Nova Slovenija against women

When the right had been in charge the last time around, I dreamt that Ljubljana had been occupied by neonazis. The city was watched over by gangs of boys, armed with fists, knives, clubs and dogs. If anyone got away from them, the soldiers took care of it. They were not uniformed and the army was not officially involved in the street fights but we nevertheless knew who we were dealing with; such an effective weapon could only be afforded by their (and our) master, the church-and-state as one. As crowds of hungry, tired and scared people were hiding in cellars, the Cankarjev dom (house of culture), the opera house, the national theatre and other cultural institutions in the city centre were being turned into an enormous armoury.

The visions from my nightmare would haunt me for the rest of the day. When I described my dream to a friend, I jokingly remarked that the unusually vivid imagery was doubtlessly indebted to my menstruation. She gave me and wry smile and shook her head. „A friend had a similar dream,“ she said: „and he doesn't menstruate.“

In the following days, the details of the dream evaporated. But the fearful feeling that the left was defeated remained.

Once I learned that Nova Slovenija (the New Slovenia party or NSi) would be taking part in the decision making of the new ruling coalition alongside SDS (Slovene democratic party) and others, my head began to swim. Then I remembered the occupied Ljubljana from the satirical dystopia 4000  that Ivan Tavčar had written in 1891. In the work, which he wrote as a response to Anton Mahnič's conservativism, Emona (the ancient Roman name for Ljubljana) has been „The Pope's province number LII“ for over two thousand years. The church has taken over the country, the only thing that's still being printed in Slovene are prayer books and the last foreigner that set foot in the city was burned at the stake. The first and last rebellion of the „at least 4000 heroines“, that fought for equal rights, was quelled in 3919. The population is divided based on gender and class; a high wall and an army of „old spinsters“ defend the unmarried women against the unmarried men. The only exception is the married people ward, where „the Maker exalts all the couples that remained faithful till death“. The women that interrupted their pregnancy („the sinners, that single-handedly murdered the fruit of their own bodies“), are condemned to unending psychological torture, situated on top of a cliff that offers a vista of a green meadow, where sweet, angelic children play under the watch of god's childbearing women. Any woman that attempts to reach the meadow is driven back by an army of angels with „bloodied swords“, chased back to the cliff where there is only „crying and the gnashing of teeth“.

Tavčar's liberal mockery of the catholic demonisation of women may allow a feminist interpretation, but it should be known that in 1905 he voted against the introduction of a general right to vote that would be equal for men and women. It is common that in democracies in a patriarchal society even the most ideologically divergent and quarrelling political parties will identify feminism as the common enemy. It is telling that we always find some excuse for the sexism pronounced by a male politician, but never for the same opinions of a female one. So I found myself wondering why Franja Tavčar, Ivan's wife, also opposed the female vote, even though she established a number of women's associations and shelters in Ljubljana; how could she have excluded herself from the women's ranks and resist the female political emancipation?

The same question arises in the case of the female president of Nova Slovenija and her views. Ljudmila Novak regards women from a patriarchal, national and population policy viewpoint and thus sees „mothers and wives“ as and only as a way to reproduce the workforce, free of charge. And if until now her antifeminism was supported only by God, „nature“ and the moral majority, the state has now taken her side, too. If the sexist, homophobic, islamophobic and racist opinions of Nova Slovenija could have been dismissed as mere demagogy in the past, their new-found power will allow them to beatify the heterosexual family as „the most important cell of the nation“. This will be followed by restrictive regulations, punishment and stigmatisation of all those of us that are not fulfilling our patriotic mission. All signs suggest that such treatment of gays and lesbians will then be applied to women.

In a public chatroom interview for RTV Slovenija's MMC (the state broadcasting company's multimedia centre website) in December 2011, Ljudmila Novak wrote that „the right to life once conceived is greater than the right of a mother to abortion“. When a reader asked how she is able to deny other women the right to terminate a pregnancy as a fellow woman, the president of NSi seized the moment and during the public discussion „lay aside“ her political function, power and responsibility. She began to reply as „a woman an a mother“, that has the right to her own opinion, with which she „isn't condemning anyone“. With this move she reduced the political programme of her party to her personal opinion, but as female citizens of Slovenia we can't afford such a reading since her position could soon interfere with our rights. Ljudmila Novak opines, as a politician, woman and mother (she could not in the end refer to her expert qualifications), that the artificial termination of a pregnancy leaves „lasting psychological and physical consequences, and thus young girls should be helped otherwise.“. She was not thinking about sex education or aspiring to a friendlier reception in hospitals or making an effort to de-stigmatise women that had had an abortion. It seems clear that she is more concerned about raising the natality than about the psychological and physical health of women, since she suggested that adoption was a „more adequate and humane solution than forcing girls to terminate their pregnancy“.

 

Ljudmila Novak is not an anti-feminist because she would be aware of feminist arguments against the instrumentalisation of women and tried to counter them. She doesn't need to do this since feminism in Slovenia is not strong enough that anyone other than the feminists themselves would consider it as a political movement. Together with her coalition partners from SDS she can continue to refer to God and nature without worry. If nobody will stand up to the conservatives that have taken power, sooner or later they'll be able to refer to the constitution which currently says that one is „free to decide about giving birth“.

I am fearfully awaiting my next nightmare. If the image of the neonazi occupation of Ljubljana from my first dream will merge with Tavčar's image of clerical fascism, Ljudmila Novak will be marching in front of the paramilitary angelic forces with a baby in her arms. She will be zealously reciting the thoughts of Pierre Bayle, the French philosopher that in 1740 praised the „motherly instinct“ as highly as he could. „The motherly instinct is god's gift,“ she will shout: „it ensures that women will continue to multiply even in the face of their unenviable position of giving birth and taking care of children.“

Translated by Gregor Vuga.
First published on February 15th 2012 at the LifeTouch portal.

Nova Slovenija proti ženskam

Ko je v Sloveniji nazadnje vladala desnica, sem sanjala, da so Ljubljano okupirali neonacisti. Mesto so nadzorovale tolpe fantov, oborožene s pestmi, noži, palicami in psi. Če jim je kdo ušel iz rok, so zanj poskrbeli vojaki. Niso bili uniformirani, vojska se uradno ni vmešavala v ulične boje, a smo kljub temu dobro vedeli, s kom imamo opravka; tako učinkovito orožje si je lahko privoščil samo (njihov in naš) gospodar, država-cerkev v enem. Medtem ko so se množice lačnih, utrujenih in prestrašenih ljudi skrivale po kleteh, so se Cankarjev dom, opera, drama in druge kulturne ustanove v središču mestu spreminjale v orjaško orožarno.

Podobe iz nočne more so me zasledovale ves dan. Ko sem jo opisala prijateljici, sem v šali dodala, da je bila za nenavadno žive sanje gotovo kriva moja menstruacija. Kislo se je nasmehnila in odkimala. "Prijatelj je imel podobne sanje," je rekla, "pa nima menstruacije."

V naslednjih dneh so podrobnosti iz sanj izpuhtele. Strašljivi občutek, da je levica poražena, je ostal.

Ko sem izvedela, da bo v novi vladajoči koaliciji ob SDS in ostalih soodločala Nova Slovenija, se mi je najprej stemnilo pred očmi. Potem sem pomislila na okupirano Ljubljano iz satirične antiutopije 4000 (1891) Ivana Tavčarja. V delu, ki ga je napisal v odgovor na konservativizem Antona Mahniča, ima Emona že dva tisoč let status "Papeževe provincije številka LII". Cerkev je prevzela državo, v slovenščini se tiskajo samo molitvene knjige, zadnji tujec, ki je vstopil v mesto, je končal na grmadi, prvo in zadnjo vstajo "vsaj 4.000 junakinj", ki so se borile za enake možnosti, so zatrli leta 3919. Prebivalstvo je ločeno glede na spol in stan; neomožene ženske pred neoženjenimi moškimi branita vojska "starih devic" in visoko obzidje. Izjema je oddelek za poročene, kjer "Stvarnik poveličuje vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti". Ženske, ki so prekinile nosečnost ("grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega"), so obsojene na večno psihološko mučenje na robu pečine z razgledom na zeleno livado, na kateri se pod varstvom božje porodnice igrajo angelsko ljubki otroci. Vsako žensko, ki skuša doseči livado, vojska angelov "s krvavimi meči" odžene nazaj na pečino, "kjer je jok in škripanje z zobmi".

Tavčarjevo liberalno norčevanje iz katoliške demonizacije žensk dopušča feministično interpretacijo, vendar je treba vedeti, da je leta 1905 glasoval proti uvedbi splošne in enake volilne pravice za moške in ženske. Za demokracije v patriarhalni družbi je značilno, da ideološko še tako različne in medsebojno sprte politične stranke v feminizmu prepoznajo skupnega sovražnika. Že to je zgovorno, da za seksizem, ki prihaja iz ust politika, vedno najdemo opravičilo, medtem ko za enaka stališča političark ne kažemo velikega razumevanja. Tako sem se ob dejstvu, da je tudi Franja Tavčar, Ivanova žena, nasprotovala ženski volilni pravici, čeprav je v Ljubljani ustanovila vrsto ženskih društev in zavetišč, tudi sama spraševala, kako se je lahko izvzela iz razreda žensk in nasprotovala ženski politični emancipaciji.

Enako vprašanje se zastavlja ob stališčih predsednice NSi. Ljudmila Novak ženske obravnava s patriarhalnega, nacionalnega in populacijskega vidika, zato v "materah in ženah" vidi zgolj in samo sredstvo za brezplačno reprodukcijo delovne sile. A če so njen antifeminizem še pred kratkim podpirali samo Bog, "narava" in moralna večina, je po novem na njeni strani tudi država. In če je bilo seksistična, homofobna, islamofobna in rasistična stališča Nove Slovenije v preteklosti mogoče odpraviti kot navadno demagogijo, bo z novo pridobljeno močjo zlahka beatificirala heteroseksualno "družino kot najpomembnejšo celico naroda". Sledilo bo omejevanje, kaznovanje in stigmatiziranje vseh tistih, ki ne izpolnjujemo svojega državotvornega poslanstva. In kot vse kaže, bomo za geji in lezbijkami na vrsti ženske.

Decembra 2011 je Ljudmila Novak v Klepetalnici MMC RTV Slovenija zapisala, da je "pravica do spočetega življenja večja pravica od pravice matere do splava". Ko jo je neka bralka vprašala, kako lahko kot ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti odreče drugim ženskam, je predsednica NSi zgrabila priložnost in sredi javne diskusije "odložila" svojo politično funkcijo, moč in odgovornost. Začela je odgovarjati kot "ženska in mati", ki ima pravico do svojega mnenja, s katerim "nikogar ne obsoja". S to potezo je politični program svoje stranke reducirala na svoje osebno mnenje, žal pa si državljanske Slovenije takšnega branja ne moremo privoščiti, saj zna njeno stališče kaj kmalu poseči v naše pravice. Ljudmila Novak torej kot političarka, ženska in mati (na strokovno podkovanost se le ni mogla sklicevati) meni, da umetna prekinitev nosečnosti pušča "trajne psihične in tudi fizične posledice, zato bi bilo mladim dekletom potrebno pomagati drugače." S tem nima v mislih izobraževanja o kontracepcijskih metodah, prizadevanja za prijaznejši sprejem v bolnišnici ali družbene destigmatizacije žensk, ki so umetno prekinile nosečnost. Očitno je, da jo bolj kot psihofizično zdravje žensk skrbi pozitivni naravni prirastek, saj je v omenjenem pogovoru kot rešitev predlagala posvojitev, ki je "veliko bolj primerna in humana rešitev, kot siljenje deklet v splave".

Ljudmila Novak ni antifeminstka, ker bi poznala feministične argumente proti instrumentalizaciji žensk in jim želela nasprotovati. Feminizem v Sloveniji ni dovolj močan, da bi ga kdorkoli razen feministk sploh obravnaval kot politično gibanje, zato ji tega ni treba storiti. Skupaj s koalicijskimi kolegi iz SDS se lahko še naprej mirne duše sklicuje na Boga in naravo. Če se konservativcem, ki so prevzeli oblast, ne bo nihče uprl, se bodo kmalu lahko začeli sklicevati na ustavo, ki zaenkrat pravi, da je "odločanje o rojstvih svobodno".

S strahom pričakujem svojo naslednjo nočno moro. Če se bo podoba neonacistične okupacije Ljubljane iz prvih sanj zlila s Tavčarjevo predstavo o klerofašizmu, bo na čelu paravojaških angelskih sil z otrokom v naročju korakala Ljudmila Novak. Pri tem bo goreče deklamirala misli Pierrea Baylea, francoskega filozofa, ki je že leta 1740 na vso moč hvalil "materinski nagon". "Materinski nagon je božji dar," bo vzkliknila, "saj zagotavlja, da se bodo ženske še naprej razmnoževale kljub nezavidljivemu položaju, ki jim pripada zaradi rojevanja in skrbi za otroke".

Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (Maribor - EPK 2012), 15. 2. 2012.
Prevod v angleščino.

The Futurist Writing School

Utrecht, February 20th-26th, 2012

The Futurist Writing School is part of The User's Manual - The Grand Domestic Revolution (GDR), Casco's long term 'living research' project developed in partnership with Utrecht Manifest: Biennial for Social Design. The project explores the potential of the domestic sphere as a locus for creating 'the commons', a self-organised form of sharing both material and immaterial resources, by means of artistic, organisational and spatial design operations. 

Following on the rich history of feminist utopian and speculative fiction practices that conjured new relationships, languages and agencies for transgressing structural and invisible forces of subjugation, GDR's Futurist Writing School is organising a week-long workshop running within and alongside the Digest events.

Led by an editorial team consisting of writer, Marina Vishmidt, designers Abäke, and curators, Binna Choi and Maiko Tanaka, along with guest contributors including Merijn Oudenampsen, Quinsy Gario and Tea Hvala, five to seven further participants will collectively write stories imagining alternative forms of living and working organised and intensified in a daily regime. GDR Futurist Writing School will also produce a public reading to close the week-long Digest on February 26th.

The four major themes of the exhibition (Domestic Space, Work, Properties and Relations) will set the major tensions for that near future while the GDR exhibition works will be invoked in multiple ways from catalysts, prompts or props in a story, to historical objects, main characters and offhand references. The GDR library will also serve as immediate reference and resource throughout the week. To accommodate and support this collaborative intensive, Casco, one of three venues for the GDR exhibition, will be transformed into a futurist writing camp. The resulting texts of the school will form the backbone of the GDR exhibition catalogue to be published later this year.

Oddaja Sektor Ž na Radiu Študent

V tokratni oddaji bo govora o "stebrih našega zaledja" in razstavi Slovenke v dobi moderne v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ter o "steklenih stropovih" v naravoslovju in letošnji podelitvi štipendij Za ženske v znanosti. Sledijo napovedi feminističnih dogodkov, ki se upirajo v hišo zaprtim metaforam. Oddajo sta pripravili Tea Hvala in Ida Hiršenfelder.

Oddaja v celoti.

(Queer) Peer Pressure

Upočasnjevanje hitrosti z malo zeliščarko Lenčko

Na najdaljšo noč v letu - ob zimskem solsticiju, ne na Silvestrovo - sem se sprehodila v mestno središče. Sedla sem na klopco v parku in ker je bilo še zgodaj, okrog sedmih, je mimo hitelo veliko ljudi. Okrog parka so se še hitreje podili avtomobili, a bolj ko so se gnali, daljši so bili zastoji na cesti. Spomnila sem se na zgodbo o zeliščarki Lenčki iz slikanice Zelišča male čarovnice, ki je mestni promet opazovala z vrha semaforja, od koder imajo bitja, manjša od palca, najboljši razgled. Opazila je, da se ljudje ves dan pehajo, ponoči pa kljub utrujenosti ne morejo spati. Odločila se je, da jim bo pomagala premagati nespečnost, zato je pripravila poparek iz makovih glavic. Deloval je (spomnim se, da sem tisto noč tudi sama zelo dobro spala). Ko se je Lenčka vrnila domov, v votlo lipo na robu mesta, jo je prešinilo: "Saj ljudje zato ne morejo spati, ker narobe živijo, ne ker bi jim manjkalo maka! Če bi malo manj dirkali, bi tudi bolje spali. Nobenega maka jim ne nesem več!" In tako je tudi naredila, je zgodbo o zeliščarki zaključila pisateljica Polonca Kovač.

Meni se ni mudilo nikamor. Od kar sem vedela, da bom januarja, če ne pristanem na manjše plačilo, izgubila svojo pogodbeno delo, sem se vsak večer sprehajala po mestu, posedala po parkih in opazovala ljudi. Zdelo se mi je, da imam ves čas na svetu, čeprav je k meni pogosto prisedla gospa Skrb, ki mi je dobronamerno, a za moj okus le preveč zaščitniško žugala, naj se zganem, preden mi zmanjka denarja. Njeno pridigo sem znala že na pamet. 

"Treba je jesti, spati na toplem," je govorila, "zato sprejmi katerokoli delo, ki ni povezano s tem, kar imaš najraje. Saj veš, s pisanjem," je dodala čisto po nepotrebnem. In ker se je čutila dolžno, da me opomni, zakaj se s pisanjem ni mogoče preživljati, je svoj materinski govor zaključila takole: "Dobro veš, da boš na špagetih in kruhu, dokler se mesece po objavi ne bodo spomnili nate in ti nakazali denar - verjetno manj od obljubljenega, ker nam, kot veš, vlada kriza in se postavke nižajo, kar pomeni, da se lahko neto tudi v krajši noči od te spremeni v bruto".

Ob spominu na njeno opozorilo me je zmrazilo, zato sem se iz osrednjega parka odpravila v enega od manjših, kjer je bilo manj možnosti, da me najde. Sedla sem na otroško gugalnico pod edino svetilko in iz žepa povlekla vrečico s tobakom. Ušla mi je skozi premražene prste in sklonila sem se, da bi jo pobrala. Takrat se mi je zazdelo, da se je pod gugalnico nekaj zganilo. Nič nisem videla, bilo je precej temno, a potem se je šuštenje ponovilo in ozrla sem se v pravo smer. Pogledala sem naravnost v zeliščarko Lenčko! Videti je bila kot iz slikanice: pegasta hipijevka srednjih let z živahnim pogledom in bujnimi kodrastimi lasmi, prekritimi z motoristično ruto. Nosila je puhovko, široko pisano krilo, gojzarje. Pomahala mi je in pomignila, naj jo dvignem v naročje. 

"Kako si, Lenčka?" sem jo pozdravila, ko se je namestila na moje koleno."Bradavica na nosu ti pa kar noče zrasti, kajne?"

Nejevoljno je zamahnila z roko in raje sem spremenila temo. Vprašala sem jo, kaj meni o današnjem prometu. 

"Kot običajno, samo da je še huje," se je namrdnila. "Pred prazniki se še bolj ženete in ponoči ... ponočujete!"

"Seveda, dan je prekratek," sem se zasmejala, "a ne skrbi, ponočnjaki ne potrebujejo tvoje pomoči, medtem ko nespečneži ... gotovo bi bili hvaležni za tvoj zvarek."

"Reče se poparek," me je popravila. "Ti Polonca ni povedala, kaj sem sklenila?"

"Je, vendar nisem vedela, ali misliš resno."

"Sami naj nabirajo mak, če ga hočejo, zato pa je napisala tisto knjigo!"

Zvenela je nenavadno sebično, a morala sem ji pritrditi; to zimo se je tudi meni zdelo, da nekaj ni v redu. Povedala sem ji, da sem bila pred nekaj tedni na umetniškem performansu, ki je potekal na prostem, v prepišnem podhodu, kjer sem skoraj zmrznila. Vino in poskakovanje na mestu nista pomagala. Namesto s performansom tandema Small but Dangers in Marka Breclja sem se ukvarjala z vprašanjem, zakaj se obnašamo kot da ni zime. Hitimo sem ter tja, kakor da ne čutimo mraza; eni zato, da ne bi česa zamudili, drugi zato, ker moramo. Kako zelo smo se prilagodili ritmu, ki ga narekuje delo, sem razmišljala, in morda je z nami narobe samo to, kar je narobe s sistemom: da nas je dobesedno ustrojil po svojih podivjanih merah. 

Pred Lenčko sem se čutila dolžno braniti tiste, ki norijo, ker morajo. Morda je v mojem glasu prepoznala gospo Skrb, saj me je začela tolažiti. 

"Saj bo," je rekla, "se boš že znašla. Ljudje ste znani po tem, da se znajdete, pa če je še tako hudo."

"Ja, prekleto prilagodljive živali smo. A na drugi strani: razlaščeni in izkoriščani so se vedno upirali. Ne govorim o javnih konfrontacijah z oblastjo, o katerih ponavadi bereš v časopisu - če ga bereš."

Lenčka je odkimala.

"Nič ne zamujaš. No, poleg njih obstaja množica nevidnih, 'vsakdanjih' oblik upora, naj govoriva o nezaposlenih ali o tistih, ki se jim danes približujejo: o revnih zaposlenih."

"Kako - zaposleni in revni?" se je začudila. "Mislila sem, da delate prav zato, da ne bi bili revni?"

"Saj! A danes je plačilo pogosto tako nizko in cene tako navite, da so mnogi kljub službi na koncu meseca lačni. In potem se morajo, kot si že ugotovila, znajti po svoje."

"Ja," je bila navdušena Lenčka, "in potem si pomagate tako kot zeliščarke! Delite si njive in pridelek, travnike in zeli, jeseni pa pripravite ozimnico, od katere živite vso zimo!" 

"Pa kje ti živiš!" sem vzkliknila.

"Kot da ne veš," me je užaljeno zavrnila, "v votli lipi!" 

"Oprosti, Lenčka. Hočem reči, da večina ljudi v mestu, posebej tisti, ki živijo v blokih, in tisti, ki so se priselili od drugod, nimajo dostopa do zemlje. Tudi če ga imajo, ni nujno, da imajo čas in znanje za obdelavo. Zemlja je pogosto nerodovitna, včasih celo zastrupljena. Poleg tega ljudje s podeželja pravijo, da o samooskrbi lahko sanjaš samo, če še nikoli nisi skušala preživeti od kmetovanja." 

"Kako se pa potem znajdete?" je bila že rahlo obupana Lenčka. 

"Glej," sem rekla in zopet segla po vrečici s tobakom. "Oblik je nešteto, a vse to, kar si omenila, je treba še preizkusiti. Ljudje si seveda pomagamo, nekaterim pomagajo sorodniki, drugi si skušajo pomagati s socialno -"

"In če je ne dobijo?" me je prekinila. Očitno je vedela več, kot bi lahko sklepala iz njenih prejšnjih vprašanj. 

"Potem pride na vrsto prava iznajdljivost."

"Na primer?" je rekla in se zavila v moj šal. 

Iz žepa sem izbrskala vžigalnik in končno prižgala cigareto. Tudi njej sem jo ponudila, a je zmajala z glavo in rekla, da kadi samo žajbljeve, in še te le, če ve, da jih je pripravila zeliščarka. Ta Lenčka!

"Če delaš," sem začela, "lahko v službi izmikaš stvari, ki ti pridejo prav. Če ne delaš, če si ne moreš privoščiti hrane, jo lahko izmakneš v supermarketu. Ali pa greš na tržnico, ko začnejo pospravljati stojnice, in pobereš odvrženo sadje in zelenjavo. V vsakem primeru bi romalo na odpad. Ponoči lahko obiščeš smetnjake velikih trgovin. Bila bi presenečena, kaj vse se najde: povsem dobra, zapakirana hrana s komaj pretečenim rokom! Res je, da je s seboj pametno vzeti orodje, s katerim lahko odkleneš ali razbiješ ključavnico. Tudi smeti zaklepajo!"

"Ampak - to je kraja!" je rekla razburjeno. 

"Kakor za koga. Mar to, da s plačo ne moreš preživeti meseca, ni kraja?" 

Lenčka je molčala. Čez čas je resno prikimala in vprašala, če sem se vse to naučila iz časopisov. 

Bruhnila sem v smeh: "Tudi, a ne iz tistih, ki so naprodaj v kiosku. Obstajajo še drugi. V njih piše marsikaj, na primer, kako se lahko maščuješ za izkoriščanje na delovnem mestu. Tudi to je upor: da namenoma zamujaš v službo, da zavlačuješ in delaš napake ali pa, če je to v tvojem poklicu bolj učinkovito, dosledno spoštuješ in uveljavljaš pravila. 

"Zeliščarke temu pravimo sabotaža!"

"Natančno tako," sem prikimala, "in to še ni vse!" 

"Boš metin poparek?" me je prekinila in začela brskati po svoji malhi. Očitno me je želela pomiriti. Bila sem razvneta od pogovora in sunkovito sem odkimala. Lenčka je zavzdihnila, si popravila lase in spila požirek iz svoje majcene termovke. Ne pozabite, manjša je od palca.

Nadaljevala sem: "Ne smeva pozabiti na previsoke najemnine. Zeliščarke teh težav nimate, podnajemniki v mestu, ki ne pozna nadzora nad najemninami, pa plačujemo preveč za premalo! Po drugi strani v vsaki ulici stoji vsaj ena zapuščena hiša. Ljudje bi se morali povezati in jih zasesti! 

"Kaj pa če bi vas vrgli na cesto?"

"Potem bi zasedli drugo hišo! Preden bi nas pregnali, bi gotovo minilo dovolj časa, da bi si utegnili priskrbeti vodo in elektriko. Če tudi to ne bi šlo, bi živeli v zapuščenih počitniških prikolicah, vagonih, kioskih. Elektriko bi jemali mestu, ki je poskrbelo za to, da si ne moremo privoščiti dostojnega stanovanja. Ljudje brez majhnih otrok bi se lahko gibali: pozimi proti jugu, poleti na sever. Potovali bi na štop, s kolesi, peš, zasedali in obdelovali bi zapuščene njive, gojili hrano in skratka počeli vse tisto, kar si predlagala. Skupaj! Mar ne bi bilo to dobro?"

"Samo ..."

"In nekateri to že počnejo!"

"Že, ampak ..." je spet poskušala Lenčka, "Vse, kar si naštela ... Občutek imam, da bi za kaj takega, za tako velik preskok, človek moral imeti moč, in da brez širše podpore ne bi šlo. Ti pa praviš, da delate in živite vsak zase; mar nisi rekla, da še vrtov ne obdelujete skupaj? Poleg tega je zima. Se ne bi premaknili? Zebe me."

V trenutku, ko je omenila mraz, sem ga začutila v svojih otrplih prstih. Prikimala sem. Lenčko sem prijela v dlan in se skobacala iz preozke gugalnice. Posadila sem jo v zavihek svoje volnene kape, od koder je imela skoraj tako dober razgled kot s semaforja. Moje besede je niso prepričale, zato sem razmišljala, kaj bi ji lahko pokazala, da bi bil učinek večji. Končno sem pomislila na vrtove sredi zapuščenega gradbišča pri železniški postaji. Bilo je zaklenjeno, a morda bi lahko splezali ali vsaj pokukali čez ograjo pri drevesu s hišico. Njegove gole veje so se nagibale dovolj nizko, da bi jih dosegli. 

"Lahko ti pokažem, kje so skupni vrtovi, ki jih obdeluje društvo Obrat! Vem, zima je, temno je, ne bova videli prav veliko, a vsaj ogreli se bova.

"Pojdiva!" je zaklicala Lenčka s svoje razgledne točke. 

Med potjo mi je pripovedovala o njeni prateti "travarici", ki se je družila s heretiki: v 10. stoletju z bogomili in tristo let kasneje s katarji. Zdelo se mi je neverjetno, da zeliščarke živijo tako dolgo, a sem molčala, ker so bile zgodbe zelo zanimive. Recimo, Bogomili so se klatili po Balkanu. Niso želeli imeti otrok, ker v "deželo bridkosti", kot so v enem svojih traktatov poimenovali svet, niso želeli rojevati novih sužnjev. Katarji so bili ena od najvplivnejših in najradikalnejših zahodnoevropskih heretičnih sekt. Zavračali so vojno nasilje in smrtno kazen. Bili so strogi vegetarijanci in tolerantni do drugih verovanj. Položaj katark je bil v primerjavi s položajem žensk v katoliških skupnostih neprimerno boljši. Najbolj spoštovane so bile "modre ženske" ali zeliščarke, ki so z napoji za jalovost poskrbele za to, da spolna vzdržnost ni bila edina oblika kontracepcije. 

"Tudi katarji so bili proti plodnosti, a ne zato ker bi prezirali ženske in spolnost, temveč zato ker so zavračali življenje, od katerega je ostalo samo golo preživetje."

"Uau!" sem vzkliknila tako glasno, da se je neki moški, ki je hodil pred nama, obrnil in zastrmel vame. 

Najbrž je videl norico, ki se pogovarja sama s sabo. Lenčke seveda ni mogel opaziti. Pomahala sem mu in nemudoma se je obrnil in pohitel dalje. 

"Lenčka," sem rekla, "ne vem, če si opazila, a tudi danes se v političnih gibanjih in umetnosti pogosto razpravlja o 'strategijah preživetja'. V mislih imajo najin 'znajdi se', a kljub temu se mi ob tem izrazu kar stemni pred očim. Tako krut je, tako jasno pove, kje smo."

"Ne razumem". 

"Pove, da se življenje začne šele takrat, ko imaš zagotovljeno preživetje, jaz pa hočem živeti, ne le preživeti! Tudi alternative, ki obstajajo, imajo tako zoprna imena: Borza znanja, Časovna banka, tako imenovani 'free shopi' ... Vse so si sposodile ime pri ekonomiji."

"Res je," je rekla Lenčka, "vendar ji dajejo nov pomen! Ponošenim besedam ne smeš pustiti, da te odvrnejo od dejanj. Kaj pa jaz? Če bi se grizla, ker me ljudje zmerjajo s čarovnico, bi že zdavnaj opustila zeliščarstvo. In na drugi strani: če so nas petsto let obtoževali čarovništva, da bi izbrisali našo modrost, če se ženske še vedno enači z naravo, da bi iz vas naredili učinkovite 'stroje za rojevanje' nove delovne sile, potem nove besede ne bodo zadostovale za spremembe. Pomisli na moške: kaj je iz njih naredil tekoči trak? Trdno sem prepričana, da si boste življenje in telo lahko prilastili samo, če vam bo uspelo prekiniti z delovno disciplino, ki vas spreminja v stroje."

V Lenčko sem zijala z odprtimi usti.

"Kaj me tako gledaš?" je rekla. "Pozimi berem. Narava počiva in noči so dolge." 

Medtem sva prispeli do gradbišča. Ograja je bila previsoka in želja po plezanju me je minila, ko sem pomislila, da na drugi strani tako ali tako ni kaj videti. Tudi vrtovi so počivali. Lenčka je vztrajala, da hoče v drevesno hišico. Vzela sem jo iz kape in ji pomagala, da se je po spolzki veji vzpela do krošnje. Na temačno gradbišče se je komaj ozrla. Sedla je pred hišico in iz svoje malhe povlekla termovko in potem še dve drobceni knjižici. 

"To te bo zanimalo," je rekla. "Študija o povezavi med prvotno akumulacijo kapitala in preganjanju modrih žensk. Napisala jo je Silvia Federici, odlična je. Poglej te grafike iz 16. stoletja."

Vzela sem knjižico in stopila pod ulično svetilko. Na prvi grafiki je bil "zodiakalni človek", prava miniatura vesoljnega reda. Na drugi je bil "rastlinski človek" z žilami, ki se se širile navzven kot korenine. Na zadnji je bil s profila upodobljen kmet s srpom namesto ušes, krivačem namesto nosu, nekakšnim pipcem namesto oči in brezovo metlo namesto brade: poljedelska verzija "mehaničnega človeka". 

"Oh," sem rekla razočarano, "človek-stroj, nič novega."

"Potem pa poslušaj tole." Izpila je požirek metinega poparka in v drugi knjižici poiskala pravo stran. "Citiram: 'Nič ne bi moglo mitu stroja in razčlovečeni družbi, ki jo je ustvaril, postati bolj nevarno kot neprestano odtegovanje zanimanja, neprestano upočasnjevanje hitrosti, odprava nesmiselnih navad in nepremišljenih dejanj.' Ni slabo, kajne? To je zapisal Lewis Mumford." 

Ponudila mi je poparek. Tokrat se ga nisem branila. Potem sva se v najdaljši noči v letu odpravili na nov sprehod po mestu, ki se je ob tisti uri že malce umirilo.

Prvič objavljeno 11. januarja 2012 na portalu Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor - EPK 2012). 

Oddaja Sektor Ž: Lezbični in feministični klub v vsako vas

Drage feministke in feministi, 

okrepljeno in razširjeno uredništvo oddaje Sektor Ž bo predstavilo novi dokumentarni film Vesne Vravnik Lezbični klub v vsako vas o lezbični, biseksualni in trans sceni v Sloveniji. Na premieri 10. decembra 2011 v Menzi pri koritu na Metelkovi je potekala tudi predstavitev prvih izsledkov obsežne raziskave o življenju neheteroseksualnih žensk v Sloveniji. Projekt bo predstavila Eva Gračanin, vodja mladinskega programa pri Društvu informacijski center Legebitra. Poročilo pripravlja Tea H.

V drugem delu se bo Ida H. pogovarjala s profesorico Vesno Leskošek iz Fakultete za socialno delo o prvi nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki so jo opravile skupaj s soavtoricama dokumenta Mojco Urek in Darjo Zaviršek.

Vabljene/i k poslušanju v soboto, 14. januarja 2012 ob 13.00 na Radiu Študent. 

Za zamudnike: oddaja v celoti.



 








Film si lahko ogledate na tej povezavi (Vimeo).

Klitajmnestra: Kasandrino vprašanje

Drage, dragi,

res je, ne kažem svojih dva tisoč plus let. Jih pa zato nosim!

Ne vem, kaj veste o meni. Zadnjih dva tisoč let so namesto mene govorili drugi. Ne kdorkoli: zapisali so me moški.

Šele zadnjih sto let se ženske sprašujejo: Je res prevarala in potem ubila moža? Sama ali z ljubčkovo pomočjo? Je prepodila lastne otroke? Je res ubila Kasandro?

Ha!

Veste, v mojih najboljših časih ... Bila sem kraljica in imela sem se dobro, vsaj dokler je bil moj prestol enako visok kot Agamemnonov. Kasneje ...

No, opažam, da se v zadnjih dva tisoč letih ni veliko spremenilo. Razen mode! Videz je po vsem sodeč še vedno nadvse pomemben in kot ste morda opazile, opazili, sem se potrudila, da bi bila nocoj videti v koraku s časom.

Še nekaj se je spremenilo: zadnjih sto let se ženske spet družijo, plešejo, pojejo in debatirajo, pišejo, se spominjajo. Želim si, da bi bila Kasandra še živa.

Pravijo, da sem jo ubila. Moj mož, mikenski kralj, se je iz trojanske vojne vrnil zmagovit. Za bojni plen si je izbral Kasandro. Nista se videla prvič, nekoč na tržnici v Tebah ji je kupil ogrlico – prav tako kot meni! Ko sta se vrnila v Mikene, sem jo videla!

Pravijo, da sem najprej ubila njega in potem še njo.

Ha!

Ničesar ne zanikam. Samo ne pozabite, kdo je pisal epe. Ne pozabite, koga sta slavila Ajshil in Homer. Povedala vam bom nekaj, česar nista vedela niti onadva. Tako ali tako sta bila prepričana, da sem jo sovražila. Iz ljubosumja in strahu pred tem, da bi zasedla moj prestol.

Ha!

Kasandra je bila obsojena na nesrečo. Ni moglo biti drugače, ko pa je znala prerokovati samo nesrečo. Čeprav so se vse njene napovedi uresničile. In nasprotovala je, s svojim "ne" je svarila pred vojno, a je njen oče, kralj Enej, ni poslušal. Nasprotno, proglasil jo je za noro in jo zaprl v jamo. Rešila jo je Arizba. Z njo je pobegnila v hribe, kjer so se svobodne ženske in sužnje skrivale pred vojno, pred "svojimi" in pred Grki. Tam se je Kasandra naučila marsikaj, česar ni v junaških epih.

Ni me sovražila, jaz nje nikoli.

Na samem mi je povedala, da so v tisti odročni skupnosti skrivale bojevite amazonke pred Grki in pred "svojimi". Želela mi je zaupati še eno skrivnost, a je ostalo samo pri namigu. Takrat je bila že zelo slaba. Jaz pa od kar pomnim slabo slišim. Mogoče bomo skupaj lažje razumele njeno skrivnost. Boste razumeli? Prvič je nisem dojela, nagnila sem se bliže in v uho mi je zašepetala: "Si vedela, da je tvoja vagina lahko tudi uho?"

Rekla je "vagina". Ni rekla … "spol", ni rekla … "sram", ni rekla … "pička", ni rekla "pizda", ni rekla "češplja" ne "kosmatinka", ni rekla "muca", ni rekla "alma". Nič od tega ni rekla. Rekla je "vagina".

Sklonila sem se še bliže: "Kaaj praaviš?"

"Si vedela, da je tvoja vaagiiinaa laahko tuudi uhoo?"

"Uhh, ooh, kaaj, kakoo?"

V epih ne piše, in jaz pozabljam, kako dobro je bilo. Drage, dragi, pomagajte mi, da ne bom pozabila, kako zelo dobro je!






Klitajmnestra na treš benefitu Rdečih zor, 29. december 2011
Foto: Nada Žgank / memento