Pet zgodb z delavnice Svetovi drugih

Zgodbe, objavljene spodaj, so nastale v manj kot treh urah na literarni delavnici Svetovi drugih, ki je potekala 1. februarja 2010 v ŠKUC-u. Na roko smo jih napisali in za spet prepisali Vesna Lemaić, Tibor Bolha, Dare Pejić, Danijela Zajc in Tea Hvala.

Pred pisanjem smo se dogovorili, da v zgodbah, posvečenih biotehnologiji, nastopata dva glavna lika: dvospolni kiborg Vanja in mehanorastlina RX Vulgaris. V zaključku zgodb naj bi se znašla v Trnovem leta 2010 in v večini primerov jima je to tudi uspelo...

Uživajte v branju!



V tri kiborške rastline, kam greva?!
»O, gob, mislim, da koordinate tudi tokrat ne štimajo,« je reklo Vanja v. 7. Stalo je pred podobo sveta, ki je smrdel po trohnenju, zakrit je bil z gostimi drobnimi lističi neznanega drevesa, in čeprav si niti malo ni želelo stopiti v ta vonj, je moralo – in to hitro. Rx Vulgaris, Vanjina biomehanična
sopotnica, je namreč že strastno sesala enega od lističev pred izhodom. Vanja je zavzdihnilo in izklopilo svoj vohalni čut. Uprlo je svoje gumijaste okončine v optična vlakna na stebelcu vulgarno
požrešne Rx. Rx se sploh ni odzvala na ta opomin, ampak je še naprej mulila listje nad teletransportno kabino.

»Ko bi jo vsaj lahko spravilo nazaj v kabino,« je zagodrnjalo Vanja in v istem trenutku dobilo idejo: gumijasto roko je izprožilo v škarjasto dlan, z njo odrezalo vejico, katere se je oklepala Rx, in obe sta padli na tla kabine.

Medtem je v Trnovem samo od sebe, tako se je vsaj zdelo ekipi, ki je pohala pod eno od sosednjih vrb, visoko listnato drevo padlo okrog. Rx se je spet začela pritoževati zaradi Vanjinih nespametnih dejanj, vsaj kar zadeva spreminjanje stvari med potovanjem v času: »Kaj pa če bo célo Trnovo drugačno, spremenjeno?«

Vanja je imelo že zadosti Rxinega godrnjanja.

»Ali pa če Trnovo sploh ne bo več …« ni Vanji dala miru klepetava Vulgaris. Namesto da bi Vanja preprosto izklopilo svoja ušesa in se skoncentriralo na vnašanje novih koordinat, je njegova človeška stran opravila svoje in Rx ga je razpizdila. Med njunim strastnim prepirom so se Vanjine nosnice široko razprle in začele vleči vase. Ko je iz nenadnega gnusa res glasno kihnilo, je njegovo čelo priletelo v velik zelen gumb.

Mlada Vulgaris se je začela zlobno hihitati.

»Tokrat bodo koordinate prave, ti rečem! Ti se kar smej, boš videla, ko bo tebi zmanjkalo listov za sesanje, ti bo trda predla!« Vanja si je raztreseno prilepilo čelo nazaj in se poskusilo skoncentrirati na prave koordinate. Ampak hočeš nočeš Vulgaris ni in ni dala miru, neprestano je tarnala: »Kdaj bomo že tam? Koliko svetlobnih let bo še trajalo? Bo tam veliko slastnega listja?«

»Pa daj, utihni že!« je zarjovelo Vanja, vse okončine so se mu prilepile na razne gumbe, nazadnje se je z ustnicami zaletelo v gumb OK in že sta se podala na pot proti neznani destinaciji.

»Vidiš, kaj si sedaj naredila!!!! V tri kiborške rastline, kam greva???«

Vanja ji je nalahno obložilo listke s težo svoje sape.

»Tukaj sva.«

Trnovo 2010. Ob Trnovskem pristanu je Rx bruhnila v reko, katere imena ni bilo v njenem hard disku. Pozelenela je še bolj kot trava, na kateri je razkrečila svoje listke. Vanjo je zaščemelo v prsih. Ni bilo vajeno trnovske atmosfere. Krenilo je proti prvemu objektu in skeniralo fasado in ženico na stopnišču.

»Vanja,« je zaklicala ženica in mu pomahala v pozdrav. Vanja je to spomnilo na njegovo zadnje bivanje v Trnovem. Od takrat je Trnovo dobilo žvepleno barvo s sivimi odtenki. Ženici s peroksidnimi lasmi je dalo znak, da bosta z Rx vstopili v objekt, obložen z aluminijem. Rx je zopet popadel smeh. Tokrat ni bruhala, šlo je namreč zares. Ženica je govorila vso pot po stopnicah v prvo nadstropje. O velikem povpraševanju in slabi ponudbi, o sprijeni cannabis, ki več ne zadeva, o nizki vsebnosti THC-ja. Izpod klubske mizice, ki je bila pogrnjena z idrijsko čipko, je privlekla aluminijasti kovček in ponudila Vanji bankovce, spete v poravnane svitke. Vanja je začudeno pogledalo v ženico. Ženica je pokazala na Rx Vulgaris in predlagala, da skleneta biznis: ona njemu bankovce različnih držav iz različnih časov (ki jih bo Vanja lahko dobro unovčilo na svojem planetu),
Vanja pa naj bi ji predalo Rx Vulgaris, ki naj bi bila visoko nasičena s THC-jem. Rx Vulgaris je najprej ozmerjala Vanjo, kam jo je pripeljalo, kako podrepno od njega, da trguje z njenim mesom. Nazadnje pa je ženico in njene idrijske čipke zalila z bljuvanjem, v katerem je ženica doživela
svojo najbolj nepozabno omamo.

Vanja se je opravičilo Rx: »Rx, res ne vem, zakaj sva pristala tukaj. Mislim, da z nama manipulira nekdo od zunaj!«


Trnovo, obljubljena deželačas

Potovala sva v obljubljeno deželočas Trnovo-2010. Takole je bilo treba. Takole je bilo izračunano. Tako so velevale koordinate, ki so določile obstoj moje idealne partnerke za Razplod. Moralo sem se Razploditi, saj sem ravno vstopilo v fazo zrelosti, ko so moja maternica in testisi zasijali kot tri lune X-fondovega planeta. Mojo življenjsko sopotnico Rx Vulgaris, ki so mi jo ob zadnji regeneraciji zasadili v lasišče, sem še zadnjič popršilo z vlažilcem po listih. Pravkar sva prišla v čuden čas, v čas, ko se dekleta niso družila s fanti, ne, morala so biti doma. To je bilo sto let pred trenutkom, ki ga tako nestrpno pričakujeva.
»Vidiš, kam sva prišla? Ne boj se, skrilo te bom pod klobuk, nihče te ne bo videl!«

Rx je zatrepetala, ko je okoli sebe videla zaraščene moške poglede, polne nejevolje in utrujenosti. Bil je namreč jutranji čas, čas mrzle, neusmiljene zime, ki ni prizanesla nikomur, vsi so se morali odpraviti na delo. Jaz prav tako, skupaj z mojo sopotnico imava pomembno opravilo.

V tem prostorčasu morava najti vlažilec za ljubo Rx – začuda se pri potovanju skozi časprostor niso prenesli vsi predmeti. Pravzaprav je bilo potovanje varno samo za žive predmete, takšne, kot so bili tile mrkeži, ki so hiteli skozi ledeni piš. Najin razpršilec se je razblinil ali morda ujel v katero od časovnih pasti, črnih lukenj, ki so še najraje prežale na plodne pare, kot sva bila midva. Kot bi jih podvojena življenjska sla – in svetloba, svetloba! – za razplod zrelega Vanjoida sapiensa nezadržno vlekla k sebi, ne pa obratno. Vanja se je na dolgem popotovanju k združitvi z Rx Vulgaris eni takšnih lukenj izognil samo zato, ker je vanjo zalučal sprej.

»Ihh,« ga je iz premišljanj prebudila Rx.

Vanja se je popraskalo po glavi in potem svoj s plišem oblečeni kovinski prst »rožici« podstavilo pod brado. Čohalo jo je in žgečkalo, mala pa je spuščala rezke visokofrekvenčne vriske, ki so Vanjo takoj vzburili … Tudi prej, ko še ni sijalo kot X-fondov planet. Zdaj pa je bil učinek Rxinih vriskov potrojen, in čeprav sta bila na ulici, na sedežih mrzle avtobusne postaje sredi trušča kočij in mrkih pešcev, se Vanja ni moglo upreti dražestnemu vabilu. Iztegnilo je vseh dvanajst prstov, razprlo živčne končiče, na tisoče njih, da so završali v zraku, in preden je dalo dlani k glavi, lasem, so se končiči že prisesali na kratke lase, ki so obkrožali Rx. Začela se je ... predigra! In to brez razpršilca. Rx je pljunila v goščo las in končičev in razprla lističe.

Rx se je preveč vzburila, Vanjin prstič je zaobjela tako tesno, da je na vrhu počila kožna prevleka in ven je pogledal metalni parkelj. Kadar se Rx vzburi tako na polno, jo je skoraj nemogoče ustaviti. Vanja je ne bi mogel, tudi če bi hotel, saj so bile koreninice čisto prepletene z delčki njegovih možganov, in na tistih delih, ki sporočajo telesu občutek užitka, je Rx zmeraj rada okrepila prijem, in takrat se je Vanji kar mešalo.

Rx je začela krvaveti iz desnega ušesa. To se ji je vedno zgodilo ob takih trenutkih. Vanje to ni ustavilo. Vedelo je, da mora za razplod žrtvovati nekaj Rxinega ušesnega masla. Orgazmatronični val je vibriral po telesu Vanjoida sapiensa. Postkoitalni kontakt je pri Vanji upogibal metalno povrhnjico. Metalne pore so pričele puščati tekočino, ki je kapljala po Rxinih režah. Razplod je terjal svojo žrtev – Rx je ostala brez enega biomehaničnega listka. Njeni končiči niso čutili ničesar več, le njen omrtvičeni štrcelj je nabrekal od razplodne tekočine.

Vanja je bilo oplojeno bitje. Prvič, morda ne poslednjič, so se mu oči zakotalile v notranjost optičnih loput. Maternica se je ugnezdila med njegovimi testisi. Toplina je prvič nadomestila metalni hlad njegove korpulentne vsebine. Brhetanje, prijetno in ščemeče, je zmotil le avto pred objektom. Trlo se je ljudi – vsi so čakali na rojstvo predsednika krajevne skupnosti Trnovo.


Večna klorofilija
Nekega običajnega popoldneva, ko je bilo sonce še visoko na nebu, se je Vanja skrival v rastlinjaku. Ta kiborg, včasih fant, včasih dekle, nikoli ni hodil ven, ko so sončni žarki božali rastlinje, neskončne trakte letečih avtomobilov in lebdečih hiš. Ta čas je raje preživel z Rx Vulgaris, saj je bil takrat najboljši čas za izmenjevanje energij; takrat je bil Vanja moški, ki ga je Rx Vulgaris ljubila. A kaj, ko so sončni žarki le redko pokukali iz gostih temnih oblakov, ki so se desetletja nabirali na nebu.

Vanja je obril svoja poraščena ramena z eno samo žiletko. Ko se je njegovih prsi oklepala Rx Vulgaris, so bile dlake Vanjev edini razpoznavni znak, in vedel je, da jo bo gladka koža zmedla in odvrnila od izmenjave sokov. Vanja je še zadnjič napudral svoje bujne prsi in si mednje zataknil čip. Nedrček je komaj poveznil čez prsi, toliko mlečnih žlez se je že nabralo v njih. Vsega tega Rx Vulgaris ni mogla niti slutiti. Ko je bila v fazi produciranja klorofila, se je le nemo oklepala steklenih sten rastlinjaka. Mimo so brzela ogromna kolesa cestnih vlakov. Kolesa so se nemo sukala v nedefinirano smer, kot bi jih vodil le perpetuum mobile, brez šoferja za volanom. Čas je polzel skozi neutrudno kolesje, dokler klorofil ni nabreknil in napel mesnatih listov. To je bil znak za konec hibernacije. Vanja se je tega dobro zavedal, preden se je odločil Rx zaliti z nutricidi.

Dnevi z Vulgaris so hitro minevali, Vanja je bil zadovoljen. Dokler nekega dne ne prejme sporočila. Čisto iz sebe pridivja v rastlinjak in meni nič tebi nič grobo zgrabi svojo biomehanično ljubezen in panično izjavi: »Skozi čas bova morala!« Mudilo se je. Kar naenkrat to mirno okolje, v katerem sta simbiozneža preživela večino svojih življenj, ni bilo več varno. Vanja je panično začel poskakovati naokrog in grabiti za bližnje predmete. Mudilo se je. Rx je delovala zmedeno.

»Čez minutko ti bom vse razložil,« pravi Vanja, trepljajoč svojo Vulgaris. »Vse, kar vem, je, da bodo naš planet uničili v naslednje pol ure in da imava manj kakor dvajset minut, da prispeva do gozda.«

Ne kateregakoli gozda, ampak do drevoreda ob Gradaščici na robu Trnovega. Leta 2010 so tam osnovali podzemno skladišče devterionskih konic, orožje, s katerim bodo leta 2180 obstreljevali vse neposlušne planete kolonije, kamor so poslali kiborge kot delovno silo. Toda marsikateri kiborg se je, tako kot Vanja, rajši udejstvoval v rastlinjaku ali pa poležaval v kakšnem drugem prijetnem, klimatsko urejenem prostoru s svojo družico ali drugom rastlinske ali živalske vrste.

Nič ni razlagala svoji Rx Vulgaris, čeprav ji je pojasnilo o hitrem premiku obljubila. Vanja in presenečena Vulgaris sta se znašli ob Gradaščici. To je bilo to. Treba je bilo ukrepati hitro in rešiti svoje ljubo domovanje. Znašli sta se na ravni strehi skladišča devterionskih konic. Vanja je Rx vzela iz žepa in jo dvignila visoko v zrak, da so jo obžarili žarki zahajajočega sonca.

»Napoji se, napoji se, klorofilček moj,« je Vanja zapelo otroški napev, medtem ko je Rx vračalo v mračni, a varni žep. Vanja ni moglo drugače, kot da se je spet prepustilo klorofiliji – fantaziji o tem, kako leži na gozdni jasi sredi varnega gozda, leži tako dolgo, da njegovo telo začnejo obraščati pomendrane vitice mehanorastlin, medtem ko se Rx, posajena na njegov prst, s svojimi končiči in mehanolistki začne počasi ovijati okrog njegovih bujnih prsi. Čas se meri v stoletjih ...

Vanja se spotakne, a se nič ne obira, steče po temnem hodniku in odpira vsa vrata, s komolcem v jeklene pregrade dela velike luknje, da bo kasneje, ob povratku, iz njih v hipu izvleklo po eno konico, ravno prav, da jih po eno na glavo usmeri v inženirje, ki so svoje znanstveno delo z devteroni prepustili pohlepu politike ... A ko je hitelo in vlamljalo v skladišča, je Vanja vedelo, da zna biti ta herojska gesta njun konec. Nežno je pritisnilo dlan ob nabrekli žep, Rx Vulgaris je zvedavo pokukala iz svojega rastlinskomehanskega zavetja in Vanja jo je počohalo po temnozelenih cvetnih listih.

»Bo?« je vprašalo in potem v odgovor na svoje obupano vprašanje stegnilo roko v prvo sobo s konicami. Z orožjem pod pazduho se je vračalo na streho. Ko je vzelo zadnjo, se je spotaknilo na istem mestu kot pri vstopu. Zaklelo je, hotelo pobrati izpuščeno konico in opazilo, da se je devteron razlil po tleh, po tleh, ki jih ni bilo več, tako kot ni bilo več stavbe ne zelene vrbe ob njej – kot vsak čas ne bo več niti delavcev niti kolonij niti prihodnosti, ampak samo še lebdenje v večni klorofiliji ...

V jasnem pasjem očesu
Skoraj so naju že dohiteli. Če ne bi mojih pljuč poganjala Vulgaris, bi bila zdajle popolnoma zadihana. Spet potipam obloženi levi žep temnega plašča, ki uspešno prikriva moje iznakaženo telo. Še si tu, pomislim. Zašepeta mi, naj pohitim. Njihovi psi so naju že skoraj dohiteli. Še nikoli niso bili tako vztrajni. Na vrhu se začne prikazovati streha neke koče. Med tekom odskočim od nekega nagrmadenega drevja in ga potisnem v globino, psom naproti. Vsaj nekaj časa nama prihrani. Hitro vdrem v kočo in se sesedem za zaloputnjenimi vrati. Za zidovi kmalu zaslišiva renčanje. Sežem v žep in jo potegnem ven. Pobožam njen mehanski listek.

Seveda ne gre za navadno leseno kočo, v kleti je nameščen eden od neštetih vstopno-izstopnih potovalnikov (njihovi predniki so bile arhaične telefonske govorilnice). Ampak pustimo zdaj zgodovino potovalnikov. Hitro vnesem koordinate. Trnovo 2010. Psi se zaženejo v prosojno steno potovalnika, a že v naslednjem trenutku zbledijo. Vulgarine liste si prislonim k dihalnemu organu. Od živčnosti kar ne neham sopsti, res so me skoraj raztrgali tile psi. A vseeno. Rajši psi kot njihovi lastniki, ki so me samo zaradi mojih dvojnih spolovil obtožili čarovništva. Moja spolovila bodo v Trnovem 2010 prednost. Tja se zatečejo taki, kot sem jaz. Rx Vulgaris mi vrača sapo. Barve se zlivajo in med potovanjem pritisne neznosen hlad. Z Rx Vulgaris trepetava.

»Diham,« pomislim pri sebi in odprem oči, napolnjene z močefitom. Potovanje je preseglo časovne koordinate. Prebledela Rx Vulgaris prisloni list na moje prsi. Tu sva. Končno! Odkar so v koordinate vgradili mehansko budilko, je nemogoče zamuditi na tradicionalno podelitev Bevkovega prstana.

Jaz, Vanja, sem se privadila na ženski spol, število in sklon. Zato tudi v Trnovem ne bom »ono«, kljub priznanju. Spol so mi vgradili v jezik. Tega ne bo pozabila omeniti na podelitvi priznanj za presežke v biomehanični reprodukciji spolov. Mehanski listek ji je spolzel po reži, ki ji pravijo usta. Rx Vulgaris je še vedno trepetala od strahu pred podivjanimi psi.

»Konec je,« ji je prišepnila Vanja, »ni nama več treba bežati.«

Zadovoljno je potežkala njen mehanski listek. V njem se je pretakalo vedno več mehanske energije. V zaodrju nista bili opaženi. Ostali nagrajenci so ju pustili sami med štirimi stenami. A tedaj pod vrati opazita sence štirinožnih psov, ki renčijo, da v sobico sili njihov žvepleni zadah. Tega tu, v zaodrju Cankarjevega doma, nista pričakovali. Psi so jima bili še vedno na sledi. Ali pač ne? Sem si vse skupaj izmislila, je pomislila Vanja.

»Blodim?«

Povezovalec slovesne prireditve je pokukal skozi žametne zavese in ji pomignil: »Ste pripravljeni?« Tudi ta nesrečnež je mislil, da ju je zaradi »zmešnjave spolov«, kot so njuno mnogoterost vljudno opisovali tukajšnji gospodarji psov, najvarneje nagovarjati v množini. A čakaj, se je opomnila Vanja, kakšni gospodarji psov neki, tu stojiva zato, ker so v Trnovem gospodarji pod rušo, psi prevzgojeni v neškodljive cucke in vodnike slepih vseh spolov, zato je ves strah odveč. Globoko je zajela zrak in Rx Vulgaris namenila spodbuden nasmešek, saj je žveplena razjeda, tisti vonj, očitno res prišla v zaodrje iz spomina.

Vanja pokima, zavese se razprejo, žarometi jo za hip zaslepijo in potem se zave, da jo povezovalec programa, znani ultrapokvirjeni aktivist, kot je slišala praviti za odrom, vodi k mikrofonu, kjer mora povedati vse, vse, kar jim gre, tudi tukajšnjim, in potem, če se prej ne zgrudi od treme, mora zavrniti priznanje. Reči mora, da bi ga sprejela z veseljem, vendar ga ne more, ker bodo sicer v Trnovem pozabili, da je ono, drugo, in počasi bo še sama pozabila, kdo in od kod je. Doma so ji v jezik vgradili ženski spol, od zmeraj ga je uporabljala in tako počasi izbrisala svojo dvospolnost. A zdaj in tukaj je imela občutek, da bo lahko iz globin spomina sestavila neko novo osebo, na katero se bo ono, drugo, lahko naslonilo. V Trnovem so imeli hudo underground sceno, in računala je na te čudovite ljudi, o ja. Ko je zajela sapo, da bi končno izdavila vse to iz sebe, jo je prehitela Rx Vulgaris. S svojim zakvirjenim glasom je trepetaje in čudno počasi zaklicala v slepečo svetlobo: »Oooo neeee!«

Zadnja stvar, ki jo je Vanja videla, preden so jo raztrgali stekli psi, je bila njena lastna migetajoča podoba v jasnem pasjem očesu. Zadnja stvar, ki jo je slišala, preden sta skupaj z Rx Vulgaris izdihnili, je bil Vulgarin klic: »Ljubiiiicaaaa, nasviiiidenje v naslednjiiii vojniiii!«

Delavnica 'Svetovi drugih'

ŠKUC-evi Ustvarjalni ponedeljki vabijo na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje znastvenofantastičnih zgodb

Meniš, da »ne znaš pisati«, »nimaš inspiracije« ali »zadostnih izkušenj«? Potem te na delavnici čaka veliko presenečenje, kajti vsi ti zadržki bodo - kot se za takšno delavnico spodobi - odpadli!

Kratkemu pogovoru o vsebinah, ki te najbolj zanimajo, in žanrskih posebnostih znanstvene fantastike, bo sledila skupna odločitev o dogajalnem času, prostoru in likih, ki bodo nastopili v zgodbah.

Tako kot pri stripovski ali glasbeni skupinski improvizaciji („jam session“), se bomo posedli v krog. Vsak bo začel pisati svojo zgodbo, po petnajstih minutah jo bo podal sosednjemu udeležencu, ki bo napisano prebral in v naslednjih petnajstih minutah zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsaka udeleženka ali udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če bo udeležencev (denimo) pet, bo tako v uri in pol nastalo pet zgodb. Delavnico bomo zaključili z branjem zgodb in – po vsej verjetnosti – obilico smeha.

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

Info center ŠKUC, 1. februar 2010, med 17. in 20. uro. Prijave zbirajo osebno v Info centru ŠKUC na Starem trgu 21, po elektronski pošti info.skuc@guest.arnes.si ali po telefonu na številki 01 421 31 42 vsak dan med 12. in 20. uro.

Še to: Po dogovoru nastale zgodbe lahko ilustriramo ali/in oblikujemo v knjižico. Vsakdo bo prejel dva brezplačna fotokopirana izvoda. Druga možnost je, da zgodbe objavimo na posebej v ta namen odprti wiki strani (to je povezava na wiki stran z zgodbami v nemščini in angleščini, napisanimi na podobni delavnici v Salzburgu; brezplačne wiki strani omogočajo enostavno urejanje in spreminjanje že objavljenega, s tem pa je mogoče tudi spletno nadaljevanje delavnice).

Delavnica kljub dostopnosti orodij za neposredno skupinsko delo na spletu vztraja pri izvedbi v „resničnem“ prostoru in času ter uporabi staromodnih pripomočkov kot sta pisalo in papir, ker se bomo na ta način osredotočili na zgodbo in drug drugega, ne pa na popravljanje „zatipkanih“ napak.

Povezave: primeri zgodb, ki so nastale na podobnih delavnicah l. 2008 na festivalu Ladyfest v Amsterdamu (vabilo in zgodbe) ter na že omenjeni delavnici, ki je potekala lani na konferenci Civilmedia v Salzburgu (vabilo in zgodbe).

Porno dlake na jeziku

Dlake na jeziku: napoved oddaje.

O pornografiji:
Pornič z medvedom - prvi del!
Pornič z medvedom - drugi del!

Premiera oddaje Dlake na jeziku, ki se tokrat posveča pornografiji, bo v MC Medvode oz. klubu Jedro v četrtek, 28. januarja 2010, ob 20.00. Kdor je na vest.si že videl prejšnji dve oddaji, posvečeni smrti (dober začetek!) in potrošništvu, vsaj približno ve, kako resno raziskovalno novinarstvo jemlje mlada ekipa iz Medvod, in kaj lahko pričakuje na premieri. Oddajo o pornografiji na tem mestu priporočam (kaj pa druzga) tudi zato, ker sem vmes imela svoj jezik...

Podrobnejša napoved je objavljena na spletni strani MC Medvode. Tule pa je zemljevid.

Uredniška vaja iz nekorektnosti

Luksuzna vaja iz nekorektnosti je neavtorizirani, a kljub temu objavljeni uredniški naslov članka o muzeju in študijah Jugoslavije, ki je izjavo o specifični "vaji iz nekonkretnosti" najprej spremenil v "nekorektnost", potem pa jo je posplošil na vse omenjene pobude, projekte in dogodke - kar ton in poanto članka precej spremeni.

Prispevek sva napisala z Daretom Pejićem in ne jaz ne on ne misliva, da so omenjene pobude in projekti "nekorektni", še manj pa, če smo že pri tem, da je (politična) "nekorektnost" nekakšno luksuzno ali privilegirano 'stališče' tistih, ki si jo lahko privoščijo... Če je bilo skratka z "nekorektnostjo" mišljeno nasprotovanje zgodovinskemu revizionizmu in lokalnim etnonacionalizmom, potem je to kvečjemu zelo konkretna in naša skupna, prav nič prestižna dolžnost!

Članek je izšel v današnji izdaji Objektiva (sobotni prilogi časopisa Dnevnik). Prvotni naslov Kako na 870 m² razstaviti zgodovino Jugoslavij? na tem mestu vodi do njegove spletne izdaje.

Ker v spletni izdaji pod večino fotografij ni podnapisov, brez njih pa je kontekst nejasen, jih spodaj objavljam še enkrat.


Fotografija iz depoja Muzeja zgodovine Jugoslavije, ki hrani izvirna darila za Titota. Ljudska kultura!



Katarina Živanović, v.d. direktorja muzeja Jugoslavije in prof. Milan Ristović z beograjske Filozofske fakultete na konferenci Novi Stari muzej o novi stalni zbirki Muzeja zgodovine Jugoslavije (fotografija: Jelena Čelebić).



Najdražji eksponat v zbirki: Titova medalja. Njena ocenjena vrednost je milijon dolarjev (fotografija: Dare Pejić).


Fronta svobode je prvič izšla leta 1943. Naslovnico je oblikoval Voja Dimitrijević, prve članke je podpisal Meša Selimović. Na spletni strani nove Fronte svobode bo kar dvainšestdeset letnikov časopisa kmalu dostopno v digitalni obliki (fotografija: Arhiv Fronte svobode).



»Od kafane do festivala 'visoke umetnosti'«, je nastop turbo folk zvezde Dragane Mirković na Wiener Festwochen komentiral beograjski časopis Vreme. Video instalacija Sama je v okviru razstave Gender Check do 14. februarja 2010 na ogled v dunajskem MUMOK (fotografija: Draško Gagović).

čist mim

za prvi januar verjetno še nkol ni blo revolucije. so pa drame. a sinoči, ko sva se s cimrom komi pobrala s toplih kavčev in dek v dnevni, spremenjeni v kino s platnom in pravim saund sistemom, in se spravla v kuhno, kjer so s šampanjcem v zraku že čakale punce, bilo je minuto do ali čez polnoč, sva se na vratih še enkrat zasukala v mir tiste sobe, čudežno lepe s preprogami in dekami in kupi blazin v sijočih rdečih odtenkih.

potem smo obstali na robu smeha, s kozarci na ustnicah, slovesno, kot se spodobi. ko sva se vrnila v dnevno, odmaknjenost, mi je prišlo, da bi odprla vrata. šla sem na balkon in rekla, da je ob takih večerih, na konec leta s koncem polne lune in razlivanjem barv nad bloki, moral obstajat kak tak običaj, da moraš odpret vrata in okna in pustit rečem, da pridejo in grejo. ali ostanejo kjer so, če jim paša.

vrnila sem se pod kovtre. spet mehčala ude. vesela, da smo si pustili dihat. celo punce, ki jim je prvi od mnogih usekal na govorjenje in smeh, so pustile dihat. domače jim je blo, tko so si naredile. jst sem šla vleč tišino nase in naokrog, k ostalim, ki so negovali svoj prostor v metežu besed. ne, za prvi januar zihr še ni blo revolucije.

Getting the blues with Tom Robbins

Review of Tom Robbins' Even Cowgirls Get the Blues (1976)
(Full text.)

(Excerpt)
There's girls on the Rubber Rose who are political, but I don't share their views, Jellybean Bonanza says to Sissy. I got no cowgirl ideology to expound. I'm not recruiting and I'm not converting. (...) Delores del Ruby makes a big fuss about cowgirlism being a force to combat cowboyism, but I'm too happy just being a cowgirl to worry about stuff like that. Politics is for people who have a passion for changing life but lack a passion for living it. (152)


First edition cover from 1976

In other words, Bonanza is convinced that politics are dull, ideology-driven and incompatible with creative, joyful and supposedly non-ideological resistance that she choose for herself. This dichotomy is stipulated in the novel's climax where the cowgirls from the Rubber Rose ranch are facing a battle with the federal police (a remake of the classic Western shoot-out).

The FBI is there because the girls have kept the last flock of migrating whooping cranes in United States at their lake for a suspiciously long by feeding them LSD, prevented authorities from accessing the flock, and refused to negotiate. When the protagonist, SissyHankshaw, returns to the ranch, and despite the situation, her cowgirl friends organize a small welcoming party behind the barricades because, well, Sissy Hankshaw Gitche had returned and a party was only proper (368). 'Aint' that just like women,' growled the ghost of General Custer, peering through the grass. Yes, oh yes yes yes sweet yes. Ain't that just like women, indeed, (368) is the narrators comment who quickly corrects himself by adding that ghosts, because they can walk through the walls, have a tendency to generalize (...). Your author, however, should know better. What should have been said was not 'just like women' but 'just like some women' or, better, 'just like the feminine spirit'. All women do not possess the feminine spirit (368).

Tom Robbins's essentialist definition of “femininity” seems to be reserved for women who have joined the party. The women who stay on the barricades are seen as unfeminine, and the way this notion connects to Robbins's idea of Sissy's “magical” and “poetic” innocence is further established when he adds that they did not join the party because Sissy meant nothing to them; she was noncowgirl. A goofy-handed freak. An older woman who had starred in advertisements that had told them that their cunts smelled bad (368).

If the only women in the novel who criticize Sissy's politics (or, rather, their absence in the traditional sense) are in Robbins's view unfeminine, it is further possible to claim that the writer's perception of women's feminist political engagement is quite stereotypical: it is “essentially masculine” and turning women into men because they fight against authorities in a “masculine” way: in this case, with armed struggle, supposedly inappropriate for women who are “pacifist by nature”.

Still, rather than concluding that political violence is, in Robbins's eyes, less important or valid than Sissy's poetic rebellion, I would suggest that the final pages of Cowgirls hint at his Jungian understanding of “femininity” and “masculinity” as different ways of perceiving and approaching reality, not as qualities pertaining to people of different sexes. His controversial view is feminist in the sense that Robbins is aware of both material and (to a lesser extent) metaphysical foundations of gender asymmetry in the West.

However, I see it as controversial exactly because it seems that the basic condition for Sissy's indeed poetic and magical fight against assimilation and normalization is her political ignorance, guaranteed by her physical and mental “perpetual motion” which re-introduces the utopian idea that in order to challenge the axis of domination, one has to step outside the social order; one has to ignore rather than subvert “the master's tools”.

This position is utopian because, as Sandra Harding and Donna Haraway have shown, it is impossible to inhabit “the culture of no culture” unless you sacrifice the very differences that constitute your accountable position in the world and at the same time believe that you have in this way “exited” the world (discourse).

Tom Robbins favors Sissy's feminine, natural, poetic, magical, pure and individual resistance to the collective, separatist and armed struggle of cowgirls fighting against cowboyism. However, he does not dismiss the latter as irrelevant. Even Cowgirls Get the Blues reads as an attempt at questioning what counts as “significant resistance” and offers an answer, similar to that of Sandra Harding: the proliferation of narratives of resistance is possible only by abandoning Cartesian dualism. While Robbins fails to do so in the context of his essentialist feminism, he successfully constructs a shifting postmodernist narrative in which there is space for a multitude of voices.

The Chink observes that in times such as ours (...) when there is too much order, too much management, too much programming and control, it becomes a duty of superior men and women to fling their favorite monkey wrenches into the machinery. To relieve the repression of the human spirit, they must sow doubt and disruption (229). If the reader is willing to join this postmodern game, he or she will learn that feminist politics are not immune to totalizing accounts of “subversion” and “liberation” and that “disruptive” strategies of resistance are situated – they are specific responses to specific mechanisms of disciplining.

Moreover, this poststructuralist approach allows one to see why the playful and shifting narrative in Cowgirls is necessary for contextualizing the “middle ranges of agency” between the “extremes of compulsion and voluntarity” (E. K. Sedgwick). It also allows one to see why the novel ends in a fit of laughter and does not joins the mourning rock that “weeps for the cowgirls who think like cowboys”.

Like cowgirls, Robbins seems to get the blues when he is forced to choose between politics and poetry.

2010: The Year We Make Contact!

It could be, of course, an artifact of random chance, cosmic noise or even just a glitch in the technology... Nevertheless, the two penguins wish you many successful transmissions in 2010!

Girl G.M.O.

Nagrajeni robni zapis!

Spodnjemu in devetnajstim drugim robnim zapisom LUD Literatura podarja dvoletno naročnino na revijo Literatura, Tini Vrščaj za njen zapis o novem Virkovem romanu Ljubezen v zraku pa tisočaka. Čestitke! Tudi Tanji za njeno ojštro pisavo.

Tanja Lesničar-Pučko: Na preži (Modrijan, 2009)
Novinarka Tanja Lesničar - Pučko s svojimi kolumnami že od leta 2002 kali javni red in mir. Tudi izbor, objavljen v knjigi Na preži, je strašno moteč. Ne gre za to, da bi njenim zapisom knjižna objava tako rekoč podarila večjo težo, temveč za to, da tudi štiri, pet, celo sedem let po izvirni objavi še vedno razburjajo. No, vsaj tiste, ki tudi v teh ciničnih oziroma »posthumanističnih« časih verjamemo v občo človečnost.

Ker nima nobenih manir in si upa stopiti na etično stran argumenta, se zdi, kot da piše v afektu, da s svojo strastjo pretirava. Je mogoče, da res verjame v moč refleksije?

Zmoti to, da na le redko zaznane neenakosti gleda z roba, od koder je razgled brez dvoma najboljši. Pa to, da redno objavlja v mediju, ki ob televiziji še najbolj odločno vpliva na to, kaj bo v Sloveniji štelo za javno, in kaj za zasebno, a ji kljub temu v javno uspe vključiti glasove dotlej nevidnih – in nezaslišanih. Kar ni malo in ni lahko. Namreč, povedati tisto, česar sami ne bi znali dati v besede, in tisto, o čemer se tako ali tako ne govori, in to napisati tako jasno, da bosta razumela oba, trgovka in teoretik.

Discussion about participatory culture...

...and technology in on- and off-line networks took place at the Civilmedia conference in Salzburg on Saturday, November 7th 2009. The audio recording of the debate was published on the CBA (Cultural Broadcasting Archive) site and can be heard here.

Initially, Alek Ommert was supposed to join the conversation but could not make it. Instead, Sonja Prlic spoke about Frontiers, an online computer game about crossing borders. Rosa Reitsamer spoke about the Vienna-based feminist and anti-racist series of discussions Female Consequences and about the DVD and online publication Dig Me Out dedicated to female musicians and performance artists. I spoke about Rdeče zore festival and a little bit about my recent blogging experiences. The debate was moderated by Elke Zobl.

Rosa Reitsamer, Tea Hvala, Sonja Prlic, Elke Zobl (Photo by Dušan Dobiaš).

Pogovor o pornografiji na Radiu SLO I

Preteklo sredo, 11. novembra, sva z dr. Renato Šlibar v radijski oddaji Izlivi govorili o mainstream, nekaj malega pa tudi o neodvisni in queer porno produkciji. Oddajo je vodil Mitja Blažič, tako napoved in posnetek oddaje kot tudi psevdo-psihoanalitične in do feminizmov odkrito prezirljive komentarje nekega zvestega poslušalca pa samo zate hranijo v tem skladišču.

In Other Worl(d)s Workshop: The Salzburg Stories

The collection of eleven sci-fi stories, co-written at the Civilmedia UnConference 2009 in Salzburg on Friday, November 6th, can no longer be reached due to broken links. Sorry! If I ever manage to recover my old hard drive, I will post them here. Until then, you can check out the photos and read Debi's and Dušan's reports from Salzburg.




Here are some photos... taken by Dušan Dobiáš & me.






Thanks to Civilmedia for making the workshop possible and, of course, to everyone who left the workshop chuckling: Cristiane, Debi, Red, Dušan, Paul, Sarah, Christian, Nikoletta, Jenny and Imre. Big thanx to the transcribers and decoders our charmingly illegible handwritings...

An Exercise in Collaborative Writing at Civil Media '09, Salzburg

In Other Wor(l)ds
An Exercise in Collaborative Writing
Friday, November 6th 2009, 10.00-12.00, JUFA Salzburg

At the workshop, we will discuss and practice collaborative writing in the genre of feminist-queer speculative fiction. We are going to hold individual authorship hostage for two hours. Because of time limits, we won’t wait for inspiration. Since we aren't professionals, we won’t worry about controlling the narrative either.

We’ll jam. Assuming there will be six of us, we’ll end up with six stories. Each of us is going to begin by writing his / her own story. Fifteen minutes later, you’ll pass the text to the next person. After reading it, she / he / xe will continue where you stopped. The workshop is over when everyone has written a part of every story. If there is time left, we can also mix, polish, dismember or assemble all of it.

If you can, bring your notebook. If we have six, we can make an online zine immediately after the workshop. If not, bring your old school pen!

*

The workshop rests on the idea that while technological innovation, such as online open-access media, does influence socially innovative uses of that – and older – technologies (for example, zines), innovative articulations of ideas also change the use of existing technologies. As any science fiction reader will tell you, speculations about new technologies can suggest technological innovation. Feminist-queer sci-fi readers might add that social speculative fiction also suggests social change. For example, science fiction can turn ideas into characters. Since ideas disguised as people are inevitably gendered, we will genderfuck with character roles and try to embody some utopian ideas along the way. But first, we’ll make up the characters and discuss the rules.

This is what we did at the Ladyfest in Amsterdam last year.

Type: Workshop
Language: English
Suggested overall duration: 2 hours
Suggested number of participants: 6, no previous experience (or gender;) necessary

The Civilmedia09 "unconference" is going to take place at JUFA Salzburg. Address: JUFA Salzburg, Josef-Preis-Allee 18, 5020 Salzburg, +43(0)662/84 26 70 / Map

I will also participate in the panel on Participatory culture and technology in on- and offline networks on Saturday, Nov. 7th, at 10. 00. I'll speak in the name of feminist and queer festival Rdeče zore / Red Dawns from Ljubljana. Details.

Pozzoromolo, My Trans Body and I

Pozzoromolo and My Trans Body and I are two attempts at re-appropriation. At reclaiming and doing something pleasurable with what's been "taken from me"; at becoming comfortable with a situation in which I felt I was being asked to dissociate the idea of "myself" from the image of "myself".

I turned into fiction when my portrait photo taken by somebody whom I trusted appeared on the cover of a novel without my knowledge. The novel Pozzoromolo was written by an autor I never heard of, L. R. Carrino from Italy, and since it is going to be released next week, the image even suggested that I might be, at this stage, a fictional character on the brink of emergence: a sort of tabula rasa.

Still, this writer was my friends' friend, and from what I could read, queer too, so in theory, the book should be just fine. Because of that, and because the publishing house seemed to be rather small, I did not care about it being illegal, or thinking it should be, but I found it unethical. Even if it obviously flattered me to be there - the photo is brilliant - I was offended by the fact that he never bothered to ask.

And yet, isn't it funny to think that my "heart jerked", as he put it, because I rely on the absurd idea that "my" image (whether taken by others or me) can correspond with my idea of "myself". Or even that it belongs to "me". The idea is absurd because it rests on the conviction that you can control what others will see in your face, what they'll read from your clothes, and what they'll assume.

On the street, the clothes definitely do the talking. This morning, when I came to Metelkova, some teenagers were hanging out under the tower, and when I cycled past, one of them shouted: 'Piflar, pejt u šolo! 'Go to shool, nerd!' Proof that some readings might be more pleasurable than others? Or the ultimate sign that we are all, in this sense, trans? Written all over and changed with every (re)appropriation? This is my re-appropriation of Luca Donnini's photo as it is going to look on the cover of Pozzoromolo.

Re-appropriation 1: Pozzoromolo

There is another one. A girl called Anna-Carin Isaksson took pictures of feminist-queer girls in Ljubljana some years ago, including myself, for a school project with the idea that they are going to be published in a final school book. That image was, by not such an improbable chance, found much later by my friend Anna in a Swedish "feministisk kulturtidskrift" called BANG. There, the photo illustrated an article entitled Min transkropp och jag. Or, in English, My Trans Body and I. How appropriate, I thought, and took it.

Re-appropriation 2: Min transkropp och jag

Bronhitis - s/t demo (2007)

 Tape recordings, bass, metronome and voice. Recorded in 2007.

1) Nikotin

2) Fani
Today, he’s going to sit next to me.
He sat next to me yesterday.

Sunday… I saw… Janez, the priest.
Sunday… I saw… Janez, the priest.

Condolences, she was sick.
What can you do, what can you do.
Won’t be coming this week. Condolences.

3) Ultrazvočnik

Poslala je vabilo na žur. Podpisala je sebe, moža, psa in »otročička«. Na naslovnico je prilepila fotokopijo ultrazvočnega posnetka svojega trebuha. Na posnetku je gibanje, teža, mnogo zvezd v nôči. Prosojnost in snov, ki se iz vsake točke širi na nešteto novih: oblak, dim, pepel, pesek obenem. Obrnila se bo od znotraj navzven. Njena mehkoba se bo strdila v kožo nekoga, ki bo od znotraj spet ves mehak.

… naj diha z mravljami in troti. Naj bo nikogaršnji. In naj ne bodo žalostna telesa deklet, ki se nikoli ne bodo nabreknila v najdaljši čudež. Naj ostanem v zavetju trebuha, rok, misli. Naj se ne zgostim v človeka, temveč v pepel ali pesek. A če že: potem naj bom iztegnjena roka, ki v bolečini in radosti, kot pravijo, gre svojo pot.

Ultrasound Speaker
She sent an invitation to her party. Signed herself, her husband, their dog as well as their “baby”. Glued a photocopied ultrasound image of her belly to it. There is movement, weight, there are many stars on that image. Transparency and matter, spreading from each point to numerous others: a cloud, smoke, dust and sand all at once.

She is going to turn inside out. Her softness will harden into skin for someone who is going to be all soft on the inside again.

…let it breathe with ants and drones. Don’t let it belong. And don’t let girls’ bodies sadden if they may never swell to the shape of the longest miracle. Let me stay in the shelter of bellies, arms, thoughts. Don’t let me thicken into a person but into ashes or sand. And if I do: let me be a hand stretched out, one that, as they say, walks its own path in both pleasure and pain.

4) Reka v temi 
Reka v temi je močvirje.
Meglice hrumijo.
Nad mostom – tišina.

Ob šestih zabrnijo stroji.
Pogovarjamo se kriče.
Mož ob stroju posluša bitje svojega srca.
Bum-bum, bum-bum, bum-bum.


The River at Dawn
The river at dawn is a swamp.
Haze hums.
Above the bridge -- silence.

At six, the machinery roars.
We talk screaming.
Machine man listens to his heart beat.

Bum-bum, bum-bum, bum-bum.
Bum-bum, bum-bum, bum-bum.

5) Nerve

Spol kot dolžnost

Interseksualnost in ideologija naravnega v slovenski medicini
V sredo, 6. avgusta, sem bila gostja oddaje o spolnosti na Radiu Slovenija I. Oddajo pripravlja in vodi Mitja Blažič, v takratni pa sva o interseksualnosti in drugih spolih, ki štrlijo iz dvospolne matrice, govorili s Tonjo Blatnik. Bolje rečeno, vred z novinarjem sva kar preveč spoštljivo komentirali izjave prof. dr. Tadeja Battelina, endokrinologa, ki na Pediatrični kliniki vodi strokovno ekipo (sestavljajo jo še genetik, psiholog in dva kirurga), ki v Sloveniji odloča o usodi otrok, rojenih z »motnjo v spolni diferenciaciji«.

Del LaGrace Volcano, HermTorso, 1999

Če mi je oddajin naslov, Izlivi, vse preveč pričakovano dišal po moški pisavi (tako kot pisava oddaje Erekcije srca, v kateri je nekdanja soavtorica Izlivov, Liana Buršič, v nočnem programu Valu 202 še do pred kratkim brala porno zapise), me je na poti tja lastno mezenje opomnilo, da besedo 'izliv' brez potrebe povezujem z moškimi. Peljala sem se od Bežigrada proti radiu in na prenosnem radiu poslušala oddajo s precej bolj všečno vsebino in naslovom: Deviantovi fragmenti.

V oddaji je neko dekle s totalnim filingom bralo že drugo porno zgodbo. V zgodbi je modelka slikarja vprašala, čigavo telo je naslikal. Prej je s čopičem vlekel po njenem telesu in jo potem, ko je bila že vsa preznojena in hotna, začel slikat na platno. Upala je, da bo rekel, da je slikal njo, a je seveda odkimal; slikal je to, kar je videl sam. Takrat sem počasi, tiho in zbrano kolesarila mimo frančiškanske cerkve z napisom ZBRANOST TIŠINA in se spet opomnila, da besede, tako kot pogledi, res ne morejo pripadati samo tistim, ki so jih zgrabili prvi in čvrsto privezali nase. Ukrasti jih je treba in božati, dokler si ne odpočijejo, se preoblečejo in si zopet postanejo všeč.

V radijskem studiu je bil zrak tako suh, da so s-ji tleskali z jezikom. Ko je tehnik spustil đing, sem pogoltnila še zadnji požirek vode. Zaslišala sem vse preveč znano hropenje iz nekega drugega studia, ... ahh, je t'aime ... moi non plus..., kjer sta se, kot pravijo tisti, ki vejo povedat, med rajcanjem posnela Jane Birkin in Serge Gainsbourg. Tisti Serge, ki je režiral istoimenski pornič, v katerem je Jane odigrala vlogo deške deklice, ki za gej ljubimcem joče tudi potem, ko ta mirne duše gleda, kako jo njegov bivši skoraj zaduši s plastično vrečko. Če je bil Serge, kot vedo povedat tisti, ki so ga izbrali za napoved oddaje, res polbog spolne revolucije, potem mi ni žal, sem razmišljala med poslušanjem, da je te kraje zaobšla.

A čakalo me je že novo presenečenje: voditelj oddaje je rekel, da bomo nocoj »grizli prepovedani sad«, se pravi, izpraševali dvospolni sistem. Naju s Tonjo je napovedal kot »kači v rajskem vrtu izlivov«, kar me je spravilo v obup in potem v posiljen smeh, saj je, čeprav z ironijo, besede s takšno lahkoto ponovno izročil starim gospodarjem. Govoril je mehko, uglajeno, izšolano. Pomislila sem na vse tiste teorije o zvijačnosti kot orožju podrejenih in nemočnih, predvsem žensk, ki se morajo za svoj prav boriti okrog ovinkov, in ki se tudi tedaj, ko bi najraje kričale od besa, sklicujejo na razum in treznost, saj si s čustvenimi izbruhi naredijo več škode kot koristi – sploh, če so, tako kot smo bili v oddaji, soočene z avtoriteto medicine, ki je zamenjala božjo voljo.

Medicina si je vzela moč, da v imenu znanosti odmerja prostor naravi - tako kot v času referenduma o pravici žensk do umetne oploditve, ko se je v razpravo umešala kot nosilka moralnih vrednot, kar je, kot pravi sociologinja dr. Darja Zaviršek v Objektivu (12. september 2009), »skrajno škodljivo. (...) tudi del medicinske stroke je zaslužen za to, da se je po referendumu za nekaj let k nam vrnila ideologija naravnega, čeprav prav zdravniki dobro vedo, da življenje še zdaleč ni več naravno.«

A kako naj se stroki soočita in neizogibno spreta, da bi se spremenila praksa, če je dvospolni red za medicino kriterij zdravja, za (feministično in queer) sociologijo pa škodljiva ideološka predpostavka? »V medicini si ali moškega ali ženskega spola,« je v intervjuju ponovno poudaril dr. Battelino. »Če pride do motnje v diferenciaciji spolovila, se pravi zunanjih znakov, potem medicina ugotovi, kje je do te motnje prišlo, in poskuša pomagati. Poslušajte, ne more zdravnik reči nekomu: 'Vi ste pa med spoloma'. Kako bi pa to izgledalo? Človek ima pravico do svojega spola. In te pravice mu verjetno noben zdravnik noče vzeti.« Mar to pomeni, da morajo moški ali ženski spol operativno dobiti celo tisti, ki bi lahko shajali brez njega?

Po predstavitvi dokumentarnega filma Claudette (režija Sylvie Cachin, 2008) na lanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma je v pogovoru z interseksualno Claudette Plumey, ki je med drugim »oče treh otrok, vodilna švicarska aktivistka za pravice spolnih delavk« in »globoko verna katoličanka«, sodeloval tudi slovenski kirurg Franci Planinšek. Claudette je kirurga vprašala, ali bi bilo dobro, da bi se za tako operacijo odločila tudi sama. Odgovoril je, da v njenem primeru »sploh ne vemo, kako je stvar videti; preden bi podal mnenje, bi vas moral videti«, na kar ga je Claudette opozorila, da se v glavi lahko dogaja nekaj drugega kot v telesu. Na njeno heretično vprašanje, kaj se zgodi v primeru, ko se doktorji v svoji presoji zmotijo, je odvrnil: »ja, nič, bomo pa še enkrat operirali«. »Takšen je bil odgovor estetskega kirurga,« je komentirala Claudette, »ki s svojimi storitvami dobro služi. A kaj, če so presoje napačne? Napačne odločitve pa so v takih primerih zelo tragične«.

Res, kako bi izgledalo, če bi komisija, ki v imenu zdravja in stroke odreja »ureditev zunanjega spolovila«, priznala, da je zmotljiva? Ali pa, če bi se izkazalo, da znanost o izgledu in namenu normalnega, naravnega in zdravega spola podpira patriarhalna in heteroseksistična ideologija? Dr. Battelino pravi, da je zdravljenje uspešno samo v primeru, ko ima »tak otrok, kasneje odrasla oseba, pravzaprav zvezo«. Na novinarjevo vprašanje, ali ima v mislih tudi homoseksualne zveze, je odgovoril, »da tukaj je pa jasno, heteroseksualno zvezo, seveda«.

Feministične avtorice in avtorji so s konceptom interseksualnosti odgovorili na lisice, katere je domišljiji zahoda nadela prisilna heteroseksualnost. Zato je interseksualnost v širšem smislu lahko postala zbirni pojem za vse nekoherentne spolne identitete, ki se nočejo ali ne morejo utemeljevati na mitu o avtentičnem in naravnem biološkem spolu; postala je teoretska fikcija za vse posredovane in začasne identitete, ki strogo varovano mejo med spoloma prečijo (transspolni in transseksualni ljudje) ali pa so »nedoločljivi« ('hermafroditi', 'androgini' in vsi drugi, brezimni spoli). V tem smislu interseksualnost ni usodni vpis, temveč parodičen opis.

V ožjem smislu je interseksualnost vezana na »dvoumne« genitalije. Ameriška pesnica, queer aktivistka in teoretičarka Riki Anne Wilchins, ki je spol operativno spremenila iz moškega v ženski, a se, kot pravi, v terminologiji transseksualnosti počuti preveč utesnjeno, v »prevratniškem slovarčku«, ki zaključi njeno zbirko esejev Read my Lips (1997), interseksualnost opredeli kot »prošnjo zdravnikov in staršev za nujno psihiatrično pomoč – čeprav jim najbolj pomaga operacijski poseg na spolnih organih njihovih otrok« ali kot »stanje, ko se nekdo rodi s spolovili v tehnikolorju, medtem ko so spolovila drugih črno-bela«.

Louise Bourgeois, Janus fleuri, 1968

V mitoloških, religioznih, kasneje pa tudi znanstvenih in literarnih pripovedih o polimorfnem predojdipovskem subjektu je osrednje mesto pripadlo androginu, dobesedno moškemu-ženski. Iz njegovega »razcepa na dve polovici« naj bi vzniknile razlike, začel naj bi se proces individuacije (za psihoanalizo) in delitve dela (za marksizem), s katerima je zahod stopil v civilizacijo/zgodovino – »nazaj« k njemu pa se obračajo mnogi feminizmi, ki bi spolno dihotomijo želeli preseči. Vendar androgin sporno dvospolno delitev nosi že v imenu. V tem smislu previdnejši koncept interseksualnost se je pod različnimi imeni udomačil v queer teoriji, saj – in v tem je radikalnejša od feminizma – stremi k odpravi institucije spola oz. njenega obnavljanja na heteroseksističnih temeljih.

Feminizem »spolno obeleženih subjektov« dvomi, da je zahteva queer teorije uresničljiva, saj je človekova zaznava jezikovno posredovana, jezika pa naj bi bil inherentno seksističen. Saj veste, če bo govora o delavcih v propadajoči slovenski tekstilni industriji in zraven teksta ne bo slike, bralki ne preostane drugega, kot da zaključi, da so vsi delavci pač moškega spola, pa čeprav se bo morda spomnila, da je moški slovnični spol v slovenščini »generičen«, torej splošno veljaven. Slovnica ženski spol - in njeno telo - izbriše tudi v primeru, ko v dvojini naslavljamo njo in njega. Izkaže se, da sta šla, ne pa šli na sprehod. Dojemanje slehernika je pogojeno s spolom, ki ga patriarhalna družba pripiše njegovemu ali njenemu telesu. Lahko bi rekli, da se jezik in spol vpisujeta v telo, ali da se, natančneje, z vsakim vpisom učimo oponašati en ali drug spol. Da je generični moški spol močno ustrojil rabo slovenščine, priča tudi moja izkušnja z intervjujvanjem domačih feminističnih, lezbičnih in queer aktivist, ki so o sebi in drugih ženskah, s katerimi sodelujejo, večinoma govorile v moškem spolu.

Feminizem se tako upravičeno sprašuje, če so interseksualne »utopije«, o katerih razmišljamo ljudje, odrasli v svetu, v katerem je dovolj prostora samo za ženske in moške, sploh lahko emancipatorne. Queer teorija je vprašanje obrnila na glavo: so heteroseksizmu v svetu, v katerem manjšinski subjekti v postelji, knjigah, na ulici in odrih spole »menjamo kot gate«, šteti dnevi? Težko verjamem. »Spol ni sporazumen,« je zapisala Kate Bornstein v knjigi Spolni izobčenci (1999). »Če sem rojen-a s telesom z mešanimi spolnimi znaki, tvegam, da me bodo razsekali – popravili, okrnili. (...) Rodili smo se: zdravnik nam pripiše spol. Dokumentira ga država, vsiljuje zakonodaja, posveti ga cerkev, kupuje in prodaja se v medijih. Nimamo besede pri lastnem spolu – ne smemo dvomiti o njem, se igrati z njim, ga razvijati s prijatelji, z ljubimci, z družino«.

Dr. Battelino se seveda strinja, le da se je v njegovi retoriki pravica do zdravja spremenila v dolžnost nositi prepoznaven ženski ali moški spol. »Mislim, da imajo vsi ljudje pravico bit zdravi. Človek, ki se rodi popolnoma zdrav, se rodi z jasnim spolom, ki je ali moški ali ženski. Kot zdravnik sem zavezan pomagat vsakemu bolnemu človeku, četudi je ta konkretna bolezen pomešana z različnimi filozofijami, gibanji in ne vem čem vse. Mi pač, če hočete, bolnih ljudi ne ločujemo po spolu. Vsak človek, ki ima neko očitno motnjo, bodisi genetsko bodisi hormonsko, in ima zaradi tega posledice, je za nas pač človek, ki trpi, in poskušamo mu pomagati po najboljšem trenutnem medicinskem znanju. Zdrav človek ima v naravi, ko se rodi, vedno spol. In ta spol je moški ali ženski«.

Amen.

Za tiste, ki ne molimo:
Mojca Kumerdej: Včasih Claude, najpogosteje Claudette
Jasna Magić, Mateja Petan: Claude, Claudette
Tonja Blatnik: Interseksualnost - ko spola nista le dva
Dijana Matković: Padec v zajčjo luknjo
Organizacija Intersex Society of North America
Anne Fausto-Sterling: Sexing the Body: Gender Politics and the Construction of Sexuality
Revija Lesbian and Gay Studies (št. 15): Intersex and After
Cressida J. Heyes: Self-Transformations. Foucault, Ethics, and Normalized Bodies

Kolumna je v krajši obliki izšla v 11. številki revije Narobe.

Istanbul Pride afterthoughts

Here are Anna Ehrlemark's impressions about the XXX Politics, or as we prefer, For Fuck's Sake workshop we held at the 2009 Pride Istanbul week. Below are my additions... Check out Ruzgar's photos, too!

The workshop took place in a dance studio called Çıplak Ayaklar or, in literal translation, Naked Feet, a name that, if you ask the neighbors, seems to suggest more than you could ever imagine seeing at the hammam right next door. Not only did we listen to on-screen moans and sighs at lower volume; during the workshop, the entrance door was locked – just in case another guardian of pub(l)ic morals would decide to check up on yet another shameless exposure of conscientious objectors who, among other kind and brave people, run the venue.
 

The studio is placed in a small dead-end street beside a metal workshop where a large sun-tanned man was smoking a cigarette, resting in the fading daylight while people began gathering for the discussion and screening. To my great surprise, there were people there who said they never watch porn but have come to see whether the independent and possibly queer porn films have something “less revolting” and more ticklish to offer.

After seeing portions of Trans Entities: The Nasty Love of Papi' and Wil and The Crash Pad, a girl said she could only enjoy these films if she put herself into a “male mindset”, a comment that needed further explaining since the exact characteristics of a “male mindset” seemed to be unknown to male and female participants alike. And yet, our demands to explain her claim might have been too pushy. In fact, it looked like we were too busy proving our point to actually hear her answer.

Did she say that the pleasures embodied on-screen were too far from the ones she likes? Or that the use of porn for arousal is, in her eyes, a domain so traditionally male, that it is easier for her to imagine herself in that role than it would be to claim that space, make it comfortable for her as a woman? Perhaps all she was saying was that she could not identify with those filmed bodies – an issue that seems to enter reflections on porn use only at workshops like these. As an abundance of sources claims, the essential condition for one’s enjoyment of porn is the opposite: you have to accept the objectification of another’s body in order to let your fantasies go, and allow yourself to scribble your own handwriting on those bodies. And then again: if you feel objectified and reduced to a sex object in real life – how can you be expected to do the same to people acting in virtual representations of sex? Especially those that deliberately try to familiarize you with the actors, de-objectify them, by interviewing them and showing the interviews before the sex, for example.
 

If we were satisfied with Barbara DeGenevieve’s amusing definition of queer porn as porn in which “queer people are having queer sex”, feminist porn proved to be a more difficult subject to pin down. As mentioned in Anna's notes, Jennifer Lyon Bell’s film received quite contradictory responses, all made in the name of feminism. In order to make any kind of discussion possible – in spite of the very articulate and respectful participants – it seemed that everybody has to define what they claim in the name of feminism first. And we tried.

There were people who have already seen all the films we brought for screening, and willingly shared other film suggestions with us. Like Abby Winters, an amateur lesbian site that prides itself with moral, or rather, ethical integrity. Also recommended were the Straight Guys for Gay Eyes site and the award-winning documentary about female masculinity by Gabriel Baur, Venus Boyz (2002). And, of course the fabulous “erotic noir” SM film by Maria Beatty, The Black Glove.

During The Crash Pad scene screening, I was smoking a cigarette in the studio’s kitchen. While watching familiar scenes, I realized that I must have reached my limit. I must have seen that film four times, and like it happens with “real” unimaginative sex, I definitely had enough. The scene that aroused me at the first viewing seemed terribly long and predictable now, and the only joy I could find was in the fact that I was looking at the scene in a mirror that reflected another mirror’s reflection of the screen.

I was thinking about what Luca Donnini said earlier that day: that from a genital point of view, the number of possibilities, sex positions, is very limited: our bodies are too predictably familiar, too similar to each other. And yet, if you talk about genders and their possible expressions, the details and differences multiply into infinity. While the challenge of making interesting, challenging, arousing queer porn would seem to lie right there – in the ability to portray that playful variety – it seems, strangely enough, that a whole lot of people are turned on more (and therefore keep looking for) visual representations of sex that are familiar, mirroring more of the same familiarity.

And thinking about the girl who had to put on her “male” persona in order to enjoy “women-friendly” porn, I could think of only one question: could it be that enjoyment of independent, feminist or queer porn requires a process of un-learning the rules of the genre (allowed and accessible fantasies included) as defined by mainstream production first. Could it be that, in order to enjoy porn, you also have to un-learn behaviors that are socially approved for your sex? And then: does it demand an exposure to a great variety of independent queer porn so that you can familiarize yourself with queer bodies and previously unseen fantasies, and get used to them. In other words, does it demand, like other kinds of sensitivities, a training in the ability to imagine the yet unseen and inexperienced? Something like our attempt to stamp out “common morals” with our “naked” feet and vulnerable ethics, perhaps.

Lad.i.y.fest Berlin 2009: Reading of feminist and queer literature

Reading of feminist and queer literature from “Middle-, Eastern-, Southeastern Europe”

Thursday, July 16th 2009, 7:30 - 10 pm at SfE (Schule für Erwachsenenbildung). Gneisenaustrasse 2a, 10961 Berlin, (Mehringhof - 2nd backyard, right side, 3rd floor) www.sfeberlin.de (U7 Gneisenaustr., U6 + U7 Mehringdamm) Lad.i.y.fest Berlin '09 webpage.

*

Compared to the works of feminist and queer writers in “Western Europe” and USA the relevant literature from authors from Central, Eastern- and Southeastern Europe is nearly unknown to a wider public, especially in the Anglo-Saxon or German speaking world.

Spending some time with us, in a cosy environment, reading short texts written by feminist, lesbian and queer authors from Poland, Slovenia, Croatia and other countries, you may get a glimpse into the world that often remains unknown even to the “mainstream society” in the authors’ home countries. Even though some of you may already be familiar with some of the texts, you will have the chance to hear some not yet published/translated works – and last but not least – enjoy the atmosphere of an interesting feminist public reading.

Open to everyone interested in feminist literature and respecting the idea of the festival!

*

My poem Say it! was read by Sadie. Many thanks to Tanja and Sadie for their help with translation and, of course, the invitation!

Say it!

She turned up and said: are you…?
Yes? I asked
and waited for the inevitable.

She gulped down her saliva,
an ice-cold waterfall of certainty:
To me, you look…

You’re lesbian, right?
No - are you coming on to me?
Noo… are you bisexual?
No - there are more sexes.
Don’t tell me you’re straight?
No, no, it's just you who makes me cold.

Who are you then, say it!
My name is Monique, Judith, Kate,
and Ed, Dim and Herculine.
I'm a person, sometimes I'm people.
Uncertainty is not going to kill us.

Don’t be so secretive, say it!
Look, this is becoming so cold
I’m about to lose my voice.

You look like… - she gulped down
an ice-cold waterfall of certainity -
I have to know your name.

C’mon, define yourself, say it!
Look, I’m cold:
my face has gone numb.

C’mon, define yourself, say it!
Don’t be so secretive, say it!
Look, its time for you to leave.
Hurry, or else you might vanish.

XXX-Politics at Istanbul Pride 2009

.
XXX-Politics: Independent Porn as a Critical Response to Mainstream Porn … a workshop; discussion; film screenings at Istanbul Pride 2009!

Tuesday, June 23rd 2009, 20:00 – 23:00 at the Çıplak Ayaklar Dance Studio. Address: Firuzağa mah., Çukurcuma cad., No: 6/3, Beyoğlu, Istanbul, Turkey
Phone: 0212 252 30 13

http://prideistanbul.org/schedule.html
http://www.ciplakayaklar.com/index.html

The discussion/workshop is going to focus on independent pornographic films that can be labelled as political, feminist, queer or simply different from what the mainstream porno industry has to offer. Like all porn, independent porno films are about sexually explicit imagery intended for sexual arousal of the viewer. But the difference is significant. There are many amateur and professional film-makers who deliberately ignore, resist, laugh at, comment on or are bored with the persistent male-centered gaze, misogynystic scenarios and reproduction of heterosexual norms in the mainstream porn industry.

Independent porn is a direct and critical response to mainstream porn production. It is providing our horny and queer, role-playing and bisexual, lesbian and gay, submissive and dominant, transgressive and straight desires with a show-and-tell alternative. It is about reclaiming the right to sexual pleasure as we like it, to the beauty of bodies like yours and mine. It is about resisting sexual humilation, violence and exploitation in porn as a symptom of rather than the reason for the sexual and gender violence in society. It is not about liberal relativizing, but about respecting mutual consent. About ethics.

Is independent porn political? From a feminist point of view, it is politically correct because queer people with queer bodies are in it having queer sex. But porn can never be completely politically correct, because our fantasies are not. That's why watching and producing queer porn opens up a field of difficult questions that an unconditional anti-pornographic stance doesn't allow us to face. Barbara DeGenevive, one of the filmmakers that will be presented during the workshop, puts it this way:

"Porn is made to get people off. In order to do this, bodies must not only be highly sexualized, but objectified, fetishized, exotified and made to accommodate very particular individual kinks. Political correctness has become an intellectual prison within which an extremely limited dialogue can take place, and in fact where monologues and diatribes are usually the discursive practice. Embracing the need to objectify and be objectified, to fetishize and be fetishized, to play the willing victim as well as the victimizer, opens up a mine field that will be difficult to traverse, but it is a more intellectually provocative and honest terrain from which to understand who we are as complex sexual beings."

During the workshop we will show and discuss excerpts from the following independent porn films:

- Watching Lesbian Porn (dir.: Dayna McLeod, 2001, 10'18'', Canada, excerpt, Turkish subtitles
- Headshot (dir.: Jennifer Lyon Bell, Blue Artichoke Films, 2006, 9'00'', NL/USA)
- Trans Entities – The Nasty Love of Papi' and Wil (dir.: Morty Diamond, 2007, USA, excerpt, Turkish subtitles)
- The Crash Pad (dir.: Shine Louise Houston, Pink and White Productions, 2007/08, USA, excerpt)
- The Raspberry Reich (dir.: Bruce LaBruce, 2004, Canada, excerpt)
- Love Hotel (dir.: Barbara DeGenevieve, 2009, USA, excerpt)

Your questions and critiques are most welcome. The workshop is moderated by Anna Ehrlemark and Tea Hvala, the 2009 Feminist and Queer Festival Red Dawns (Ljubljana, Slovenia) porn film screening curators.

To apply, write to info@prideistanbul.org
The workshop is going to be in English. Simultaneous translation to Turkish is going to be provided. The number of participants is limited to 30 people. To help us prepare for the workshop we would be grateful if you enclose your reply to the following questions:

Why do you watch porn? Or why not?
What do feel is lacking in mainstream porn?

For stimulation, here are some missing (porn) links: http://rdecezore.blogspot.com/2009/03/xxx-until-dawn-missing-links.html

Pogovor o feminizmu na Radiu ARS

Pogovor o aktualnih feminističnih temah, povezavah med feministično teorijo in prakso, posebej še povezavah med feminizmom, umetnostjo in političnim delovanjem. Pogovor s Suzano Tratnik, Marino Gržinić, Ano Grobler, Alenko Spacal in Teo Hvala moderira Tomaž Simon.

Vabljene, vabljeni k poslušanju!

V sredo, 7. aprila 2009 od 14.05 do 15.00
na Radiu SLO III (ARS) v oddaji Arsov forum.
Posnetek je dostopen na Multimedijskem portalu RTVS (pod: Arsov forum, 8. 4. 2009).

Feministična teorija na prostem trgu

Leta 2006 je osem evropskih univerz, na katerih potekajo študije spolov, podpisalo sporazum o postopnem približevanju učnih programov in izmenjavi študentk in študentov, katerim se magisterij prizna tako na matični kot gostujoči univerzi. Od slovenskih fakultet se je v dvoletni program GEMMA (Joint European Masters Degree in Gender Studies) vključila ljubljanska fakulteta za podiplomski humanistični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, na kateri poteka program Antropologija spolov. V Ljubljani se je na vprašanja, ki zadevajo spole, na podiplomski ravni sicer mogoče osredotočiti še na Filozofski fakulteti (Ženske študije in feministična teorija) in Fakulteti za družbene vede. Tam se v sklopu magistrskega študija sociologije letos izvaja smer Seksizem kot (sodobna) tradicija. 

Na univerzah, ki so vključene v program GEMMA, bi feministično teorijo zaman iskali pod tem imenom, čeprav je naziv vsebinsko natančnejši od tistih v splošni rabi, ker v nasprotju z ženskimi študijami in študijami spolov raje poudarja pristop kot vsebino. Tako sebi dopušča možnost, da se posveča širšemu polju tem, drugim pa, da se spolom in ženskam posvečajo z lastnih gledišč. Na primer, z vidika lezbičnih in gejevskih študij ter njihovega nejevernega, „izkrivljenega“ in levo usmerjenega nasledstva, ki sliši na še neprevedeno ime queer teorija. Čeprav si queer teorija, podobno kot mnoge feministične teorije, prizadeva za dekonstrukcijo dualizmov, vpetih v jezik, zakone in vsakdanje življenje, ji evropske teoretičarke večinoma odrekajo status teorije, s tem pa tudi lastno akademsko sobo. Pri tem je pomenljivo, da so v preteklosti prav gejevske in lezbične študije v akademski feminizem, ko se je ta osamosvajal od aktivizma, vnesle svežino. In širino. Posebej pri vprašanjih, ki zadevajo spolnost, njeno regulacijo in reprezentacije, so gejevske in lezbične študije – gotovo prav zaradi vztrajanja pri neločljivosti teorije in delovanja – feminizem v zgodnjih devetdesetih pošteno radikalizirale. 

Je mogoče, da queer teoriji feministične teoretičarke v Evropi danes odrekajo metodološko in vsebinsko specifičnost zato, ker obljublja ponovno radikalizacijo feminizma? Ali ker gre, kot pravi Rosi Braidotti, predstojnica oddelka za študije spolov na Univerzi v Utrechtu, kjer sem bila na polletni GEMMA izmenjavi sama, za dve nezdružljivi paradigmi? Se ponavlja zgodba o znanstvenih revolucijah, v katerih do sprememb lahko pride šele, ko stara paradigma pade v dovolj globoko krizo, da je pripravljena poslušati, kaj ji ima povedati nova? Kot je v Strukturi znanstvenih revolucij ugotovil Thomas S. Kuhn, v kriznih prehodih odločilno vlogo igrajo psihološki in socialni dejavniki, ne znanje in argumenti... A morda je bolj kot zgornja velikopotezna spekulacija na tem mestu zanimivo vprašanje, zakaj bi queer teorija sploh želela vstopiti na univerzo, ko pa, ponovimo, tam niti feministične teorije ne najdemo pod lastnim imenom. Je mogoče, da na večini evropskih univerz magisterij iz feministične teorije ne obstaja zato, ker stigmatizacija feminizmov, ki obvladuje vsakdanji medijski diskurz, straši celo v predavalnicah, predvsem pa na upravah posameznih fakultet?  

Da straši zunaj univerze, je preverjeno. Sošolke so v Utrechtu ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem preziran; sicer v manjši meri kot v Sloveniji, a vendarle. Izenačen je s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel. Da dominantni diskurz v Sloveniji obvladujeta predvsem prezir in nevednost, je pokazala lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki „slovenske inteligence“ feminizem izenačili s „femi-fašizmom“ (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z „nepofukanimi ženskami“ (Tone Fornezzi) in nečem, kar je „podobno klerikalcem“ (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem izpel zato, ker so feministke „nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost“*.

V sorodni anketi si nihče od vprašanih ni upal reči, da „homoseksualca“ ne bi imel za soseda, zanimivo pa je, da jim enakega vprašanja o feministkah novinarka sploh ni postavila. Res, kje in kdo sploh so feministke? Če bi se v Sloveniji feminizem kaj lahko naučil od gejevskega, predvsem pa lezbičnega gibanja, so to načini, kako izstopiti iz klozeta nevidnosti. Queer teorija bi mu vedela povedati še besedo ali dve o tem, kako se posledic strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk in še manjše število moških, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov postavljeni na rob normalnosti, feministke in feministi lahko lotijo skupaj z geji in lezbijkami – in še kom, ki naj bi „pomenil“ vse tisto, za kar v družbi povprečij ne sme biti prostora. 

In če se za hip vrnemo v predavalnico: ali gre razlog za politično korektnost in depolitizacijo študija iskati v dejstvu, da programa GEMMA Evropska komisija ne bi financirala v enaki meri, ko bi ta poleg enakih ekonomskih možnosti zagovarjal še pravico do nezaslišane raznolikosti na drugih področjih življenja? In se ob tem, ponovno s pomočjo queer teorije, obregnil tudi ob ekonomsko-politično ureditev, ki socialne razlike potrebuje za lasten obstoj, spolna neenakost pa ji pri njihovem vzdrževanju pride še prav? Ali pa je danes, ko je bolonjski proces v polnem teku, le preveč naivno pričakovati, da bo univerza ob učinkovitem in unovčljivem znanju še naprej p(r)odajala tudi tako nesmotrno in potratno vednost kot je feminizem? Čemu?

Velja pripomniti, da sta bolonjski proces (z uvajanjem šolnin) in država (s sofinanciranjem „javno-zasebnih“ izobraževalnih ustanov) začela uresničevati to, k čemur se je 152 držav, vključno s Slovenijo, posredno zavezalo že s podpisom Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), ki je leta 1994 nastal na pobudo Svetovne trgovinske organizacije. V sporazumu je bil kot pogoj za prosto trgovanje z visokošolskim izobraževanjem naveden prav začetek trženja izobraževanja na nacionalni ravni. Kljub Praškemu komunikeju iz leta 2001, v katerem so ministri za šolstvo držav Evropske unije s precejšnjo zamudo ugotovili, da je znanje vendarle javna dobrina, bo, kot kaže, razmerje med „povpraševanjem“ in „ponudbo“ v univerzitetnih podjetjih kmalu prišlo na svoj račun. Ali pa vsaj do kredita ...  

... tako kot študentke in študenti, ki so bili v tekočem šolskem letu vključeni v študijske izmenjave v okviru programa GEMMA. Zaradi trimesečne zamude pri izplačilu štipendij so se morali zadolžiti pri gostujočih univerzah ali, če to ni šlo, pri banki, starših, prijateljih. Študentke iz novih držav članic Evropske Unije, ki so šle na izmenjavo v katero od zahodnoevropskih držav, so se morale „znajti“ v vsakem primeru, saj mesečna štipendija znaša 300 €, lastno sobo pa je na Nizozemskem nemogoče najeti za manj kot 370 € mesečno. Večina študentk in študentov iz madžarskega, slovaškega, poljskega, slovenskega, pa tudi portugalskega, španskega in drugih obrobij, se v Utrechtu ni srečevala le v predavalnicah, ampak tudi v tovarnah na robu mesta. Fleksibilizacija študija se preveč dobro ujema s fleksibilizacijo dela, da tega ne bi izkoristili! 

Morda se v teh razmerah feministične teorije – in drugih potencialno prevratniških idej – na univerzi sploh ne da misliti. Lahko se jo poučuje, vendar se je ne da misliti na načine, ki bi omogočali radikalne prelome. Pestrost študijskih programov, vključenih v program GEMMA, pa tudi druge akademske feministične mreže, resda odseva teoretsko razvejanost sodobnih feminizmov, vprašanje pa je, kaj je tem pristopom skupnega na politični ravni. Če je to imunost na spremembe v samem delovanju univerz in slepota za svet izven akademskih okopov, potem se je morda (spet) treba vprašati, kaj se s feministično teorijo da početi zunaj univerze ...

* Alenka Kavčič: Moja dežela, št. 14, 1.9.2008

Kolumna bo v krajši obliki objavljena v spletnem časopisu slovenskih nevladnih organizacij, cNVOs.info (rubrika Izpostavljeno).

More Shameless Selfpromotion

This interview about Rdeče zore festival was made during this year's fest in Ljubljana by Debi and Red for their really informative Grassroots Feminism online archive.

Galapagos v Franciji

.
Potujoči otok Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna bo med 14. marcem in 10. majem 2009 zasidran v galeriji Colysée v Lambersartu (Lille) v Franciji. Razstava poteka v okviru projekta Lille3000 - Europe XXL.

Galapaški otok je na tem gostovanju postal bogatejši za še eno živalsko vrsto. Prvi primerek malega rineža (Pulsus minor) sva z ornitologom J. Pirnatom opazila 11. marca. Skrival se je med vrati, ki vodijo k parku in trdnjavi La Citadelle, h kanalu reke la Deule, na čik pavze. Dolgo je mencal med vrati. Nihče ga ni odvračal niti vabil v galerijo, čez čas pa smo ga le prosili, naj se čimprej odloči, saj je skozi priprta vrata vlekel strašen prepih. Ko je sredi galerije zagledal posušeno drevesno vejo, se je (za njegove okorne račje noge dokaj hitro) odgugal v njeno zavetje. Z g. Pirnatom sva po temeljitem pregledu malega rineža lahko potrdila večino ugotovitev, katere je o tej živalski vrsti doslej zabeležila stroka. Njegov spol in razmnoževalne navade pa žal tudi po najinem pregledu ostajajo nejasne.

Mali rinež (levo spodaj).

MALI RINEŽ
Pulsus minor

Opis: Ptica. Hidrodinamično telo. Izjemen plavalec. Odrasla žival meri do 40 cm, doseže težo 30 dag. Zakrnela krila. Oči, skrite za kožno gubo. Dolg, oster in čvrst kljun. Dolg gibljiv jezik. Izbočen ovalen trup. Izražen stok. Vitke in prožne noge s plavalno kožico in zadnjim opornim prstom.

Habitat: Gozdovi na bregovih sladkovodnih jezer. Celinski podnebni pas.

Posebnosti: Oster kljun, ki plenilskemu malemu rinežu lajša lovljenje večjih rib. Podobno kot piranhe, lovi v jatah. Rineži izberejo plen in se iz globine poženejo v telo večje ribe ali vodnega sesalca. Z ostrimi kljuni se zarinejo v telo, prebijejo kočo ali luske in se z nazobčanim delom kljuna pritrdijo obnje, z zobci pa se dodatno zataknejo pod kožo. Medtem se z nogami odrivajo od vode in prodirajo v meso. Skupinsko, tako kot puščica, prebodejo plen. Ko so z glavo zarinjeni v telo plena, dihajo skozi stok.

Vedenje: Mali rinež pod vodo živi v jatah, ki lahko obsegajo do tristo primerkov. Če jato ogrozi sovražnik, na primer ribiči, ki rineže lovijo z mrežami iz jeklenih vlaken, se posamezne jate združijo v eno. Zavzamejo obliko velikega ostrega kljuna, ki mrežo lahko prebode dovolj, da posamezni primerki izplavajo iz pasti. Na kopnem se mali rinež zadržuje le redko, ker je zaradi zakrnelih kril in ploskih nog okoren. Rineži na kopno prihajajo v manjših skupinah. Posamezni primerki se razporedijo po jezerskem bregu in ob nevarnosti z visokofrekvenčnimi piski drug drugega (in jato, ki se zadržuje v plitvini) opozarjajo na kopenske plenilce. Najnevarnejši plenilec je človek.

Razmnoževanje: V obdobju parjenja jate malih rinežev iščejo zavetje v težje dostopnih tolmunih. Strokovna javnost meni, da fizična nedostopnost in neoporečna voda malim rinežem zagotavljata večji reproduktivni uspeh. V tem času so rineži zelo ranljivi, pri sami združitvi pa pogosto tudi ranjeni. Oster kljun in reža v stoku v času parjenja prevzameta funkcijo spolnih organov. Rineži se v plitvinah tolmunov razvrstijo v velike kroge, ki štejejo tudi do petsto osebkov. V določenem, še neraziskanem trenutku, vsak rinež zarine kljun v režo rineža, ki stoji pred njim. Krog je torej zaključen, ko se prvi mali rinež v vrsti spoji z zadnjim. Ni jasno, če je pogoj za uspešno reprodukcijo prav zaključen krog. Čeprav vrsta še ni povsem raziskana, ornitologi domnevajo, da gre za hermafrodite, saj doslej še niso naleteli na primerke z različnimi spolnimi organi. Gotovo je le to, da nekateri primerki v blatu jezerskih bregov pozno pomladi izležejo od 2 do 3 pegasto-rdeča jajca. Imajo enomesečno valilno dobo. Za hranjenje mladičev, tako kot za lov in reprodukcijo, skrbi celotna jata.

Ornitologa T. Hvala in J. Pirnat s primerkom malega rineža.

Fotografiral Damijan Kracina.