Pravica do imena: spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

V marčevski številki revije Svobodna misel je izšel moj članek z naslovom "Pravica do imena: spominska obeležja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem". Gre za skrajšano verzijo eseja, ki bo v celoti izšel jeseni v Idrijskih razgledih. Napisala sem ga lansko jesen, po festivalu Cmakajne, na katerem sva z Ano Čigon gostovali z dogodkom Ulica spomina na ženske. 

Esej sem napisala na podlagi zgodovinskih virov, videov Ane Čigon in kolektivnega spomina udeleženk in udeležencev pogovora: Ane Grobler, Maje Kraljič, Slobodana Malića, Mateje Mlakar, Teje Oblak, Tadeje Pirih (vsi prihajajo iz ljubljanskih skupin Lezbično-feministična univerza in Rdeče zore), upokojenih učiteljic Marije Rejc in Dragice Kravos, Olge Zajc ter Matjaža Peternelja, predsednik kluba CMAK, ki je poskrbel tudi za praktično izvedbo dogodka. Milojka Magajne, kustosinja Cerkljanskega muzeja, je napisala strokovne popravke in priporočila za nadaljnje raziskovanje. Vsem se toplo zahvaljujem za sodelovanje.

Pravica do imena 

Spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

Italijansko društvo Toponomastica femminile (Ženska toponomastika) želi letos raziskati število ulic, ki so v slovenskih mestih poimenovane po ženskah. S pomočjo prostovoljk in prostovoljcev želi preučiti razmere po posameznih občinah in promovirati poimenovanje ulic, trgov in cest po zaslužnih ženskah. Do preimenovanj ulic običajno prihaja ob političnih spremembah, saj »prava« imena lahko legitimirajo družbeno moč, ki jo je s politično zmago pridobila nova oblast. Društva Ženska toponomastika k projektu ni spodbudila želja po tovrstnem revizionizmu, temveč statistično dejstvo, da je velika večina ulic poimenovana po moških, in feministično dejstvo, da morajo žensko zgodovino zapisovati ženske, sicer bo utonila v pozabo. 

Ob mednarodnem dnevu žensk sem raziskala razmere v Cerknem. V mestecu s približno 750 prebivalci in prav toliko prebivalkami je 23 ulic. Večina jih nosi krajevna imena, devet ulic pa je poimenovanih po zgodovinskih osebnostih, večinoma aktivistih in borcih narodnoosvobodilnega boja. Niti ena ulica ni poimenovana po ženski, čeprav je v Cerknem že pred vojno delovala vrsta političnih delavk. Cerkno seveda ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. Pravila še vedno določa patriarhalni red. Ker ta ženske ceni samo v nezgodovinskem območju zasebnosti in doma, ženske v zgodovinopisju vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso obstajale kot politična bitja. Prav zato, ker so bile skozi zgodovino nevidne, ker niso imele jezika, s katerim bi opisale svoje izkušnje in boje, je feminizem drugega vala vzklikal: »Osebno je politično!« 

Doprsni kip zdravnice Franje Bojc Bidovec

Feministične zgodovinarke zgodovinopisje razumejo kot boj za interpretacijo. Da bi dobile vpogled v žensko zgodovino, so v sedemdesetih začele raziskovati zgodovino vsakdanjega življenja in kolektivni spomin. Sama sem preštevala cerkljanske ulice in spominska znamenja v želji, da bi ženske iz lokalne zgodovine prikazala v ustreznejši, aktivnejši luči; zato da bi se osnovnošolke in osnovnošolci, ki vsak dan hodijo po tamkajšnjih »moških ulicah«, vprašali vsaj to, kam so izginile. Dejstvo je, da poznajo vsaj eno: spomin na dr. Franjo Bojc - Bidovec, upraviteljico Slovenske vojne partizanske bolnišnice Franje, je gotovo živ. Zanimivo pa je, da so vsa ženska znamenja na Cerkljanskem iz obdobja druge svetovne vojne. Ob tem se poraja vprašanje, kako je mogoče, da so ženske ravno takrat množično stopile v javnost in zgodovino.

Pomembno vlogo je nedvomno odigrala Antifašistična fronta žensk (AFŽ). Nastala je leta 1942 na pobudo komunističnega vodstva, ki ji je že dve leti kasneje očitalo preveliko samostojnost. Iz kritik, ki so leta 1953 privedle do njene samoukinitve, veje strah pred feminizmom kot domnevno meščansko in separatistično ideologijo, ki naj bi delovala proti ciljem delovnega ljudstva. V tem lahko slutimo dejansko moč AFŽ; moč ženske organizacije, ki je napovedovala politično prevzgojo moških. Slednji se zaradi patriarhalne tradicije niso bili pripravljeni brez odpora sprijazniti z drugačno vlogo žensk. Ker moški ob dodatnem obremenjevanju žensk niso prevzeli deleža neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela, danes govorimo o le deloma uspešni emancipaciji žensk v SFRJ, še raje pa o njihovi trojni obremenitvi (z neplačanim delom na domu, zaposlitvijo za polni delovni čas in političnim delom).

Mati, ki daje kruh partizanu

O tem, da je reproduktivno delo po vojni ostalo v ženskih rokah, pričajo tudi nekatera spominska znamenja v Cerknem. Najvidnejši spomenik stoji pred knjižnico v Platiševi ulici. Leta 1954 ga je postavila cerkljanska zveza borcev, upodablja pa mater, ki daje kruh partizanu (mater je izdelal akademski kipar Stane Keržič, partizana pa akademski kipar Marjan Keršič - Belač). 

Spomenik matere, ki daje kruh partizanu

Na podstavku piše: Zemlja domača, iz tvojih gozdov, iz dolin je vrela ista moč, iz tvojih globin je klical glas in odmeval med brati. Vsak, kdor te je ljubil, je bil moj sin, vsakemu sem bila junaška mati. Napis anonimno starko s kruhom v roki postavlja v tradicionalno vlogo skrbnice in jo kot »darovalko življenja« izenačuje z »zemljo domačo«. O partizanih govori v izključno moškem spolu (»brati«, »sin«) in s tem sugerira, da je bil boj na terenu rezerviran za moške. Iz trilogije Slovenke v narodnoosvobodilnem boju (1970) in iz številnih drugih virov vemo, da to ne drži, a vseeno se velja vprašati, ali si osnovnošolke dandanes sploh lahko predstavljajo zamenjani vlogi, torej očeta, ki daje kruh partizanki.

Grobnica NOB

Večina Cerkljank in Cerkljanov spomenik razume alegorično, kot zahvalo vsem ljudem, ki so iz zaledja podpirali odporniško gibanje. Ob tem velja opozoriti na ime, ki so ga spomeniku nadeli mlajši. Pravijo mu »pekarija«. Šala ima grenak priokus, če vemo, da se dandanes zaradi brezposelnosti veliko mladih po študiju vrača k staršem oziroma »hotela mama« nikoli ne zapustijo. Izenačevanje žensk z »zemljo domačo« se ponovi ob grobnici NOB na robu katoliškega pokopališča ob cerkvi Sv. Jerneja (Goriška cesta). Ob grobnici stoji napis: 739 partizanov, talcev in žrtev nasilja, 95 garibaldincev in 176 borcev neznanih imen spi v bratskem objemu svoj zadnji sen v materinskih nedrih teh tihih grobov. V boju za svobodo proti nasilju, za lepše dni izkrvaveli so v grudi cerkljanskih bregov. Vsi so nam dragi, za vsemi nam srce ihti, slava jim večna kot večna je pesem šumečih gozdov. Enačaj med »materinskimi nedri«, ki dajejo življenje, in zemljo, ki ga jemlje, je nenavaden. Kako je mogoče, da na tem mestu prsi predstavljajo smrt? Ali so postavljavci znamenja vsem, ki so umrli nasilne smrti, želeli posmrtnega miru vsaj v kolektivnem spominu sodobne levice? Bolj verjetna se zdi razlaga, ki jo v svoji analizi začetkov kapitalizma ponudi feministična zgodovinarka Silvia Federici. V knjigi Caliban and the Witch (2004) pravi, da so že v poznem 15. stoletju delavke postale nadomestek za zemljo, ki so jo delavci izgubili z uvedbo privatizacijskih zakonov. Ženskam so prepovedali opravljanje plačanega dela in jih spremenili v javno dobro ali naravno bogastvo, »ki je na voljo vsem, tako kot sta nam na voljo voda in zrak. To je bil zgodovinski poraz za ženske.«

Spomenik padlim tečajnikom in tečajnicam

V grobnici NOB so pokopane številne aktivistke in partizanke, med njimi Alojzija Bevk, Rezika Golob, Rozika Mezek, Milojka Štrukelj, Slavica Udovič, Zika Kvetoslava in Fani Žele, udeleženke partijske šole, ki so jo leta 1944 napadli nemški vojaki. Spomenik, posvečen vsem padlim tečajnikom, stoji na Brcah. Nanj je vklesan napis: V tem kraju je 27. januarja 1944 leta padlo 47 slušateljev partijske šole v Cerknem. Mladih partizanov in aktivistov iz slovenskega Primorja, Istre, Beneške Slovenije, Gorice, Trsta in Gorenjske. Bili so žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada. Slava njihovemu spominu. Tudi ta napis je izključno v moškem spolu. Če udeleženke partijske šole ne bi bile navedene poimensko, bi na tem mestu znova lahko sklepali, da dekleta in ženske v času NOB niso politično delovale. Na kozolcu pod spomenikom stoji spominska plošča Milojki Štrukelj z napisom: Na tem mestu je poklonila domovini svoje življenje 27. 1. 1944 komaj 19 letna dijakinja Štrukelj Milojka iz Solkana. Zdi se nenavadno, da ima aktivistka posebno znamenje. Ga je dobila zaradi svojega izjemnega angažmaja? Kustosinja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne pravi, da razlog tiči drugje: za postavitev si je prizadevala aktivistkina družina, še posebej njen brat Joško Štrukelj.

Spomeniki ženskam

Poimensko znamenje je posvečeno tudi Štefaniji Tušar - Fani. Za njo so ostale samo štiri izjave znancev (hrani jih Cerkljanski muzej) in spominska plošča, ki sta jo leta 1979 postavili ZB NOV in ZSMS Eta. Plošča stoji na kamnitem stebru nad Goriško cesto, na njej pa piše: Ob potoku je bila 27. 3. 1945 zverinsko mučena in ubita 22-letna skojevka Tušar Štefanija Fani. 

Spominska plošča Štefaniji Tušar Fani

Ker so v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) vabili samo predane in preverjene aktiviste in aktivistke, je Štefanija Tušar - Fani gotovo spadala mednje. Na obdobje NOB v Cerknem opozarjajo tudi številne spominske plošče na pročeljih hiš. Milojka Magajne je omenila znamenje v Žabžah (pri vasi Bukovo), spominsko ploščo z imeni štirih aktivistk OF iz Žabž in Kojce, ki jih je okupatorska vojska zažgala v hiši (Zorka Mavri, Rozalija Feltrin, Frančiška Mlakar in Frančiška Golob). 

Edini ženski, ki imata na Cerkljanskem in Idrijskem svoj poimenski kip, sta partizanski zdravnici in upraviteljici bolnišnic Franja Bojc - Bidovec in Pavla Jerina - Lah. Slednji so v Zdravstvenemu domu Idrija leta 2010 postavili doprsni kip, doprsni kip dr. Franje Bojc - Bidovec pa stoji pred vhodom v Cerkljanski muzej (izdelal ga je akademski kipar Anton Logonder). Velja opozoriti na težave, ki jih je kot upraviteljica bolnišnice dr. Franja Bojc Bidovec imela s svojim politkomisarjem. Ta je leta 1944 proti njej »stuhtal« obtožnico pri Višjem vojaškem sodišču 9. korpusa NOV in POJ. Ta jo je med drugim obtožila jemanja avtoritete politkomisarju. Po dveh mesecih dokazovanja, da so obtožbe neutemeljene, jo je vojaško sodišče razbremenilo obtožb. V komisarjevem maščevanju, lahko prepoznamo šikaniranje, ki ga ženske ob vstopu v tradicionalno moško polje delovanja in na položaje moči doživljajo še danes. Učiteljica Marija Rejc ob tem dodaja, da režirani proces ni zamajal ugleda, ki ga je med Cerkljani in Cerkljankami imela doktorica Bojc - Bidovec: »Ostaja pojem junaštva, ljudje jo nosijo v svojih srcih.«

Spominska plošča aktivistkam OF v Žabžah

Ob mednarodnem dnevu žensk si želim, da bi junaštvo – tudi zaradi prizadevanj društva Ženska toponomastika – prepoznali v življenju številnih žensk, ki so delovale pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Na Cerkljanskem na javno priznanje, na pravico do imena, čakajo še številne, denimo borke proti poitaljančevanju po letu 1920: Božena Sattler, Marija Močnik (Karuzova), Angela Bevk (Migučeva), Fanica Obid, Vika Obid (por. Jeram), Katarina Eržen (Mrzlovška Kotre) in Mici Kumar. Zahvala, da so se njihova imena ohranila v zgodovinskem in ne le v ustnem spominu, gre zgodovinarki Ani Štucin, Cerkljanskemu muzeju in ljubiteljskim kronistom.

Če želite sodelovati v raziskavi društva Ženska toponomastika, pišite dr. Eleni Cerkvenič, referentki za stike s slovensko manjšino v Italiji in s Slovenijo: elenacerkvenic@gmail.com.

Besedilo in fotografije:Tea Hvala

Lektura: Mirjam Furlan Lapanja

Aprilska oddaja Sektor Ž: Seksualnost(i) žensk

Seksualnost(i) žensk

V aprilski oddaji Sektor Ž bomo raziskovale širok spekter seksualnosti žensk - ne da bi za to rabile spekulum. Najprej bomo predvajale kratko reportažo z okrogle mize “Ženska seksualnost”, ki je ob 30. obletnici feministične skupine Lilit, 2. aprila 2015, potekala v Klubu Gromka. Komentirale jo bomo z vidika pro-seks feminizma Susie Bright in drugih aktivistk za osvoboditev ženske spolnosti. V krajšem intervjuju se bomo o tabujih in tišini, ki obkrožajo žensko seksualnost, pogovarjale z Gabrijelo Simetinger, ginekologinjo, socialno delavko in eno od dveh strokovnjakinj za spolno medicino pri nas. Sledijo recenzije knjig, namenjenih raziskovanje naših spolnih želja, fantazij, potreb, strahov, izkušenj in užitkov. Zaključile bomo z branjem erotičnih pesmi in zgodbic, ki jih pišejo ženske.

Aprilsko oddajo pripravljamo Tea Hvala, Klara Otorepec in Teja Oblak. Vabljene_i k poslušanju!
Sobota, 18. april, ob 12h na Radiu Študent (ali kasneje na tej povezavi).

*

Women's Sexualities The April edition of feminist radio show Sektor Ž will focus on a broad spectrum of female sexualities - without a speculum! First, we will report from the public debate “Female sexuality” that took place on April 2nd 2015 at Club Gromka in Ljubljana as part of the celebrations for the 30th anniversary of Slovene feminist group Lilit. We will comment on this debate from the viewpoint of pro-sex feminisms of Susie Bright and other activists who fight for the liberation of female sexualities. In addition, we are going to interview Gabrijela Simetinger, gynecologist, social worker and one of the two Slovene experts on sexual medicine. We are also going to recommend some books on women's sexualities; books that raise our curiosity and encourage our fearless exploration of our own sexual desires, fantasies, needs, fears, experienc and pleasures. We are going to round off the show with a a pub(l)ic reading of erotic poems and stories by female authors.


The show is prepared by Klara Otorepec, Teja Oblak and Tea Hvala. Tune in!
Saturday, April 18th 2015 at noon at Radio Študent (or later, in the show's archive).

Pobjednički ožujak u Sloveniji / Victorious March in Slovenia

Na portalu Vox Feminae je izšla moj kolumna Pobjednički ožujak u Sloveniji, v kateri slavim tri feministične, lezbične, gejevske in trans zmage, izbojevane v marcu - čeprav meseca še ni konec. Kolumno je iz angleščine prevedla Vida Starčević.

Croatian website Vox Feminae published my column Victorious March in Slovenia, celebrating three feminist, lesbian, gay and trans victories that were won in March - and the month isn't even over yet!

Osmi mart, a sreće niotkuda

Srbski kulturni center Danilo Kiš je oktobra 2014 v sodelovanju s portalom Peščanik in skupino S.T.R.I.K.E začel projekt Osnaživanje žena na tržištu rada: medijska kampanja za bolje informisanje, obrazovanje i aktivniju ulogu žena. V okviru kampanje za informiranje, izobraževanje in aktivnejšo vlogo žensk v Srbiji je odprl spletno stran Radne žene, kjer objavljajo članke o politični in ekonomski emancipaciji žensk.

Devetnajstega marca so objavili srbski prevod moje kolumne "Osmi marec, sreče pa od nikoder", ki je izvirno izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih. Kolumno je prevedla Tamara Raftović Loštrek.

Osmi mart, a sreće niotkuda

Risba: Anna Ehrlemark

Starija komšinica, zaposlena u fabrici, odbrojava godine do penzije. Kaže da je umorna, ali šta da se radi, treba preživeti. Kako se osećaju moje prijateljice koje su već dvadeset godina zaposlene po ugovoru u kulturi, ni ne znam. Retko se viđamo jer imaju previše posla i premalo vremena, a honorari kao i obično kasne. Poznanice, koje su postigle ugled kao umetnice i univerzitetske profesorke, ponekad se prituže da su razočarane nad sistemom u kome, uprkos svom talentu i trudu, nemaju iste mogućnosti kao muškarci. Na pitanje kako je sa njihovom zdravljem i socijalnom sigurnošću, odmahnu rukom. Javno se radije ne žale. Mislim da zato što već znaju kakav će biti odgovor.

Samozvane gurujke će im reći da bi svet danas bio mnogo lepši, »da je emancipacija položaj koji usrećuje žene«. Poslovne žene, koje su barem ekonomski emancipovane, dodaće da ni njima nije lako jer »paket “moderna žena” pod maskom snage, samostalnosti i nezavisnosti nosi sa sobom prazninu, bol, duge unutrašnje borbe, bol u srcu i u duši«. Mojim poznanicama će savetovati da dozvole sebi da u njima »polako ponovo proklija ženstvenost« i da sviraju »po notama ljubavi i sreće«; sve ostalo će doći samo po sebi. Ugledni političar će im savetovati da se radije bave venčanjem, a premijerova partnerka kako treba dati prioritet partnerovoj karijeri; za početak neka bude »pošteđen kućnih poslova«.

Utisak je da bogate dame nisu srećne. Kad ni one nisu srećne, kako tek mi ostale da dostignemo sreću? Stvarno, kako to da sreće nema nigde? Ko nas je prevario?

Psihoanaliza tvrdi da ljudi ionako nisu stvoreni za sreću; da previše uživaju u patnji. Ovoj depresivnoj tvrdnji dodaje da živimo u vremenu kada niko ne veruje u stare autoritete koji bi nam određivali kako da živimo, »zato izmišljamo nova pravila koja bi regulisala ovu strahotu novostečene slobode« (Renata Salecl). Nova pravila mogu biti veoma stroga; tako stroga da podsećaju na stara pravila koja su ženama u ime Boga ili Nauke propisivala ćutanje i rad. Čutanje danas više nije popularno, u ime Kapitala je potrebno, pre svega, raditi. A ako znamo da unovčimo govor, još bolje. Ako se uz to još ženstveno smeškamo, možda nam se i osmehne sreća.

Problem sa novim- starim pravilima jeste da ih se teško pridržavati, jer im se sve više žena otvoreno podsmeva. Ove bezobraznice sugerišu da povratak starom redu više uopšte nije moguć! Upravo zbog njih je u Sloveniji u poslednjih dvadeset godina, uprkos svim zavadama, došlo do konsenzusa. Kapital, Nauka i Bog našli su zajedničkog neprijatelja. Za sve naše probleme krive su, naravno, »agresivne žene« koje »ubijaju pravu romantiku«. Krive smo mi feministkinje jer kao posledica ekonomske nezavisnosti žena u romantičnim vezama »ne postoje više područja u kojima su žene potčinjene i u kojima dominiraju muškarci«. Pored toga, mi, feministkinje, u prošlosti smo pokušale da »uništimo brak«. To nam nije uspelo, ali na sreću naš rad nastavlja danas »homoseksualni lobi«.

Još najrazumnije objašnjenje zašto su heteroseksualne žene svih uzrasta i klasa toliko umorne, isfrustrirane i nesrećne, pruža biologija. Objektivna nauka ne diskriminiše. Studije su pokazale da feministkinje, kao i manje agresivne žene, »za partnere češće biraju muškarce koji ili poseduju više materijalnih dobara ili su ambiciozniji i imaju barem potencijal da će pribaviti takva dobra i podeliti ih sa svojim partnerkama i decom«. Pa kako onda da dostignemo sreću kada nas geni, umesto na ljubav, nagone na oportunizam? Možda na ovom području više mogućnosti imaju neudate heteroseksualke i lezbejski parovi koji požele sreću majčinstva? Nauka kaže nikako. Kaže da je ova želja apsurdna: »Mnogi ljudi imaju svakojake želje, ali mi lekari ne moramo uvek da im ugodimo«. Pošto nada umire poslednja, polažem je u ruke ginekologa koji će možda uspeti da prepoznaju apsurd u maratonu molitvi za »spas nerođenih ljudskih života«, koji se ovih dana održava u Ljubljani.

Biće teško, jer je čak i rektor univerziteta u Ljubljani mišljenja da je problem u tome »što žene nemaju ambicija«. Žene smo, dakle, same krive za svoju nesreću. I zato što smo nesrećne, uprkos činjenici da smo postigle sve što smo mogle da poželimo, nerazumno je (ili barem nerazumljivo) da mi, feministkinje, i dalje insistiramo na tome da nam se čini nepravda, dok pri tome nemilosrdno napadamo i muškarce i žene koje misle drugačije. Štaviše, vređamo ih da su antifeministi, seksisti, šovinisti i homofobi, a kada nam vrate milo za drago, mi se uzrujavamo. Kao da mi, feministkinje, još uvek nismo shvatile da živimo u tolerantnim vremenima kada moraš da poštuješ sve, čak i ako se ne slažeš sa njegovim ili njenim mišljenjem. Nismo shvatile da nas u stvari niko ne osuđuje: poput svih ljudi i mi takođe zaslužujemo poštovanje, samo ako nismo previše agresivne. Ustvari, najviše nas cene kada nas nema nigde.

U Sloveniji, i vernici i nevernici imaju tu sreću da ih svakog dana usrećuju čak tri državne religije: katolička vera nas usrećuje božjim zakonima, vera u biologiju zakonima prirode, a vera u kapitalizam tržišnim zakonima. Među našim verskim vođama povremeno dolazi do sukoba, ali u vreme univerzalnog relativizma, nije im teško da se slože da je život kakav poznajemo dobar za sve. Na to da trojna vera od svog ustoličenja, stanovnice i stanovnike ove države gura u pravcu nesreće je upozoravalo (i još uvek upozorava) više generacija feministkinja i lezbejskih aktivistkinja. Poslednjih godina su se im pridružili i feministi i gej aktivisti.

Već više generacija skreće pažnju na laži kojima nas kljukaju katolicizam i seksistička nauka. Na osnovu bogatog iskustva, feministkinje su prepoznale i laž koja je svoj antifeminizam uvila u ženama prijateljski nastrojen jezik. Ova laž je najopasnija jer se paradoksalno poziva na uspeh istorijske borbe za emancipaciju. Ova laž, kao i svi ostali antifeminizmi, tvrdi da je feminizam nepotreban, jer smo mi žene dostigle sve što smo želele. Razlika je u tome što je zagovaraju žene koje su, upravo na račun prošlih bojeva, mogle da se dokopaju klasne moći koju poseduju privilegovani muškarci. Dobro obrazovane i klasno privilegovane Slovenke zbog toga danas mogu ohrabriti siromašne žene i radnice da u ekonomskom dobitku bogatih žena vide pozitivne promene za sve žene.

Kada nas na Međunarodni dan žena karijeristkinje ponovo budu ubeđivale da svaka žena koja to dovoljno želi može uspeti, da je sreća odmah iza ugla, samo ako nismo previše pohlepne, ne smemo zaboraviti da sloboda privilegovanih žena još uvek zahteva potčinjavanje svih ostalih žena. Ne smemo zaboraviti da je sve više ljudi, kako žena tako i siromašnih muškaraca i radnika, nesrećnih i iznurenih zbog ekonomskog nasilja, a ne zbog feminizma. I pored tako intenzivne potrage za ličnom srećom, ne smemo zaboraviti da je Međunarodni dan žena radnički praznik; da će nas borba za radnička prava možda osloboditi čak i od potrage za srećom. U svakom slučaju, oslobodiće nas više nego ženstveno sviranje po notama ljubavi.

Svi navodi, osim citata Renate Salecl ,bili su krajem februara nominovani za seksističku izjavu godine na internetnom portalu Spol.si i objavljeni uz dodata imena. Pobednici su 8. marta 2015. na 16. međunarodnom feminističkom i queer festivalu Rdeče zore »nagrađeni« vilinim sitom.

Torek ob petih, 03.03.2015.
Radne zene, 19.03.2015.

Prevod: Tamara Raftović Loštrek

Oddaja Sektor Ž: Ženske zadruge

Ženske zadruge - nova prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk

Marčevska edicija Sektorja Ž se bo osredotočila na prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk v obliki zadrug. V oddaji bomo na kratko predstavile zadružništvo kot obliko dejavnosti, kaj so njegove prednosti ter razloge za vključevanje in odločitev žensk za tako obliko delovanja. O tem nam bo v krajšem intervjuju spregovorila Jadranka Vesel, ki v Sloveniji deluje na področju zadružništva. Sledili bodo prispevki na temo ženskih zadrug iz oddaje Zvučna etnografija, ki je temo uvedla prejšnji mesec. Za razmislek nam bodo tudi služila predavanja, ki so se odvila na festivalu Rdeče Zore (Olga Boldcrayon: "Ženske gradijo za ženske") in festivalu Deuje babe. Zaključile bomo s kratkim poročilom z obeh festivalom in izjavo meseca. 

Marčevsko oddajo pripravljajo Klara Otorepec, Teja Oblak in Tea Hvala.
Vabljene_i k poslušanju v soboto, 21. marca, ob 12h v živo na Radiu Študent. Kasneje na tej povezavi.  

*
Women's Cooperatives - New efforts for women's economic independence

The March edition of a feminist radio show Sektor Ž will focus on the topic of efforts for women's economic independence in the form of cooperatives. First, we will briefly present cooperatives as a form of activity, what are its advantages and reasons why women decide to participate in them. This will be presented by Jadranka Vesel who actively works in the field of cooperatives in Slovenia. This will be followed with contributions from the radio show Zvučna etnografija, which already introduced this theme in the previous Sektor Ž. The lectures which took place at the festival Rdeče Zore/Red Dawns (Olga Boldcrayon: "Women are building for women") and Deuje babe will also serve us for reflection on the topic of women's cooperatives. We concluded with a brief report on both festival and the statement of the month.

The March edition of Sektor Ž is made by Klara Otorepec, Teja Oblak and Tea Hvala.
Tune in! Live on Saturday, March 21st at 12.00 at Radio Študent, later in our archive. 

Osmi marec, sreče pa od nikoder

Starejša soseda, tovarniška delavka, odšteva leta do penzije. Pravi, da je utrujena, a kaj hoče, treba je preživeti. Kako se počutijo moje prijateljice, ki so že dvajset let pogodbene delavke v kulturi, niti ne vem. Redko se vidimo, saj imajo preveč dela in premalo časa, honorarji pa kot običajno zamujajo. Znanke, ki so dosegle ugled kot umetnice in univerzitetne predavateljice, kdaj pa kdaj potarnajo, da so razočarane nad sistemom, v katerem kljub svojim talentom in trudu nimajo enakih možnosti kot moški. Ob vprašanju, kako je z njihovim zdravjem in socialno varnostjo, zamahnejo z roko. Javno se raje ne pritožujejo. Mislim si, da zato, ker že vedo, kakšen bo odgovor.

Samooklicane gurujke jim bodo povedale, da bil svet danes lepši, »če bi bila emancipacija pozicija, ki bi osrečevala ženske«. Poslovne ženske, ki so vsaj ekonomsko emancipirane, bodo dodale, da tudi njim ni lahko, saj »paket ‘moderne ženske’ pod pretvezo moči, samostojnosti in neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje, bolečino v srcu in duši«. Mojim znankam bodo svetovale, naj si dovolijo, da v njih »počasi vzklije zopet ženstvenost«, in da naj igrajo »po notah ljubezni in sreče«; vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ugleden politik jim bo svetoval, naj se raje ukvarjajo s poroko, premierova partnerka pa, da naj dajo prednost partnerjevi karieri; za začetek naj bo »opravičen gospodinjskega dela«.

Vtis je, da premožne gospe niso srečne. Če niti one niso srečne, kako naj potem dosežemo srečo vse ostale? Res, kako to, da sreče ni od nikoder? Kdo nas je ogoljufal?

Psihoanaliza trdi, da ljudje tako ali tako nismo narejeni za srečo; da preveč uživamo v trpljenju. K tej depresivni trditvi dodaja, da živimo v časih, ko nihče več ne verjame v stare avtoritete, ki bi predpisovale, kako naj živimo, »zato izumljamo nova pravila, ki naj bi regulirala grozljivost te novo pridobljene svobode« (Renata Salecl). Nova pravila so lahko zelo stroga; tako stroga, da spominjajo na stara pravila, ki so ženskam v imenu Boga ali Znanosti zapovedovala molk in delo. Molk danes ni več popularen, v imenu Kapitala je treba predvsem delati. Če znamo unovčiti govorjenje, toliko bolje. Če se ob tem še ženstveno smehljamo, se nam mogoče nasmehne celo sreča.

Težava z novimi-starimi pravili je, da se jih je težko držati, ker se jim vse več žensk odkrito posmehuje. Te nesramnice namigujejo, da povratek k staremu redu sploh ni mogoč! Prav zaradi njih je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih kljub vsem razprtijam lahko prišlo do konsenza. Kapital, Znanost in Bog so našli skupnega sovražnika. Za vse naše tegobe so, jasno, krive »agresivne ženske«, ki »ubijajo pravo romantiko«. Krive smo feministke, saj zaradi ekonomske neodvisnosti žensk v romantičnih zvezah »nimamo več področij, v katerih smo ženske podrejene in v katerih dominirajo moški«. Poleg tega smo feministke v preteklosti skušale »uničiti zakonsko zvezo«. To nam ni uspelo, a na srečo naše delo danes nadaljuje »homoseksualni lobi«.

Še najbolj razumno razlago, zakaj so heteroseksualne ženske vseh starosti in razredov tako utrujene, razočarane in nesrečne, ponuja biologija. Objektivna znanost pač ne diskriminira. Študije so dokazale, da si tako feministke kot manj agresivne ženske »za partnerje pogosteje izbirajo moške, ki imajo bodisi več materialnih dobrin ali pa so ambicioznejši in imajo vsaj potencial, da bodo te dobrine prinašali ter jih delili s partnerico in z otroki«. Kako naj torej dosežemo srečo, če pa nas geni namesto k ljubezni silijo k oportunizmu? Imajo morda na tem področju več možnosti samske heteroseksualke in lezbični pari, ki si zaželijo materinske sreče? Znanost pravi, da nikakor. Pravi, da je ta želja absurdna: »marsikdo ima marsikakšno željo, zdravniki pa mu nismo dolžni vedno ugoditi«. Ker upanje umre zadnje, ga polagam v roke ginekologov, ki bodo absurd nemara prepoznali v molitvenem maratonu za »rešitev nerojenih človeških življenj«, ki te dni poteka v Ljubljani.

Težko bo, saj celo rektor ljubljanske univerze meni, da je problem v tem, »da ženske nimajo ambicij«. Ženske smo si torej same krive za svojo nesrečo. In ker smo nesrečne, kljub temu, da smo dosegle vse, kar bi si lahko želele, je nerazumno (ali vsaj nerazumljivo), da feministke še vedno vztrajamo, da se nam dogaja krivica, pri tem pa neusmiljeno napadamo tako moške kot ženske, ki menijo drugače. Še več, zmerjamo jih z antifeministi, seksisti, šovinisti in homofobi, ko nam vrnejo milo za drago, pa se razburjamo. Kakor da feministke še nismo dojele, da živimo v tolerantnih časih, ko moraš spoštovati vsakogar, četudi se ne strinjaš z njenim ali njegovim mnenjem. Nismo dojele, da nas v resnici nihče ne obsoja: tako kot vsi ljudje si tudi me zaslužimo spoštovanje, če le nismo preveč agresivne. Še najbolj spoštovane smo takrat, kadar nas ni nikjer videti.

V Sloveniji imamo tako verniki kot nevernice to srečo, da nas vsak dan osrečujejo kar tri državne vere: katoliška vera nas osrečuje z božjimi zakoni, vera v biologijo nas osrečuje z naravnimi zakonitostmi, vera v kapitalizem pa s tržnimi zakonitosti. Med našimi verskimi voditelji občasno prihaja do sporov, vendar se jim v času vsesplošnega relativizma ni težko zediniti, da je življenje, kot ga poznamo, dobro za vse. Na to, da troedina vera že od svojega ustoličenja dalje prebivalke in prebivalce te države peha v nesrečo, je opozarjalo (in še vedno opozarja) več generacij feministk in lezbičnih aktivistk. Zadnja leta se jim pridružujejo tudi feministi in gejevski aktivisti.

Že več generacij opozarjajo na laži, s katerimi nas pitata katolicizem in seksistična znanost. Zaradi bogatih izkušenj so feministke opazile tudi laž, ki je svoj antifeminizem zavila v ženskam prijazen jezik. Ta je najnevarnejša, saj se paradoksalno sklicuje na uspešnost zgodovinskih bojev za emancipacijo. Tako kot vsi drugi antifeminizmi trdi, da je feminizem nepotreben, ker smo ženske dosegle vse, kar smo želele. Razlika je v tem, da ga zagovarjajo ženske, ki so se prav zaradi preteklih bojev lahko dokopale do enake razredne moči, kot jo imajo privilegirani moški. Dobro izobražene in razredno privilegirane Slovenke tako danes lahko spodbujajo revne ženske in delavke, naj v ekonomskih pridobitvah premožnih žensk vidijo pozitivne spremembe za vse ženske.

Ko nas bodo na mednarodni dan žensk karieristke spet prepričevale, da lahko uspe vsaka ženska, ki si to dovolj močno želi, da je sreča tik za vogalom, če le ne bomo preveč pohlepne, ne smemo pozabiti, da svoboda privilegiranih žensk še vedno zahteva podrejanje vseh ostalih žensk. Ne smemo pozabiti, da je vse več ljudi, tako žensk, kot revnih in delavskih moških, nesrečnih in izmozganih zaradi ekonomskega nasilja, ne zaradi feminizma. In ob še tako srčnem iskanju osebne sreče ne smemo pozabiti, da je mednarodni dan žensk delavski praznik; da nas bo boj za delavske pravice morda osvobodili celo od iskanje sreče. Vsekakor nas bo osvobodil bolj kot ženstveno igranje po notah ljubezni.

Vsi navedki razen citata Renate Salecl so bili na spletnem portalu Spol.si nominirani za seksistično izjavo leta in opremljeni z imeni. Zmagovalca sta bila 8. marca 2015 na 16. mednarodnem feminističnem in queer festivalu Rdeče zore »nagrajena« z bodečo nežo.  

Kolumna je prvič izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Izšla je nova številka revije Borec

 

V novi številki revije Borec so v vsebinskem bloku "O spolni dominaciji" izšli moji prevodi dveh feministično-marksističnih razprav o reproduktivnem delu (Maya Gonzales in Dora Levačić) in teksta Andree Jovanović, ki razpravlja o pomenu AFŽ za današnji čas. V bloku je izšel tudi prevod razprave Marthe Gimenez.

ANDREA JOVANOVIĆ: Antifašistična fronta žensk v času socialistične družbene transformacije
DORA LEVAČIĆ: Ne/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom
MAYA ANDREA GONZALES: Spolno zaznamovana cirkulacija: branje skritega reprodukcije
MARTHA GIMENEZ: Kapitalizem in zatiranje žensk: vrnitev k Marxu