Instalacija 'Senescence: utekočinjeni čas' na festivalu Pixxelpoint v Novi Gorici

V petek, 2. decembra, se v Novi Gorici začenja 17. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Letošnjo edicijo kurira Rene Rusjan, vizualna umetnica, pedagoginja in soustanoviteljica Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki je v uvodniku zapisala: 

Mi. Smo to mi in vi, jaz in ti, so to tudi oni – in kdo so? Smo to Goričani, Slovenci, Evropejci, kristjani, ateisti, revolucionarji, mame, otroci, družine, take in drugačne? So oni, ki prihajajo tudi mi, smo mi tisti, ki ostajamo, ali morda odhajamo? Smo mi tisti, ki živimo tu in zdaj, ali vsi, ki smo kdaj in kdaj bomo živeli? Kdo smo mi? Kdo vse smo lahko mi? Človek? So živali tudi mi? Kaj pa druga bitja tega planeta, so tudi mi? Tudi, če dihajo na škrge ali sploh ne dihajo? Smo mi skupaj s tistimi za ozvezdji, ali so to oni, ste to vi? Kaj si imamo povedati, mi?
  

Katalog * Spletna stran * FB dogodek

Z umetnico Robertino Šebjanič in znanstvenico Andreeo Oarga-Mulec smo za Pixxelpoint pripravile intermedijsko instalacijo "Senesence: utekočinjeni čas", ki bo med 2. in 9. decembrom razstavljena v Mestni galeriji Nova Gorica. V četrtek, 8. decembra, bo po obisku laboratorijev in raziskovalnih centrov Univerze v Novi Gorici sledil obisk naše instalacije. Ekskurzija "Mi – prostori znanosti, prostori umetnosti" se prične ob 10h zjutraj in predvidoma traja do 15h. Za brezplačni prevoz se lahko prijavite na mestnagalerija@kulturnidom-ng.si.

Robertina Šebjanič, Tea Hvala, Andreea Oarga-Mulec
Senescence: Utekočinjeni čas
Intermedijska instalacija (zvok, objekt, besedilo), 2016

Projekt s čutno potopitvijo v tišino, hlad in temo podzemnih jam obiskovalcem približa okolje, v katerem izraz »mi« ni rezerviran za ljudi. Za živa bitja v tem ekstremnem habitatu biološki čas teče počasneje kot za ljudi, medtem ko neživa narava milijone let geološkega časa beleži v milimetrih rasti. Hkratno raztezanje in krčenje časa je človeku težko doumljivo, a pronicanje vode, ki ju omogoča, in kapljanje srebrnih kapljic, ki odzvanja v tišini jam, nam dajeta slutiti, da smo vpeti v svet, ki je veliko večji od nas. Utekočinjena časovna kapsula s treh avtorskih vidikov interpretira okolje, kjer čas in prostor kljubujeta človeški zaznavi.

Svetovanje in tehnični razvoj: Slavko Glamočanin
Svetovanje: Miha Colner

Posebna zahvala: doc. dr. Lilijana Bizjak Mali, dr. Janez Mulec, Gregor Aljančič, Slavko Glamočanin, Miha Colner, Rene Rusjan, prof. dr. Urška Lavrenčic, Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici, Fakulteta za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici, Moderna galerija, Bunker, Damijan Kracina, Franjo Drole (Inštitut za raziskovanje Krasa), Jure Pirih, mojster steklopihaštva Peter Kolobarič.

Projekt je nastal s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Robertina Šebjanič je intermedijska umetnica. V svojih delih umetnost prepleta z znanostjo in tehnologijo. Zadnja leta raziskuje predvsem žive sisteme, svoje umetniško-raziskovalne procese pa običajno izoblikuje v avdio-vizualne performanse, zvočna dela in kompleksne potopitvene postavitve/instalacije. Spletna stran: http://robertina.net/

Andreea Oarga-Mulec je raziskovalka na področju znanosti o okolju. Njeno delo med drugim vključuje preučevanje ekologije in življenja v podzemnih ter površinkih habitatih kakor tudi njihovo varstvo in zaščito po trajnostnih načelih s poudarkom na preprečevanju onesnaženja ter inovativnimi načini čiščenja odpadnih voda.

Tea Hvala piše. V svojih esejih, zgodbah in radijskih prispevkih s feministične perspektive obravnava manjšinske javnosti ter aktivistična in umetniška prizadevanja za njihovo vidnost. Zgodovinski spomin na pretekle boje za splošno pripoznanje specifičnih zahtev in estetik povezuje s sodobnimi boji (tudi) v jeziku znanstvene fantastike, ki daje slutiti vse tisto, česar še ni, a bi lahko bilo - in mogoče bo. Blog: http://prepih.blogspot.com

Sodelujoči umetniki in umetnice na Pixxelpointu 2016: Robertina Šebjanič, Andreea Oarga Mulec, Tea Hvala, Jasna Hribernik, Antonio Della Marina, Alessandra Zucchi, Denis Mavrič, Paul Bush, Niloufar Tajeri, Gal Kirn, Tanja Lažetić, Helene Thuemmel, Rawan Hourani, Sabina Đogić, Anja Medved, Nadija Mustapić, Toni Meštrović, Vesna Bukovec, Widad Tamimi, Nika Avtor, Anja Golob, Nemanja Ćađo, Nina Šorak, Urša Adamič, Pila Rusjan, Gaja Kutnjak, Elena Fajt, Lucija Jankovec, Dejan Krajnik, Neja Kaligaro, Valerie Wolf Gang, Ruobing Wang, Petra Varl, Metod Blejec, Una Rebić, Miha Colner, Slavko Glamočanin, Postaja Topolove/Stazione di Topolò, SMO – Slovensko multimedialno okno.

Fotografije s prve predstavitve knjige Razkorak v Cerknem

Pri založbi Look Back and Laugh Books je izšla moja fotoknjiga Razkorak / Discord.

V cerkljanski Galeriji Križišče je 18. novembra potekala prva predstavitev knjige s spremljajočo razstavo, ki vsebuje manjši izbor fotografij iz knjige. Razstava bo odprta do 2. decembra 2016.

Foto: LBAL

Več o knjigi in prodajna mesta.

Zahvaljujem se vsem, ki so švicali z mano, da je do izida in razstave sploh prišlo: Nadi Žgank za spodbudo, pomoč pri izboru in urejanje fotografij, Mateji Rojc prav tako za spodbudo in pomoč pri izboru, Kat Austen za prebijanje skozi moje blokade, Barbari Cerkvenik in Isacu Petruzziju za lekturo, Zoranu Pungerčarju za oblikovanje in založniško podporo, Blažu Jerebu za stavo, Maruši Lipušček za možnost razstavljanja v Galeriji Križišče in pomoč pri izvedbi, tandemu Small but Dangers za pomoč pri postavitvi razstave, Juretu Pirihu za slastno pogostitev in Janji Golob za fotografsko dokumentacijo dogodka. Njene fotke si lahko ogledate spodaj.

 

 

  

  

Sektor Ž gre v kino

Banda punc, r: Céline Sciamma, 2015

Novembrska edicija oddaje Sektor Ž se je ob mednarodnem filmskem festivalu LIFFe, ki se je pravkar končal, dotaknila področja feministične filmske kritike in teorije. S pomočjo zadnje številke revije Ekran o feminizmu v filmu, še posebej uvodnika Tine Poglajen, sta se novi sodelavki oddaje, Ana Reberc in Antonija Todić, skupaj s Teo Hvala preizkusili v feministični filmski kritiki ob filmih Banda Punc (r: Céline Sciamma, 2015), Gospodična/Služkinja (r: Park Chan-wook, 2016) in Jaz, Olga Hepnarova (r: Tomáš Weinreb, Petr Kazda, 2016). Sledil je kratek pregled feminističnih filmskih testov. 

Oddaja je bila na sporedu v živo v soboto, 19. novembra 2016, ob 12h na Radiu Študent. Posnetek je na voljo v arhivu.

Razkorak: predstavitev knjige in razstava fotografij, 18.11.2016, Galerija Križišče, Cerkno

English version below. Facebook event here.

Tea Hvala: Razkorak

Predstavitev knjige in razstava fotografij

V petek, 18. novembra 2016, ob 19:00

Galerija Križišče, C.M.A.K. Cerkno

Razstava bo na ogled do 2. decembra 2016

Opotekavemu plesu prepuščanja in zadrževanja, tej čustveni razdvojenosti, je sledila čutna in kar naenkrat so bili grafiti gora videti prepričljivejši od resničnih gora nad Vancouvrom.  

 

Razstavljene fotografije sem posnela pred trinajstimi leti na zahodni obali Kanade in ZDA. Fotografirala sem, ker so me besede pustile na cedilu. Tistega, česar nisem znala ubesediti, tudi na fotografijah ni, zato gledalko Razkoraka postavljam pred nemogočo nalogo, rekoč: glej in skušaj videti tisto, kar se je izmuznilo objektivu. (Tea Hvala) 

Tea Hvala je marsikaj, le fotografinja ni. Kot feministka, esejistka, kritičarka, prevajalka in avtorica radijskih oddaj večino časa brusi besede, ob tej priložnosti pa se z veseljem vrača k svoji stari ljubezni. Fotografijo je spoznavala v študentskih letih; podnevi na delavnicah Dušana Piriha Hupa v KUD-u France Prešeren, ponoči v ŠOLT-ovi temnici. Fotografije protestov proti IMF in Svetovni banki v Pragi je razstavila v baru Filozofske fakultete, ko se je tam še kadilo od čikov in zagnanosti. O fotografijah delovnih kolektivov v socializmu in današnjem kapitalizmu je pisala v knjižici Togi nasmehi (samozaložba, 2013). 

Razkorak je njena prva fotoknjiga. Izšla je pri založbi Look Back and Laugh Books.

Knjiga je izšla s podporo Občine Cerkno. Razstavo je omogočil C.M.A.K. Cerkno.

Prodajna mesta.

Tea Hvala: Discord

Book presentation and photo exhibition

Friday, November 18^th 2016, at 19:00

Križišče Gallery, C.M.A.K. Cerkno

The exhibition will be on view until December 2^nd 2016

Our staggering dance of surrender and hesitation, our emotional dissonance, led to a discord of the senses and all of a sudden, the graffiti of mountains seemed more convincing than the mountains rising above Vancouver. 

The exhibited photos were taken thirteen years ago on the West Coast of Canada and the United States. I was taking pictures because I was abandoned by words. The things I couldn’t put to words didn’t make it to the pictures either, which is why I ask the viewer of Discord to do the impossible: to notice that which has escaped the camera. (Tea Hvala) 

Tea Hvala is not a photographer. As a feminist, essayist, critic, translator and radio maker, she spends most of her time sharpening words. For this occasion, she has returned to her old love, photography, with pleasure. She began to get acquainted with photography during her studies in Ljubljana: at Dušan Pirih Hup’s workshops in KUD France Prešeren by day and in ŠOLT’s darkroom by night. Her photos of protests against the IMF and World Bank in Prague were exhibited in the bar of Ljubljana’s Faculty of Arts at a time when it still swirled with cigarette smoke and ideas. She wrote about photos of workers’ collectives in socialism and today’s capitalism in her self-published zine Stiff Smiles (2013).  

Discord is her first photobook. It was published by Look Back and Laugh Books.

Where to buy the book.

The publication of the book was supported by the Municipality of Cerkno. The exhibition was made possible by C.M.A.K. Cerkno.

Kultura strahu

V petek, 14. oktobra, smo se v uredništvu portala Spol.si odzvali na predvajanje videa »Čudež življenja« na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Ker v tem primeru ponavljanje ne škodi, našo skupno izjavo ponovno objavljam na tem mestu.


Kultura strahu

V preteklem tednu je Zavod Živ!m s predvajanjem videa »Čudež življenja« na Prešernovem trgu v Ljubljani vznemiril javnost in – pomembneje – poskušal ustrahovati ženske. Nekatere mu je uspelo raniti.

Zavod na svoji spletni strani trdi, da »aktivno gradi kulturo življenja«, s čimer najbrž prevaja izraz »pro-life«, ki ga v ZDA zase uporabljajo nasprotniki splava. Toda z vidika žensk, ki so iz različnih razlogov postavljene pred izredno težko odločitev, ali naj nosečnost prekinejo ali ne, Zavod Živ!m aktivno širi predvsem kulturo strahu. Kdor želi drugim omejiti (ustavno zagotovljeno!) možnost izbire, ne more biti za karkoli, še najmanj za »življenje«; lahko je samo proti oziroma »anti-choice«.

Vznemirjenje je upravičeno. Video, ki se je vrtel na pročelju frančiškanske cerkve, je namreč podprla Slovenska škofovska konferenca z izjavo, da se tudi sama zavzema za »ničelno toleranco do nasilja do nerojenih otrok«. Ob lansiranju čustveno manipulativnega izraza »nerojeni otroci«, s katerim želijo cerkev in konservativni katoliški aktivisti in aktivistke zamenjati nevtralni izraz človeški zarodek ali embrio, se sprašujemo, zakaj se nikoli ne angažirajo v boju proti veliko pogostejšemu nasilju nad (rojenimi) otroki, ženskami in marginaliziranimi skupinami ljudi. Le zakaj hoče cerkev (znova in znova) strahovati ženske in jih pri tem mimogrede še reducirati na maternice?

Zavod Živ!m v svojem širjenju katoliške propagande proti ustavno zagotovljeni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni osamljen. Tu je še Zavod Božji otroci, znan po svojih rednih molitvah »40 dni za življenje« oziroma #40 dnevnem nadlegovanju žensk pred Ginekološko kliniko v Ljubljani. Posebno dejavne pa so organizacije proti izbiri na spletu. Tako dejavne, da se, ko v slovenski Google vtipkaš geslo »splav«, med prvimi zadetki zvrstijo izključno organizacije proti splavu, ki so katoliške in naklonjene slovenski RKC. Ker so tovrstni spletni portali kakovostno izdelani, je očitno, da so vložki financerjev v spletno komuniciranje veliki. Vprašanje, kdo financira katoliško propagando proti reproduktivnim pravicam žensk, žal še ni raziskano.

Na tem mestu opozarjamo na drugi problem – na nedopustno potvarjanje medicinskega diskurza in prirejanje medicinskih ugotovitev, ki se v argumentaciji cerkve in omenjenih zavodov pojavljata vse pogosteje. Cerkev je po jeziku znanosti segla v trenutku, ko je ugotovila, da ji s kampanjo proti možnosti umetne prekinitve nosečnosti javnosti ne bo uspelo prepričati, če se bo sklicevala le na teološke argumente o svetosti življenja. Naj dodamo, da je dogma o svetosti življenja dokaj nova – rimskokatoliška cerkev jo je dokončno sprejela šele v 19. stoletju, danes pa se izraža v stališču, da je abortus enako moralno sporen kot umor. To pojasni, od kod spletnemu portalu Zavoda za družino in kulturo življenja, znanega kot 24Kul.si, ideja, da so zagovornice reproduktivnih pravic (in slovenske ustave) »morilke«. Toda takšni zdrsi so redki. Konservativni katoliški aktivisti in aktivistke v Sloveniji danes raje uporabljajo prijaznejšo retoriko o »kulturi življenja«, pri čemer se javno sprenevedajo, da niso proti pravici do prekinitve nosečnosti, temveč »le« častijo očetovstvo, materinstvo in (heteronormativno) družino.

Da bi prepričali javnost, še posebno ženski del javnosti, se zatekajo k psevdoznanstvenim in psevdomedicinskim argumentom. Umetno prekinitev nosečnosti tako opisujejo kot krvavo in nevarno. Dejstvo je, da splav – tako kot številni drugi medicinski posegi – pomeni določeno tveganje, vendar zanemarljivo majhno, sploh v zelo zgodnji nosečnosti. Tudi zapleti po splavu so redkejši od zapletov ob porodu in po njem.[1] Veliko se piše tudi o duševni motnji, t. i. postabortivnem stresu (PAS), ki ga je večina raziskav ovrgla kot izmišljotino.[2] Učinek fabriciranja najverjetneje neobstoječih psiholoških bolezni lahko ženski, ki je splavila, umetno vzbudi občutek nelagodja in krivde: če ne občuti simptomov, ki naj bi spremljali PAS, če torej pričakuje nelagodje, a ga ne doživi, se lahko začne spraševati, kaj je z njo narobe. Nekatere spletne strani, ki nasprotujejo pravici do izbire, pišejo celo o korelaciji med splavom in rakom dojke, čeprav so rezultati raziskav o tej korelaciji za zdaj protislovni.[3] Žensk torej od prekinitve nosečnosti ne poskušajo odvrniti z apeliranjem na njihovo versko prepričanje, temveč z vzbujanjem strahu pred samim posegom.

Čeprav so psevdomedicinski argumenti proti splavu novi, sledijo zelo stari taktiki zastraševanja žensk. Ta taktika računa na vzbujanje občutka krivde, ki ženskam onemogoči ali vsaj oteži svobodno sprejemanje odločitev, saj se svobodno lahko odločamo samo takrat, ko smo ustrezno informirani. Zato ponavljamo, da cerkev in katoliški zavodi, ki nasprotujejo prekinitvi nosečnosti, ne širijo kulture življenja, temveč s svojimi pozivi h krčenju reproduktivnih pravic in možnosti širijo kulturo strahu.

_____________________________________________
[1] »Na svetovni ravni so težave v zvezi z reproduktivnim zdravjem glavni vzrok obolevnosti in smrti žensk v rodni dobi. Vsako leto zaradi vzrokov, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem (tj. maternalne umrljivosti), umre 287.000 žensk. Glavne vzroke maternalnih smrti, kot so krvavitve, infekcije, splave, visok krvni tlak in zaustavljen porod, je v veliki meri mogoče preprečiti ali zdraviti z ustrezno nego in zdravili. Zato je največ maternalnih smrti med mladimi in revnimi ženskami v slabem socialnem položaju, ki nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. … Vsaka sedma ženska doživi pri porodu življenjsko nevarne zaplete, velik delež žensk pa nima niti osnovne zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje in zagotovila preživetje njihovim novorojenčkom. Na vsakih 100.000 živorojenih otrok v svetu letno umre približno 200 mater. … V Sloveniji je bilo … v obdobju 2004–2008 zabeleženih 11 maternalnih smrti ali 11,4 na 100.000 živorojenih otrok; maternalna smrt je torej redek pojav. V zadnjem desetletju prevladujejo težje preprečljive, kasne maternalne smrti, ki so v veliki meri odvisne od osveščenosti in socialno-ekonomskega položaja žensk in dostopa do zdravstvene oskrbe. … V državah v razvoju … vsako leto opravijo 19 milijonov splavov (od tega tri milijone pri ženskah, starih 15–19 let), za posledicami katerih umre 47.000 žensk, na milijone pa jih ima kasneje zaradi zapletov pri splavu zdravstvene težave.« V Sloveniji je bilo leta 2010 »opravljenih nekaj več kot 4.300 splavov, od tega 8 % po desetem tednu nosečnosti. Število splavov na 1.000 žensk v rodni dobi od leta 1982 v Sloveniji upada, zadnja maternalna smrt kot posledica dovoljenega splava pa je bila zabeležena leta 1986.« Vir: Barica Razpotnik, Svetovni dan prebivalstva 2012, Statistični urad RS, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=4835 (13. 10. 2016).

[2] Linda Gordon, The Moral Property of Women: A History of Birth Control Politics in America, University of Illinois Press, Champaign, 2007.

[3] V zadnjih dveh desetletjih je veliko zanimanje zbudilo vprašanje o morebitnem prispevku spontanega, predvsem pa umetnega splava k ogroženosti z rakom dojk, vendar o tem še ni dokončnega soglasja. Nekatere študije so pokazale, da umetni ali spontani ali obe vrsti splava povečata nevarnost za raka dojk, nekatere, da jo zmanjšata, ponekod, da nimajo nobenega vpliva, spet drugje, da je za raka dojk pomemben le splav pred prvim porodom (Robertson et al., 2001). Vir: Pacientke z rakom dojk – trendi in novosti. 40. strokovni seminar, Ljubljana, 7. junij 2013, ur. Miladinka Matković, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2013.

Feminizem v kinu (nova številka revije Ekran)

V zadnji številki Ekrana (sept.-okt. 2016) v tematskem bloku o feminizmu v kinu pišem o feministično-queerovski filmski distribuciji Cinenova iz Londona. Tematske strani je uredila Tina Poglajen, vključujejo pa njen uvod in odlične članke Jasmine Šepetavc (o filmu Born in Flames režiserke Lizzie Borden), Pie Brezavšček (o zbirki trinajstih feminističnih kratkih porno filmov Dirty Diaries), Nine Cvar (o reprezentacijah in konstrukcijah ženskosti v znanstveni fantastiki) in Katje Čičigoj, ki je pisala o avtonomnosti ženske želje v filmu The Handmaiden (Ah-ga-ssi, 2016) Park Chan-wooka.

V tej številki sta objavljena tudi recenziji Ane Šturm "Nevidno delo" (o novih Ghostbusters oziroma Izganjalkah duhov) in "Video Matters" o videospotih režiserke in glasbenice Katarine Rešek aka Kukle.

Sektor Ž: Feministična trasa Budimpešta - Dunaj

V oktobrski oddaji Sektor Ž je Teja Oblak pripravila nekaj intervjujev z aktivistkami iz Budimpešte o lezbičnem in kvirovskem aktivizmu, feminizmu ter o medijsko manj vidnih posledicah orbanizacije Madžarske. V nadaljevanju bosta novi sodelavki oddaje Sektor Ž, Antonija Todić in Anamarija Šiša, pripravili prispevek o 2. mednarodnem kongresu marksizma-feminizma, ki je potekal nedavni vikend na Dunaju.

Oddajo tokrat pripravljajo Klara O., Antonija T., Anamarija Š in Teja O. Vabljene_i k poslušanju! 

V soboto, 15. oktobra 2016, ob 12h v živo na Radiu Študent, kasneje v arhivu.

Oddaja Transgenderradio Berlin v oddaji Sektor Ž

V septembrski ediciji Sektorja Ž pripravljamo intervju z Marek_om Sancho_m, (so)avtorico_jem oddaje Transgenderradio Berlin (http://www.transgenderradio.info/). V pogovoru s Teo H. je predstavil_a oddajo, razložil_a, kako nemški zakoni regulirajo spremembo spola, in predlagal_a nekaj načinov, na katere lahko (cis) feministke in feministi naslovimo trans ljudi brez reproduciranja transfobije. Po intervjuju bomo predvajale odlomke iz ene od preteklih oddaj berlinskega Transgenderradia (v angleščini).

Nekaj minut bomo namenile tudi napovedani razpravi upravnega odbora ZZZS o uvrstitvi hormonskih kontraceptivov v skupino terapevtskih zdravil, kar bi posledično prineslo uvedbo doplačil za hormonsko kontracepcijo. Novico bo pripravila Zala Bezlaj. Več o tem si lahko že pred oddajo preberete na: http://radiostudent.si/politika/off-poro%C4%8Dilo/nov-napad-na-pravice-%...
Prispevke bo kot vedno povezovala s feminizmom podložena glasba. Vabljene_i k poslušanju!

*

The september edition of Sektor Ž features an interview with Marek Sancho, the co-author of radio show Transgenderradio Berlin (http://www.transgenderradio.info/). With Tea H., they talked about the specificity of the show, discussed the legal regulation of gender change in Germany, and ways in which cis feminists can address trans people and trans issues without reproducing transphobia. After the interview, we will play excerpts from one of the past editions of Transgenderradio Berlin (in English).

Also, we are going dedicate some minutes to the meeting where the board of directors of the (public) Health Insurance Institute of Slovenia (ZZZS) discussed the proposal to list hormonal contraceptives as therapeutic medication, which would make it a payable by the users, rather than let it stay as it was - fully covered by ZZZS. The report, prepared by Zala Bezlaj, is going to be in Slovene.
And as usual ... expect lots of feminist tunes. Tune in!

Premiera predstave 'Kalipso' Tine Valentan

English version here.

Foto: Luka Martin Škof

Premiera v sredo, 14. septembra 2016, ob 20h v Plesnem teatru Ljubljana.
Ponovitve 15., 16. septembra ob 20.00 in 11. oktobra ob 21.00.

Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Jajce v kokoši, kokoš v jajcu. 

Kalipso je neumnost. Kalipso je boginja. Kalipso je nočni bar za samce vseh vrst. Kalipso postavlja nove horizonte zabavni industriji s pomočjo ustvarjalne seksualnosti in vam zagotavlja: navaden pleh se lahko spremeni v čisto zlato! Kalipso (orig. zvijačno, skrito) so individualni in družbeni vzorci, ki se nevidno in skrito prenašajo tako v prostoru in času, kot v življenju posameznice_ka.

Neumnost je vedno znova orodje elite; kdor ne pozna zgodovine, ne ve, čemu se upira.

- Andreja Kopač, Tina Valentan

Iz česa nastane umetniško delo? V tej predstavi je odgovor na dlani, a vendar skrit. Skriva se v dveh zlatih jajčecih, ki prepotujeta dolgo pot od komaj zaznavnega občutka v trebuhu do odrske stvaritve. Plesalka v njej nagovarja nič manj kot vesoljno stvarstvo, rekoč: »Dobrodošli na postaji Mir!«

Kalipso Tine Valentan ni iz Homerja, je pa – tako kot nesmrtna nimfa Kalipso – iz samotne dežele senc. Moč črpa iz črnine svojega notranjega vesolja, ki se previdno izoblikuje v gib in glas ter se nerada prezgodaj razkrije očem smrtnikov. Z mitološko Kalipso jo tako druži predvsem ime: καλύπτω (kalyptō) je grški izraz za pokrivanje ali zakrivanje, v prenesenem pomenu pa prikrivanje: zvijačnost, a tudi zaščito. Skrb zase.

Kalipso in Kalipso: zapeljivki, obdani s simboli izobilja. Svoje bogastvo razdajata z velikodušnostjo tistih, ki nimajo ničesar razen zavedanja, da se iz zlatega jajca – preden ga stremo – lahko izvali karkoli. Vse možnosti so odprte. Toda Kalipso Tine Valentan se mora po sili razmer odločiti za eno samo pot, še preden razbije jajce. Bo iz njega prišel umetniški ali biološki čudež? Predstava ali otrok? V njeni podobi sveta vsaka celica vsebuje ves kozmos in vse je povezano, drevo, dinozaver in človek, zato se ustvarjanje in materinstvo ne izključujeta. Toda v svetu, v katerem živi, ni denarja za oboje. Ni prostora za mnogoterost, po kateri z užitkom vijuga Kalipso: vesoljka, plesalka, kozmonavtka, pop zvezda, kokoška in mistična vizionarka v enem.

Od tod bolečina in renčanje. Prikrivanje, kajti v tako sploščenem svetu smeš biti samo eno. Zdi se, da celo čarobna moč zlatih jajčec odpove. Naj jih Kalipso še tako čuva in greje, ostajajo nema. Samozadostna. Zaman skuša obuditi staro mitopoetsko podobo sveta kot kozmičnega jajca, v katerem se vse začne in konča in v katerem je resnično dovolj prostora za vse. Tukaj in zdaj se mora Kalipso iz boginje spremeniti v pop zvezdo, vse svoje razsežnosti pa stlačiti v eksotičen klobuk. Kot sodobna Carmen Miranda, ki je kalipso in sambo zamenjala za sintetične ritme, poplesuje in se bolj iz navade kot želje nesramno spogleduje s publiko, ki je vse to že videla, a ji zato ni nič manj nerodno.

Da bi bila mera polna, Kalipso zlati jajčeci s svojih oči preloži naravnost na jajčnike in se iz vesoljke-kozmonavtke na postaji Mir spremeni v navadno zemljanko, obsojeno na biologijo. Toda preden kot njene/njeni gostje razočarano zavzdihnemo, se velja ozreti nazaj in naprej ter si zapomniti, od kod so pripotovala zlata jajčeca in kam se odpravljajo. Ali jajčniki res vodijo Kalipso, ali pa jih nemara usmerja ona? Je to ujetništvo ali svoboda? Da ni oboje hkrati? Mistiki kimajo. Baročni pesnik Angel Silezij bi se morda vprašal, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, in kar sam odgovoril: »Jajce v kokoši, kokoš v jajcu«. Ni si težko predstavljati, da bi mu Kalipso v plesni dvorani Miru veselo nazdravila z jajčnim likerjem in z ekstravagantnim klobukom na glavi vzkliknila: »Naj živijo tutti frutti!«

- Tea Hvala 

Avtorica in izvajalka: Tina Valentan
Avtor glasbe in zunanje oko: Tian Rotteveel
Dramaturginja: Aleksandra Blagojević
Umetniško usmerjanje: Snježana Premuš
Kostumografka: Urška Recer
Oblikovalec luči: Borut Bučinel
Teoretska refleksija: Tea Hvala
Izvršna producentka: Amela Meštrovac

Produkcija: Mesto žensk, Društvo za promocijo žensk v kulturi
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Plesna Izba Maribor
Projekt sofinancira: Mestna občina Ljubljana
S pomočjo: Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zavod Maska
Posebne zahvale: Luka Martin Škof, Andreja Kopač, Vesna Juvan, Nina Meško, Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota