi leti uspešno mobilizirali ženskim pravicam naklonjene skupine in posameznice, kljub temu da feminizem v Sloveniji ne velja za legitimno politično pozicijo.

Ko je 27. aprila letos ob nekdanjem dnevu Osvobodilne fronte ali dnevu boja proti fašizmu na ljubljanskih ulicah završala naveza aktivistk, starostnikov, izbrisanih, intelektualk, Kraljev ulice, anarhistov, študentk, borcev, lezbijk, nevidnih delavk, feministov, imigrantov, umetnic, sindikalistov, Zofijinih ljubimcev, mater, pankerjev, nekaterih strankarskih podmladkov in gotovo še koga, je šlo tudi za obnavljanje vezi s tradicijami in gibanji, iz katerih miselno izhajamo. Če bi naštetim sicer le težko našli skupni imenovalec, se je 27. aprila utelesil v potrebi, da tukaj in zdaj nastopimo proti novim fašizmom in zgodovinskemu revizionizmu. Revizionizem v pragmatičnem feminizmu, ki je bil v Jugoslaviji vključen v državno ideologijo, vidi edino obstoječo obliko feminizma, sodobnim feminističnim zahtevam pa legitimnost odreka prav z vztrajanjem pri podobi »sivega in dolgočasnega« feminizma. Z revizionizmom v njegovi »antipolitični in antifeministični« obliki, kot ga opredeli Vlasta Jalušič, se v političnem prostoru soočamo, kadar "feminizem poskuša rušiti, spodbijati ali majati (…) tradicionalne enotne politične subjekte in insistirati na drugačnem načinu političnega delovanja, ki nasproti kolektivistični subjektu zahteva inkluzivnost, ali kadar poskuša nastopati (…) s pozicije posameznice ali posameznika".[20] Torej takrat, ko ne ustreza stereotipni predstavi o feminizmu. Ta se opira predvsem na njegove simbolne manifestacije, zato ne preseneča, da so v preteklih letih feministični protesti proti revizionizmu pozivali prav k aktualizaciji in redefiniranju pomenov, vpetih v 8. marec. Ob 100. obletnici prvega obeleženja Dneva žena so snovalke okrogle mize, ki je letos potekala na feminističnem in queer festivalu Rdeče zore, izpostavile različne poglede na njegovo preteklost, ob tem pa tudi na načine, na katere se danes ignorira ali zmanjšuje pomen dosežkov »ženske emancipacije, feminizma in drugih oblik ženske angažiranosti v javnem prostoru«. Kot najbolj aktualne teme so izpostavile "politiko spomina, (…) prezrto angažirano delovanje žensk v mednarodnemu kontekstu, (…) problematiko slabšanja delovnih pogojev žensk (polovični delovni čas, neenako plačevanje za delo, izravnava starostne dobe za pokojnino) in nekatera še vedno temeljna ženska vprašanja (npr. spolna diskriminacija, splav, nasilje, prostitucija, seksistične medijske reprezentacije ipd)".[21]

Kritične, ustvarjalne in času primerne reartikulacije političnih prioritet in načinov delovanja so mogoče ob zavedanju lastne tradicije, ki, naj bo še tako protislovna, v času kulturnega relativizma in revizionizma na paradoksalen način preprečuje nekritično prenašanje sodb o preteklih utelešenjih feminizma – in drugih prepričanj – na sedanje. Ne gre samo za to, da se tako lahko izognemo ponavljanju starih napak, niti za to, da je ljudi, ki pomnijo, mnogo težje prepričati, da je tukajšnji in zdajšnji svet neizogiben in kakopak najboljši od vseh možnih svetov, temveč tudi za to, da »svet, ki ga zapuščamo, ne bi bil slabši kakor takrat, ko smo se rodili«.[22]

O živem dolgčasu…: kulturni feminizem
Feminizmom pozaba ni prizanesla. O marginalizaciji ali getoizaciji, neodmevnosti in depolitizaciji od leta 1989 govorijo tako na Vzhodu in Zahodu. Ko sem v utreškem političnokulturnem centru ACU na eni od mnogih queer zabav zbirala denar za Rdeče zore, se je ob stojnici ustavil tudi znanec, štiridesetletni novinar. Ozrl se je po plakatih, na katerih sta prevladovali rdeča in črna, in tako kot na mnogih drugih vabilih za podobne dogodke, podoba krilate pilotke, ki se ozira k nebu. Kot bi ga ob tem zame zaskrbelo, je sočutno vzkliknil, da je feminizem vendar že passé: So eighties! V Utrechtu so sošolke, študentke študij spolov, ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, zavoljo ljubega miru najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem (sicer v manjši meri kot v Sloveniji) pač preziran, izenačen s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel.

Feminizem, ki zagovarja socialno in pravno enakopravnost žensk z moškimi, je gotovo izgubil smisel za tiste ženske, katere »zanima služenje denarja, ustanavljanje lastnih podjetij in oblikovanje globalne ekonomije«,[23] torej tiste, katerim je ekonomska emancipacija dejansko dala moč, podpirata pa jih tako levica kot desnica. Evropska desnica – Rosi Braidotti pred desetimi leti trend opazi v Italiji, Belgiji, na Nizozemskem in skandinavskih državah – raje kot priseljence in priseljenke, ki so izpostavljene največji diskriminaciji, podpira bele ženske, saj se na ta način »lahko pretvarjaš, da se ukvarjaš s socialnimi vprašanji, dejansko pa je to le eden izmed načinov, da krepijo, kot se je izrazila Luce Irigaray, drugo v istem«.[24] In levica? Filozofinja pravi, da je na Nizozemskem in v Belgiji mizogina, celo bolj od desnice, ker marksistični levičarji sebe nikoli niso vključili v vprašanje moškosti, po drugi strani pa naj se z »moško identiteto, moško seksualnostjo, odnosom do otrok, z očetovstvom«,[25] fetišizacijo moškega telesa in tem, kaj zloglasna »feminizacija moških« sploh pomeni, ne bi ukvarjal niti feminizem, kar danes ne drži več.

V evroameriškem prostoru je v teoriji in (institucionalizirani) praksi v osemdesetih prevladal kulturni feminizem, torej politika identitet ali priznavanja različnosti, kar se je zaradi političnoekonomskih okoliščin izkazalo za zgrešen pristop ali, kot pravi filozofinja Nancy Fraser, ena redkih ameriških feministk, ki izhaja iz frankfurtske šole in pragmatizma, »tragično« potezo. V njenem besednjaku »postsocialistično stanje« v enaki meri opisuje Zahod in Vzhod. Tako kot Rada Iveković opozarja na povezanost obeh kontekstov in pravi, da je področij, na katerih potekajo boji sicer vedno več, vendar postsocialistično stanje zaznamuje njihova razpršenost, odsotnost takšnega emancipatornega projekta, ki bi jih lahko vsaj občasno povezal. Najbolj problematična se ji zdi »ločitev kulturne politike priznavanja različnost od socialne politike in zahtev po redistribuciji bogastva, s tem pa tudi zmanjševanje vloge, kakršno bi v času, ko je trg vedno bolj agresiven, materialna neenakost pa strmo narašča, morale imeti zahteve po enakosti«.[26] Predlog, da množične demonstracije in druge oblike »antiglobalističnih« protestov, ki se od leta 1999 po vsem svetu upirajo globalizaciji neoliberalizma, diktatu Svetovne trgovinske organizacije in gospodarsko najmočnejših držav, predstavljajo eno od možnih platform za taktično preseganje identitetne razdrobljenosti, je Nancy Fraser v intervjuju za feministično revijo Signs komentirala zadržano, rekoč, da je za tovrstne sodbe še prezgodaj. Na primeru »tragičnega« spreminjanja feminističnih političnih prioritet v ZDA in zahodni Evropi od konca druge svetovne vojne do danes je pronicljivo opisala razloge za svojo zadržanost. Obsežen citat navajam v celoti, saj je za primerjalen pogled na »vzhodno stran« diskurzivne meje nadvse koristen, poleg tega pa daje uvid v omejenost tistih feminističnih diskurzov, ki izhajajo iz domnevno nepremostljivih razlik in zato neprimerljivosti sodobnega zahodnega političnega konteksta z vzhodnim.

"Če je povojni feminizem v prvi fazi v socialistični imaginarij želel vpeljati kategorijo družbenega spola, je v drugi spolne pravice učinkovito redefiniral kot zahtevo za »priznavanje razlik«. Na »priznanju« [recognition] so ob koncu stoletja temeljile skoraj vse feministične zahteve. Kot ugledna kategorija hegeljanske filozofije, katero je v teorijo ponovno vpeljala politologija, je pojem zajel specifični značaj mnogih postsocialističnih bojev, ki so si bolj kot za ekonomsko enakost prizadevali za ovrednotenje kulturnih razlik. (…) Zagovornice kulturnega obrata so domnevale, da se bo identitetna feministična politika spojila z boji za spolno enakopravnost, a je domneva podlegla duhu časa. V fin de sièclu se je obrat k politiki priznanja odlično ujel s hegemonim neoliberalizmom, saj si je ta najbolj želel zatreti prav spomin na družbeno egalitarnost. Rezultat je tragična zgodovinska ironija. (…) Namesto da bi dobili obsežnejšo, bogatejšo paradigmo, ki bi bila sposobna zajeti redistribucijo bogastva in politiko priznanja, smo, kot kaže, eno okrnjeno paradigmo zamenjali z drugo; okrnjen ekonomizem smo zamenjali z okrnjenim kulturalizmom. Tako smo ostali praznih rok, brez sredstev za boj proti fundamentalizmu prostega trga, ki je medtem postal hegemon. (…) Nenamerno smo prispevale k utrjevanju tragičnega zgodovinskega razkoraka med teorijo in prakso, to pa je tudi razlog, zakaj trdim, da ju je danes veliko težje povezati. Zaradi padca komunizma na eni strani in vzpona neoliberalizma na drugi, je »prehod od redistribucije k priznanju«, kot temu pravim sama, vpet v širše zgodovinske spremembe, povezane s korporativno globalizacijo".[27]

Čeprav so razlogi antifeminizem in depolitizacijo feminizma na Vzhodu drugačni, so povezani z dogajanjem na Zahodu. Z vidika mlajših avtoric – tistih, ki se Jugoslavije »spomnimo« iz pripovedovanj in literature, in ki smo se s feminizmom prvič srečale na fakultetah in v popularni kulturi, ne poznamo pa feminizma v njegovi državni obliki – med očitnejše razloge za depolitizacijo feminizma na Vzhodu spada institucionalizacija ali kanonizacija izbranih feminizmov, še bolj pa prenašanje predstav o tem, kaj je feminizem pomenil v socializmu, v sedanjost.

…ki ubija veselje: antifeminizem
Če ostanemo pri slovenskem primeru, se zdi, da sta danes v javnosti najbolj prisotna prav konservativna različica kulturnega feminizma in antifeminizem, ki pravi, da je feminizem tudi na Vzhodu »preživeta ideologija«. Dominantni diskurz obvladujeta prezir in nevednost, kar je pokazala tudi lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki »slovenske inteligence« (estrade) feminizem enačili s »femifašizmom« (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z »nepofukanimi ženskami« (Tone Fornezzi) in nečem, kar je »podobno klerikalcem« (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem »izpel« predvsem zato, ker so feministke »nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost«.[28] V sorodni anketi[29] nihče od vprašanih ni rekel, da »homoseksualca ne bi imel za soseda« (žal jim tega vprašanja v zvezi s feministkami novinarka ni zastavila!), kar gre bolj kot njihovi odprtosti pripisati vidnosti angažiranih lezbijk (in gejev), ki za razliko od feministk v javnosti nedvoumno nastopajo z lastne, lezbične ali gejevske pozicije. Ljudi, ki se v Sloveniji javno opredeljujejo kot feministi ali feministke, res ni težko prešteti. Seveda to ne pomeni, da se ženske in (redkeje) moški javno ne bi zavzemali za enakost žensk, njihovo politično participacijo; ne pomeni, da intelektualke ne opozarjajo na posledice strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov odstavljeni na robove normalnosti. Gre za to, da se omenjene v svojih izjavah in nastopih ne želijo pozicionirati kot feministke.

Renata Salecl je v študiji The Spoils of Freedom (1994) v odgovor na vprašanje, zakaj imajo v postsocialističnih deželah le redke feministične skupine vpliv na javno mnenje, retorično navedla »žalostno dejstvo, da v postsocialističnih državah ne obstaja nobeno resno feministično gibanje«.[30] Dodala je, da je bil socializem »globoko patriarhalna družba« kljub temu, da naj bi uspešno rešil »žensko vprašanje«, in da ženske v srednji in vzhodni Evropi feminizem danes zavračajo zaradi njegove domnevne »neženstvenosti« (prav tam). Njeno delo – eno redkih lokalnih feminističnih del, ki je izšlo v angleščini pri referenčni akademski založbi in že zato nosilo večjo težo – je v Sloveniji naletelo na polemičen odziv. Ker je bila študija, kot je razvidno iz uvoda, napisana za tiste zahodne bralce, ki jugoslovanske zgodovine ne poznajo, še manj pa poznajo zgodovino tukajšnjih feminizmov, ji je Svetlana Slapšak oporekala dvoje nepremišljenosti: prvič, tovrstno primerjavo zaradi različnih zgodovinskih kontekstov, v katerih se je izoblikovalo feministično gibanje, zaplete dejstvo, da se razlikuje že pojmovanja delovanja in načinov organiziranja, ki na Zahodu ali Vzhodu štejejo za »resno gibanje«.[31] In drugič, »Renata Salecl se dobro zaveda določenega kolonialnega odnosa, ki potem, ko je v angleščini na razpolago razlaga, potrebna za minimalno razumevanje dejanskih razmer, za dodatne dvoumnosti noče vedeti«.[32] Svetlana Slapšak v svojem odgovoru navaja »podrobnosti«, ki tezo o odsotnosti feminizmov v Jugoslaviji izpodbijajo, vendar njeno branje postane problematično v trenutku, ko avtoričino zavest o tem, da zahodni akademiki od vzhodnih pričakujejo specifično vednost, pretvori v njeno osebno strategijo: Renata Salecl naj bi tako predpostavljala, da je lokalne feministke ne bodo brale ali pa ji vsaj ne bodo nasprotovale v enako prestižni zahodni publikaciji. Svetlana Slapšak je študijo zavrnila kot poskus »diskreditacije jugoslovanskega feminizma, starega in modernega«,[33] drugačno branje pa v njem lahko zasledi bolj splošno – in nič manj problematično – kritiko »vzhodnih intelektualcev«, ki so na zahodnih univerzah »govorili to, kar so mislili, da od njih želijo slišati: (...) o 'grozotah' postsocializma, sovražnem vzdušju (…), nacionalizmu, antisemitizmu, antifeminizmu ipd«.[34] Skratka, zdi se, da tako Renata Salecl kot njena kritičarka vzrok zamenjujeta s posledico, saj intelektualcem iz srednje in vzhodne Evrope naprtita dvoličnost, ki je vpeta v sámo strukturo globalne akademske politične ekonomije. Mar niso Slavenko Drakulić na Zahodu čislali kot »feministko 'z izjemno veliko stila'« prav zato, ker je »prihajala iz domnevne socialistične sivine (…), v čemer se jasno vidi zahodna projekcija na Vzhod«?[35]

Allaine Cerwonka je v eseju o potujočih feminističnih teorijah analizirala pogoje, pod katerimi vzhodne intelektualke lahko vstopajo na (feministični) akademski trg in v njih prepoznala vztrajnost orientalističnih predstav o Vzhodu, pa tudi prepričanje, da imajo teoretskih koncepti, ki so bili prvotno razviti na Zahodu – in zanj – univerzalno veljavo. Če je z vidika Renate Salecl ravnanje »na ducate takoimenovanih feministk«, ki »potujejo po ameriških univerzah in predavajo o feminizmu v vzhodni Evopi, čeprav se v domovini le redko označijo za feministke«[36] dvolično, Allaine Cerwonka opozarja, da so problematični že pozivi, ki »ženske in feministke iz srednje in vzhodne Evrope vabijo, naj ubesedijo specifičnost lastne izkušnje« v »antologijah o ženskah v postkomunističnih družbah, ženskah v srednji in vzhodni Evropi ali spolu in ločnici Vzhod/Zahod«.[37] Poglavja v takšnih zbornikih so običajno določena glede na nacionalno in regionalno umestitev tematike, torej kriterij, ki kar kliče po posploševanju oziroma spregledovanju razlik, ki obstajajo znotraj posamezne države ali regije. Z izpostavljanjem etničnih in kulturnih razlik Zahod želi podpreti marginalne skupine, zamajati lastni hegemoni položaj, vendar večkulturna politika priznavanja različnosti pogosto vodi k »reifikacija neenakosti (…), saj dominantna kultura (ki svojih tradicionalnih oblačil ali eksotične hrane in tradicij ne izpostavlja) pri takšnem vključevanje drugega ostane nezaznamovana in univerzalna«.[38]

Če je študija The Spoils of Freedom nedvoumno pokazala, »čigava pesem rabi naš glas«, je enako pomembno, da je opozorila na pomen razlikovanja med feministično produkcijo znanja in feminističnimi tradicijami (zgodovinami ženskega kolektivnega in individualnega delovanja), saj je, kot pravi politologinja Verónica Schild, »produkcija feminističnega znanja (…) lahko tudi orožje za uničevanje kolektivnega spomina«: "Čeznacionalne elite mladim, izobraženim ženskam omogočijo podiplomski študij v ZDA ali Evropi. Ko se vrnejo domov, o ženskem aktivizmu pišejo na načine, ki brez izjeme marginalizirajo domačo, živo tradicijo, s čimer nehote uničijo lastne korenine. (…) Strategije preživetja, ideje in ideale žensk, ki so živele v komunizmu, je mogoče tako temeljito razvrednotiti samo ob pomoči ideološke slepote. Globoko verjamem, da ženske niso nikoli sprejemale kapitalističnega zatiranja, in globoko verjamem, da tudi v komunizmu niso bile zgolj poslušne ovčice".[39]

Za zgodovinski spomin žensk je ta udarec gotovo najbolj boleč, saj gre za »gledanje na lasten feminizem skozi Drugega«.[40] Na okrogli mizi, ki je leta 1999 potekala na 5. festivalu Mesto žensk, je Vlasta Jalušič za obstoj antifeminizma v postsocialističnih deželah navajala zelo kompleksne razloge. Od stališča Renate Salecl (v socializmu ni obstajalo, in v postsocializmu ne obstaja, feministično gibanje, primerljivo z zahodnim) se je njeno razlikovalo že v izhodišču. Poudarila je, da to ni edina mogoča sodba, da pa je to sodba, ki je obveljala, zato jo moramo kot tako upoštevati ne glede na druge možne interpretacije. S tem je debato premaknila na raven predstav, reprezentacij, družbenega imaginarija, in jo tam zadržala tudi, ko je govorila o antifeminizmu avtoric, ki se kljub zagovarjanju feminističnih idej iz pragmatičnih razlogov nočejo definirati kot feministke in raje govorijo iz opozicije ali negativnega samoopredeljevanja glede na to, za kar se »predpostavlja, da feminizem je«.[41] Če Vzhod obvladuje sodobna družbena konstrukcija feminizma kot tistega, ki »ubija veselje«, je za Zahod značilna enako monolitna in negativna predstava o feminizmu kot »živem dolgčasu«. In čeprav feminizem nikoli ni bil en sam, temveč bi bilo bolj natančno reči, da so feminizmi »heteroglosija« (Donna Haraway) ali »rizomatska mreža« (Rosi Braidotti) raznovrstnih, ne vedno združljivih idej, katere povezujeta antiavtoritarna drža in »hrepenenje po spremembah« (bell hooks), je za različne načine, na katere se je dolgočasni predstavi o »feminizmu« mogoče upreti, bistveno, da v svoj premislek vključijo vprašanje, kateri feminizmi so v tem prostoru in času dejansko passé. Povedano drugače: v okviru katerih feminizmov je danes sploh mogoče misliti in delovati?

Težave z umestitvijo: postsocializem
Eden od možnih odgovorov izhaja iz predloga, da je politiko priznavanja različnosti treba povezati z zahtevami po pravičnejši delitvi bogastva in moči, ter da je to potrebno storiti na čeznacionalni in večkulturni ravni, v dialogu, ki specifičnosti kontekstov ne bo posploševal, od njih pa se bo vseeno lahko distancira dovolj, da bodo medsebojne podobnosti opazne; posebej tiste, ki običajno ostanejo nevidne zaradi razmišljanja v ustaljenih (regionalnih, nacionalnih, teoretskih) okvirih. A predlog nemudoma naleti na težave, saj je razdalja med »splošnim dejstvom«, kakršno je neoliberalno gospostvo, in vsakdanjimi »podrobnostmi«, na ravni katerih ga občutimo ali raziskujemo, prevelika, da bi se v tako široko zastavljenem polju lahko vzpostavil osredotočen dialog.

Predlog je utopičen: to potrjujejo zagate, na katere vedno znova naletimo v postkolonialnih in feminističnih premislekih o reprezentaciji oziroma preučevanju (marginaliziranih) drugih na načine, ki ne bi bili manipulativni ali represivni, ki skratka ne bi podvajali izključujoče in hierarhične logike nasprotja med Istim in Drugim, Zahodom in Vzhodom, moškim in žensko.[42] Če hočemo, da teoretičark (in še bolj subjektov njihovega raziskovanja) iz krajev, kjer se realnost dominantnim diskurzom izmika, kulturno gospostvo ne bi vedno znova postavljalo v podrejeni, eksotični, zaznamovani položaj eksponata, žrtve ali kolektivnega subjekta »žensk«, je o izzivanju hegemonije paradoksalno, a neizogibno treba govoriti z zaznamovanega položaja; v tem primeru z vidika »postsocialistične feministke«, celo »izobražene ženske s slovenskim državljanstvom«. Biljana Kašić pravi, da so nenazadnje »prisiljene identitete tiste, ki kričijo, tiste, ki so glasne, ki izhajajo iz nas ne glede na to, ali so nacionalne, ženske, feministične, lezbične, moške, ali kakor koli jih imenujemo«.[43] Čeprav bi lahko poudarila drugačno vrsto umeščenosti, denimo takšno, ki bi »zacementirano« nasprotje med Vzhodom in Zahodom namenoma ignoriral, to ne bi spremenilo dejstva, da je, kot zapiše Gayatri Spivak, »simptomatičen poskus 'pozahodnjene Vzhodnjakinje', da bi 'spoznala svoj svet'« nemogoč že zato, ker ga »določa 'Zahod', odločen da bo 'spoznal Vzhod' (…) s sprevračanjem in premeščanjem (…) togega nasprotja med Zahodom in Vzhodom. Ko to zapišem, se mi zdi kakor brezupno idealistična ponovna razlaga problema. Pri tej dilemi nimam možnosti, da bi izbirala«.[44] Izbire nima, saj je pričakovanje, da se bo evroameriški akademski diskurz – vred z industrijo, ki ga podpira – »dekonstruiral« sam prav tako utopično kot pričakovanje, da bo egalitarni dialog med množico umeščenih vednosti mogoče od spodaj »navzgor« vzpostaviti znotraj akademske »scene«. In vendar: Edward Said je prelomno študijo Orientalizem (1978) objavil v upanju, da bo »to spodbudilo drugačno obravnavanje Orienta, (…) celo odpravilo 'Orient' in 'Okcident'; da »bomo malo napredovali v procesu, ki mu je Raymond Williams rekel 'odučevanje' od 'inherentno gospodovalnega ravnanja'«.[45]

Govorjenje s postsocialistične perspektive ima še druge prednosti in pasti: medtem ko je prednost nedvomno v zgodovinski zavesti, ki je v tem kontekstu bistvena za razumevanje sedanjosti, je past v tem, da ob poplavi retroaktivnih upravičevanj sedanjosti (»novih« zgodovin) kaj hitro lahko spregledamo pristranskost virov, s katerimi razpolagamo. Gre za specifično pristranskost, saj zgodovinar, ki za veljavno verzijo resnice sprejme diskurz nekdanjih in sedanjih vladajočih, hoče pokazati, da to, kar se dogaja v sedanjosti, »nima alternative: sedanjost je gluhi odmev kataklizem iz preteklosti«.[46] V teoriji že zaradi pravil akademskega pisanja, ki zahtevajo utemeljevanje s sklicevanjem na obstoječe vire, tako obstaja nevarnost, da za konceptualizacijo sedanjosti posežeš po neustreznih konceptualnih orodjih. Na to je Rastko Močnik opozoril v kritični analizi slovenskega zgodovinopisja o razpadu Jugoslavije, kjer pravi, da mnogi zgodovinopisci v svojih verzijah zgodovine s slednjo enačijo kar dominantni diskurz, da torej zgodovinopisje služi legitimizaciji preteklih in sedanje politične ureditve. Čeprav se te »metodologije« ne da opisati z izrazom »diskurzivna kolonizacija«[47], je razlika med obema pristopoma samo ta, da zgodovine in resničnosti avtorji ne podredijo enaki ideologiji. Naj gre za nekatere Zahodne feministke, ki pišejo o ženskah »tretjega sveta«, ali za nekatere slovenske zgodovinarje, ki pišejo o »Slovencih«, v vsakem primeru je v tem diskurzu nujno treba vzpostaviti mejo do Drugega.

Kljub temu, da proti pozicioniranju po reificirani osi Vzhod/Zahod obstajajo tehtni ugovori, menim, da je takšna umestitev smiselna in produktivna vse dokler se zavedamo njenih omejitev. Mednje poleg že omenjenih spada vztrajnost orientalizmov in balkanizmov, njihovo zrcaljenje (Milica Bakić-Hayden mu pravi »ugnezdeni orientalizem«) ter stereotipiziranje Zahoda, čeprav so posledice okcidentalizma (v »nemogoči« primerjavi z materialnimi posledicami orientalizma, ki je stoletja legitimiral kolonializem) zaenkrat še neznatne. V študiji Marie Todorove Imaginarij Balkana (2001) ima zagovor balkanizma kot specifičnega diskurza, katerega je potrebno analizirati ločeno od orientalizma,[48] prav toliko opraviti z dejanskimi razlikami kot z upanjem, da bo njena študija opozorila na daljnosežne implikacije balkanizma in na ta način pripomogla k izoblikovanju diskurza, ki se mu bo lahko zoperstavil: »Če je Evropa rodila tako rasizem kot antirasizem, tako mizoginstvo kot feminizem, tako antisemitizem kot njegovo zavračanje, pa tistega, kar lahko označimo za bakanizem, še ni opremila z nasprotnim členom – ki bi ga dopolnil in oplemenitil«.[49]

Težave z umestitvijo: nomadizem
Pišem v Ljubljani, ki je diskurzivno umeščena na rob Balkana, »med« esencializirane predstave o Vzhodu in Zahodu. V balkanističnem diskurzu, kot ga opredeli in analizira Maria Todorova, Balkan zastopa podoba »mostu«, natančneje, »mostu med stopnjami rasti«, od koder izvirajo označbe »polrazvit, polkolonialen, polciviliziran, polorientalski«.[50] Ker Balkana geografsko in etnično ne moremo ločiti od Evrope, nadaljuje Todorova, balkanizem ni diskurz o »vsiljenem nasprotju« (kar velja za orientalizem), temveč diskurz o »vsiljeni dvoumnosti«.[51] Z vidika umeščene vednosti je te oznake mogoče uporabiti v svoj prid, saj feministična epistemologija »dvoumnost«, »obrobnost« ali »vmesnost« dojema kot privilegirano prizorišče za sprevračanja pomenov; tudi tistih, ki so vpeti v balkanistični diskurz. Ne gre za »romantizacijo Balkana« ali njegove drugosti z evrocentričnega vidika: »zgodilo se je, da sta v zadnjih letih ženska kot Drugo in Balkan kot Drugo skupaj postala označevalec (…) neokolonialne konstrukcije Drugega« ali, nadaljuje Biljana Kašić, Balkana kot »svojevrstnega eksotičnega in iracionalnega prostora, (…) ki ga je treba raziskati in okoli katerega je treba povleči razmejitveno črto.[52] Ne gre niti za diplomacijo – teoretičarkam z Balkana so večkrat skušali naprtiti vlogo »kulturnih posrednic« med Vzhodom in Zahodom – temveč za spreminjanje teoretske umeščenosti ali proces teoretske »tranzicije, hibridizacije in nomadizacij«, v katerem se »vmesna stanja in faze upirajo uveljavljenim modelom teoretske reprezentacije«.[53] Enačenje konceptualnih orodij s subjekti, katerim se skušaš približati, ni smiselno, ker v kali zatre možnost reprezentacije, teoretičarko, ki želi govoriti o drugih (kulturah, ljudeh) pa že vnaprej obsodi na molk, vseeno pa bi bilo z vidika ljudi, ki vmesne, začasne in negotove družbene položaje zasedajo neprostovoljno (prav nanje se je avtorica oprla pri izbiri izraza »nomadski subjekt«), v konceptu »nomadizma« le težko spregledati dobršno mero cinizma. Gre za apropriacijo ali »odučevanje« od gospodovalnega ravnanja? Morda za upanje in poziv k bolj »lucidnim, utelešenim in umeščenim«[54] modelom reprezentacije v sodobni feministični teoriji. Podobno velja za konceptualni aparat Glorie Anzaldúe (»mejna področja«[55], »zavest mestice«[56]), Denise A. Segura in Patricie Zavella (»subjektivna čeznacionalnost«[57]) ter drugih teoretičark, ki o strategijah preživetja, (ne)moči in (ne)pripadnostih marginaliziranih Drugih želijo pisati drugače. Tovrstne »queer« umestitve dopuščajo, da se v Balkan, feminizem in ženski spol umestim z določeno distanco, ki na drugost Balkana in ženske (njuno (samo)viktimizacijo, eksotičnost ipd.) ne more gledati »romantično«, saj je na »unitaristične, hegemone in imperialne plati evrocentrizma« lahko pozorna prav zato, ker »subjekt postavi v tranzitno območje različnih načinov oblikovanja identitete«, a je obenem »zadostno usidrana v določeno zgodovinsko pozicijo, da zanjo sprejme odgovornost«.[58] Postavlja pa se vprašanje, ali je možnost »usidranja« v vidno, levičarsko, feministično tradicijo v tem trenutku privilegij zahodnoevropskih feministk. Zaradi intenzivnega revizionizma, resentimenta, ugnezdenih orientalizmov, strukturne neenakosti med Vzhodom in Zahodom ter občutka, da dialog med feministke z Zahoda in Vzhoda ne more biti enakopraven že zaradi pomanjkanja lastne teoretične produkcije (in tradicij) slednjih, trdim, da je ideja o nomadski subjektiviteti kot epistemološkem vodilu pri pisanju feministične teorije za srednjeevropske avtorice lahko zanimiva prav zato, ker zahteva premislek o miselnih tradicijah, iz katerih dejansko izhajamo. Povedano drugače: "artikulacija feministične subjektivitete v postsocialističnem kontekstu zahteva prepoznanje dvoumnosti, ki je vpeta v našo lastno identiteto. Pomeni, da se moramo ukvarjati z uvoženim in »prekomernim izpostavljanjem spola« [»over-genderization«] (…) in sprejeti lastno preteklost. Čeprav sta obe poziciji nezanesljivi, negotovi, njuno soočenje nudi možnost, da premostimo vrzel, katero sta ustvarili naša nevidnost in obrobnost".[59]

Biljana Kašić v zadnjih letih opaža »težnjo, da se vse bolj posvečamo lastni, socialistični zgodovini s feministične perspektive« in upa, da to »ne bo pripomoglo le k ustvarjanju teoretskih razlag, ki bodo prednosti socialističnega obdobja za ženske povezale z njegovimi slabostmi«,[60] ampak bo pomagalo ustvariti bolj ploden in egalitaren dialog med feministkami z Vzhoda in Zahoda. Ob tem pripomni, da možnost dialoga otežkoča dejstvo, da s srednjeevropskega vidika Zahod predstavlja »nekakšen 'mainstream' znotraj trenutnih zgodovinskoprostorskih zgostitev, kar vključuje 'invazije' (avtoritete, institucionalizacije, kánonov ipd.) in 'razdore' (vključno z vprašanjem, ali so za vzhodni feministični imaginarij zahodni feminizmi že per se 'mainstreamovski'«.[61] V tem smislu je prav tako pomembno razmišljati o dialogu med feministkami iz (delno) perifernih območij, saj bi nam pomagal razumeti tiste medsebojne podobnosti, katere dejansko pogojuje naša obrobnost. Med sogovornice bi spadale tudi feministične »mestice« z neposrednega obrobja središč (ZDA, Kanade, zahodne in severne Evrope): torej revne, levo usmerjene, lezbične, transseksualne, temnopolte in s svojo etnično pripadnostjo drugače zaznamovane feministke, pa tudi zagovornice in zagovorniki queerovskega pozicioniranja, saj slednje v Evropi nima (akademske) veljave.

Težave z diskurzivno hegemonijo
V zadnjih petnajstih letih so feministične teoretičarke kritizirale zelo različne vidike zahodne akademske (in kulturne) hegemonije, pri čemer je bila večina pozorna na načine, na katere se v določenih teorijah vedno znova proizvaja etnocentrični univerzalizem. Različne poudarke je Allaine Cerwonka pripisala neenakomernemu ritmu, s katerih so ideje na Vzhod prihajale po letu 1990, razlike v percepciji in recepciji »zahodnih« idej pa je pripisala generacijskim razlikam in razvejanosti intelektualnih mrež, ki vzhodne akademičarke bolj ali manj tesno povezujejo z zahodnimi. Zaključila je, da kljub variacijam v sodobnih strokovnih publikacijah lahko zasledimo določeno konsistentnost v razumevanju problema. Obravnave diskurzivne kolonizacije so pogosto kritizirale stereotipne predstave o »tretjem svetu«, ki so brez dvoma vplivale tudi na pričakovanja in obravnave, na katere so feministke iz nekdanje Jugoslavije naletele na Zahodu. Druge kritike so izpostavile s tem povezano »kolonizacijo« vzhodnoevropskih študij spolov (ali ženskih študij) s teorijami in koncepti, ki so bili prvotno razviti na Zahodu za specifične in pogosto neprevedljive političnokulturne kontekste.[62] Spet druge so se, kot že rečeno, osredotočile na problem »pomanjkanja teoretskih pozicij, s pomočjo katerih bi se vzhodne feministke z zahodnimi lahko pogovarjale pod lastnimi teoretskimi pogoji«,[63] to pa povezale z dejstvom, da imajo srednjeevropske teoretičarke za raziskave na voljo manj denarja in nasploh delajo v slabših pogojih. Nekatere so, nasprotno, menile, da vzhodne akademičarke na zahodnih univerzah in celo na konferencah, ki potekajo na Vzhodu, nastopajo v vlogi »gostij« ali »posrednic« zahodnih teorij (namesto v vlogi avtoric novega znanja) zaradi bolj kompleksnih razlogov. Da bi bile vidne, morajo objavljati pri zahodnih univerzitetnih založbah, da bi bile objavljene, morajo pisati v angleščini, slediti ustaljenim pravilom argumentacije in citirati zahodne vire,[64] nič od tega pa jim ne zagotavlja, da bodo slišane, saj se »v praksi soočamo z nesimetričnim vzorom, ki zaradi svoje zgodovinske, politične in gospodarske moči privilegira Zahod kot merilo, glede na katerega opredeljujemo vse druge«.[65]

Vidik diskurzivne kolonizacije, ki je teoretsko in čustveno najtežje dojemljiv, politično pa najbolj razorožujoč, zadeva njeno ponotranjanje in zrcaljenje. Poleg že izpostavljenih primerov (Renata Salecl, Slavenka Drakulić) na tem mestu velja omeniti tiste »patriotske« feministke iz Srbije in Hrvaške, ki so med vojno trdile, da pri posilstvih gre za etnično specifično genocidno tehniko, katero uporablja zgolj ena od vpletenih vojsk. Chandra T. Mohanty je v odmevni kritiki kategorij in strategij, ki razmerje do Drugega kodificirajo na implicitno hierarhičen način, pokazala, da »kulturološke argumente o etnocentrizmu«[66] lahko uporabljajo tudi avtorice iz »tretjega« ali »drugega« sveta, ki pišejo o lastni kulturi. »Patriotsko« stališče je »vplivalo na zahodne interpretacije spolnega nasilja v jugoslovanski vojni«,[67] na njegove reprezentacije v zahodnem feminističnem tisku pa so močno vplivale tudi debate o povezavah med spolnim nasiljem in pornografijo, ki so istočasno potekale v ZDA. Znan je primer odvetnice Catharine MacKinnon, ki je spor med »patriotskimi« in »mirovniškimi« feministkami izkoristila za promocijo lastnih konservativnih pogledov (proti pornografiji, za heteronormativnost): med drugim je izjavila, da »v tej vojni pornografija nastopa v vlogi genocidnega orodja«![68] Ob odsotnosti intersekcionalne analize in kontekstualizacije so »radikalni feministični pogledi na posilstvo« lahko »sovpadli z nacionalističnimi pogledi na Drugega« (18), na ta način pa pokazali, nadaljuje Jelena Batinić, »kako se v reprezentacijah nezahodnega sveta vedno znova pojavljajo orientalistični vzorci, in kako dovzetni zanje so nekateri femininizmi«.[69] Za Nancy Fraser mednje gotovo spada kulturni feminizem, Allaine Cerwonka pa trdi, da etnocentrične in univerzalistične teze tvega vsak feminizem, ki nekritično pristane na podvajanje diskurzivne ločnice Vzhod/Zahod. A kako jo zamajati, ne da bi zato morala izbrisati lastno zaznamovanost z izkušnjo prav te delitve?

Ravno prav zaznamovani feminizem
Odgovor je ovinkast, saj noče tekati za žogo, katero si dvema ognjema, Vzhodom in Zahodom, podaja en sam diskurz; tisti, ki pravi, da zaradi zgodovinskih, političnih, ekonomskih in kulturnih razlogov obeh kontekstov ni nemogoče misliti skupaj, in da feminizem kot »preživeta ideologija« sodobnosti tako ali tako ni sposoben razumeti. Ob prepričanju (Edwarda Saida), da je kroženje idej, »ne glede na to, ali (…) prevzame obliko priznanega ali nezavednega vpliva, ustvarjalne izposoje ali splošne prilastitve (…), realno gibanje in koristen pogoj za intelektualno delovanje«,[70] sprejmem tudi misel, da je pri iskanju oziroma določanju feminističnih genealogij »začetek« mogoče določiti povsem arbitrarno. Benedict Anderson trdi, da je vsaka določitev začetka nujno arbitrarna,[71] zato je bolj kot »avtentično poreklo« določene ideje, teorije ali tradicije, pomembno, kaj lahko ponudi sodobnim interpretacijam. Edward Said izpostavi dodatno težavo, povezano z iskanjem »začetka«: pravi, da vsa sposojanja, razumevanja in interpretacije pogosto razumemo kot »napačna«. Posledično menimo, da je »edina možna alternativa suženjskemu posnemanju ustvarjalno napačno razumevanje in da ni nobene vmesne možnosti«.[72] Sam je bil študiju »napačnih razumevanj« naklonjen. »Napaka« je razkrila spremembe, do katerih je prišlo pri prenosu teorije v novo okolje, saj vsaka teorija nastaja v specifičnih okoliščinah in kot odgovor na specifične družbenozgodovinske razmere, zato bi lahko rekli, da s privilegiranjem začetka pač privilegiramo prvotno »napako«. Oceno sprememb, do katerih je na poti gotovo prišlo, že brez omenjene pristranskosti zapletejo procesi reprezentacije in institucionalizacije v novem okolju. Če se pri iskanju »avtentičnih« feminističnih genealogij implicitno naslonimo na hierarhično razločevanje med Vzhodom in Zahodom, se tako kljub historizaciji lahko zgodi, da izberemo tiste vire, ki ustrezajo predstavi o enosmernem ter nepovratnem potovanju idej z Zahoda na Vzhod. Argument skratka postane krožen, še huje pa je, da postane slep za vse druge možnosti.

Že ob pogledu na vire, citirane v pričujočem eseju, je jasno, da se resničnost tovrstnim poenostavitvam upira, saj se, podobno kot druge postsocialistične avtorice, v iskanju »ravno prav« zaznamovanega feminizma oziram tudi k avtoricam in avtorjem, ki po vseh merilih spadajo na hegemono stran ločnice. Posploševanju se je še najlažje izogniti z natančnim branjem, na tem mestu pa ni odveč pripomba, da poosebljeni izraz »potujoča ideja« z lahkoto prikrije interese, ki vzpodbujajo kroženje nekaterih idej. Allaine Cerwonka je v svoji raziskavi potujočih feminističnih teorij pozorna prav na razmerja moči v »stičnih točkah«, kjer se ideje, kot pravi, »razvijajo relacijsko, v interakciji med različnimi skupinami in posameznicami«.[73] Namesto prostorske in časovne ločenosti poudari »hkratno prisotnost, interakcijo, prepletanje idej in praks«,[74] esencializiranim predstavam o Vzhodu in Zahodu kot predpostavki, na kateri slonijo mnoge kritike diskurzivne kolonizacije, pa s tem ponudi alternativo. Nasloni se na pojem transkulturacije, ki v študiji Imperial Eyes (1992) ameriške komparativistke in lingvistke Mary L. Pratt zastopa "načine, na katere podrejene ali marginalizirane družbene skupine izbirajo in spreminjajo gradivo, katerega jim je posredovala dominantna ali metropolitanska kultura. Čeprav ne morejo vplivati na to, kateri del dominantne kulture jih bo dosegel, na različne načine lahko vplivajo na to, kaj bodo sprejeli v lastno kulturo in kaj od ponujenega bodo uporabili".[75]

Sam koncept izvira iz etnografije, v delu Allaine Cerwonka pa se izkaže za ustrezno metodološko načelo, saj kritikam enosmerne diskurzivne kolonizacije Vzhoda doda dimenzijo, ki dejansko zamaja njen hegemoni položaj, ker poudari, da imajo tudi marginalizirani glasovi – v tem primeru postsocialistične feministke – določeno moč, četudi se ta kaže v možnosti zavrnitve ali spreminjanja ponujenega, ne v teoretski »invenciji«. Če idejo o neumornem kroženju in spreminjanju idej vzamemo zares, potem za noben teoretski dosežek ne moremo trditi, da je nastal »iz nič«, saj sta navdih in delo posameznika vpeta v dosežke in zmote predhodnic in predhodnikov. Koncept transkulturacije postsocialističnim avtoricam torej nudi nekaj drugačnih poti, ker izhaja iz intersubjektivnosti vsake izkušnje, tudi intelektualne, v kateri se subjekti konstituirajo v medsebojnem razmerju (moči), in ker priznava prepletenost in soodvisnost »obeh« kontekstov, zahodnega in vzhodnega.

Namesto dveh ognjev
Ustvarjanje teoretskega prostora, v katerem bo mogoče artikulirati postsocialistične feministične poglede na aktualne probleme, je, kot je moč razbrati iz navedenih del in (še bolj iz) feminističnega raziskovalnega dela, v Sloveniji že dolgo v teku. Kar same sebi lahko očitamo, je odsotnost javnega dialoga, bojnega polja, v katerem bi lahko izostrile svoje argumente. Ker boje pogrešam, sem v pričujoči esej neskromno vključila kopico vélikih vprašanj, ki bi si zaslužila natančnejšo obravnavo: ustavila sem se pri žgoče neenakem razmerju moči, ki Vzhod in Zahod obenem ločuje in povezuje; pri diskurzivni kolonizaciji (orientalizmu, balkanizmu) ali etnocentričnem univerzalizmu, ki ne glede na mesto izjavljanja neti nove nesporazume ali celo sovraštvo. Teorijo o enosmernem potovanju idej (vplivu zahodnih teorij na vzhodne) sem izzvala s konceptom transkulturacije in predlagala, da je zaradi podobnosti med ekonomskimi in političnimi razmerami Vzhod in Zahod smiselno misliti skupaj. Prioritete feminizma, ki bi izhajal iz takšnega stališča, bi bilo s pomočjo Janice McLaughlin mogoče opredeliti kot »iskanje povezav med identiteto in socialnim položajem«, študij »lokalnih identitet in njihove fluidnosti« ter preučevanje »globalnih posledic mednarodnih gospodarskih pritiskov, kolonializma in hegemonije«.[76] Akademski feminizmi, ki so se pripravljeni soočiti s strukturno neenakostjo v lastnih vrstah, so skratka na dobri poti, da v svoj program vključijo zahtevo po redistribuciji bogastva in premislek o tem, kako zanetiti kak bučen kres ali dva…

---

[1] Rada Iveković, »The Split of Reason and the Postcolonial Backlash«, brez letnice, moj prevod,  http://www.goethezeitportal.de/fileadmin/PDF/kk/df/postkoloniale_studien/ivekovic_split.pdf, 9. 9. 2009.

[2] Kategoriji »Vzhod« in »Zahod« v tem besedilu ne nosita razlagalne, temveč opisno vrednost. Uporabljam ju kot oznaki za diskurzivno in premično mejo med »nami« in »njimi«, ne kot oznaki, ki nujno sovpadata z geopolitičnimi mejami. Podobno velja za izraze »postsocializem«, »postkomunizem«, »Balkan«, »Slovenija« in »srednja in vzhodna Evropa«. Razen v primerih, ko izpostavim njihovo specifičnost, nastopajo v vlogi sopomenk za »Vzhod«. Izrazov zaradi večje preglednosti v nadaljevanju ne pišem v narekovajih, o težavah, ki v teoretsko pisanje vstopijo vred z ločnico Vzhod/Zahod pa razpravljam v sklepnem delu eseja.

[3] »Javna izjava Fronte za svobodo sveta«, 7. april 2009, http://www.zasvobodo.si/izjava-za-javnost, 9. 9. 2009.

[4] Prim. Rada Iveković, »Women, Nationalism and War: 'Make Love Not War'«, Hypatia, Seattle, l. 8, št. 4 (jesen 1993), str. 113–128; Rosi Braidotti in Gabriele Griffin, »Whiteness and European Situatedness«, v: Gabriele Griffin in Rosi Braidotti (ur.), Thinking Differently. A Reader in European Women's Studies, Zed Books, London 2002, str. 221–236.

[5] Barbara Higonnet, »Foreword«, v: Svetlana Slapšak: (ur.), War Discourse, Women’s Discourse: essays and case-studies from Yugoslavia and Russia, ISH/ Študentska založba, Ljubljana 2000, str. 14, moj prevod.

[6] Svetlana Slapšak, »Yugoslav War: A Case of/for Gendered History«, v: War Discourse, Women’s Discourse, str. 30, moj prevod.

[7] Rastko Močnik (ur.), Feminizem/mi za začetnice/ke, /*cf./Mesto žensk, Ljubljana 2000, str. 71.

[8] Prav tam.

[9] Obakrat citirano po »Materinstvo je temelj za razvoj in vzgojo otrok«, 25. marec 2009, http://nsi.si/materinstvo-je-temelj-za-razvoj-in-vzgojo-otrok.html, 9. 9. 2009.

[10] Na 2. kongresu ženske zveze NSi v Črnomlju 1. oktobra 2005 je Ljudmila Novak izjavila: »Evropska demokracija se je razvila iz nauka evangelija, zato je ženska, vsaj formalno, enakopraven člen demokratične družbe, ki ima enake pravice kot moški. Vemo pa, da v mnogih drugih kulturah in civilizacijah žena še zdaleč nima enakovredne vloge oziroma je žena zgolj predmet užitkov in stroj za rojevanje. Še posebej to velja za islam«,  http://www.ljudmilanovak.org/487536985b21b1e9f6ec8c8edd50e01199434254.html, 9. 9. 2009.

[11] Barbara Trnovec, »Prisilna sterilizacija: Med svobodo posameznika in interesi skupnosti«, Dnevnikov objektiv, 4. april 2009, http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042256995, 9. 9. 2009.

[12] Prav tam.

[13] Duška Kneževič Hočevar, »Medijska govorica o nacionalni reprodukciji v postsocialistični Sloveniji«, Teorija in praksa, l. 40, št. 2 (2003), str. 335. Na str. 355 doda, da so bili »v obdobju razpada Jugoslavije (…) v tem smislu tipični pripisi krivde za nizko rodnost Slovencev Neslovencem, zlasti nekdanjim delovnim priseljencem. Še več, domoljubna skrb je bila v svoji skrajni točki locirana na nacionalno mejo (…), da bi se lahko izključilo morebitne neželene soudeležence pri zviševanju »slovenske rodnosti«, tačas zlasti begunce iz Bosne in Hercegovine. Zdelo se je, da so bili celo strokovni glasovi, ki so sporadično oporekali prevladujoči zastraševalni retoriki v tem obdobju uspešno utišani oziroma pod vplivom domoljubne ideologije predstavljeni ne kot mnogovrstni, ampak enovrstni – (…) v sozvočju s postsocialistično nacionalistično retoriko (…)«.

[14] Prav tam, str. 355.

[15] Eva D. Bahovec, »Pogovor z Rosi Braidotti«, Delta, l. 4, št. 3/4 (1998), str. 43.

[16] Marjan Horvat, »Intervju: Dr. Josip Rastko Močnik, sociolog«, Mladina, št. 8, 27. februar 2009, http://www.mladina.si/tednik/200908/dr__josip_rastko_mocnik__sociolog, 9. 9. 2009.

[17] Marina Gržinić, Estetika kibersvijeta i učinci derealizacije, Multimedijalni institut/Košnica, Sarajevo/Zagreb 2005, str. 60, moj prevod.

[18] Mitja Velikonja, Evroza: kritika novega etnocentrizma, Mirovni inštitut, Ljubljana 2005.

[19] Nikolai Jeffs, »Kje, kdaj in zakaj postkolonialne študije«, v: Nikolai Jeffs (ur.): Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 491.

[20] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 70.

[21] »Živel 8. marec, Dan žena!«, 8. marec 2009, http://www.kudmreza.org/rdece/nedelja.html, 9. 9. 2009.

[22] Rastko Močnik, Extravagantia II: Koliko fašizma?, ISH, Ljubljana 1995, str. 7.

[23] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 89.

[24] Prav tam.

[25] Prav tam, str. 90.

[26] Nancy A. Naples, »To Interpret the World and to Change It: An Interview with Nancy Fraser«, Signs, Chicago, l. 29, št. 4 (2004), str. 1103–4, moj prevod.

[27] Prav tam, str. 1111–13, moj prevod.

[28] Alenka Kavčič, »Moja dežela 14: Slovenske feministke«, 1. september 2008, http://www.vest.si/2008/09/01/moja-dezela-014/, 9. 9. 2009.

[29] Prav tam, 9. junij 2008, http://www.vest.si/2008/06/09/moja-dezela-006/, 9. 9. 2009.

[30] Renata Salecl, The Spoils of Freedom: Psychoanalysis and Feminism After the Fall of Socialism (Feminism for Today), Routledge, Oxford 1994, str. 4, moj prevod.

[31] Naj dodam, da z današnje perspektive pisanje o »resnem gibanju« devetdesetih tako na vzhodni kot zahodni strani »enačbe« naleti na neznanko, seveda, če si dovolimo domnevo, da je bil v besedilu Renate Salecl s tem mišljen radikalizem zahodnih lezbično-feminističnih gibanj iz konca šestdesetih in sedemdesetih let. Kulturni feminizem je v osemdesetih v ZDA in zahodni Evropi s to tradicijo odločno prekinil, zaradi njegove institucionalizacije pa danes lahko upravičeno dvomimo tudi v obstoj »resnega« zahodnega feminističnega gibanja.

[32] »Yugoslav War: A Case of/for Gendered History«, str. 45, moj prevod.

[33] Prav tam, str. 46, moj prevod.

[34] The Spoils of Freedom, str. 4, moj prevod.

[35] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 65.

[36] The Spoils of Freedom, str. 4, moj prevod.

[37] Allaine Cerwonka, »Traveling Feminist Thought: 'Difference' and Transculturation in Central and Eastern European Feminism«, Signs, Chicago, l. 33, št. 4 (2008), str. 816, moj prevod.

[38] Prav tam, str. 816-17, moj prevod.

[39] Tea Hvala, »Najpomembnejši upor: pogovor z Verónico Schild«, Borec, l. 59, št. 644–647 (2007), str. 106.

[40] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 65.

[41] Prav tam, str. 60.

[42] Prim. Gayatri Chakravorty Spivak, »Can the Subaltern Speak?«, v: Cary Nelson in Lawrence Grossberg (ur.), Marxism and the Interpretation of Culture, University of Illinois Press, Chicago 1998, str. 271–313; Donna Haraway, Modest_Witness@Second_Millennium. FemaleMan© _Meets_Onco Mouse™: Feminism and Technoscience, Routledge, New York 2007; Chandra Talpade Mohanty, »Na očeh zahoda: feministična znanost in kolonialni diskurzi«, v: Nikolai Jeffs (ur.), Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 143–174; tudi: Chandra T. Mohanty, »'Under Western Eyes' Revisited: Feminist Solidarity through Anticapitalist Struggles«, Signs, Chicago, l. 28, št. 2 (2003), str. 499–535.

[43] Biljana Kašić, »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping: A Postsocialist Perspective«, European Journal of Women's Studies, Sage, št. 11 (2004), str. 158, moj prevod.

[44] Gayatri Chakravorty Spivak, »Francoski feminizem v mednarodnem okviru«, v: Nikolai Jeffs (ur.), Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 176.

[45] Edward W. Said, Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient, ISH, Ljubljana 1996, str. 43.

[46] Rastko Močnik, »Zgodovinopisje kot identitetna vednost: trije slovenski zgodovinarji o razbitju jugoslovanske federacije«, v: Lev Centrih (ur.), Oddogodenje zgodovine – primer Jugoslavije, ZAK, Ljubljana 2008 (Borec, l. LX, št. 648–651), str. 52.

[47] »Na očeh zahoda: feministična znanost in kolonialni diskurzi«, str. 49. Diskurzivno kolonizacijo definira kot »tisti način prisvajanja in kodificiranja teorije in vednosti o ženskah v tretjem svetu v nekaterih delih o tej temi, ki se z uporabo nekaterih analitičnih kategorij sklicujejo na feministične interese, kakršni so se artikulirali v Združenih državah in zahodni Evropi«. Prav tam, str. 143.

[48] Maria Todorova, Imaginarij Balkana, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001. Njena teza je, da je balkanizem »sčasoma postal prikladen nadomestek za čustveno razbremenitev, ki jo je ponujal orientalizem«, saj »je Balkan v Evropi, (…) bel in večinoma krščanski, zato se je s prelaganjem frustracij nanj moč zvito izogniti običajnim obtožbam o rasnih in verskih predsodkih«. Prav tam, str. 287.

[49] Prav tam.

[50] Prav tam, str. 43.

[51] Prav tam, str. 45.

[52] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 132, moj prevod.

[53] Rosi Braidotti, Metamorphoses: Towards a Materialist Theory of Becoming, Polity Press, Cambridge 2002, str. 3, moj prevod.

[54] Rosi Braidotti, »A Critical Cartography of Feminist Post-postmodernism«, Australian Feminist Studies, Routledge, l. 20, št. 47 (julij 2005), str. 174, moj prevod.

[55] Anzaldúa, Gloria, Borderlands/La Frontera: The New Mestiza, Spinsters/Aunt Lute, San Francisco 1987. »Mejna področja« (borderlands) so »nejasen in nedoločen prostor, čustvene posledice nenaravno vzpostavljene meje. To je prostor nenehnih prehajanj. Njegovi prebivalci so nedopustni in prepovedani. Tu živijo los atravesados: zlobni, perverzni, queerovski, nadležni, bastardi, mulati, mešanci, napol mrtvi: skratka tisti, ki prestopajo, ignorirajo ali se soočajo z mejami 'normalnosti'«. Prav tam, str. 3, moj prevod.

[56] Empatični izraz »zavest mestice« (la conciencia de la mestiza) v tej poetičnozgodovinski študiji nagovarja bolečino in trpljenje mejnih subjektov, ki proces izključevanja občutijo na lastni koži. Občutek, da živijo med kulturami, jeziki in kraji, ne da bi jim pripadali, v teorizaciji Glorie Anzaldúe vključuje zavest o latentni moči ali možnosti, da »mestice« svojo identiteto izrazijo opozicionalno. Prav tam, str. 99–123, moj prevod.

[57] Segura, Denise A. in Zavella, Patricia (ur.), Women and Migration in the U.S.-Mexico-Borderlands: A Reader, Duke University Press, Durham 2007. »Ko dejavnost žensk preseže geopolitične meje, govoriva o »subjektivni čeznacionalnosti« (subjective transnationalism). Gre za »cel spekter dejavnosti in zavest, da delovanje v okviru in izven mednarodnih meja pogojuje materialna in diskurzivna moč. V globalnem svetu je zaradi spreminjanja rasno in etnično določenih meja, pa tudi spolnih prehajanj [gendered transitions], konstrukcija identitete deteritorializirana, zato je koncept subjektivne čeznacionalnosti tudi premislek o izkušnji »doma«, ki ni omejen na eno samo geografsko lokacijo; premislek o občutku, da nisi ne od »tu« ne od »tam«. Prav tam, str. 3, moj prevod.

[58] »A Critical Cartography of Feminist Post-postmodernism«, str. 174, moj prevod.

[59] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 480, moj prevod.

[60] Prav tam, moj prevod.

[61] Prav tam, str. 477, moj prevod.

[62] Prim. »Traveling Feminist Thought«, str. 809–832.

[63] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 480, moj prevod.

[64] »Traveling Feminist Thought«, str. 810, moj prevod.

[65] Imaginarij Balkana, str. 107.

[66] »Na očeh zahoda«, str. 149.

[67] Jelena Batinić, »Feminism, Nationalism, and War: The 'Yugoslav Case' in Feminist Texts«, Journal of International Women's Studies, Bridgewater, l. 3, št. 1 (nov. 2001), str. 18, moj prevod.

[68] Nav. prav tam, str. 16, moj prevod.

[69] Prav tam, str. 1, moj prevod.

[70] Edward W. Said, »Potujoča teorija«, v: Edward W. Said, Oblasti povedati resnico, /*cf., Ljubljana 2005, str. 117.

[71] Benedict Anderson, Under Three Flags: Anarchism and the Anti-Colonial Imagination, Verso, London/New York 2007. Študijo je Anderson metodološko opredelil kot »skico« z arbitrarnim začetkom in koncem, čeprav je delo zgleden primer natančnega raziskovalnega dela, potrebnega, da bi idejam lahko sledili na njihovih nepredvidljivih poteh. Andersonova »skica« spremlja intelektualna razmerja, izmenjave in posredovanja idej ter koordinacijo akcij, ki je potekala med filipinskimi anarhisti in evropsko literarno ter politično avantgardo v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja. Opre se na dve metodi: »zgodovinsko gledano druga je Eisensteinova montaža, medtem ko prva izhaja iz feljtonskega romana (roman-feuilleton), tehnike, kateri sta pot utirala Charles Dickens in Eugene Sue. Bralko prosim, naj si zamisli, kako bere črnobeli film ali roman manqué, katerega zaključki se izmikajo pisateljevemu utrujenemu obzorju (…). Zato ima knjiga arbitraren začetek in arbitraren finis, za katerega se mi ne zdi izvedljiv noben zaključek«. Prav tam, moj prevod, str. 5.  

[72] »Potujoča teorija«, str. 128.

[73] »Traveling Feminist Thought«, str. 825, moj prevod.

[74] Prav tam, moj prevod.

[75] Mary Louise Pratt, Imperial Eyes: Travel Writing and Transculturation, London/New York, Routledge 1992, str. 6, moj prevod.

[76] Janice McLaughlin, Feminist Social and Political Theory: Contemporary Debates and Dialogues, Palgrave MacMillan, New York 2003, str. 74, moj prevod.