Nova Gender-Apokalipsa ob stoletnici rojstva Alice B. Sheldon

 

Izšla je nova številka revije Gender-Apokalipsa, posvečena feministični znanstveni fantastiki.

Revija je bolj po naključju kot načrtno izšla ob stoti obletnici rojstva Alice Bradley Sheldon (1915 - 1987), ameriške pisateljice, ki je v začetku sedemdesetih s svojimi zgodbami in romani močno vplivala na epistemološki in kasneje feministični obrat v znanstveni fantastiki. Takrat se je tematski poudarek od strojev, potrebnih za kolonizacijo vesolja, postopoma prenesel na vprašanja o možnosti sobivanja z drugačnimi, moškim tujimi bitji. Ontološka vprašanja, ki so se v klasični ali "trdi" znanstveni fantastiki iz petdesetih let porajala ob srečevanju Zemljanov z drugimi civilizacijami (kdo smo in kaj je resničnost), so takrat dopolnila vprašanja o obsegu in omejitvah človekove zaznave - še posebej tiste, ki je vpeta v patriarhalno (literarno) tradicijo.

V veselje in čast mi je, da sem za Gender-Apokalipso lahko prevedla njeno kratko zgodbo Ki so me zbudile, da sem znašel se pod hribom hladnim iz leta 1972 - ne le zato, ker gre za prvo objavo njenega dela v slovenščini, temveč tudi zato, ker je Alice Sheldon danes žal bolj kot po svojih zgodbah znana zaradi svojega "dvojnega življenja" oziroma zajebavanja s spolom.

Alice Sheldon je večino svojih del objavila pod psevdonimoma Raccoona Sheldon in James Tiptree ml. Moški psevdonim je bil v preteklosti za ženske v intelektualnih poklicih dokaj običajen, saj jim je dajal legitimnost in olajšal pot do objav. Ko je leta 1976 neki bralec izbrskal podatek in razširil vest, da je James Tiptree ml. "v resnici" ženska, je sprožil pravo apokalipso v grškem pomenu besede. Razkritje Tiptreejevega "pravega spola" je namreč razkrilo kopico pričakovanj, ki jih bralke, kritiki, feministke, seksisti in še kdo investiramo v domnevno razliko med moško in žensko pisavo. 

Alice B. Sheldon

Komaj leto dni pred razkritjem je Robert Silverberg v svojem predgovoru k Tiptreejevemu romanu Warm Worlds and Otherwise (1975) zapisal, da je njegovo delo "nezmotljivo moško", ker se "ukvarja (...) z vprašanjem poguma in absolutnih vrednot; s skrivnostmi in strastmi življenja in smrti, ki jih sprožijo preizkušnje telesne vzdržljivosti, bolečina, trpljenje in izguba«. Tudi nominacijo za nagrado Nebula za zgodbo The Women Men Don't See (1974) si je Tiptree prislužil s podobnimi argumenti.

Zaradi silne zadrege in burnih debat ob spoznanju, da je vse tiste "nezmotljivo moške" zgodbe napisala ženska, je Ursula K. Le Guin v svojem predgovoru k Tiptreejevi zbirki kratkih zgodb Star Songs of an Old Primate (1978) - Alice Sheldon ga je kljub razkritju podpisala s psevdonimom - zapisala: "Kaj pomeni, če rečemo, da je 'Tiptree v resnici Sheldon'? Kaj pa, če rečemo, da je 'James Tiptree ml. v resnici ženska'? Nisem prepričana. Vem le to, da je to dober primer pasti, ki se skrivajo v angleškem glagolu 'biti'. Lahko ga zaobrneš in rečeš: 'Ženska je James Tiptree ml.' To pa pomeni nekaj povsem drugega".

Danes se po Jamesu Tiptreeju ml. imenuje nagrada za najboljše feministično znanstvenofantastično literarno delo, zgodba The Women Men Don't See pa velja za prelomno besedilo. Z njim je leta 2002 razpravljala tudi ameriška pisateljica Karen Joy Fowler v zgodbi Česa nisem videla (2002) in tudi to zgodbo sem z velikim veseljem prevedla za Gender-Apokalipso. Manja Balek Jurjavčič je prevedla esej "Drugačne dragocenosti", v katerem pisateljica L. Timmel Duchamp s pomočjo obeh zgodb oriše spremembe, do katerih je v znanstveni fantastiki prišlo zaradi tridesetih let feminizma; feminizma, ki povezuje "ženske, ki jih moški ne vidijo," s sodobno pripovedovalko. Ta kljub svoji emancipiranosti "nečesa ni videla".

Dr. Ana Makuc, urednica tematskih strani nove Gender-Apokalipse, je poskrbela za izbor in prevode zgodb Brezmadežna (1991) kiberfeministke Storm Constantine in Žene (1979) Lise Tuttle ter satiričnega eseja Joanne Russ "Kaj naj junakinja počne? Ali - zakaj ženske ne morejo pisati". Skupaj sva prevedli intervju s Karen Joy Fowler.

V reviji je objavljena tudi moja kratka zgodba Ansibel. 

Kazalo 192. št. revije Gender-Apokalipsa:

 

 

Vračanje, poraz?

Pri sedemnajstih se mi je mudilo v mesto, čim dlje od rojstne vasi, kjer sem se počutila osamljeno, čeprav mi socialnih vezi ni manjkalo. Še preveč jih je bilo, dišale so po nenehnem nadzoru, medtem ko je bila osamljenost miselna; manjkali so mi ljudje, s katerimi bi se lahko pogovarjala o vsem mogočem, kar bega najstnico. Zato sem želela pretrgati socialne vezi in napraviti prostor za nove kraje in ljudi. To je bilo v času, ko so matere samohranilke z minimalno plačo in preživnino še lahko vzdrževale otroke, v času štipendij, ko se je dalo brez pomoči staršev študirati in živeti v Ljubljani, zato sem se dejansko lahko osamosvojila, z drobižem, ki mi je ostal po plačilu vseh stroškov, pa preštopala pol Evrope.

Sčasoma sem si v Ljubljani ustvarila nov krog ljudi; prijateljice in politične sorodnike, ki so predstavljali moj novi dom. Ta dom ni bil vezan na določeno stanovanje – zaradi rastočih najemnin, kratkoročnih pogodb in zapletov z lastniki ter sostanovalkami sem se pogosto selila. Moj koncept doma tako ni bil več vezan na določeno stanovanje in ulico, temveč na ljudi, ki so mi dajali občutek bližine, podpore in varnosti. Občutka utesnjenosti ni bilo, ker so bile vezi rahle. Še bolj so se razrahljale, ko smo se raztepli po svetu.

Po študiju so vse poti vodile v tujino. V iskanju boljše izobrazbe in delovnih pogojev sem se vse pogosteje selila iz kraja v kraj, iz države v državo. Večino tega, kar sem iskala, sem našla, zalomilo se je edino pri socialnih vezeh, saj nikjer nisem ostala dovolj dolgo, da bi se lahko spletle. Prijateljstvo pač terja svoj čas. Na Nizozemskem sem zaradi študija ostala dovolj dolgo, da bi se vezi lahko spletle, a se je zalomilo drugje: moja slovenska štipendija je bila prenizka za tamkajšnji standard, zato sem ob študiju delala povsod, kjer so me vzeli – agencije za delo so me vred z ostalimi EU reveži brez znanja nizozemščine (Poljaki, Čehi, Slovak, Španci, Portugalci, Italijani) pošiljale v tovarne in skladišča.

Ni mi ostalo veliko časa za druženje. Ko sem se nekega dne utrujena vračala z dela, me je sredi ulice, v množici naglih ljudi, obšlo, da sem povsem sama; tako zelo, da sem se vprašala, ali bi se kdo ustavil, če bi nenadoma padla in izgubila zavest. Moj obupan odgovor se je glasil ne. V tistem me je neka neznanka pozdravila. Še preden sem odzdravila, je odhitela dalje, jaz pa sem se vso pot do doma spraševala, kdo je bila dobra vila, ki mi je v tistem ranljivem trenutku rešila življenje.

Z novo predstavo o domu kot skrbnih ljudeh sem se vrnila v kraje, ki so v otroštvu predstavljali moj edini dom. Imela sem to srečo, da sem se imela kam vrniti. Domači kraji se v teh dvajsetih letih niso kaj dosti spremenili. Za marsikoga so enako utesnjujoče kot so bile zame takrat, ko sem bežala stran, le da jih jaz zdaj vidim drugače, zato lažje iščem pravo razmerje med bližino in distanco, potrebno za dihanje.

Prednosti, ki jih opažam na vasi, svojim mestnim prijateljem težko razložim, saj v vračanju »nazaj« tja, od koder si prišel, takoj vidimo poraz. Ta je še toliko večji, če se vrneš na kmete, v kraje, ki slovijo po svoji odrinjenosti ali pa so, še huje, nanjo celo ponosni. Kar zadeva vaščane, se zdi, da so veseli vsakega prišleka. Domačinov, ki so se vrnili iz emigracije, se veselijo, ker v vaško zatohlost prinašajo kozmopolitski prepih, polnijo prazne sobe in blažijo njihov občutek manjvrednosti v odnosu do mesta. Tudi tujcev, ki v iskanju dela prihajajo prvič, se veselijo, resda bolj zadržano, a vendar: konec koncev jim novi emigranti dokazujejo, da tukaj že ne more biti tako slabo; drugje je očitno še slabše.

Prijateljem lažje razložim, da se tisto, v čemer sem nekoč videla zgolj obliko nadzora, zdaj kaže kot skrb. Recimo, vas, kjer preživim večino časa, je raztresena vzdolž reke. Posamezne hiše ločijo hribovski travniki in gozdovi. Povezuje jih ozka ovinkasta cesta brez razsvetljave, zato je vožnja s kolesom ali motorjem ponoči lahko nevarna; cesta teče tik nad reko in na nekaterih ovinkih ni varnostne ograje. Od tod navada, da sosedje po telefonu preverijo, ali si se po odhodu od njih dejansko vrnila domov. Če človek živi sam in pri sebi nima telefona, so se pripravljeni vzpeti na razgledno točko in preveriti, ali pri njem gori luč. Če ne gori ali če telefon zvoni v prazno, bodo šli za tabo, da bi preverili, da se ti na poti ni kaj zgodilo. Tako so sinoči nekomu, ki je z motorjem zgrmel v grapo, rešili življenje.

V samoti tujega mesta je življenjskega pomena lahko že čisto navadna prijaznost. K sreči nikoli ne zmanjka priložnosti, da v domačem kraju dobro vilo odigraš ti, ker tudi prišlekov ne zmanjka. Za razliko od najstnice iz uvoda njim manjkajo socialne vezi, ne miselni izzivi. Slednji so v novem okolju veliki celo za emigrante moje sorte, za tiste s papirji, ki ti odškrtnejo vrata v EU, kaj šele za tiste brez njih. Zato so ljudje brez papirjev še bolj odvisni od prijaznosti tujcev oziroma domačinov. Tudi od nje je odvisno, ali bo tisto, kar jim predstavlja dom, moralo ostati podoba iz preteklosti, ali pa si ga bodo vendarle lahko na novo zamislili v kraju, kamor jih je zanesla nuja ali želja.


Prvič izšlo v Dnevniku 4. avgusta 2015. Izvirna objava je dostopna na tej spletni strani.

"Delo iz ljubezni" v oddaji Alterica, 11. julij 2015

Alterica, sobota, 11. julij 2015, ob 17h na Radiu Odmev - Primorski val 

V julijski mladinski radijski oddaji Alterica poslušamo izbor posnetkov s pogovora Delo iz ljubezni, ki je marca letos potekal v okviru festivala Deuje babe. Udeleženke so z dr. Majdo Hrženjak razpravljale o skrbstvenem delu: o tem, zakaj ga še vedno povečini opravljajo ženske, o pritiskih, s katerimi se soočajo moški, ki vstopajo v tradicionalno ženske poklice, o pomenu vzgoje otrok v skrbstveno delo in o tem, zakaj je t.i. zategovanje pasu najbolj prizadelo ženske, še posebej starejše ženske. Sledijo napovedi dogodkov v CMAK-u in muzika. Oddajo sta pripravili Katarina Štucin in Tea Hvala.

Vabljene_i k poskušanju v živo na 97,2 FM ali prek spleta. Kasneje oddajo najdete v CMAK-ovem arhivu.  

Zine/art sejem Caffeine Hours letos v Tovarni Rog

Letos se bo na Caffeine Hours poleg tradicionalnega zine/art sejma odvil dodaten program.

Četrtek, 7. julij ob 18:30
predavanje Marka Rusjana z naslovom Fanzin – zase ali za vsakogar? 

Marko je svoje predavanje napovedal: Fanzin je od svojih začetkov predvsem delo fenov. To pa je tudi edini skupni imenovalec. Zanesenjaštvo. Zin je lahko delo posameznika ali delo kolektiva. Lahko je samo sredstvo samorefleksije posameznika ali pa orodje, ki skuša posnemat množične medije ter tako doseči čim širši krog ljudi?

Skozi kratek pregled delovanja fanzina 13. brat v 90ih prejšnjega stoletja bo prikazan način kolektivnega delovanja, njegove uspehe in pomanjkljivosti, kako se je in kako se ni oblikovala uredniška politika. 13. brat je bil hkrati sredstvo za osebne izpovedi, tako da je imel elemente »personal« zina, hkrati pa je bil predvsem sredstvo tako podajanje informacij o skriti glasbi in alternativni politiki. Njegova ugasnitev sovpada z razmahom neta in izginotjem podobnih zinov v Sloveniji.

Kaj torej pomeni pojav interneta za fanzine? Zakaj postajajo fizični fanzini ponovno aktualni glede na težko zaustavljiv proces totalne digitalizacije življenja? Ali so tiskani zini upor proti digitalnemu ali le nostalgija neprilagojenih posameznikov po nečem, česar ni več?

------------------------------------------------------------------------------

Ob cca 19:00 mu sledi Tea Hvala. Pravi, da bo predavanje "Bolj obujanje spominov kot predavanje. O tem, kako sem namesto revije Bravo začela brat 13. brata in Siroto Jerico in delat svoj fanzin. O tem, česa ne bi doživela, če ga ne bi. O mail artu. O mazanju znamk z žajfo. O samozaložništvu in distribucijski mreži od Kranja do Kuala Lumpurja. O visokih idealih in feminizmu od spodaj."
 
S sabo prinesem mini zbirko fanzinov in nekaj svojih del za prodajo, menjavo ipd. Štant si bom delila z Rdečimi zorami.

------------------------------------------------------------------------------

Enkrat po 21:00 bo svoj glasbeni performance izvedel še Umdhlebi. Pod zanimivim psevdonimom se skriva Luka Bevk, prekaljen maček hardcore/punk scene, ki je v zadnji dekadi aktiven kot booker koncertov v kolektivu Panda Banda, hkrati pa poleg ustvarjanja kot Umdhlebi, deluje oz. je deloval v bandih Human Host Body, Melete in Pakt.

https://umdhlebi.bandcamp.com/
https://en.wikipedia.org/wiki/Umdhlebi

Sektor Ž: Potrebe žensk s težavami v duševnem zdravju

Vir: Ženski prostor, Srbija

Potrebe žensk s težavami v duševnem zdravju in dez/institucionalizacija

V junijski oddaji Sektor Ž se bomo posvetile potrebam žensk s težavami v duševnem zdravju na razcepiščih dez/institucionalizacije. Pogovarjale smo se s socialnima delavkama, ki sta nedavno gostovali na študijski praksi v socialno-varstvenem zavodu „Dom za duševno obolela lica“ Čurug v Vojvodini, ki je vključen v pilotski projekt dezinstitucionalizacije v Srbiji. Predstavili bosta izkušnje in potrebe uporabnic, živečih v zavodu, in izkušnjo gradnje samoženske skupine. Spregovorile bomo tudi o potrebah in izkušnjah uporabnic v socialno-varstvenih zavodih pri nas. Sledi intervju s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo in eno vodilnih strokovnjakinj na področju skupnostne psihiatrije. Zanimale nas bodo posebnosti oskrbe in psihosocialne rehabilitacije žensk s ponavljajočimi duševnimi motnjami v skupnosti, spregovorile pa bomo tudi o izzivih in trenutnem stanju dezinstitucionalizacije pri nas. Sledijo napovedi feminističnih dogodkov. Oddajo pripravljata Tea Hvala in Teja Oblak.

Vabljene_i k poslušanju v soboto, 20. junija, ob 12h na Radiu Študent - v živo na 89,3 FM ali kasneje v arhivu.

Oddaja Sektor Ž: Feministična psihoanaliza

 

Majsko oddajo Sektor Ž posvečamo feminističnim kritikam psihoanalize in feministični psihoanalizi. Med njima nam bo pomagala razlikovati dr. Ana Makuc, literarna komparativistka, doktorica ženskih študij in študij spolov, pesnica, prevajalka, učiteljica in sodelavka festivala Rdeče zore. V intervjuju bo govora o zgodovinskih razlogih za odpor mnogih feministk do psihoanalize, o pomembnih psihoanalitičarkah, teoriji intersubjektivnosti Jessice Benjamin in o tem, ali v Ljubljani obstaja feministična psihoanalitična “šola”. Končni postanek: psihoanalitično branje kiperpanka, poezije in psihoanalitičnih teoretičark. Prej in potem: novičke in napovedi dogodkov. Se slišimo!

V soboto, 16. maja, ob 12.00 v živo na Radiu Študent ali kasneje v arhivu oddaje.

Na sliki delo Louise Bourgeois Uničenje očeta (1974), vir.

*

FEMINIST PSYCHOANALYSIS
The May edition of Sektor Ž is dedicated to feminist critiques of psychoanalysis and feminist psychoanalysis. Our guest dr. Ana Makuc is going to help us distinguish between the two. The literary theorist, women’s and gender studies expert, poet, translator, teacher and Red Dawns Fest co-organizer is going to discuss the historic reasons for the resistance of many feminists to psychoanalysis, important women psychoanalysts, Jessica Benjamin’s theory of intersubjectivity and the possible existence of Ljubljana’s very own feminist psychoanalytic “school”. She will also offer a psychoanalytic reading of cyberpunk, poetry and psychoanalytic theorists. Before and after: news and event announcements.

Saturday, May 16th, at 12.00, live on Radio Študent , or later in the archive.

On the picture: Louise Bourgeois' sculpture The destruction of the father (1974), source.

Majska oddaja Alterica na Radiu Odmev

Radijska oddaja o mladinski kulturi Alterica se jutri, 9. maja, ob 17.00 vrača na valove Radia Odmev. Osrednji del oddaje bo posvečen zadružništvu, o katerem je konec aprila na vlažni strani Zapoške predavala Jadranka Vesel iz Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo (RISE). Govora bo tudi o akciji Nikoli več!, s katero je CMAK ob dnevu boja proti okupatorju problematiziral sodobni fašizem, in gostovanju festivala Deuje babe v Ljubljani. Na koncu bo umetniški tandem Small but dangers predstavil umetniško karavano Nomadic Village, ki se bo 21. maja za teden dni ustavila v Cerknem, povabili pa vas bomo tudi na jutrišnjo (9.5.) predstavitev knjige Strah pred svobodo Marka Rusjana ter koncert zasedb Iamdisease in One Burning Match. Se slišmo!

Sobota, 9. maj, ob 17h v živo na Radiu Odmev (Primorski val).  Posnetek bo objavljen v arhivu Alterice.

Predstavitev festivala Deuje babe v Ljubljani

Living Archive/Živi arhiv kot univerzitetni feministični predmet

RED MINED, DEUJE BABE IN SVETLANA MARAŠ
s študentkami podiplomskega študija ALUO Univerze v Ljubljani

5.– 8. maj 2015
predavanja, druženje, razstava in glasbeni performans
MoTA Point
Gosposvetska cesta 12
1000 Ljubljana

Living Archive / Živi arhiv kolektiva Red Min(e)d vedno znova ustvarja prostor, ki je kot pri Kathi Weeks izraz feministične politične želje imanentne obstoju samemu. Vedno znova raziskuje in predstavlja različne pogoje in načine (so)ustvarjanja in (so)bivanja, ki zažarijo kot post-patriarhalna in ne-kapitalistična oprijemljiva realnost. Skozi teme kot so življenje in umetnost, učenje in izobraževanje, človeška in ne-človeška narava, prostor in skupnost, socialna imaginacija in politična artikulacija LA osmišlja med-osebno druženje in ustvarja dispozitiv osvobajajoče posamezničine/kove in družbene transformacije. Živi arhiv je tako prostorsko-časovna mreža, proces in stična točka med razstavo in umetniškim delom, med novimi modeli komunikacije, umetniškimi praksami in tehnologijo, med ustvarjanjem, reprezentacijo, reflektiranjem, medsebojnim deljenjem znanja in zapisovanjem (o) umetnosti.

Celoten program je dostopen na spletni strani MoTA.

Program za sredo, 6. maj
Med individualnim delom in kolektivnim delovanjem

16.00 – 17.30
Jelena Petrović in Katja Kobolt: predstavitev knjige Nihče ne pripada tukaj bolj kot ti
Danijela Dugandzić Živanović in Dunja Kukovec: predstavitev CRVENE in HoHo MM Lab-a

17.30 – 19.00
Tea Hvala in Janja Hiti: Deuje babe

Tea Hvala, teoretičarka, avtorica radijskih oddaj in esejev ter producentka bo skupaj z Janjo Hiti predstavila delovanje festivala Deuje babe, ki od leta 2013 poteka v Cerknem. O festivalu, ki spodbuja »divje« umetniško izražanje in aktivistično delovanje deklet ter žensk, bo govorila kot zametku nove lokalne skupnosti. Ta skupnost je na tej točki odprta za vse, tudi za moške, in potencialno feministična, saj med pripravami na festival, še bolj pa med druženji in pogovori na samem festivalu, prihaja do izmenjave znanj in izkušenj, ki po feminističnih načelih hrabrijo, izobražujejo in povezujejo ljudi na Cerkljanskem.

Povezavi:

http://cmakcerkno.net/prihajajo-deuje-babe/
https://www.facebook.com/deujebabe?fref=ts

Pravica do imena: spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

V marčevski številki revije Svobodna misel je izšel moj članek z naslovom "Pravica do imena: spominska obeležja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem". Gre za skrajšano verzijo eseja, ki bo v celoti izšel jeseni v Idrijskih razgledih. Napisala sem ga lansko jesen, po festivalu Cmakajne, na katerem sva z Ano Čigon gostovali z dogodkom Ulica spomina na ženske. 

Esej sem napisala na podlagi zgodovinskih virov, videov Ane Čigon in kolektivnega spomina udeleženk in udeležencev pogovora: Ane Grobler, Maje Kraljič, Slobodana Malića, Mateje Mlakar, Teje Oblak, Tadeje Pirih (vsi prihajajo iz ljubljanskih skupin Lezbično-feministična univerza in Rdeče zore), upokojenih učiteljic Marije Rejc in Dragice Kravos, Olge Zajc ter Matjaža Peternelja, predsednik kluba CMAK, ki je poskrbel tudi za praktično izvedbo dogodka. Milojka Magajne, kustosinja Cerkljanskega muzeja, je napisala strokovne popravke in priporočila za nadaljnje raziskovanje. Vsem se toplo zahvaljujem za sodelovanje.

Pravica do imena 

Spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

Italijansko društvo Toponomastica femminile (Ženska toponomastika) želi letos raziskati število ulic, ki so v slovenskih mestih poimenovane po ženskah. S pomočjo prostovoljk in prostovoljcev želi preučiti razmere po posameznih občinah in promovirati poimenovanje ulic, trgov in cest po zaslužnih ženskah. Do preimenovanj ulic običajno prihaja ob političnih spremembah, saj »prava« imena lahko legitimirajo družbeno moč, ki jo je s politično zmago pridobila nova oblast. Društva Ženska toponomastika k projektu ni spodbudila želja po tovrstnem revizionizmu, temveč statistično dejstvo, da je velika večina ulic poimenovana po moških, in feministično dejstvo, da morajo žensko zgodovino zapisovati ženske, sicer bo utonila v pozabo. 

Ob mednarodnem dnevu žensk sem raziskala razmere v Cerknem. V mestecu s približno 750 prebivalci in prav toliko prebivalkami je 23 ulic. Večina jih nosi krajevna imena, devet ulic pa je poimenovanih po zgodovinskih osebnostih, večinoma aktivistih in borcih narodnoosvobodilnega boja. Niti ena ulica ni poimenovana po ženski, čeprav je v Cerknem že pred vojno delovala vrsta političnih delavk. Cerkno seveda ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. Pravila še vedno določa patriarhalni red. Ker ta ženske ceni samo v nezgodovinskem območju zasebnosti in doma, ženske v zgodovinopisju vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso obstajale kot politična bitja. Prav zato, ker so bile skozi zgodovino nevidne, ker niso imele jezika, s katerim bi opisale svoje izkušnje in boje, je feminizem drugega vala vzklikal: »Osebno je politično!« 

Doprsni kip zdravnice Franje Bojc Bidovec

Feministične zgodovinarke zgodovinopisje razumejo kot boj za interpretacijo. Da bi dobile vpogled v žensko zgodovino, so v sedemdesetih začele raziskovati zgodovino vsakdanjega življenja in kolektivni spomin. Sama sem preštevala cerkljanske ulice in spominska znamenja v želji, da bi ženske iz lokalne zgodovine prikazala v ustreznejši, aktivnejši luči; zato da bi se osnovnošolke in osnovnošolci, ki vsak dan hodijo po tamkajšnjih »moških ulicah«, vprašali vsaj to, kam so izginile. Dejstvo je, da poznajo vsaj eno: spomin na dr. Franjo Bojc - Bidovec, upraviteljico Slovenske vojne partizanske bolnišnice Franje, je gotovo živ. Zanimivo pa je, da so vsa ženska znamenja na Cerkljanskem iz obdobja druge svetovne vojne. Ob tem se poraja vprašanje, kako je mogoče, da so ženske ravno takrat množično stopile v javnost in zgodovino.

Pomembno vlogo je nedvomno odigrala Antifašistična fronta žensk (AFŽ). Nastala je leta 1942 na pobudo komunističnega vodstva, ki ji je že dve leti kasneje očitalo preveliko samostojnost. Iz kritik, ki so leta 1953 privedle do njene samoukinitve, veje strah pred feminizmom kot domnevno meščansko in separatistično ideologijo, ki naj bi delovala proti ciljem delovnega ljudstva. V tem lahko slutimo dejansko moč AFŽ; moč ženske organizacije, ki je napovedovala politično prevzgojo moških. Slednji se zaradi patriarhalne tradicije niso bili pripravljeni brez odpora sprijazniti z drugačno vlogo žensk. Ker moški ob dodatnem obremenjevanju žensk niso prevzeli deleža neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela, danes govorimo o le deloma uspešni emancipaciji žensk v SFRJ, še raje pa o njihovi trojni obremenitvi (z neplačanim delom na domu, zaposlitvijo za polni delovni čas in političnim delom).

Mati, ki daje kruh partizanu

O tem, da je reproduktivno delo po vojni ostalo v ženskih rokah, pričajo tudi nekatera spominska znamenja v Cerknem. Najvidnejši spomenik stoji pred knjižnico v Platiševi ulici. Leta 1954 ga je postavila cerkljanska zveza borcev, upodablja pa mater, ki daje kruh partizanu (mater je izdelal akademski kipar Stane Keržič, partizana pa akademski kipar Marjan Keršič - Belač). 

Spomenik matere, ki daje kruh partizanu

Na podstavku piše: Zemlja domača, iz tvojih gozdov, iz dolin je vrela ista moč, iz tvojih globin je klical glas in odmeval med brati. Vsak, kdor te je ljubil, je bil moj sin, vsakemu sem bila junaška mati. Napis anonimno starko s kruhom v roki postavlja v tradicionalno vlogo skrbnice in jo kot »darovalko življenja« izenačuje z »zemljo domačo«. O partizanih govori v izključno moškem spolu (»brati«, »sin«) in s tem sugerira, da je bil boj na terenu rezerviran za moške. Iz trilogije Slovenke v narodnoosvobodilnem boju (1970) in iz številnih drugih virov vemo, da to ne drži, a vseeno se velja vprašati, ali si osnovnošolke dandanes sploh lahko predstavljajo zamenjani vlogi, torej očeta, ki daje kruh partizanki.

Grobnica NOB

Večina Cerkljank in Cerkljanov spomenik razume alegorično, kot zahvalo vsem ljudem, ki so iz zaledja podpirali odporniško gibanje. Ob tem velja opozoriti na ime, ki so ga spomeniku nadeli mlajši. Pravijo mu »pekarija«. Šala ima grenak priokus, če vemo, da se dandanes zaradi brezposelnosti veliko mladih po študiju vrača k staršem oziroma »hotela mama« nikoli ne zapustijo. Izenačevanje žensk z »zemljo domačo« se ponovi ob grobnici NOB na robu katoliškega pokopališča ob cerkvi Sv. Jerneja (Goriška cesta). Ob grobnici stoji napis: 739 partizanov, talcev in žrtev nasilja, 95 garibaldincev in 176 borcev neznanih imen spi v bratskem objemu svoj zadnji sen v materinskih nedrih teh tihih grobov. V boju za svobodo proti nasilju, za lepše dni izkrvaveli so v grudi cerkljanskih bregov. Vsi so nam dragi, za vsemi nam srce ihti, slava jim večna kot večna je pesem šumečih gozdov. Enačaj med »materinskimi nedri«, ki dajejo življenje, in zemljo, ki ga jemlje, je nenavaden. Kako je mogoče, da na tem mestu prsi predstavljajo smrt? Ali so postavljavci znamenja vsem, ki so umrli nasilne smrti, želeli posmrtnega miru vsaj v kolektivnem spominu sodobne levice? Bolj verjetna se zdi razlaga, ki jo v svoji analizi začetkov kapitalizma ponudi feministična zgodovinarka Silvia Federici. V knjigi Caliban and the Witch (2004) pravi, da so že v poznem 15. stoletju delavke postale nadomestek za zemljo, ki so jo delavci izgubili z uvedbo privatizacijskih zakonov. Ženskam so prepovedali opravljanje plačanega dela in jih spremenili v javno dobro ali naravno bogastvo, »ki je na voljo vsem, tako kot sta nam na voljo voda in zrak. To je bil zgodovinski poraz za ženske.«

Spomenik padlim tečajnikom in tečajnicam

V grobnici NOB so pokopane številne aktivistke in partizanke, med njimi Alojzija Bevk, Rezika Golob, Rozika Mezek, Milojka Štrukelj, Slavica Udovič, Zika Kvetoslava in Fani Žele, udeleženke partijske šole, ki so jo leta 1944 napadli nemški vojaki. Spomenik, posvečen vsem padlim tečajnikom, stoji na Brcah. Nanj je vklesan napis: V tem kraju je 27. januarja 1944 leta padlo 47 slušateljev partijske šole v Cerknem. Mladih partizanov in aktivistov iz slovenskega Primorja, Istre, Beneške Slovenije, Gorice, Trsta in Gorenjske. Bili so žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada. Slava njihovemu spominu. Tudi ta napis je izključno v moškem spolu. Če udeleženke partijske šole ne bi bile navedene poimensko, bi na tem mestu znova lahko sklepali, da dekleta in ženske v času NOB niso politično delovale. Na kozolcu pod spomenikom stoji spominska plošča Milojki Štrukelj z napisom: Na tem mestu je poklonila domovini svoje življenje 27. 1. 1944 komaj 19 letna dijakinja Štrukelj Milojka iz Solkana. Zdi se nenavadno, da ima aktivistka posebno znamenje. Ga je dobila zaradi svojega izjemnega angažmaja? Kustosinja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne pravi, da razlog tiči drugje: za postavitev si je prizadevala aktivistkina družina, še posebej njen brat Joško Štrukelj.

Spomeniki ženskam

Poimensko znamenje je posvečeno tudi Štefaniji Tušar - Fani. Za njo so ostale samo štiri izjave znancev (hrani jih Cerkljanski muzej) in spominska plošča, ki sta jo leta 1979 postavili ZB NOV in ZSMS Eta. Plošča stoji na kamnitem stebru nad Goriško cesto, na njej pa piše: Ob potoku je bila 27. 3. 1945 zverinsko mučena in ubita 22-letna skojevka Tušar Štefanija Fani. 

Spominska plošča Štefaniji Tušar Fani

Ker so v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) vabili samo predane in preverjene aktiviste in aktivistke, je Štefanija Tušar - Fani gotovo spadala mednje. Na obdobje NOB v Cerknem opozarjajo tudi številne spominske plošče na pročeljih hiš. Milojka Magajne je omenila znamenje v Žabžah (pri vasi Bukovo), spominsko ploščo z imeni štirih aktivistk OF iz Žabž in Kojce, ki jih je okupatorska vojska zažgala v hiši (Zorka Mavri, Rozalija Feltrin, Frančiška Mlakar in Frančiška Golob). 

Edini ženski, ki imata na Cerkljanskem in Idrijskem svoj poimenski kip, sta partizanski zdravnici in upraviteljici bolnišnic Franja Bojc - Bidovec in Pavla Jerina - Lah. Slednji so v Zdravstvenemu domu Idrija leta 2010 postavili doprsni kip, doprsni kip dr. Franje Bojc - Bidovec pa stoji pred vhodom v Cerkljanski muzej (izdelal ga je akademski kipar Anton Logonder). Velja opozoriti na težave, ki jih je kot upraviteljica bolnišnice dr. Franja Bojc Bidovec imela s svojim politkomisarjem. Ta je leta 1944 proti njej »stuhtal« obtožnico pri Višjem vojaškem sodišču 9. korpusa NOV in POJ. Ta jo je med drugim obtožila jemanja avtoritete politkomisarju. Po dveh mesecih dokazovanja, da so obtožbe neutemeljene, jo je vojaško sodišče razbremenilo obtožb. V komisarjevem maščevanju, lahko prepoznamo šikaniranje, ki ga ženske ob vstopu v tradicionalno moško polje delovanja in na položaje moči doživljajo še danes. Učiteljica Marija Rejc ob tem dodaja, da režirani proces ni zamajal ugleda, ki ga je med Cerkljani in Cerkljankami imela doktorica Bojc - Bidovec: »Ostaja pojem junaštva, ljudje jo nosijo v svojih srcih.«

Spominska plošča aktivistkam OF v Žabžah

Ob mednarodnem dnevu žensk si želim, da bi junaštvo – tudi zaradi prizadevanj društva Ženska toponomastika – prepoznali v življenju številnih žensk, ki so delovale pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Na Cerkljanskem na javno priznanje, na pravico do imena, čakajo še številne, denimo borke proti poitaljančevanju po letu 1920: Božena Sattler, Marija Močnik (Karuzova), Angela Bevk (Migučeva), Fanica Obid, Vika Obid (por. Jeram), Katarina Eržen (Mrzlovška Kotre) in Mici Kumar. Zahvala, da so se njihova imena ohranila v zgodovinskem in ne le v ustnem spominu, gre zgodovinarki Ani Štucin, Cerkljanskemu muzeju in ljubiteljskim kronistom.

Če želite sodelovati v raziskavi društva Ženska toponomastika, pišite dr. Eleni Cerkvenič, referentki za stike s slovensko manjšino v Italiji in s Slovenijo: elenacerkvenic@gmail.com.

Besedilo in fotografije:Tea Hvala

Lektura: Mirjam Furlan Lapanja