23. okt. 2011

(Trans)jugoslovanski feminizmi: 'Bez jednakosti nema slobode'

Protest 15. oktobra 2011 v Zagrebu (foto: Chiara Bonfiglioli) 

V Zagrebu je med 13. in 16. oktobrom 2011 potekala konferenca REDaktura - transjugoslovanski feminizmi in ženska dediščinaSodelovala sem pri vzporednem dogodku v organizaciji kolektiva Red Mined (Dunja Kukovec, Katja Kobolt, Danijela Dugandžić Živanović in Jelena Petrović) The Bring In Take Out – Living Archive.

Povezave: 
Posnetek okrogle mize Kaj je ostalo od feministične levice? (14. oktober 2011) vred s posnetkoma otvoritvenega govora Svetlane Slapšak in predavanja Rade Iveković.

Video in audio intervjuji z udeleženkami obeh dogodkov (Ana Čigon, Nika Autor, Mojca Dobnikar, Vjollca Krasniqi, Lina Dokuzović, Flaka Haliti, Madina Tlostanova, Ljiljana Raičević, Vesna Leskovšek, Dubravka Crnojević - Carić, Dunja Blažević, Lepa Mlađenović in Staša Zajević).

Artist talks (Lina Dokuzović, Nika Autor, Ana Čigon, Flaka Haliti, Lana Čmajčanin, Tea Hvala, Ana Vilenica in Tanja Marković). Ob tej priložnosti sem predstavila zbornik Rdečke razsajajo!

Oddaja Sektor Ž: (P)ostanki feministične levice (22. oktober 2011)
Kratko poročilo z obeh dogodkov, ki se osredotoča na okroglo mizo Kaj je ostalo od feministične levice? O aktualnem vprašanju o povezavah med (post)jugoslovanskimi feminizmi in levico so debatirale Nadežda Čačinovič, Vjollca Krasniqi, Lilijana Burcar, Adriana Zaharijević, Vesna Leskošek, Jasmina Husanović in posebna gostja iz Seville, Mireja Forel. Debata je potekala 14. oktobra, dan pred protesti, ki na moje veliko veselje (tudi) v Ljubljani še trajajo. Drugi del oddaje je posvečen projektu Living Archive, performansu Ane Čigon Dear Ladies, Thank You in njegovemu 're-enactmentu' naslednjo noč Dear Cleaning Ladies, Thank You. 

 Performans Ane Čigon Dear Ladies, Thank You 
Ulica sester Baković v Zagrebu 13. oktobra 2011


'Re-enactment' Dear Cleaning Ladies, Thank You 14. oktobra 2011
 
 Več fotografij si lahko ogledate na tej povezavi.

11. okt. 2011

Tišina žensk pod odrom moških

Zalka Grabnar Kogoj. Foto: Nada Žgank

Povezave na fotografije in video z dogodka kot tudi na debato, ki se je razvila kasneje, so na dnu članka.

V nedeljo, 9. oktobra je Trubarjeva hiše literature v sodelovanju s festivalom Mesto žensk organizirala Oder žensk na temo jeze, besa, ogorčenja. Literarni večer, ki je bil v preteklih letih namenjen izključno ženskam, je k sodelovanju vabil tudi moške. Za to velikodušno potezo se je odločila pesnica Barbara Korun, ki je pripravila in vodila letošnji dogodek; zapisala je, da zato, ker je nastopil čas, „da si pišoči vseh spolov, starosti in jezikov izmenjamo izkušnje, znanje in kritično energijo, ki je usmerjena k ustvarjalnemu izrekanju resnice časa, v katerem živimo, in ki nam pomaga preživeti kot avtonomne in suverene osebnosti“. Poleg štiriindvajsetih pisateljic, pesnic, performerk in glasbenic se je za nastop res odločilo nekaj mladih pesnikov in tako se je dogodek spremenil v Oder žensk (in moških).

Nekateri pesniki so se čutili dolžne, da pretežno ženskemu občinstvu ob tej priložnosti priredijo predstavo o mačizmu, ki se je zaradi neodzivnosti publike sprevrgla natanko v tisto, kar je uprizarjala. Začelo se je s skupnim nastopom Nejca Bahorja in Matjaža Zorca, ki sta podobe žensk v svojem ritmičnem udrihanju čez status quo mimogrede reducirala na seksistični kanon: na divo, svetnico, mater in prasico. Medtem ko so jima resnične ženske v dvorani ploskale, sem se spraševala, če ploskajo zato, ker za razliko od mene obiskujejo moške literarne večere in vedo, da bi bilo lahko še huje. Po odličnih nastopih avtoric, ki svojih strahov niso projicirale v moške, temveč so delovanje patriarhata prepoznale v bolj specifičnih vlogah kot je vloga direktorja, ki od podrejenih pričakuje spolne usluge (Milica Šturm), ali vloga slovenskega literarnega establišmenta (Taja Kramberger), je res sledilo „še huje“.

Zaključni nastop je pripadel članom pesniškega kolektiva Pribor, ki so se odru približali z mrmranjem „Človek, ne jezi se“ in na govorniškem pultu zaigrali istoimensko igro. Potem so mikrofon podali edini članici skupine, ki je občinstvu kazala hrbet. Moški so stali pred njo in ji v trenutku, ko je začela recitirati pesem, začeli popravljati izgovorjavo. Ubogljivo je sledila navodilom. „Komisijino“ narekovanje besed pesnici – in publiki – je kmalu postajalo moreče in prijateljica, s katero sva sedeli tik za pesnico, mi je zašepetala na uho, da močno upa, da jih bo punca kmalu odjebala. Odgovorila sem ji, da se bojim, da to ni poanta nastopa. Član komisije naju je opazil in me izzval, naj glasno ponovim najino izmenjavo. Res sem jo, a na žalost me je prekinil preden sem lahko dodala, da bi bilo bolje, če bi svoj nastop prihranili za Društvo slovenskih pisateljev, kjer bi jih sprejeli z navdušenjem. V drugem delu so moški napovedali prebiranje poezije „prijateljic, ki si niso upale priti na oder“. Sledilo je sarkastično recitiranje osladnih verzov, ki jih „izobraženci“ radi pripisujejo „polpismenim“ najstnicam SMS-generacije in publika se je pridružila posmehu. Ko so za konec napovedali še branje pesmi, ki naj bi jo Katja Perat posvetila kolektivu, in tudi njo predstavili kot sramežljivko, ki se izogiba javnih nastopov, sva s prijateljico zapustili dvorano.

Na hodniku sva slišali, da je Pribor požel aplavz. Pomislila sem na ceno, ki so jo v Jugoslaviji plačale ženske, ker so dopustile razpustitev Antifašistične fronte žensk in pristale na politično direktivo, ki je „žensko vprašanje“ želela rešiti vred z delavskim. Razmišljala sem o obtožbah o separatizmu in sovražnosti do moških, ki še danes neizbežno sledijo vsakemu poskusu vzpostavitve avtonomnega prostora za ženske. In o tem, kako naivno je bilo pričakovati, da bodo „moški pesniki“ svoj gnev proti sistemu, ki jih ponižuje in izkorišča skoraj toliko kot ženske, (vsaj) na Odru žensk izrazili na način, ki spotoma ne bo ponižal in izkoristil še kakšne ženske. Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk.

Na mračnem zamreženem dvorišču med Trubarjevo hišo kulture in sosednjo hišo sva s prijateljico takoj po performansu srečali znanki, lezbijki in feministki. Kadili sta in zmajevali z glavo, rekli, da sta odšli takoj po začetku javnega zasmehovanja. Pridružile so se nam druge feministke, ki so slišale najin ugovor v dvorani, in izrazile svojo podporo. Skomignila sem, solidarnost je bila prepozna, na dvorišču, ki je vodilo „nazaj“ v zasebnost, pa je stalo vse več jeznih žensk. Prva je menila, da bi organizatorke morale prekiniti nastop. Druga, da bi to morala storiti moderatorka. Tretja je vzkliknila, da bi moralo v prijavnici pisati, da je seksizem nedopusten. Četrta, da bi morale organizatorke pred dogodkom preveriti predložena besedila in iz izbora izločiti žaljive vsebine. Zagodrnjala sem, da moški na Odru žensk tako ali tako nimajo kaj početi. Ko so čez dvorišče šli nasmejani člani kolektiva, jih večina žensk v svojem razburjenju ni niti opazila. Tiste, ki smo jih videle, smo molčale. Upravičeno so si lahko čestitali za uspelo provokacijo.

Česa smo se ustrašile? Česa se je bala polna dvorana žensk, ki so zadržale bes v sebi, namesto da bi ga izpljunile v obraz tistemu, ki ga je sprožil? Smo se že vnaprej ustrašile očitka, da ne razumemo umetnosti, in da naj za slabe novice nikar ne krivimo poštarja? Se bojimo, da bomo izpadle neumno, če bom vzele zares verze, ki jih je zares napisala Katja Perat: „Toliko krvi za svobodo govora in zdaj smo vsi tiho. / Nihče se ne čuti poklicanega.“ Ali pa se preprosto bojimo, da protest proti umetnosti, ki pod krinko svobode govora in odprtosti žali, objektivizira in stereotipizira ženske, v Sloveniji še dolgo ne bo naletel na aplavz? V najboljšem primeru bo naletel na, kot pravijo, neprijetno tišino. Priznam, da jo imam kljub svoji strahopetnosti raje kot tišino žensk, ki se je v nedeljo pod odrom moških tako besno zaletavala vase.

Fotografije Nade Žgank in video z dogodka si lahko ogledate na povezavah:
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/foto_galerija/oder-zensk-moskih-2011
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011


* * *

Odzivi (do 15. oktobra ob 11.00)


Barbara Korun: Tea, zelo zelo mi je žal, da niste res posegli vmes in prekinili nastop, povedali, kar si mislite kar tam. Naslednjič to storite in k vragu spodobnost! (…) Oder žensk je absolutno odprt za take stvari - prav zato je tam! Žal mi je, da ste kar odšli.

Kar se tiče mnenja, da bi to morala storiti "moderatorka" (se pravi v tem primeru jaz, čeprav se jaz nisem videla v vlogi "moderatorke") – se mi zdi prelaganje svojega bremena na tuja ramena: svoje vloge absolutno nisem videla kot cenzure, ravno nasprotno, že vnaprej sem sklenila, da ne bom posredovala, kar koli se bo dogajalo (razen če bo šlo za osebno obračunavanje in ogrožanje varnosti drugih), ker sem slutila, da lahko kdo pripravlja provokacijo – svojo vlogo sem videla samo kot odpiranje prostora, v katerem se nekaj zgodi – kaj, pa je odvisno od energije vseh prisotnih ... tako da sem se sama morala zadrževati, da nisem vstopila v igro.

A po drugi strani – bila je tako jasna (in pričakovana) provokacija, da bi jim pokvarila igro, če bi vstopila, se mi je zdelo, ker je bil cilj njihove provokacije občinstvo ... in da bi se hkrati ujela v nastavljeno "past". (Povrh jih poznam, nekatere sem učila in vem, da zasebno verjetno ne mislijo tako, kot so govorili v predstavi ... ) Tako da bi res moral reagirati tista/tisti, ki se jo/ga je dotaknilo in me zelo veseli, da ste. Je pa strašno zanimivo, kaj se sproži pri vsem tem in mogoče bi morali po tej sledi še naprej ... Mogoče bi morali za drugo leto pripraviti kakšne gnile paradižnike ali kaj podobnega. Bi bili za to, da sodelujete pri organizaciji oz. konceptu Odra žensk 2012?

Lep pozdrav, hvala za tole, zelo me je razveselilo.
Barbara

*

Sabina Potočki: Živijo Barbara in Teja, jaz sem bila s Tejo in še nekaj bejbami po zaključenem Odru žensk na "mračnem" dvorišču pred Trubarjevo hišo literature, zagovarjala najin skupni koncept, da Oder žensk letos odpremo tudi za moške, glede na izbrano temo, ki je nam je vsem skupna, obenem pa sem tudi povedala Teji in ogorčenim kolegicam, da je koncept Odra žensk odprti maraton, kjer so se ljudje prijavili z imeni in priimki in na kratko tudi opisali kaj bodo na Odru počeli in da ti mnogo bolje poznaš slo sceno pišočih, zato si tudi ti sprejemala prijave.

In res je, meni ni padlo na pamet, verjetno pa tudi tebi ne, da si bo ta mlada "moška" generacija zaželela namesto sodelovanja oz. "solidarnosti" ob zastavljeni temi "brusit" svoje jezike in še kaj s poceni provokacijami. Obenem sem Teji povedala, da se meni ne zdi problem v tem, da smo letos Oder žensk v organizaciji Trubarjeve hiše literature odprli tudi za moške (oz. moške mladiče), pač pa v dejstvu, da je bilo tam preko 15 ozaveščenih feministk oz. lezbijk iz mlajše generacije, ki jim je bilo skupaj z mano in tabo totalno nelagodno, tako pri prvem moškem dvojcu, kot tudi pri zadnjem kolektivu, pa nismo reagirale. In sem tudi povedala, da verjetno med samim nastopom ne moreš posredovat, ker nikoli ne veš, v katero smer se provokacija odvija in kako bodo nastop zaključili oz. kaj bo končna poanta, bi pa lahko takoj po nastopu intervenirali oz. mladce pozvali k vprašanju, kaj je bila njihova poanta za to mizogino sovražnost. Tudi če jim Oder žensk oz. sam koncept ne sede, bi lahko to skozi svoj nastop povedali na konstruktiven in nežaljiv način. Ampak v tem očitno ni bila njihova poanta ...

Mene na začetku nastopa zadnje skupine ni bilo, vstopila sem točno na točki, ko sem videla razburjeno Teo, ki jih je med nastopom ogovorila, vendar nisem slišala kaj jim je povedala, potem pa se sama slišala nadaljevanje nastopa s prebiranjem tistih nekaj treh pesmi in pravzaprav šele poštekala kaj so si mladci zastavili na nastopu ... In po zaključku večera sem se še pogovarjala s preostalimi dekleti, ena skupina je totalno jezno odšla, z manjšo skupino, v kateri je bila tudi Teja, pa smo premlevale teme, ki jih je opisala na svojem blogu in se jezila nad lastno neodzivnostjo. In pozvala sem jo, da naredi zapis na dogodek in naj nam ga pošlje, kar je tudi naredila. Povezavo na ta njen zapis bom poslala zdaj tako Trubarjevi hiši literature kot tudi Mestu žensk, če imajo kje možnost, da ga objavijo. Bilo pa bi tudi super, da ti link pošlješ morda vsem udeleženkam in udeležencem Odra žensk, če se s tem strinjaš.

Evo, z odpiranjem Odra žensk smo tokrat dobili po smrčku ... Ampak jaz sem še vedno zato, da se stvari ne cenzurira in pravzaprav je to, kar se je zgodilo zame totalni fenomen ... Enostavno sem imela občutek, da je problem z mačizmom nekaj, kar se veže na starejše generacije in da v urbanim okoljih mlajše generacije tega problema nimajo, še posebej, če se prijavijo na Oder žensk. Oziroma, da se bodo na Oder žensk prijavili tokrat taki, ki bodo spregovorili o stvareh, ki nas družijo, ne pa razdvajajo.

Vsekakor pa je bil eksperiment zanimiv. In če bomo Oder žensk (in moških) nadaljevale, ja, se strinjam, raje, kot da ga za moške zapremo, prinesemo gnile paradižnike in izberemo za dogodek morda manj posvečeni prostor, kot je Trubarjeva hiša literature, da bomo paradižnike lahko nemoteno metale … Jaz bi z veseljem vrgla kakega ... Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda ...

*

Mara Vujić: Spoštovane, vsekakor bomo objavile na naši spletni strani. Zadnjega nastopa nisem
videla, ker sem malo pred tem odšla. Večer se mi je zdel dober, ker je res pritegnil veliko ljudi.

Sporen se mi je zdel nastop Nejca in drugega fanta (ne spomnim se imena), ki sta blago rečeno nastopila seksistično. Pesmi so poleg aktivističnih motivov imele močen mačističen prizvok in sta po mojem mnenju bila zelo bizarna. Še bolj bizarno je bilo dejstvo, da se ni nič zgodilo. Mislim na reakcije vseh prisotnih. Očitno je bil konec še bolj "nenavaden". Jeza je bila tema maratona, ampak se je očitno le Teja pošteno razjezila, kar veliko govori o družbi v kateri živimo. Hvala za reakcijo Teja!

*

Matjaž Zorec: Očitke o kakršnikoli razsežnosti tistega, kar je bilo poimenovano s seksizmom, tj., kolikor lahko razberem iz na blogu zapisanega pavšalnega zgolj mnenja, šovinističnega omalovaževanja spola ženske, tako v Nejčevih kot mojih pesmih zavračam kot maloumen ideološki konstrukt, ki je napačen, nekritičen in, rad verjamem, nenamerno zlonameren. Zdaj lahko se napiše seznam prepovedanih besed, npr. prasica, kurba, mati, svetnica, diva etc. (predpostavljam, da potemtakem enako velja za prasca, kurbirja, očeta, svetnika, divkota, hitlerja, impotentneža, šovinista, seksista,...) ali bolj samocenzursko pretanjeno skladnjo, kje, koliko, kako in v kakšnem primeru sploh jih je odpustljivo koristiti. A na podobna politično korektna govna se sam kot bitje spola in želje brez slabe vesti poserjem. In še stigmatiziran v stigmatizatorja napravim dialektični obrat: kar se je v tistih poezijah dozdevalo stigmatizacijsko, se meni zdi absolutno antistigmatizacijsko.

In, če naj povem vse, med vsemi ljudmi na tem svetu prav nama podtikati protiženskost, to je tista ultimativna protiženska gesta. In tega sprva kot ženska, in zatem skopljen moški pač ne bom molče prenašal. Oz. prenašala. Oz. oz. bova prenašala.

*

Tea Hvala: Zdravo, odgovarjam vsem, ki ste se aktivno vključili v to izmenjavo, čeprav je vzporedno potekala tudi debata med organizatorkami, še ena na mailing listi festivala Rdečih zor in druga na Fejsbuku (glej spodaj).

Odzivi so precej različni, kar me veseli, vendar mi je žal, da ne moremo vsi brati vseh mnenj, še posebej zato, ker mnogi, ki so se vključili v debato, sploh niso bili na dogodku, na spletni strani Mesta žensk (Mara je poskrbela tudi za objavo mojega teksta - hvala!) pa lahko vidijo samo posnetek, na katerem ni Pribora - sta pa Matjaž in Nejc. In seveda avtorice, ki jih je debata po zaslugi moških zasedb povsem zasenčila. Čeprav te debate brez njih sploh ne bi bilo.

V moji 'pritožbi' je prevladalo mnenje, da je bila za uspeh do žensk prezirljivih nastopov, posebej Priborovega, v celoti odgovorna publika, kar sem razumela kot izziv zase in druge, ki nas je to razjezilo. Da je odgovornost na publiki sta menili tudi Barbara in Sabina, ki sta sooblikovali večer. Sabina je po dogodku debatirala z mano in Tanjo Škander in me spodbudila, da sem svoj prispevek sploh napisala in objavila, za kar sem ji hvaležna. Vse bolj pa mislim, da to vendarle povsem ne drži in da je del odgovornosti tudi na strani organizatork.

Najprej zato, ker na dogodku, kjer je kljub formalni odprtosti zaradi velikega števila nastopajočih veljal vrstni red, neprijavljenim ljudem morda ni padlo na pamet, da se lahko priglasijo k besedi. Sploh če pomislimo, da pri nas kultura tovrstne participacije ni ravno razvita. Drugič zato, ker na dogodku, ki izhaja iz feminističnega načela odpiranja prostora za ustvarjalke, ki sicer nimajo priložnosti ali pa - kot so sarkastično dodali Priborovci – poguma, da bi nastopale na domnevno s spolom nezaznamovanih dogodkih (v resnici zaznamovanih s seksizmom in šovinizmom), ne pričakuješ, da boš naletela prav na to – na seksizem in šovinizem, ki zato, ker sta bila 'uprizorjena', nista nič manj prizadela žensk, ki so morda molčale z razlogom. Torej iz občutka oropanosti in razočaranja nad tem, da so celo na Mestu žensk morale prenašati žaljivke. Upoštevati je treba možnost, da s(m)o molče odhajale zato, ker je bila razlika med pričakovanjem, da bomo naletele na solidarnost, in tem, kar smo dobile v obraz, preveč šokantna, da bi reagirale. Na to me je včeraj opozorila Danijela Zajc, ki je s 'performansa' odkorakala že pred mano, pa tudi Lidija Radojević, ki se je oglasila na Fejsbuku.

Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk – in da je to njihov problem. Mislim, da to ni samo njihov problem in da se bodo nastopu odrekle tudi ženske, ki se nimajo za feministke. Zato je izjava Matjaža Zorca, da sem v svojem pismu skušala 'stigmatizirati stigmatiziranega' še toliko bolj absurdna. Matjaž, mislim, da si zgrešil poanto: ne zagovarjam politične korektnosti, ampak sem proti sovražnemu govoru in ohranjanju strukturne neenakosti, ki ji lahko služi tudi tako kritična poezija kot je vajina.

Predlog z gnilimi paradajzi je zabaven - sem za! Poleg tega pa bo v bodoče treba premisliti vsaj troje, sploh če boste vztrajale pri dogodkih za vse: da je morda kdaj potrebna tudi intervencija s strani organizatork; da je na licu mesta treba bolj poudariti, da je mikrofon odprt za vse, ne samo za vnaprej prijavljene, in da bi bilo dobro že v vabilu zapisati, da seksizem, mačizem in druge oblike sovražnega govora na dogodku ne bodo tolerirane, saj to očitno ni samoumevno.

Nazadnje še prošnja za Sabino, Barbaro, Maro in Matjaža: kot že rečeno, trenutno vzporedno potekajo tri debate. Ker mislim, da so zelo zanimive, in si želim, da bi vsi lahko prebrali vse, me zanima, če lahko (izseke iz) naše korespondence objavim pod člankom na svojem blogu vred z ostalimi, sploh, ker mislim, da bi si drugi komentatorji želeli slišati vaše mnenje, saj ste neposredno vpleteni. Tudi možnost nesporazumov bo tako manjša. Enako vprašanje sem postavila Rdečim zoram in na Fejsbuku, kjer se nekatere strinjajo, na odgovore od drugih pa še čakam. Če želite, lahko debato nadaljujemo na blogu - možnost komentiranja obstaja. Ali pač tukaj ...

Glede na to, da naše dopisovanje spada v domeno zasebnega, vam pošiljam fajl z vsemi odzivi, vi pa mi lahko poveste, če je to sprejemljivo in - če želite - svoje odgovore lahko preoblikujete v 'javno' obliko. Navedla bi tudi vaša imena, saj je že iz odgovorov precej jasno, kdo govori. Če boste za, pliz, označite, kaj je spremenjeno. Prosim, odgovorite mi tudi, če se ne strinjate z objavo. Hvala!

Tea

*

Sabina Potočki: Teja, meni se te debate ne da zaostrovat. Prvič, Oder žensk je letos organizirala Trubarjeva hiša literature in ne Mesto žensk, zato sva se z Barbaro tudi odločili, da glede na temo razpišemo vabilo za vse spole, starosti in tudi narodnosti. Letošnji dogodek je sicer nadaljevanje Odra žensk iz let 2004, 2005 in 2006 v organizaciji Mesta žensk, kamor so bile vabljene samo ženske, letos pa sva se z Barbaro skupaj s Trubarjevo hiše odločile, da Oder tokrat odpremo. Jaz osebno na provokacije v taki maniri nisem računala, vseeno pa bi ponovila, da je šlo tudi letos, tako kot v preteklih letih za javni poziv, kjer je bilo napisano zelo jasno tole:

Za največ 8 minut bo oder vaš – imeli boste priložnost, da ste ustvarjalno jezni, da se jezi prepustite ali pa do nje zavzamete kritično stališče – da se ji zoperstavite, spregovorite o alternativah, o potrebi po spremembi ali morda aktivnejšem angažmaju na kakršen koli način: tako da preberete pesem ali odlomek iz romana, humoreske, da preprosto pripovedujete o svoji izkušnji, da izvedete performans, da poveste, o čem se strastno pogovarjate ali jezite s prijatelji ob kavi, da protestirate z molčanjem, da zakričite, ste do jeze indiferentni ali pa na kakršen koli način kritični … Načinov in oblik je nešteto – omejitvi sta samo čas in prostor … Udeležba na maratonu je brezplačna. Prijave sprejemamo (…) do 25. septembra. Svoj nastop prijavite s kratko predstavitvijo svojega dela in trajanjem nastopa. (…)

Kot organizatorka dogodka se za incidente ne čutim odgovorno, obenem pa menim, da imajo gledalke in gledalci na katerikoli javni prireditvi vedno pravico in možnost, da svoje nestrinjanje na različne načine izrazijo. Da prostor zapustijo, kot jih je na Odru žensk veliko naredilo med zadnjim nastopom, da se javno konfrontirajo, kot je naredila Teja, ali pa da po nastopu le tga komentirajo, kar na Odru žensk ni na koncu naredil nihče ...

Prav tako se globoko ne strinjam zdaj s tonom, ki ga je Teja ubrala iščoč "dežurnega krivca". Med drugim je napisala, da sem izjavila tole: "Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk - in da je to njihov problem." Naj samo dodam, da sem napisala tole: "Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda..."

Če eventuelno želi kdo posnetek obeh "spornih" fantovskih nastopov, se lahko dogovorim verjetno v Trubarjevi hiši literature, da oba nastopa presnamejo. Javi, če bi posnetke želela. Glede ostalih stvari - paradajzi, intervencije s strani organizatork in podobno, pa prepuščam javni debati...

In ja, moje pisanje lahko objaviš pod svojim blogom.
Sabina

*

Matjaž Zorec: Drage drage!,
menim, da sem se v prejšnjem mejlu dovolj umljivo izrazil, čeravno razbiram neke nesporazume ali nedojeme, ki jih bom prav na kratko izpostavil. Najprej napačno branje zveriženih stigmatizacij, tj. stigmatizacija stigmatiziranih namesto, kot je bilo zapisano, stigmatizacije v stigmatizatorja, v čemer razbiram poglavitni problem, pomeni v tvojih (Tejinih) domnevanjih naju (z Nejcem) občutim kot bolj stigmatizirana od vseh domnevno ponižanih in razžaljenih ženskospolnih subjektk. Gre za nekaj takega kot optično prevaro, ker tu pa tam se pa že zgodi, da če zgleda, govori, diši etc., naj ne zavede, to ni. Ker, če kaj, vse tisto domnevno sovražno, ohranjajoče strukturno neenakost ipd., ki da naj bi menda bilo vpisano v tam prebrane pesmi, to jaz dojemam kot čisti nasprotek tistega, kar ti trdiš, da je. Nemalo neokusno je repenčiti se okoli svojega dela, zato se ne bom več vmešaval v recepcijo, kajti to se me v bistvu ne tiče, torej se tudi ne bom odzival na tiste moške v narekovajih in njihove mladiče itn., pač pa naj le vržem logično kost, kakor sam dojemam najine pesmi, ne več kot avtor, marveč bralec: sovražni govor ni sovražni govor, ohranjanje strukturne neenakosti ni ohranjanje strukturne neenakosti, mačizem ni mačizem, šovinizem ni šovinizem, iz česar bi potlej impliciralo šovinizem je antišovinizem, mačizem je antimačizem, ohranjanje strukturne neenakosti je proti ohranjanju strukturnih neenakosti, sovražni govor je ultimativni sovražni govor, ki cilja tja, od koder se sadiizira. In spet, oponašati s pomojem čistimi dogmatičnimi predpostavkami zgolj po nekritičnem dojemanju a priori ter na podlagi tega stremeti k inhibiranju bodi manifestnih prasic bodi prascev, TO je derivat politične korektnosti, ki se ne zaveda same sebe.

Je bil Pasolini fašist, kot bi povsemtistitaki ogorčenosti lahko sklepali iz njegovega Sala?

Zdaj mislim, da sem povedal dosti več od nekaj vrstic, kot sem jih hotel nakracati, zatorej ne ostane drugega, treba je klecniti in pasti povsem; kolikor sem lahko spremljal druge nastopajoče, zaradi višjih sil ne vseh, toda vsaj tiste v naši skupini, sem zaznal neprimerljivo več tistega, kar bi jaz skromno označil za protižensko, kot to zaznavam v telih mojih in Nejčevih besedilih, kjer ga, spet, ne zaznavam sploh, ravno obratno. Celo sem mu rekel saj sva edini ženski tule...

Četudi bi se dalo boljše nastopati, navsezadnje se gre za tekst. O le tem od zdaj molčim, ker, spet spet, ni moje mesto komentirati ga, prav rad pa o besedilih in njihovi neupravičeni interpretaciji kot mačističnih provokacij še kakšno rečem zasebno, najraje v dvoje (ha! pa te mamo, konzervativec!). In z njim tudi zaključim tole filozofiranje (z moje strani scela interno, če pa je neubranljiva želja kjerkoli že ga obelodaniti, kar), izpojem kot - žrtev;


kot če osel v krčnem gibu
po spontenem trpnem vzgibu
vrže s hrbta kristusa
da zgrmi na prašna tla

ta pa ves nemočen gleda
smehljajoča se goveda
in božansko blagorodje
tlači vase nelagodje

v neki zgonjeni podpluti
pa oslič nič kriv zasluti
sled naključja laž in sen
in prek njih strupen namen

da ves zmeden obstoji
ne vedoč kam naj beži
in se noče premakniti
tako mi trga srčne niti,


ter vsem namenim

lep pozdrav. MZ


*

Tea Hvala: Zdravo, Barbara, hvala za takojšen odgovor. In tudi za ponudbo za pomoč pri pripravi naslednjega odra. Mogoče bi bil naslednji - v tej ali drugi obliki - lahko že marca na Rdečih zorah. Večer je bil res obiskan in vsaj polovica nastopov mi je bila kar všeč. In totalno podpiram idejo, da delamo na mehčanju zadržkov pred javnim nastopanjem;) Tudi meni to ne bi škodilo. Skratka, se še slišiva/mo.

Res bi mi veliko pomenilo, če bi lahko tvoje stališče objavila ob Sabininem in Marinem (in Matjaževem), ker se mi zdi pomembno, da ga slišijo tudi ostali. Debato s fejsbuka sem že polinkala na blog, tista z Rdečih zor pa ni ne vem kako polemična, tko da jo bom po moje kar izpustila.

Sem za paradajz - z dodatki! Tea

*

Barbara Korun: Jasno! Samo par besed se mi je zatipkalo - to bi veljalo popraviti. Spodbudili ste me k zanimivemu premisleku - tudi sama mislim, da je okvir, kot ste ga navedli (torej odsotnost šovinizma in seksizma itn.) samoumeven - se pa sprašujem, ali je bil nastop dvojca (brez krmarja) Nejca In Matjaža in Pribora res to - namreč prisotnost seksizma in šovinizma oz. seksizem in šovinizem sam. Nisem prepričana oz. jaz tega nastopa nisem tako razumela - že samo dejstvo, da gre za provokacijo, razkriva izhodišče "ustvarjalcev - provokatorjev", ki se zavedajo, da nastopajo v vlogi "šovinistov in seksistov" (saj sicer ne bi provocirali), torej to niso. - Bolj se je bati tistih, ki svoje pozicije niso sposobni reflektirati oz. na Oder sploh niso prišli, izvajajo pa seksizem in šovinizem kot samoumevno nevidno vsakdanjo prakso. Se bojim, da se nam je zgodil "trk z realnostjo" - kar je pa zmeraj koristno. In na nek način je naloga umetnosti prav to.

A vendar - povsem mogoče je, da se popolnoma motim. Sama nisem utegnila ničesar prebrati, ne vem še, kaj so povedali naši moški kolegi, bom pa to v kratkem nadoknadila. Se mi zdi tukaj ta hip vseeno več koristi kot škode: že vroča debata, ki jo je nastop sprožil, je dobro znamenje, seveda, se je pa treba znati ustaviti in biti konstruktiven. Še bolj pa se veselim alternativnega odra žensk.

Nihče nas ne more bolj omejiti kot se sami.

Zelo se veselim dogodka. Prosim, obvestite me.
Lep pozdrav, Barbara
PS: Nočem se opravičevati, ker mislim, da se nimam za kaj, a zares nisem vedela, kaj bojo ljudje, ki so se prijavili, počeli (in tudi tega nisem hotela vedeti) - in samopredstavitev Nejca in Matjaža se mi je zdela duhovita. Za Priborovce pa, tiste, ki jih poznam... se mi takrat, ko sem bila v stiku z njimi (tega je pet, šest let) ni zdelo, da so zmožni česa hudega, prav nasprotno. Me res zanima, kaj jih je pripeljalo do takega nastopa, ali gre le za slabo reflektirano lastno frustracijo, ali pa je zadaj še kaj. Vsekakor se ne morem in ne morem pripraviti do ogorčenja.

*

Barbara Korun: Sabina, s tistimi skrajnimi stališči [na Facebooku – op. Tea], ki zagovarjajo geto in nadzor/cenzuro se ne morem strinjati (jaz ga gotovo nisem sposobna izvajati) ... tudi ne z obsojanjem kar povprek ... Sicer pa mislim, da smo vsi odreagirali dobro -Tea in druge, ker odreagirala, ko/ker jo je pogrelo, jaz, ker sem držala prostor odprt, publika, ki je to pogoltnila ali pa izpljunila in tudi "grešni" nastopajoči --- Letošnji oder žensk je meni osebno prinesel več kot vsi prejšnji.

Sveta ne vidim kot nečesa, kar je treba brez prestanka urejati. Bolj kot obsojanje me zanima začutiti - kaj nekoga pripelje do tega, da kaj reče/naredi.

Sploh pa je res že preveč besed izgubljenih okrog tega in premalo poudarka posvečeno dobrim rečem - npr. Tajini pesmi. Želela bi si več takih prispevkov. Seveda, doseči artikuliranost, prodornost in pogum in doseči reflekitrano držo, ki jo izkazuje Taja Kramberger v svoji pesmi - pa ni tako lahko.

Predvsem pa - mislim, da je srd uperjen v nepravo smer. Zame je/so pravi šovinisti in seksisti tisti, ki trdi/jo, da Mesta žensk ne potrebujemo, da je potrebno ukiniti subvencijo ... ne pa tisti, ki sodelujejo - čeprav na svoj način.

Hvala, ker si dala pobudo in me povabila k sodelovanju.
Lep pozdrav, Barbara

* * *

Prepis debate s Fejsbuka za tiste, ki ga ne uporabljate (14. oktober ob 18.00)

Tea Hvala: Moj odziv na zaključni nastop pesniškega kolektiva Pribor na Odru žensk (in moških), ki je potekal 9. 10. v Trubarjevi hiši kulture v okviru festivala Mesto Žensk. Temi primerno me je razbesnel, čeprav sem upala, da na protofeminističnem dogodku ne bo treba besneti ravno zaradi seksizma ...

Barbara Berce, Loony Rasputin, Maja Delak and 15 others like this.

View all 2 shares

Katarina Višnar ne morem verjet temu, kar prebiram, tea. :( sem se pa že lani spraševala, če je mesto žensk (z moškim soselektorjem, če se prav spomnim?) začelo izgubljati kompas - bojim se, da. ta zgodba je v podobni špuri, kot so tiste v delovi prilogi "ona", ko novinarke odpirajo prostor tipom ala vodeb, zraven prikimavajo in se po možnosti še hihitajo kakšnim "šalam".
Yesterday at 6:56am · Like · 1 person

Nataša Sukič tea, hm, jaz sem to pričakovala, čim sem videla, da bo to tudi oder moških ... zato se tudi vabilu nisem odzvala. to je to - skupen oder je (še) vedno predvsem oder moških. vsaj vse dosedanje izkušnje (brez izjeme) kažejo na to. žal.
Yesterday at 7:46am · Like

Maruša Bertoncelj ‎"Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk." Užas. Pa kolk je še takih 'kolektivov' ...
Yesterday at 8:04am · Like

Anna Chenabelle jaz si pa močno želim, da končno popolnoma prežvečimo in izpustimo postmoderno, da se nam tako povrne volja do reakcije (besnega in hrupnega odziva, ne samo mirnega protesta), ki ji je vseeno za to, da je izgotovljena in se v imenu demokracije noče izogibati konfliktu.
Yesterday at 8:38am · Unlike · 4 people

Tea Hvala Katarina, Maruša, da ne bo pomote: moj glavni očitek velja publiki, ki je to pogoltnila, in ne kolektivu, ki je provokacijo pripravil in lahko uspešno izpeljal prav zato, ker smo tako odprti, da pri nas 'sve prođe'. nisem rekla, da so mačisti člani kolektiva ali mesto žensk (feminizem ni samo za ženske in ni samo od žensk, kajne?), ampak da je cela situacija zaradi nas, publike, izpadla seksistično.
Yesterday at 10:41am · Like · 1 person

Loony Rasputin mislim, da bi ocitek veljal tudi organizatoricam "odra zensk". ta glupa liberalna misel, bodimo tolerantni in odprti do vseh, skriva v sebi zvijacnost, saj realnost, ki jo zivimo ni odprta do vseh in enakosti ni! isto pocne t.i.pravna drzava (in se s tem losa odgovornosti za vso prebivalstvo), v kateri smo pred zakonom vsi enaki, a nismo - banalno receno:eni imajo za odvetnika drugi nimajo, eni so izkorisceni, drugi pa izkoriscajo. in s tem, ko pristajamo na to logiko "enakih" zamolcimo druzbeno (da ne recem izvorno) neenakost. to, da se delajo prostori za zenske ni separatizem, ampak je zavestna odlocitev upora proti obstojecemu stanju, ki je determinirano s patriarhalno logiko, seksizmom in povrh se sovinizmom. in zato je mogoce publika molcala, ker so bili na jebanem kulturnem dogodku, kjer se ljudi ne posilja v picko mater, ker to ni primerno, ker smo nauceni kako se kje obnasa in zato je odgovornost tudi organizatork zakaj so svojo publiko prisilile v tak morec polozaj. iti v neposreden konflikt je vedno tezko. sploh, ce si na odru zensko, od katerega pricakujes kaj drugega kot to kar ti pises, in ne stekas ali je kje kaka poanta, pa jo ti ne razumes. razen, ce bi vse to skupaj trebal biti kak brechtovski ucni komad, ki je spodletel.
18 hours ago · Unlike · 4 people

Tea Hvala organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi! težava je le v tem, da dvomim, da bodo ženske, ki so se zaradi prezirljivega performansa čutile oropane in prizadete (kar nekaj jih je dvorano zapustilo pred mano), naslednjič na dogodek tako 'odprtega' tipa sploh prišle. za tiste, ki niste bile na branju: na spletni strani mesta žensk je objavljen posnetek nekaterih nastopov, med njimi tudi del nastopa nejca bahorja in matjaža zorca - slednji je rekel, da sem s svojim pismom skušala 'stigmatizirat stigmatiziranega'. no, lahko presodite same: http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011
3 hours ago · Like ·

Nataša Sukič stigmatizirat stigmatiziranega?!?
3 hours ago · Like

Tea Hvala še to: poleg vaših odzivov na FB-ju potekata še dve debati po drugih kanalih in ker si želim, da bi 'vse vse vedele', bi zgornjo izmenjavo rada objavila pod člankom na svojem blogu - vred z ostalimi. zanima me, če mi to dovolite, glede na to, da je FB vendarle le na pol javen medij. pliz, povejte. tnx!
3 hours ago · Like · 1 person

Nataša Sukič kar se mene tiče, ni problema:)
3 hours ago · Unlike · 1 person

Anna Chenabelle ich sage "ja, bitte".
3 hours ago · Like

Loony Rasputin seveda!
2 hours ago · Like

Katarina Višnar ‎"organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi!" le zakaj se mi to zdi razmišljanje, ki bi ga pričakovala iz logov vrlih organizatork... too much. :P spet bom potegnila paralelo z vodebom in podobno zvenečimi diskurzi, ki jih je ta čas v sloveniji mnogo preveč; ne vidim nobene potrebe, da bi se javni prostor odpiral za tovrstno sranje. vse pa tudi ne more bit "art", "happening" ali "instalacija". iz rezoniranja organizatork lahko sklepam tudi to, da nimajo idej, zato jim tudi razne vodebijade pridejo prav. tužno. umetniška provokacija my ass. predlagam, da začnemo lobirati, da se "lastna soba" v. woolf vključi v obvezno čtivo za srednješolce. :) 20 minutes ago · Like

Lahko komentirate spodaj ali na FBju. Prepis bom osvežila. TH.

7. okt. 2011

Bring In Take Out – Living Archive in Zagreb

Between October 13th and 16th, I'll be blogging for the Bring In Take Out – Living Archive (LA) project at the REDacting TransYugoslav Feminisms: Women’s Heritage Revisited conference in Zagreb. My posts are going to focus on conference themes, the LA project (including the interactive exhibition of contemporary women's and feminist art from the region) and other related subjects. The posts are going to be published on LA's website and linked to this blog. 

The event announcement in English can be read here

In March 2012, the second edition of Living Archive is going to take place at Red Dawns Feminist and Queer Festival in Ljubljana.


Bring In Take Out – Living Archive (LA)
Interaktivna izložba suvremene umjetnosti

13. – 16. listopad/oktobar 2011, Zagreb
Gliptoteka HAZU, Medvedgradska ulica 2, Kino Grič, Jurišićeva 6, Kino Europa, Varšavska 3

Kuratorsko-teorijsko-angažirani kolektiv Red Min(e)d organizira izmedju 13. i 16. listopada u zagrebačkoj Gliptoteci HAZU prvo izdanje regionalnog projekta Bring In Take Out – Living Archive (LA) posvećenog feminističkoj umjetnosti i povijesti. Zagrebačko izdanje LA biti će predstavljeno u sklopu konferencije REDaktura: transjugoslavenski feminizmi i žensko naslijeđe, koja će okupiti mnoga značajna imena postjugoslovenskog feminizma u organizaciji Centara za ženske studije iz Zagreba.

The Bring In Take Out – Living Archive (LA) kroz oblikovanje i korištenje umjetničkih, kreativnih i istraživačkih metoda te njihovih prepletenih strategija za stvaranje izložbe, laboratorije i javnih arhiva, emancipira društvene i kulturne politike pamćenja vezanih za umjetnice i umjetnike te feminističku umjetnost (post)jugoslavenskog prostora.

Ideja živog arhiva je da, svojim osnovnim metodološkim principom ‘donesi-odnesi’, uspostavi interaktivnu platformu rada, izlaganja i predstavljanja u javnom prostoru, u kome bi se politike pamćenja, produkcije i prenošenja znanja dešavale i bilježile živom razmjenom ideja, mišljenja i stavova, kao i stalnim propitkivanjem emancipacijskog potencijala jedne ovakve javne arhive savremene umjetnosti – diskurzivno pozicionirane u feminizmu i postjugoslovenskom prostoru.

U četverodnevnom programu zagrebačke edicije Bring In Take Out – Living Archive predstavljamo interaktivnu izložbu suvremene umjetnosti: umjetničke radove, live video/foto/audio dokumentacije, performans, koncert, različite radne stanice, intervjue i razgovore sa suvremenim umjetnicama i umjetnicima, kuratoricama, teroretičatkama, aktivistkinjama, ali i priliku za razmjenu ideja i misli, te aktivnog pristupa feminističkoj umjetnosti danas. U ovoj ediciji LA predstavljamo:

Nika Autor (Ljubljana), Milijana Babić (Rijeka), Ana Baraga (Ljubljana), Ana Čigon (Ljubljana), Lana Čmajčanin (Sarajevo), Lina Dokuzović (Vienna, Zagreb), Andreja Dugandžić (Sarajevo), Sandra Dukić (Banja Luka), Flaka Haliti (Priština, Frankfurt), Tea Hvala (Ljubljana), Damir Imamović (Sarajevo), Gabrijela Ivanov (Zagreb), Adela Jušić (Sarajevo), Lidija Radojević (Ljubljana), Svetlana Slapšak (Ljubljana), Ana Vilenica (Beograd/Pančevo) te mnoge druge.

Program

Četvrtak, 13. listopada, 2011
20:00 ispred Kina Europa, Varšavska 3: Dear ladies thank you, performance Ane Čigon (SI)

Petak, 14. listopada, 2011
10:00 19:00 u Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*

Subota, 15. listopada, 2011
10:00 – 19:00 u Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*
22:00 Kino Grič, Jurišićeva 6: koncert Damira Imamovića (BA) uz VJanu Adelu (BA)**

Nedjelja, 16.10.2011
12:00 – 16:00 Gliptoteci HAZU, Zagreb, Medvedgradska ulica 2: LA izložba i laboratorij*

*Program LA izložba i laboratorij u sklopu kojega su live video/foto/audio dokumentacija, različite radne stanice, diskusije, razgovori sa umjetnicama/cima će svakodnevno biti najavljen na licu mjesta, kao i na online platformi projekta bringintakeout.wordpress.com

**Ulaz je besplatan za učesnice/ke konferencije REDaktura i učesnicama/cima LA, za ostale ulaz slobodan ukoliko unaprijed rezeviraju kartu putem: bringintakeout@gmail.com

Organizirale: Red Min(e)d – Danijela Dugandžić Živanović, Katja Kobolt, Dunja Kukovec, Jelena Petrović Produkcija: CRVENA Udruženje za kulturu i umjetnost, Sarajevo i MINA Institut za društveno angažiranu umjetnost i teoriju, Ljubljana
Ko-produkcija: Centar za ženske studije Zagreb i Rdeče Zore Ljubljana
Podržali: European Cultural Foundation

Kontakt: Red Min(e)d, bringintakeout@gmail.com, bringintakeout.wordpress.com
Centar za ženske studije, Dolac 8, 10 000 Zagreb; e-mail: zenstud@zenstud.hr; Tel./fax: 01 48 72 406