Miši in pingvini proti vesoljcu J.J.

Nataša, Alen, Tea; Ljubljana, 15. 11. 2007

Za socialne pravice vseh!

Feministična pobuda za socialne pravice vseh

Ženskam so enake možnosti pravno zagotovljene, vendar zakoni ne odražajo dejanskih razmerij moči v družbi. Vsak dan – doma in na delovnem mestu – prihaja do nespoštovanja, kršitev in omejevanja naših pravic:

- tradicionalno »ženske poklice« (vzgojiteljice, čistilke, tajnice, negovalke), ki so vezani na sfero zasebnega, še vedno v večini opravljajo ženske. V patriarhalni družbi so ti poklici, tako kot neplačano materinsko in gospodinjsko delo, manjvredni in posledično manj plačani;

- delo žensk je še vedno podplačano;

- doma in na delovnem mestu so ženske izpostavljene nasilju in spolnemu nadlegovanju;

- delodajalci posegajo v zasebnost žensk (načrtovanje družine, spolna usmerjenost) in jih zaposljujejo samo za določen čas;

- ženske, ki delajo na črno, posebej tiste, ki so se odločile za seksualno delo ali jih je v to prisilila revščina, so izpostavljene samovolji delodajalcev.

Slovenska oblast diskriminacijo žensk podpira s svojimi dejanji. Pred letom dni smo se

morale ponovno boriti za pravico do splava, saj so jo revnim ženskam hoteli odvzeti; socialno ogroženim ženskam niso dostopne najmanj škodljive vrste kontracepcijskih tablet z najnižjimi hormonskimi osnovami, saj so plačljive; pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo je še vedno rezervirana samo za ženske, ki spoštujejo tradicionalne krščanske vrednote in želijo otroka vzgajati v partnerstvu z enim moškim, medtem ko je vsem drugim ženskam – hendikepiranim, nemonogamnim, samskim, lezbijkam – to onemogočeno.

Ljudje, ki se v času zmanjševanja socialnih pravic čutijo ogrožene, se oklepajo tradicionalnih krščanskih vrednot in podpirajo prav takšno oblast. Tradicionalne vednote najbolj škodujejo ženskam: odvzemajo nam svobodo odločanja, saj nas ponovno potiskajo v vlogo žen, ki naj skrbijo za može, da bodo ti zdravi in pokorni hodili na delo; mater, ki naj skrbijo za otroke in državi priskrbijo svežo delovno silo; delavk in študentk, ki naj molče prenašajo krivice in spolno nadlegovanje.

Dovolj je bilo fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami!

Dovolj spolnega nadlegovanja!

Dovolj je bilo diskriminacije na delovnem mestu!

Ženske in moške pozivamo k solidarnosti in sodelovanju!

Zahtevamo spoštovanje zakonsko zagotovljenih pravic!

Zahtevamo pravico do razpolaganja z lastnim telesom!

Zahtevamo pravico do izbire!

Več informacij: Avtonomni blok

Harmonike proti dolgčasu II

Špela, Janna, Tea; november 2006, Ljubljana

Alen, Tea; december 2006, Sarajevo

Stripburger #46: Smej se glasno!

Tematske strani novega Stripburgerja so nastale v sodelovanju s 13. mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk. Festivalovo poslanstvo, pa tudi osrednji namen pričujoče številke Stripburgerja, je promocijo žensk v umetnosti, pri čemer je bistven poudarek, da ženske ne delajo ženske ali celo ženstvene umetnosti, ampak umetnost. Stripburger je k sodelovanju povabil stripovske avtorice, ki so se v velikem številu – prejeli smo okrog štirideset del – odzvale na poziv k šaljivemu, norčavemu, burkaškemu, ciničnemu, samoironičnemu, provokativnemu, plehkemu, grohotnemu, pritajenemu, odkritemu ali nelagodnemu smehu kot možnim pogledom na nas same in svet.

Stripburger #46 predstavlja družbeno-kritične in intimne, predvsem pa avtorske stripe Andreje Kladnik, Saše Kerkoš (Slovenija), Maje Veselinović (Srbija), Anne Ehrlemark (Švedska/Slovenija), Malin Biller, Karoline Bång (Švedska), Ludmille Bartsch, Claire Lenkove (Nemčija), Kati Kovács (Finska), Dore Dutkove (Češka), Cinders McLeod (Kanada), Roberte Gregory, Fly, Mary Fleener (ZDA), Dunje Janković (Hrvaška/ZDA). Dunja Janković je novo številko Stripburgerja opremila z naslovnico, v intervjuju z avtorico pa boste izvedeli, čemu se v svojih stripovskih delih najraje smeje. Naštetim bodo delali družbo stripi avtoric, ki so se odzvale na razpis Smej se glasno!, v rednem delu Stripburgerja pa pričakujte tudi dela stripovskih avtorjev.

Predstavitev Stripburgerja #46 je bila v petek, 5. oktobra 2007 ob 18h v Kavarni Slovenskega etnografskega muzeja, revijo pa še vedno lahko naročite na naslovu: burger@mail.ljudmila.org ali pa jo pridete iskat v Stripburgerjevo stripovsko knjižnico na Metelkovi 6. Odprti smo vsak torej in četrtek med 11.00 in 16.00.

--- ooo ---

Čeprav je stripovska umetnost očitno povezana z mnogimi varljivimi obrazi humorja, kar je posebej razvidno iz angleškega izraza »comics«, v neodvisni stripovski produkciji prevladujeta zgolj dve vrsti smeha in en sam spol. Ker parodičnemu in satiričnemu (po)smehu mnogih avtorjev kar iz navade pripisujemo kritične ali celo prevratniške učinke, so se osnovnemu vprašanju, kje so vse stripovske avtorice, pridružila še druga: zanimalo nas je, kje je meja med prevratniškim in reakcionarnim smehom, zanimalo nas je, na koliko različnih načinov se je mogoče smejati na borih petdesetih tematskih straneh, pogumno smo se vprašali celo po vzrokih za toliko različnih vrst smeha in ugotovili, da so v vsej tej različnosti skrite tudi razlike med spoli. Poslani stripi so nas opomnili, da je po svoje prav smešno, kako se v trenutku, ko mislimo, da se skupaj režimo isti stvari, izkaže, da ni čisto tako…

Stripburger je »boljšo polovico« strani namenil stripovskim delom domačih in tujih avtoric, ki se smejijo prepričanju, da je ta svet najboljši med vsemi možnimi svetovi. Smejijo se resničnosti, ki jo prežema navidezni smisel, kajti smeh odkriva nesmisel in včasih odpira možnosti za spremembe. Smejijo se času, v katerem je, kot pravi filozofinja Alenka Zupančič, sreča postala moreča dolžnost. Nadvse popularna ideologija »pozitivnega razmišljanja«, dobrovoljnosti, večno nasmejanih obrazov, osebnostne izpolnitve in jemanja vsega negativnega za »pozitivno izkušnjo«, je zanemarila razliko med človekovo moralno vrednostjo in njegovim počutjem, zato s(m)o vsi tisti, ki se počutimo slabo, kar naenkrat postali slabi, celo zli. Prisiljen smeh tistih, ki nočemo biti slabi, je strašansko žalosten, podoben je smejanju lastni nemoči, izgubljenosti v svetu tajnic in direktorjev, naših in njihovih, vojne za mir, virtualnega denarja in seksističnega feminizma. Prepričani smo, da se je tem ne preveč bistroumnim nesmislom mogoče smejati v obraz na načine, ki ne razorožujejo nas samih, temveč »težijo« maskam spektakla.

V izbor smo poleg še neobjavljenih stripov uvrstili dve starejši deli avtoric, ki se v stripovskem mediju že več desetletij borita za lastno vidnost in s tem za pravico do ustvarjanja. Obe, škotsko-kanadska karikaturistka Cinders McLeod in med feministično in lezbično publiko že legendarna ameriška ustvarjalka Roberta Gregory, se v stripih šaljivo spopadata s stereotipi, ki ženskam, posebej tistim, ki se izpostavljajo kot umetnice ali, bognedaj, feministke, očitajo, da nimajo smisla za humor, da ne znajo risati stripov, da stripi tako ali tako niso namenjeni ženskam ipd. Ta težka prtljaga stoletij med drugim vsebuje v celofan zavite primerke stripov, ki so jih moški risali za moške v trdnem prepričanju, da so prepoteni mišičnjaki v pajkicah, kot se heca Dunja Janković, zanimivi za »vse«. Bralke, izključene iz namišljene celote, so z bujno domišljijo ali branjem med vrsticami idealne superheroje sicer lahko priredile lastnim potrebam; v še tako mizoginem stripu je vedno na razpolago tudi namig, da neidealne ženske, kot sva jaz in ti, obstajajo in so, še več, pogumne, pametne in lepe. A najbrž ni treba poudarjati, kako naporno in dolgočasno je tovrstno »navzkrižno zasliševanje« medija, ki je v prvi vrsti namenjen sprostitivi. Od tod ni težko razumeti, zakaj sta se najbolj znana lika Roberte Gregory, jezna in napadalna vešča Bitchy Bitch ter zakompleksana in v slavo preteklih lezbičnih bojev zagledana Bitchy Butch, bralkam tako zelo priljubila. Namesto »vseh« nagovarjata publiko skrajno različnih spolov in seksualnih nagnjenj, skratka vse, razen mačotov v pajkicah.

Karikaturistka Cinders McLeod je v stripu Why Are There No Women Cartoonists spregovorila o praktičnih posledicah nevidnosti. Strip je nastal leta 1991, a je žal še vedno aktualen za avtorice (na slovenskem trgu tudi za večino avtorjev), ki bi se želele preživljati z risanjem stripov. Po njenih izkušnjah je v škotskih in kanadskih medijih za ženske zelo malo prostora. Njegova raztegljivost je odvisna od tega, čemu se avtorica smeji. Na primer, karikaturistka, ki smeši politikov izgled, ima večje zaposlitvene možnosti kot tista, ki s smehom kritizira njegova dejanja. Slednjo tako Cinders kot Roberta opozarjata, da se ji lahko zgodi, da ne bo objavljala svojih ilustracij, ampak bo za kolegova dela barvala ozadja. Ker je smeh samo pol zdravja, ji bo ob tem gotovo šlo kdaj na jok. Tolažita jo, naj nikar ne pozabi, da je strip zaradi svoje cenovne dostopnosti še vedno eden bolj demokratičnih medijev: za risanje in razmnoževanje stripov zadostujejo papir, svinčnik in fotokopirni stroj ali osebni računalnik s skenerjem, za branje pa, seveda, novi Stripburger!

Priporočeno branje:

Trina Robbins: The Great Women Cartoonists. Watson-Guptill Publications, New York, 2001

Erica Smith (ured.): The Girl Frenzy Millennial. Slab-O-Concrete, Hove, 1998

Roz Warren (ured.): Dyke Strippers: Lesbian Cartoonists A to Z. Cleis Press, Pittsburg/San Francisco, 1995

Zaključni dogodek projekta Galapagos...

... je že minil, še vedno pa velja vabilo k ogledu in branju sočasno izdanega vodnika Galapagos in kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja.

Knjiga Galapagos zaključuje umetniška projekta Galapagos (www.galapagos.si) in Animal Tour avtorjev Damijana Kracine in Vladimirja Lebna. Predstavitev je z recitalom poezije Janija Pirnata popestril Gregor Gruden, prav tako pa ste si lahko ogledali videe, nastale tekom projektov, s posebnim dodatkom - kriznim poročilom iz Cankarjevega doma. Sledila je predstavitev kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja pisateljice Tee Hvala, ki je sodelovala tudi pri nastajanju vodnika po Galapagosu.

V knjigi Galapagos so zbrani kritiški in prozni zapisi, poezija in vizualno gradivo, ki je nastajalo med letoma 2004 in 2007. Vodnik po Glapagosu poleg bogatega vizualnega gradiva vsebuje DVD z glasbenim videom. K ustvarjanju knjige smo povabili vse, ki so bili na tak ali drugačen način vpleteni v projekt. Strokovna besedila za knjigo so prispevali Aleksander Bassin, Aurora Fonda, Tea Hvala, Majda Božeglav Japelj, Željko Jerman, Jadranka Ljubičič, Tevž Logar in Simona Vidmar. Pesmi je prispeval Jani Pirnat, fotografije pa Boris Cvjetanović, Dejan Habicht & Matija Pavlovec, Damijan Kracina, Robert Ograjenšek in Pete Moss.

O Galapagosu

Otok Galapagos je bil sredi prejšnjega stoletja proglašen za naravno dediščino oz. umetnostni park zaradi nevarnosti izumrtja devetdestih odstotkov primarnih živalskih in rastlinskih vrst – in umetnosti. Ker domorodno živalstvo nima naravnih sovražnikov, je neustrašno, obiskovalci pa se lahko sprehajajo le nekaj korakov stran od številnih vrst.

V želji, da bi se vpliv obiskovalcev na krhko ekologijo in umetnost otočja zmanjšal, so oblasti odredile poseben pravilnik in izobrazile specializirane vodiče, ki s svojo prisotnostjo skrbijo za njegovo spoštovanje.

Čudovita fantazija o sožitju živalskih vrst s človeško je v umetnosti spet mogoča in edinstvena. Preden se podate v raznovrstno lepoto in nevarnosti otočja Galapagos, vam z vodnikom po Galapagosu ponujamo nadvse avtentičen vpogled v tamkajšnje razbohoteno življenje in tako zagotavljamo, da bo vaša »galapaška« izkušnja nepozabna.

Projekta Galapagos in Animal Tour prepletata umetniška dela Damijana Kracine in Vladimirja Lebna, ki se navdušujeta in črpata svoje ustvarjalno početje iz prirodoslovnih ved, predvsem iz biologije in genetike. Njuna celostna galerijska postavitev prikazuje različne primere flore in favne sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ter nas nenasilno in humorno ozavešča o ogroženosti biološke raznovrstnosti tega sveta.

Vodnik Galapagos so izdali: Strip Core / Forum Ljubljana, Zavod O, Galerija Alkatraz in Damijan Kracina & Vladimir Leben, uredila pa Tevž Logar in Tea Hvala.

Besedila so prevedli Borut Cajnko, Gorjup Draveljski (poezija), Ivana Bago, Tea Hvala in Yuri Barron, jezikovni pregled je delo Inge Pangos, oblikovanje pa produkt Novega kolektivizma (Cena: 22 €).

Obe knjigi distribuira Forum Ljubljana / Stripburger

Poročilo iz predstavitve: Vest.si

Spletna objava kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja je tukaj.

Evakuacija Cankarjevega doma

ali... drugo nadaljevanje Izvajanja velikega blatarja.


Kamera, ideja: Damijan Kracina
Scenarij: Tea Hvala
Igrata: Ana Ličina, Jaka Mihelič

Confidence per person

David Krančan, Tea Hvala
First published in Stripburger #45 (2007)

Obetaven zaposlitveni intervju / A Promising Job Interview

Dialog:
Vernik: Moj Bog! ... Delodajalec!
Bog: Zakaj bi, ha, zaposlil ravno tebe?
Vernik: Ker sem tako vdan. ... in tako sam in tako reven in tako zelo preziram napuh in lakomnost in nečistost in jezo in... 
Bog: Kako to, da si zamenjal že toliko zaposlitev?
Vernik: Ah! Bog je eden in edini. Vendar je navzoč povsod! 
Bog: Aha! Iskal si, ničvrednež dvomeči, dokaz! Zakaj se nisi razumel s prejšnjim šefom?
Vernik: Odpustil me je, ker, ne boste verjeli, nisem ... dvomil!!
Bog: Ha, ha. Odlično! Pa vendar ... nebesa so daleč; si boš potne stroške plačeval sam?
Vernik: Gromka strela, to pa ne! Pravico imam do angelskih kril!
Bog: To bomo še videli...
Bog: Naslednji! 


Viri: igrače in budilka iz viškega bolšjaka preoblečene v vernika brez posla in hudo zaposlenega boga z dobro razsvetljavo, nauki iz učbenika za udeležence delavnic Poti do dela in zaposlitve (Zavod RS Slovenije za zaposlovanje, 2006), dva dobra benda (Spazz: WWF Rematch at the Cow Palace in The Books: Be Good to Them Always).

*

Believer: My God! ... my employer!
God: Ha, why would I employ YOU?
Believer: Because I am faithful. ...and so lonely and so poor and because I despise gluttony and greed and lust and wrath and... 
God: Why did you change so many occupations? 
Believer: Ah! God is one and only. However, He is omnipresent!
God: Aha! You worthless doubter, you were looking for proof! Why didn't you get along with your previous boss? 
Believer: He fired me, You won't believe this, because I... doubted!!!
God: Ha, ha. Excellent! Still... Heaven is far; are you going to pay your own travel costs? 
Believer: Strike me if I will! I am entitled to angle wings!
God: I'll see about that...
God: Next!
 

Sources: free toys and an alarm clock from the flee market disguised into an unemployed believer and a very busy God with decent lightning; misinterpreted lessons from Paths to Work and Employment textbook for participants of obligatory Employment Service of Slovenia workshops; two good bands & songs (Spazz: WWF Rematch at the Cow Palace and The Books: Be Good to Them Always).

Feminist Street Actions in Ljubljana (2000-2007)

The following text is a chronology of feminist street actions in Ljubljana. It is based on my own memories and archives, public archives and some anonymous sources. It is by no means complete. If you have heard of other actions or you interpret those that are mentioned in a different way, please let me know. Thank you.


Introduction
In Ljubljana there are several academic, non-governmental and grassroots groups whose individual members cooperate in public protests against cases of misogyny and discrimination based on gender and sexual orientation. Their collaborations are provisional as they form in response to particular cases of discrimination or hatred and usually disband when other political groups decide to join or continue their efforts. This defensive, even reactionary position is one of the reasons for their political and public invisibility. Nevertheless, they are important agents of both continuity and change within the fragmented feminist map of Ljubljana since the alliances were initiated by a new generation of feminists born in the late seventies and early eighties.

In spite of several feminist activist alliances of the past years, it would be wrong to assume that activists initially chose temporality because of its advantages as an organising principle or tactical tool. Instead, the provisional nature of cooperative actions reflects problems that are specific for post-socialist countries and only partly coincide with problems of western feminist perspectives: the reluctance to identify and be recognised as feminists due to the general misunderstanding and stigmatization of feminism as a separatist and misandrist ideology; the depoliticised attitude towards a number of issues including social differences within the fictionally unified subject of women; the lack of solidarity between feminists and other potential allies as an expected consequence of depolitisation in an atomized society that, at first sight, leaves us with only one common denominator: “class-blind” consumerism.

Feminist academic, non-governmental and grassroots groups in Ljubljana largely differ in the means they have at their disposal to reach specific goals. Differences in size, structure, finances, policies and differences in their members’ age, education, status, experiences, needs and idea(l)s embody the entire history of feminisms including traditional essentialist views, poststructuralist feminism, lesbian feminism and more recent post-feminist, queer perspectives. Confrontations between advocates of different feminisms are inevitable, and while they can result in constructive dialogue and collaborations it is more common that they lead to fragmentation. Despite of – or is it because of? – Ljubljana’s relatively small population of 300,000 and a very limited number of politically active feminists, inherent antagonisms either remain unspoken or are transferred to the level of personal arguments and dislikes. The same people are involved in several groups at a time or both horizontally and vertically move through different groups. I am tempted to interpret vertical mobility as a sign of social aspirations of younger and working class feminists and willingness of older, academic and middle class feminists to work together, improve their work methods and change the way society is organised. However, in the context of Ljubljana’s feminist groups, such clear-cut class divisions are theoretical fiction. In the same context, mobility merely supports the persistence of the aforementioned problems in groups of all types. My essay is focused on some promising exceptions.

“Are There Any Feminists Left?”
“After the fall of the Berlin Wall, in the period of great social and political changes, one part of women’s and feminist groups in Slovenia was sucked into ruling structures while the other continued to develop in academia. (…)” In the eighties, the feminist movement was more condensed and perhaps that is why it was more visible. In the nineties, several focal points appeared and the feminist perspective was incorporated into the social body as a whole. Feminists are present at universities, institutions; there is very lively publishing activity, with many small presses releasing feminist works (*cf, Sophia, ŠKUC’s Vizibilija and Lambda editions, Krtina, Analecta, Studia Humanitatis,…); there is Delta magazine; Radio Študent is doing an excellent job when it comes to feminist issues; an active part of feminist scene consists of women’s groups (SOS phones, Association Ključ); a number of cultural and artistic projects with women’s or feminist themes (festivals like City of Women and Rdeče zore) is growing” (Bahovec in Simčič, 2006). The one part not mentioned by Eva D. Bahovec can be placed within (post)feminist politics only in retrospect. Artists who founded Disko FV and theatre FV 112/15, also organised Festival Magnus, the first gay and lesbian public coming out in Yugoslavia in 1984. Their erotic video production chose non-heterosexual, “gender-bending, gay, lesbian and transvestite” roles as a provocative and “conscious political positioning of sexuality” (Gržinič, 2005: 219). While Neven Korda, Zemira Alajbegović, Aldo Ivančič, Marina Gržinić and other involved artists nowadays continue with their artistic and intellectual careers, their efforts – and same goes for feminist achievements – from the mid-eighties are generally not mentioned as a source of inspiration by the generation of women and men who became acquainted with feminism during the last two decades.

Vlasta Jalušič observes that proliferation of Croatian, Bosnian and Serbian women’s and feminist groups during and after the war was enabled and (NGO-ed!) with international foundations’ support. For obvious reasons, the support for Slovenian groups was smaller. After 1995, the lack of funds, pacification of feminists during the war (many women’s groups’ focus shifted from political, educational and preventive work to humanitarian and social work) and their defensive policy (they organised only in defence of already existing rights) decreased the number of feminist initiatives and activities (Jalušič, 2001: 173-196) to the extent that they became invisible and ineffective in the political arena. Today, many young feminists are unaware of these local traditions. Instead, they are influenced by women’s studies and feminist theory courses based on British, American and French literature. They accept these as the only available feminist genealogies. Leaving aside the fact that local and specific feminist traditions do exist, the monopoly of Western feminisms and their unquestioned application to post-socialist situations is problematic. It “consents to the populist conviction that the era of accelerated globalisation is not an appropriate time for stipulating distinctions between East and West”. The idea of our fundamental sameness and equality is a “symptom of an ideological blind spot, a blindness which is unaware of its own claustrophobic impulse and totalitarian flavour; both of which characterise every ideology of privacy” (Gržinič, 2005: 60).

In 2006, journalist Valentina Plahuta Simčič wrote about current feminist movements in Slovenia. She begins the article by quoting her surprised friends who wondered whether there are any feminists left at all. The interviews that follow include two prominent feminist academics and a feminist festival organiser. Although their answers prove that the question is superfluous, they fail to clearly see the whole spectrum of feminist activities in Ljubljana. Focusing on institutionalised and publicly recognised groups, they do not see the activities as being exempt from their criteria: feminist street actions inspired by the praxis of creative resistance; inspired by those rare groups and individuals in Slovenia which “dared and managed to walk into the political reality of the late nineties on their own terms – by politicising new issues and creating political spaces from below” (Zadnikar, 2004: 15). Such actions appeared sporadically between 2000 and 2007. They were self-organised and technically non-existent due to their provisional and illegal nature.

Feminist Street Actions (2000-2007)
The first feminist street actions of the new century in Ljubljana were inspired by the informal network of groups and individuals that began its political activities after world-wide protests against the World Trade Organisation meeting in Seattle in 1999. In response to biased reports in the Slovenian media that addressed the protesters as “criminals”, a group of protesters walked the streets of Ljubljana in November 1999 and carried banners claiming that “We are the criminals!”. The movement gained further experience with “smaller actions and performances (in Interspar, a group of women activists ’advertised’ Heidersil; a new washing powder that cleans historic stains and contains ’adolfils’), with solidarity and group actions (International Day of Disabled Persons), with constant resistance to police harassment in Autonomous Cultural Center Metelkova mesto, by participating in Prague protests and with raising attention to state violence” (Zadnikar, 2004:15).

Bureau of Interventions leaflet. Ljubljana, 2000.

In order to coordinate the network, the Bureau of Interventions (UZI – Urad za intevencije) was founded. The bureau was a fictional organization with fictional headquarters, leadership and members; it consisted of a series of meetings where individual activists and self-organised groups learnt how to communicate and organize in anti-authoritarian ways. Women and feminists who took part in these meetings politicised gender and sexuality in relation to many other issues: violations of women’s sexual autonomy and reproductive choices, poverty and discriminatory labour market, invisibility of marginalised and victimised people, privatisation of public spaces and right-wing reinterpretations of recent Yugoslavian and Slovenian history. They expressed their identity and politics through relatively explicit feminist terminology and used street protest as their tool of resistance.

De-privatising the Public
On March 8th 2001, the Women’s Section of Bureau of Interventions carried out two simultaneous actions. Small groups of activists temporarily squatted in cosmetics and women’s clothing departments of stores in the centre of Ljubljana in order to address the commercialisation of International Women’s Day and the repressive nature of private spaces reserved exclusively for consumption. They danced among the bewildered customers and spread out flyers reading: “The International Women’s Day might make you worry about exactly what it is that makes you a woman. Is it your man? Your child? (…) The contents of your shopping bag? Your high heels? (…) The way you hold your cigarette? All of this is important. (It really doesn’t matter.) You are important.” When security staff threatened the squatters with police intervention, the groups continued the action in front of the stores. One group read a manifesto demanding the creation of public spaces where “we can let our bodies and minds run free” as opposed to “control that is exerted over us automatically by the spaces we live and move in. We go through certain rituals in our lives—work, “leisure”, consumption, submission—because the world we live in is designed for these alone. (…) All the spaces we travel in have pre-set meanings, and all it takes to keep us going through the same motions is to keep us moving along the same paths” (CrimethInc Collective, 2000). The second group read excerpts from Virginia Woolf’s essay, A Room of One’s Own (1929). Since both groups managed to engage random passers-by in conversation, they declared their actions successful.

Women’s Section of The Bureau of Interventions leaflet, Ljubljana, 2001.

(Other examples of playful de-privatisations of public spaces in relation to commodification of woman’s bodies can be found in the works of Lana Zdravković known as kitch™. In 2005, she made a living room in a public park; her street installation / sales action Public Air consisted of balloons filled with “public air” which was sold for 4 € per balloon; her XXX Sale project portrayed a disembodied female doll whose body parts were priced and exhibited in a shop window.)

Public Living Room and Public Air projects by kitch(TM) - Ljubljana, 2005. Photos taken from kitch(TM).

On the same day, Nada Hass (“nada” = nothing in Spanish, “hass” = hate in German), an improvised all-female activist choir performed at Klub Gromka in ACC Metelkova mesto. Dressed up as cleaners and housekeepers, they sang: “Let’s set things straight with our past, let’s wipe away the borders, let’s make our relationships work and wipe away the violence…” (Ozmec, 2001:14). Nada Hass was a fictional public relations personality invented in order to “avoid exposure of individual activists and avoid media production of “leaders” (…) Nada Hass did many phone interviews but never appeared on television. Many were disturbed by Nada’s combination of playfulness, irony, performance and political issues” (Zadnikar, 2004:16).

“Defend abortion rights - tomorrow it is going to be too late” and “Yesterday migrants and Erased citizens, today Roma people and women; who is next?” protest slogans at the Ministry of Labour, Family and Social Affairs bureau. Ljubljana, 2006.

In addition to the actions mentioned above, an anonymous group attacked the strategy with a graffiti action that included witty slogans like “Let’s abort Drobnič!” or “I’d rather be a test-tube baby than Drobnič’s child” (or in Slovenian: “Bolje epruveta kot Drobnič za očeta”).

Already on March 8th 2005, a small feminist group staged a burlesque portrayal of patriarchal family roles and relationships in Park Zvezda, and managed to ridicule Minister Drobnič personally by calling itself The “Janez Drobnič” Folklore Group. The public letter that accompanied the action criticised “the minister” who “sent women back to the kitchen by saying that fired women workers from the textile industry “who are skilled in cooking and other kinds of domestic work” could use their skills on the labour market as well. (…) Member of Parliament, Pavel Rupar, suggested that the state should lessen its financial support for safe houses because they undermine the idea of family as a traditionally safe environment. (…) All these statements are violent and put pressure on residents of Slovenia.”

Poverty and Solidarity
In 2003, official statistics estimated that 260,000 Slovenian citizens live in poverty. Since then, many textile and shoe companies (Prebold, Polzela, Beti, Peko, Alpina, etc.) have “reorganised” their production and “forcedly retired” many of their workers: middle-aged women with no chance of finding new employment in the shrinking labour market. Since factories were located in rural areas, their protests (and hunger strikes!) were ignored by everybody – the media, the labour unions, the feminists. There have been, at least to my knowledge, no feminist street actions addressing the social and economic exclusion of these women. I therefore mention two responses from The Anarchist Federation (SAF) and The Anarchist Union even though their members have no explicit connection to feminist politics. Romanticising the working class as a unified revolutionary subject, they believe that the problem of women’s exploitation is going to be “solved automatically” in the context of worker’s liberation and the “fall of capitalism”. In spite of their backdated ideals, their solidarity actions managed to bring media attention to the textile workers’ strikes and consequently demanded answers from the labour union that was supposed to support them in the first place.

On October 13th 2003, SAF wrote a Public Letter of Support and Solidarity with Workers’ Struggle. They specifically addressed the 227 fired workers of the Alpina shoe factory in Gorenja vas. SAF analysed the Slovenian “success story” of political and economic transition as “a moment without future. The factories are closed; capitalist exploiters (…), the rich (in this case the Kopač family) will receive billions and congratulate themselves for successfully managing the company?!?! They have abandoned you, used you and threw you away” (SAF, 2003). The same letter also called for solidarity protests in defence of workers’ rights. Earlier that year, on March 28th when a Ljubljana cigarette factory fired 269 workers and closed down production, The Anarchist Union suggested solidarity actions and the squatting of the factory as “the only efficient way to keep your jobs” (Anarho sindikat, 2003).

(Also in 2003, journalist, costume designer and video artist Marija Mojca Pungerčar dedicated her installation Singer and the accompanying publication Singer: A Newsletter for Closed Textile Factories in Slovenia to women workers of the Slovene textile industry. “The machine that first promised, and also made possible, economic independence,” she wrote, “has led millions of women all around the world into a future of poorly paid work. For many of Slovenia's textile workers, even this story has come to an end.” A chorus of women textile workers' from Mirna peč performed at the installation opening. In October 2007, as part of 13th International Contemporary Arts Festival City of Women, Jana Prepeluh, “an artist lacking in formal education”, made a shoe cleaning street action entitled Pri Tleh (Down To Earth). She was “researching the attitude to non-material or manual work by overworked alienated individuals in a contemporary society in which work is still associated with social status. At various locations around the city, she provided special shoe cleaning services – aimed also at those who believe it is for real. After all, it really was about cleaning shoes.” Testimonies to the event were available in the ŠKUC gallery as part of the Humor Works exhibition in the form of recorded conversations between Jana Prepeluh and her customers (Kukovec, 2007: 32).)

Her Reinterpretation of History
The recent rise of right-wing political parties in Slovenia has resulted in radical cuts in students’, workers’ and pensioners’ rights and strengthened the oppression of women, the elderly, the poor, undocumented people and all other minorities. Similarly, it denies the tradition of anti-fascism that peaked during World War II and continues to reinterpret history according to its own political interests. In 2006, the feminist and queer festival Rdeče zore (Red Dawns) opposed these falsifications of memory and history with a symbolic action. On March 8th, the festival opened with a repertoire of revolutionary partisan songs sung by twenty-two members of the Women’s Choir of the Pensioner’s Association from Idrija. Earlier in the year, the choir was banned from performing at a partisan commemoration because the mayor of Trieste decided that the advertisements for the event were too reminiscent of “communist propaganda”. Red Dawns’ cultural action was a direct response to the mayor’s decision. It was also an attempt at “maintaining the connection with Slovenian feminist tradition” (Festival organisers in Bašin, 2006:15).

Repertoire of Women’s Choir of the Pensioner’s Association of Idrija. Ljubljana, March 8th 2006.

On March 9th 2007, several feminist activist groups renamed around sixty streets in Ljubljana. Street names are usually changed by new political forces that choose names according to their interests. Every new remapping of a territory changes the perception of the renamed place. The large number of renamed streets in post-war and post-socialist countries suggests that symbolic demonstrations of power are as important as material ones. Feminist interpretations of history can be understood as appropriations of spaces and visibility; both of which are still structurally denied to women. The basic idea of the action was to direct attention to the invisibility of historical female figures and raise questions about their life and work. Therefore, the new names included women artists, women whose lives were overshadowed by that of their famous husbands, fictional female characters from canonised novels and children’s literature, collective subjects and important events from feminist herstory and other names like “The Street of Your and My Mum”. Symptomatically, the media was more concerned about the activists’ identity (vandals or artists?) than their message.

Street of the Upper Classes became Street of the Servant-Girl - Ljubljana, 2007.
All photos by Nada Žgank.

Similar street actions were also carried out in Zagreb (2006), Kutina (2007) and Sarajevo (2006). Activists from Sarajevo believe that public actions are necessary because “patriarchal brainwash has done so much damage” that mass media and the “public arena” still debate about arguments “for and against feminism and gender equality as opposed to what are the challenges today or how to advance better presentation and equality between the sexes and genders.” The activists believe that “the only way to alleviate this approach is to do what we do through activism and advocating, but also by taking up as much public space as possible to communicate the diverse realities as they exist among people”.

Square of Victims of Fascism became Square of Renamed Squares - Urban fest 2006, Zagreb. 

Photo taken from Urban fest.

Conclusion
“The rise of patriarchy and sexism that we are facing in the last years is incredible. I think it is necessary that women take to the streets; that they go into action. The situation is ripe for feminist activism” (Slapšak in Simčič, 2006). Indeed. The actions and alliances described in this paper suggest that small groups of people who are willing to deal with concrete problems can come up with tactical and constructive criticism. They suggest that one of the places where we can start rethinking and practising feminism in relation to struggles for social justice is – the streets.

I wish to thank Ana Jereb, Taida Horozović, Carla Ferreri, Nada Žgank and several “anonymous informers” for their precious help and comments.

All unattributed quotes are anonymous.



Bibliography

Bahovec, Eva; Vodopivec, Nina; Salecl, Renata: Employment and Women’s Studies: The Impact of Women’s Studies Training on Women’s Employment in Europe – Slovenia. Hull, Hull University, 2002.

Bašin, Igor: "Separatistični feminizem? Ne, hvala". Dnevnik, Ljubljana, March 8th 2006.

CrimethInc. Collective: "AlieNation: The Map of Despair". In: Days of War, Nights of Love: Crimethink For Beginners. Atlanta, CrimethInc. ex-Workers' Collective, 2000. Online at: http://www.crimethinc.com/library/english/alien.html

Gržinič, Marina: Estetika kibersvijeta i učinci derealizacije. Multimedijalni institut, Zagreb / Košnica - centar za komunikaciju i kulturu, Sarajevo, 2005. Online at: www.zamirzine.net/IMG/pdf/estetika_kibersvijeta.pdf

Jalušič, Vlasta: "Ideologija in realnost civilnih družb (Slovenija in naslednice bivše Jugoslavije ter primer feminističnih skupin)." In: Danica Fink-Hafner, Miro Haček (ed.): Demokratični prehodi II, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2001.

Kukovec, Dunja: "Humor Works exhibition". In: Karla Železnik (ed): Laugh Out Loud! 13th International Festival of Contemporary Arts – City of Women, Mesto žensk. Društvo za promocijo žensk v kulturi, Ljubljana, 2007.

Ozmec, Sebastijan: "Osmi marec: dan, ko se pretvarjamo, da je vse v redu". Mladina, Ljubljana, March 19th 2001. Online at: http://www.mladina.si/tednik/200111/clanek/m-osmi/

Anarho sindikat: "Poziv na zasedbo tovarne in borbo za ohranitev delovnih mest". Ljubljana, March 28th 2003.

Socio-anarhistična federacija: "Odprto pismo delavkam in delavcem v znak podpore, solidarnosti in borbe". Ljubljana, October 13th 2003. Online at: http://www.avtonomija.org/anarhosindikat/datoteke/

Simčič, Valentina Plahuta: "Ne smemo se slepiti, patriarhat je povsod!" Interview with Eva D. Bahovec, Svetlana Slapšak and Tea Hvala in Delo, Ljubljana, March 30th 2006

Zadnikar, Darij: "Kronika radostnega uporništva". In: John Holloway: Spreminjamo svet brez boja za oblast: pomen revolucije danes. Ljubljana, Študentska založba, 2004.

Članarina za pokornost

V nedeljo, 24. junija, si je izvoljeno predstavništvo Republike Slovenije na stroške vseh državljanov privoščilo rojstnodnevno zabavo. Seveda plačnikov niso vprašali, če zabavo odobravajo. Bili so tako uvidevni, da niso razlikovali med tistimi, ki so trenutne zastopnike ljudstva volili, in tistimi, ki jih niso. Kot se za demokratično republiko spodobi, so slavje gmotno podprli vsi delavci, k ogledu pa so bili vabljeni vsi državljani.

Žal so povabljeni zaman čakali na slavnostni govor predsednika države, saj službene obveznosti ni želel opraviti, ker bi ta, kot smo lahko izvedeli v medijih, nasprotovala njegovim načelom in občutkom. V dneh po proslavi sem zaman čakala novico, da so se državljanke in državljani zaradi nespoštovanja pogodbenega razmerja odločili, da gospoda predsednika odpustijo. Tako dobrohotnega delodajalca zlepa ne najdeš! Vsi tisti, ki se že šestnajsto leto sončijo na desnem in levem pobočju slovenskega političnega vrha, to zelo dobro vedo.

Sama sem se tudi ob letošnjem Dnevu državnosti vprašala, kdaj bodo razboleli državni organi končno izdali obrazec s katerim se lahko izpišem iz države. S tem ne mislim obrazca za preklic dokumentov, s katerim bi želela bodisi spremeniti ime ali zamenjati slovensko državljanstvo z drugim. Mislim na obrazec, s katerim bi se iz države dalo izpisati tako, kot se izpišeš iz drugih organizacij, inštitucij, zavodov in društev, ki te razočarajo. Denimo, da te, tako kot državni aparat, razočarajo zato, ker so same sebi namen. Ali pa zato, ker v zameno za zelo visoko članarino, ki ji pravimo davek, v imenu javnega dobrega ponujajo zasebno zdravstvo in po novem tudi zasebno šolstvo. In še posebej takrat, ko nameravajo zasebne storitve finančno podpreti s članarinami državljanov ne da bi slednje vprašali za mnenje.

Skratka, obrazca za izpis iz Republike Slovenije nimajo na nobeni upravni enoti niti na Ministrstvu za notranje zadeve. Glede na to, kaj država ponuja v zameno za plačano članarino, dvomim, da popraševanja po takšnem obrazcu ni. A glede na to, da nam je edini bivši predsednik države 25. junija 1991 dal dovoljenje za sanje, si brez težav lahko predstavljam bodoči postopek za izpis, ki ga bo naša demokratična republika uvedla na zahtevo razočaranih državljanov. Še prej pa naj bralko in bralca opozorim, da bo, tako kot velja za postopek za pridobitev slovenskega državljanstva, tudi v našem primeru za uspeh potrebno imeti obilo časa in denarja, predvsem pa potrpežljivosti. Kar vprašajte tiste državljane, ki so se zaljubili ali spoprijateljili z nedržavljani in se odločili, da jim pomagajo pridobiti slovensko državljanstvo. Če sta se državljanov ljubimec in prijateljica rodila v državi, ki je bolj revna kot Slovenija, potem vam bodo povedali, da takšen postopek v najboljšem primeru traja deset let. V najslabšem primeru traja desetletja, torej dovolj dolgo, da ljubezen in prijateljstvo, obsojena na daljavo, v tem času zamreta. O tistih nesrečnih nedržavljanih, ki so postopek pričeli komaj v zrelih letih, vam bodo njihovi bližnji državljani povedali, da so dokumente in združitev dočakali šele v grobu.

Naj ostanem pri najboljšem primeru. Ker država zaradi ekonomskih koristi ne bo želela izgubljati marljivih državljanov, bo informacije o tem, kako se izpisati, skrbno skrivala. Na videz ustrežljivo bo ponudila vrsto javnih servisov v obliki spletnih strani, tiskanih brošur, svetovalnih služb in brezplačnih telefonskih številk, ki bodo obljubljale enostaven in učinkovit dostop do potrebnih informacij, obrazcev in dokazil. Državljan, ki se zanima za izpis, bo torej prebral brošuro, izpolnil obrazec, zbral potrebna dokazila in jih z elektronsko pošto poslal na upravno enoto. Čez nekaj sekund bo v elektronski nabiralnik prejel sporočilo, da je bilo pošiljanje neuspešno, saj naslovnik ne obstaja. Misleč, da je v brošuri prišlo do tiskovne napake, bo državljan elektronski naslov preveril na brezplačni telefonski številki. Številka bo zasedena. Drugič bo številka zasedena. Tudi tretjič bo zasedena. Četrtič bo vztrajen državljan imel več sreče. Prijeten ženski glas na drugi strani, za katerega se bo kmalu izkazalo, da gre za avtomatski odzivnik po imenu Vida, ne bo razumel vprašanja o tem, ali je v brošuro posegel tiskarski škrat, vendar bo znal postopek za izpis iz države natančno razložiti. Državljan bo presenečeno ugotovil, da je postopek, ki ga predlaga Vida, povsem drugačen od postopka navedenega v brošuri. Državljan se bo odločil, da bo izključujoča navodila preveril pri svetovalni službi, kjer bo zahteval oseben pogovor z uradnikom. Po enournem čakanju se bo spomnil, da se je pozabil prijaviti v čakalno listo, s številko 213 pa bo čakal zaman, saj urad dela le med 11. in 13. uro. Dan zatem si bo vzel dvourni dopust in se ponovno postavil v vrsto. Ko bo uradnika končno srečal, mu bo uradnik svetoval, naj se obrne na brošuro, v kateri je postopek za pridobitev pravice za izpis iz Republike Slovenije ilustriran in natančno razložen. Ad nauseam.

Za tiste, ki se bodo želeli izogniti opisanemu blodnjaku, bo obstajala druga možnost. Morda se bodo zgledovali po Janezu Drnovšku. Tisti, ki si bodo poleg sanjarjenj o pravičnem svetu privoščili tudi dejanja, pa se bodo morda zgledovali po Henryju Davidu Thoreauju. Znameniti nepokorni državljan Združenih držav Amerike se je v štiridesetih letih 19. stoletja odločil, da vladi, ki ne zna vladati, pač ne bo plačeval davkov. Menil je, da plačevanje tako visoke članarine za tako bedne usluge žali um, predvsem pa škodi srcu.

Strip

Kot večina drugih otročičev se je tudi Strip kriče pognal v svet z glavo naprej. Babica Umetnost ga je prijela za nožice in ga podržala v luč in radost staršev. Strip se je strahotno drl, zvijal in prstke krčil v pesti. Njegov obraz se je razpotegnil v režečo masko, ki ni bila ničemur podobna. Babica je zavzdihnila, materi Podobi in očetu Besedi pa se ni bilo treba spogledati, da bi vedela – to spačeno bitje ni bilo njun otrok. Stripovo dretje je preglasil molk.

Kasneje, ko se je v sirotišnici prvič postavil na noge in se potem spet hitro sesedel, se je Strip prvič tudi nasmehnil. Očaralo ga je, občutek, da stoje svet ni videti nič manj naroben kot je bil takrat, ko je za neskončen hip obvisel v babičinih rokah.

Beth Nugent: Mesto dečkov

Beth Nugent je poleg revialnih objav (Black Warrior Review, Mademoiselle, The New Yorker, Grand Street, The North American Review) izdala zbirko kratkih zgodb City of Boys (1993) in roman Live Girls (1997). Za svoja dela je prejela nagrado umetniških združenj držav Kolorado in Illinois. Na univerzi v Iowi je študirala književnost, jo kasneje poučevala na denverski univerzi v Koloradu, od leta 1998 pa uči književnost (sama pravi, da se o njej pogovarja) na School of the Art Institute of Chicago.

Kratka zgodba City of Boys je prvič izšla v reviji The North American Review leta 1984. V knjižni izdaji je izšla šele leta 1993 v istoimenski zbirki kratkih zgodb. V zgodbi City of Boys se je Beth Nugent posvetila eni sami ljubezni, ki jo zaznamuje revščina. V trenutku, ko bo najemnina postala predraga, bo tudi ljubezni med »milo princeso« in njeno »materjo, očetom, sestro, sestrično, ljubimko«(Op. 1) konec. A avtorica konca ne zapiše – nasprotno: bralki dvojico podari v objemu, v hiši polni ščurkov in podgan v mestu, ki razpada.

» (…) če temu sploh še lahko rečeš mesto; bolje bi bilo reči, da je to le eno od umazanih pristanišč na vzhodu, ki se je omrtvičeno sesulo vase in bo zdaj zdaj pokopalo tudi svoje temno srce. To mesto je polno sob, ki jih lahko najameš za teden, dan ali celo uro in ljudje, ki v njem živijo, bi to tudi storili; tukaj ni družin in ni hiš in kar je še ostalo spodobnih ljudi, se dan za dnem selijo stran, tja, kjer so hiše in družine in spodobne službe in prosti čas; živijo v soseskah, zgrajenih prav zanje, ki se širijo izven mesta kot trosi, ki jih rastlina odvrže. Mesto, ki ga pustijo za seboj, je mesto neprilagojenih, ki se vse bolj prilagaja njihovim neprilagojenim potrebam. To mesto gre h koncu: dovolj je, da greš mimo stavb in že se drobijo; pločniki se lomijo pod tvojim korakom in povsod vidiš obraze pogrešanih oseb. Strmijo vate z letakov, nakupovalnih vrečk ali plakatov, ki plahutajo ob ograjah in z velikimi črkami pod obrazi sprašujejo: SI ME VIDELA? Običajno so to otroci, četudi so nekatere fotografije stare sedem ali osem let, tako dolgo so že pogrešani. Zdaj niso več podobni obrazom na plakatih in tudi če bi se nenadoma vrnili, je minilo že toliko časa, da jih morda nihče več ne išče in ni več nikogar, ki bi jih sploh prišel iskat. In vidi se jim na obrazu, celo najmlajšim, nekakšen občutek, da so vedeli, kaj jih čaka – da bodo izginili, da se bo v nekem trenutku, v njihovi bližnji kratki prihodnosti, tisti, ki bi jih moral paziti, odvrnil stran – morda samo za sekundo ali minuto ali uro – in ne bo jih več. Potem se v mestu te vrste spet pojavijo. Mesta, kot je tole, so Meka za pogrešane ljudi, ki se plazijo drug prek drugega kot mrčes v zaprtem kozarcu, in tukaj imajo vsi enak pogled; obupane, izbuljene oči ljudi, ki so pogrešani ali izginuli ali zapuščeni, ljudi, ki zgolj gledajo, kako se reči godijo, celo takrat, ko se zgodijo njim samim.«(Op. 2)

Odrezavo pisavo Beth Nugent bi slovenski bralec in bralka lahko razumela predvsem kot slog, ki govori s tistim, kar je na ravni zapisa zamolčano. V romanu Live Girls, na primer, je dogajanje v celoti postavljeno v miselni svet, medtem ko iz dialogov v zunanjost kapljajo samo vzdihi in laži. Podobno kot Berta Bojetu v romanih Ptičja hiša in Filio ni doma tudi Beth Nugent s posredovanimi občutji bralca pripne na skelet njenih bolehnih ljudi.

Njen preprost in hladen jezik pa v kontekstu ameriške sodobne proze govori še o nečem drugem – o socialni razliki, izjemno strogi razredni delitvi na revne in bogate, ki je prisotna tudi v literaturi, kar je morda razlog, da kritiki pisavi Beth Nugent v zadregi pripisujejo le dve lastnosti – in tudi te postavijo v navednice. Beth je »surova« in »streetwise«(Op. 3). Slednje bi morda lahko prevedli kot »iznajdljiva«, »z vsemi žavbami namazana«, treba pa je vedeti, da je to v Združenih državah priznanje, ki ga srednji razred izreka revnim, da ne bi bilo treba naštevati vsega, kar jim manjka: recimo manir, izobrazbe in okusa. Ameriško bralko srednjega razreda zgodba City of Boys očitno žali.

Opombe / Viri:

(1) Beth Nugent: City Of Boys v: The Best American Short Stories, Houghton Mifflin Company, Boston, 1985; str. 168

(2) Beth Nugent: Live Girls, Alfred A. Knopf, New York, 1996; str. 29-30

(3) Gail Godwin: Introduction v: The Best American Short Stories, Houghton Mifflin Company, Boston, 1985; str. xvii

Beth Nugent

Mesto dečkov

Srce moje malo, reče in obraz približa dovolj, da vidim nežno mrežo črt, ki so ji kožo izklesale v kamen. Ljubiš me, kajneda, srce malo, moje malo jagnje?

Nisem prepričana, da me še sliši, a vedno odgovorim da, da pravim vedno, da, ljubim te.

Moja mati je, moj oče, moja sestra, brat, sestrična, ljubimka; vse je, kar sem kdaj mislila, da človek v svetu potrebuje. Vse je, le deček ni.

— Dečki, mi prav. Dečki te bodo samo zlomili.

To vem. Gledam jih na vogalih ulic, zbrane pod oblaki modrega dima. Živčni so kot mrčes, kak del njihovih teles je vedno v nesmiselnem, tresočem gibanju; stopalo trza, čeljust melje, prst kroži po stegnu, oči se nemirno, priučeno premikajo od prsi do obraza do nog do prsi. Nikoli ne mirujejo, in ko grem mimo, trznejo in poskočijo, a jih vseeno hočem. Hočem jih na zadnjem sedežu njihovih avtomobilov, hočem jih pod mostom, kjer reka sreča skale na spolzkem kamenju, hočem jih v zadnjih vrstah kina in v grmovju in na klopeh v parku.

— Dečki, reče, ne misli na dečke. Dečki bi te silili, da delaš stvari, ki jih ne znaš, in stvari, ki jih nikoli ne bi hotela delati, če bi vedela zanje. Vem, reče, o dečkih vem dovolj.

Vse mi pomeni. Ni moja mati, a včasih si razkošno dovolim verjeti, da sem njen otrok. Moja mati je v Fairbornu v državi Ohio, kjer skupaj z očetom čaka, da se vrnem domov in poročim dečka in postanem ženska. Verjame, da še ni prepozno. Fairborn je mesto polno dečkov in parkirnih ur in letalskih sil, a bolj kot to je mesto polno moje matere in predstavljam si, kako mu preti kot oblak radioaktivnega prahu. Če se vrnem, se bom vrnila k njej. Nisem odšla zaradi nje, nisem tukaj zaradi nje; ena od stvari, ki sem jih pustila za sabo je, kot vse druge sledi, ki jih puščamo, ko gremo iz kraja v kraj, iz rojstva v rojstvo, iz nastajanja v nastajanje. Le še ena drobtina je, še ena mati v dolgi vrsti mater, ki te pustijo, da greš in postaneš ženska, katera moraš postati. A k njim se vedno vračaš.

Tudi mesto, kjer živim sedaj, je polno dečkov in na poti sem sem šla skozi stotine mest in vsa so bila polna dečkov.

— Dečki, mi pravi, so nezanimivi, in ko odrastejo, postanejo možje in so še bolj nezanimivi.

Tudi to vem. Vidim, kako dečki preživljajo dneve, bodisi postavajo na ulici ali igrajo košarko ali se merijo v neskončnih, tečnih samogovorih in ni mi težko uganiti, o čem govorijo in do kod so sposobni priti, in vidim, kaj cel dan počnejo, a vseeno jih hočem.

Tistikrat, ko sem se pretvarjala, da je deček, je vedela kaj počnem, saj sem zaprla oči in nikoli ne zaprem oči in zamišljala sem si, da to dela deček, mehak jezik med mojimi stegni, in ko mi je prišlo, me je močno udarila.

— Nisem deček, je rekla, zapomni si to. Veš kdo sem in zapomni si, da te ljubim, in da te noben deček nikoli ne bi mogel ljubiti tako kot te jaz.

Verjetno ima prav. Le kateri deček bi me lahko ljubil z njeno spolzko pozornostjo; verjetno noben deček ne bi mogel doseči vsega, kar ona vsak dan, ki pride med naju, izpusti, vsega, kar je izgubila v njeni dolgi zgodovini ljubezni.

Včasih se izmuznem njenemu odsotnemu pogledu. — Kam greš, kaj boš tam počela, mi reče, in predana razkošnemu prepričanju, da sem otrok, ji odgovorim, Nikamor, nič. Čist, brezploden, strupen nesmisel najinih pogovorov ima v sebi več pomena kot ga lahko preneseva, skupaj ali narazen, in danes ga vlačim s sabo po ulicah, dolgo težo, ki mi sledi, ko iščem dečke.

Danes, si rečem, je odličen dan za izgubljanje stvari, ljubezni in nedolžnosti, utvar in pričakovanj; to je dan, v katerem bom hodila in hodila dokler ne najdem odličnega dečka.

Kjer živimo, na obrobju zahodne strani mesta, so ulice polne Portoričanov, moških, ki gledajo ženske. Pazljivo si ogledajo vsako žensko, ki gre mimo, pazljivo jo nosijo v očeh kot da so nekako odgovorni za njen obstoj na tisti ulici. Niti ena ženska ne uide dolgim uzdam njihovih pogledov.

O, pravijo, lej, lej, tssssssssssss. Vse ženske, ki so jih videli iti mimo in kuhati in česati njihove črne lase, so v njihovih očeh; vse ženske, ki so se jih dotaknili z rokami, in vse ženske, ki so jih poznali, živijo v njihovih očeh in sijejo ven iz teme. Njihove oči so narejene samo za gledanje žensk na ulici.

Kjer živimo, na križišču 83. zahodne in Amsterdamske ulice, so ščurki in podgane, a nič ni važno, dokler sva skupaj, rečeva drzno, hrepeneče. Nič ni važno, rečem in pohodim ščurka in nič ni važno, se strinja in z očmi sledi prihuljeni podgani, ki se plazi po dolgem hodniku proti mali sobi za smeti, ki je na nasprotni strani vhoda v naše stanovanje. Nekoč sem rekla skrbniku, da bi moral smeti nositi ven, na ulico, potem bi bilo v stavbi manj golazni. — Kaj je to golazen, je hotel vedeti. — Golazen, sem mu povedala, so podgane in ščurki in ogromni črni hrošči, ki praskajo po dnu školjke, ko ponoči odpreš luč. Golazen je ves nočni hrup, prasketanje, škrebet in cepet v temi. — Podgan ni, je rekel, mogoče kaka miš ali dve in mogoče boš kdaj pa kdaj videla jajčeca tvojih ščurkov, toda tu vzdržujem čistočo. Skupaj sva gledala, kako se nama na steni velik hrošč z rjavim oklepom skuša izmuzniti. Nihče se ni premaknil, da bi ga ubil, a ko se je ustavil in pomigal s tipalkama, je skrbnik s svojo veliko pestjo močno zamahnil proti steni. Hrošča ni niti pogledal, jaz pa nisem mogla odtrgati oči z njega, čisto sploščenega, kot bi ga z valjarjem pritisnil ob njegovo dlan. — Mogoče kak ščurek tu in tam, je rekel in ga frcnil na tla ne da bi ga pogledal, toda tu vzdržujem čistočo. Če bi imela kakega dedca pri hiši, je rekel in skušal pogledati mimo mene v stanovanje, ne bi imela toliko težav z golaznimi.

Pretvarjala sem se, da ne razumem, kam meri, in se umaknila v sobo. V New Yorku nadzor nad najemninami ne bo trajal večno, in ko ga ne bo več, se bodo vsi Portoričani morali preseliti v Bronx, midve pa si bova morali poiskati službe ali iti na ulico, toda dokler sva skupaj, dokler imava druga drugo. — Vedno bova imeli druga drugo, kajneda, reče, ko prižge cigareto in preverja, koliko jih je še ostalo v zavojčku.

— Da, vedno rečem in se sprašujem, če posluša ali je izgubljena v štetju cigaret. Vedno me boš imela, rečem. Razen če, pomislim, razen če me zapustiš, ali če odrastem v žensko, v katero moja mati še vedno verjame.

Danes je dan poln dečkov. Povsod so in vsakega posebej pogledam, dečke na motorjih, v avtomobilih, na kolesih, naslonjene ob zidove, tiste, ki so peš, da bi videla, kateri v tem mestu dečkov je moj.

Nisem tako mlada in ona ni tako stara, toda nadzor nad najemninami ne bo trajal večno in nekoč bom ženska. Noče, si pravim, nič več kot mene. Včasih si mislim, da je nekoč morala biti moja mati, zaradi tega, kako me ljubi, toda ko sem jo vprašala, če je bila kdaj moja mati, se je dotaknila mojih ozkih prsi in rekla, Bi tvoja mati storila to? in z jezikom je spolzela prek moje bradavičke in rekla, Ali to. Bi tvoja mati vedela, kaj hočeš, srce moje? Nisem tvoja mati, je rekla, ukradla sem te z žimnice v središču mesta, takoj za vogalom, kjer ležijo in ščijejo vsi pijanci in kličejo na pomoč in nihče ne posluša. Rešila sem te, reče, a se dobro spomnim poti do sem, avta polnega ljudi polnih droge, večina vsaj, in spomnim se, kako me je našla pred vhodom v porno kino na križišču 98. ulice in Broadwaya in me potegnila proč od pogledov kakih štiristo radovednih Portoričanov. — Mar tvoja mati ve, kje si? je rekla. Zasmejala sem se in rekla, Moja mati ve toliko, kot ji je treba in je rekla, Pridi z mano domov, hočem da nekoga spoznaš. Ko me je pripeljala domov, je velikemu dedcu, ki je ležal na kavču in gledal televizijo rekla, Tito, to je Mila princesa in Tito je dvignil težko glavo s konca kavča in rekel, Princesa pa taka.

Tita nisem imela ravno v čislih in nikoli mu ni pustila, da bi se me dotaknil, čeprav je naše stanovanje v resnici ena sama soba in je trpel od želje po meni. Ponoči, potem ko sta se dala dol tolikokrat, kot se sploh da, so jo male mačje nožice prinesle k meni in zašepetala mi je na uho, Srce moje, ti si moja edina. Ko je Tito že grgral in smrčal v noč, sva se imeli vsaj dvakrat več kot onadva, in zavzdihnila je in rekla, Malo srce moje, ti si edina, ki sem jo vedno želela, tudi če so me ljubili vsi tisti dečki in dekline, sem vedno iskala tebe, vedno hotela tebe.

Take besede me ubijejo, take besede so me osvojile, poleg dejstva, da me je vzela k sebi z neizprosnih ulic polnih dečkov in taksistov in policajev in kamorkoli sem pogledala, so se neizprosne oči nedolžnosti obračale za mano.

Prvo noč z njo sem čutita, da se je moja mati vrnila, se stisnila v klobčič v meni in me rojevala, da sem iz nje prišla v natančno isti sekundi kot sem se pomaknila najbližje v njeno sredico.

Dolg avto zapelje ob pločnik in sklonim se, da bi videla, če so v njem dečki. Polno jih je in tako rečem

— Ej, se lahko zapeljem z vami?

— Ej, rečejo, ej, mlada dama se hoče peljat. Kam, vprašajo.

— Oh, rečem, kamorkoli.

Pogledam, v katero smer so namenjeni; — Ven iz mesta, rečem, in vrata se odprejo na stežaj in zdrsim noter. Najstarejši ima verjetno šestnajst let in je pravkar dobil vozniško in vozi materin avto, velikega Buicka, ali Chevroleja ali Monte Carloja, avto za matere. Vsak deček je drugačen, vendar so si natančno podobni na način, kot so si podobni dečki, in takoj najdem tistega, ki ga hočem. On je tisti, ki me ne pogleda, in najstarejši je, samo nekaj let mlajši od mene in v avtu njegove matere smo.

— Kaj ko bi šli žurat, rečejo, vemo za dober žur na tem koncu.

— Bomo videli, rečem, samo peljimo se ven iz mesta in bo.

Včasih se zbudim in jo vidim, kako na svojih tankih kolenih sloni ob steni, ki se lušči, tako da se vidi groba opeka pod ometom. Sanjam, da moli, da bi me obdržala, toda bojim se, da moli za nekaj drugega, za začetek ali konec ali nekaj, za kar ne vem. Nekoč je prišla v posteljo in obraz položila k mojim prsim in čutila sem odtis opeke na nežni koži njenega čela.

Sama ni ravno verna, vseeno pa stanovanje smetijo ostanki svetnikov – svete relikvije te ali one sorte; pramen las sina božjega Kristusa, delček Pavlovega nohta, kos blaga z devičinega ogrinjala. To so Titovi ostanki, zbira svete relikvije tako kot nekateri ljudje zbirajo kovance za srečo ali škatlice od vžigalic, kot neke vrste varovalo proti neki neizrekljivi slutnji nesreče. A tu, kjer živimo, v tem malem stanovanju, so samo smeti, zato sem ji nekoč predlagala, da jih vrževa. Pobrala je šop suhe trave iz vrta Getsemani in rekla, Mislim, da niso najine, da bi jih midve metali iz hiše. Tito jih je našel, in če jih odvrževa, kdo ve, kaj se mu lahko zgodi. Hočem reči, da mogoče delujejo, je rekla, mislim, da skeptičnost prav glede vsega duhovno ni najbolj varčna reč.

Ko je Tito odšel in relikvije zamenjal za neko novo upanje, je bila dan ali dva depresivna, a je rekla, da je tako najbolje za vse, posebej za naju, edino resničnost, katero sta najini življenji dojemali. Tito je rekel, da ima počasi dovolj lezbijk, ki ves čas sanjarita druga o drugi, a mislim, da je bil le jezen, ker mu ni pustila, da bi se me dotaknil. Zato sem prišla v to mesto, da bi se me dotikal nekdo kot Tito, nekdo, komur dotik predstavlja vso resničnost bivanja, nekdo, ki se ne ljubi v kleteh in potem misli, da te mora zato poročiti, nekdo, ki se da dol in ne misli na veličastnost ljubezni. Tega ni hotela. Če se me kdaj dotakne, je rekla, me bo poslala nazaj na 98. ulico pred porno kino in pustila Portoričanom, da iz mene naredijo pretlačen fižol, kar pa se tiče Tita, se lahko vrne k Rosi, njegovi ženi v Queensu in se vrne v službo pretovarjat časopise za Daily News in se vsak dan vozi s podzemno in potem gre domov in posluša Roso, kako se cele noči pogovarja po telefonu, namesto, da bi visel na vogalu ulice in igral karte z možmi pred šolskim igriščem. Ker, je rekla, ker ona plačuje najemnino in dokler bo v New Yorku še veljal nadzor nad najemninami, jo bo tudi plačevala in lahko bo živela sama čisto srečno in zadovoljno dokler ne bo našla primernega sostanovalca; takega, je rekla in prst naperila v Titovo satenasto srajco, ki plačuje najemnino.

Tako se je Tito začel držati zase in naju obe naredil bolni od njegovega hotenja, in ko je končno nehala spati z njim v postelji in se mi pridružila na žimnici na tleh, je tudi Tito uvidel, da se bo moral prav kmalu sam preseliti tja. Da bi se temu izognil, je nekega dne rekel, da je v tej bajti boljkone peto kolo, hm, in da je našel prijazno portoriško družino, ki potrebuje dedca pri hiši, in si je rekel, da se bržkone lahko tja kar preseli. A mislim, da je bil to samo izgovor, saj se je lepega dne, ko je šla po cigarete, dvignil s kavča in stran od televizije in mi rekel, Veš, prej je bila poročena, veš.

— Vem, sem rekla, vse vem. Najemnino plačuje z izplačili, ki še vedno prihajajo od njenega zakona in o tem vem vse in Tito mi ni povedal ničesar, kar ne bi že vedela, zato sem se spet ozrla v revijo, ki sem jo brala, in čakala, da se vrne k televiziji.

Še naprej me je gledal, zato sem vstala in pogledala skozi okno, da bi videla, če se vrača, in če ima tudi zame kaj.

— Kar hočem reči, je rekel, kar ti hočem dopovedati je, da nisi edina, ne ti. Tudi jaz sem bil nekoč edini, tisti, ki ga je iskala vsa ta leta; jaz sem bil edini pred tabo in ti si samo edina pred nekom drugim.

Videla sem jo, kako je zavila krog vogala 83. ulice in Broadwaya, in videla sem, da ima nekaj v vrečki, krofe ali kaj drugega zame. Nič nisem rekla, le gledala sem skozi okno in štela korake do naše stavbe. Malce se je opotekala in se nagibala k steni in uganila sem, da je morala v baru, kjer vedno kupuje cigarete, zvrniti nekaj kozarcev. Ko sem slišala njen ključ, ki se obrača v vhodnih vratih, sem šla k vratom stanovanja, da jih zanjo odprem, in Tito me je zgrabil za roko in rekel, Poslušaj, samo poslušaj. Nihče ni nikoli edini za nikogar, ne imej se za norca.

Odtegnila sem se in ji odprla vrata in prišla je, mrzle kože in mokra in položila sem obraz v njene lase in vdihnila vonj gina, cigaret in ves smisel mojega življenja.

Dan zatem je Tito odšel, a ni šel daleč, ker ga vidim, kako visi na vogalu. Zdaj so vse ženske, ki jih je poznal, v njegovih očeh, toda večinoma je tam ona, in ko me pogleda, je ne prenesem, izgubljene v tisti temi. Vsakič, ko grem mimo, rečem

— O, Tiiiiiiiito, lej, lej, a? in vsi njegovi prijatelji se zarežijo, medtem ko se Tito dela, da je to nekaj, kar je načrtoval sam, kot da mi je to opazko on položil v usta.

Sklepam, da bo nekega dne Tito uporabil ključ, ki ga je pozabil vrniti, in se pritihotapil k meni in me prekril s svojo pojemajočo željo, ugašajočim obžalovanjem in razočaranji in ona bo šla dalje, stran od mene; a nadzor nad najemninami v New Yorku ne bo trajal večno in ne morem misliti na začetke in konce, za katere moli.

Dečki v avtomobilu slonijo drug na drugem in se režijo in trzajo kot mučen mrčes in izmenjujejo poglede, za katere mislijo, da so preveč prefinjeni, da bi jih razumela, a sem prišla predaleč iskat preveč, da bi hotela kaj zamuditi. Prehitro brzimo ob Riversidu in v trenutku se lepe soseske spremenijo v slume polne žensk na oknih in barvitih oblačil na požarnih stopnicah in salsa lega prek gostega mestnega zraku kot svojstvena plast zraku. Tako kot črički, ki cvrčijo v poletnih nočeh Ohia, določa pogoje za vse.

— Tako, mi reče eden od njih, kam greš potem.

— No, rečem, no. Mislila sem, da bi šla v botanični vrt v Bronx. Botanični vrt v Bronxu res ni kraj, kamor bi hotela iti, a zdi se mi pomembno ohraniti, saj v njihovih očeh, nekakšno utvaro cilja. Če bi bila bolj prepričana vase, bi predlagala, da s trajektom gremo na Staten Island in se damo dol v parku. Potem bi lahko mislila nanjo. Ko sva šli na Staten Island, je bilo hladno in sivo in vetrovno; prišli sva tja in ugotovili, da tam ni ničesar, kar bi hoteli videti, da biti na Staten Islandu ni nič kaj drugače kot je biti v New Yorku. — Ali kjerkoli drugod, je rekla in z ulice gledala v ozek prehod zapuščenih trgovin z oblačili in zavarovalniških pisarn. Nedelja je bila in vse je bilo tesno zaprto in nikogar ni bilo na ulici. Končno sva našli kavarno blizu postaje, kjer sva pili kokakolo in kavo in kadila je cigarete, medtem ko sva čakali, da pride trajekt.

Lezbači, je mož za blagajno rekel drugemu, ki je sedel ob pultu in jedel krof. Kaj hočeš stavit, da sta lezbači.

Možakar s krofom se je obrnil, si naju ogledal in rekel

— Nista bogvekaj, ni ju škoda.

Nasmehnila se je in za trenutek podržala dlan ob mojem licu; dim cigarete, ki jo je držala, se je dvignil prek mojih oči v moje lase.

— Kak trenutek, je rekla, ne gre ga pozabiti.

Nazaj grede sem gledala, kako je veter izbičal z njenega obraza vse poteze, ki jih poznam, in ko sem ujela pogled nekih dečkov na trajektu, je rekla, ne gledaš vame, ne da bi oči premaknila iz betonskih naborkov ob dnu ogrinjala Kipa svobode na najini levi strani. Kar počneš, je tvoja stvar, a ne pričakuj, da te bom ljubila večno, če boš počela take reči. Nisem, je rekla in me pogledala naravnost v obraz, tvoja mati, veš. Vse kar sem, je tvoja ljubimka in nič ni večno.

Ko sva prišli s trajekta, sem rekla, ne pričakujem, da me boš ljubila večno in rekla je, da spim z vsemi in iščem prepir, in ko je šla proti postaji podzemne, je prižgala cigareto. Gledala sem jo, ko je hodila, in zazdelo se mi je, da jo prvič vidim v hrbet, ko me zapušča in za sabo pušča dolgo struno modrega dima.

Z dečki se nekaj dogaja, nekaj se je spremenilo na njihovih obrazih, način, kako držijo cigarete, kako se suvajo s komolci. Ko luči pojenjajo, se nekaj spremeni in eden od njih mi reče

— Tu blizu imamo svoj klub, hočeš z nami?

— Kakšen klub, vprašam, kaj delate tam?

— Pijemo viski, rečejo, in se zadevamo in gledamo televizijo.

Moj deček, tisti, ki sem ga izbrala iz celega mesta dečkov, strmi skozi okno, žveči zobotrebec, ki ga ima zataknjenega nekje globoko v čeljusti in s prstom povleče prek spolzke plastike volana. Ker me noče nič vprašati, sklepam, da hoče, da pridem.

To, da greš v njihov klub, je najbrž način kako prideš v sredino dečkov. Dečki so tolpna bitja in vedno ustanavljajo klube; kot da si ne morejo pomagati. To je edini zakon narave, ki sem ga opazila v svoji omejeni izpostavljenosti svetu, in ki se ponavlja s preprosto, brezumno doslednostjo: kjer so dečki, tam so klubi, in kjerkoli je klub, je gotovo poln dečkov, ki iščejo zabavo, za katero zadostuje, da si deček.

— Lahko grem zraven? vprašam. To ji lahko prinesem, cigarete in klub dečkov; to, da sem bila v središču dečkov in sem se vrnila kot ženska in šla spet k njej, jo bo pridržalo za vedno.

— No, rečejo in se posmehnejo in zarežijo in se praskajo, No, najprej je na vrsti krst.

Najstarejši od dečkov je mlajši od mene in kljub temu, kot dečki povsod, mislijo, da ne vem niti približno toliko kot oni, kot da to, da sem ženska izključi mojo dojemljivost. Mislijo, da govorijo jezik, ki ga lahko razumejo samo dečki, a razumevanje njihovega jezika je ključno za moj uspeh in tako rečem, ne bom fukala z vsemi, niti posamič niti skupaj.

Moj deček se ozre k meni in si dovoli hladen nasmešek in zoprno mi je, da me zdaj bolj upošteva samo zato, ker poznam jezik, ki se ga lahko nauči vsak idiot.

Med nama ni malih trenutkov; sploh ne govoriva ali pa govoriva vse. Ko sva skupaj, računom za ogrevanje, zobni pasti in večerji in vsem vsakdanjostim življenja ni dano govoriti.

Zavedam se, da tako napetost ni mogoče ohraniti za dolgo, in da vsaka mala odsotnost v najinih dneh označi enega najinih koncev. Govori mi, da je nikoli ne smem zapustiti, a vem, da me bo lepega dne pustila s polno pestjo denarja za najemnino, ki bo trajal vse dokler jih v New Yorku še nadzorujejo, in videla jo bom hoditi po ulicah, videla v naročju drugega, in včasih, ko ponoči puha obroče dima proti mojim prsim, ji rečem, ne zapusti me, nikoli nikoli nikoli me ne pusti.

— Življenje, mi reče, je dolgo poslavljanje. Ne imej se za norca, pravi, norica, in se smeji. Sploh pa si moje malo srce in kako naj te kdaj zapustim in kako bi lahko zapustila tole – nežen dotik kože – in tole in tole.

Ve, da me to vsakič ubije.

Njihov klub je umazan in nepospravljen in povsod so žimnice in prazne steklenice in mcdonaldsove vrečke in v tej zmešnjavi cepeta več ščurkov kot sem mislila, da jih lahko živi v enem prostoru, več ščurkov kot je v tem mestu dečkov, več ščurkov kot je na svetu trenutkov ljubezni.

Dečki pomembno vstopajo: to je njihov klub, so mestni dečki iz New Yorka in zadevajo se in imajo klub in gledam, kako se razkropijo na stole in žimnice in prižgejo televizor. Stojim v vratih in nagnem se, da bi ujela konec jopiča, ki ga nosi moj deček. Obrne se in rečem

— Kaj ko bi šla na zrak?

— Daj, da se najprej zadenem, reče in gre do stola in se usede in izvleče svoj pribor in skuha svojo dozo in si zaveže roko in porabi dobri dve minuti za iskanje vene, ki se bo nabreknila.

Povsod po dlaneh in rokah in verjetno nogah in stopalih in trebuhu so znaki propadanja kot bi bilo njegovo telo ustvarjeno za en sam namen in je porabil dejaven del življenja za dosledno uničevanje dobrih mest za fiks.

Gledam ga medtem ko drugi dečki pripravljajo svoj hors ali zvijajo svojo travo ali jejo svoje tablete in tudi meni ponudi; rečem ne, raje bi imela trezno glavo in kaj ko bi šla na zrak.

Nočem, da zaspi preden se je karkoli sploh zgodilo, a moja izkušnja z džankiji je že taka, da se umaknejo iz vsake situacije preden je sploh postala situacija.

— Greva z avtom, reče.

Ti si moje srce, reče, in če me zapustiš, se boš celo življenje vračala k meni. Z jezikom in besedami in tihimi gibi dlani prek moje kože je zarisala meje mojega življenja in moje ljubezni. To je ljubezen, ki me je ustvarila in me vsebuje, in če bi jo zapustila, bi bila osamljena in raje kot to bi spala na ulici z njeno roko večno med mojimi nogami.

V avtu dečkova dlan zdrsi med moje noge in potem jo spet položi na volan. Hlad v zraku, prazne ulice in pozno je. Vsaka sekunda me vodi dlje v noč, dlje od nje; vsaka sekunda me vodi domov. Peljeva se do parka Inwood in preplezava ograjo, tako da sva le par korakov stran od reke Hudson.

— Nič ni podobno Ohiu, mu rečem in prižge cigareto in reče

— Kje je Ohio?

— Ne hodiš v šolo? ga vprašam; nimate zemljepisa?

— Vem vse, kar moram vedeti, reče, in seže k meni, da bo odpel gumbe na moji srajci. Z džankiji je tako, da vedo, da nimajo dosti časa, in z dečki je tako, da vedo, kako ga ne zapraviš.

— Kako romantično, rečem, ko s prsti kot kos ledu trči ob moji bradavici; prideš večkrat sem?

Pri tem dečku mi je všeč, da ga vtakne naravnost noter. Vtakne ga kot bi to počel ves čas, kot da mu ga sicer ni treba voditi skozi prste ali grobe ustnice njegovih prijateljev; samo noter ga vtakne in pride mu kot mokro milo ustreli iz pesti in to sem hotela. To sem hotela in čez njegova ramena gledam Hudson, kako teče; to sem hotela, a vse, na kar lahko mislim, sva midve; to sem hotela, a vse kar lahko vidim, je njen obraz, ki pluje z reko, njene oči kot kaplje mesečine ujete v vodi.

Kar mislim, da je res, to ni več pomembno; kar mislim, da je narobe, to ni več pomembno. Kar sploh mislim, ni več pomembno, samo ona je; kot podoba poveznjena prek mojega uma prekrije vsako misel, ki jo imam. Sedi ob oknu in gleda na 83. zahodno ulico kot bi nekaj čakala, čakala, da se konča nadzor nad najemninami, ali čakala, da se začne kaj drugega. Sedi ob oknu in čaka na nekaj in skozi prste vleče dolgo nit. V soju luči v oknu vidim vsako kost v njeni dlani; bele in izpostavljene ustvarijo nežen vzorec, ki ponikne v meso in kost njenega zapestja.

— Nikoli se ne spremeni, ji rečem, nikoli nikoli se ne spremeni.

Nasmehne se in pusti, da tanka nit visi z njenega zapestja.

— Nič nikoli ne ostane isto, reče. Dovolj si stara, da bi to vedela, kajneda, srce moje? Stalnost, reče, ni nič drugega kot želja, da bi stvari ostale iste.

Vem.

— Življenje je težko, reče deček. Kaj bom z njim počel? Cele dneve visim naokrog ali se vozim z materinim avtom. Življenje je tako težko. Zame bo v tem mestu vedno vse isto; pojedlo me bo in me izpljunilo in vseeno bi bilo, če nikoli ne bi živel. Zasanjano gleda prek reke.

— Hotela sem dečka, rečem, ne pesnika.

— Nisem noben pesnik, reče. Samo džanki sem in ti nisi nič drugega kot kurba. Lahko se spraviš domov.

Nič ne rečem in gledam Hudson, kako teče mimo.

— Oprosti, reče. Pa kaj. Sem pač džanki in ti si kurba, pa kaj. Nič se nikoli ne spremeni. Poleg tega, ker sem pri telovadbi najhitrejši, moj oče hoče, da bi postal tekaška zvezda. To pravi.

— No, sliši se obetavno, rečem, čeprav že vidim trenerjevega tiča, ki pritiska na njegovo vrečasto trenirko, ko gleda mojega dečka in mu predlaga trening po koncu pouka. Zakaj ne greš v to?

— Moral bi pustiti kajenje, reče, in hors.

Skupaj gledava Hudson, kako se vali mimo in končno reče

— Skrajni čas je, da vrnem materin avto domov.

— To je to? ga vprašam.

— Kaj si drugega pričakovala? reče. Samo džanki sem. V dveh letih se mi verjetno niti dvignil ne bo več.

— Glej, rečem, ko vstopim in grem tja, kjer ob oknu sedi. Glej, zaznamovana ženska sem. Med mojimi nogami je kri in ni tvoja.

Pogleda me, potem vrne pogled k tistemu, kar je počela preden sem prišla, puha obroče dima, ki se sploščijo ob umazanem oknu.

— Si mi prinesla cigarete, reče in svojo ugasne v pepelniku, ki leži na okenski polici.

— Zaznamovana ženska, rečem. Ne vidiš krvi?

— Ničesar ne vidim, reče, in ne bom pogledala, dokler ne prižgem cigarete. Dam ji zavojček, ki sem ga ji kupila. Celo takrat, ko sem postajala ženska, sem se spomnila na njeno zadovoljstvo. Prižge in vdihne dim in ga potem počasi izdihne skozi nos in usta obenem. Ve, da me to ubije.

— Ne vidiš? vprašam.

— Ničesar ne vidim, reče, in ne razumem, zakaj si morala to storiti.

Vstane in reče, zdaj grem spat. Cel dan in celo noč sem bila pokonci in utrujena sem in hočem zaspati preden se dvigne sonce.

— Zaznamovana ženska sem, rečem, ko ležim ob njej, ne čutiš?

— Ničesar ne čutim, reče, a me prime in skupaj potrpežljivo čakava svetlobo. Vse mi pomeni. V otrplem jutru preden na naju pade poln sij mestne svetlobe, se obrnem k njenemu obrazu, polnemu senc.

— Zdaj sem zaznamovana ženska, rečem, sem.

— Tiho, reče in nežno položi dlan prek mojih ust, potem jo prek mojega grla vodi na vzpetino mojih prsi. Tega nihče v mestu ne opazi, ko to naredi, se nikjer nič ne spremeni.

— Tiho, reče. Tesno pritisne dlan ob moje srce in primakne obraz k mojemu in me vzame s sabo v osirotel obrat noči. Tukaj se vsi trenutki ustavijo, prvi in zadnji je, in edino meso je njeno, edini dotik je v njeni dlani. Ničesar drugega ni in skupaj se zasučeva pod trepetom lune in ječanjem zvezd in vse je, kar bom kdaj postala, in skupaj postaneva vsak spomin, ki je bil kdaj poznan.