11. okt. 2011

Tišina žensk pod odrom moških

Zalka Grabnar Kogoj. Foto: Nada Žgank

Povezave na fotografije in video z dogodka kot tudi na debato, ki se je razvila kasneje, so na dnu članka.

V nedeljo, 9. oktobra je Trubarjeva hiše literature v sodelovanju s festivalom Mesto žensk organizirala Oder žensk na temo jeze, besa, ogorčenja. Literarni večer, ki je bil v preteklih letih namenjen izključno ženskam, je k sodelovanju vabil tudi moške. Za to velikodušno potezo se je odločila pesnica Barbara Korun, ki je pripravila in vodila letošnji dogodek; zapisala je, da zato, ker je nastopil čas, „da si pišoči vseh spolov, starosti in jezikov izmenjamo izkušnje, znanje in kritično energijo, ki je usmerjena k ustvarjalnemu izrekanju resnice časa, v katerem živimo, in ki nam pomaga preživeti kot avtonomne in suverene osebnosti“. Poleg štiriindvajsetih pisateljic, pesnic, performerk in glasbenic se je za nastop res odločilo nekaj mladih pesnikov in tako se je dogodek spremenil v Oder žensk (in moških).

Nekateri pesniki so se čutili dolžne, da pretežno ženskemu občinstvu ob tej priložnosti priredijo predstavo o mačizmu, ki se je zaradi neodzivnosti publike sprevrgla natanko v tisto, kar je uprizarjala. Začelo se je s skupnim nastopom Nejca Bahorja in Matjaža Zorca, ki sta podobe žensk v svojem ritmičnem udrihanju čez status quo mimogrede reducirala na seksistični kanon: na divo, svetnico, mater in prasico. Medtem ko so jima resnične ženske v dvorani ploskale, sem se spraševala, če ploskajo zato, ker za razliko od mene obiskujejo moške literarne večere in vedo, da bi bilo lahko še huje. Po odličnih nastopih avtoric, ki svojih strahov niso projicirale v moške, temveč so delovanje patriarhata prepoznale v bolj specifičnih vlogah kot je vloga direktorja, ki od podrejenih pričakuje spolne usluge (Milica Šturm), ali vloga slovenskega literarnega establišmenta (Taja Kramberger), je res sledilo „še huje“.

Zaključni nastop je pripadel članom pesniškega kolektiva Pribor, ki so se odru približali z mrmranjem „Človek, ne jezi se“ in na govorniškem pultu zaigrali istoimensko igro. Potem so mikrofon podali edini članici skupine, ki je občinstvu kazala hrbet. Moški so stali pred njo in ji v trenutku, ko je začela recitirati pesem, začeli popravljati izgovorjavo. Ubogljivo je sledila navodilom. „Komisijino“ narekovanje besed pesnici – in publiki – je kmalu postajalo moreče in prijateljica, s katero sva sedeli tik za pesnico, mi je zašepetala na uho, da močno upa, da jih bo punca kmalu odjebala. Odgovorila sem ji, da se bojim, da to ni poanta nastopa. Član komisije naju je opazil in me izzval, naj glasno ponovim najino izmenjavo. Res sem jo, a na žalost me je prekinil preden sem lahko dodala, da bi bilo bolje, če bi svoj nastop prihranili za Društvo slovenskih pisateljev, kjer bi jih sprejeli z navdušenjem. V drugem delu so moški napovedali prebiranje poezije „prijateljic, ki si niso upale priti na oder“. Sledilo je sarkastično recitiranje osladnih verzov, ki jih „izobraženci“ radi pripisujejo „polpismenim“ najstnicam SMS-generacije in publika se je pridružila posmehu. Ko so za konec napovedali še branje pesmi, ki naj bi jo Katja Perat posvetila kolektivu, in tudi njo predstavili kot sramežljivko, ki se izogiba javnih nastopov, sva s prijateljico zapustili dvorano.

Na hodniku sva slišali, da je Pribor požel aplavz. Pomislila sem na ceno, ki so jo v Jugoslaviji plačale ženske, ker so dopustile razpustitev Antifašistične fronte žensk in pristale na politično direktivo, ki je „žensko vprašanje“ želela rešiti vred z delavskim. Razmišljala sem o obtožbah o separatizmu in sovražnosti do moških, ki še danes neizbežno sledijo vsakemu poskusu vzpostavitve avtonomnega prostora za ženske. In o tem, kako naivno je bilo pričakovati, da bodo „moški pesniki“ svoj gnev proti sistemu, ki jih ponižuje in izkorišča skoraj toliko kot ženske, (vsaj) na Odru žensk izrazili na način, ki spotoma ne bo ponižal in izkoristil še kakšne ženske. Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk.

Na mračnem zamreženem dvorišču med Trubarjevo hišo kulture in sosednjo hišo sva s prijateljico takoj po performansu srečali znanki, lezbijki in feministki. Kadili sta in zmajevali z glavo, rekli, da sta odšli takoj po začetku javnega zasmehovanja. Pridružile so se nam druge feministke, ki so slišale najin ugovor v dvorani, in izrazile svojo podporo. Skomignila sem, solidarnost je bila prepozna, na dvorišču, ki je vodilo „nazaj“ v zasebnost, pa je stalo vse več jeznih žensk. Prva je menila, da bi organizatorke morale prekiniti nastop. Druga, da bi to morala storiti moderatorka. Tretja je vzkliknila, da bi moralo v prijavnici pisati, da je seksizem nedopusten. Četrta, da bi morale organizatorke pred dogodkom preveriti predložena besedila in iz izbora izločiti žaljive vsebine. Zagodrnjala sem, da moški na Odru žensk tako ali tako nimajo kaj početi. Ko so čez dvorišče šli nasmejani člani kolektiva, jih večina žensk v svojem razburjenju ni niti opazila. Tiste, ki smo jih videle, smo molčale. Upravičeno so si lahko čestitali za uspelo provokacijo.

Česa smo se ustrašile? Česa se je bala polna dvorana žensk, ki so zadržale bes v sebi, namesto da bi ga izpljunile v obraz tistemu, ki ga je sprožil? Smo se že vnaprej ustrašile očitka, da ne razumemo umetnosti, in da naj za slabe novice nikar ne krivimo poštarja? Se bojimo, da bomo izpadle neumno, če bom vzele zares verze, ki jih je zares napisala Katja Perat: „Toliko krvi za svobodo govora in zdaj smo vsi tiho. / Nihče se ne čuti poklicanega.“ Ali pa se preprosto bojimo, da protest proti umetnosti, ki pod krinko svobode govora in odprtosti žali, objektivizira in stereotipizira ženske, v Sloveniji še dolgo ne bo naletel na aplavz? V najboljšem primeru bo naletel na, kot pravijo, neprijetno tišino. Priznam, da jo imam kljub svoji strahopetnosti raje kot tišino žensk, ki se je v nedeljo pod odrom moških tako besno zaletavala vase.

Fotografije Nade Žgank in video z dogodka si lahko ogledate na povezavah:
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/foto_galerija/oder-zensk-moskih-2011
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011


* * *

Odzivi (do 15. oktobra ob 11.00)


Barbara Korun: Tea, zelo zelo mi je žal, da niste res posegli vmes in prekinili nastop, povedali, kar si mislite kar tam. Naslednjič to storite in k vragu spodobnost! (…) Oder žensk je absolutno odprt za take stvari - prav zato je tam! Žal mi je, da ste kar odšli.

Kar se tiče mnenja, da bi to morala storiti "moderatorka" (se pravi v tem primeru jaz, čeprav se jaz nisem videla v vlogi "moderatorke") – se mi zdi prelaganje svojega bremena na tuja ramena: svoje vloge absolutno nisem videla kot cenzure, ravno nasprotno, že vnaprej sem sklenila, da ne bom posredovala, kar koli se bo dogajalo (razen če bo šlo za osebno obračunavanje in ogrožanje varnosti drugih), ker sem slutila, da lahko kdo pripravlja provokacijo – svojo vlogo sem videla samo kot odpiranje prostora, v katerem se nekaj zgodi – kaj, pa je odvisno od energije vseh prisotnih ... tako da sem se sama morala zadrževati, da nisem vstopila v igro.

A po drugi strani – bila je tako jasna (in pričakovana) provokacija, da bi jim pokvarila igro, če bi vstopila, se mi je zdelo, ker je bil cilj njihove provokacije občinstvo ... in da bi se hkrati ujela v nastavljeno "past". (Povrh jih poznam, nekatere sem učila in vem, da zasebno verjetno ne mislijo tako, kot so govorili v predstavi ... ) Tako da bi res moral reagirati tista/tisti, ki se jo/ga je dotaknilo in me zelo veseli, da ste. Je pa strašno zanimivo, kaj se sproži pri vsem tem in mogoče bi morali po tej sledi še naprej ... Mogoče bi morali za drugo leto pripraviti kakšne gnile paradižnike ali kaj podobnega. Bi bili za to, da sodelujete pri organizaciji oz. konceptu Odra žensk 2012?

Lep pozdrav, hvala za tole, zelo me je razveselilo.
Barbara

*

Sabina Potočki: Živijo Barbara in Teja, jaz sem bila s Tejo in še nekaj bejbami po zaključenem Odru žensk na "mračnem" dvorišču pred Trubarjevo hišo literature, zagovarjala najin skupni koncept, da Oder žensk letos odpremo tudi za moške, glede na izbrano temo, ki je nam je vsem skupna, obenem pa sem tudi povedala Teji in ogorčenim kolegicam, da je koncept Odra žensk odprti maraton, kjer so se ljudje prijavili z imeni in priimki in na kratko tudi opisali kaj bodo na Odru počeli in da ti mnogo bolje poznaš slo sceno pišočih, zato si tudi ti sprejemala prijave.

In res je, meni ni padlo na pamet, verjetno pa tudi tebi ne, da si bo ta mlada "moška" generacija zaželela namesto sodelovanja oz. "solidarnosti" ob zastavljeni temi "brusit" svoje jezike in še kaj s poceni provokacijami. Obenem sem Teji povedala, da se meni ne zdi problem v tem, da smo letos Oder žensk v organizaciji Trubarjeve hiše literature odprli tudi za moške (oz. moške mladiče), pač pa v dejstvu, da je bilo tam preko 15 ozaveščenih feministk oz. lezbijk iz mlajše generacije, ki jim je bilo skupaj z mano in tabo totalno nelagodno, tako pri prvem moškem dvojcu, kot tudi pri zadnjem kolektivu, pa nismo reagirale. In sem tudi povedala, da verjetno med samim nastopom ne moreš posredovat, ker nikoli ne veš, v katero smer se provokacija odvija in kako bodo nastop zaključili oz. kaj bo končna poanta, bi pa lahko takoj po nastopu intervenirali oz. mladce pozvali k vprašanju, kaj je bila njihova poanta za to mizogino sovražnost. Tudi če jim Oder žensk oz. sam koncept ne sede, bi lahko to skozi svoj nastop povedali na konstruktiven in nežaljiv način. Ampak v tem očitno ni bila njihova poanta ...

Mene na začetku nastopa zadnje skupine ni bilo, vstopila sem točno na točki, ko sem videla razburjeno Teo, ki jih je med nastopom ogovorila, vendar nisem slišala kaj jim je povedala, potem pa se sama slišala nadaljevanje nastopa s prebiranjem tistih nekaj treh pesmi in pravzaprav šele poštekala kaj so si mladci zastavili na nastopu ... In po zaključku večera sem se še pogovarjala s preostalimi dekleti, ena skupina je totalno jezno odšla, z manjšo skupino, v kateri je bila tudi Teja, pa smo premlevale teme, ki jih je opisala na svojem blogu in se jezila nad lastno neodzivnostjo. In pozvala sem jo, da naredi zapis na dogodek in naj nam ga pošlje, kar je tudi naredila. Povezavo na ta njen zapis bom poslala zdaj tako Trubarjevi hiši literature kot tudi Mestu žensk, če imajo kje možnost, da ga objavijo. Bilo pa bi tudi super, da ti link pošlješ morda vsem udeleženkam in udeležencem Odra žensk, če se s tem strinjaš.

Evo, z odpiranjem Odra žensk smo tokrat dobili po smrčku ... Ampak jaz sem še vedno zato, da se stvari ne cenzurira in pravzaprav je to, kar se je zgodilo zame totalni fenomen ... Enostavno sem imela občutek, da je problem z mačizmom nekaj, kar se veže na starejše generacije in da v urbanim okoljih mlajše generacije tega problema nimajo, še posebej, če se prijavijo na Oder žensk. Oziroma, da se bodo na Oder žensk prijavili tokrat taki, ki bodo spregovorili o stvareh, ki nas družijo, ne pa razdvajajo.

Vsekakor pa je bil eksperiment zanimiv. In če bomo Oder žensk (in moških) nadaljevale, ja, se strinjam, raje, kot da ga za moške zapremo, prinesemo gnile paradižnike in izberemo za dogodek morda manj posvečeni prostor, kot je Trubarjeva hiša literature, da bomo paradižnike lahko nemoteno metale … Jaz bi z veseljem vrgla kakega ... Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda ...

*

Mara Vujić: Spoštovane, vsekakor bomo objavile na naši spletni strani. Zadnjega nastopa nisem
videla, ker sem malo pred tem odšla. Večer se mi je zdel dober, ker je res pritegnil veliko ljudi.

Sporen se mi je zdel nastop Nejca in drugega fanta (ne spomnim se imena), ki sta blago rečeno nastopila seksistično. Pesmi so poleg aktivističnih motivov imele močen mačističen prizvok in sta po mojem mnenju bila zelo bizarna. Še bolj bizarno je bilo dejstvo, da se ni nič zgodilo. Mislim na reakcije vseh prisotnih. Očitno je bil konec še bolj "nenavaden". Jeza je bila tema maratona, ampak se je očitno le Teja pošteno razjezila, kar veliko govori o družbi v kateri živimo. Hvala za reakcijo Teja!

*

Matjaž Zorec: Očitke o kakršnikoli razsežnosti tistega, kar je bilo poimenovano s seksizmom, tj., kolikor lahko razberem iz na blogu zapisanega pavšalnega zgolj mnenja, šovinističnega omalovaževanja spola ženske, tako v Nejčevih kot mojih pesmih zavračam kot maloumen ideološki konstrukt, ki je napačen, nekritičen in, rad verjamem, nenamerno zlonameren. Zdaj lahko se napiše seznam prepovedanih besed, npr. prasica, kurba, mati, svetnica, diva etc. (predpostavljam, da potemtakem enako velja za prasca, kurbirja, očeta, svetnika, divkota, hitlerja, impotentneža, šovinista, seksista,...) ali bolj samocenzursko pretanjeno skladnjo, kje, koliko, kako in v kakšnem primeru sploh jih je odpustljivo koristiti. A na podobna politično korektna govna se sam kot bitje spola in želje brez slabe vesti poserjem. In še stigmatiziran v stigmatizatorja napravim dialektični obrat: kar se je v tistih poezijah dozdevalo stigmatizacijsko, se meni zdi absolutno antistigmatizacijsko.

In, če naj povem vse, med vsemi ljudmi na tem svetu prav nama podtikati protiženskost, to je tista ultimativna protiženska gesta. In tega sprva kot ženska, in zatem skopljen moški pač ne bom molče prenašal. Oz. prenašala. Oz. oz. bova prenašala.

*

Tea Hvala: Zdravo, odgovarjam vsem, ki ste se aktivno vključili v to izmenjavo, čeprav je vzporedno potekala tudi debata med organizatorkami, še ena na mailing listi festivala Rdečih zor in druga na Fejsbuku (glej spodaj).

Odzivi so precej različni, kar me veseli, vendar mi je žal, da ne moremo vsi brati vseh mnenj, še posebej zato, ker mnogi, ki so se vključili v debato, sploh niso bili na dogodku, na spletni strani Mesta žensk (Mara je poskrbela tudi za objavo mojega teksta - hvala!) pa lahko vidijo samo posnetek, na katerem ni Pribora - sta pa Matjaž in Nejc. In seveda avtorice, ki jih je debata po zaslugi moških zasedb povsem zasenčila. Čeprav te debate brez njih sploh ne bi bilo.

V moji 'pritožbi' je prevladalo mnenje, da je bila za uspeh do žensk prezirljivih nastopov, posebej Priborovega, v celoti odgovorna publika, kar sem razumela kot izziv zase in druge, ki nas je to razjezilo. Da je odgovornost na publiki sta menili tudi Barbara in Sabina, ki sta sooblikovali večer. Sabina je po dogodku debatirala z mano in Tanjo Škander in me spodbudila, da sem svoj prispevek sploh napisala in objavila, za kar sem ji hvaležna. Vse bolj pa mislim, da to vendarle povsem ne drži in da je del odgovornosti tudi na strani organizatork.

Najprej zato, ker na dogodku, kjer je kljub formalni odprtosti zaradi velikega števila nastopajočih veljal vrstni red, neprijavljenim ljudem morda ni padlo na pamet, da se lahko priglasijo k besedi. Sploh če pomislimo, da pri nas kultura tovrstne participacije ni ravno razvita. Drugič zato, ker na dogodku, ki izhaja iz feminističnega načela odpiranja prostora za ustvarjalke, ki sicer nimajo priložnosti ali pa - kot so sarkastično dodali Priborovci – poguma, da bi nastopale na domnevno s spolom nezaznamovanih dogodkih (v resnici zaznamovanih s seksizmom in šovinizmom), ne pričakuješ, da boš naletela prav na to – na seksizem in šovinizem, ki zato, ker sta bila 'uprizorjena', nista nič manj prizadela žensk, ki so morda molčale z razlogom. Torej iz občutka oropanosti in razočaranja nad tem, da so celo na Mestu žensk morale prenašati žaljivke. Upoštevati je treba možnost, da s(m)o molče odhajale zato, ker je bila razlika med pričakovanjem, da bomo naletele na solidarnost, in tem, kar smo dobile v obraz, preveč šokantna, da bi reagirale. Na to me je včeraj opozorila Danijela Zajc, ki je s 'performansa' odkorakala že pred mano, pa tudi Lidija Radojević, ki se je oglasila na Fejsbuku.

Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk – in da je to njihov problem. Mislim, da to ni samo njihov problem in da se bodo nastopu odrekle tudi ženske, ki se nimajo za feministke. Zato je izjava Matjaža Zorca, da sem v svojem pismu skušala 'stigmatizirati stigmatiziranega' še toliko bolj absurdna. Matjaž, mislim, da si zgrešil poanto: ne zagovarjam politične korektnosti, ampak sem proti sovražnemu govoru in ohranjanju strukturne neenakosti, ki ji lahko služi tudi tako kritična poezija kot je vajina.

Predlog z gnilimi paradajzi je zabaven - sem za! Poleg tega pa bo v bodoče treba premisliti vsaj troje, sploh če boste vztrajale pri dogodkih za vse: da je morda kdaj potrebna tudi intervencija s strani organizatork; da je na licu mesta treba bolj poudariti, da je mikrofon odprt za vse, ne samo za vnaprej prijavljene, in da bi bilo dobro že v vabilu zapisati, da seksizem, mačizem in druge oblike sovražnega govora na dogodku ne bodo tolerirane, saj to očitno ni samoumevno.

Nazadnje še prošnja za Sabino, Barbaro, Maro in Matjaža: kot že rečeno, trenutno vzporedno potekajo tri debate. Ker mislim, da so zelo zanimive, in si želim, da bi vsi lahko prebrali vse, me zanima, če lahko (izseke iz) naše korespondence objavim pod člankom na svojem blogu vred z ostalimi, sploh, ker mislim, da bi si drugi komentatorji želeli slišati vaše mnenje, saj ste neposredno vpleteni. Tudi možnost nesporazumov bo tako manjša. Enako vprašanje sem postavila Rdečim zoram in na Fejsbuku, kjer se nekatere strinjajo, na odgovore od drugih pa še čakam. Če želite, lahko debato nadaljujemo na blogu - možnost komentiranja obstaja. Ali pač tukaj ...

Glede na to, da naše dopisovanje spada v domeno zasebnega, vam pošiljam fajl z vsemi odzivi, vi pa mi lahko poveste, če je to sprejemljivo in - če želite - svoje odgovore lahko preoblikujete v 'javno' obliko. Navedla bi tudi vaša imena, saj je že iz odgovorov precej jasno, kdo govori. Če boste za, pliz, označite, kaj je spremenjeno. Prosim, odgovorite mi tudi, če se ne strinjate z objavo. Hvala!

Tea

*

Sabina Potočki: Teja, meni se te debate ne da zaostrovat. Prvič, Oder žensk je letos organizirala Trubarjeva hiša literature in ne Mesto žensk, zato sva se z Barbaro tudi odločili, da glede na temo razpišemo vabilo za vse spole, starosti in tudi narodnosti. Letošnji dogodek je sicer nadaljevanje Odra žensk iz let 2004, 2005 in 2006 v organizaciji Mesta žensk, kamor so bile vabljene samo ženske, letos pa sva se z Barbaro skupaj s Trubarjevo hiše odločile, da Oder tokrat odpremo. Jaz osebno na provokacije v taki maniri nisem računala, vseeno pa bi ponovila, da je šlo tudi letos, tako kot v preteklih letih za javni poziv, kjer je bilo napisano zelo jasno tole:

Za največ 8 minut bo oder vaš – imeli boste priložnost, da ste ustvarjalno jezni, da se jezi prepustite ali pa do nje zavzamete kritično stališče – da se ji zoperstavite, spregovorite o alternativah, o potrebi po spremembi ali morda aktivnejšem angažmaju na kakršen koli način: tako da preberete pesem ali odlomek iz romana, humoreske, da preprosto pripovedujete o svoji izkušnji, da izvedete performans, da poveste, o čem se strastno pogovarjate ali jezite s prijatelji ob kavi, da protestirate z molčanjem, da zakričite, ste do jeze indiferentni ali pa na kakršen koli način kritični … Načinov in oblik je nešteto – omejitvi sta samo čas in prostor … Udeležba na maratonu je brezplačna. Prijave sprejemamo (…) do 25. septembra. Svoj nastop prijavite s kratko predstavitvijo svojega dela in trajanjem nastopa. (…)

Kot organizatorka dogodka se za incidente ne čutim odgovorno, obenem pa menim, da imajo gledalke in gledalci na katerikoli javni prireditvi vedno pravico in možnost, da svoje nestrinjanje na različne načine izrazijo. Da prostor zapustijo, kot jih je na Odru žensk veliko naredilo med zadnjim nastopom, da se javno konfrontirajo, kot je naredila Teja, ali pa da po nastopu le tga komentirajo, kar na Odru žensk ni na koncu naredil nihče ...

Prav tako se globoko ne strinjam zdaj s tonom, ki ga je Teja ubrala iščoč "dežurnega krivca". Med drugim je napisala, da sem izjavila tole: "Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk - in da je to njihov problem." Naj samo dodam, da sem napisala tole: "Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda..."

Če eventuelno želi kdo posnetek obeh "spornih" fantovskih nastopov, se lahko dogovorim verjetno v Trubarjevi hiši literature, da oba nastopa presnamejo. Javi, če bi posnetke želela. Glede ostalih stvari - paradajzi, intervencije s strani organizatork in podobno, pa prepuščam javni debati...

In ja, moje pisanje lahko objaviš pod svojim blogom.
Sabina

*

Matjaž Zorec: Drage drage!,
menim, da sem se v prejšnjem mejlu dovolj umljivo izrazil, čeravno razbiram neke nesporazume ali nedojeme, ki jih bom prav na kratko izpostavil. Najprej napačno branje zveriženih stigmatizacij, tj. stigmatizacija stigmatiziranih namesto, kot je bilo zapisano, stigmatizacije v stigmatizatorja, v čemer razbiram poglavitni problem, pomeni v tvojih (Tejinih) domnevanjih naju (z Nejcem) občutim kot bolj stigmatizirana od vseh domnevno ponižanih in razžaljenih ženskospolnih subjektk. Gre za nekaj takega kot optično prevaro, ker tu pa tam se pa že zgodi, da če zgleda, govori, diši etc., naj ne zavede, to ni. Ker, če kaj, vse tisto domnevno sovražno, ohranjajoče strukturno neenakost ipd., ki da naj bi menda bilo vpisano v tam prebrane pesmi, to jaz dojemam kot čisti nasprotek tistega, kar ti trdiš, da je. Nemalo neokusno je repenčiti se okoli svojega dela, zato se ne bom več vmešaval v recepcijo, kajti to se me v bistvu ne tiče, torej se tudi ne bom odzival na tiste moške v narekovajih in njihove mladiče itn., pač pa naj le vržem logično kost, kakor sam dojemam najine pesmi, ne več kot avtor, marveč bralec: sovražni govor ni sovražni govor, ohranjanje strukturne neenakosti ni ohranjanje strukturne neenakosti, mačizem ni mačizem, šovinizem ni šovinizem, iz česar bi potlej impliciralo šovinizem je antišovinizem, mačizem je antimačizem, ohranjanje strukturne neenakosti je proti ohranjanju strukturnih neenakosti, sovražni govor je ultimativni sovražni govor, ki cilja tja, od koder se sadiizira. In spet, oponašati s pomojem čistimi dogmatičnimi predpostavkami zgolj po nekritičnem dojemanju a priori ter na podlagi tega stremeti k inhibiranju bodi manifestnih prasic bodi prascev, TO je derivat politične korektnosti, ki se ne zaveda same sebe.

Je bil Pasolini fašist, kot bi povsemtistitaki ogorčenosti lahko sklepali iz njegovega Sala?

Zdaj mislim, da sem povedal dosti več od nekaj vrstic, kot sem jih hotel nakracati, zatorej ne ostane drugega, treba je klecniti in pasti povsem; kolikor sem lahko spremljal druge nastopajoče, zaradi višjih sil ne vseh, toda vsaj tiste v naši skupini, sem zaznal neprimerljivo več tistega, kar bi jaz skromno označil za protižensko, kot to zaznavam v telih mojih in Nejčevih besedilih, kjer ga, spet, ne zaznavam sploh, ravno obratno. Celo sem mu rekel saj sva edini ženski tule...

Četudi bi se dalo boljše nastopati, navsezadnje se gre za tekst. O le tem od zdaj molčim, ker, spet spet, ni moje mesto komentirati ga, prav rad pa o besedilih in njihovi neupravičeni interpretaciji kot mačističnih provokacij še kakšno rečem zasebno, najraje v dvoje (ha! pa te mamo, konzervativec!). In z njim tudi zaključim tole filozofiranje (z moje strani scela interno, če pa je neubranljiva želja kjerkoli že ga obelodaniti, kar), izpojem kot - žrtev;


kot če osel v krčnem gibu
po spontenem trpnem vzgibu
vrže s hrbta kristusa
da zgrmi na prašna tla

ta pa ves nemočen gleda
smehljajoča se goveda
in božansko blagorodje
tlači vase nelagodje

v neki zgonjeni podpluti
pa oslič nič kriv zasluti
sled naključja laž in sen
in prek njih strupen namen

da ves zmeden obstoji
ne vedoč kam naj beži
in se noče premakniti
tako mi trga srčne niti,


ter vsem namenim

lep pozdrav. MZ


*

Tea Hvala: Zdravo, Barbara, hvala za takojšen odgovor. In tudi za ponudbo za pomoč pri pripravi naslednjega odra. Mogoče bi bil naslednji - v tej ali drugi obliki - lahko že marca na Rdečih zorah. Večer je bil res obiskan in vsaj polovica nastopov mi je bila kar všeč. In totalno podpiram idejo, da delamo na mehčanju zadržkov pred javnim nastopanjem;) Tudi meni to ne bi škodilo. Skratka, se še slišiva/mo.

Res bi mi veliko pomenilo, če bi lahko tvoje stališče objavila ob Sabininem in Marinem (in Matjaževem), ker se mi zdi pomembno, da ga slišijo tudi ostali. Debato s fejsbuka sem že polinkala na blog, tista z Rdečih zor pa ni ne vem kako polemična, tko da jo bom po moje kar izpustila.

Sem za paradajz - z dodatki! Tea

*

Barbara Korun: Jasno! Samo par besed se mi je zatipkalo - to bi veljalo popraviti. Spodbudili ste me k zanimivemu premisleku - tudi sama mislim, da je okvir, kot ste ga navedli (torej odsotnost šovinizma in seksizma itn.) samoumeven - se pa sprašujem, ali je bil nastop dvojca (brez krmarja) Nejca In Matjaža in Pribora res to - namreč prisotnost seksizma in šovinizma oz. seksizem in šovinizem sam. Nisem prepričana oz. jaz tega nastopa nisem tako razumela - že samo dejstvo, da gre za provokacijo, razkriva izhodišče "ustvarjalcev - provokatorjev", ki se zavedajo, da nastopajo v vlogi "šovinistov in seksistov" (saj sicer ne bi provocirali), torej to niso. - Bolj se je bati tistih, ki svoje pozicije niso sposobni reflektirati oz. na Oder sploh niso prišli, izvajajo pa seksizem in šovinizem kot samoumevno nevidno vsakdanjo prakso. Se bojim, da se nam je zgodil "trk z realnostjo" - kar je pa zmeraj koristno. In na nek način je naloga umetnosti prav to.

A vendar - povsem mogoče je, da se popolnoma motim. Sama nisem utegnila ničesar prebrati, ne vem še, kaj so povedali naši moški kolegi, bom pa to v kratkem nadoknadila. Se mi zdi tukaj ta hip vseeno več koristi kot škode: že vroča debata, ki jo je nastop sprožil, je dobro znamenje, seveda, se je pa treba znati ustaviti in biti konstruktiven. Še bolj pa se veselim alternativnega odra žensk.

Nihče nas ne more bolj omejiti kot se sami.

Zelo se veselim dogodka. Prosim, obvestite me.
Lep pozdrav, Barbara
PS: Nočem se opravičevati, ker mislim, da se nimam za kaj, a zares nisem vedela, kaj bojo ljudje, ki so se prijavili, počeli (in tudi tega nisem hotela vedeti) - in samopredstavitev Nejca in Matjaža se mi je zdela duhovita. Za Priborovce pa, tiste, ki jih poznam... se mi takrat, ko sem bila v stiku z njimi (tega je pet, šest let) ni zdelo, da so zmožni česa hudega, prav nasprotno. Me res zanima, kaj jih je pripeljalo do takega nastopa, ali gre le za slabo reflektirano lastno frustracijo, ali pa je zadaj še kaj. Vsekakor se ne morem in ne morem pripraviti do ogorčenja.

*

Barbara Korun: Sabina, s tistimi skrajnimi stališči [na Facebooku – op. Tea], ki zagovarjajo geto in nadzor/cenzuro se ne morem strinjati (jaz ga gotovo nisem sposobna izvajati) ... tudi ne z obsojanjem kar povprek ... Sicer pa mislim, da smo vsi odreagirali dobro -Tea in druge, ker odreagirala, ko/ker jo je pogrelo, jaz, ker sem držala prostor odprt, publika, ki je to pogoltnila ali pa izpljunila in tudi "grešni" nastopajoči --- Letošnji oder žensk je meni osebno prinesel več kot vsi prejšnji.

Sveta ne vidim kot nečesa, kar je treba brez prestanka urejati. Bolj kot obsojanje me zanima začutiti - kaj nekoga pripelje do tega, da kaj reče/naredi.

Sploh pa je res že preveč besed izgubljenih okrog tega in premalo poudarka posvečeno dobrim rečem - npr. Tajini pesmi. Želela bi si več takih prispevkov. Seveda, doseči artikuliranost, prodornost in pogum in doseči reflekitrano držo, ki jo izkazuje Taja Kramberger v svoji pesmi - pa ni tako lahko.

Predvsem pa - mislim, da je srd uperjen v nepravo smer. Zame je/so pravi šovinisti in seksisti tisti, ki trdi/jo, da Mesta žensk ne potrebujemo, da je potrebno ukiniti subvencijo ... ne pa tisti, ki sodelujejo - čeprav na svoj način.

Hvala, ker si dala pobudo in me povabila k sodelovanju.
Lep pozdrav, Barbara

* * *

Prepis debate s Fejsbuka za tiste, ki ga ne uporabljate (14. oktober ob 18.00)

Tea Hvala: Moj odziv na zaključni nastop pesniškega kolektiva Pribor na Odru žensk (in moških), ki je potekal 9. 10. v Trubarjevi hiši kulture v okviru festivala Mesto Žensk. Temi primerno me je razbesnel, čeprav sem upala, da na protofeminističnem dogodku ne bo treba besneti ravno zaradi seksizma ...

Barbara Berce, Loony Rasputin, Maja Delak and 15 others like this.

View all 2 shares

Katarina Višnar ne morem verjet temu, kar prebiram, tea. :( sem se pa že lani spraševala, če je mesto žensk (z moškim soselektorjem, če se prav spomnim?) začelo izgubljati kompas - bojim se, da. ta zgodba je v podobni špuri, kot so tiste v delovi prilogi "ona", ko novinarke odpirajo prostor tipom ala vodeb, zraven prikimavajo in se po možnosti še hihitajo kakšnim "šalam".
Yesterday at 6:56am · Like · 1 person

Nataša Sukič tea, hm, jaz sem to pričakovala, čim sem videla, da bo to tudi oder moških ... zato se tudi vabilu nisem odzvala. to je to - skupen oder je (še) vedno predvsem oder moških. vsaj vse dosedanje izkušnje (brez izjeme) kažejo na to. žal.
Yesterday at 7:46am · Like

Maruša Bertoncelj ‎"Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk." Užas. Pa kolk je še takih 'kolektivov' ...
Yesterday at 8:04am · Like

Anna Chenabelle jaz si pa močno želim, da končno popolnoma prežvečimo in izpustimo postmoderno, da se nam tako povrne volja do reakcije (besnega in hrupnega odziva, ne samo mirnega protesta), ki ji je vseeno za to, da je izgotovljena in se v imenu demokracije noče izogibati konfliktu.
Yesterday at 8:38am · Unlike · 4 people

Tea Hvala Katarina, Maruša, da ne bo pomote: moj glavni očitek velja publiki, ki je to pogoltnila, in ne kolektivu, ki je provokacijo pripravil in lahko uspešno izpeljal prav zato, ker smo tako odprti, da pri nas 'sve prođe'. nisem rekla, da so mačisti člani kolektiva ali mesto žensk (feminizem ni samo za ženske in ni samo od žensk, kajne?), ampak da je cela situacija zaradi nas, publike, izpadla seksistično.
Yesterday at 10:41am · Like · 1 person

Loony Rasputin mislim, da bi ocitek veljal tudi organizatoricam "odra zensk". ta glupa liberalna misel, bodimo tolerantni in odprti do vseh, skriva v sebi zvijacnost, saj realnost, ki jo zivimo ni odprta do vseh in enakosti ni! isto pocne t.i.pravna drzava (in se s tem losa odgovornosti za vso prebivalstvo), v kateri smo pred zakonom vsi enaki, a nismo - banalno receno:eni imajo za odvetnika drugi nimajo, eni so izkorisceni, drugi pa izkoriscajo. in s tem, ko pristajamo na to logiko "enakih" zamolcimo druzbeno (da ne recem izvorno) neenakost. to, da se delajo prostori za zenske ni separatizem, ampak je zavestna odlocitev upora proti obstojecemu stanju, ki je determinirano s patriarhalno logiko, seksizmom in povrh se sovinizmom. in zato je mogoce publika molcala, ker so bili na jebanem kulturnem dogodku, kjer se ljudi ne posilja v picko mater, ker to ni primerno, ker smo nauceni kako se kje obnasa in zato je odgovornost tudi organizatork zakaj so svojo publiko prisilile v tak morec polozaj. iti v neposreden konflikt je vedno tezko. sploh, ce si na odru zensko, od katerega pricakujes kaj drugega kot to kar ti pises, in ne stekas ali je kje kaka poanta, pa jo ti ne razumes. razen, ce bi vse to skupaj trebal biti kak brechtovski ucni komad, ki je spodletel.
18 hours ago · Unlike · 4 people

Tea Hvala organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi! težava je le v tem, da dvomim, da bodo ženske, ki so se zaradi prezirljivega performansa čutile oropane in prizadete (kar nekaj jih je dvorano zapustilo pred mano), naslednjič na dogodek tako 'odprtega' tipa sploh prišle. za tiste, ki niste bile na branju: na spletni strani mesta žensk je objavljen posnetek nekaterih nastopov, med njimi tudi del nastopa nejca bahorja in matjaža zorca - slednji je rekel, da sem s svojim pismom skušala 'stigmatizirat stigmatiziranega'. no, lahko presodite same: http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011
3 hours ago · Like ·

Nataša Sukič stigmatizirat stigmatiziranega?!?
3 hours ago · Like

Tea Hvala še to: poleg vaših odzivov na FB-ju potekata še dve debati po drugih kanalih in ker si želim, da bi 'vse vse vedele', bi zgornjo izmenjavo rada objavila pod člankom na svojem blogu - vred z ostalimi. zanima me, če mi to dovolite, glede na to, da je FB vendarle le na pol javen medij. pliz, povejte. tnx!
3 hours ago · Like · 1 person

Nataša Sukič kar se mene tiče, ni problema:)
3 hours ago · Unlike · 1 person

Anna Chenabelle ich sage "ja, bitte".
3 hours ago · Like

Loony Rasputin seveda!
2 hours ago · Like

Katarina Višnar ‎"organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi!" le zakaj se mi to zdi razmišljanje, ki bi ga pričakovala iz logov vrlih organizatork... too much. :P spet bom potegnila paralelo z vodebom in podobno zvenečimi diskurzi, ki jih je ta čas v sloveniji mnogo preveč; ne vidim nobene potrebe, da bi se javni prostor odpiral za tovrstno sranje. vse pa tudi ne more bit "art", "happening" ali "instalacija". iz rezoniranja organizatork lahko sklepam tudi to, da nimajo idej, zato jim tudi razne vodebijade pridejo prav. tužno. umetniška provokacija my ass. predlagam, da začnemo lobirati, da se "lastna soba" v. woolf vključi v obvezno čtivo za srednješolce. :) 20 minutes ago · Like

Lahko komentirate spodaj ali na FBju. Prepis bom osvežila. TH.

7. okt. 2011

Bring In Take Out – Living Archive in Zagreb

Between October 13th and 16th, I'll be blogging for the Bring In Take Out – Living Archive (LA) project at the REDacting TransYugoslav Feminisms: Women’s Heritage Revisited conference in Zagreb. My posts are going to focus on conference themes, the LA project (including the interactive exhibition of contemporary women's and feminist art from the region) and other related subjects. The posts are going to be published on LA's website and linked to this blog. 

The event announcement in English can be read here

In March 2012, the second edition of Living Archive is going to take place at Red Dawns Feminist and Queer Festival in Ljubljana.


Bring In Take Out – Living Archive (LA)
Interaktivna izložba suvremene umjetnosti

13. – 16. listopad/oktobar 2011, Zagreb
Gliptoteka HAZU, Medvedgradska ulica 2, Kino Grič, Jurišićeva 6, Kino Europa, Varšavska 3

Kuratorsko-teorijsko-angažirani kolektiv Red Min(e)d organizira izmedju 13. i 16. listopada u zagrebačkoj Gliptoteci HAZU prvo izdanje regionalnog projekta Bring In Take Out – Living Archive (LA) posvećenog feminističkoj umjetnosti i povijesti. Zagrebačko izdanje LA biti će predstavljeno u sklopu konferencije REDaktura: transjugoslavenski feminizmi i žensko naslijeđe, koja će okupiti mnoga značajna imena postjugoslovenskog feminizma u organizaciji Centara za ženske studije iz Zagreba.

The Bring In Take Out – Living Archive (LA) kroz oblikovanje i korištenje umjetničkih, kreativnih i istraživačkih metoda te njihovih prepletenih strategija za stvaranje izložbe, laboratorije i javnih arhiva, emancipira društvene i kulturne politike pamćenja vezanih za umjetnice i umjetnike te feminističku umjetnost (post)jugoslavenskog prostora.

Ideja živog arhiva je da, svojim osnovnim metodološkim principom ‘donesi-odnesi’, uspostavi interaktivnu platformu rada, izlaganja i predstavljanja u javnom prostoru, u kome bi se politike pamćenja, produkcije i prenošenja znanja dešavale i bilježile živom razmjenom ideja, mišljenja i stavova, kao i stalnim propitkivanjem emancipacijskog potencijala jedne ovakve javne arhive savremene umjetnosti – diskurzivno pozicionirane u feminizmu i postjugoslovenskom prostoru.

U četverodnevnom programu zagrebačke edicije Bring In Take Out – Living Archive predstavljamo interaktivnu izložbu suvremene umjetnosti: umjetničke radove, live video/foto/audio dokumentacije, performans, koncert, različite radne stanice, intervjue i razgovore sa suvremenim umjetnicama i umjetnicima, kuratoricama, teroretičatkama, aktivistkinjama, ali i priliku za razmjenu ideja i misli, te aktivnog pristupa feminističkoj umjetnosti danas. U ovoj ediciji LA predstavljamo:

Nika Autor (Ljubljana), Milijana Babić (Rijeka), Ana Baraga (Ljubljana), Ana Čigon (Ljubljana), Lana Čmajčanin (Sarajevo), Lina Dokuzović (Vienna, Zagreb), Andreja Dugandžić (Sarajevo), Sandra Dukić (Banja Luka), Flaka Haliti (Priština, Frankfurt), Tea Hvala (Ljubljana), Damir Imamović (Sarajevo), Gabrijela Ivanov (Zagreb), Adela Jušić (Sarajevo), Lidija Radojević (Ljubljana), Svetlana Slapšak (Ljubljana), Ana Vilenica (Beograd/Pančevo) te mnoge druge.

Program

Četvrtak, 13. listopada, 2011
20:00 ispred Kina Europa, Varšavska 3: Dear ladies thank you, performance Ane Čigon (SI)

Petak, 14. listopada, 2011
10:00 19:00 u Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*

Subota, 15. listopada, 2011
10:00 – 19:00 u Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*
22:00 Kino Grič, Jurišićeva 6: koncert Damira Imamovića (BA) uz VJanu Adelu (BA)**

Nedjelja, 16.10.2011
12:00 – 16:00 Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*

*Program LA izložba i laboratorij u sklopu kojega su live video/foto/audio dokumentacija, različite radne stanice, diskusije, razgovori sa umjetnicama/cima će svakodnevno biti najavljen na licu mjesta, kao i na online platformi projekta bringintakeout.wordpress.com

**Ulaz je besplatan za učesnice/ke konferencije REDaktura i učesnicama/cima LA, za ostale ulaz slobodan ukoliko unaprijed rezeviraju kartu putem: bringintakeout@gmail.com

Organizirale: Red Min(e)d – Danijela Dugandžić Živanović, Katja Kobolt, Dunja Kukovec, Jelena Petrović Produkcija: CRVENA Udruženje za kulturu i umjetnost, Sarajevo i MINA Institut za društveno angažiranu umjetnost i teoriju, Ljubljana
Ko-produkcija: Centar za ženske studije Zagreb i Rdeče Zore Ljubljana
Podržali: European Cultural Foundation

Kontakt: Red Min(e)d, bringintakeout@gmail.com, bringintakeout.wordpress.com
Centar za ženske studije, Dolac 8, 10 000 Zagreb; e-mail: zenstud@zenstud.hr; Tel./fax: 01 48 72 406

26. sep. 2011

Ljubljana's feminist and LGBTI initiatives in 'Jungle World'

The 38th issue of Berlin-based weekly Jungle World focused on Slovenia. Nicole Tomasek wrote about feminist and LGBTI initiatives in Ljubljana in an article entitled Von rot nach pinklila (in German). 


Von rot nach pinklila

Die slowenische Gesellschaft ist seit der Unabhängigkeit des Landes konservativer geworden. Feminismus ist verpönt, die Homophobie nimmt zu. Dagegen kämpfen die feministische und LGBTI-Community.


von Nicole Tomasek


Ein wildes Mädchen und deutsche Terroristinnen waren die Vorbilder. Seit dem Jahr 2 000 organisieren feministische Aktivistinnen in Ljubljana das international bekannte queerfeministische Festival »Rdeče Zore« (Rote Zora). Angesichts der gesellschaftlichen Umstände in Slowenien ist der Name durchaus provokant. Dabei geht es nicht so sehr um die Rote Zora, die Heldin des antifaschistischen Jugendbuchs »Die rote Zora und ihre Bande« von Kurt Kläber, der unter dem Pseudonym Kurt Held veröffentlichte, und auch nicht um die gleichnamige anarchafeministische Stadtguerilla aus den Siebzigern in der Bundesrepublik – die Organisatorinnen beziehen sich nur positiv auf die weibliche Bandenbildung und den Kampf um Rechte, lehnen Gewalt jedoch grundsätzlich ab. Für Aufsehen sorgt vielmehr der Zusatz »queerfeministisch« selbst.

Im generellen gesellschaftlichen Backlash werde »Feministin« von vielen als abwertender Begriff verwendet oder mit »Männerhasserin« gleichgesetzt, sagt Tea Hvala. Die 31jährige Slowenin ist seit 14 Jahren in der feministischen und LGBTI-Szene aktiv und beteiligte sich unter anderem an der Organisation des Rdeče Zore-Festivals. »Ich denke, ›feministisch‹ ist ein viel provokanterer Begriff als ›queer‹«, beschreibt Hvala die derzeitige Lage in Slowenien.

Viele Rechte, die Feministinnen im Laufe von Jahrzehnten erkämpft hatten und die bereits als selbstverständlich galten, würden nun wieder in Frage gestellt. Hvala erwähnt eine Studie der slowenischen Geisteswissenschaftlerin Lilijana Bur­car, die rechtliche Errungenschaften in Ländern des ehemaligen Ostblocks mit denen in Westeuropa vergleicht. Burcar kommt zu dem Schluss, dass Frauen im Sozialismus im Durchschnitt besser dastanden als ihre Geschlechtsgenossinnen im Westen, zum Beispiel was bezahlten Mutterschaftsurlaub, das Recht auf Abtreibung oder die Kinderbetreuung anging. Vereinzelte Errungenschaften wurden jedoch zurückgenommen.

In den vergangenen Jahren stand das Recht auf Abtreibung in Slowenien bereits mehrmals zur Debatte, wurde jedoch noch nicht eingeschränkt oder abgeschafft. In letzter Zeit wurde die Neuregelung des Familiengesetzes, bei dem es unter anderem um die Rechte gleichgeschlechtlicher Partnerschaften geht, im Parlament heiß debattiert. Dabei sei auf sexistisches und homophobes Vokabular zurückgegriffen worden, das »vorher durch 20 Jahre Aktivismus eigentlich abgeschafft schien«, sagt Hvala. Insbesondere katholische Gruppen verteidigen das konservative Familien-ideal und rufen zu Protesten gegen »Kindesmissbrauch« und »Perversion« auf, die sie Familien mit gleichgeschlechtlichen Partnern anlasten.

Die katholische Kirche setzte sich maßgeblich für die reaktionäre gesellschaftliche Wende ein. Mindestens 60 Prozent der slowenischen Bevölkerung sind römisch-katholisch, aber nicht alle Katholiken sind fundamentalistisch. Sexismus und Homophobie nahmen in der unsicheren Übergangsphase nach dem Ende des Sozialismus allgemein zu.

Ein konservativer Wandel ist natürlich nicht nur im ehemaligen Ostblock zu verzeichnen. Und selbst im Sozialismus war nicht alles lila. Trotz fortschrittlicher Gesetzgebung unterlagen die Frauen einer dreifachen Belastung: Sie sollten sich im Beruf beweisen, sich um Haushalt und Kinder kümmern und sich noch dazu im Sinne der Parteiführung politisch engagieren. Es galt die Doktrin, dass mit dem Ende des Klassengegensatzes automatisch die Frauen befreit seien. Sie wurde erst in den Siebzigern von autonomen feministischen Gruppen in Frage gestellt.

In den Achtzigern entwickelte sich in Slowenien eine große soziale Bewegung aus Pazifisten, Künstlern, Punks, Feministinnen und anderen, die später auch zu den Besetzerinnen und Besetzern des autonomen Zentrums Metelkova (siehe Seite 5) gehörten. Die staatliche Repression beschränkte sich meist auf die Kontrolle »oppositioneller« Tätigkeiten, Verhaftungen waren selten. Die relativ progressive Jugendorganisation der Kommunistischen Partei wirkte zudem als Puffer zwischen den sozialen Bewegungen und der dogmatischen Parteiführung. Mitte der Achtziger entstand auch die slowenische Lesben- und Schwulenbewegung. Die Radikalität der sozialen Bewegungen ging jedoch nach der Unabhängigkeit Sloweniens größtenteils verloren, als viele Gruppen in NGO aufgingen. Die Angst vor dem Krieg und die Eskalation der Gewalt hinterließen auch in dem nicht direkt von Kriegshandlungen betroffenen Slowenien Spuren. Radikale Forderungen wurden etwa zugunsten von Flüchtlingsarbeit zurückgestellt.

»Das hinterließ für zehn Jahre einen leeren Raum«, beklagt Hvala das Fehlen radikaler Praxis. Dieser Raum wird erst langsam wieder gefüllt. Eine feministische Szene gebe es heute kaum. Auch in der LGBTI-Szene verabschiedete sich eine Generation mehr oder weniger vom öffentlichen Aktivismus. Viele ehemals Engagierte landeten im NGO-Sektor oder an den Universitäten. Dort toben sie sich in den Gender und Queer Studies aus. Eine Verbindung von radikaler Theorie und Praxis werde durch die fehlende »Präsenz auf der Straße« erschwert, urteilt Hvala. Der affirmative Gebrauch des Wortes »queer« beim Rdeče Zore-Festival sei ein Versuch, den Begriff wieder zu radikalisieren.

Mit dem Begriff »queer« haben in Slowenien jedoch einige Probleme. Die wenigsten bezeichnen sich so, er wird meist als unpolitisch abgelehnt. Es seien vor allem junge Lesben und Schwule, die noch nicht ihr Coming-out hatten, oder Heterosexuelle, die sich der Szene verbunden fühlten, die für sich eine »queere« Identität beanspruchten, fand Hvala in ihrer Forschung zum Thema heraus. Der Begriff wurde erst in den Neunzigern, zusammen mit den darum bereits geführten Diskussionen, aus den USA importiert. Von der ursprünglichen Radikalität ist wenig angekommen. Viele kritisieren vor allem eine Haltung, die der Parole »Alles ist möglich« entspricht und die gut zu flexibilisierten Arbeitsverhältnissen passe und eher eine Unsichtbarkeit von Lesben, Schwulen, Transpersonen und anderen erzeuge, als neue Möglichkeiten zu eröffnen. Einen konservativen Wandel auch innerhalb der Szene beschreibt zum Beispiel die bekannte lesbische Schriftstellerin Nataša Velikonja. Die Leute würden »domestiziert« und versteckten sich in Internetforen, anstatt sich den öffentlichen Raum anzueignen.

Auch gegen Akademikerinnen der Queer und Gender Studies existierten Vorurteile, sagt Hvala. Eine der von ihr Interviewten gab an, »conquistadoras«, heterosexuelle Frauen, die sich ein Scheibchen Widerständigkeit aneignen möchten, benutzten das Attribut »queer«, um ihre akademische Karriere zu fördern. In der Lesbisch-Feministischen Universität (LFU) auf dem Metelkova-Gelände geht es anders zu. Vesna, Teja, Tadeja und andere Frauen diskutieren einen Text von Alan Sears zu queerem Antikapitalismus. Die Bezeichnung »Universität« ist ironisch gemeint, es geht eher darum, der allgemeinen Perspektivlosigkeit Selbstorganisation und dem häufig nur auf Party ausgerichteten Queer-Aktivismus eine theoretische und auch andersartige kulturelle Auseinandersetzung entgegenzusetzen. Die jungen Leute seien apolitisch und konsumorientiert, beschweren sich die Frauen der LFU.

Ana Jereb, die bereits in verschiedenen Gruppen aktiv war und unter anderem das Festival Rdeče Zore mitorganisierte, sieht jedoch noch ein anderes Problem, das politischen Aktivismus erschwere. Die Prekarisierung der Arbeitsverhältnisse führe dazu, dass alle nur noch mit der Jobsuche und dem eigenen Überleben beschäftigt seien und gar keine Zeit für autonome Organisation hätten. Sie sieht einen Zusammenhang zwischen Arbeiter- und Frauenrechten, versteht diesen aber anders als die alten Sozialisten so, dass beide Hand in Hand gehen müssten. Ohne bessere Arbeitsbedingungen seien der feministische Kampf und der von LGBTI aussichtslos. Den chauvinistischen Strukturen innerhalb der Arbeiterbewegung müsse ebenso begegnet werden. Obwohl vor allem Frauen von der Verschlechterung der Arbeitsbedingungen betroffen sind, sind es in Slowenien, zumindest in der radikaleren LGBTI- und feministischen Szene, vor allem Lesben, die kulturelle und politische Veranstaltungen organisieren. Manchmal kommt dabei die Theorie auch in der Praxis an. Einige Teilnehmerinnen des Rdeče Zore-Festivals sagten Hvala, sie seien beeindruckt gewesen, dass Feminismus auch etwas sei, das im täglichen Leben Anwendung finden könne.

Jungle World, Nr. 38, 22. September 2011

19. sep. 2011

Predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabava v podporo Rdečim zoram

.
.
Feministični in queerovski festival Rdeče zore vabi na

predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabavo v podporo Rdečim zoram

v soboto, 24. septembra ob 20.00 v klubih Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q) in Monokel (ŠKUC-LL), Metelkova mesto, Ljubljana. 

Vabljene, vabljeni!















Tea Hvala (ur.): Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, 2010)
Slovenščina / angleščina, mehka vezava, 104 str., 32 čb fotografij, naslovnica: Anna Ehrlemark

V zborniku intervjujev, ki so nastali ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor o svojem prispevku k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji z urednico razpravljajo nekdanje in sedanje (so)organizatorke festivala: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik. Zbornik je izšel lani pri društvu KUD Mreža.

Na predstavitvi, ki jo bo vodila Tea Hvala, bodo sodelovale Nataša Serec, Lidija Radojević, Vesna Vravnik in Danaja Grešak.

Med predstavitvijo bo potekala projekcija fotografij s preteklih Rdečih zor.

Povezave: Več o knjigi. Izbor citatov. Intervju z urednico.

Izid zbornika so omogočile številne donatorke, Mestna občina Ljubljana - Urad za mladino (Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje) in Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad za mladino.

Po predstavitvi vas bomo seznanili še z dvema novejšima publikacijama, ki se posvečata postjugoslovanskim feminizmom: zbornikom Feminizam: politika jednakosti za sve (2011) in prvo številko spletne revije Uzbuna.

Sobota, 24. september ob 20.00 v klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop prost.


Ob 22.00 se v klubih Monokel in Tiffany prične zabava v podporo festivalu Rdeče zore.

Z vašo udeležbo se bo festival otresel finančnih težav – in tako lažje podpiral delo umetnic in umetnikov, aktivistk in aktivistov ter teoretičark in teoretikov, ki s svojimi feminističnimi, lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi in queerovskimi intervencijami motijo obstoječi (spolni) red. 

Zvok:
Omelette du fromage
(hippie electro)
DJ Protein (electro)
DJ Zenith Nadir (house)
The Apple Pie (electro swing, Esterion)









Dekor:  
ExTraShing

Slika: duo
i.G.S.empl (Gaja Madžarevič, Simona Jerala)










... in kot se šika: koktejli, knjige, broške, majčke in vrečke Rdečih zor.

Sobota, 24. september ob 22.00 v klubih Monokel (ŠKUC-LL) in Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop: 3 € do polnoči, 4 € po polnoči

Za izkazano solidarnost se zahvaljujemo vsem nastopajočim in ekipama klubov Monokel in Tiffany!

15. sep. 2011

Svetovi drugih - priče iz Sarajeva

Zadnja delavnica skupinskega pisanja feministično-queerovske znanstvene fantastike Svetovi drugih je potekala 9. septembra 2011 na festivalu ženske angažirane umetnosti PitchWise, ki se je letos šestič odvijal v Sarajevu. Podobno kot na prejšnjih delavnicah smo se tudi v Kulturnem centru Sarajevo ravnale po nadrealističnih receptih za skupinske besedne igre in se poželjivo ozirale k feministično-queerovskim svetovom, ki zaenkrat spadajo še v znanstveno fantastiko.

Pravila iger 'definicije (vprašanja in odgovori)', 'pogojniki' in 'izvrstno trupelce' lahko v angleščini preberete na tej povezavi. Spodaj lahko preberete prvi izbor povedi in zgodb s sarajevske delavnice, napisanih v slovensko-hrvaško-srbsko-bosanskem jeziku. Seznam bo popoln šele, ko bo vsem udeleženkam uspelo dešifrirati vse pisave in prepisati zgodbe.


Na delavnici so sodelovale: Kristina Andrić, Džejla Bektić, Berina Džemailović, Vesna Đorđević, Dragana Đukić, Ivana Gordanić, Maja Halilović, Amina Herak, Nedžiba Idrizović, Ilona Jerič, Lidija Kajtazi, Tamara Karanović, Selma Kešetović, Anja Tedeško, Ana Vilenica in Safija Zairović.

Udeleženkam se zahvaljujem za sodelovanje, Fundaciji CURE pa za vabilo na festival in izjemno gostoljubje.



Definicije (Pitanja i odgovori)

Šta misliš o današnjem danu?
U svemiru ima svega.

Koliko je sati?
Mnogo.

Šta želiš?
Puno malih slatkih zečeva.

Znaš li šta je ljubav?
Ponekad kad se ne nađe drugih izgovora.

Šta je megalomanija?
Svemirska pita iz antigravitacijskog brašna.

Jesi li ikad se digla u pola noći i zavijala sa vukovima?
Zato što je neko bacio ciglu.

Voliš li banane?
Sve je super, treba se udubiti u sve i zavijati s vukovima!

Ili znaš gde je otišla banana?
Tamo gde helikopteri šume u komšiluku.

Zašto žirafe ne jedu grožđe?
Izbledeće, plašim se.

Koliko ti je dobar vid?
Deset podeljeno sa dva.

Koliko si queer danas?
U slavini ima vode.

Šta je smisao života?
Diktafon, fotoaparat i hljeb.

Kako nastaju mobilni telefoni?
Pa ljepo bona, kako neznaš!

Koliko je visoko?
Pa zavisi koliko pingvina bude gladnih.

Zašto nisi kupila ružnati šešir?
Zato što su brojevi nestalna kategorija.

Kada ćeš obojiti obrve?
Kad se popiškim u travu.

Koliko si kolačića pojela?
Trudim se, da ne razmišljam o tortici.

Šta misliš kad šetaš ulicom u zadnje vreme?
Da ima ljubavi i vatre.
















Kondicionali

Ako se budemo zadržale duže u pustinji, sačekaću sljedeću komercijalu.

Ako bi se ti zaustavila nasred ceste, onda bih ja otišla na pitu ispod sača.

Ako bi jahala konja, onda bi jela šampite.

Ako se nasmiš, organizirat ću uništavanje njihove štampe.

Ako krenemo odmah, možemo uhvatit leteću metlu.

Ako sutra mačka zaspi, popeću se na traktor.

Kad bi pala kroz staklo, meditirala bih kraj reke i sjedinila se s prirodom.

Kada bi imala uber awesome superpowers, onda bi pobjegla u kanalizaciju.

Kad bi se našla u liftu sa Madonnom, onda bi se smijala do kraja života.

Kad bi se sunce ugasilo, onda bi letjela.

Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće.

Kad bi Sarajevo bilo u Africi, nekako bi pronašla izlaz.

Kad bih se našla u drugom tjelu, onda bi ljudi imali više strpljenja drug z drugim.

Kada padne lopta, ja ću plesti goblene.

Kada bi uzela nož i gulila krumpir, ostavila bih sve i preselila se na Veneru!

Kada bi krenula prema mjesecu, otišla bi na prstima, da te ne probudim.

































(Kratki) odlični leš

Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru.

Tristohiljada livada spava kod plave rjeke.

Lepa zebra ide u ljuti indigo.

Nadjačani grah voli dlakavu ružu u lošem stanju.

Svilena zubdana trči prema šarenom kišobranu.

Ljubičasta banana je pojela čupavu pećinu.

Ljubičasta banana trči u ljepoj ljubičasto-crni kugli.

Lijepa olovka ide prema pospanom suncu.







(Dugi) odlični leš 

Kada bih imala svu moč u državi …
Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće. Zašto ne sadimo drveće od novca? Zašto još to nisu izmislili. Zašto nisu izmislili food drvo? Onda bi sve lakše bilo. Ipak zadovoljni smo i ovim našim nemutantskim drvećima. Ljeti su monotoni, dosada. U jesen mijenjaju boje ko osječaji šarenilo. Svaki list pada različito, nema monotonije. Sve šuška, listovi plešu. Kao da vode ljubav.

Zašto se ne probudiš jedan dan sa uber awesome superpowersima i možeš da vladaš državom? Diktature treba. Pohapsiti i zatvoriti sve mrzitelje prirode. Zašto svi ne odemo u šumarak na potočić spojit se sa unutrašnjim mirom, da vodimo ljubav? Budimo hipijevi. Ljubav nije za pičkice, pička si ako mrziš ljubav. Zašto svi ne zaboravimo na se, udružimo se, napravimo ogroman kolač i usput sadimo drveće; vračamo staro. Legalizujmo gay brakove.

PIČKA. PIČKA. PIČKA. Volimo pičke. Ja znam, da je volim. I sada, lijepo da se izrazim, nabijem vas sve na svoj fantomski kurac. Mene vaše norme ponašanja uopće ne zanimaju. To je valjda neka ironija. Zato što slavim nježnost, moram da se borim, da iznalazim nove načine da spasim sopstvenu kožu od vaših stigmi, vaših značenja. Prošla su vremena kada je John Lennon zajedno sa Yoko Ono upozoravao, da ne posežemo za nasiljem, jer kada vas isprovociraju za nasilje, znaju šta će s vama. Ne znam, nalazim se na ivici svijeta, sa slušalicama na ušima iz kojih trešti ljuti glas Marylna Mansona: FIGHT! FIGHT! FIGHT!

Jebeš ti to sve. Sve je to ludo i bolesno. Boriti se za ljubav – bolest uma, koja vlada svjetom i to svjetom koji je izmislio jedan kuronja u svom officu. Zato i samo zato volite se, poštujte jedni druge, vodite ljubav i sadite drveće. Zar to nije poanta života? Što ti više treba? Haj sad reci. Nema veze sve će doć na svoje kad se digne revolucija na planeti zemlji i potamani svakog kuronju u officu i spali ga na lomači. Strpljen spašen.
 

Već pet godina živi u tišini 
Već pet godina živi u tišini i bulji u svoje sove, pčele, vrane, jabuke, kruške. Nikad neće nać ono svoje pismo al nema to veze jer je nabavio novu antiknu uniformu i prodat će je na dražbi kao i ono prošlo, da može nastavit živjet u tišini. Prostor tišine. Da se barem nalaziš. Tu. Da ne ovisiš o drugima, o osjećajima. Da ne budeš stvar. Da promijeniš sebe. Vjetar vijori tvoju kosu. Opusti se, kažeš si, sve se treba proći. Nemoj da ta tišina preovlada s tobom. Nije ni toliko dobra. Uniforma će se poderati, novac od uniforme će biti potrošen. Ne možeš kupiti sreće sa njim. Preovladava s tobom. Daj si reci: Današnji dan nema granica, ne nosi pasoš sa sobom. Nemoj postati pjesnik tame i tišine …

Pjesnikinja udahnula dim cigarete i pogledala kroz prozor. Ostao joj je jedino sredstvo bijega u drugi svjet. Razmišlja: Hvala na ovoj cigareti. Razmišlja opet: Kako ljepo život prolazi … kao i ova prokleta cigareta. Ne može napolje. Zatvorena je u ovoj ludnici duži niz godina. Dali je pitate tačno za broj, ne bi vam znala reći. I da li je to zaista važno? Zatvorena zajedno sa ostalim pacijenticama i tišinom dočekuje zoru. Tretiraju je kao dijete iako je odrasla žena. Zna ona i zašto. Dijete ne sanja slobodu, nego dobrog gospodara, nekoga tko će u njegovo ime, u ime njegovog dobra, osloboditi ga odgovornosti.

Nakrivila je šešir i zagledala se u svoj odraz u ogledalu. Čuvaj se slike, rekao je Lacan. Iskrivljena stvarnost. Uvijek iskrivljena stvarnost, ali i ta razarajuća spoznaja, da nova ne postoji. Nalazi se u sobi punoj odraza, refleksija i ne zna koja je ona. Da li je njezino tijelo uopće materijalno? Dali postoji u vremenu i prostoru? Postoji li vrijeme i prostor? Kako da ona sada kaže svojoj majci da je zove bog, a ona pere suđe? Odaziva li se uopće netko tom pozivu? Problem je sav u tome: ona to ne želi raditi, ali mora, jer nema nikoga drugog da preuzme tu paklenu ulogu. Lakše je izbrati komfor svakodnevnog ponavljanja. Obuci opeglane košulje, obuj lakirane cipele. Pričaj nešto lijepo kao „Ništa nije završeno dok je čovjek živ“ ili „Sve se može kad se hoće“. Hoće li netko jednog dana znati, da je postajala u vremenu i prostoru? Čemu taj strah od nestajanja? Da li zbog toga piše?

Jako zajebano vrijeme, naglas razmišlja pjesnikinja, vrijeme je da lik koji želi predati svoje pismo okonča misiju i shvati, da je izmišljen lik.


Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru 
Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru. Zeleno oko zagleda crveno oko. Zeleno oko je ljuto. Reži! Neko joj je uletio na teritoriju. Zeleno oko i crveno oko počinju borbu na život i smrt. Ovako ta borba izgleda: dva oka zure jedna u drugu. Povremeno škilje, namiguju. Tešku artiljeriju čuvaju za kasnije.

Moglo bi se reči da su te oči u određenom raskoraku, neuhvatljive na istoj razini sporazumijevanja. Jer zeleno oko služi kao refleksija crvenom oku, a i crveno oko shvata da mu je zeleno ogledalo.

Kažu da so oči prozor duše ali zelenooka Azra nije vjerovala u dušu, samo u precizne anatomske činjenice kakve je prižekljivala od sada određenog i savladanog Fuada. Izgledao je tako krhko među tim žutim lišćem, ne znajući da li da moli za milost ili da traži još. Ipak, ta drskost ... Koliko god mislila, da ga je pritisla i uništila mu svaku priliku da ponovo sakupi rasuti identitet, bilo je nečeg ponosnog, nesalomljivog u tom preljepom dječaku.

Sunce je sišlo u šumu. Objasnio je crvenom i zelenom oku da su dijelovi cjeline i da oba oka pripadaju sunčevom spektru boja. Crveno, zeleno, žuto, plavo oko. Sve te boje je posjedovao taj dječak, smatrala je Azra. Čak ga se malo i bojala zbog tih boja, jer je čudno izgledala zelena irokeza na glavi, ljubičasto i crno oko, jaka čeljust, poderana odjeća, lanci, čizme i duša na jakni. Tačno je znala kada on prolazi pod njenim prozorom. Svaki dan u 17.00 je dolazio da se rukuje s nekim tipom koji bi mu dao paketić a on njemu novac. Redovno ga je promatrala i uvijek se pitala šta li je u tom paketiću i zašto svaki dan. Ali nije previše razmišljala o tome sve dok ga je ona mogla vidjet.

Jednog dana se nije pojavio. Umjesto njega je drugi dječak kasnio. Svaki dan, različito vrijeme. Zeleno oko je počelo suziti. Duša je slomljena. Nema ga. U paketiću je smrt. Zašto nije uzeo njen paketić ljubavi i života? Oči su ogledala duše, ljubičasto i crno oko. Ne mogu prežaliti. Otišla je do tipa po paketić. Krenula je za svojim očima sudbine. Umrla je. Na rajskom kolodvoru izlazi iz voza, čekao ju je s ružom, rozom.

5. sep. 2011

Gostovanje na festivalu PitchWise



















V četrtek, 8. septembra se v Sarajevu prične 6. mednarodni festival ženske angažirane umetnosti PitchWise. Osrednja tema letošnjega festivala je spreminjanje ali premikanje meja in glede na število sodelujočih umetnic, aktivistk in predavateljic lahko pričakujemo pravi "pičvajz", ki se bo začel z ulično akcijo na Baščaršiji.

Udeleženke iz Slovenije: predavateljica Lilijana Burcar, pesnica Ilona Jerič, didžej kolektiv Female's'Cream in jaz. V petek, 9. septembra bom v Centru za kulturo Sarajevo med 15.00 in 18.00 vodila delavnico Svetovi drugih, v nedeljo ob 10.00 pa bo prav tam potekala predstavitev zbornika Rdečke razsajajo!.

Celoten program si lahko ogledate na spletni strani Fundacije CURE. Vabljene, vabljeni!

16. avg. 2011

Filmsko skupinsko pisanje: Preoblečena filmska svetovja

Škratova filmska šola vabi na prvo delavnico te vrste v logih Škratove filmske šole, ki združuje film, svinčnike in dobro staro, neskončno prostrano domišljijo.

Filmsko skupinsko pisanje: Preoblečena filmska svetovja

Na delavnici – recept za slednjo smo dobili po prebiranju knjige Svetovi drugih, ki jo je uredila Tea Hvala, obsega pa dvajset zgodb, nastalih na delavnicah skupinskega pisanja feministične in kvirovske znanstvene fantastike, ki jih je prav tako vodila Tea Hvala – bomo za izhodišče vzeli nekaj reprezentativnih filmov, ki se na tak ali drugačen način dotikajo letošnje osrednje teme Škratove filmske šole.

Pred pohajkovanjem po širnih fantazijskih poljanah bomo predebatirali nekaj družno izbranih filmskih tekstov. Pogovorili se bomo o njihovih načinih učinkovanja, tipih sporočil, ki jih proizvajajo, o njihovih temah in motivih. Dolžni ne bomo ostali niti pogovoru o njihovem prečenju gledalca, pa tudi širšega družbenega konteksta, v navezavi na letošnji tematski cikel škratovskega filmskega druženja, ki se smuka okoli razmišljanj o filmu in digitalizaciji.

V nadaljevanju delavnice se bomo odločili za eno od filmskih zgodb in jo po zgledu tehnike skupinskega pisanja, ki so si jo izmislili nadrealisti, na sebi lasten način, v improvizacijski maniri, sestavili povsem na novo. Če nas bo šest, bo iz izbrane filmske zgodbe, ki nam bo služila kot začetno ogrodje, nastalo šest novih fantazijskih svetov, saj bo vsak od nas oblikoval novo zgodbo, a jo po petnajstih minutah predal drugemu, ki bo napisano prebral, nato pa nadaljeval tam, kjer se je zgodba končala. Pisali bomo toliko časa, dokler ne bo prav vsak udeleženec nekaj prispeval k vsaki zgodbi.

Novi filmsko-virtualni svetovi se bodo v nova prostorja in časovja izstrelili kar brez kamer. A le za hipec. Najbolj zagrizeni boste nastale zgodbe lahko posneli tudi z vašimi mobilniki ter jih pretočili na video zbiralnik Odprti video.

Predhodni ogledi filmov niso potrebni. Delavnica je brezplačna, s seboj prinesite le pisalo, za papir poskrbimo mi. Nastale zgodbe bomo objavili v Zborniku Škratove filmske šole 2011!

Preoblečeni filmski svetovi se bodo zgodili 19. avgusta 2011 ob 19.00 na vrtu Škratove čitalnice. V primeru dežja se bomo skrili v bibliobus Škratove čitalnice.

Vljudno vabljeni, da se nam pridružite!

3. avg. 2011

Intervju o zborniku 'Rdečke razsajajo!'

Portal 13. brat je 2. avgusta 2011 objavil intervju z mano o nastajanju zbornika Rdečke razsajajo! in festivalu Rdeče zore. Spraševal je Marko Rusjan, objavljeno v spletni reviji 13. brat na tej povezavi.

Pred kratkim je izšla knjiga Rdečke razsajajo!, v kateri je urednica Tea Hvala zbrala pogovore z organizatorkami mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Dogodek je primerna priložnost, da nam urednica knjige poda kratek vpogled (in njen pogled) v nastanek knjige in sam festival Rdeče zore.

Kako si prišla do ideje za knjigo? Na začetku pišeš, da si opazila, da ste organizatorke nevidne kljub veliki količini dela, ki ga opravite. Gre torej pri tej knjigi tudi za samopotrditev, vsaj delni izstop iz sence? V nadaljevanju sicer zapišeš tudi koncept kontrajavnosti, ki je nekakšna oblika alternativne javnosti. Komu je ta knjiga namenjena?
Intervjuje, zbrane v knjigi, sem opravila med pisanjem magistrske naloge iz študij spolov l. 2009. V nalogi sem Rdeče zore obravnavala kot enega redkih alternativnih javnih prostorov (ali kontrajavnosti) v Ljubljani in Sloveniji, ki k druženju, debatiranju in ustvarjanju vabi vse, predvsem pa ženske in spolne manjšine, ki se zanimajo za feministično in queerovsko politiko.  

Za knjižno objavo sem se odločila kasneje – prav zato, da bi bila mnenja intervjuvank dostopna širši javnosti: najprej ljudem, ki tudi sami organizirajo kulturne in politično ozaveščene »naredi sama« dogodke, saj gre za pravi priročnik, zbirko dragocenih nasvetov o tem, kako gojiti in ohraniti egalitarne, nehierarhične odnose v organizacijski ekipi, kako k sodelovanju pritegniti nove sodelavke, kako si zagotoviti denar za delo, če nimaš dostopa do javnih sredstev ipd. Druga ciljna publika so ljudje, ki so vključeni v različne glasbene in aktivistične »scene«, posebej tisti, ki trdijo, da v teh krogih ni seksizma in homofobije. V zborniku bodo našli kar nekaj argumentov, ki trdijo nasprotno: da pri nas obe vrsti diskriminacije prav lepo uspevata, seveda pod krinko domnevne enakopravnosti in politične korektnosti. To še toliko bolj velja za širšo javnost oziroma uradni politični in medijski diskurz, zato je ciljna publika zbornika o Rdečih zorah pravzaprav zelo široka. Nenazadnje pa je knjiga tudi darilo nam samim, organizatorkam festivala. Res je, da potrditev, da je naše delo dobro in politično pomembno, dobimo na vsakem dogodku, ki sproži debato in izostri mnenja vseh udeleženih, vendar se mi zdi pomembno, da smo z zbornikom svojim dosežkom postavile nekakšen simboličen »spomenik«. Saj veš, kako pravijo: če svoje zgodbe ali zgodovine ne napišeš sama, tvegaš, da jo bodo v tvojem imenu zapisali drugi ...  na način, ki ti ne bo všeč.

V zborniku sem uvodoma zapisala, da za organizacijsko delo velja – podobno kot za gospodinjsko delo in intelektualno poustvarjanje (prevajanje, uredniško delo itd.), da je najbolje opravljeno, če ga nihče ne opazi. Ta paradoks je neizbežen. Izstop iz »sence«, ki jo omenjaš v vprašanju, pa ima več opraviti s prizadevanjem Rdečih zor, da bi feminizem v Sloveniji ponovno postal legitimen političen diskurz, saj je po osamosvojitvi iz več razlogov izgubil bitko z naraščajočim populizmom. Ta nagovarja etnonacionalistična, konservativna in katoliška čustva, s tem pa tudi homofobne in seksistične, celo mizogine strahove. Kot so poudarile intervjuvanke: v takšnih razmerah je že to, da se lezbijke in geji, ki običajno zahajajo samo v Monokel in Tiffany, med festivalom tudi v drugih klubih na Metelkovi počutijo domače in varno, velik dosežek!

Dvanajst let je dolga doba za vsakoletno delovanje festivala Rdeče zore. V tem času se tudi generacije menjajo. Kako se je festival soočil s tem problemom? Ali se morebitni umik določenih akterjev nadomešča z novimi silami? V kolikšni meri je to uspešno in kako se menjava generacij pozna pri vsebini festivala, pri samih prioritetah? Verjetno je s tem povezana tudi sprememba naziva iz ženskega v feministični in queerovski festival.
Res je, ekipa se je v preteklih dvanajstih letih stalno spreminjala, obenem pa je vedno obstajalo tudi jedro; organizatorke, ki so, preden so zapustile ekipo, poskrbele za to, da so svoje znanje prenesle na nove sodelavke. To spretnost sta izmojstrili edini ustanoviteljici festivala, ki še vedno sodelujeta pri organizaciji, Nataša Serec in Jadranka Ljubičič. Tudi sama sem se učila od njiju, zdaj pa se postopoma umikam iz festivalske ekipe. Pač, dejstvo je, da je prostovoljno delo v družbenem vzdušju, v katerem je izraz »feministka« zmerljivka, zelo utrujajoče, sploh če k temu prišteješ še študijske, delovne, družinske in druge angažmaje organizatork in organizatorjev.

Nove sodelavke smo vabile osebno in z javnimi razpisi. Številne so po eno- ali dvoletnem spoznavanju festivala in opravljanju manj zahtevnih del, prevzele večjo odgovornost, kar pomeni, da so posamezne zadolžitve, ki že tako ali tako nikoli niso bile povsem ločene, vsa leta krožile. Mislim, da je prav to, da so se nove sodelavke čutile dovolj vključene in upoštevane, da so ostale in prevzele zahtevnejša dela, naš največji uspeh. Ker program vsako leto izbira nekoliko drugačna ekipa, se ta seveda spreminja, to pa pomeni, da ne more postati dolgočasen ali dogmatičen. Naloga izkušenejših in teoretsko bolje podkovanih sodelavk je v tem smislu predvsem oporna. Postavljamo neprijetna pragmatična vprašanja, recimo kaj ima to ali ono prijavljeno umetniško delo opraviti s feministično politiko; ali imamo na razpolago sredstva in čas, da določen dogodek izpeljemo; kako naj predavanje o seksualnem delu in trgovini z belim blagom vključimo v program, ki na drugi strani vključuje tudi projekcijo neodvisnih queerovskih porno filmov, ne da bi obiskovalke in obiskovalci dobili vtis, da zagovarjamo kakršnokoli obliko seksualnega izkoriščanja ipd. 

Sprememba imena je sledila postopnemu spreminjanju programa, ta pa je sledil našemu spoznavanju zgodovine feminističnih bojev in aktualne lokalne problematike, pa tudi želji po vključevanju neheteronomativnih gledišč v festivalske vsebine. Sprememba je bila nujna, vendar se oznaki »ženski festival« nismo odrekle zato, ker bi menile, da je kolektivni subjekt žensk nepotreben ali politično neučinkovit. Nasprotno, pomemben bo, vse dokler bodo zakoni, ekonomija in morala imeli korist od dvojnih meril, ki veljajo za ženske in moške; pomemben bo, vse dokler si bodo institucije domišljale, da lahko ženskam predpisujejo, kaj in kako naj ravnajo s svojim telesom, s svojim življenjem. Težava, ki smo jo imele z oznako »ženski festival«, je bila, da izraz pristajala na določen esencializem, na biološki spol kot merilo za to, ali bomo nekoga povabile na festival ali ne. Poleg tega pa je bila ta oznaka preveč prijazna! Kot je v zborniku povedala umetnica in teoretičarka Slađana Mitrović: feminizem kot družbeno stigmatizirana politika, estetika in gibanje ima močno identifikacijsko vlogo, kar pomeni, da bodo na festival prišli samo ljudje, ki se ne bojijo zaznamovanosti, izgube družbenega ugleda in (predvsem verbalnega) nasilja, ki lahko sledijo, ko te okolica označi za feministko ali feminista. Tudi izraz »queer« v našem nazivu igra provokativno vlogo: kot relativno nov koncept vzbuja radovednost, ki jo izkoriščamo v izobraževalne namene.

Pri odprtosti festivala se pojavi dvojno nerazumevanje. Večina ne razume, zakaj so lahko določeni dogodki namenjeni samo ženskam, medtem ko ženske radikalke oz. aktivistke ne razumejo, zakaj so dogodki odprti za vse? Kako obravnavati po eni strani potrebo po varnem okolju, v katerem se lahko radikalne vsebine neovirano razvijajo, in po drugi strani potrebo, da se vsebine odpre za vse, tudi za tiste, ki jih ne poznajo, nimajo takšne zavesti, ali pa so tako ali drugače žrtve patriarhalne vzgoje?
Tudi o tem pišem v uvodu v Rdečke razsajajo!, kjer citiram marksistično politologinjo in filozofinjo Nancy Fraser, ki pravi, da manjšinske javnosti morajo negovati svoj prostor in obenem segati navzven, sicer sploh niso javne. To pomeni, da nobena, še tako specifična javnost, že po definiciji ne more biti zaprta vase, ali, kot pri nas še vedno radi očitajo predvsem feminističnim in lezbičnim skupinam, »separatistična«. Seveda pa jo, če ne razsaja dovolj glasno, večinska javnost z lahkoto prezre. In če razsaja preveč naglas? Potem jo osami – ali pa ji končno prisluhne. O tem, kaj od povedanega drži za Rdeče zore, pa bodo seveda morali soditi drugi … 

V Sloveniji je »ženskih radikalk«, ki bi zagovarjale potrebo po javnih prostorih, namenjenih zgolj ženskam, žal zelo malo – za razliko od razvitejših in bolj raznolikih feminističnih in LGBT gibanj na Zahodu, kjer ženske niso (tako kot v bivši Jugoslaviji) poslušale nakladanj o tem, kako da bo »žensko vprašanje« rešeno vred z delavskim. Namenoma pravim žal, ker se zavedam, kako provokativna je tema »ženskega separatizma«, ki ga vedno znova očitajo tudi festivalu Rdeče zore, čeprav smo v dvanajstih letih delovanja organizirale največ pet, šest dogodkov, ki so bili namenjeni samo ženskam in trans ženskam. Šlo je za delavnice o tem, kako popraviti avto, kolo, računalnik, torej za veščine, ki tradicionalno spadajo v domeno moških. Iz izkušenj vemo, da se ženske, ki se želijo naučiti tehničnih popravil, v prisotnosti moških bojijo postavljati tako imenovana neumna vprašanja. Zanimivo je, da je na avtomehanično delavnico kljub temu, da je v vabilu jasno pisalo, da je samo za ženske, prišlo tudi nekaj fantov, ki so se tako kot punce želeli izogniti posmehu tehnično spretnejših »pravih moških«. Seveda jih nismo zavrnile. Moške smo zavrnile ob drugih priložnostih, recimo na eni od računalniških delavnic, kjer smo upoštevale željo voditeljice delavnice.    

Sicer pa na očitke o izključevanju moških vedno odgovorim pragmatično: vse dokler bodo žensko-identificirane osebe čutile potrebo po »lastnih sobah«, po ustvarjanju varnih prostorov, kjer ne bodo izpostavljene spolnemu nadlegovanju, posmehu in drugim oblikam seksizma, imajo (oziroma imamo) vso pravico, da si ta prostor vzamejo. Kdor je izključen iz takšnih prostorov, nima izbire: to odločitev mora spoštovati. To velja tudi za redke moške, ki se pri nas istovetijo s feminizmom in so oboroženi s sto tehtnimi argumenti proti separatizmu. Njihove argumente poznam, z mnogimi se celo strinjam, a še vedno mislim, da določene vsebine in situacije zahtevajo izključno žensko, včasih pa izključno lezbično prisotnost. Ob tem naj dodam, da smo Rdeče zore vedno vztrajale, da je festival odprt za vse, čeprav smo zato na zaključnih zabavah tvegale in nekajkrat dejansko izgubile tisto sproščenost, ki sicer zaznamuje festivalska druženja. Ker pa najglasnejši seksisti, mizogini in homofobi nimajo navade obiskovati feminističnih ali queerovskih delavnic, pogovorov in predavanj, smo na izobraževalnih dogodkih srečevale predvsem ljudi, ki so festivalsko izkušnjo obogatili.

Ne glede na zunanjo podobo festivala, ki jo javnost pozna po dogodkih, organizatorkam notranjo moč daje predvsem samovzgoja, učenje prek organizacije in sodelovanja. Kaj je tebi prinesel festival, recimo temu s stališča osebne rasti? Kako se soočaš s problemom, ki nas mnoge prej ali slej doleti, da rezultati tvojega dela in truda v širši javnosti niso vidni?
Če začnem pri koncu: v določenem trenutku, ko sem bila precej utrujena od organizacijskega dela, sem se ravno zato, ker sem imela občutek, da so učinki naših prizadevanj komaj vidni, začela spraševati, za koga to pravzaprav počnem. Eden od odgovorov, ki mi je dal uteho, je bil, da zase in za ljudi, ki tako kot jaz v Ljubljani pogrešajo feministične dogodke. Na vprašanje, kaj je festival dal nam, sem s pomočjo soorganizatork in politične teorije skušala odgovoriti tako v svoji magistrski nalogi kot v zborniku. Če povzamem: pogum, iznajdljivost, nove prijatelje, moralno podporo za nadaljnje delo in nekaj poštenih lekcij iz potrpežljivosti, strpnosti do drugačnih mnenj in bolj jasnega izražanja svojih stališč, kar ti pri kolektivnem delu pride zelo prav. Ob tem sem se aktivno vključila v mednarodno mrežo sorodnih iniciativ in spoznala kar nekaj krajev in ljudi, ki jih sicer ne bi bilo na mojem zemljevidu političnih zaveznic in zaveznikov, prijateljic in prijateljev ter seveda ljubimk in ljubimcev.

Kako bi primerjala festival s festivali v tujini, kjer imajo daljšo tradicijo ženskih avtonomnih festov? Katere so njihove prednosti in slabosti, katere pa od Rdečih zor?
Glavna razlika med denimo Ladyfesti, ki potekajo v mestih z daljšo tradicijo in bolj profiliranimi ter bolj množično zastopanimi skupnostmi, in Ljubljano je, da si prvi lahko privoščijo organizacijo zelo specifičnih dogodkov za točno določeno publiko. Še na misel jim ne pride, da bi hlepeli po programu, ki bi zajel vse teme, ki niso vidne v širši javnosti, saj vedo, da je v mestu še veliko drugih skupin, ki se posvečajo posameznim vprašanjem – od aktivističnih do nevladnih in celo vladnih skupin. To je hkrati njihova prednost in slabost; prednost zato, ker se jim ni treba ukvarjati s privabljanjem širše javnosti in oglaševanjem v mainstream medijih, slabost pa zato, ker se zelo hitro zgodi, da skupnosti postanejo zaprte: ne v separatističnem smislu, temveč v smislu pridiganja že prepričanim. Rdeče zore si tega ne moremo in nočemo privoščiti. Kot je v zborniku povedala Anna Ehrlemark: zanimajo nas produktivni konflikti, ti pa so mogoči samo, če na festival pridejo ljudje različnih prepričanj, ki jih druži zelo ohlapen skupni imenovalec: feministična in queerovska politika. Povedano velja predvsem za Zahodno Evropo, medtem ko se v postsocialističnih državah srečujejo s podobnimi težavami kot mi; recimo s tem, da je feminizem prehod iz socializma v »demokracijo« preživel na univerzah, ne pa tudi na ulicah.   

Preimenovanje festivala iz ženskega v feministični ima verjetno političen naboj. Feminizem je z vidika širše javnosti veliko radikalnejša pozicija, saj je kljub heterogenosti same misli definiran precej bolje kot je oznaka »ženski«, v katero lahko vključimo vse: od lezbičnih gibanj do aktivov kmečkih žena. Kako uspe festivalu približati feminizem obiskovalcem, ki so ga do tedaj ignorirali ali pa so mu iz takšnih in drugačnih razlogov nasprotovali?
Prav imaš, naziv »feministični in queerovski festival« v slovenski javnosti sam po sebi deluje provokativno. Zato smo spremenile ime! Marsikdo meni, da bi dosegle več ljudi, če bi zagovarjale feministična stališča, ne da bi jih poimenovale s tem zaznamovanim imenom, vendar nas tovrstno taktično sprenevedanje ne zanima. Kot že rečeno, festivalska vrata so odprta za vse, vendar nikogar ne silimo čez prag. Močno dvomim, da ljudje, ki zaradi neznanja ali osebnih strahov menijo, da je feminizem sovražen moškim ali pa da zadeva samo ženske, obiščejo festival. Ker v Sloveniji nimajo veliko priložnosti, da bi uvideli svojo zmoto, si pod besedo »feministka« običajno predstavljajo možato lezbijko, ki prezira moške. No, nekatere lezbijke so res feministke, a vsaka feministka ni lezbijka – in ni vsaka lezbijka možata. Tu so še strejt in gejevski feministi, ob njih pa še veliko drugih ljudi, ki ne ustrezajo nobeni od omenjenih in skrajno omejenih spolnih (moški, ženska) in seksualnih (strejt, homo) kategorij. Tiste, ki se kljub predsodkom odločijo, da bodo festival obiskali, običajno pretrese že to preprosto dejstvo. Drugi šok zanje je, da nastopajoče in festivalska publika niti približno ne ustrezajo predstavam o »zafrustriranih«, »frigidnih«, »grdih« ipd. ženskah, kar je verjetno drugi najpogostejši stereotip o feministkah. 

Festival ni samo feminističen, temveč tudi kvirovski. »Kvir« je poslovenjena oblika angleškega izraza »queer«. Mogoče bo vprašanje na prvi pogled zvenelo banalno, vendar sem prepričan, da velika večina tega izraza ne pozna. Kako bi najbolj preprosto pojasnila, kaj pomeni »kvir«?
Vprašanje še zdaleč ni banalno, odgovor pa je temu primerno zapleten. Pomen izraza »kvir« se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spreminjal – in še vedno se. V angleško govorečih krajih je bil dolgo v rabi kot žaljivka za geje, ki so bili v odnosu do strejtov (seveda s strejt vidika) označeni za sumljive in nepristne čudake. Sredi osemdesetih si je politično radikalnejši del LGBTI gibanja v ZDA to »čudaštvo« prisvojil kot afirmativen izraz za geje, lezbijke in druge spolne manjšine, ki so nasprotovali asimilacijskim težnjam znotraj LGBTI gibanja. Kviri so bili torej manjšina znotraj manjšine: nekateri zaradi razredne ali etnične pripadnosti, drugi zaradi svojih prepričanj, tretji zaradi svoje spolne prakse, četrti pa zaradi vsega tega in še česa skupaj. Danes se izraz v mnogih zahodnoevropskih državah uporablja apolitično, kot sopomenka za geje in lezbijke, s čimer so se družbene in politične razlike med posamezniki znotraj skupnosti znova izbrisale. V postsocialističnih in homofobnih državah – vključno s Slovenijo – ga predvsem mlajši geji in lezbijke uporabljajo, ker je manj tvegan: ker ga nihče ne razume, je možnost, da boš naletela na sovražen izpad ali celo napad precej manjša, če rečeš, da si kvir, kot pa če poveš, da si lezbijka. Prav zato, ker izraz v tem smislu vodi v »novo staro nevidnost« ali »nazaj v klozet«, kot pravi Nataša Velikonja, ga levičarski del LGBTI skupnosti pri nas absolutno zavrača. 

No, Rdeče zore smo se oprle tudi na druge definicije. Prvi bi lahko rekli »negativna«, spada pa v polje identitetne politike: v tem smislu ti kvir nudi možnost, da se opredeliš kot nekaj, kar v slovenskem javnem govoru še ne obstaja. Drugi bi lahko rekli »koalicijska«, saj zagovarja politično (so)delovanje, ki temelji na medsebojni solidarnosti, ne na osebnih interesih kot jih določa posameznikova spolna, razredna, starostna ipd. pripadnost. O tovrstni kvirovski »problemski politiki« je pri nas pisal Roman Kuhar v knjigi Intimno državljanstvo (2010). Pomenski obseg kvirovske politike s tem še ni izčrpan, vendar se vračam k Rdečim zoram, da ne bom predolga: v festivalskem programu smo s tem izrazom doslej označili predvsem dogodke, ki nasprotujejo asimilacijski gejevski in lezbični politiki, in dogodke, ki tematizirajo spolno in seksualno mnogoterost; torej telesa in želje ljudi, za katere v družbi s strogo predpisanim vedénjem in videzom za (nujno ženstvene) ženske in (nujno možate) moške ni prostora.

Kakšno je po tvojem razmerje med feminizmom in kvirovstvom? In kako se to razmerje kaže znotraj Rdečih zor?
To vprašanje je še bolj zapleteno od prejšnjega, zato bi bralke in bralce, ki jih tematika zanima, raje napotila k branju mojega eseja Težave s queerom, ki je izšel v beograjskem zborniku Feminizam: politika jednakosti za sve (2011). V slovenščini je dostopen tudi na spletu. V lažje dostopnem, manj teoretskem jeziku pa o tem razpravljamo tudi v zborniku Rdečke razsajajo!

Našo spletno stran berejo predvsem bralci, ki jih zanima glasba. Katere glasbene ustvarjalce, ki pri svojem delovanju vključujejo tudi kvir in feministične vsebine, bi priporočila?
Glede na to, da 13. brat – mimogrede, vedno me je zanimalo, kje so sestre – pokriva predvsem pank, hardkor in metal, velja začeti s scenami, ki jih verjetno poznajo vsi: riot grrrl, homocore in kasneje queercore. Te scene so bile najbolj živahne na prelomu tisočletja na severozahodu ZDA, o njih pa je za revijo Narobe pisala že Danaja Grešak. Od takrat se je zaradi številnih Ladyfestov in drugih festivalov (npr. londonski Mother) glasba s feminističnim, gejevskim, lezbičnim ali/in queerovskim predznakom razširila tako žanrsko kot geografsko. Danes ima vsako večje evropsko mesto svoj Ladyfest, kjer vedno nastopajo tudi bendi. Nam bližnji festivali potekajo v Zagrebu (Vox Feminae), Sarajevu (PitchWise) in Beogradu (Queer Beograd), pa tudi v Italiji in Avstriji. Na Dunaju je močna predvsem elektronska scena (priporočam ogled strani Female Pressure  in Dig Me Out), in kar nekaj glasbenic je že nastopalo v Ljubljani, večinoma na Rdečih zorah in Mestu žensk: Gustav, chra, Cherry Sunkist, Electric Indigo, Chicks on Speed … V Sloveniji sta na tem področju dejavna in zelo dobra Wanda & Nova deViator, pa tudi DJ kolektiv Female's'Cream. Če se vrnemo h kitaram, pa sama od bendov, ki še igrajo, rada poslušam zasedbe Agatha, Motorama, Punčke, Žen, Beyond Pink, Audrey, Wet Dog, Vivian Girls, Trash Kit, Eyes Behind, OOIOO , Afrirampo … 

Kako na tvoje odgovore vpliva dejstvo, da ti vprašanja o Rdečih zorah postavlja moški? Bi bilo kaj drugače, če bi ti jih ženska – glede na to, da Rdeče zore organizirate predstavnice biološko definiranega ženskega spola.
Pri odgovarjanju me je resnici na ljubo bolj kot tvoj spol zanimala ciljna publika. Ker sem predpostavljala, da slednja nima veliko stika s feminizmom, sem skušala odgovarjati preprosto in navajati primere, ki bi bili za bolje seznanjeno bralstvo – tako kot določena vprašanja, ki si jih zastavil – odveč.

Za konec še nujen popravek: kolektiv Rdečih zor je bil izključno ženski in pretežno strejt do leta 2008, ko so se mu začeli pridruževati moški, predvsem geji, postopoma pa tudi več lezbijk. To se ni zgodilo samo od sebe, temveč zaradi zavedanja, da bo identitetno bolj raznolika ekipa lahko pripravila boljši program – ne v smislu reprezentativnosti, temveč v smislu bolje argumentiranih odločitev, zakaj smo določene stvari umestili v program, določenih pa ne. Sicer pa bi izraz »predstavnice biološko definiranega ženskega spola« dala v navednice, saj ne pove ničesar o tem, kako se te ženske identificirajo (z možatostjo ali z ženstvenostjo), ničesar o njihovih političnih prepričanjih in ničesar o njihovi spolni usmeritvi. V vseh teh smislih je ekipa Rdečih zor bolj raznolika kot bi se dalo slutiti iz spola posameznih sodelavk in sodelavcev. 

Sicer pa bralke in bralce vabim, da se o vsem povedanem prepričajo v živo – na festivalu in drugih dogodkih, ki jih oglašujemo na našem blogu, spletni strani in Fejsbuku. Jeseni v Ljubljani pripravljamo predstavitev knjige Rdečke razsajajo!, delavnico o BDSM spolnih praksah, pa tudi nekaj koncertov in zabav.

7. jul. 2011

Interviews with feminist and LGBT media producers in Slovenia

GrassrootsFeminism is a website dedicated to the contemporary transnational grassroots feminist community. Among other things, it includes interviews with feminist and LGBT radio hosts, zine makers, blog writers, magazine editors etc. In 2010, I interviewed several grassroots media producers in Slovenia, all of which can be acquainted below:

Ida Hiršenfelder, editor of Sektor Ž radio show
Enči Brenči and Tadeja Pirih, co-producers of Lesbian-Feminist University blog
Stanislava Repar, editor of Gender-Apokalipsa review
Roman Kuhar, editor of Narobe magazine

Rosa Reitsamer and Elke Zobl are still conducting two anonymous online surveys; one to find out how and why people consume and/or produce women's/feminist independent media, the other to find out how and why people become involved, participate in and organize Ladyfests. Participation is welcome!

Izšel je zbornik 'Izgubljeno u tranziciji'


V Beogradu je izšel zbornik Izgubljeno u tranziciji: kritička analiza procesa društvene transformacije, v katerem so zbrani eseji z istoimenske poletne šole, ki je julija 2010 potekala v Novem Sadu.  

Zbornik je izdala srbska izpostava Rosa Luxemburg Stiftung, uredili so ga Ana Veselinović, Petar Atanacković in Željko Klarić, eseje pa so prispevali Milan Rakita, Đorđe Tomić, Šefik Tatlić in Lina Dokuzović, Ivana Marjanović, Goran Musić, Mislav Žitko, Miloš Jadžić, Tanja Vukša, Sunčica Vučaj, Jelena Veljić in Aranđel Bojanović, Dare Pejić, Vladimir Simonović, Boris Stamenić, Milan Radanović, Dušan Maljković, Ana Vilenica in Ivan Zlatić. 

V zborniku je objavljen tudi moj esej Kontinuitetne promene feminističke kontrajavnosti u Ljubljani. S feminizmom 'v tranziciji' se ukvarja Tanja Vukša v eseju Kritički feministički pristup pojmu jednakosti, z lezbično sceno v Srbiji pa Sunčica Vučaj (Lezbejska egzistencija - u tranziciji?). 

14. jun. 2011

Book about Red Dawns festival just released!




















Tea Hvala (ed.): Rdečke razsajajo! Interviews with the organizers of feminist and queer festival Red Dawns (KUD Mreža, 2010)
Slovene / English, soft binding, 104 pages, 32 black/white photos, price: 8,00 € (+ postage)
Cover by Anna Ehrlemark

Red Dawns fest is breaking new ground in Slovenia. And that is really important: that a relatively known festival is opening new themes in the public sphere. Our international collaboration is important for the same reason. You have to bring people from abroad if no one here has thought about a certain issue yet! In addition, the international view brings awareness about the global nature of problems we are dealing with, like the lack of social justice.
--Jasmina Jerant

The interviews collected in this book were made in 2009 when International Feminist and Queer Festival Red Dawns celebrated its 10th anniversary. The interviewees discussed Red Dawns' contribution to the visibility of feminist and queer (counter)publics in Ljubljana. Tea Hvala interviewed the following past and present co-organisers of the festival: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina and Vesna Vravnik.

The book is in Slovene, except for the interviews with Anna Ehrlemark and Jasmina Jerant which are in English. Tea Hvala originally made seventeen oral interviews for her MA research in Gender Studies, part of which can be read here (pdf.). In it, she discussed Red Dawns festival as a rare example of a grassroots feminist public in Slovenia. Association KUD Mreža, the co-founder and organiser of the festival decided to publish the interviews in book format primarity because in Slovenia, there are very few works where the specifictiy of (feminist and queer) counterpublic organising would be discussed by the people who make it possible, rather than by academics.

In Ljubljana, the book is available for sale in Azil Bookstore (on Novi trg 2 or at the Museum of Modern Art) and in Modrijanova knjigarna (on Trubarjeva 27). For discount price, visit KUD Mreža's seat on Masarykova 24, ACC Metelkova mesto. For mailorder, please write to rdece.zore@gmail.com.

The book release was made possible with the generous help of many donators as well as public funds, provided by Municipality of Ljubljana and the Slovene Ministry of Education and Sport.

13. jun. 2011

Izšel je zbornik 'Rdečke razsajajo!'



Tea Hvala (ur.): Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, 2010)
Slovenščina / angleščina, mehka vezava, 104 str., 32 čb fotografij, cena 8,00 €

V zborniku intervjujev, ki so nastali ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor, o svojem prispevku k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji razpravljajo nekdanje in sedanje (so)organizatorke festivala: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik.

Ustne intervjuje s sodelavkami festivala je opravila Tea Hvala, ki je v svojem magistrskem delu iz antropologije spolov Rdeče zore obravnavala kot eno redkih neakademskih feminističnih javnosti v Sloveniji, na odločitev za knjižno izdajo intervjujev pa je vplivalo predvsem dejstvo, da je pri nas izšlo zelo malo del, v katerih bi o delovanju manjšinskih javnosti razpravljali ljudje, ki jih ustvarjajo.

Citat iz knjige: "Zdi se mi, da se je z Rdečimi zorami spet začelo govoriti o feminizmu oziroma različnih feminizmih. Tega precej časa sploh ni bilo, še posebej potem, ko je zamrl Ženski center. Da se govori o feminizmu in feminizmih v današnjem času, je zelo pomembno, ker so se feministične iniciative iz osemdesetih razpršile v nevladne organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, teoretsko delo, tudi v univerzitetne programe, domače raziskave in še kaj. To stanje in naša preljuba demokratična ureditev pa sta ustvarjala lažni vtis, da feminizma več ne potrebujemo. A ga potrebujemo, četudi morda v nekoliko drugačnih oblikah. Sama sem pogrešala dogajanje, feministične razprave in zbiranje na javnih prostorih." –Suzana Tratnik

Knjiga je naprodaj v Knjigarni Azil (Novi trg 2 in Moderna galerija) in Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva 27), s popustom pa na sedežu KUD Mreža (Masarykova 24, AKC Metelkova mesto) v Ljubljani.

Izid knjige so omogočile številne donatorke, Mestna občina Ljubljana - Urad za mladino (Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje) in Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad za mladino.

2. jun. 2011

Izšel je zbornik 'Feminizam: politika jednakosti za sve'

V knjigi Feminizam: politika jednakosti za sve (posebna številka beograjske revije ProFemina) je izšla daljša verzija mojega eseja Težave s queerom (krajša je izšla v letošnji februarski št. revije Tribuna.) Zajeten zbornik, ki je na voljo v tiskani in spletni PDF izdaji, sta uredila Jelena Petrović in Damir Arsenijević.

Iz njunega uvoda: Knjiga Feminizam: politika jednakosti za sve nastala je kao rezultat zajedničkog rada istraživačica, teoretičarki, kulturnih radnica, aktivistkinja, od kojih su neke, silom prilika, postale i organizatorke, fondrejzerke i birokratkinje - ukratko, feministkinja koje su svojim angažiranjem i prisutnošću na različitim mestima i u raznim prilikama, u poslednjih deset godina, pokazale da je teško, ali moguće i nadasve potrebno misliti i živeti feminizam. Danas se feminizmi suočavaju sa ponavljanjem lekcija iz prošlosti, iz kojih pokušavamo da shvatimo i odredimo nove-stare feminističke paradigme: emancipacije, jednakosti i solidarnosti, a sve to u ime nove kolektivnosti.

Radovi u knjizi, kao aktuelna tekstualnost iz koje proizlaze i u koju se pretaču svakodnevne materijalne prakse, bave se upravo ovim feminističkim paradigmama i govore o nužnosti stvaranja novog kolektiva koji angažuje i menja ne samo okoštale akademske, kulturne, političke javne prostore i njihove raspršene identitarno-kompetitivne diskurse već i nas same. Knjiga nas je podstakla da postavimo niz pitanja i potražimo odgovore koji bi omogućili stvaranje zajedničke platforme za rad i njegove učinke u različitim, prepletenim poljima društvene javnosti. (...) Zašto ta kolektivnost mora biti nova i u odnosu na šta je ona emergentna? Zašto govorimo samo o ženskom rodu i svim ‘drugim’ rodovima, koji su društveno konstruisani politikom marginalizacije i isključivanja? Čime i kako se mogu graditi solidarne i zajedničke prakse koje temelje na feminizmu i jednakosti?

16. maj 2011

Pogovor o fanzinih na festivalu Vrnitev 13. brata

Kolektiv 13. brat se je odločil prekiniti desetletno pavzo, ki je nastopila po zadnji številki fanzina 13. brat. V podobi webzina je ponovno oživel v digitalnem svetu. Ob tem novem začetku smo pripravili družabno poljudnoznanstveni dogodek, katerega namen pa je med drugim tudi zbiranje sredstev za delovanje portala 13. brat. Vstopnina bo namreč v celoti namenjena plačilu stroškov izdelave in vzdrževanja webzina.

Pred koncertom bo ob razstavi fanzinov in fotografij koncertnega dogajanja potekal pogovor nekdanjih ter sedanjih zinmejkerjev o vlogi in pomenu alternativnih medijev nekoč, danes in v prihodnosti. V sproščenem pogovoru bodo sodelovali avtorji in avtorice fanzinov Tea Hvala (Pssst …), Dejan Požegar (Jaywalk), Marko Rusjan (13. brat) in Simon Markič (D'Iks). K pogovoru je seveda vabljeno tudi poslušalstvo.

Za koncertni del prireditve bodo poskrbeli prijatelji 13. brata, ki želijo s svojim nastopom podpreti naše delovanje: sedaj že kultna zagrebška zasedba Analena, s svojim emocionalnim posthardkorom. Družbo jim bodo delali lokalni bendi Real Life Version (melodičen hardkor), Iamdisease (sludge metal hardkor), Hellcrawler (death'n'roll), The Hoax Program (roknrol hardkor) in Haron (alter post metal).

Program:
20.00: Pogovor o fanzinih, webzinih in ostalih medijskih marginalcih (galerija Tir)
21.00: Koncert (velika dvorana)
01.30: DJ Stardust (mala dvorana)
Vstopnina: 5 €

Sobota, 28. maj 2011 ob 20.00, Kulturni center Mostovna, Solkan (pri Novi Gorici, Cesta IX. korpusa 99A)