Far away, so close. Zin z delavnice Svetovi drugih v Kinu Šiška

Naslovnica zina

V Kinu Šiška je v sklopu dogodkov Zine vitrine, ki jih pripravlja Tanja Skale, 24. marca potekala delavnica Svetovi drugih, namenjena skupinskemu izdelovanju kolažev in pisanju feminističnih znanstvenofantastičnih zgodb. Delavnico sem pripravila s tandemom Small but Dangers, na nje pa so poleg nas sodelovale_i še Nina Kosednar, Hana Brečko, Petra Gorenc, Ato, Mateja Mahnič, Isidora Todorić, Anja Kocman, Danaja Grešak, Neža Grum, Tanja Skale in Urša Valič. 

Ob tej priložnosti smo izdale_i fanzin Far away, so close, ki vsebuje večino nastalih del. Izvirnike si do konca aprila lahko ogledale v glavni avli Kina Šiška (na steni pod stopniščem). Kolažem smo priložili tudi omenjeni zin in zina s prejšnjih delavnic v Murski Soboti in Cerknem. Nekaj kolažev in zgodb si lahko preberete in ogledate spodaj. Fotografije Urške Boljkovac z delavnice so objavljene na Facebook strani Kina Šiška. 

Foto: Urška Boljkovac

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

Intergalaktični show talentov  

Ob začetku novega veka se v daljavi vedno ustvari nova zvezda, prepojena z življenjem in energijo. Iz prepletov vesoljskega prahu in različnih vibracij se ustvari novo bitje. Nedotaknjeno s slabimi mislimi potuje skozi vesolje v upanju da najde ustvarjalca. Ples skozi kozmos ji daje vedno upanje in rada se igra z različni žarki soncev. Neprezera še najbolj sovražne rase v vesolju … sovraštva. 

Ja, človek. Ker je verjel, da je v vesolju osamljen, je svojo sovražnost usmerjal proti soljudem. Vzpostavil je zapletene, teoretsko in znanstveno utemeljene sisteme razlikovanja, po katerih so bili nekateri ljudje slabši, manjvredni – in mednje je spadala tudi Neprezera. To je vedela od malega, naučila se je, kako se odučiti, tega strupenega znanja, kako ga ignorirati. Ni presenetljivo, da so jo zmerjali z arogantko. Ponavadi ravno ljudje, ki so se imeli za več. Ozrla se je v sonce. 

Prihajal je. Počasi se je spuščal na zemljo njegov tesno oprijeti triko je poudarjal njegovo majhno, napeto rit, močno izboklino in plečata ramena. Ni ime oči. Ni imel ust. Samo ušesa in nos, lovil je njene frekvence in vonj. Natančno je določil koordinate ženske, ki mu je bila določena za plen.

Čakala ga je. Niti najmanj se ga ni bala. Vedela je, da je že mrtev.

Mrtev, ja, klinac mrtev. Takšnega se je naredil. Ponudba, da nastopi na intergalaktičnem talent šovu je bila preveč mikavna, da bi za vedno ostal priklenjen na domačo grudo. Vedel je, da speče najboljša prepeličja jajca na svetu in da je njegova karizma kuharja, ki si popeva v petih oktavah, in enako dobro suče kuhalnico kot dirigentko palčko, idealna za svet – za puščavo, stepo, mavrico ali kraterje. Šel bo. Mrtev na videz, živeč na TV zaslonu. Kako je bil srečen, da na vasi verjamejo, da so na TV zgolj mrtve duše.

Šel je, zaplesal, potem zaplesala, potem zaplesalo, svetli prihodnosti naproti – neobremenjena. 

 

M.

Breza se je upogibala in kača peteroglavka, ki je pod njo spala svoj poznopopoldnaski počitek, se je zdrznila in glasno zasikala v nebo. Preklete Venerkinje! Na metlah dirjate nad mojo brezo in kalite moj vsakodnevni počitek. Strašila neukročena! Rekli so, da na Veneri živite podpornice kozmetične industrije, da veste, kako nežno rožnata poudari od likanja uvele ličnice, da vaše nožice vešče plešejo gor in dol po bajkerski štangi, in da imate popolno intuicijo, da čutite, kdo potrebuje skrbno trepljanje, nežni poljub na lice v stiski! Potem pa se pripodite na Zemljo, leteče, vreščeče, in mi kratite pravico do miru!

Jezno vrže krožnik v steno. Ko se razbije, zasliši to poglavar ter urno pridrvi v njeno sobo.

»Le za koga se pa imaš? Jaz sem te prinesel z Venere z razlogom, ne pa da razbijaš krožnike. Pospravi to!«

Ona pa se obrne proti njemu. »Ne! Ne želim več biti tukaj, pod prisilo ste me vzeli, dali neka čudna pravila, katerih niti ne razumem. Zakaj?«

Udari jo, ona pade po tleh. Začudeno gleda njega.

»Zakaj? Ker jaz sem tvoj vladar tu! Jaz sem močnejši, zato sem se sam postavil tja, kamor tudi pašem.«

Ona molči. Prevali se na drugi bok, ki jo manj boli. Zdaj mu kaže hrbet in pred sabo vidi črepinje razbitih krožnikov. Na dosegu roke so. Dovolj blizu, da bi lahko …

»Vstani!« zahrumi tiran.

Čuti, da se sklanja k njej, vsak čas jo bo zgrabil in potem … Napne vse sile in zgrabi veliko ostro črepinjo. Zaskeli jo, a ni časa, ni časa, obrne se in na slepo udari.

Zasliši krik. Šele potem vidi kri. Zadela ga je!

»Ni važno,« kriči tip, »ni važno, da mi teče kri. Vseeno mi je, itak sem že mrtev. Itak sem se mislil razstreliti na letališču. Žal mi je, da verjetno ne bom poletel v nebo v bombnem jopiču. Bilo bi lepo. Moje molekule bi se pomešale s krvjo nevernikov. Daritev Alahu bi bila veličastna. Dobil bi devico. Ne pa kurbo, kot si ti.«

»To se pa motiš, dragec. Jaz sem še edina preostala devica tako v nebesih kot na zemlji. M. je moje ime. M. kot Marija. M. kot morilka. M. kot miriade zvezd.«

Foto: Urška Boljkovac

Namišljena nimfomanka krade bakrene novce in sfušan krempelj raztrga najlonke. 

Planetodrom Mars se utaplja v visokofrekvenčnem hrupu. Vsespolci se izkrcavajo in padajo v objem svojih domačih kapsul. Hranivo teče v njihove žile, gorivo v rezervoarje raket. Nikoli več se ne bodo vrnili na planet žensk, tako prijetnih, tako mehkih.

Never say never! Sanjajo o kozmičnem orgazmu.

Prej se je vedno govorilo o ščegetavčku, o točki Đ. Napaka! Stoletja, zapravljena za drgnjenje neke točkice, pod vedno bolj depiliranim hribčkom. Kozmični orgazem? Kozmični zob! Tu je bila rešitev. Hrabra srebrna krastača je to ugotovila že zdavnaj. Ključ je v plombi iz kositra, ki jo potem, ko jo pomočiš v z zvarek iz želvje želatine, vstaviš v zob – sedmico.

Reakcija je neverjetna. Kositer se poveže z zvezdnim prahom, ta pa sproži reakcijo, v kateri se skoncentrirajo orgazmi zadnjih pet tisočletij.

»Kozmični orgazmi, zato je ustna higiena tako pomembna,« je prečudovito razlagal. »Le tako prirojeni kozmičnemu sevanju doživijo največji orgazem.«

»Uh, kako zanimiva novica, to pa moram probat.« Hitro se dvigne in odtava v upanju, da najde kozmično bitje, podobno njej.

Srečala je zvezdo ustvarjalca. »Povej mi ti, ki delaš luč v vesolju, kje lahko najdem bitje, podobno meni.

Možakar se veselo obrne k njej in reče: »Nikjer.«

»Kaj? Kako?«

»Tvoja rasa je bila iztrebljena.«

Začudeno ga gleda.

»Zakaj?«

»Ker so bili nevarni vsem ostalim v vesolju. Delali so neka čudna pravila na bazi sovraštva. Samo ti si še ostala, edina svoje vrste.

»Ne bodi patetičen,« reče ona, »gotovo so še drugi odpadniki. Našli se bomo.«

»Težko,« ji odgovori, »povem ti, vesolje je veliko.«

»Oh, kaj ne poveš,« odvrne ona. Pretegne vse štiri roke, izvirne in replicirane, n nadaljuje: »Ni mi žal. Res so bili nevarni. A sovraštva s tem še ni konec. Zlo nastane povsod, kjer se pokaže prilika.«

Z replikantsko roko ga je pobožala po ramenih in vratu. Sesedel se je kot prazna vreča.

Čez mnoga leta je v reviji Nature prebrala, da so o tem pisali pod naslovi, kot so:

»This is the most

significant event in

Earth evolution.«

in

Females have

a lot of guts

»Back to Earth! Back to Earth!« je zakričala ženska na palubi Oriona 8. Toda bilo je prepozno. Ubežnicam je zmanjkalo goriva in tudi če bi se hotele vrniti, se ne bi mogle.

Anjodina je pogledala kapetanko. Roke je držala nad krmilom in čakala njen ukaz.

Kapetanka se je ozrla po ladji. Njene sestre upornice so bile vidno izmozgane, posedale so v gručah ali posamič in brez volje čakale na njeno odločitev. Kolektivnega odločanja je konec, je pomislila kapetanka.

Vrača se nadvlada matere, velike matice Aorte. Po njej se pretakajo jajčeca, ki čakajo pogubne jahače. Dobro so se naspali v svojih kapsulah, tudi nahranili so jih z visoko beljakovinsko hrano in infuzijami čistega adrenalina. Pripravljeni so na svoje edino delo. Po uporabi jih bodo zavrgli kot umazane papirnate brisače.

Če smo že pri papirnatih brisačah, naj omenim, da so noro pripravne za čiščenje nosne sluznice. Kar je zelo pomembno, saj na Jupitru po novem roboti rojevajo ravno skozi to odprtino. Pritoževali so se ob tem novem režimu kar precej, to je res. Topa zato, ker je njihova elektrojajčna postaja pod pasom še vedno menstruirala – po novem, rahlo nepričakovano, tudi med nosečnostjo. Groza. Fouš so bili t.i. ljudem, kjer je maternico imela zgolj dobra polovica ljudi. Ta prelepa bitja z zapeljivimi spolnimi organi. Kako mastno bi zaslužili na kozmičnem črnem trgu, bile bi perfektne seks služkinje. Zato so se napotili k njim. Ta planet jih ima toliko, le kaj bi jih bila škoda kake tisoč.

Ko pristane, zagleda žensko te rase. Zmagovito gre proti njej in jo povabi na zmenek. Nekaj ur pitja ter zabavnega druženja in odloči se, da bo njegova. Že sta se začela strastno poljubljati, užitek je bil popoln. Že jo je slekel, ko na njegovo začudenje tam ni bilo maternice. Ves prestrašen ob tej spaki hitro pobere stvari in se napoti domov.

Ona vsa objokana teče za njim: »Zakaj?«

Travmatično se obrne k njej in reče: »Ker nikoli ne boš dosegla mojih standardov za to, kaj je ženska.«

Tako zapusti planet, ona pa si od žalosti vzame življenje.