24. dec. 2010

Essay on Red Dawns Fest published in Monitor ISH journal

Monitor ISH, an electronic and printed academic journal from Ljubljana, published my looong essay about Feminist and Queer Festival Red Dawns (Rdeče zore) in its 2010 issue. The article contains selected chapters from my MA thesis. In it, I wonder whether the festival managed to create a feminist and queer grassroots public (space) in its ten-year-long history. I discuss feminist political theory of counterpublics and juxtapose it with the views expressed by 17 festival (co)organisers whom I interviewed in 2009. The theme is framed within the recent history of feminist, lesbian and queer organising in Ljubljana, within the contemporary current of transnational DIY grassroots feminism and within the postsocialist frame.

The article is available in PDF.
Previous issues of Monitor ISH can be reached here.

16. dec. 2010

Predstavitev romana Valencia

V začetku devetdesetih je v središču delavske četrti Mission v San Franciscu zaživela literarna scena, prežeta z uporniškim duhom grrl panka, queerovskim aktivizmom in raziskovanjem spolnosti, ki je radikalno prekinilo s feminizmom drugega vala. To živahno obrobje lezbične in gejevske kulture je soustvarjala tudi Michelle Tea, ki je v roman Valencia prenesla divjo poezijo, opojno zaljubljenost in sočno spolnost noči na Valencii.




















Michelle Tea: Valencia (ŠKUC Lambda, 2010)
Prevedla Tea Hvala


Prva, krajša predstavitev bo potekala v okviru praznovanja dvajsete obletnice obstoja zbirke Lambda, v ponedeljek, 20. decembra 2010, ob 20.00 v Galeriji Škuc v Ljubljani. Več o dogodku. 

Druga, podrobnejša predstavitev bo potekala v okviru zadnjih letošnjih Literarnih megabajtov - v četrtek, 23. decembra 2010, ob 20.00 v klubu Tiffany (ŠKUC - Kulturni center Q) na Metelkovi. O Michelle Tea, njenem romanu in prevajalskih izzivih se bo z mano pogovarjala Špela Bibič. Več o dogodku. 

Vabljeni, vabljene!


Michelle Tea (1971) je ameriška prozaistka, pesnica, urednica in organizatorka literarnih dogodkov. Njen prvenec The Passionate Mistakes and Intricate Corruption of One Girl in America (1998) je zaznamovala neposredna avtobiografska pisava, s katero, kot pravi avtorica, »izvaja samo sebe«. Za drugi roman Valencia je leta 2000 prejela nagrado Lambda. Izdala je tudi spomine The Chelsea Whistle (2002), pesniško zbirko The Beautiful (2003), grafični roman Rent Girl (2004) v sodelovanju z ilustratorko Laurenn McCubbin in roman Rose of No Man's Land (2006). (So)uredila je štiri zbornike avtobiografske proze mlajših ameriških lezbičnih pisateljic, ki izhajajo iz delavskega okolja. 

Tea Hvala (1980) prevaja prozo in eseje iz angleščine. Valencia je njen prvi obsežnejši prozni prevod.

Fotke s predstavitve Svetov drugih

Fotografije s predstavitve zbirke feministično-kvirovskih znanstvenofantastičnih zgodb Svetovi drugih, ki je potekala 15. decembra 2010 v klubu Tiffany (ŠKUC - Kulturni center Q) na Metelkovi.
 



25. nov. 2010

Vabilo na predstavitev knjige Svetovi drugih in stripovsko razstavo

Tea Hvala (ur.): Svetovi drugih
KUD Anarhiv, Ljubljana, 2010

Zgodbe, objavljene v knjigi Svetovi drugih, so nastale na štirih istoimenskih delavnicah v Ljubljani, kjer smo se preizkušali v skupinskem pisanju feministične in kvirovske znanstvene fantastike. Zanimali so nas svetovi drugih, ki so zaznamovani s spolom, ker štrlijo iz povprečja »ženstvenih žensk« in »možatih moških«. Namesto usodnih vpisov v telo nam je znanstvena fantastika ponudila možnost igrivih opisov – in dali smo si duška.

Zgledovali smo se po nadrealistični igri Slastno trupelce in po stripovski improvizaciji. Vsak udeleženec je začel pisati svojo zgodbo in jo čez čas podal drugemu. Ta je napisano prebral in nadaljeval po svoje, zgodbe pa so krožile, dokler ni vsak prispeval k vsaki zgodbi. Tako je nastalo dvajset zgodbic, ki hočejo v svet – v kakšno kuhinjo ali kánon, pod kakšen bambusovec ali v spomin.

Na delavnicah so sodelovale/i: Špela Bibič, Tibor Bolha, Ana Grobler, Ida Hiršenfelder, Tea Hvala, Iva Kosmos, Vesna Lemaić, Dare Pejić, Maruša Meglič, Teja Oblak, Danijela Zajc in Matej.

Na predstavitvi bomo prebrali zgodbo ali dve, ogledali pa si boste lahko tudi razstavo kratkih stripovskih zgodb, ki so nastale na delavnicah skupinskega ustvarjanja stripov v Kulturnem centru Q novembra letos. Tudi v tem primeru so stripi krožili med udeleženci, ki so izbirali med različnimi tehnikami: »izreži in prilepi«, dodajanje besedila že obstoječim likovnim predlogam ipd.

Sledila bo mini žurka s pokvirjeno muziko za ples. 

Vabljeni, vabljene!

V sredo, 15. decembra 2010, ob 20.00 v klubu Tiffany (ŠKUC - Kulturni center Q), AKC Metelkova mesto, Ljubljana

Vse delavnice v klubih Monokel in Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q) so potekale v okviru projekta BuQve – LGBTIQ literatura in kultura, ki je del projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Delavnice Svetovi drugih so potekale tudi v okviru programa Škratova čitalnica v organizaciji KUD Anarhiv in v Info centru ŠKUC v okviru programa Ustvarjalni ponedeljki. Izid knjige je podprla tiskarna DEMAT d.o.o.

Urad za mladino




Urad za mladino

15. sep. 2010

When we Move, It's a Movement

Drage drage,

obveščam vas, da sem septembra na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH na programu Antropologija spolov uspešno zagovarjala svojo magistrsko nalogo o feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore »When we Move, it's a Movement«. Rdeče zore Festival as a Feminist-Queer Counterpublic [»Ko se premaknemo, nastane gibanje«. Festival Rdeče zore kot feministično-queerovska kontrajavnost].

Naloga je v angleščini, za izposojo pa je na voljo v Škratovi čitalnici in Lezbični knjižnici (obe sta na Metelkovi).

25. avg. 2010

Svetovi drugih v Kulturnem centru Q - zgodbe

Kaj imajo skupnega kaktus s 14-imi bodicami, antropomorfna mačka Mima, Dekorativka in Dekorativ'c, ultra hitro dirkalno kolo in Hilda Tovšak? V petih ZF zgodbah, ki so nastale na delavnici Svetovi drugih v petek, 20. avgusta 2010, se je izkazalo, da marsikaj! Recimo, vsi so hiteli na urbani vrt Kulturnega centra Q, kjer smo jih pričakovale in zapisale udeleženke in udeleženec tokratne delavnice: Špela Bibič, Vesna Lemaić, Maruša Meglič, Tea Hvala in Dare Pejić.


Kakšen ponedeljek!
»Kakšen ponedeljek!« si je rekla Hilda, ko je zapirala garažna vrata za svojim hummerjem. Hildi vikendi nikoli niso bili povšeči. Oboževala je začetke delovnega tedna in ta dan ji je bil še posebej pri srcu, saj je Jankovič po dokaj sprejemljivi odkupnini spremenil obdelovalno zemljo metelkovskih vrtičkarjev v zazidljivo površino. Bela Ljubljana – zibelka evropske modernosti … kar videla se je že tam! Urbani vrt bivšega gejevskega in lezbičnega hortikulturnega društva. Res prestižna lokacija, ki ji ni para! In ona si bo lahko svoj kotiček izbrala prva. Zidar, ugrizni se v rit! Hudomušno se je nasmehnila, spominjajoč se delavske drame, ki jo je zakuhala nekaj let nazaj.

»Mojega talenta bi bilo res škoda za Peterletove Krščanske demokrate ...« Hilda Tovšak je razbila zapornico, ta je zabobnela čez vetrobran in ji napovedala usodni dan. Sparkirala se je ob Yalli. Pograbila je mešanca s sprijeto dlako, ki jo je oblajal, in ga ugriznila. Njam, pasja kri je bila skoraj tako okusna kot delavski znoj. Na levi je zagledala gručo delavcev, ki je pripadala – po kombinezonih sodeč – njeni blagovni znamki gradbincev. Želela jih je potrepljati po plečih, jim spregovoriti kako spodbudno besedo. Toda ko je pristopila, so jo zgrabili in jo potisnili v luknjo, ki je režala v zidu. Suhljat zidar je zmetal tekoč beton okoli njenih stopal. Hilda se je kar smejala, kot bi šlo za obešenjaško šalo. Šele ko ni več mogla premakniti nog, ji je prišlo na misel, da je za svoj odrešiteljski prihod naročila fotografe iz velikih medijskih hiš.

Ampak: kje so bili?? Mislim, kje so bili pravi fotografi? Zaenkrat je okrog njene vse bolj otrple postave skakljal samo panker z majhno digitalno štrkalico, ki se je nasmihal tako zlobno, tako privoščljivo, da je Hilda takoj vedela, da ni bil pravi novinar. Ni bil njen – kaj šele naš!! Z nekakšno mešanico slasti in gnusa je pomislila na stotine preznojenih pedrov in lezbač, ki bodo še isto noč ko nori plesali na neokusno tut-tuc-tuc glasbo in se naslajali ob njeni »formi vivi«. Ti ljudje so, to je bilo vsem gradbincem in menedžerkam jasno, svoje vikende potegnili do torka! Odločila se je, da bo ignorirala »fotografa« in svoje vse krajše minute raje posvetila temu, kar je znala najbolje: vlečenju svoje riti iz dreka, se pravi, betona.

»Hej, ti, delavec!« je zaklicala z močnim glasom, tako kot so jo naučili kmetje pri SLS: »Préstani!« Delavec je dvignil pogled in zidarsko žlico k njej, za trenutek res prenehal z delom, potem pa jedko, a z nasmeškom odgovoril: » Še vedno delam za vas! Zvest sem firmi – do njenega groba ji bom zvest!« Potem je zajel novo žlico malte in jo počasi, z občutkom namazal čez Hildina presenečena usta. »Pljosk«, še eno pravo zidarsko kepo ji je namazal čez usta. Solze so Hildi začele štrcati iz očesnih izboklin in pomislila je na svojo že plačano članarino pri stranki SLS. Oni ji bodo znali pomagati! Če se jo ne loti kakšna radikalna struja homolevice. Ponavadi so ob tej uri že pri Vrtu.

»Drži jo!«, je za vogalom zakričala militantna Dekorativka na svojem ultra hitrem dirkalnem kolesu. Položili so Hildino maso čez balanco in jo s pomočjo še dveh YHD-jevcev z neverjetno hitrostjo pripeljali do vrta. Preznojeni pedri so se veselili nove scenografije.

»Hildiona!«, se je spomnil bistroumni deček in že so prvo damo gradbenega lobija postavili k obzidju Vrta.

Hildiona (Narisala Maruša Meglič)

»Sveta Judith Butler, kako ji paše tale malta!« so se zedinile lezbijke in pedri ter peščica tistih nekje vmes. Že so zvlekli vodovodne cevi do otrple Hildione in začeli kopati gramozno jamo. Do jame so speljali vodovodne cevi tako spretno, kot bi že celo življenje delali na Vegradovih gradbiščih. Kognitivni delavci in delavke so vihteli lopate, njihovo garanje je tu in tam zmotil le obupan Hildin krik iz trebušne prepone: »Saj jaz imam delavce vendar rada!«

Cevi za fontano so že skoraj speljane. Hilda je postala že čisto zatrdela. Le še s težavo je dihala v svojem maltnem oklepu. V zadnjih trenutkih svojega življenja je videla le še krvoločne poglede pedrov in lezbijk ter zmagoslavne oči Dekorativke, ki je samozavestno klicala ukaze, kam naj okamenelo Hildo postavijo k fontani. To je bil torej njen konec. In še danes, če se kdaj ustavite na Vrtu in v prijetni senčki poslušate žuborenje fontane, zaslišite tihe, obupane klice iz trebušne prepone strašne Hildione.


Dekorativka v urbanem vrtu
Dekorativka z globokim dekoltejem je stala pod izsušenim urbanim drevesom. Bolele so jo noge in počepnila bi, razkoračila noge po moško, se s hrbtom naslonila na deblo, morda celo sedla, a to se ji ni zdelo primerno, tam že ne. Zato se je raje z roko naslonila na ubogo, trhlo deblo in zavzdihnila. Drevo se je pod njeno težo rahlo upognilo in zaškripalo čisto po dekorativkino: »Aaaiiih...«.

S kratkovidnim pogledom je od daleč spremljala Hildo, ki je po živahnih gibih sodeč še vedno objemala vsako novo obiskovalko, ki se je prikazala pred klubom. Včasih, ko se je Hilda s telesom obrnila v njeno smer, se ji je zazdelo, da se ji je nasmehnila in hitro ji je vrnila nervozen nasmeh, ki ji je ves otrpel obtičal na obrazu. Dovolj, je pomislila, sprostila roko, si poravnala oprijeto majico in izpod drevesa stopila v soj uličnih svetilk. Šla je naravnost k Hildi ...

Hilda je pljunila pred njo nenavadno zeleno mast in ji s tem pokazala naklonjenost. Iz masti je zabrbotalo nekaj po makedonsko, a to Hilde ni vznemirilo. S tolsto nogo je stopila na mast in zadušila krike. Na masti je ostal odtis stopala s platfusom. Dekorativka je Hildo pobožala po njenem trebušnem izrastku. Prav toplina Hildinega štrclja je Dekorativki dala vedeti, da je vesela ponovnega srečanja. Poznali sta se še iz časov, ko je Hilda Dekorativko zaposlila v svojem podjetju in ji zaupala napeljavo cevi po podzemnih rovih, ki vodijo vse do Vrta. Dekorativka se je tega zavedla šele sedaj, potem ko ji je bilo Drevo na Vrtu obnovilo vse umazane štorije o njej. Hilda je namreč posedovala krvavi izplen, govorilo se je, da je svoje zaposlene vsakega kritičnega 15. v mesecu pospravila za kosilo. Dekorativka je preživela spričo nenavadnega naključja – postala je žena največje živine. Podnevi mu je bilo ime Septor, ponoči pa so to živino z Vrta klicali Serpentina.

Napočil je čas za maščevanje. Hilda si je to zaslužila. Maščevanje se mora odviti na kraju zločina – to se edino spodobi. Zapeljivo ji je pomežiknila in čakala na njen hropeči odziv. Ni ji bilo treba dolgo čakati, Hilda ji je sledila kot cucek; zavoljo starih, strastnih, potnih, vročih časov jo je povabila na snidenje prav sem – na ta čudoviti urbani vrt. Ponudba je obljubljala preveč, da bi jo njena gradbeniška gnada zavrnili. Dekorativka je zarotniško počenila za drevo in čakala.

Dekorativka je bila zadnja med povabljenci. Zato si je lahko Hilda oziroma, bolje rečeno, njen nabrekli štrcelj, vzel nekaj časa ter Dekoretivki namenil par besed zavoljo dobrih starih časov. Dekorativka se je še naprej prisiljeno smehljala, jezik ji je bil omrtvičen od sovraštva. Nazadnje ji je morala slediti v podzemlje. Vedela je, da se spušča v strašno nevarnost ... a vendar. To noč naj bi bila Dekorativka sprejeta v Hildino skrivno sekto. Postala bo ena izmed svečenic in varuhinj skrivnosti. Kot po naključju je bil tisti dan 15. v mesecu. Dekorativka je vzdrhtela in potne kaplje so zdrknile med njeno mogočno oprsje. Svečenic, ki so stale v krogu, je bilo veliko. Dekorativka je oprezno pogledala ženske okoli sebe in začudena prepoznala med njimi prodajalko iz Merkatorja in knjižničarko iz mestne knjižnice. Ne glede na številčno premoč je Dekorativka čutila, da je zdaj čas za obračun s Hildo.

V sobo so pripeljali žrtveno jagnje ... Dekorativki je zastala sapa ... Bil je Septor alias Serpentina – veliki 15-metrski piton, ki je sikal: »Kapital ssse mora oplajati! Kapital ssse mora oplajati!« Svečenice so se gugale na mestu in žebrale: »You can come as you are, but pay as you go!«

Hilda je razprla čeljusti in si Serpentinov rep stlačila v usta. Začela ga je goltati. Dekorativka ni hotela vstopiti in delovati v tem skritem sprevrženem lobiju. Za Serpentino je bilo že prepozno, morala je rešiti lastno dekorativno kožo. Dobro se je seznanila s cevmi podzemnih rovov v Hildinem podjetju. Pognala se je k napeljavi, si razgalila mišičasto oprsje in se s kremenitima dojkama oprijela cevi. Stisnila je tako močno, da ji je razneslo bradavici, toda razneslo je tudi cev. Sobo je zalila kanalizacija. Dekorativka je bila tudi dobra plavalka, med klici utopljenk se je prebila na površje urbanega vrta. Prelomila je kaktus napol in si s kaktusovim mlekom namazala prsi. Zrasle so ji zelene bradavice z bodicami. O tako dekoriranih dojkah je sanjala vse življenje.


Mima, antropomorfna mačka
Antropomorfna mačka z imenom Mima je splezala na streho mestne hiše. Spustila se je noč in Mimi se je spotegnil smrkelj na svetleč strešnik. Izpod te strehe je iz županovega urada prišla direktiva o izselitvi vseh antropomorfnih mačk iz mestnega centra in drugih mestnih četrti. Razlog: sobivanje domačinov je zaradi previsoke etike antropomorfnih mačk postalo nevzdržno. Ogrožale so javni red in mir.

Mima bi lahko vso noč preždela na te osovraženi strehi. Čez cesto je lahko opazovala črne silhuete desetin drugih kaznjenk, ki so se kljub negotovi usodi prišle lunačit pod mesec.

»Miiiima!« je zaslišala s svoje leve. »Mrrrnjav! Mau!« Naglo se je obrnila in zagledala Mačico, staro znanko, kako ji v pozdrav navdušeno, s tistim prebrisanim nasmehom na smrčjih ustnicah z repom maha v pozdrav.

»Tudi ti protestiraš?« je rekla. »Lepo! Zelo etično od tebe!«

»Kaj me hecaš,« se je namrdnila Mima in pomislila, spet, kot že tolikokrat, od kar je prišla nova direktiva, kako neumno se ji je zdelo, da se mora čisto preveč po človeško boriti za svojo pravico do obstoja v tem mestecu. Bala se je, da jo bo človeška nestrpnost do mesečne mačje poezije prisilila v preveč ljudem podobne taktike upora. Recimo, skvotiranje. Tako človeška spet ni hotela postati. Vseeno se je dvignila na zadnje tace, iz navade je vstala in se pognala na sosednjo streho k Mačici. V pozdrav je nepričakovano dobila čisto mačji, jezičen in hrapav poljub.

»Mljask, mljask!« se je zaslišalo nad mestno hišo in sto drugih mačk je veselo, v bojevniškem duhu vzkliknilo:
Mljask, mljask!
Ko jebe čast!
Mesec je naš!

V svojih mačjih prsih so začutile, da gre zdaj zares. Bojni klici so se razlegali iz vseh streh tega zahojenega mesta. V njih se je prebudila, kot Trnjulčica ob poljubu princa predolgo zatirana živalskost, ki je zdaj zahtevala maščevanje. Nocoj se bodo vse zbrale na Vrtu. Mesec jim je vzpodbudno mežikal z neba. Od nekod pa se je zaslišalo glasno hrumenje kvatromobila …

Ena streha je bila najbolj na gosto poseljena v skupnem vrisku – streha nad urbanim vrtom. Tam se je organiziral glavni štab tretje mačje divizije, ki ji je Mima pripadala. Dovolj individualizma! Pogumno v boj in branit svoje ozemlje. Mima je vešče zajahala svoje dirkalno kolo, ki je glasno žvižgalo mimo dimnikov v centru mesta. Ozrla se je za seboj. Nekaj ji je sledilo. Za volanom brnečega kvatromobila je le bežno razločila poteze, ki niso pripadale nikomur drugemu kot njenemu prejšnjemu domačemu ljubljenčku. Izza volana je kukal Hildin debilni nasmešek.

Hildo je zadelo od zadaj, pločevino je mečkal kvatromobile. Tako, od zadaj, je Hildin avtomobil izgledal kot njen debilni nasmešek, ki ga je še malo prej izražala na svoji debilni faci. Kvatromobile je pospešil in Hildo rinil dol s ceste. Bilo je kot v filmu. Tistem brez podnapisov. Hilda je zgrmela v obcestni jarek in obtičala v njem. Ni se mogla premakniti nikamor. Kvatromobile je pospešil do mesta, kjer sta ga čakali Mima in Mačica, sedaj že odločeni, da se borita skupaj. Kvatromobile je zvozil ovinek kar po dveh kolesih – že bi se lahko imenoval Dvomobile, tako ga je neslo!

Mima in Mačica sta skočili v trebuh Kvatromobila. Destinacija je znana; smerokaz je usmeril naravnost na Vrt. Tam so že stekle priprave za karibski večer, najbolj priljubljen tematski večer prebivalcev Vrta. Sredi odra je v havajski opravi poplesaval (kako zgrešeno!) sam – župan! Obraz z dvema modrima frnikulama se mu je zresni in vedel je, da je direktiva o izselitvi že cel teden v polnem teku.

»A-loha«, se je drl s karibskega podiuma župan, ves uraden in pripravljen, da izpelje direktivo do konca. Mima in Mačkica sta karibske ritme že začutili v svojih kolenih. Ples ju je osvobodil skrbi in v ritmu zvokov s Karibov sta poplesavali okoli župana. Tovrsten aktivizem občanov in občank ga je rahlo zmedel. V tem troboju se je zmogel boriti le s tem, da je še sam začel migati z boki. Navidezna napetost je popuščala, stopnjevali so se le ritmični udarci z boki. Baje še danes plešejo tam na vrtu.


Kvatromobile
Še zadnjič je Kvatromobile preveril tank za bencin. Obsesivno-kompulzivna motnja mu ni dala miru, moral je vse preveriti najmanj 14-krat. Število 14 je bilo zanj simbolno število, tudi njegov kaktus v lončku je imel 14 bodic. Ostale bodice mu je Kvatromobile, za prijatelje tudi enobrvi Jan Plestnjak, seveda že zdavnaj populil.

Pograbil je še kaktus in pognal svoja štiri kolesa, ki so mu nadomeščala ude in s katerimi je privekal na svet. Mudilo se jima je na Vrt, še pred tem pa sta morala spotoma nekaj prigrizniti. Kvatromobile je že 14-krat preveril ali ima s sabo tudi veljavno valuto – oslovska očesna zrkla, ki jih uporabljajo na Vrtu. Še zadnji špric fiziološke raztopine v nosnice in že sta se skupaj pognala po skoraj prazni avtocesti. Očiščene nosnice so z lahkoto vase vlekle opojni poletni zrak in vonj po kanalizaciji je naznanjal, da Vrt ni več daleč. Skoraj sta že prispela na cilj, pred vhodom sta že opazila Hildino dirkalno kolo, ko sta na veliko nesrečo padla v roke skupini zlobnih dekorativcev.

Glavni med njimi ali Dekorativ'c, kot so ga klicali, nikoli ni dobro prenašal štirikolesnikov, še manj pa kaktusov. Zanj so bili oboji blazno neestetski. Fortuna jima ta dan ni bila naklonjena. Dekorativci so si 14-krat zavihali rokave – v to je bil prepričan. Vodja je namrgodil nos in vzkliknil: »Fuj, kako je tale Kvatromobile umazan. In tale plešasti kaktus je prava spaka. Oba sta potrebna temeljite stilske preobrazbe! Dajmo, fantje. Čaka nas težko delo!«.

Obkolili so ju. Kvatromobile je z grozo v žarometih opazoval njihove roke, v katerih so držali vedra z vodo, deterđente, polirne spreje in baterijske krtače. Iz nosnic se mu je vlila fiziološka raztopina, pomešana s solznim sluzom. Dekorativci so se spravili na njegovo havbo, zadek in streho. Pena je špricala v vseh smereh. Njegova zrkla so občasno ujela kako zabildano zadnjico, potem pa so mu pogled zameglile ščetine ščetk. Drgnili so ga kot novorojenčkovo ritko. Ko je že misli, da je konec z njim, je zaslišal kričanje svojega 14-bodičnega kaktusa: »Hej! Heeej! Dekorativci! Imava denar. Dovolj denarja, da si z njim kupite nove čevlje!«.

Pena se mu je scedila iz žarometa in pred njim se je odprl prizor: njegov kaktus je imel na vseh 14-ih bodicah nabodena oslovska očesna zrkla – valuto, na katero so bili dekorativci čisto nori. Ni jih zmotilo, da je valuta precej neobstojna – ob bodicah je iz oči polzela sluz – vsak je zaplesal svoj mini rokokojski ples, zarukal kot jelen, ki se spušča v boj, in se pognal h kaktusu.

»Ljubček! Kepica moja! Modni dodatek! Sluzko prijazni!« so vzklikali, ko so stegovali svoje manikirane prste k oslovskim zrklom. Kaktus se ni dal kar tako. Začel se je vrteti okrog svoje osi in zraven prepeval navodila za prevzem valute. Dekorativci niso imeli izbire: če se niso hoteli raniti, so morali počakati, da odpoje do konca. Takole je rekel: »Za vsako oko – Plestenjakova pesem! Za vsako pesem – karaoke! Za vsake karaoke – žurka!! To je vrednost moje valute. Zrihtajte žur, naredite prostor Kvatromobilu in meni – in oči so vaše!!!«.

Kvatromobile ni bil prepričan, da bodo dekorativci sprejeli izziv. Kar se da tiho je prestavil v rikverc in se odmaknil za 1,4 metra – in čakal na najslabše. Njegov plešasti kaktus se je še vedno vrtel okrog svoje osi, oslovska očesa pa so pršila sluz po dekorativcih, ki so svoje prefinjene H&M obleke hiteli skrivati za svoje pohlepne dlani. Eden od njih je medtem izginil na Vrt, ki se je skrival na notranjem dvorišču, in se kmalu vrnil z mikrofonom.

To ni bila zabava po volji obsesivno-kompulzivnega štirikolesnika. Posluha ni imel, ritem mu nikakor ni šel od gum, povrh vsega pa imajo Plestenjakove pesmi povečini liho število ponovitev refrenov. Obšla ga je groza. Kako se je le znašel v takšni situaciji? Nasadil pa ga je njegov lastni kaktus. Ravno, ko se je nameraval po zadnjih gumah neopazno oddrsati proč od urbanega Vrta, mu je za prtljažnik stopila Hilda. Ni dolgo trajalo, preden je enemu izmed mimohodečih dekorativcev iz roke iztrgala mikrofon. Urbanemu Vrtu in njegovim obiskovalcem se je obetala katastrofalna poguba. Gnili nasmešek Hilde Tovšak je zamenjalo neznosno rjovenje: »Iz pekla do raja!!!!!« Antropomorfna druščina mačk na strehi je potihnila.


Hilde Tovšakove kaktus
Kaktus, ki je čakal na okenski polici, je bil darilo. Hilda nikoli ni marala rastlin, s tem kaktusom pa se je začuda z lahkoto poistovetila. Celotna blamaža, vlačenja po časopisih so jo dodobra izžela. Zapra se je pred svetom in njena edina družba je bil molčeči kaktus.

Odprla je okno in val svežega zraka je napolnil sobo. Kaktus je blaženo razširil nosnice in zavzdihnil. Ves prizor je potuhnjeno opazovala antropomorfna mačka in se po vsej sili hotela polastiti kaktusa. Kaktus je malo zaskrbelo. Ta dan naj bi ga lastnica peljala na izlet. Vsaj tako je rekla. Ne zaupa ji najbolj. Tudi zadnjič naj bi se odpravila na lepše, na koncu pa je pristal pri nekem vrtnarju, ki se je specializiral za cepljenje rastlinskih uši.

»Boljš zanjo, da me spet ne nategne«, si je mislil sam pri sebi, rekel pa ni nič. Svoji gradbeniški baronici ni smel pokazati niti trohice dvoma. Posledice bi bile nezamisljive. »Mater, če me misli otpelat v tist urbani vrt, ki si ga je Janković umislu, jo bom prefuku! Poln kaktus je že mam!« Mima je tiho predla in kovala maščevanje za to rastlinsko kroto.

»Mrnjau«, je zapredla Mima, opasna antropomorfna mačka s planeta Zorg. Vsaj tako je govoril Hilda, čeprav so vsi vedeli, da jo je našla na ulicah Zagreba. Mima je zasadila kremplje v Hildino plehnato stegno. »Švist«, so kremplji izpadli iz Miminih tačk. O, le zakaj je morala biti podobna ljudem!? Tako hitro razpada. Poskusila je še z zobmi. »Hask«, je zasadila zobe v Hildino najobčutljivejšo točko. Hildo je zabolelo vse do rektuma, takoj je začela puščati gosto, rumenkasto snov. Vedela je, da je to napad na njeno integriteto.

»Kaktus, moj si! Z mano greš na Vrt!« Ni še dobro končala stavka, že jo je Mima spravila v ležeč položaj s svojimi štirimi hitrimi tačkami. Mima je z gobcem pograbila Kaktus s police in mislila na Vrt. Tam ju bodo razumeli. Lastnini gradbeniške baronice se nikoli ni dobro godilo. Še malo pa bosta Mima in Kaktus na Vrtu. Še dobro, da so javni prevoz speljali kar pod zemljo. Taksist Đuro Normaln ju bo zategnil do Vrta.

»Brez piksla skrbi!«, se je še skozi okno v pozdrav posmejal Đuro. Kaktus in antropomorfna Mačka Mima sta opazovala skozi zadnje steklo, kako se je Hilda z vsakim metrom manjšala in vpila: »Zazidala vaju bom v straniščno školjko!« Mima je objela Kaktus s svojim dolgim prožnim repom, gost kožuh jo je ščitil pred bodicami.

»Moraš mi pomagati, da Hilda ne pozida urbanega vrta. Tam raste veliko tebi podobnih Kaktusov in polmačke, take kot sem jaz, jim delajo družbo. To je tak edini pravi žur in sex plac za take kot sva midva.« Kaktusu so se napele vse bodice in se za nekaj centimetrov dvignile pokonci. To bi bilo življenje: veliko sonca in družba bodičastih kaktusov.

»Velja! Kaj moram narediti?« je vprašal Mimo.

»Hilda ne prenese listnih uši, ki se zadržujejo na Kaktusih. Listne uši uničijo Hildino osebno integriteto. Kaktusove listne uši se hranijo s Hildinimi kapitalskimi interesi! Ti moraš sproducirati te svoje listne uši, da rešiva urbani vrt. Ampak«, je dodala, »pri nas na Zorgu se listne uši reproducirajo kar same, najraje imajo vlažno podrast, sočne sokove, rastlinji znoj. Ti pa si ves izsušen. Ne vem, če bo šlo.« Ob tem je Kaktus pomislil, da so prav taki, na zunaj suhi tudi vsi drugi kaktusi, s katerimi se je nameraval na vrtu intimno in intenzivno zbadati. Zaskrbelo ga je, da z njunim načrtom ne bo nič. Potem se je spomnil, da to vendar ni bil Zorg, z Mimi sta bili kar lepo v gradbeniški provinci Tovšak-Janković na planetu Zemlja.

»Mimi!« je ostro zaklical, »na Zemlji sva! Zemlja je vlažna, še posebej njeni urbani vrtovi! Ni panike!« Še preden je Mimi uspela razpreti svoj gobček, se ji je kaktus zapletel med tačke in jo nežno sunil proti vhodu na vrt. Vstopila je in stopila na nekaj, ob čemer so se njene povsem mačje tačke nagonsko hotele odlepiti od tal. Skočila je na drevo tik ob kovinskih vratcih, ki so vodile na vrt. Kaktus je ostal na tleh in šele z drevesne veje je videla, v kaj sta zabredla: v rumenkasto sluzasto snov, ki se je širila proti botaničnim biserom sredi vrta. A Hildina razsrediščena integriteta se ji je zdela čudno spokojna, skoraj udomačena.

»Vse je OK!« je zaklical Kaktus. »Zmaga!« Kljub odporu se je spustila z drevesa in prednji tački pomočila v sluz. Še vedno ni razumela, o čem je blebetal Kaktus. A ko je svoj smrček bojazljivo približala sluzi, se je njeni antropomorfni betici le posvetilo: po Hildinih ostankih je plavalo na milijone listnih uši. Še sama je skočila v sluzasto zmedo, presrečna, da so kapitalski interesi tokrat le klonili pred vesoljno vlago.

Tistega večera je na urbanem vrtu sledila najbolj nora, razvratna medvrstna orgija.

16. avg. 2010

Svetovi drugih v Kulturnem centru Q

BuQve - LGBTIQ literatura in kultura v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 in Kulturni center Q (kluba Monokel in Tiffany) vas v okviru BuQev vabita na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje in risanje feministično-queerovske znanstvene fantastike


Na delavnici nas bodo zanimali svetovi drugih z veliko začetnico, recimo, svetovi cele vrste izobčencev, ki spreminjajo spol; tudi tistih, ki tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo; fantovskih punc, ki niso možače; ženstvenih dečkov, ki se ne lišpajo; aseksualnih biseksualcev; in lezbijk in gejev in queerov in strejtov, ki se na polno ali po malem zaljubljajo v vesoljce, kiborge, mehanorastline in druge čudake.

Vsakdo bo začel svojo zgodbo in jo čez čas podal drugemu udeležencu, ki bo napisano prebral in zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsak udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če nas bo (na primer) šest, bo tako nastalo šest zgodb. Risanje bo potekalo po istem principu. Delavnico bomo zaključili z zelo glasnim branjem, ogledovanjem risb in cmokanjem – smoki, sok in smeh zagotovljeni!

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

Vse zgodbe in risbe bodo objavljene na spletu, konec septembra pa – ohoho! – tudi v zborniku.

Delavnica je brezplačna. Predhodna prijava ni potrebna. Prinesi svoje pisalo in/ali risarski pribor.

Vljudno vabljena/e/i/o/u!

V petek, 20. avgusta 2010, ob 17.00 na vrtu Kulturnega centra Q,
AKC Metelkova mesto, Ljubljana
(Če bo deževalo, v Klubu Monokel)


Projekt je del programa Ljubljana - svetovna prestolnice knjige 2010.
Projekt je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

Le v enem curku





(Klikni na sliko za povečavo / Click on the image to enlarge it.)

12. jul. 2010

Svetovi drugih v Škratovi čitalnici - zgodbe

Na delavnici, ki je potekala v soboto, 10. julija, v Škratovi čitalnici na Metelkovi, smo sodelovali Ana, Ida, Iva, Matej in Tea. Za fantastične zaplete so poskrbeli naslednji skrbno izbrani junaki in junakinje: Črvuza (Meduza v črvivi preobleki), Smola (500 let stara inteligentna tekočina), klošar Joža in bambusovo drevo.

Iva Kosmos je v torek, 20. julija, v Dnevniku objavila prispevek o delavnici z naslovom Znanstvenofantastični "jam session" z meduzo, klošarjem in bambusom.


Darilo
Zbudila se je pod novimi poganjki bambusa. Bila je še ženskega spola, a je čutila, kako se ji po žilah pretaka vedno več testosterona. Biti moški ji ni bilo preveč po srcu, v tistih obdobjih se je s svojo partnerico Črvuzo razumela najslabše. Zato pa so ji bili najbolj pri srcu trenutki, ko je prehajala med ženskim in moškim spolom. S Črvuzo sta takrat živeli blaženost. S črvički, ki so rasli iz Črvuzine glave, je imela ob prehajanju res poglobljen stik. Nova se je zato odločila, da jo obišče.

Tisti dan je bilo čarobno, šli sta na obisk k Smoli. Smola je bila zelo inteligentna tekočina, stara 500 let. Ravno takrat je praznovala rojstni dan, zato je bila še posebej radodarna. Na videz je bila rahlo odvratna, a ko si se je dotaknil, če ti je uspelo premagati občutke gnusa in groze, so vate pronicala znanja, ki si jih je nabrala v letih svojega obstoja. Bilo je kot mamilo.

Že je hotela seči po tem opojnem darilu, ki ga je vsem drugim bitjem tako radodarno nudila Smola, a se je potem spomnila, da sta oni dve – se pravi, ona dva – na vrsti za to, da Smoli poklonita darilo za rojstni dan. Medtem, ko je Črvuza-skoraj-moški brskala po svoji damski torbici za darilom, se je njena partnerka že sklonila k čebriču, v katerem se je lesketal pametni fluid, in iztegnila jezik, da bi zaužila kapljico überinteligence, a v tistem jo je Črvuza krcnila po licu in jo strogo, čisto po moško pogledala, češ: »Ne, ne, ne še, draga. Še malo boš morala počakati.«

Darila za überinteligentno, pronicljivo in oh in sploh najglobljo Smolo ni bilo lahko izbrati. S punco sta dolgo razmišljali, posebej zato, ker je Črvuza ravnokar spreminjala spol in s tem nehote tudi svoj okus. Strinjali sta se, da bi Modri Vodi morda ugajala papirnata ladjica, ki bi ji omogočila, da se vsaj za trenutek osredotoči na eno samo točko in namesto stalne razpršenosti občuti relativno trdnost osrediščene identitete, značilne za Črvuze. Nikakor pa se nista mogli zediniti glede tega, kakšno ladjico naj ji kupita: lahek javanski čolnič? Ali raje impresivno kopijo jahte Tom Cruise? Morda bi Smoli še najbolj ustrezala 500 let stara replika Kolumbove Santa Marie – mar ni Smola praznovala svoje lastne 500-letnice? In tako sta se (takrat še) punci odločili za modelček Santa Marie.

»Izvoli,« sta rekli Smoli. »Vse najboljše!«

»Hvala,« je prijazno zabrenkala tekočinca in odvrnila, »Vama tudi«.

Pogledali sva se in vedeli, na kaj misli. Bili sva eden redkih parov, ki jih fluidno moško-ženska razvojna pot ni ločila. Preživeli sva tudi fazo, ko sem utrujala kot Ivana Orleanska in se zaobljubila Avtoriteti, pa potem čas, ko je Črevuza še živela kot Meduza in se zatreskala v Tezeja, pa tudi prekleti testosteronski Jim Morisson nam ni mogel nič, bila sem z njo – no takrat z njim, čeprav je položila vse naokrog, vedno sva se vračala druga drugi.

»In kaj sta tokrat?« je prijazno vprašala Starosta Smola.

»Črevuza je ona,« sem tiho odgovorila. (No ja, najbrž ste že ugotovili, da sem sam zapisovalec teh vrstic, zato lahko preidem tudi v prvo osebo.)

Smola se je nasmehnila, vedno je bolj ljubila ženski princip, čeprav se je sama razglašala za nevtralno.

»... Toda, jaz, tokrat ... Ne vem,« sem tiho priznala.

»Seveda veš, vsi vemo, kdo smo,« je prepričano dejala Modra Smola. Bil sem tiho.

»Mislim, da je tokrat drugače, Spoštovana,« sem si drznila oporekati.

»Morda je to tudi razlog današnjega obiska, če sem čisto iskrena,« me je podprla najljubša Črvivka, »Pomagaj nama odkriti, tokrat ne veva. Res!«

Smola je bila nekaj časa tiho. »OK,« je končno rekla, »do sedaj smo vas vedno spravili na pravo pot, tudi tokrat bomo. Začnimo z najlažjim vprašanjem. Ladjica, vajino darilo, čigava ideja je bila?«

»Skupna,« sem odgovoril.

»Aha,« je skeptično pomežiknila Smola in uprla pogled v Črvuzo. »Torej?«

Črvuza me je opravičujoče pogledala in pomignila z glavo v moji smeri.

»Tako torej. Prvi dejavnik. Moč, odločitev, avtoriteta, manipulacija. Še vedno ne veš kdo si?« me je nekoliko napuhlo, če smem opaziti, vprašala stara Sluzavica.

Iskreno. Na tej točki ne vem več, zakaj je to vprašanje sploh še pomembno. Edino etično opravičilo, ki bi ga trenutno še zmogla sprejeti, je to, da moje vedenje o tem, kdo sem, vpliva na moje bližnje. Vse bolj se mi zdi, da je nekoliko nepravično, da se moram jaz vedno spraševati o tem, kdo sem, medtem ko je šizofreno stanje moje Črvivke razumljeno kot nekaj povsem sprejemljivega, skoraj tako sprejemljivo kot Smolina razpršenost.

Postal sem nervozen in kar naenkrat mi je Smolina skoraj arogantna vsevednost začela iti strašno na živce. Skoraj bi že vzrojil in napravil totalni fiasko iz celotnega dogodka, ko se je v meni zganil enako silovit občutek pomiritve in ljubezni, kot je žgoči bes. Čustvi sta v meni divjali tako močno, da sem za dolg moment obstala popolnoma brezizrazno pred mojima ljubima, kakor da nič ni. Potem sem z jezikom pocuzal Črvin sesek, srknila šilce Smolinega izločka in sklenil: »Mah, ni važno. Kam gremo ob naslednjem Luninem mrku? Razmišljal sem, da bi šle skupaj na protest proti izčrpavanju fosforja na Luni. To bi bilo smiselno, mar ne?«

Odšla sva, saj Smole nisva hoteli obremenjevati s svojo nedefinirano formo in večnimi transformacijami, vendar si ostajava zvesta.


Smola pa taka
»Smola pa taka«, je zaklela peta lovka z leve, ki je ravnokar hotela zajeti požirek inteligentne tekočine, ko je ta nepričakovano poniknila v izsušena tla pod še bolj suhim bambusom. Četrta lovka z desne, ki je vse skupaj opazovala z zadovoljnim, privoščljivim seskom, se je lagodno sesedla na Črvuzino glavo in zavzdihnila.

»Ahh,« je rekla, »res imaš smolo, čeprav ti je ušla«.

Peta lovka z leve se je namrdnila in spet zaklela. Težko je bilo živeti s kopico črvivih lovk, privilegirank, ki so vse že pile iz »studenca modrosti« in ki so se odkrito naslajale nad njenimi poskusi, da bi izmuzljivo pametno tekočino, brezbarvno in brez okusa, končno ujela in zaužila. S svojo nesposobnostjo je ovirala razvoj celotne črvuzijanske vrste in vsako noč znova se je praskala po prisesku, da bi se končno spomnila finto, na katero bo ujela presihajočo pamet. Neke noči – bila je polna luna in njena matična plošča, Črvulja, je plesala kot nora – pa jo je končno prešinilo.

»Ja, to je to!«

Sistemsko nalaganje podatkov, ki jih je bila Črvuza sprejemala prek priseskov na matično ploščo, je bilo od dotiku s Smolo neprimerljivo hitrejše. Bilo je nekako tako kot bi Windowse zamenjal za operacijski sistem Linux in doživel skoraj orgazmično sprostitev ob sprostitvi živcev, ki ti jih nesposobni operacijski sistemi napenjajo popolnoma po nepotrebnem. Amorfna Smola se je zopet prikazala iz starega odrevenelega bambusa nedaleč od roba nasada.

Peta lovka z desne, ki je bila v neposredni bližini, se je sunkovito stegnila in posesala tekočino, ki je zvedavo štrlela iz luknje. Noro! Kakšno nenadno razsvetljenje in obilica podatkov. Ni se mogla načuditi svoji popolni nevednosti, preden se je to zgodilo. A hkrati z vednostjo jo je napolnila tudi globoka sočutna žalost, da tega privilegija ni mogla deliti s celotno vrsto, z mnoštvom pomnoženih inteligenc, ki so spreminjale vsako Črvuzo. Stvari se dogajajo vedno v nesinhronem času, vedno tako strašno neusklajeno, kakor da čas ne bi pripadal istemu prostoru. In kdo bi to vedel bolj kot Smola, stara in nepredvidljiva gmota, ki se je Črvuzam hkrati gnusila in jih privlačila. Kakor serum mesojedih rastlin, je tudi Smola imela svoj smrtonosni objem. Ponudila je posameznim črvom ene Črvuze, ki se je pred njenim zaužitje počutila kot harmonična celota, da je spoznala pasti neenakosti, hierarhije in nepravičnosti.

Moramo pa vedeti, da imajo tudi lovke svojo lastno pamet. Med drugim lahko tudi med sabo telepatsko komunicirajo in prenašajo podatke preko vmesnika – matične plošče. Ravno to je bil tisti način, finta pete lovke z leve. Ko je peta lovka z desne prejela novo smolno vedenje, se je tudi 5. lovka z leve povezala z njo in prejela informacijo, ki je bila enaindvajsetodstotna. »Še malo, pa bo,« si je mislila.

Peta lovka z leve, Ljubica, kot se je rada ljubkovalno klicala, se je vedno imela za inovatorko. Včasih pa tudi za aktivistko. Ravno zdaj so se ji po glavi podile misli, kako vsem črvom ene Črvuze, ali, kaj le njim, celotni črvuzijanski vrsti priskrbeti to opojno pamet Smole. Pamet, ki prinaša vedenja, ki ti lahko pomagajo v razvoju, ampak zna postati tudi uničujoča sila, če je zlorabljena. Ljubica ni mislila na negativne posledice, želela je spremembo za vsako ceno. Blazno ji je šlo na živce, da so eni privilegirani in drugi ne. »Vstaja, vstaja!«, to bo izvedla. In začela nadalje razvijati načrt…

Takole bova naredili, Ljubica, si je rekla, šli bova po drugi poti okoli glave, da naju ne bo Smola spet izgnala, mogoče bova tokrat res dobili podatke od neke druge lovke, saj nama manjka širina, a ne… si je godrnjala.

V tem trenutku pa je Črevuza od nekod privlekla glavnik in si z vso ihto pričela česati svoje lovke. Kaj bi hujšega! Lovke so ponorele in poskušale za vsako ceno ostati na svojih mestih, saj so jim dane pozicije za priklop na matično ploščo več kot ustrezale. Le Ljubica je izkoristila trenutek nepozornosti ostalih lovk in se z mesta pete lovke na levi odkradla na prvo mesto v sredi. Misleč, da bo tam dobila bolj zanimive in sočne podatke in da bo lahko nadvladala kolegice, se je precej pohvalila: »A ste videle, tako bo zdaj to«.

Medtem je Črevuza dojela, kaj se dogaja, začela je ihteti in besno mahati z glavo, peti besne navijaške pesmi, upajoč, da bodo lovke kot ponavadi utihnile in se povlekle v spodobne kravžlčke.

Toda leva se ni dala, stegovala je glavo proti Smoli in brezbarvna tekočina se ji je bližala, stegovala je fluidne ude, kot bi si res želela, da jo leva posrka do konca, kot bi si res želela Črevuzin padec in smrt.

Leva je zasadila glavo v tekočino in žlampala, hlastno žlampala vsevedni sok.

Črevuza je kričala. Nato je utihnila, začutila, kako izginja. Peta lovka je prevzela, postala je Črevuza. Njeno zavest je prežela svetloba, moč, vsevedje: lahko se osvobodijo, postanejo enake, zaživijo posamezno, lahko so vse ali nič. Kar hočejo.

Ali pa ne…

Črevuza – vladarica lovk – je odprla oči; oči leve lovke, oči upornice in aktivistke. Lovke so se pretegnile in mirno prisluhnile sporočilu, ki se je iz matične plošče prelivalo v njihova bitja.

»Tako. Vse je v redu. Dobro smo. Pijte Smolo in uživajte. Nič slabega se nam ne more zgoditi.«

Smola jih je napojila.

In vse je bilo kot prej.



Boj za Jožo
Bilo bo enkrat, ko čas ne bo več definiran in ko bo prostor prost fizičnih spon in gravitacije in tam se najde bambusovec, pod katerim klošar Joža kot že tolikokrat poležava v prijetni senci.

Klošar Joža je preprost človek, kateremu ni treba razumeti vsega v tem nedefiniranem okolju in času. Pa vendar se mu vedno znova, pod tistim bambusom, zastavljajo vprašanja. Sam je namreč znova in znova izpostavljen stiku s smolo, ki kaplja nanj z bambusa. Ta bambus namreč ni navaden bambus, pač pa se je drevo z leti prelevilo v nekaj povsem nedefiniranega. Z leti se je vanj naselila Smola. Smola se je izdajala za čisto navadno drevesno smolo, saj so jo preganjali. V resnici je bila razvito bitje. Vsekakor bolj kot ljudje, ki so živeli na tem pozabljenem in zavrženem planetu, Zemlji. Smola je bila edina svoje vrste, a to je ni preveč obremenjevalo. Imela je načrt. Brezdomec Joža pa je bil del njega.

Vedela je, da če se bo dovolj njene smolaste tekočine dotaknilo njegove kože in bo ta vanj pronicala dovolj dolgo, bo postal drugačen. Najprej bo začel razmišljati o okolju, ki ga obdaja, opustil vse svoje slabe navade, ki mu uničujejo jetra in možgane, potem pa bo začel razmišljati o svojem obstoju in odprlo se mu bo novo vesolje. Vesolje, v katerem živi Smola. Oba bi pridobila marsikaj, si je mislila Smola. On bi vpil različna in mnogovrstna znanja ter vedenja, ki jih je posedovala Smola. Ona pa bi pridobila prijatelja, s katerim bi se lahko pogovarjala. Tega ni počela že zelo dolgo. Resnici na ljubo, bila je osamljena. Ampak tako je to, če si edini svoje vrste, povrhu pa star še 500 let.

Spomnila se je Črvuze. Takrat ni šlo vse po načrtih. a sedaj gotovo bo, je bila prepričana vase. Samozavest je bila njena močna plat. A na žalost ne čisto upravičeno.

Smola je imela kompleksno biokemično strukturo, ki jo je večina teles izločevala kot tujek. Ker je imela popolnoma nelinearen semantični kod, jo je večina bitij po zaužitju dojela kot nenavadno paranojo, preveč odprto zavest, ki pa se je v naslednjem trenutku spet razblinila, kot trenutna slabost, ko je nastopila biokemijska alergetska reakcija. Smola je ves ta čas iskala idealnega gostitelja, ki bi absorbiral njeno želatino in rodil hibridna bitja, ki bi imela mnogo večjo sposobnost asimilacije v telesih. Po njenih izračunih bi v manj kot sto letih popolnoma prerasla zavest vseh zemeljskih bitij in jim vbrizgala ne le enotne, temveč popolnoma iste vrednote. Kako ironično, da je ravno v Jožetu, večnem uporniku in družbenem izločku, našla idealnega gostitelja za popolno ukinitev pluralnosti. Nežno je padala na njegove osivele lase in se utirala skozi pore njegove garjave kože. »Rodil bo! In rodil jih bo mnogo!«

Ja, rodil jih bo – če ne bo prišla Črvuza. Črvuza je bila njeno nasprotje, edina in najbolj nevarna nasprotnica. Če je bila Smola eno, je bila Črvuza vse – jaz in ti, ona in one, mi-vi-oni-tisti, Tisti z veliko T, drugi, Drugi z velikim D, tuje, strano, a obenem moje in tvoje. Vse. Vedela je, da bo prišla in ji vzela Jožo, projekt na katerem je delala tako dolgo, njeno popotnico za prihodnost. Vprašanje je samo, kdaj bo prišla.

Zdaj?

Zakaj pa ne?

Pod drevesom se je utelesila človeška podoba – vedela je, da tako lažje nagovori Jožeta – njene mnogoterosti so se tokrat odrazile v črvivih poganjkih iz telesa – iz glave, iz ust, iz prstov, iz popka, iz nog, iz bedrc, iz stegen, iz riti, ja, celo iz anusa se je vil bel poganjek z ogabno črvivo glavico. (Čeprav se zdi strašljivo, je to bila precej standardna Črevuzina preobleka – odtod tudi ime!)

Joža se je blentavo zazrl v podobo in narahlo odprl krastava usta.

»Joža, a me hočeš?« je zašepetalo črvivo bitje.

Smoli je zastal dih. »Prasica,« je siknila in se takoj popravila: »Trakulja! Črvulja! Grdoba nagravžna! Spizdi!« A Črevuza se ni zmenila za te kot čreva dolge in skrajno dolgočasne zmerljivke. Ob pogledu na Jožo ji je bilo jasno, da je zmagala. Gostitelj, ta zajetna zevajoča posoda, je bil že njen. Voljna, mehka gnusoba njenih prekanjenih črvivih vitic ga je že osvojila. Z zasanjanim, odsotnim pogledom, lačen in žejen Črevuljine seksi modrosti, razpršene na tisoč malih črvjih glavic, ki so obljubljale večno naslado in užitek, se ji je že ves predal. Črevulja se je počasi zleknila okrog njegove otrple, zgrbljene postave.

Smola je obupano in totalno brez ideje, kaj naj stori, pač storila isto. Razlezla se je okrog Jože. Črevulja tega ni dovolj hitro opazila in ko je hotela svoj sluzavi krog okrog gostitelja zožati, je dojela, da se ne more več premakniti. Prilepila se je na Smolo!

»Fak! Fak! Fak!« sta hkrati vzklikali Črevulja in Smola, presenečeni in zgroženi ob spoznanju, da sta se pravkar obsodili na večno sobivanje.

»Fak! Fak! Fak!« sta vzklikali, povsem prepričani, da bo njuno sožitje sovražno, in torej ne bo obstalo, ampak bo počasi, od znotraj razžrlo obe.

»Fak! Fak! Fak!« je neinteligentno, celo prostaško odmevalo nad mostom in mestom.

Joža se je odkašljal, popraskal po glavi, skomignil z rameni in z neverjetno lahkotnostjo preskočil ogabni obroč. V travi je pobrskal za svojo staro prijateljico flašo, jo nagnil in se karseda hitro pobral.


Čisto nepapeška punca
Vsaj veter je bil še podoben nečemu, kar je Smola čutila, da lahno drsi po njeni želatinasti rjavo zeleni površini kot nekoč. Čas je postal zanjo razblinjena spremenljivka, ki jo nisi mogel ujeti za rep, ni imel glave, pa vendar je zobal njeno obstojno sprejemljivost. Pod temi škripajočimi štrclji je sluzila življenje že pol milenija – bolj ali manj gnusna za večino mimoidočih bitij, ki so bila vsa po vrsti arogantna in nesposobna ugledati, da je ta sluzasta mastna tvorba v sebe vsrkavala vsakršno, še tako neznatno interferenco iz celotnega vesolja. A brez božanskih razsežnosti jih je prevajala v sebe le kot subsonične zvoke, ki bi vsakemu, ki bi presegel strašen gnus ob pogledu nanjo, posredovala orgazmično senzorično izkušnjo. Presegla bi vsak seks, vse droge ali psihadelične izkušnje. Bila bi močnejša od delirija psihotikov.

»Ma daj, jebi se!« je zasikalo bitje, ki se je očitno pazljivo sklonilo nad papir, ki ga je v tišini poscanega javnega stranišča popisovala tekočina. Popisovala? No ja, bolj se je raztegnila po papirju in tam negibno obstala dokler se niso po njem od začetka do konca prikazale lične črke, podobne pisavi nekdanjih duhovnikov, iluminatorjev.

»Že 300 let čepiš v tem prostoru in čeprav vem, da si enkrat stregla Papeža, danes si večji nič kot jaz sama!«

»Spet ti, nečednica.« Tekočina se je tiho premaknila, medtem ko je oddajala svoje misli v Črvuzine možgane. Črvuzini beli lasje so se razpleli, švisnili po zraku, vsak las je bel črv z rdečkastimi kolobarčki postal, smrad po postanem je izpolnil prostor in sikali so: »Kurac, pička, palačinka, ne kliči me nečednica!! Križ, ogenj, vatra, led zakaj si me zapustila?!«

»Ker nisem več devica,« je tiho zašepetal črv, ki je glavico potopil v zdaj skoraj prozoren tekočinasti hribček na Črvuzinem ramenu.

»Ne govori tako, pizda!« ga je iz tekočine povlekel drugi, belkast, ogaben, enako visokega glasu. »Spomni se revolucije! Nikoli več razprav o himenu! Odrezali smo si ga in biti eno je lepo!«

»Ja, biti eno je lepo!« je milo zapela, zašuštela, zatrepetala črviva druščina Črvuzinih las, dekle pa je zaprlo oči, še vedno pa je slišala odmevati besede tekočine, katere ji niso in niso šle iz glave.

Vendar se dekle ni pustilo motiti, opravila je svoje na tistem WC-ju in hočeš nočeš zgrabilo papir, na katerem se je nahajala tekočina, si jo obrisala in ga mirno zabrisala v školjko.

»Neeee....« so se drli črvi, ki so v obupanem poskusu skoka iz tekočine vedno znova popadali nazaj, saj zdriz ni omogočal oprijema. »Ne moreš tako delati z mano,« je zagrozila Črvuza, »če si tako polna znanja in izkušenj, še ne pomeni, da je to prav«.

»Spuš,« se je zaslišalo, ko je potegnila vodo, vendar se Smola ni dala kar tako, saj je bila polna znanja in tako, kakor se za petstoletnico spodobi, se je razsrediščila na tisoče drobcenih kapljic, ki so se, ko je punca potegnila nerazsvetljeno vodo iz kotlička, razpršile vse naokrog. Kapljice modrosti, ki so se povezale z vodo iz kotlička, je odneslo v kanalizacijo in po njej v skrajno neugledno morje odplak, družbeni položaj in kasto, kjer so to (resda) razredčeno modrost cenili še manj od ošabnega, samozadostnega, prezirljivega, razdevičenega in sploh ne papeškega dekleta na WC-ju.

Druge kapljice, ki so imele več sreče, so se ujele na dekličina stegna in nogavice, par jih je obviselo na njenih črvastih temnih sramnih dlakah, in tam so se, četudi slabotne zaradi takšnega osipa metalno-fluidnih kapacitet, predale čudenju, učenju, sinestetičnemu spoznavanju ženske anatomije, njenega vonja, okusa in zvoka. Čudenje je bilo filozofsko, predpapeško, post-pametno, übertelesno in raz-središčeno, in kapljice, ki so se mu voljno predale, so se naenkrat nehote začele zahvaljevati tisti punci, saj je v trenutku izbrisala vso navlako, ki se je v 500 letih nabrala v Smoli. Preživele kapljice so celo razmišljale, da bi začele z novim štetjem.

Nastopilo je leto 1 po WC-ju. Ne, leto 1 po punci.

»Ahh, kakšno olajšanje,« so vzklikale kapljice. »Kakšna svežina! Koliko prostora!«

In tako so počasi in zbegano začele kolonizirati življenje punce. Najprej ščegetanje zunanjih spolnih organov, prijetno božanje po stegnih, po vsej površini kože, pronicanje čez epitel kože v globlje plasti, do ledvic, črevesja, srca in končno možganov. In punca je postala čustveno izpolnjena ter nikoli več ni posegala po drogah. Škoda samo, ker zdravniki še nimajo dovolj razvite tehnologije, da bi zvedeli, kako je do tega prišlo. Še vedno pa je upanje za ostale, saj se kapljice prenašajo s spolnimi stiki. Še dobro, da je punca čisto nepapeška.


Smola – v mavričnih barvah, s pikicami in progami
»Cugni še malo!«

»Cugni?«

»Ja, tako smo v pretekli dobi pravili požirku«, je rekel Joža, suhljati humanoid pod veliko slamico. Slamica – še ena beseda iz dobe, ki je minila – je bila dolga štrleča cev, ki se je vila iz železnega soda, obešenega na bambusovo drevo. »Bambus je bambus«, so govorili, in to se do danes ni spremenilo, v sodu je bila še vedno opojna tekočina, narejena iz najboljšega črnega vina in oranžade, ki ju je zastonj prinašala velika korporacija CocaKoma Inc.

Iz Jožetovega nosu je pokukala Pajkova nogica.

»Oh, tudi ti imaš prebivalca«, se je začudila Črevuza, punčkasto bitje z belimi dredi.

»Šššš ..., ne kliči je tako! Jaz živim pri njej, ne ona pri meni.«

Iz Jožetovega nosu je skupaj s Pajkovo nogico pricurljal izcedek: zelen, nato vijoličast, temno vijoličast, siv s temnimi pikicami. Padel je na tla in se odplazil do Črevuzine nogice. Črevuza je odprla usta od presenečenja, lica so se ji pobarvala v rdeče od zadovoljstva, nasmeh ji je zablestel na obrazu in njeno krilo se je napelo. Pod njim se je pokazal velik bel črv – Jožetu se je za trenutek zdelo, da mu je namignil! – in z neskritim zadovoljstvom potopil kolobarčkasto glavo v sluzasto tekočino.

»Smola?« je tiho zazdihnila Črevuza.

»Prosim?« se je oglasil izcedek, medtem ko je Jože še naprej tiščal glavo v sod. Smola je bila čisto pravo bitje, pa čeprav le izcedek, saj je hranila vse spomine. Lahko jih je spravila v fizično obliko – katerokoli se ji je zahotelo. In obratno. Otipljive rezultate obstoječega znanja je lahko kadarkoli dematerializirala in posrkala vase. In še več! Na Smolo se je z lahkoto lepilo tudi vse tisto izsanjano, ne do konca premišljeno, iz drog in sodov vina iztisnjeno in v šali izrečeno, vse, kar je obstajalo samo na pol, kot tista nikoli neopredeljiva meja med napol polnim in napol praznim kozarcem. Vina, se ve.

Črevuza je čakala, da se bo stari Joža spet zravnal in si obrisal usta. Hotela ga je vprašati, če bi se morda hotel pridružiti njeni smolnati seansi, kajti pod njenim krilom se je skrivalo še vse polno belih črvičkov, ki so hlepeli po razsvetljenju. Kod ve zakaj, morda je šlo za ostanke iz Dobe Individualcev, a črvički pod njenim krilom niso nikoli hoteli združiti svojih moči, ampak so trmasto vztrajali pri logiki »eno na eno«, se pravi en črviček se je smel in hotel povezati samo z enim bitjem in jo/ga potem povezati z izcedkom modrosti, ki je bil, mimogrede, še vedno vijoličastozelen s sivimi pikicami. A Stari Joža se je še vedno sklanjal nad sod.

Črevuzi je bilo fino, to že, a ni se mogla povsem odklopiti in uživati v svoji seansi. A potem, sredi podob in besed, ki so kot na foliji na grafoskopu bežale čez »resničnost«, se je izrisala, izjasnila podoba znane, utrujene postave. Joža? Brez črvive sinapse se je priklopil na vsevedni trip?? Je bilo to njegovo astralno telo???

Joža je preko misli odgovoril pritrdilno.

»Bivanje s tako inteligentnim in razvitim izcedkom ima svoje prednosti«, se je telepatiral Črevuzi. Prijeten stres ji je povzročil, ko je s svojim astralnim telesom zaplaval v samo središče smolnate seanse – pod njeno krilo.

»Doba Individualcev gor ali dol«, so družno zavzdihnili črvički in Črevuza se še nikoli ni počutila tako sprejeto. Jožino astralno telo, ki je nastalo prav zato, ker je bival v sožitju z izcedkom, je bilo védenje samo. Ob zbližanju s črvički je povzročilo to, na kar je pametni izcedek čakal in si želel že dolgo časa. Črvički so pozabili na engrame iz Dobe Individualcev in se združil naprej med sabo, potem pa vzpostavili še bolj poglobljeno vez s Črevuzo. Ne da se opisati, kaj je čutil izcedek. Bilo je podobno sreči in zadovoljstvu, pomnoženim s 50-imi let njegovega življenja. To je prelomnica, ki je ne doseže vsakdo njegove vrste. Prelomnica, v kateri naredi nekaj dobrega za vesoljno bivanje in dobi ime. Smola, vijoličastozelena s sivimi pikicami, se je začela spreminjati. Vedno bolj opazen je bil srebrnkast sij, ki je obdajal Ne-še-čisto-Smolo.

»Čista katarza«, je rekel Jože, ko se je Smola razpočila na dva dela in začela bivati dve samostojni življenji. Na novo se je rodila njegova sluz, ki je bila po novem turkizna z rjavimi tigrastimi progami. Sluz, ki je začela bivati v Črevuzi, je bila kričeče rdeča z luknjami kot neka prepletena koprena. Nastalo stanje je najbolj od vseh štirih begalo Črevuzo, ki je prvič začutila nenavaden vsevedni pogled od zunaj in od znotraj hkrati. Njeno novo simbiotično bitje ji je prišepetavalo zgodbe, ki so bile njene, a z neke čudne distance!

5. jul. 2010

Delavnica 'Svetovi drugih' v Škratovi čitalnici



Škratova čitalnica
vabi na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje feministično-queerovskih znanstvenofantastičnih zgodb


Delavnico bomo začele/i s pogovorom o posebnostih znanstvene fantastike in feministično-queerovskih idejah, ki žanr spreminjajo. Sledila bo skupna odločitev o dogajalnem času, prostoru in likih, ki bodo nastopili v naših zgodbah. Zanimali nas bodo liki, ki poosebljajo različne ideje in spole; liki, ki spreminjajo spol(e); liki, ki tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo; punce in dečki, ki se srečujejo z vesoljci, kiborgi, pošastmi in drugimi čudaškimi bitji.

Za dobri dve uri se bomo odpovedali/e individualnemu avtorstvu in se, kar se vsebine zgodb tiče, pustili/e presenetiti lastni domišljiji. Če misliš, da ne znaš pisati, da nimaš dovolj izkušenj ali nobene inspiracije – potem je to delavnica zate, saj bo za naše zgodbe bolj kot tvoj ali moj talent pomembno to, kako bomo razumeli in nadaljevali delčke zgodb, ki so jih napisali drugi udeleženci.

Delavnica se zgleduje po nadrealistični igri »slastno truplo« (angl. exquisite corpse), pa tudi po stripovski in glasbeni skupinski improvizaciji. Vsakdo bo začel pisati svojo zgodbo, po petnajstih minutah jo bo podal drugemu udeležencu, ki bo napisano prebral in v naslednjih petnajstih minutah zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsak udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če nas bo (na primer) šest, bo tako v uri in pol nastalo šest zgodb. Delavnico bomo zaključile/i z zelo glasnim branjem in cmokanjem – smoki, sok in smeh zagotovljeni!

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

V soboto, 10. julija 2010 ob 17h
pred Škratovo čitalnico (bibliobus), AKC Metelkova mesto, Ljubljana

Delavnica je brezplačna. Predhodna prijava ni potrebna. Prinesi svoje pisalo! Kasneje zgodbe lahko ilustriramo in oblikujemo v knjižico ali/in jih objavimo na spletu.

Delavnica kljub dostopnosti orodij za sočasno skupinsko delo na spletu vztraja pri izvedbi v »resničnem« prostoru in času ter uporabi staromodnih pripomočkov kot sta pisalo in papir, ker se bomo na ta način osredotočili na zgodbo in drug drugega, ne pa na popravljanje »zatipkanih« napak.

Primeri zgodb, ki so nastale na podobnih delavnicah l. 2008 na festivalu Ladyfest v Amsterdamu (vabilo in zgodbe), lani na konferenci Civilmedia v Salzburgu (vabilo in zgodbe), letos v ŠKUC-u (zgodbe) in na London Zine Symposiumu (zgodbe).


Kako najti Škratovo čitalnico?
Škratovo čitalnico in Knjižni park boste po novem našli, če se po vstopu skozi glavni vhod v AKC Metelkova mesto (z Masarykove ulice) napotite mimo stave Pešci (stavba, v kateri je bila Škratova čitalnica zadnjih nekaj let) in na koncu te stavbe zavijete desno, naredite še nekaj korakov do konca dvorišča in se še enkrat obrnete na desno.

Če pa v Metelkovo mesto vstopite z Metelkove ulice, pa se napotite najprej mimo Celice, nato skozi Trg brez zgodovinskega spomina (kjer sta Menza pri koritu in Klub Gromka) ter na koncu Trga zavijete levo mimo Jalle Jalle in potem samo še naravnost do konca dvorišča, kjer boste na desni strani (za stavbo Pešci) ugledali Škratovo čitalnico na kolesih!

Škratova čitalnica je projekt KUD Anarhiv. Knjižni park je skupni projekt KUD Anarhiv in KUD Mreža.
Ilustracija bibliobusa: Alen Kopić

19. jun. 2010

In Other Wor(l)ds - Three stories from London

Three stories from the collaborative writing workshop in London! As we agreed before we started writing, all stories include a character called Michelle/Michel/Michael who has a retractable, turtle-like head. Written by Red, Will, Jen Claptrap, Miriam, Katie, Golden Beetroot, another girl who had to leave early and me on May 29th 2010 at the London Zine Symposium. 


Michelle languished in bed

Michelle languished in bed. As she awoke her aching head suddenly emerged from her body, turning she looked out of the window. A glittering queer sheet of golden cloud had settled over the city. She was dreading going to work that mourning as she pulled herself up out from under the covers, which still smelt of that man who had stayed two nights ago. Just three more months of this work and she’ll have enough money to pay off Taylor.

She’ll be free. You would think it would be soothing, this thought of freedom. The places she would go, the opportunities she would grasp. But instead it filled her with a sick restless impatience, one that could only be cured by ingesting Zarkuous, purchased cheaply from the Somalian street sellers.

The bitter taste of the pills had often brought about a strange sense of nostalgia in her. Something from her childhood, those innocent days before the overseers decided which of the three genders she should become. The memories washed over her and the dullness settled as the drugs metabolised inside her bloodstream. Her head sank slightly into her body as the pills took effect.

At work she would look out of the window with an envious eye on the carefree children as men, women and woms passed by with the weight of their responsibilities clearly etched upon their faces.

Greg the Somalian street vendor stood outside ringing Michelle’s doorbell. “Surly she’s in” he deliberated. Greg had no ambition to carry the under-the-counter drugs he was attempting to supply all the way home again. He tried her mobile number. There was still no answer. “Where the hell was she?” Looking up at her window Greg could see it was open; he decided to go up the fire escape and to force his entrance. Pulling the curtain to one side Greg was shocked to discover a large pile of vomit, sitting in place of Michelle.

The pile of vomit eyed Greg from across the room. It mumbled, oozed, spluttered, and sucked. “Give me my pills,” it commanded. Greg moved from foot to foot to foot. He scratched at the back of his neck then dug his hands into his pockets. After all, a deal was a deal, he thought.


Willpower Pills

In a world far away and most definitely in the future, retractable heads were feeling slightly out of date compared to the new, fully removable & flat packed versions. Michel didn’t care, an escape was planned and if you were the latest model you’d be far too easy to track anyway. If the plan was to go well and not to end in the permanent removal of a head, retractable or not, Michel was going to have to use technologies that were mainly forgotten, data and programmes that had been left to gather dust in the foundations of the current system. Michel was planning, it was nearly time.

“Time for what?” From the back of the room, a cautious, worn out voice asked.

“Who is this?” replied Michel.

“It’s Who, Dr. Who, perhaps you’ve seen me on the telly?”

“What is a telly?” asked Michel who obviously had never seen a Dr. Who nor a so-called telly.

“Ah, never mind,” sighed Dr. Who. He scratched his ear and asked Michel if he needed help. He certainly looked like it. His outdated head was rusty and it screeched at Michel’s slightest attempt of moving towards the unwanted visitor.

It wasn’t exactly what you would call a nice way of meeting anyone. All it could hear was noises coming from a sort of background and nothing had much sense.

“How many pills have you taken today?” asked Dr. Who. Michel, surprised, answered, “What pills?”.

“Obviously the pills are wearing their effect off you.”

“What pills? Who are you? Who’s Dr. Who?”, Michel asks with a horrid high-pitched voice…

“Oooops! It seems that you definitely ran out of them…”

What Michel didn’t know was that in order to survive in this world, its willpower was determined this 3 little pills given to it every morning in the breakfast. All this was leading Michel away from the plan.

“Look mate, I’ve got a plan, yeah? I don’t need you messing it up with your mumbo-jumbo. Michel retorted. “I’ve got some serious digging to do in the foundations of the current system, yeah?”

“Well, if that’s how you greet your visitors then I really can understand why you’re so lonely,” said the doctor.

“Lonely? LONELY?!”

“Look, we do really need to talk about the withdrawal from the willpower pills and how it’s affecting you. You might start to slip in & out of consciousness, of reality.”

“Can you just leave me alone? You’re giving me a headache,” complained Michel.

“That’ll be it, are you ready to fight, Michel. If you want to stay in reality, you have to fight.” Feeling woozy Michel sat down on the floor. “Like I said, I’m busy making a plan, I don’t need you…”

“But are you ready to fight, Michel?”

With that, Michel’s eyelids lolled shut.


The Great Effulgence

Some months after the Great Effulgence, Michael the turtle headed proconsul for the Intergalactic Space Federation was happy making lunch, when all of a sudden she came to the understanding that every other turtle headed person in the solar system had disappeared, leaving her world and that of many others in complete chaos.

Who now would clean the streets? How would normal turtle head life now resume? She had no answer to these vital questions. But something else was bothering her, growing deep into her sinews and nerves. What was the Great Effulgence? Why had it happened? Why was the retractable turtle headed clan so disposable, or indeed, why had they been targeted? Was it a direct attempt to wipe a whole species out?

Lunch no longer seemed so appetizing. Questions, doubts and accusations were flooding her mind and she felt uneasy. Where and how had the retractable turtle headed people disappeared to? Her mind ran over the details of the previous few days. Have there been any clues as to what might happen? She began to recall all the events of the past 48 hours. Seemingly normal interactions were analyzed until they became distorted and sinister. At the corner shop Maki from whom she bought milk every day had offered her some fresh dates. Although she had taken them, they were left unopened in the cupboards. What if they were contaminated?

Everything was now not as it seemed.

Maki had mentioned a few times how frustrating it was that the turtle people never bought food from the Angolan shops. But despite this she never felt he resented her. That he would be part of the silent group that sought to annihilate turtle people.

But in the end it wasn’t the dates she should have been worried about. Opening the cap from the milk and taking a big slur she noticed a slight off colouring. Instead of the usual deep green there was a tint of blue in it, and what was that strange taste? …but too late. Whatever it was it took control of her and pulled her to the floor. Beautiful dreams ensued, swirling feelings of great freedom and liberation and then a “click” and a bright light.

Waking up – woozy she realised she was surrounded by turtle headed people again. But something was wrong. As the haze cleared, she saw row upon row of turtle headed people. Their heads clamped at full extension. Unable to move like this they would soon become permanently stuck and lose this beautiful ability altogether. People with fixed necks walked amongst the rows checking for signs of life in the turtle heads but otherwise dismissed their cries for help.

Michelle’s neck was also fixed and she knew that her destiny was fixed. Whilst she would still be able to reproduce, she and the rest of her people would forever lose that beautiful and unique way to make love amongst themselves that the fixed people had always been so jealous of.

10. jun. 2010

New I.O.W. zines

The stories from my London Zine Symposium workshop In Other Worl(d)s are going to be published on their website as soon as we manage to decode our handwritings and transcribe the stories. In the meantime, here are two zines you might be interested in reading: old stuff, collected for my English speaking friends, especially those who prefer to read in this garden, bus, bed and toilet friendly format (all stories are also available online, on this blog).

In Other Worl(d)s

A6, 60 pages, b/w with colour cover
1€ (Slovenia), 2€ (EU), 3€ (world) or preferably trade!



The stories published in this zine were writ­ten at In Other Worl(d)s workshops which discuss and practice collaborative writing in the genre of feminist-queer Sci-Fi. The participants were invited to write stories that relate or transform gender vari­ant human characters to aliens, fremdsprachenmons­termavens, robots, mechanoplants, dodots, levitating broomsticks and other queer creatures.

Half of the stories were written by Anne, Anouk, Brigitte, Caroline, Diny, Nina, Sara and me in Amsterdam in 2008. The other half was written last year in Salzburg by Cristiane, Christian, Debi, Dušan, Imre, Jenny, Nikoletta, Paul, Red, Sarah and yours truly. The stories are accompanied by prints of exquisite corpses drawn by Alen, Dare, Gašper, Janna, Jure, Lina, Red, Špela and me.


3 Stories
A5, 32 pages, b/w
1€ (Slovenia), 2€ (EU), 3€ (world) or preferably trade!

This zine includes the English translations of two stories (Explication of the Great Muddigger and The Storm) and a comic I made in collaboration with David Krančan entitled Confidence Per Person. The Storm and the comic were previously published in comics magazine Stripburger.

To order, write to: tea.hvala at gmail.com

5. maj 2010

In Other Wor(l)ds workshop at The London Zine Symposium 2010


The London Zine Symposium is an annual event that was set up in 2005 in the Institute for Autonomy - a squatted social centre in central London - to bring together zinesters, radicals and comic creators to celebrate DIY culture. The idea is to build a stronger DIY network and community by having people meet up, chat, maybe participate in a workshop or two but definitely have a good time.

The 6th annual symposium is, among other workshops, hosting In Other Worl(d)s!

In Other Wor(l)ds
An exercise in collaborative writing of feminist-queer Sci-Fi
At the workshop, we are going to hold individual authorship hostage for two hours. We won’t wait for inspiration. We won’t worry about controlling the narrative either. Instead, we are going to try to queer the rigid conventions of genre and gender together. We are going to disguise ideas as characters and genderfuck with them by relating or transforming gender variant human characters to aliens, cyborgs, monsters, mechano-plants and other queer creatures.

In Other Wor(l)ds workshop is a variant of the Surrealist game Exquisite corpse. Each participant begins by writing her own story. Fifteen minutes later, he passes the piece to the next person. After reading it, xe continues where the other person stopped. The workshop is finished when everyone has written a part of every story and when they are read aloud to the amazed amusement of all.

Everyone is welcome! Please, bring a pen and some paper.

Stories from previous workshops: Civilmedia Salzburg (2009) and Ladyfest Amsterdam (2008).

Saturday, May 29th at 17.00
The Rag Factory,
Heneage Street, London E1 5LJ (just off Brick Lane on Heneage Street, about 400m north of Rough Trade and the Truman Brewery.)

station: Liverpool Street Station
tube: Aldgate East
bus: 205, 25, 254, 67, 15

2. maj 2010

Ne čakaj na prvi maj!



Zgoraj se, upam, da je razvidno iz kolaža, ne delam norca iz delavk LTH-ja Škofja Loka (na sliki), ki so junija 2009, po polletnem čakanju na plače, končno lahko šle na čakanje (to, da je podjetje šlo v stečaj, so izvedele od novinarjev!). Skupaj s plavalkami, ki v ledeno mrzli vodi pičijo KAMORKOLI, SAMO STRAN OD TOD, in rešilnim pasom, ki ne upa na rešitev "izven kadra", pozdravljam enega redkih delavskih kolektivov v Sloveniji, ki je svoje šefe uspel vsaj malce prestrašiti. Direktor in lastnik LTH-ja, Miloš Kodre, se je najprej moral zakleniti v pisarno, kasneje pa je za kratek čas postal kar ujetnik lastnega doma ("ni ga bilo doma"), saj so se 4. junija delavke in delavci odpravili pred Kodretovo hišo v Šempeter pri Novi Gorici .

Poleg upora delavcev Gorenja in filmov Stara šola kapitalizma (Želimir Žilnik, 2009) ter Louise-Michel (Benoît Delépine, Gustave de Kervern, 2008) je bilo to zame daleč najbolj navdihujoče dejanja tistega delavskega razreda, o katerem nekateri filozofi danes trdijo isto, kar prakticirajo njegovi izkoriščevalci: da ga "takorekoč ni".

Vsem zvestim bralkam, bralcem za konec podarjamo 1. maj nekoliko drugače...

1. maj 2010

Accordions against boredom II


Dare & Tea, May 1st 2010, Ljubljana

28. apr. 2010

Prepih / Draft interview on Grassroots Feminism website

Grassroots Feminism is a fabulous network portal and research platform that takes as its starting point the belief that today’s grassroots women's/feminist cultural production and practices are worthwhile and need to be documented.

By interviewing the makers of feminist and queer media (zines, blogs, radio shows, etc.) and regularly publishing Ladyfest and other festival programs, the project is trying to make the work and activism of transnational feminists more accessible, as well as to establish a “living history” archive. The project initiators (Elke Zobl, Rosa Reitsamer, Red Chidgey) are also looking for contributions and inviting people to participate in their web surveys about feminist media and Ladyfests.

In 2009, Red Chidgey interviewed me about the blog you are reading now, Prepih / Draft. The interview is entitled "One person is never just one identity; it’s not necessarily a schizophrenic situation" and can be read here.

30. mar. 2010

Accordions against boredom!


Here are some accordions against boredom, drawn together with Red, on Sunday afternoon. The 'accordion' drawing game is more commonly known as 'exquisite corpse' but on such a beautiful lazy day, with juice dripping out of freshly cut vine branches and ants running errands round the balcony, I found it kind of hard to think in those terms...

17. mar. 2010

Posvet 'Kultura in medijski prostor'

Koliko in kako pišemo o produkciji NVO na področju umetnosti in kulture?

Vljudno vas vabimo, da se udeležite posveta Medijski prostor in kultura ‐ Koliko in kako pišemo o produkciji nevladnih organizacij (NVO) na področju kulture in umetnosti, v sredo, 17. marca, od 11. do 13. ure v prostorih Stare mestne elektrarne na Slomškovi 18 v Ljubljani.

Pogovor bo moderirala novinarka Dnevnika Tanja Lesničar Pučko. Gostje omizja bodo Tea Hvala, publicistka in soorganizatorka festivala Rdeče zore, Darja Korez – Korenčan, urednica kulturno informativnega programa RTV Slovenija, Jelka Šutej – Adamič, urednica kulturne redakcije Dela, Mare Bulc, gledališki režiser, Skender Adem, sekretar na Direktoratu za medije, Ministrstvo za kulturo RS.

S posvetom želimo preseči večni antagonizem med kulturniki in novinarji in skupaj odpreti teme, ki se tičejo obeh področij. Pogovarjali se bomo o krčenju oziroma širjenju medijskega prostora pri poročanju o produkciji NVO. Razmislili bomo, kakšna je pri tem razlika med posameznimi mediji in kakšna je usposobljenost piscev oz. avtorjev oddaj za tovrstno poročanje? Kako ob vse večjem številu kulturnih dogodkov poteka odločanje o uredniških politikah? Na kakšen način lahko Ministrstvo za kulturo vzpodbuja kvalitetno poročanje o umetniški produkciji NVO v medijih? Kdo skrbi za promocijo nevladne produkcije v tujih specializiranih revijah? Ali pri poročanju posvečamo dovolj pozornosti različnim ciljnim publikam? Ali imamo dovolj specializiranih revij/oddaj oz. ali se preveč specializirano izražamo za splošne publike? Kako vešče so same NVO pri obveščanju medijev? Kako medijska podoba NVO vpliva na podobo NVO v javnosti?

Posvet organizira Društvo Asociacija, kot predstavnica NVO in samostojnih ustvarjalcev s področja kulture in umetnosti, v okviru projekta Mreženje in krepitev kapacitet NVO v kulturi, katerega cilji so med drugim tudi vzpostavitev pogojev za sooblikovanje kulturnih politik in predpisov, ki bodo prispevali k izboljšanju položaja in vloge NVO na področju kulture.

Društvo Asociacija.

*

Panel Discussion 'Culture and Media Space'
How and how much do we write about independent/NGO production in the field of art and culture?

The media space dedicated to culture in Slovenia is becoming increasingly narrower, whereas information pertaining to culture is becoming increasingly fact-oriented and stripped of any relevant content. This way of reporting about culture and art may give a reduced and poor image of the area in question. Apart from the narrowing of media space, the debate shall also touch upon certain other issues, such as: lack of writers for certain areas, editorial policies vs. cultural policies, etc. Participants will be editors of cultural editions, cultural journalists, workers in culture, researchers, critiques, representatives of authorities, representatives of media owners.

Moderator: Tanja Lesničar Pučko
Panelists: freelance writer and Red Dawns Fest co-organizer Tea Hvala; cultural and informative program editor for RTV Slovenia, Darja Korez - Korenčan; department of culture editor for newspaper Delo, Jelka Šutej - Adamič; theater director Mare Bulc; Directorate for Media (Ministry of Culture) secretary Skender Adem.

The consultation is organized by Asociacija, an association for non-governmental and independent workers in the area of art and culture.

15. mar. 2010

Esej 'Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema'




















Izšla je nova številka revije za zgodovino, antropologijo in književnost, Borec. V tematskem sklopu Horizonti zgodovine: Sečišča feminističnih bojev so objavljeni eseji Jelene Petrović, Irene Selišnik, Vide Deželak Barič, Mojce Ramšak, Sonje Lokar, Svetlane Slapšak, Lilijane Burcar in Tee Hvala.

*

Tea Hvala
Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema

Povzetek
Pričujoči esej se vidika feminističnih teorij, umeščenih v postsocializem, odpravi na dolgo pot z »vzhoda« na »zahod« (Evrope). Najprej se zadrži pri žgoče neenakem razmerju moči, ki imaginarija obenem ločuje in povezuje, zatem se ustavi pri diskurzivni kolonizaciji (orientalizmu, balkanizmu) ali etnocentričnem univerzalizmu, ki ne glede na mesto izjavljanja (Vzhod ali Zahod) neti nove nesporazume ali celo sovraštvo. Teorije o enosmernem potovanju idej (vplivu zahodnih teorij na vzhodne) izziva s konceptom transkulturacije, ki raje govori o večplastnem procesu hkratne prisotnosti, prepletanja, spreminjanja in kroženja feminističnih idej ter praks. Ob tretjem in zadnjem postanku predlaga, da je zaradi podobnosti med ekonomskimi (neoliberalizem, »kriza«) in političnimi razmerami (etnocentrizem, revizionizem, kulturni relativizem) Vzhod in Zahod danes smiselno misliti skupaj, obenem pa na izbranih primerih (revizionizem, antifeminizem in demografska politika v Sloveniji) pokaže, da feministična teorija njune in njihove povezanosti ne more opaziti, če v svoje vrste ne vključi intersekcionalnosti (metode), zahteve po redistribuciji bogastva (politike) in premisleka o tem, kako zanetiti kak bučen kres (taktike).

Ključne besede: postsocializem, revizionizem, (anti)feminizem, balkanizem, demografska politika, Slovenija, potujoče teorije, transkulturacija


Postsocialistični feminizmi med dvema ognjema
Po »padcu« berlinskega zidu so preroki nove, globalne in postmoderne dobe razglašali konec ideologije in konec zgodovine. Dvajset let kasneje se zdi, da so imeli prav: intenzivne revizije so tako v zahodni kot vzhodni Evropi v zadnjih dveh desetletjih uspešno pometle s spominom na politike odpora in namesto njih globalizirale neoliberalizem. Ker sta bili »postkomunistična tranzicija« in »restavracija zahodnega kapitalizma« dve plati istega procesa, zida pa je, kot rada pripomni Rada Iveković,[1] padel na obeh straneh, ne samo na eni, je neoliberalizem na »Vzhodu« in »Zahodu«[2] res lahko obveljal za edino véliko zgodbo. Na tem pogorišču idej spomin na možnost in razloge za upor vseeno ni izginil. Na obeh straneh diskurzivne, a zato nič manj »resnične« in vztrajne meje med »dvema ognjema« še pomnimo, da zid ni padel sam od sebe, temveč so ga morali zrušiti Berlinčani. Dokazov, da so ga medtem zamenjale druge pregrade, ni treba iskati daleč: vzpon »raznovrstnih izključujočih praks, ki v okoliščinah vse večjega krčenja socialnih pravic ter razslojevanja privzemajo nove oblike in razsežnosti«[3], med katerimi izstopajo stari etnocentrizmi v novih, a prepoznavnih preoblekah, je občuten tako na vzhodu kot zahodu Evrope. Druži ju neokonservativni liberalni individualizem, ki privzema obliko protislovnih in rasističnih stališč. Tako so »naše« ženske seveda »emancipirane«, »krščanske«, večinoma belopolte in vzgojene v tradiciji posvetnega razsvetljenstva, »njihove« ženske pa v tej miselni shemi predstavljajo orientalistično negacijo Zahoda: spadajo v »zaostali«, »nekrščanski«, večinoma nebeli in »nerazsvetljeni« svet. Čeprav z zahodnega vidika ženske iz postsocialističnih držav spadajo na »necivilizirano« stran, v etnocentrističnem imaginariju vzhodne Evrope poosebljajo zahodni, civilizirani teritorij ali vsaj njegov rob. To protislovje potrjuje misel, da je meja med Vzhodom in Zahodom predvsem diskurzivna, in pokaže, kako se orientalizem (ali v tem prostoru balkanizem) kot stereotipizacija drugosti zrcali in reproducira v postsocialističnih deželah. Primer restriktivnih migracijskih politik na eni strani in enako selektivnih demografskih politik na drugi zaradi njihove popolne ločenosti priča o tem, da mejo med »nami« in »njimi« dejansko določajo »naše« ženske in »naši« otroci.
Na pogorišču: etnocentrizem
Feministična in postkolonialna teorija sta pozorni na načine, na katere si etnocentristični in nacionalistični diskurzi (v državah z ali brez razsvetljenske tradicije) telesa žensk prisvajajo kot zastavonoše nacionalne identitete ali svoj »vojni plen«.[4] Prisvajanje je najbolj očitno v vojnih razmerah, vendar ni omejeno nanje. Margaret Higonnet zapiše, da "ena vojna lahko zakrije drugo (…): preporod rasističnega natalizma – oziroma vzpodbujanja rodnosti – in populistične ksenofobije v številnih državah ob koncu 20. stoletja bi nam morala vzbuditi sum, da smo sredi nedeklarirane državljanske vojne. Ženske, ki so pridobile nadzor nad lastnim telesom in znižale rodnost, natalizem krivi; naprtil jim je simbolično odgovornost za vojaške izgube in ekonomske težave."[5]

O demagoški moči etnocentrično, rasistično ali versko obarvanih debat o povečevanju rodnosti na Balkanu je že v tridesetih letih 20. stoletja pisala Julka Chlapec-Đorđević. Njeno stališče, da nove vojne lahko prepreči samo nizka rodnost,[6] je še vedno aktualno, čeprav je enačenje ženskega telesa z nacionalnim v sodobnih »nedeklariranih vojnah« ali demografskih politikah selektivno, saj ne zadeva vseh žensk enako. Na dobesedno starem kontinentu ga lahko opazimo takrat, ko spodbujanje rodnosti »domorodk« nastopa v vlogi edinega korektivnega mehanizma za povečevanje rasti prebivalstva. »Baby-bonus« politike v Nemčiji, Rusiji, Italiji, na Poljskem, pa tudi v Sloveniji je v preteklih letih spremljala promocija materinstva kot najbolj izpopolnjujoče »karierne izbire«, pri čemer, pravi Vlasta Jalušič, je redukcionistični diskurz o »izbiri« med materinstvom in kariero nagovarjal specifičen tip žensk, ki »preferirajo individualne kariere, (…) politično argumentacijo in vzpenjanje po politični lestvici, za katerimi ne stoji kolektiviteta in kolektivna ideologija«.[7] Z izbiro individualnega in tekmovalnega načina delovanja so ekonomsko emancipirane oziroma »uspešne« ženske iz srednje in vzhodne Evrope zavrnile »totalitarni način razmišljanja o političnem delovanju« in »kolektivne akcije žensk, ki bi promovirale ženske v politiki kot skupino«.[8] Ker se to mišljenje sklada z neoliberalno ideologijo, ki razloge za uspeh vedno pripiše individualnemu delovanju, ne preseneča, da ga podpirajo predvsem liberalno in konservativno usmerjene političarke, ki same spadajo v »emancipirani« višji srednji razred: te se ob pomoči (pogosto slabo plačanega in nereguliranega dela) nadomestnih mater, varušk, čistilk, kuharic in drugih »nevidnih« delavk lahko pohvalijo z uspešnim druženjem in izpolnjevanjem materinskega in kariernega poslanstva. Primer nemške ministrice za družinske zadeve, starostnike, ženske in mladostnike, Ursule von der Leyen (krščanska konservativna unija CDU/CSU), »sicer tudi matere sedmih otrok«, kot v medijih nikoli ne pozabijo dodati, je v tem smislu prava »stahanovska« senzacija.

V retoriki desnih vlad (spomnimo se na načrtovano strategijo za dvig rodnosti, katero je novembra 2006 predlagalo takratno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) in strank v Sloveniji je govor o materinstvu kot »največjem poslanstvu žene« stalno prisoten, le da se, ker očitno nagovarja predvsem revnejše, manj izobražene in verne ženske, bolj kot k idealu materialnega uspeha zateka k esencialističnim argumentom o »poslanstvu« ali »naravi«. Ne preseneča, da o tem, kaj (ne) sodi v naravo, izrazito rasistično, homofobno in islamofobno govori prav »uspešna mati« s katoliške desnice. Evropska poslanka Ljudmila Novak (Nova Slovenija) zavrača istospolne družine (»družina dveh žensk ali dveh moških enostavno ne more nuditi pravega okolja za razvoj otrok«) in umetno oplojevanje »žena« (»konec naravnega reda razvoja človeka in celotne družbe«),[9] v obeh primerih pa v kategorijo »nenaravnega« umešča ljudi, katerih božji načrt očitno ni predvidel, saj so bodisi »premalo« bodisi »preveč naravni«. Če med »premalo naravne« spadajo lezbijke in druge ženske, ki bi želele zanositi z biomedicinsko pomočjo, mladim ženskam, ki nočejo zanositi, prav tako ne gre zaupati: v skrbi za naše, predvsem pa lastno »zdravje«, nam država pred dopolnjenim 35. letom starosti sterilizacijo prepoveduje, Ivo Boscarol, član tedanjega vladnega strateškega sveta, pa je leta 2005 parom brez otrok grozil kar s takoimenovanim »davkom na samsko življenje«… V orientalističnem govoru Ljudmile Novak je »preveč naraven« predvsem »islam«, ki je izenačen s »Turčijo«, ta pa nedvoumno spada na »nedemokratično« stran diskurzivne ločnice. Na Vzhodu je torej »ženska zgolj predmet užitkov in stroj za rojevanje«.[10] In kdo je »preveč naraven« v Sloveniji? Je vprašanje povezano s hierarhizacijo otrok, v kateri so najmanj zaželeni otroci revnih »kot tisti, ki bodo državo veliko stali in ji malo dali«?[11]

Evropski center za pravice Romov je februarja letos poročal o primerih prisilne sterilizacije romskih žensk na Češkem, Madžarskem in Slovaškem. V odgovor na vprašanje, ali so takšni primeri znani tudi v Sloveniji, je Darja Zaviršek, predstojnica Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja na Fakulteti za socialno delo, odgovorila, da se z njimi ni srečala, a da je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih na primere prisilne sterilizacije naletela v pogovorih z duševno oviranimi ženskami. Osebje v zavodih zaprtega ali polzaprtega tipa, pa tudi svojci so menili, da je prisilna sterilizacija primeren način preprečevanja nosečnosti. Na novinarkino vprašanje, ali je bil to tudi način, da se prepreči reprodukcija duševno oviranih oseb, je Darja Zaviršek pritrdila. Obenem je dodala, da je »sama misel na to, da se evgenika in demografska politika lahko prekrivata, grozljiva«, čeprav "demografske politike pogosto vsebujejo eksplicitna ali implicitna sporočila, da imajo pripadniki etničnih manjšin preveliko nataliteto, pripadniki večinskega prebivalstva pa premajhno. V teh sporočilih je skrita ideološka predpostavka, da ima javna politika interes do otrok, ampak le do nekaterih otrok".[12]

Ob povedanem se zastavlja vprašanje, kdaj je na delu diskriminacija in kdaj demografska politika, in kako ju pravzaprav lahko razločimo, če nacionalna politika dopušča sistematično izključevanje na podlagi razredne in spolne, predvsem pa etnične pripadnosti. Duška Kneževič Hočevar v analizi medijskih reprezentacij demografske politike v postsocialistični Sloveniji govori kar o »nacionalni reprodukciji«, pri čemer izhaja iz teze, da se je tema v evropskem prostoru uveljavljala sočasno z oblikovanjem nacionalnih držav, v slovenski politični zgodovini pa je bil že od leta 1848 v ospredju govor o »številčno majhnem« in zato »politično ogroženem« nacionalnem telesu.[13] Historično in primerjalno analizo sklene z ugotovitvijo, da je v začetku devetdesetih, »obdobju uveljavljanja slovenske državnosti«, prišlo do »politizacije rodnostnega pojava (…) v smeri obujanja klasičnega koncepta narodne-nacionalne populacije«.[14] Je pretirano reči, da se evgenika in demografska politika se naprej lahko pajdašita povsod, kjer po II. svetovni vojni ni prišlo do »denacifikacije«? Ker je v »srcu teme« tli evropski rasizem, ki ima z ameriškim le malo opraviti, je ironično, da je v Evropi – in Slovenija je v tem smislu dejansko »polnopravna« evropska država – bolj prisotno zavedanje, s tem pa tudi prepoznavanje ameriške različice rasizma. Kako bi bilo sicer mogoče, da »domoljubi« z vso resnobo trdijo, da v Sloveniji rasizma ni (ker domnevno tudi »temnopoltih ljudi ni«), obtožbe, da so njihova stališča rasistična, pa zavračajo kot »bizarne« domislice levičarjev?

Na postopno širjenje Evropske unije lahko gledamo optimistično, z vidika dediščine antifašizma. Po tej interpretaciji gre dolgoročno za uresničevanje sanj o koncu nacionalne države in dejanskem sožitju večkulturne skupnosti; za »trenutek potencialno zelo velike spremembe – velike nevarnosti, velikega konservatizma (…), pa tudi velikega izziva«, pravi Rosi Braidotti.[15] Z bolj kratkoročnega stališča, ki upošteva gospodarsko plat širitve, je z Rastkom Močnikom mogoče reči, da "nacionalna država v EU ne izginja, spreminja se le njena vloga. (…) Če je bilo sprejetje baltskih držav, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in Slovenije še nekakšno zadnje dejanje hladne vojne, pa se je EU s sprejetjem Romunije in Bolgarije odločila za neokolonialističen koncept. To potezo je treba interpretirati z neoliberalnega vidika, Evropa si je želela olajšati dostop do bazenov cenene delovne sile. Zanjo je še zmeraj ugodneje proizvajati poceni v Romuniji kot pa na Kitajskem. Ni sicer nujno, da bo zmeraj tako, lahko ravna tudi drugače".[16] Politične razmere na Vzhodu in Zahodu je torej mogoče in smiselno misliti skupaj. Seveda med eno in drugo izkušnjo obstajajo pomembne razlike, vendar poudarjanje medsebojne povezanosti obeh kontekstov ne zmanjšuje njihovega pomena in ne pristaja na »populistično prepričanje, da doba pospešene globalizacije ni primeren čas za poudarjanje razlik med Vzhodom in Zahodom«.[17] Ta »simptom ideološke slepe pege« Marina Gržinić pripiše želji postsocialističnih dežel, da bi »vstopile v Evropo«, medtem ko Mitja Velikonja za nove etnocentrizme, ki onemogočajo legitimnost kakršnekoli alternative obstoječim diskurzom in praksam evroatlantskih integracij, uporablja izraz »evroza«.[18] »Povratno je potem ta evropska identiteta predvsem etnično, nacionalno in rasno zasnovana, kar pa spet legitimizira različne procese (nasilnega) vključevanja in izključevanja«.[19]

Na pogorišču: revizionizem
Proti praksam izključevanja se je mogoče bojevati skupaj, in sicer na načine, ki niso nujno kolektivni, niso nujno utemeljeni na pripadnosti določenemu spolu, etnični skupini, starosti, razredu ali političnemu prepričanju, a kot skupno prepoznavajo nevarnost etnocentričnega in neoliberalnega konservatizma. Ali bodo morebitni poskusi uveljavljanja novih državotvornih demografskih politik prepoznani v tej luči, in ali bomo o njih razmišljale v povezavi z drugimi praksami nasilnega vključevanja nekaterih in izključevanja drugih ljudi, torej tudi v povezavi s schengensko migracijsko politiko, je odvisno od načinov in stališč, s katerimi se bomo v javne diskusije poleg drugih oporečnikov vključevale feministke. In feministi. Da imamo lahko moč, če si jo, seveda, vzamemo, so pokazali prav (več)glasni protesti proti Osnutku strategije za dvig rodnosti v Sloveniji, ki so pred tremi leti uspešno mobilizirali ženskim pravicam naklonjene skupine in posameznice, kljub temu da feminizem v Sloveniji ne velja za legitimno politično pozicijo.

Ko je 27. aprila letos ob nekdanjem dnevu Osvobodilne fronte ali dnevu boja proti fašizmu na ljubljanskih ulicah završala naveza aktivistk, starostnikov, izbrisanih, intelektualk, Kraljev ulice, anarhistov, študentk, borcev, lezbijk, nevidnih delavk, feministov, imigrantov, umetnic, sindikalistov, Zofijinih ljubimcev, mater, pankerjev, nekaterih strankarskih podmladkov in gotovo še koga, je šlo tudi za obnavljanje vezi s tradicijami in gibanji, iz katerih miselno izhajamo. Če bi naštetim sicer le težko našli skupni imenovalec, se je 27. aprila utelesil v potrebi, da tukaj in zdaj nastopimo proti novim fašizmom in zgodovinskemu revizionizmu. Revizionizem v pragmatičnem feminizmu, ki je bil v Jugoslaviji vključen v državno ideologijo, vidi edino obstoječo obliko feminizma, sodobnim feminističnim zahtevam pa legitimnost odreka prav z vztrajanjem pri podobi »sivega in dolgočasnega« feminizma. Z revizionizmom v njegovi »antipolitični in antifeministični« obliki, kot ga opredeli Vlasta Jalušič, se v političnem prostoru soočamo, kadar "feminizem poskuša rušiti, spodbijati ali majati (…) tradicionalne enotne politične subjekte in insistirati na drugačnem načinu političnega delovanja, ki nasproti kolektivistični subjektu zahteva inkluzivnost, ali kadar poskuša nastopati (…) s pozicije posameznice ali posameznika".[20] Torej takrat, ko ne ustreza stereotipni predstavi o feminizmu. Ta se opira predvsem na njegove simbolne manifestacije, zato ne preseneča, da so v preteklih letih feministični protesti proti revizionizmu pozivali prav k aktualizaciji in redefiniranju pomenov, vpetih v 8. marec. Ob 100. obletnici prvega obeleženja Dneva žena so snovalke okrogle mize, ki je letos potekala na feminističnem in queer festivalu Rdeče zore, izpostavile različne poglede na njegovo preteklost, ob tem pa tudi na načine, na katere se danes ignorira ali zmanjšuje pomen dosežkov »ženske emancipacije, feminizma in drugih oblik ženske angažiranosti v javnem prostoru«. Kot najbolj aktualne teme so izpostavile "politiko spomina, (…) prezrto angažirano delovanje žensk v mednarodnemu kontekstu, (…) problematiko slabšanja delovnih pogojev žensk (polovični delovni čas, neenako plačevanje za delo, izravnava starostne dobe za pokojnino) in nekatera še vedno temeljna ženska vprašanja (npr. spolna diskriminacija, splav, nasilje, prostitucija, seksistične medijske reprezentacije ipd)".[21]

Kritične, ustvarjalne in času primerne reartikulacije političnih prioritet in načinov delovanja so mogoče ob zavedanju lastne tradicije, ki, naj bo še tako protislovna, v času kulturnega relativizma in revizionizma na paradoksalen način preprečuje nekritično prenašanje sodb o preteklih utelešenjih feminizma – in drugih prepričanj – na sedanje. Ne gre samo za to, da se tako lahko izognemo ponavljanju starih napak, niti za to, da je ljudi, ki pomnijo, mnogo težje prepričati, da je tukajšnji in zdajšnji svet neizogiben in kakopak najboljši od vseh možnih svetov, temveč tudi za to, da »svet, ki ga zapuščamo, ne bi bil slabši kakor takrat, ko smo se rodili«.[22]

O živem dolgčasu…: kulturni feminizem
Feminizmom pozaba ni prizanesla. O marginalizaciji ali getoizaciji, neodmevnosti in depolitizaciji od leta 1989 govorijo tako na Vzhodu in Zahodu. Ko sem v utreškem političnokulturnem centru ACU na eni od mnogih queer zabav zbirala denar za Rdeče zore, se je ob stojnici ustavil tudi znanec, štiridesetletni novinar. Ozrl se je po plakatih, na katerih sta prevladovali rdeča in črna, in tako kot na mnogih drugih vabilih za podobne dogodke, podoba krilate pilotke, ki se ozira k nebu. Kot bi ga ob tem zame zaskrbelo, je sočutno vzkliknil, da je feminizem vendar že passé: So eighties! V Utrechtu so sošolke, študentke študij spolov, ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, zavoljo ljubega miru najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem (sicer v manjši meri kot v Sloveniji) pač preziran, izenačen s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel.

Feminizem, ki zagovarja socialno in pravno enakopravnost žensk z moškimi, je gotovo izgubil smisel za tiste ženske, katere »zanima služenje denarja, ustanavljanje lastnih podjetij in oblikovanje globalne ekonomije«,[23] torej tiste, katerim je ekonomska emancipacija dejansko dala moč, podpirata pa jih tako levica kot desnica. Evropska desnica – Rosi Braidotti pred desetimi leti trend opazi v Italiji, Belgiji, na Nizozemskem in skandinavskih državah – raje kot priseljence in priseljenke, ki so izpostavljene največji diskriminaciji, podpira bele ženske, saj se na ta način »lahko pretvarjaš, da se ukvarjaš s socialnimi vprašanji, dejansko pa je to le eden izmed načinov, da krepijo, kot se je izrazila Luce Irigaray, drugo v istem«.[24] In levica? Filozofinja pravi, da je na Nizozemskem in v Belgiji mizogina, celo bolj od desnice, ker marksistični levičarji sebe nikoli niso vključili v vprašanje moškosti, po drugi strani pa naj se z »moško identiteto, moško seksualnostjo, odnosom do otrok, z očetovstvom«,[25] fetišizacijo moškega telesa in tem, kaj zloglasna »feminizacija moških« sploh pomeni, ne bi ukvarjal niti feminizem, kar danes ne drži več.

V evroameriškem prostoru je v teoriji in (institucionalizirani) praksi v osemdesetih prevladal kulturni feminizem, torej politika identitet ali priznavanja različnosti, kar se je zaradi političnoekonomskih okoliščin izkazalo za zgrešen pristop ali, kot pravi filozofinja Nancy Fraser, ena redkih ameriških feministk, ki izhaja iz frankfurtske šole in pragmatizma, »tragično« potezo. V njenem besednjaku »postsocialistično stanje« v enaki meri opisuje Zahod in Vzhod. Tako kot Rada Iveković opozarja na povezanost obeh kontekstov in pravi, da je področij, na katerih potekajo boji sicer vedno več, vendar postsocialistično stanje zaznamuje njihova razpršenost, odsotnost takšnega emancipatornega projekta, ki bi jih lahko vsaj občasno povezal. Najbolj problematična se ji zdi »ločitev kulturne politike priznavanja različnost od socialne politike in zahtev po redistribuciji bogastva, s tem pa tudi zmanjševanje vloge, kakršno bi v času, ko je trg vedno bolj agresiven, materialna neenakost pa strmo narašča, morale imeti zahteve po enakosti«.[26] Predlog, da množične demonstracije in druge oblike »antiglobalističnih« protestov, ki se od leta 1999 po vsem svetu upirajo globalizaciji neoliberalizma, diktatu Svetovne trgovinske organizacije in gospodarsko najmočnejših držav, predstavljajo eno od možnih platform za taktično preseganje identitetne razdrobljenosti, je Nancy Fraser v intervjuju za feministično revijo Signs komentirala zadržano, rekoč, da je za tovrstne sodbe še prezgodaj. Na primeru »tragičnega« spreminjanja feminističnih političnih prioritet v ZDA in zahodni Evropi od konca druge svetovne vojne do danes je pronicljivo opisala razloge za svojo zadržanost. Obsežen citat navajam v celoti, saj je za primerjalen pogled na »vzhodno stran« diskurzivne meje nadvse koristen, poleg tega pa daje uvid v omejenost tistih feminističnih diskurzov, ki izhajajo iz domnevno nepremostljivih razlik in zato neprimerljivosti sodobnega zahodnega političnega konteksta z vzhodnim.

"Če je povojni feminizem v prvi fazi v socialistični imaginarij želel vpeljati kategorijo družbenega spola, je v drugi spolne pravice učinkovito redefiniral kot zahtevo za »priznavanje razlik«. Na »priznanju« [recognition] so ob koncu stoletja temeljile skoraj vse feministične zahteve. Kot ugledna kategorija hegeljanske filozofije, katero je v teorijo ponovno vpeljala politologija, je pojem zajel specifični značaj mnogih postsocialističnih bojev, ki so si bolj kot za ekonomsko enakost prizadevali za ovrednotenje kulturnih razlik. (…) Zagovornice kulturnega obrata so domnevale, da se bo identitetna feministična politika spojila z boji za spolno enakopravnost, a je domneva podlegla duhu časa. V fin de sièclu se je obrat k politiki priznanja odlično ujel s hegemonim neoliberalizmom, saj si je ta najbolj želel zatreti prav spomin na družbeno egalitarnost. Rezultat je tragična zgodovinska ironija. (…) Namesto da bi dobili obsežnejšo, bogatejšo paradigmo, ki bi bila sposobna zajeti redistribucijo bogastva in politiko priznanja, smo, kot kaže, eno okrnjeno paradigmo zamenjali z drugo; okrnjen ekonomizem smo zamenjali z okrnjenim kulturalizmom. Tako smo ostali praznih rok, brez sredstev za boj proti fundamentalizmu prostega trga, ki je medtem postal hegemon. (…) Nenamerno smo prispevale k utrjevanju tragičnega zgodovinskega razkoraka med teorijo in prakso, to pa je tudi razlog, zakaj trdim, da ju je danes veliko težje povezati. Zaradi padca komunizma na eni strani in vzpona neoliberalizma na drugi, je »prehod od redistribucije k priznanju«, kot temu pravim sama, vpet v širše zgodovinske spremembe, povezane s korporativno globalizacijo".[27]

Čeprav so razlogi antifeminizem in depolitizacijo feminizma na Vzhodu drugačni, so povezani z dogajanjem na Zahodu. Z vidika mlajših avtoric – tistih, ki se Jugoslavije »spomnimo« iz pripovedovanj in literature, in ki smo se s feminizmom prvič srečale na fakultetah in v popularni kulturi, ne poznamo pa feminizma v njegovi državni obliki – med očitnejše razloge za depolitizacijo feminizma na Vzhodu spada institucionalizacija ali kanonizacija izbranih feminizmov, še bolj pa prenašanje predstav o tem, kaj je feminizem pomenil v socializmu, v sedanjost.

…ki ubija veselje: antifeminizem
Če ostanemo pri slovenskem primeru, se zdi, da sta danes v javnosti najbolj prisotna prav konservativna različica kulturnega feminizma in antifeminizem, ki pravi, da je feminizem tudi na Vzhodu »preživeta ideologija«. Dominantni diskurz obvladujeta prezir in nevednost, kar je pokazala tudi lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki »slovenske inteligence« (estrade) feminizem enačili s »femifašizmom« (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z »nepofukanimi ženskami« (Tone Fornezzi) in nečem, kar je »podobno klerikalcem« (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem »izpel« predvsem zato, ker so feministke »nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost«.[28] V sorodni anketi[29] nihče od vprašanih ni rekel, da »homoseksualca ne bi imel za soseda« (žal jim tega vprašanja v zvezi s feministkami novinarka ni zastavila!), kar gre bolj kot njihovi odprtosti pripisati vidnosti angažiranih lezbijk (in gejev), ki za razliko od feministk v javnosti nedvoumno nastopajo z lastne, lezbične ali gejevske pozicije. Ljudi, ki se v Sloveniji javno opredeljujejo kot feministi ali feministke, res ni težko prešteti. Seveda to ne pomeni, da se ženske in (redkeje) moški javno ne bi zavzemali za enakost žensk, njihovo politično participacijo; ne pomeni, da intelektualke ne opozarjajo na posledice strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov odstavljeni na robove normalnosti. Gre za to, da se omenjene v svojih izjavah in nastopih ne želijo pozicionirati kot feministke.

Renata Salecl je v študiji The Spoils of Freedom (1994) v odgovor na vprašanje, zakaj imajo v postsocialističnih deželah le redke feministične skupine vpliv na javno mnenje, retorično navedla »žalostno dejstvo, da v postsocialističnih državah ne obstaja nobeno resno feministično gibanje«.[30] Dodala je, da je bil socializem »globoko patriarhalna družba« kljub temu, da naj bi uspešno rešil »žensko vprašanje«, in da ženske v srednji in vzhodni Evropi feminizem danes zavračajo zaradi njegove domnevne »neženstvenosti« (prav tam). Njeno delo – eno redkih lokalnih feminističnih del, ki je izšlo v angleščini pri referenčni akademski založbi in že zato nosilo večjo težo – je v Sloveniji naletelo na polemičen odziv. Ker je bila študija, kot je razvidno iz uvoda, napisana za tiste zahodne bralce, ki jugoslovanske zgodovine ne poznajo, še manj pa poznajo zgodovino tukajšnjih feminizmov, ji je Svetlana Slapšak oporekala dvoje nepremišljenosti: prvič, tovrstno primerjavo zaradi različnih zgodovinskih kontekstov, v katerih se je izoblikovalo feministično gibanje, zaplete dejstvo, da se razlikuje že pojmovanja delovanja in načinov organiziranja, ki na Zahodu ali Vzhodu štejejo za »resno gibanje«.[31] In drugič, »Renata Salecl se dobro zaveda določenega kolonialnega odnosa, ki potem, ko je v angleščini na razpolago razlaga, potrebna za minimalno razumevanje dejanskih razmer, za dodatne dvoumnosti noče vedeti«.[32] Svetlana Slapšak v svojem odgovoru navaja »podrobnosti«, ki tezo o odsotnosti feminizmov v Jugoslaviji izpodbijajo, vendar njeno branje postane problematično v trenutku, ko avtoričino zavest o tem, da zahodni akademiki od vzhodnih pričakujejo specifično vednost, pretvori v njeno osebno strategijo: Renata Salecl naj bi tako predpostavljala, da je lokalne feministke ne bodo brale ali pa ji vsaj ne bodo nasprotovale v enako prestižni zahodni publikaciji. Svetlana Slapšak je študijo zavrnila kot poskus »diskreditacije jugoslovanskega feminizma, starega in modernega«,[33] drugačno branje pa v njem lahko zasledi bolj splošno – in nič manj problematično – kritiko »vzhodnih intelektualcev«, ki so na zahodnih univerzah »govorili to, kar so mislili, da od njih želijo slišati: (...) o 'grozotah' postsocializma, sovražnem vzdušju (…), nacionalizmu, antisemitizmu, antifeminizmu ipd«.[34] Skratka, zdi se, da tako Renata Salecl kot njena kritičarka vzrok zamenjujeta s posledico, saj intelektualcem iz srednje in vzhodne Evrope naprtita dvoličnost, ki je vpeta v sámo strukturo globalne akademske politične ekonomije. Mar niso Slavenko Drakulić na Zahodu čislali kot »feministko 'z izjemno veliko stila'« prav zato, ker je »prihajala iz domnevne socialistične sivine (…), v čemer se jasno vidi zahodna projekcija na Vzhod«?[35]

Allaine Cerwonka je v eseju o potujočih feminističnih teorijah analizirala pogoje, pod katerimi vzhodne intelektualke lahko vstopajo na (feministični) akademski trg in v njih prepoznala vztrajnost orientalističnih predstav o Vzhodu, pa tudi prepričanje, da imajo teoretskih koncepti, ki so bili prvotno razviti na Zahodu – in zanj – univerzalno veljavo. Če je z vidika Renate Salecl ravnanje »na ducate takoimenovanih feministk«, ki »potujejo po ameriških univerzah in predavajo o feminizmu v vzhodni Evopi, čeprav se v domovini le redko označijo za feministke«[36] dvolično, Allaine Cerwonka opozarja, da so problematični že pozivi, ki »ženske in feministke iz srednje in vzhodne Evrope vabijo, naj ubesedijo specifičnost lastne izkušnje« v »antologijah o ženskah v postkomunističnih družbah, ženskah v srednji in vzhodni Evropi ali spolu in ločnici Vzhod/Zahod«.[37] Poglavja v takšnih zbornikih so običajno določena glede na nacionalno in regionalno umestitev tematike, torej kriterij, ki kar kliče po posploševanju oziroma spregledovanju razlik, ki obstajajo znotraj posamezne države ali regije. Z izpostavljanjem etničnih in kulturnih razlik Zahod želi podpreti marginalne skupine, zamajati lastni hegemoni položaj, vendar večkulturna politika priznavanja različnosti pogosto vodi k »reifikacija neenakosti (…), saj dominantna kultura (ki svojih tradicionalnih oblačil ali eksotične hrane in tradicij ne izpostavlja) pri takšnem vključevanje drugega ostane nezaznamovana in univerzalna«.[38]

Če je študija The Spoils of Freedom nedvoumno pokazala, »čigava pesem rabi naš glas«, je enako pomembno, da je opozorila na pomen razlikovanja med feministično produkcijo znanja in feminističnimi tradicijami (zgodovinami ženskega kolektivnega in individualnega delovanja), saj je, kot pravi politologinja Verónica Schild, »produkcija feminističnega znanja (…) lahko tudi orožje za uničevanje kolektivnega spomina«: "Čeznacionalne elite mladim, izobraženim ženskam omogočijo podiplomski študij v ZDA ali Evropi. Ko se vrnejo domov, o ženskem aktivizmu pišejo na načine, ki brez izjeme marginalizirajo domačo, živo tradicijo, s čimer nehote uničijo lastne korenine. (…) Strategije preživetja, ideje in ideale žensk, ki so živele v komunizmu, je mogoče tako temeljito razvrednotiti samo ob pomoči ideološke slepote. Globoko verjamem, da ženske niso nikoli sprejemale kapitalističnega zatiranja, in globoko verjamem, da tudi v komunizmu niso bile zgolj poslušne ovčice".[39]

Za zgodovinski spomin žensk je ta udarec gotovo najbolj boleč, saj gre za »gledanje na lasten feminizem skozi Drugega«.[40] Na okrogli mizi, ki je leta 1999 potekala na 5. festivalu Mesto žensk, je Vlasta Jalušič za obstoj antifeminizma v postsocialističnih deželah navajala zelo kompleksne razloge. Od stališča Renate Salecl (v socializmu ni obstajalo, in v postsocializmu ne obstaja, feministično gibanje, primerljivo z zahodnim) se je njeno razlikovalo že v izhodišču. Poudarila je, da to ni edina mogoča sodba, da pa je to sodba, ki je obveljala, zato jo moramo kot tako upoštevati ne glede na druge možne interpretacije. S tem je debato premaknila na raven predstav, reprezentacij, družbenega imaginarija, in jo tam zadržala tudi, ko je govorila o antifeminizmu avtoric, ki se kljub zagovarjanju feminističnih idej iz pragmatičnih razlogov nočejo definirati kot feministke in raje govorijo iz opozicije ali negativnega samoopredeljevanja glede na to, za kar se »predpostavlja, da feminizem je«.[41] Če Vzhod obvladuje sodobna družbena konstrukcija feminizma kot tistega, ki »ubija veselje«, je za Zahod značilna enako monolitna in negativna predstava o feminizmu kot »živem dolgčasu«. In čeprav feminizem nikoli ni bil en sam, temveč bi bilo bolj natančno reči, da so feminizmi »heteroglosija« (Donna Haraway) ali »rizomatska mreža« (Rosi Braidotti) raznovrstnih, ne vedno združljivih idej, katere povezujeta antiavtoritarna drža in »hrepenenje po spremembah« (bell hooks), je za različne načine, na katere se je dolgočasni predstavi o »feminizmu« mogoče upreti, bistveno, da v svoj premislek vključijo vprašanje, kateri feminizmi so v tem prostoru in času dejansko passé. Povedano drugače: v okviru katerih feminizmov je danes sploh mogoče misliti in delovati?

Težave z umestitvijo: postsocializem

Eden od možnih odgovorov izhaja iz predloga, da je politiko priznavanja različnosti treba povezati z zahtevami po pravičnejši delitvi bogastva in moči, ter da je to potrebno storiti na čeznacionalni in večkulturni ravni, v dialogu, ki specifičnosti kontekstov ne bo posploševal, od njih pa se bo vseeno lahko distancira dovolj, da bodo medsebojne podobnosti opazne; posebej tiste, ki običajno ostanejo nevidne zaradi razmišljanja v ustaljenih (regionalnih, nacionalnih, teoretskih) okvirih. A predlog nemudoma naleti na težave, saj je razdalja med »splošnim dejstvom«, kakršno je neoliberalno gospostvo, in vsakdanjimi »podrobnostmi«, na ravni katerih ga občutimo ali raziskujemo, prevelika, da bi se v tako široko zastavljenem polju lahko vzpostavil osredotočen dialog.

Predlog je utopičen: to potrjujejo zagate, na katere vedno znova naletimo v postkolonialnih in feminističnih premislekih o reprezentaciji oziroma preučevanju (marginaliziranih) drugih na načine, ki ne bi bili manipulativni ali represivni, ki skratka ne bi podvajali izključujoče in hierarhične logike nasprotja med Istim in Drugim, Zahodom in Vzhodom, moškim in žensko.[42] Če hočemo, da teoretičark (in še bolj subjektov njihovega raziskovanja) iz krajev, kjer se realnost dominantnim diskurzom izmika, kulturno gospostvo ne bi vedno znova postavljalo v podrejeni, eksotični, zaznamovani položaj eksponata, žrtve ali kolektivnega subjekta »žensk«, je o izzivanju hegemonije paradoksalno, a neizogibno treba govoriti z zaznamovanega položaja; v tem primeru z vidika »postsocialistične feministke«, celo »izobražene ženske s slovenskim državljanstvom«. Biljana Kašić pravi, da so nenazadnje »prisiljene identitete tiste, ki kričijo, tiste, ki so glasne, ki izhajajo iz nas ne glede na to, ali so nacionalne, ženske, feministične, lezbične, moške, ali kakor koli jih imenujemo«.[43] Čeprav bi lahko poudarila drugačno vrsto umeščenosti, denimo takšno, ki bi »zacementirano« nasprotje med Vzhodom in Zahodom namenoma ignoriral, to ne bi spremenilo dejstva, da je, kot zapiše Gayatri Spivak, »simptomatičen poskus 'pozahodnjene Vzhodnjakinje', da bi 'spoznala svoj svet'« nemogoč že zato, ker ga »določa 'Zahod', odločen da bo 'spoznal Vzhod' (…) s sprevračanjem in premeščanjem (…) togega nasprotja med Zahodom in Vzhodom. Ko to zapišem, se mi zdi kakor brezupno idealistična ponovna razlaga problema. Pri tej dilemi nimam možnosti, da bi izbirala«.[44] Izbire nima, saj je pričakovanje, da se bo evroameriški akademski diskurz – vred z industrijo, ki ga podpira – »dekonstruiral« sam prav tako utopično kot pričakovanje, da bo egalitarni dialog med množico umeščenih vednosti mogoče od spodaj »navzgor« vzpostaviti znotraj akademske »scene«. In vendar: Edward Said je prelomno študijo Orientalizem (1978) objavil v upanju, da bo »to spodbudilo drugačno obravnavanje Orienta, (…) celo odpravilo 'Orient' in 'Okcident'; da »bomo malo napredovali v procesu, ki mu je Raymond Williams rekel 'odučevanje' od 'inherentno gospodovalnega ravnanja'«.[45]

Govorjenje s postsocialistične perspektive ima še druge prednosti in pasti: medtem ko je prednost nedvomno v zgodovinski zavesti, ki je v tem kontekstu bistvena za razumevanje sedanjosti, je past v tem, da ob poplavi retroaktivnih upravičevanj sedanjosti (»novih« zgodovin) kaj hitro lahko spregledamo pristranskost virov, s katerimi razpolagamo. Gre za specifično pristranskost, saj zgodovinar, ki za veljavno verzijo resnice sprejme diskurz nekdanjih in sedanjih vladajočih, hoče pokazati, da to, kar se dogaja v sedanjosti, »nima alternative: sedanjost je gluhi odmev kataklizem iz preteklosti«.[46] V teoriji že zaradi pravil akademskega pisanja, ki zahtevajo utemeljevanje s sklicevanjem na obstoječe vire, tako obstaja nevarnost, da za konceptualizacijo sedanjosti posežeš po neustreznih konceptualnih orodjih. Na to je Rastko Močnik opozoril v kritični analizi slovenskega zgodovinopisja o razpadu Jugoslavije, kjer pravi, da mnogi zgodovinopisci v svojih verzijah zgodovine s slednjo enačijo kar dominantni diskurz, da torej zgodovinopisje služi legitimizaciji preteklih in sedanje politične ureditve. Čeprav se te »metodologije« ne da opisati z izrazom »diskurzivna kolonizacija«[47], je razlika med obema pristopoma samo ta, da zgodovine in resničnosti avtorji ne podredijo enaki ideologiji. Naj gre za nekatere Zahodne feministke, ki pišejo o ženskah »tretjega sveta«, ali za nekatere slovenske zgodovinarje, ki pišejo o »Slovencih«, v vsakem primeru je v tem diskurzu nujno treba vzpostaviti mejo do Drugega.

Kljub temu, da proti pozicioniranju po reificirani osi Vzhod/Zahod obstajajo tehtni ugovori, menim, da je takšna umestitev smiselna in produktivna vse dokler se zavedamo njenih omejitev. Mednje poleg že omenjenih spada vztrajnost orientalizmov in balkanizmov, njihovo zrcaljenje (Milica Bakić-Hayden mu pravi »ugnezdeni orientalizem«) ter stereotipiziranje Zahoda, čeprav so posledice okcidentalizma (v »nemogoči« primerjavi z materialnimi posledicami orientalizma, ki je stoletja legitimiral kolonializem) zaenkrat še neznatne. V študiji Marie Todorove Imaginarij Balkana (2001) ima zagovor balkanizma kot specifičnega diskurza, katerega je potrebno analizirati ločeno od orientalizma,[48] prav toliko opraviti z dejanskimi razlikami kot z upanjem, da bo njena študija opozorila na daljnosežne implikacije balkanizma in na ta način pripomogla k izoblikovanju diskurza, ki se mu bo lahko zoperstavil: »Če je Evropa rodila tako rasizem kot antirasizem, tako mizoginstvo kot feminizem, tako antisemitizem kot njegovo zavračanje, pa tistega, kar lahko označimo za bakanizem, še ni opremila z nasprotnim členom – ki bi ga dopolnil in oplemenitil«.[49]

Težave z umestitvijo: nomadizem
Pišem v Ljubljani, ki je diskurzivno umeščena na rob Balkana, »med« esencializirane predstave o Vzhodu in Zahodu. V balkanističnem diskurzu, kot ga opredeli in analizira Maria Todorova, Balkan zastopa podoba »mostu«, natančneje, »mostu med stopnjami rasti«, od koder izvirajo označbe »polrazvit, polkolonialen, polciviliziran, polorientalski«.[50] Ker Balkana geografsko in etnično ne moremo ločiti od Evrope, nadaljuje Todorova, balkanizem ni diskurz o »vsiljenem nasprotju« (kar velja za orientalizem), temveč diskurz o »vsiljeni dvoumnosti«.[51] Z vidika umeščene vednosti je te oznake mogoče uporabiti v svoj prid, saj feministična epistemologija »dvoumnost«, »obrobnost« ali »vmesnost« dojema kot privilegirano prizorišče za sprevračanja pomenov; tudi tistih, ki so vpeti v balkanistični diskurz. Ne gre za »romantizacijo Balkana« ali njegove drugosti z evrocentričnega vidika: »zgodilo se je, da sta v zadnjih letih ženska kot Drugo in Balkan kot Drugo skupaj postala označevalec (…) neokolonialne konstrukcije Drugega« ali, nadaljuje Biljana Kašić, Balkana kot »svojevrstnega eksotičnega in iracionalnega prostora, (…) ki ga je treba raziskati in okoli katerega je treba povleči razmejitveno črto.[52] Ne gre niti za diplomacijo – teoretičarkam z Balkana so večkrat skušali naprtiti vlogo »kulturnih posrednic« med Vzhodom in Zahodom – temveč za spreminjanje teoretske umeščenosti ali proces teoretske »tranzicije, hibridizacije in nomadizacij«, v katerem se »vmesna stanja in faze upirajo uveljavljenim modelom teoretske reprezentacije«.[53] Enačenje konceptualnih orodij s subjekti, katerim se skušaš približati, ni smiselno, ker v kali zatre možnost reprezentacije, teoretičarko, ki želi govoriti o drugih (kulturah, ljudeh) pa že vnaprej obsodi na molk, vseeno pa bi bilo z vidika ljudi, ki vmesne, začasne in negotove družbene položaje zasedajo neprostovoljno (prav nanje se je avtorica oprla pri izbiri izraza »nomadski subjekt«), v konceptu »nomadizma« le težko spregledati dobršno mero cinizma. Gre za apropriacijo ali »odučevanje« od gospodovalnega ravnanja? Morda za upanje in poziv k bolj »lucidnim, utelešenim in umeščenim«[54] modelom reprezentacije v sodobni feministični teoriji. Podobno velja za konceptualni aparat Glorie Anzaldúe (»mejna področja«[55], »zavest mestice«[56]), Denise A. Segura in Patricie Zavella (»subjektivna čeznacionalnost«[57]) ter drugih teoretičark, ki o strategijah preživetja, (ne)moči in (ne)pripadnostih marginaliziranih Drugih želijo pisati drugače. Tovrstne »queer« umestitve dopuščajo, da se v Balkan, feminizem in ženski spol umestim z določeno distanco, ki na drugost Balkana in ženske (njuno (samo)viktimizacijo, eksotičnost ipd.) ne more gledati »romantično«, saj je na »unitaristične, hegemone in imperialne plati evrocentrizma« lahko pozorna prav zato, ker »subjekt postavi v tranzitno območje različnih načinov oblikovanja identitete«, a je obenem »zadostno usidrana v določeno zgodovinsko pozicijo, da zanjo sprejme odgovornost«.[58] Postavlja pa se vprašanje, ali je možnost »usidranja« v vidno, levičarsko, feministično tradicijo v tem trenutku privilegij zahodnoevropskih feministk. Zaradi intenzivnega revizionizma, resentimenta, ugnezdenih orientalizmov, strukturne neenakosti med Vzhodom in Zahodom ter občutka, da dialog med feministke z Zahoda in Vzhoda ne more biti enakopraven že zaradi pomanjkanja lastne teoretične produkcije (in tradicij) slednjih, trdim, da je ideja o nomadski subjektiviteti kot epistemološkem vodilu pri pisanju feministične teorije za srednjeevropske avtorice lahko zanimiva prav zato, ker zahteva premislek o miselnih tradicijah, iz katerih dejansko izhajamo. Povedano drugače: "artikulacija feministične subjektivitete v postsocialističnem kontekstu zahteva prepoznanje dvoumnosti, ki je vpeta v našo lastno identiteto. Pomeni, da se moramo ukvarjati z uvoženim in »prekomernim izpostavljanjem spola« [»over-genderization«] (…) in sprejeti lastno preteklost. Čeprav sta obe poziciji nezanesljivi, negotovi, njuno soočenje nudi možnost, da premostimo vrzel, katero sta ustvarili naša nevidnost in obrobnost".[59]

Biljana Kašić v zadnjih letih opaža »težnjo, da se vse bolj posvečamo lastni, socialistični zgodovini s feministične perspektive« in upa, da to »ne bo pripomoglo le k ustvarjanju teoretskih razlag, ki bodo prednosti socialističnega obdobja za ženske povezale z njegovimi slabostmi«,[60] ampak bo pomagalo ustvariti bolj ploden in egalitaren dialog med feministkami z Vzhoda in Zahoda. Ob tem pripomni, da možnost dialoga otežkoča dejstvo, da s srednjeevropskega vidika Zahod predstavlja »nekakšen 'mainstream' znotraj trenutnih zgodovinskoprostorskih zgostitev, kar vključuje 'invazije' (avtoritete, institucionalizacije, kánonov ipd.) in 'razdore' (vključno z vprašanjem, ali so za vzhodni feministični imaginarij zahodni feminizmi že per se 'mainstreamovski'«.[61] V tem smislu je prav tako pomembno razmišljati o dialogu med feministkami iz (delno) perifernih območij, saj bi nam pomagal razumeti tiste medsebojne podobnosti, katere dejansko pogojuje naša obrobnost. Med sogovornice bi spadale tudi feministične »mestice« z neposrednega obrobja središč (ZDA, Kanade, zahodne in severne Evrope): torej revne, levo usmerjene, lezbične, transseksualne, temnopolte in s svojo etnično pripadnostjo drugače zaznamovane feministke, pa tudi zagovornice in zagovorniki queerovskega pozicioniranja, saj slednje v Evropi nima (akademske) veljave.

Težave z diskurzivno hegemonijo
V zadnjih petnajstih letih so feministične teoretičarke kritizirale zelo različne vidike zahodne akademske (in kulturne) hegemonije, pri čemer je bila večina pozorna na načine, na katere se v določenih teorijah vedno znova proizvaja etnocentrični univerzalizem. Različne poudarke je Allaine Cerwonka pripisala neenakomernemu ritmu, s katerih so ideje na Vzhod prihajale po letu 1990, razlike v percepciji in recepciji »zahodnih« idej pa je pripisala generacijskim razlikam in razvejanosti intelektualnih mrež, ki vzhodne akademičarke bolj ali manj tesno povezujejo z zahodnimi. Zaključila je, da kljub variacijam v sodobnih strokovnih publikacijah lahko zasledimo določeno konsistentnost v razumevanju problema. Obravnave diskurzivne kolonizacije so pogosto kritizirale stereotipne predstave o »tretjem svetu«, ki so brez dvoma vplivale tudi na pričakovanja in obravnave, na katere so feministke iz nekdanje Jugoslavije naletele na Zahodu. Druge kritike so izpostavile s tem povezano »kolonizacijo« vzhodnoevropskih študij spolov (ali ženskih študij) s teorijami in koncepti, ki so bili prvotno razviti na Zahodu za specifične in pogosto neprevedljive političnokulturne kontekste.[62] Spet druge so se, kot že rečeno, osredotočile na problem »pomanjkanja teoretskih pozicij, s pomočjo katerih bi se vzhodne feministke z zahodnimi lahko pogovarjale pod lastnimi teoretskimi pogoji«,[63] to pa povezale z dejstvom, da imajo srednjeevropske teoretičarke za raziskave na voljo manj denarja in nasploh delajo v slabših pogojih. Nekatere so, nasprotno, menile, da vzhodne akademičarke na zahodnih univerzah in celo na konferencah, ki potekajo na Vzhodu, nastopajo v vlogi »gostij« ali »posrednic« zahodnih teorij (namesto v vlogi avtoric novega znanja) zaradi bolj kompleksnih razlogov. Da bi bile vidne, morajo objavljati pri zahodnih univerzitetnih založbah, da bi bile objavljene, morajo pisati v angleščini, slediti ustaljenim pravilom argumentacije in citirati zahodne vire,[64] nič od tega pa jim ne zagotavlja, da bodo slišane, saj se »v praksi soočamo z nesimetričnim vzorom, ki zaradi svoje zgodovinske, politične in gospodarske moči privilegira Zahod kot merilo, glede na katerega opredeljujemo vse druge«.[65]

Vidik diskurzivne kolonizacije, ki je teoretsko in čustveno najtežje dojemljiv, politično pa najbolj razorožujoč, zadeva njeno ponotranjanje in zrcaljenje. Poleg že izpostavljenih primerov (Renata Salecl, Slavenka Drakulić) na tem mestu velja omeniti tiste »patriotske« feministke iz Srbije in Hrvaške, ki so med vojno trdile, da pri posilstvih gre za etnično specifično genocidno tehniko, katero uporablja zgolj ena od vpletenih vojsk. Chandra T. Mohanty je v odmevni kritiki kategorij in strategij, ki razmerje do Drugega kodificirajo na implicitno hierarhičen način, pokazala, da »kulturološke argumente o etnocentrizmu«[66] lahko uporabljajo tudi avtorice iz »tretjega« ali »drugega« sveta, ki pišejo o lastni kulturi. »Patriotsko« stališče je »vplivalo na zahodne interpretacije spolnega nasilja v jugoslovanski vojni«,[67] na njegove reprezentacije v zahodnem feminističnem tisku pa so močno vplivale tudi debate o povezavah med spolnim nasiljem in pornografijo, ki so istočasno potekale v ZDA. Znan je primer odvetnice Catharine MacKinnon, ki je spor med »patriotskimi« in »mirovniškimi« feministkami izkoristila za promocijo lastnih konservativnih pogledov (proti pornografiji, za heteronormativnost): med drugim je izjavila, da »v tej vojni pornografija nastopa v vlogi genocidnega orodja«![68] Ob odsotnosti intersekcionalne analize in kontekstualizacije so »radikalni feministični pogledi na posilstvo« lahko »sovpadli z nacionalističnimi pogledi na Drugega« (18), na ta način pa pokazali, nadaljuje Jelena Batinić, »kako se v reprezentacijah nezahodnega sveta vedno znova pojavljajo orientalistični vzorci, in kako dovzetni zanje so nekateri femininizmi«.[69] Za Nancy Fraser mednje gotovo spada kulturni feminizem, Allaine Cerwonka pa trdi, da etnocentrične in univerzalistične teze tvega vsak feminizem, ki nekritično pristane na podvajanje diskurzivne ločnice Vzhod/Zahod. A kako jo zamajati, ne da bi zato morala izbrisati lastno zaznamovanost z izkušnjo prav te delitve?

Ravno prav zaznamovani feminizem
Odgovor je ovinkast, saj noče tekati za žogo, katero si dvema ognjema, Vzhodom in Zahodom, podaja en sam diskurz; tisti, ki pravi, da zaradi zgodovinskih, političnih, ekonomskih in kulturnih razlogov obeh kontekstov ni nemogoče misliti skupaj, in da feminizem kot »preživeta ideologija« sodobnosti tako ali tako ni sposoben razumeti. Ob prepričanju (Edwarda Saida), da je kroženje idej, »ne glede na to, ali (…) prevzame obliko priznanega ali nezavednega vpliva, ustvarjalne izposoje ali splošne prilastitve (…), realno gibanje in koristen pogoj za intelektualno delovanje«,[70] sprejmem tudi misel, da je pri iskanju oziroma določanju feminističnih genealogij »začetek« mogoče določiti povsem arbitrarno. Benedict Anderson trdi, da je vsaka določitev začetka nujno arbitrarna,[71] zato je bolj kot »avtentično poreklo« določene ideje, teorije ali tradicije, pomembno, kaj lahko ponudi sodobnim interpretacijam. Edward Said izpostavi dodatno težavo, povezano z iskanjem »začetka«: pravi, da vsa sposojanja, razumevanja in interpretacije pogosto razumemo kot »napačna«. Posledično menimo, da je »edina možna alternativa suženjskemu posnemanju ustvarjalno napačno razumevanje in da ni nobene vmesne možnosti«.[72] Sam je bil študiju »napačnih razumevanj« naklonjen. »Napaka« je razkrila spremembe, do katerih je prišlo pri prenosu teorije v novo okolje, saj vsaka teorija nastaja v specifičnih okoliščinah in kot odgovor na specifične družbenozgodovinske razmere, zato bi lahko rekli, da s privilegiranjem začetka pač privilegiramo prvotno »napako«. Oceno sprememb, do katerih je na poti gotovo prišlo, že brez omenjene pristranskosti zapletejo procesi reprezentacije in institucionalizacije v novem okolju. Če se pri iskanju »avtentičnih« feminističnih genealogij implicitno naslonimo na hierarhično razločevanje med Vzhodom in Zahodom, se tako kljub historizaciji lahko zgodi, da izberemo tiste vire, ki ustrezajo predstavi o enosmernem ter nepovratnem potovanju idej z Zahoda na Vzhod. Argument skratka postane krožen, še huje pa je, da postane slep za vse druge možnosti.

Že ob pogledu na vire, citirane v pričujočem eseju, je jasno, da se resničnost tovrstnim poenostavitvam upira, saj se, podobno kot druge postsocialistične avtorice, v iskanju »ravno prav« zaznamovanega feminizma oziram tudi k avtoricam in avtorjem, ki po vseh merilih spadajo na hegemono stran ločnice. Posploševanju se je še najlažje izogniti z natančnim branjem, na tem mestu pa ni odveč pripomba, da poosebljeni izraz »potujoča ideja« z lahkoto prikrije interese, ki vzpodbujajo kroženje nekaterih idej. Allaine Cerwonka je v svoji raziskavi potujočih feminističnih teorij pozorna prav na razmerja moči v »stičnih točkah«, kjer se ideje, kot pravi, »razvijajo relacijsko, v interakciji med različnimi skupinami in posameznicami«.[73] Namesto prostorske in časovne ločenosti poudari »hkratno prisotnost, interakcijo, prepletanje idej in praks«,[74] esencializiranim predstavam o Vzhodu in Zahodu kot predpostavki, na kateri slonijo mnoge kritike diskurzivne kolonizacije, pa s tem ponudi alternativo. Nasloni se na pojem transkulturacije, ki v študiji Imperial Eyes (1992) ameriške komparativistke in lingvistke Mary L. Pratt zastopa "načine, na katere podrejene ali marginalizirane družbene skupine izbirajo in spreminjajo gradivo, katerega jim je posredovala dominantna ali metropolitanska kultura. Čeprav ne morejo vplivati na to, kateri del dominantne kulture jih bo dosegel, na različne načine lahko vplivajo na to, kaj bodo sprejeli v lastno kulturo in kaj od ponujenega bodo uporabili".[75]

Sam koncept izvira iz etnografije, v delu Allaine Cerwonka pa se izkaže za ustrezno metodološko načelo, saj kritikam enosmerne diskurzivne kolonizacije Vzhoda doda dimenzijo, ki dejansko zamaja njen hegemoni položaj, ker poudari, da imajo tudi marginalizirani glasovi – v tem primeru postsocialistične feministke – določeno moč, četudi se ta kaže v možnosti zavrnitve ali spreminjanja ponujenega, ne v teoretski »invenciji«. Če idejo o neumornem kroženju in spreminjanju idej vzamemo zares, potem za noben teoretski dosežek ne moremo trditi, da je nastal »iz nič«, saj sta navdih in delo posameznika vpeta v dosežke in zmote predhodnic in predhodnikov. Koncept transkulturacije postsocialističnim avtoricam torej nudi nekaj drugačnih poti, ker izhaja iz intersubjektivnosti vsake izkušnje, tudi intelektualne, v kateri se subjekti konstituirajo v medsebojnem razmerju (moči), in ker priznava prepletenost in soodvisnost »obeh« kontekstov, zahodnega in vzhodnega.

Namesto dveh ognjev
Ustvarjanje teoretskega prostora, v katerem bo mogoče artikulirati postsocialistične feministične poglede na aktualne probleme, je, kot je moč razbrati iz navedenih del in (še bolj iz) feminističnega raziskovalnega dela, v Sloveniji že dolgo v teku. Kar same sebi lahko očitamo, je odsotnost javnega dialoga, bojnega polja, v katerem bi lahko izostrile svoje argumente. Ker boje pogrešam, sem v pričujoči esej neskromno vključila kopico vélikih vprašanj, ki bi si zaslužila natančnejšo obravnavo: ustavila sem se pri žgoče neenakem razmerju moči, ki Vzhod in Zahod obenem ločuje in povezuje; pri diskurzivni kolonizaciji (orientalizmu, balkanizmu) ali etnocentričnem univerzalizmu, ki ne glede na mesto izjavljanja neti nove nesporazume ali celo sovraštvo. Teorijo o enosmernem potovanju idej (vplivu zahodnih teorij na vzhodne) sem izzvala s konceptom transkulturacije in predlagala, da je zaradi podobnosti med ekonomskimi in političnimi razmerami Vzhod in Zahod smiselno misliti skupaj. Prioritete feminizma, ki bi izhajal iz takšnega stališča, bi bilo s pomočjo Janice McLaughlin mogoče opredeliti kot »iskanje povezav med identiteto in socialnim položajem«, študij »lokalnih identitet in njihove fluidnosti« ter preučevanje »globalnih posledic mednarodnih gospodarskih pritiskov, kolonializma in hegemonije«.[76] Akademski feminizmi, ki so se pripravljeni soočiti s strukturno neenakostjo v lastnih vrstah, so skratka na dobri poti, da v svoj program vključijo zahtevo po redistribuciji bogastva in premislek o tem, kako zanetiti kak bučen kres ali dva…



[1] Rada Iveković, »The Split of Reason and the Postcolonial Backlash«, brez letnice, moj prevod,  http://www.goethezeitportal.de/fileadmin/PDF/kk/df/postkoloniale_studien/ivekovic_split.pdf, 9. 9. 2009.
[2] Kategoriji »Vzhod« in »Zahod« v tem besedilu ne nosita razlagalne, temveč opisno vrednost. Uporabljam ju kot oznaki za diskurzivno in premično mejo med »nami« in »njimi«, ne kot oznaki, ki nujno sovpadata z geopolitičnimi mejami. Podobno velja za izraze »postsocializem«, »postkomunizem«, »Balkan«, »Slovenija« in »srednja in vzhodna Evropa«. Razen v primerih, ko izpostavim njihovo specifičnost, nastopajo v vlogi sopomenk za »Vzhod«. Izrazov zaradi večje preglednosti v nadaljevanju ne pišem v narekovajih, o težavah, ki v teoretsko pisanje vstopijo vred z ločnico Vzhod/Zahod pa razpravljam v sklepnem delu eseja.
[3] »Javna izjava Fronte za svobodo sveta«, 7. april 2009, http://www.zasvobodo.si/izjava-za-javnost, 9. 9. 2009.
[4] Prim. Rada Iveković, »Women, Nationalism and War: 'Make Love Not War'«, Hypatia, Seattle, l. 8, št. 4 (jesen 1993), str. 113128; Rosi Braidotti in Gabriele Griffin, »Whiteness and European Situatedness«, v: Gabriele Griffin in Rosi Braidotti (ur.), Thinking Differently. A Reader in European Women's Studies, Zed Books, London 2002, str. 221236.
[5] Barbara Higonnet, »Foreword«, v: Svetlana Slapšak: (ur.), War Discourse, Women’s Discourse: essays and case-studies from Yugoslavia and Russia, ISH/ Študentska založba, Ljubljana 2000, str. 14, moj prevod.
[6] Svetlana Slapšak, »Yugoslav War: A Case of/for Gendered History«, v: War Discourse, Women’s Discourse, str. 30, moj prevod.
[7] Rastko Močnik (ur.), Feminizem/mi za začetnice/ke, /*cf./Mesto žensk, Ljubljana 2000, str. 71.
[8] Prav tam.
[10] Na 2. kongresu ženske zveze NSi v Črnomlju 1. oktobra 2005 je Ljudmila Novak izjavila: »Evropska demokracija se je razvila iz nauka evangelija, zato je ženska, vsaj formalno, enakopraven člen demokratične družbe, ki ima enake pravice kot moški. Vemo pa, da v mnogih drugih kulturah in civilizacijah žena še zdaleč nima enakovredne vloge oziroma je žena zgolj predmet užitkov in stroj za rojevanje. Še posebej to velja za islam«,  http://www.ljudmilanovak.org/487536985b21b1e9f6ec8c8edd50e01199434254.html, 9. 9. 2009.
[11] Barbara Trnovec, »Prisilna sterilizacija: Med svobodo posameznika in interesi skupnosti«, Dnevnikov objektiv, 4. april 2009, http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042256995, 9. 9. 2009.
[12] Prav tam.
[13] Duška Kneževič Hočevar, »Medijska govorica o nacionalni reprodukciji v postsocialistični Sloveniji«, Teorija in praksa, l. 40, št. 2 (2003), str. 335. Na str. 355 doda, da so bili »v obdobju razpada Jugoslavije (…) v tem smislu tipični pripisi krivde za nizko rodnost Slovencev Neslovencem, zlasti nekdanjim delovnim priseljencem. Še več, domoljubna skrb je bila v svoji skrajni točki locirana na nacionalno mejo (…), da bi se lahko izključilo morebitne neželene soudeležence pri zviševanju »slovenske rodnosti«, tačas zlasti begunce iz Bosne in Hercegovine. Zdelo se je, da so bili celo strokovni glasovi, ki so sporadično oporekali prevladujoči zastraševalni retoriki v tem obdobju uspešno utišani oziroma pod vplivom domoljubne ideologije predstavljeni ne kot mnogovrstni, ampak enovrstni – (…) v sozvočju s postsocialistično nacionalistično retoriko (…)«.
[14] Prav tam, str. 355.
[15] Eva D. Bahovec, »Pogovor z Rosi Braidotti«, Delta, l. 4, št. 3/4 (1998), str. 43.
[16] Marjan Horvat, »Intervju: Dr. Josip Rastko Močnik, sociolog«, Mladina, št. 8, 27. februar 2009, http://www.mladina.si/tednik/200908/dr__josip_rastko_mocnik__sociolog, 9. 9. 2009.
[17] Marina Gržinić, Estetika kibersvijeta i učinci derealizacije, Multimedijalni institut/Košnica, Sarajevo/Zagreb 2005, str. 60, moj prevod.
[18] Mitja Velikonja, Evroza: kritika novega etnocentrizma, Mirovni inštitut, Ljubljana 2005.
[19] Nikolai Jeffs, »Kje, kdaj in zakaj postkolonialne študije«, v: Nikolai Jeffs (ur.): Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 491.
[20] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 70.
[21] »Živel 8. marec, Dan žena!«, 8. marec 2009, http://www.kudmreza.org/rdece/nedelja.html, 9. 9. 2009.
[22] Rastko Močnik, Extravagantia II: Koliko fašizma?, ISH, Ljubljana 1995, str. 7.
[23] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 89.
[24] Prav tam.
[25] Prav tam, str. 90.
[26] Nancy A. Naples, »To Interpret the World and to Change It: An Interview with Nancy Fraser«, Signs, Chicago, l. 29, št. 4 (2004), str. 1103–4, moj prevod.
[27] Prav tam, str. 1111–13, moj prevod.
[28] Alenka Kavčič, »Moja dežela 14: Slovenske feministke«, 1. september 2008, http://www.vest.si/2008/09/01/moja-dezela-014/, 9. 9. 2009.
[29] Prav tam, 9. junij 2008, http://www.vest.si/2008/06/09/moja-dezela-006/, 9. 9. 2009.
[30] Renata Salecl, The Spoils of Freedom: Psychoanalysis and Feminism After the Fall of Socialism (Feminism for Today), Routledge, Oxford 1994, str. 4, moj prevod.
[31] Naj dodam, da z današnje perspektive pisanje o »resnem gibanju« devetdesetih tako na vzhodni kot zahodni strani »enačbe« naleti na neznanko, seveda, če si dovolimo domnevo, da je bil v besedilu Renate Salecl s tem mišljen radikalizem zahodnih lezbično-feminističnih gibanj iz konca šestdesetih in sedemdesetih let. Kulturni feminizem je v osemdesetih v ZDA in zahodni Evropi s to tradicijo odločno prekinil, zaradi njegove institucionalizacije pa danes lahko upravičeno dvomimo tudi v obstoj »resnega« zahodnega feminističnega gibanja.
[32] »Yugoslav War: A Case of/for Gendered History«, str. 45, moj prevod.
[33] Prav tam, str. 46, moj prevod.
[34] The Spoils of Freedom, str. 4, moj prevod.
[35] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 65.
[36] The Spoils of Freedom, str. 4, moj prevod.
[37] Allaine Cerwonka, »Traveling Feminist Thought: 'Difference' and Transculturation in Central and Eastern European Feminism«, Signs, Chicago, l. 33, št. 4 (2008), str. 816, moj prevod.
[38] Prav tam, str. 816-17, moj prevod.
[39] Tea Hvala, »Najpomembnejši upor: pogovor z Verónico Schild«, Borec, l. 59, št. 644–647 (2007), str. 106.
[40] Feminizem/mi za začetnice/ke, str. 65.
[41] Prav tam, str. 60.
[42] Prim. Gayatri Chakravorty Spivak, »Can the Subaltern Speak?«, v: Cary Nelson in Lawrence Grossberg (ur.), Marxism and the Interpretation of Culture, University of Illinois Press, Chicago 1998, str. 271313; Donna Haraway, Modest_Witness@Second_Millennium. FemaleMan© _Meets_Onco Mouse™: Feminism and Technoscience, Routledge, New York 2007; Chandra Talpade Mohanty, »Na očeh zahoda: feministična znanost in kolonialni diskurzi«, v: Nikolai Jeffs (ur.), Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 143174; tudi: Chandra T. Mohanty, »'Under Western Eyes' Revisited: Feminist Solidarity through Anticapitalist Struggles«, Signs, Chicago, l. 28, št. 2 (2003), str. 499535.
[43] Biljana Kašić, »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping: A Postsocialist Perspective«, European Journal of Women's Studies, Sage, št. 11 (2004), str. 158, moj prevod.
[44] Gayatri Chakravorty Spivak, »Francoski feminizem v mednarodnem okviru«, v: Nikolai Jeffs (ur.), Zbornik postkolonialnih študij, Krtina, Ljubljana 2007, str. 176.
[45] Edward W. Said, Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient, ISH, Ljubljana 1996, str. 43.
[46] Rastko Močnik, »Zgodovinopisje kot identitetna vednost: trije slovenski zgodovinarji o razbitju jugoslovanske federacije«, v: Lev Centrih (ur.), Oddogodenje zgodovine – primer Jugoslavije, ZAK, Ljubljana 2008 (Borec, l. LX, št. 648–651), str. 52.
[47] »Na očeh zahoda: feministična znanost in kolonialni diskurzi«, str. 49. Diskurzivno kolonizacijo definira kot »tisti način prisvajanja in kodificiranja teorije in vednosti o ženskah v tretjem svetu v nekaterih delih o tej temi, ki se z uporabo nekaterih analitičnih kategorij sklicujejo na feministične interese, kakršni so se artikulirali v Združenih državah in zahodni Evropi«. Prav tam, str. 143.
[48] Maria Todorova, Imaginarij Balkana, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001. Njena teza je, da je balkanizem »sčasoma postal prikladen nadomestek za čustveno razbremenitev, ki jo je ponujal orientalizem«, saj »je Balkan v Evropi, (…) bel in večinoma krščanski, zato se je s prelaganjem frustracij nanj moč zvito izogniti običajnim obtožbam o rasnih in verskih predsodkih«. Prav tam, str. 287.
[49] Prav tam.
[50] Prav tam, str. 43.
[51] Prav tam, str. 45.
[52] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 132, moj prevod.
[53] Rosi Braidotti, Metamorphoses: Towards a Materialist Theory of Becoming, Polity Press, Cambridge 2002, str. 3, moj prevod.
[54] Rosi Braidotti, »A Critical Cartography of Feminist Post-postmodernism«, Australian Feminist Studies, Routledge, l. 20, št. 47 (julij 2005), str. 174, moj prevod.
[55] Anzaldúa, Gloria, Borderlands/La Frontera: The New Mestiza, Spinsters/Aunt Lute, San Francisco 1987. »Mejna področja« (borderlands) so »nejasen in nedoločen prostor, čustvene posledice nenaravno vzpostavljene meje. To je prostor nenehnih prehajanj. Njegovi prebivalci so nedopustni in prepovedani. Tu živijo los atravesados: zlobni, perverzni, queerovski, nadležni, bastardi, mulati, mešanci, napol mrtvi: skratka tisti, ki prestopajo, ignorirajo ali se soočajo z mejami 'normalnosti'«. Prav tam, str. 3, moj prevod.
[56] Empatični izraz »zavest mestice« (la conciencia de la mestiza) v tej poetičnozgodovinski študiji nagovarja bolečino in trpljenje mejnih subjektov, ki proces izključevanja občutijo na lastni koži. Občutek, da živijo med kulturami, jeziki in kraji, ne da bi jim pripadali, v teorizaciji Glorie Anzaldúe vključuje zavest o latentni moči ali možnosti, da »mestice« svojo identiteto izrazijo opozicionalno. Prav tam, str. 99123, moj prevod.
[57] Segura, Denise A. in Zavella, Patricia (ur.), Women and Migration in the U.S.-Mexico-Borderlands: A Reader, Duke University Press, Durham 2007. »Ko dejavnost žensk preseže geopolitične meje, govoriva o »subjektivni čeznacionalnosti« (subjective transnationalism). Gre za »cel spekter dejavnosti in zavest, da delovanje v okviru in izven mednarodnih meja pogojuje materialna in diskurzivna moč. V globalnem svetu je zaradi spreminjanja rasno in etnično določenih meja, pa tudi spolnih prehajanj [gendered transitions], konstrukcija identitete deteritorializirana, zato je koncept subjektivne čeznacionalnosti tudi premislek o izkušnji »doma«, ki ni omejen na eno samo geografsko lokacijo; premislek o občutku, da nisi ne od »tu« ne od »tam«. Prav tam, str. 3, moj prevod.
[58] »A Critical Cartography of Feminist Post-postmodernism«, str. 174, moj prevod.
[59] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 480, moj prevod.
[60] Prav tam, moj prevod.
[61] Prav tam, str. 477, moj prevod.
[62] Prim. »Traveling Feminist Thought«, str. 809832.
[63] »Feminist Cross-Mainstreaming within 'East–West' Mapping«, str. 480, moj prevod.
[64] »Traveling Feminist Thought«, str. 810, moj prevod.
[65] Imaginarij Balkana, str. 107.
[66] »Na očeh zahoda«, str. 149.
[67] Jelena Batinić, »Feminism, Nationalism, and War: The 'Yugoslav Case' in Feminist Texts«, Journal of International Women's Studies, Bridgewater, l. 3, št. 1 (nov. 2001), str. 18, moj prevod.
[68] Nav. prav tam, str. 16, moj prevod.
[69] Prav tam, str. 1, moj prevod.
[70] Edward W. Said, »Potujoča teorija«, v: Edward W. Said, Oblasti povedati resnico, /*cf., Ljubljana 2005, str. 117.
[71] Benedict Anderson, Under Three Flags: Anarchism and the Anti-Colonial Imagination, Verso, London/New York 2007. Študijo je Anderson metodološko opredelil kot »skico« z arbitrarnim začetkom in koncem, čeprav je delo zgleden primer natančnega raziskovalnega dela, potrebnega, da bi idejam lahko sledili na njihovih nepredvidljivih poteh. Andersonova »skica« spremlja intelektualna razmerja, izmenjave in posredovanja idej ter koordinacijo akcij, ki je potekala med filipinskimi anarhisti in evropsko literarno ter politično avantgardo v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja. Opre se na dve metodi: »zgodovinsko gledano druga je Eisensteinova montaža, medtem ko prva izhaja iz feljtonskega romana (roman-feuilleton), tehnike, kateri sta pot utirala Charles Dickens in Eugene Sue. Bralko prosim, naj si zamisli, kako bere črnobeli film ali roman manqué, katerega zaključki se izmikajo pisateljevemu utrujenemu obzorju (…). Zato ima knjiga arbitraren začetek in arbitraren finis, za katerega se mi ne zdi izvedljiv noben zaključek«. Prav tam, moj prevod, str. 5.  
[72] »Potujoča teorija«, str. 128.
[73] »Traveling Feminist Thought«, str. 825, moj prevod.
[74] Prav tam, moj prevod.
[75] Mary Louise Pratt, Imperial Eyes: Travel Writing and Transculturation, London/New York, Routledge 1992, str. 6, moj prevod.
[76] Janice McLaughlin, Feminist Social and Political Theory: Contemporary Debates and Dialogues, Palgrave MacMillan, New York 2003, str. 74, moj prevod.