14. dec. 2012

Oddaja Sektor Ž: Feministke vstanite!


Drage feministke, dragi feministi!

V decemberski ediciji Sektorja Ž bomo najprej poslušale intervju z ameriško avantgardno filmarko Barbaro Hammer, ki je v  decembru gostovala na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma  v Ljubljani, ter poročilu udeleženke Maje z njene ustvarjalne  delavnice, kar je pripravila Teja O. Prisluhnile bomo tudi  posnetku predstavitve švedske inciative Doris film, ki je pred  kratkim potekala na feminističnem festivalu BeFem v Beogradu. V zadnjem delu oddaje se bo Ida H. v živo vključila v delavnico za dame PyLadies oziroma festival programiranja v programu Phyton. Z organizatorko Bojano Mandić, mentorico Lynn Root in udeleženko Heleno Kos se bomo pogovarjale o učinkih in namenu odprtokodnih izobraževalnih pobud. Dogodek organizira inciativa Croatia Girl Geek Dinners.

V živo v soboto, 15. decembra 2012, ob 12.00 na Radiu Študent, kasneje na tej povezavi

9. dec. 2012

"Ogologlavljenje" na enovečerni razstavi Trda dejstva


4. vaje iz Trdih dejstev: Priprava enovečerne razstave in otvoritev

Torek, 11. 12. 2012 od 18. do 20. ure priprava razstave Trda dejstva, 
ob 20. uri javna otvoritev in zakuska

Ljudmila, Rimska 8 (II. nadstropje), Ljubljana

Po treh torkovih vajah, številnih prinesenih predmetih in povedanih zgodbah, vabimo udeležence Vaj iz trdih dejstev in zainteresirano občinstvo, da se nam pridružijo pri postavitvi razstave. Skupaj bomo zasnovali postavitev in razmišljali o načinih, kako opremiti in razstaviti tako raznolike predmete in izpostaviti njihov pomen za lastnika.

S seboj prinesite predmete, zavoljo omejenega časa pa vnaprej pripravite podatke in zgodbo predmeta, ki ga boste razstavili. Po otvoritvi in zakuski boste predmete odnesli domov. Razstava bo trajala le en večer! Na razstavi bomo predstavili tudi dognanja z vaj, na katerih smo se lastniki predmetov pogovarjali z gosti Nemanjo Cvijanovićem, Juanom de Nievesom, Jako Prijateljem, Janjo Žagar in Marijanom Rupertom. Vaje bosta vodila Alenka Pirman in Jani Pirnat.

Srčno vabljeni!
Društvo za domače raziskave

*

Ogologlavljenje, policijska kapa, 2011

Čeprav je državna last drugo ime za javno last (in s tem last vseh ljudi, ki živijo in garajo v neki državi), državni interesi se zdaleč ne odgovarjajo interesom ljudi. O tem se lahko prepričamo na vsakem protestu, na katerem se namesto za ponižno postopanje pred "vrati postave" odločimo za vstop brez trkanja.
















Foto: Tomi Lombar / Delo

Delavci Prenove so po petnajstih mesecih čakanja na plače in devetih dneh gladovnega stavkanja 9. marca 2011 od vladnega pogajalca Miloša Pavlice (minister Ivan Svetlik zanje ni imel časa) zahtevali zagotovilo, da jim bo delodajalec Zoran Perkovič izplačal plače, medtem ko je predstavnik Nevidnih delavcev sveta od predstavnika pravne države zahteval, naj - če res niso sposobni izvajati nadzora nad delodajalci, ki kršijo zakonodajo - prevzamejo vsaj njihove finančne obveznosti do delavcev.

Ker so stavkajoči delavci ostali brez zagotovil in še naprej zmrzovali pred ministrstvom, so se skupaj s podporniki odločili za vstop v ogrevano preddverje. Prostore je pred našimi zahtevami - pravica do dostojnega življenja in dela, upoštevanje zakonodaje in izplačilo plač - branila policija. Tako kot delavcem še nikoli v zgodovini kapitalizma nobena pravica ni bila podarjena, tudi delavci Prenove na ministrstvu torej niso "dobili sobe",* ampak s(m)o si jo morali izborili.

Medtem ko smo pritiskali na vrata, je iz prve bojne linije pred moje noge priletela policijska kapa. Stlačila sem jo v nahrbtnik in jo vzela domov v spomin na simbolno "ogologlavljenje" represivnega organa, ki ga je v tistem primeru predstavljala policistko z drobno glavo in napudranim čelom, o čemer priča notranji obroč razstavljenega artefakta. Da je šlo za policistko, je med pripravami na razstavo potrdil tudi aktivist, ki ji je kapo zbil z glave. Ko je izvedel, da je kapa pristala v mojih rokah, je dodal, da bi jo raje imel v svoji lasti, saj ima za dogodek večjo zasluge od mene. Kazalo je torej, da se bo policijska kapa iz spominka spremenila v trofejo, ker pa aktivist ni prišel na dogovorjeni sestanek, kjer bi se z menoj in ekipo Trdih dejstev pogovoril o tem, komu kapa dejansko pripada, smo sklenili, da jo prepustimo vam, obiskovalcem razstave, in tako dejansko postavimo enačaj med državno in javno lastnino.

*Nejc Gole: "Stavkajoči delavci so dobili sobo", Delo, 9. marec 2011
http://www.delo.si/gospodarstvo/stavkajoci-delavci-so-dobili-sobo.html  


*

Ko so 29. marca 2013 Trda dejstva gostovala na Reki (HR), je v Novem listu izšel oglas za Sajam neobaveznih povijesti, ki je vključeval zgodbo o policijski kapi. Prispeval jo je Mišo Cvijanović, upokojeni novinar in oče Nemanje Cvijanovića, umetnika, ki je organiziral reški del Trdih dejstev.



Video "Prerivanje na ministrstvu za delo", 24ur.com, 9. marec 2011
http://www.24ur.com/novice/slovenija/deveti-dan-gladovne-stavke-pred-stavbo-ministrstva.html

Na reškem sejmu je fotoreporter Davor Žunić zbral še nekaj zgodb:
http://www.cropix.hr/index.php?menuid=gallery_cropix&gid=30046

V branje priporočam tudi naslednje, dobesedno trdo dejstvo: Granitna kocka je postala hladno orožje, darilo, spominek, zbirateljski predmet ... Postala je simbol upora in prispodoba krize parlamentarne demokracije: http://hardfactsblog.wordpress.com/2012/12/09/granitna-kocka/

Več o trdih dejstvih: http://hardfactsblog.wordpress.com/

Potrebujete pojasnila, ste radovedni? Pišite nam na info@ddr.si ali po pošti na naslov Šarhova 34, 1000 Ljubljana (Društvo za domače raziskave).


Vaje iz trdih dejstev je podprl Direktorat za ustvarjalnost, Ministrstvo za izobraževanja, znanost, kulturo in šport RS, udeležbo gostov iz tujine pa je omogočila European Cultural Foundation. Izvedbo Vaj nam je omogočila Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, prijazno pa nam je pomagala tudi Petra Varl (B&B).

1. dec. 2012

Import - Export - Transport: Queer Theory, Queer Critique and Activism in Motion



IMPORT – EXPORT – TRANSPORT 
Queer Theory, Queer Critique and Activism in Motion 
Edited by Sushila Mesquita, Maria Katharina Wiedlack and Katrin Lasthofer
Zaglossus, 2012

Softcover, 352 pages
ISBN 978-3-9502922-9-9
EUR 24,95


Contents and Introduction (PDF).

The anthology includes the revised version of my essay Queer Trouble in Ljubljana.



Twenty years after the emergence of “queer” as a political concept, the contributions to this anthology discuss the radical potential of queer theory and activism within different spatial, cultural, and socio-political contexts. Both the term “queer” as well as initial concepts of queer critique are not only closely connected to the English language but also to the Anglo-American socio-political context. Nevertheless, queer has traveled a lot since its emergence in the 1990s. Therefore, this collection explores how and for what purposes the term “queer” is and has been appropriated within different settings and locations, such as academia, activism, and popular culture. The volume opens up a space for trans-regional, intersectional, trans-disciplinary, and genre-transgressing exchanges about queer theory, queer critique, and queer activism.

The anthology is a collection of interdisciplinary articles, essays, and artwork by: Bini Adamczak and Mike Laufenberg; Sanja Milutinović Bojanić; Petra Sußner; Erzsébet Barát; Ivana Pražić; Robert Kulpa, Joanna Mizielińska, and Agata Stasińska; Cornelia Möser; Vendula (Esteban) Wiesnerová; Tea Hvala; Sanja Kajinić; Hongwei Bao; Nicole Alecu de Flers; Leopold Lippert; Kateřina Kolářová; Jack Halberstam; Hanna Hacker; Johanna Schaffer (with/out Vlatka Frketić); Marty Huber; Persson Perry Baumgartinger and Anthony Clair Wagner.

28. nov. 2012

HAIP 2012: Lightning talks / Kratke predstavitve

* English version below

HAIP je bienalni festival, posvečen intermedijskim umetnostim in najnovejšim komunikacijskim tehnologijam, ki se je pričel leta 2004 na pobudo Multimedijskega centra Kiberpipa (Zavod K6/4) v Ljubljani.

Letošnji festival bo Kiberpipo spremenil v delujoči prototip nove javne knjižnice, namenjene uporabnikom, ki so že globoko v digitalni sferi. Ta bo med 28. in 30. novembrom letos v svoje prostore privabil samo smetano trenutne hekerske, umetniške, medijske ter družbeno aktivistične svetovne klike. Skupaj z njimi bomo hekaliprogramsko in strojno opremo v orodja deljenja svetovnega znanja. Dogajanje se bo vrtelo okoli skenerja knjig – „naredi sam“ mašine, ki nam jo je prišel sestavit sam Voja Antonič, mecen sodobne računalniške discipline. Poleg tega bodo tu Reading grupe (bralni krožki) – skupinska branja knjig ter prirejanje e-bralnikov, namenjenih branju gradiva v zaprtih formatih, za prostoprogramske formate. Vse tri dni si lahko obetamo tudi video-predvajanje filmov na temo bibilotekarstva in lightning talks – inspiracijske nagovore naših fascinantnih gostov.

V četrtek, 29. novembra ob 18.30, se bodo v Kiberpipi (Kersnikova ulica 6, Ljubljana) na kratko predstavili: Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica i njegovi komiteti, Centar za Radničke Studije in Delavsko-pankerska univerza.

Ljudmila: Knjižni šprint  
Ljudmilo bo predstavila Tea Hvala, so-urednica knjižnega šprinta, ki ga je razširjena ekipa Ljudmile skupaj z obiskovalci izvedla v galeriji Škuc med razstavo Za živ(al)ce v realnem času.

Knjižni šprint je večdnevni družabni dogodek. Udeleženci šprinta napišejo, uredijo, lektorirajo, oblikujejo in izdajo spletno ali tiskano verzijo knjige z brezplačno in odprtokodno spletno platformo Booktype, ki omogoča skupinsko urejanje, pisanje in produkcijo knjig v formatih za tisk na zahtevo in e-knjig za skoraj vse bralnike. Ljudmila se je odločila, da v Ljubljani oblikuje skupnost, ki bo aktivno uporabljala orodje Booktype in razvijala njegove možnosti rabe.
Povezava do spletne verzije kataloga:
Videoposnetek kratkih predstavitev v Kiberpipi (29. november 2012)


Video from Lightning talks in Kiberpipa (Nov. 29th 2012)

Guests: Ljudmila, Behemot, Library under the canopy (Knjižnica pod krošnjami), Tribuna, Post-media lab, Ignorant Schoolmaster and His Committees (Učitelj neznalica i njegovi komiteti), Centre for Labour Studies (Centar za radničke studije), Worker Punkers University (Delavsko punkerska univerza). Moderated by Marcell Mars.

At first and in a few words, all involved represented their working background. Guests came from different countries and professional fields, more precisely from Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod Krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica, DPU and Centar za Radničke Studije. The goal of lightning talk was to present to the public all sorts of initiatives involving books, internet and publishing from technical, political and social aspect. All presented realize the new role of book in a digital age which has shifted from a traditional, printed media into its digital form. Books and libraries as we once knew are changing. With it we have to find answers to the questions about book's (digital) formation, distribution, writing, publishing etc., not to mention the role of internet.

Lightning talk took place during Festival HAIP 2012: Digital Library
(cc) 2012 Multimedijski center Kiberpipa, Zavod K6/4, Ljubljana
http://2012.haip.cc

21. nov. 2012

Interviews from the Sarajevo edition of Living Archive


In September, the curatorial collective Living Archive invited me to Sarajevo to record some interviews with the guests of the third edition of Bring In Take Out - Living Archive, an initiative that provides space for discussion and exchange to feminist artists, theoreticians and activists.

At the first edition in Zagreb (in October 2011), I was jumping between two events, and unable to really focus on either one of them: the REDacting Transyugoslav Feminisms: Women's Heritage Revisited conference and Living Archive, dedicated to relational politics between feminism and contemporary art in the (post)Yugoslav space. At the second edition, I had even less time and the only reason I could experience, for example, Margareta Kern's excellent exhibition GUESTures in Kapelica gallery, dedicated to women migrant workers (from Yugoslavia) who worked in Germany, was because I was looking after it a day after the 13th Red Dawns festival was finished.

Finally, at the third edition in Sarajevo, I had the opportunity to attend several highly articulate lectures and artist talks, and participate in most passionate discussions, most of which have been recorded and published on Living Archives website (videos). The third edition was dedicated to feminist articulation of public space within the common field of art, theory and practice. It took place in the Sarajevo University Campus, next to the recycled kiosk and new playground for kids, both arranged by volunteers who responded to Armina Pilav's and Danijela Duganćić Živanović's call for collaboration. 

I recorded audio interviews with the poet and musician Andreja Dugandžić, theoretician and writer Belma Bećirbašić (recorded together with journalist Elvira Jahić), architect and activist Armina Pilav, illustrator and graphic designer Ana Baraga and two members of Mostar's Abart collective (Anja Bogojević and Amila Puzić). The interviews can be heard below (or here). The one with Ana Baraga is in English, the rest are in Bosnian.

Andreja Dugandžić


Belma Bećirbašić




Armina Pilav


Sound editing by Jure Gruden.

Ana Baraga


Abart (Anja Bogojević, Amila Puzić)


17. nov. 2012

Oddaja Sektor Ž: Združene sestre za socialno državo!


V tokratni oddaji Sektor Ž bomo vse, ki sedijo za domačimi sprejemniki, in tiste, ki radio poslušajo v avtu poslale na Kongresni trg na demonstracije za socialno državo in jih povabile k posluhu podcasta, ki bo dostopen na spletni strani RŠ.

V oddaji se bo Teja Oblak najprej vključila v živo iz demonstracij s predstavnicami Lezbično-feministične univerze in predstavnicami festivala Rdeče zore. V nadaljevanju se bo ob ljubljanskem filmskem festivalu Ida Hiršenfelder pogovarjala z domačimi režiserkami. Nazadnje pa bomo prisluhnile okrogli mizi Sisters, Unite! s festivala rampenfieber na Dunaju, kjer je bila septembra letos Tea Hvala.

Sobota, 17. november 2012 ob 12.00 na Radio Študent

Izjava Rdečih zor ob protestih 17. novembra 2012

Feministični in queerovski festival RDEČE ZORE
se skupaj z Lezbično-feministično univerzo (LFU)
pridružuje avtonomemu antikapitalističnemu bloku
ob delavskih demonstracijah 17. novembra 2012 v Ljubljani.

ZA reinvencijo družbenega sistema!
ZA enakost in redistribucijo bogastva!
ZA žensko kulturo in umetnost!
PROTI kriminalizaciji samohranilk in starejših.
PROTI neplačanemu reproduktivnem delu žensk.
PROTI redomestifikaciji in reseksualizaciji žensk.

PROTI neoliberalističnemu zatiranju.
V horizontalo!


Izjava Rdečih zor je v obliki intervjuja. Spraševala je Teja Oblak, članica LFU in novinarka feministične oddaje Sektor Ž. Javljanje z demonstracij in izjavo lahko slišite na posnetku oddaje na spletni strani Radia Študent (89.3).
 
Kakšne posledice ima zategovanje pasov na ženske, med njimi na lezbijke in queer osebe?
Kot vedno v časih kriz najbolj nastradajo ženske in marginalizirane seksualne in ostale manjšine. Ženske so vedno bolj potisnjene v zasebno sfero, že tako dobijo manj denarja za isto delo kot moški, vedno bolj se poudarja pomen reproduktivne vloge in neplačanega gospodinjskega dela, manjšinam pa je dodeljena vloga grešnih kozlov in dežurnih krivcev za nastalo situacijo. Kaj je že izjavil neki poslanec: da so kvote nepotrebne, ker če ženska ne uspe priti na vodilno mesto ali v parlament, je »pač« nesposobna, »pač« sama sebi kriva. In lepo izbrisal dejstvo, da na žalost kvalifikacije nikoli niso dovolj same po sebi. Zakaj morajo pri nas ženske, ki želijo uspeti, praviloma imeti boljšo izobrazbo in pokazati boljše rezultate kakor moški? Zakaj morajo lezbijke na delovnem mestu prikrivati, da so lezbijke?

Da bi služabniki kapitala v parlamentu uveljavili svoje – to pa je dokončno razrušenje socialne države in izguba načel, na katerih stoji: enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti – morajo spreti ljudi med sabo, kar je najlažje doseči tako, da za krizo okrivijo ekonomsko najšibkejše ljudi, najrevnejše celo kriminalizirajo in jih postavijo v vlogo goljufov. Tu se znajdemo migrantski delavci in delavke, skrbniške delavke, samohranilke in hranilci, starejše delavke, ženske, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo delati, in med vsemi njimi še posebej lezbijke in geji in vsi drugi poleg / med in pod diktatom heteronormativnosti, tujci vseh polti, študentje in gotovo še kdo, ki ne more preživljati sebe, kaj šele drugih. Država bi morala biti servis za ljudi in ne obratno! Država je od ljudi, ne od trenutne koalicije, in v njej živi veliko ljudi, ki nimajo niti državljanskih pravic ali pa so jim bile odvzete tako kot Izbrisanim.

Kakšna je tvoja zgodba? Kako kriza in zategovanje pasov vplivata nate osebno?
Prihajam iz kulturne "scene", zaposlena sem v galeriji. To je nevladna organizacija, ki podporo od države in mesta dobiva prek razpisov. Že tako z svojo univerzitetno izobrazbo dobivam minimalno polovično plačo, vsako leto znova pa vlada panika, saj ni jasno ali bomo zmogli ohraniti delovna mesta (na katerih tako že gremo preko svojih mej, da sploh kaj funkcionira) glede na to, da je denarja namenjenega kulturi vedno manj. Kulturi v zvezi z ženskami pa še manj. Najhujše pa je, da jaz nikakor nisem na najslabšem, obstaja malo morje še bolj izobraženega in izkušenega kadra, ki mora delati prek pogodbe ali na študentske napotnice in za mizerno plačilo.

Kako se ti zdi, da bi lahko stavkala kot prekerka ali kot nevidna delavka?
'Prekerka' je negativen koncept, nanaša se na to, da smo ženske žrtve sistema. Nočemo biti žrtve, a za te demonstracije smo bolj vidne, če stavkamo kot prekerke in jasno povemo, da to nočemo biti.

Stavkam tako, da počivam. V horizontalo! (Kakorkoli stavkam in se upiram, se upiram kot prekerka: sem pogodbena delavka, ki ji pogodbe podaljšujejo iz meseca v mesec, od marca 2012 naprej, po omejitvi avtorskega dela v javnih inštitucijah, pa zopet delam na študentske napotnice – ena od tistih fantomskih študentk, ki »študira« filozofijo zato, da bi lahko jedla. Ker sem utrujena od dela, pravim: v horizontalo ... In ko se naspim, se ne počutim kot žrtev sistema:)

Kakšno je danes vaše sporočilo javnosti in vladajočim strukturam?
Država bi morala biti servis za svoje državljane in tiste v stiski, ki potrebujejo podporo, in ne obratno! Saj državljani in državljanke tvorimo državo in ne trenutna vladna koalicija. Ženske in vse queerovke in queerovci sigurno predstavljamo vsaj 50 % prebivalstva sveta in imamo pravico sodelovati pri izgradnji te naše polovice sveta. T. i. neoliberarni kapitalizem, v katerem živimo, je v bistvu patriarharhalni sistem, temelječ na hegemonični moškosti in negativnem izražanju spolnosti, ki ne zatira le ženskosti in druge oblike moškosti, ampak je tudi odgovoren za revščino, družbeno alienacijo (odtujevanje) in razne drogam podobne odvisnosti (konzumacija). Poleg tega ženske ta sistem poblagovlja in objektivira.

Zakaj ste se Rdeče zore in LFU pridružile avtonomnemu antikapitalističnemu bloku in ne sindikatom?
Ker se znamo samoorganizirati. In ker ne zastopamo samo lastnih partikularnih interesov, temveč gledamo širše od spola, ker zahtevamo pravičnost in redistribucijo bogastva, a ker so prav tu ženske na udaru, najbolj izpostavljene revščini, moramo gledati skozi spol, telo, seksualnost – in od tukaj razmišljamo, kako zmanjšati svojo odvisnost od trga. Ena od taktik preverjeno deluje: povežeš se z ljudmi, ki se borijo za iste sanje, tudi za sanje o boljšem življenju za vse, ne zgolj za peščico bogatih, ne samo za moške, ne samo za mlade in lepe ljudi z državljanstvom. Ali pa zgolj zato, da v Ljubljani skupaj narediš feministični festival!

In ker sindikati pri nas ne zastopajo skoraj nikogar od zgoraj naštetih ljudi – nočejo se pečati s pogodbenim delom, kaj šele s tujci, razen če nanje ne pritisne – in z njimi seveda sodeluje – aktivistična skupina kot so to storili migrantski delavci iz BiH v navezi z Nevidnimi delavci sveta iz Socialnega centra Rog. Do vprašanja, kako se lahko (samo)organizirajo migrantske delavke, ki so drugače kot gradbeni delavci ločene ena od druge, ker delajo v zasebnih gospodinjstvih plačnikov ali v nočnih klubih kot spremljevalke in plesalke, pri nas sploh še nismo prišli. Pravim samoorganizirajo, ker bodo samo s pritiski na sindikate in pogajanji lahko dobile njihovo podporo. Tako govorijo tudi primeri iz tujine - a samo iz tistih držav, kjer pravna država deluje. Pri nas ji ne gre najbolje.

In ker skupaj z anarhisti pravimo: Če ne moremo živeti, ne bomo delali! Iz njihove izjave: "Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela. (...) Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.(...)Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu."

Ali si članica sindikata in kakšna je tvoja izkušnja članstva/delovanja v njem?
Nisem - nikogar ni, ki bi me lahko zastopal, ne na sindikalni ravni.

Ali in zakaj se vam zdi pomembno, da se feministično, lezbično in queer gibanje poveže z delavskim gibanjem? Na kakšen način?
Seveda, vladajoči razred pozablja, da se nas veliko hitro približuje robu revščine ali pa smo že tam. Skupaj smo lahko močnejši, a samo, če je med nami mogoče sodelovanje, ki ni na račun šibkejšega, sicer ne. Glede na življenjske pogoje med nami res ni veliko razlik: vsi smo prekerci, živimo in delamo v negotovih razmerah glede zaposlitve, rednih prihodkov, ob tem pa kar naprej poslušamo puhlice o pozitivnosti fleksibilnega dela in delovnih razmerij. Vprašanje je le, za koga je to pozitivno - za zaposlene in njihove družine že ne.

Poleg tega mladim jemljejo pravico do izobrazbe, saj imajo neizobraženi manj možnosti in priložnosti za upor, sploh pa če delajo non-stop za majhne denarje in vmes lahko samo še počivajo ali pa zbirajo denar za samoplačniški obisk pri specialistu, ki ga nujno potrebujejo, javno zdravstvo pa zaradi podpore lakomnim zavarovalnicam za njih ne funkcionira pravočasno. Vsem nam vedno bolj primanjkuje pravica do dostojnega življenja s socialnimi pravicami – tudi do zdravstvene oskrbe.

Kar se dogaja danes, je feminizacija dela, katere del smo ženske od nekdaj bile. Revščina se je od nekdaj povezovala z ženskostjo. Za konec pa še to: Trdimo, da je osebno in seksualno enako politično in ekonomsko.

27. okt. 2012

Publishing Class III: How to Live Together

Stills from Fassbinder's film The Bitter Tears of Petra von Kant (1972) 


Publishing Class III: How to Live Together
November 1st-2nd with guests Christian Nyampeta and Tea Hvala

Publishing Class is an experimental curriculum with public events organized as commissioned by the Dutch Art Institute/ArtEZ Master of Fine Arts in Arnhem. Now in its third phase, Publishing Class III takes inspiration from Roland Barthes' How to Live Together and focuses on writing as a tool for critical publishing and as a conduit of community. Traversing the realms of art and life, the class will locate speculative thinking and artistic writing at the heart of art publishing. The core task of the Class is to:

"Imagine a room (drawing from your concerns and vision) in the scope of your practice. Use this room to discern a speculative method and a mode for producing a theory around the question of living together."

Through monthly DAI week seminars with guest artists as well as occasional "practical" workshops for publishing, Publishing Class III will develop and publish one book. The book will share the "theoretical" - or counter - the theoretical outcomes of the participating students and invited guests. The book will also be developed in collaboration with Werkplaats Typografie as in the previous year of Publishing Class.

For its first gathering, Publishing Class III will be joined by artist Christian Nyampeta, whose long-term research trajectory on the same question inspired the third phase of Publishing Class very much. Writer Tea Hvala will workshop the question "How to conduct collective writing scenarios?"

More at the Dutch Art Institute webpage.

24. okt. 2012

Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship

 


















Elke Zobl, Ricarda Drüeke (eds.)
Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship

[transcript], 2012
ISBN 978-3-8376-2157-0

While feminists have long recognised the importance of self-managed, alternative media to transport their messages, to challenge the status quo, and to spin novel social processes, this topic has been an under-researched area. Hence, this book explores the processes of women's and feminist media production in the context of participatory spaces, technology, and cultural citizenship. The collection is composed of theoretical analyses and critical case studies. It highlights contemporary alternative feminist media in general as well as blogs, zines, culture jamming, and street art.

It features my essay Streetwise Politics: Feminist and Lesbian Grassroots Activism in Ljubljana as well as works by Rosa Reitsamer, Jenny Gunnarsson Payne, Brigitte Geiger, Margit Hauser, Red Chidgey, Verena Kuni, Stefanie Grünangerl and many others.

For details, check the Table of Contents and Foreword (PDF).

16. okt. 2012

Oddaja Sektor Ž: Feminizmi za vsakdanjo rabo

Ekipi Sektorja Ž se pridružuje kulturologinja Mirna Berberović s prispevkom o okrogli mizi Feminizem, izobraževanje in umetnost, ki je potekala na letošnjem Mestu žensk, in komentarjem pogovorne oddaje Panoptikum na temo Feminizmi današnjega časa (TV SLO, 11.10.2012).  Tea Hvala bo predvajala intervju z Belmo Bećirbašić, pisateljico, novinarko in teoretičarko, ki je v študiji Tijelo, ženskost i moć (2011) analizirala najpogostejše vpise patriarhalnega diskurza v žensko telo v povojni Bosni in Hercegovini.

Vabljene, vabljeni k poslušanju v soboto, 20. oktobra 2012, ob 12.00 na Radiu Študent. Na povezavi je dostopen tudi arhivski posnetek celotne oddaje.

15. okt. 2012

Intervju z Marto Gregorčič

"Ne le v šolskem sistemu, tudi sicer smo se tako zašolali, tako poneumili, da vztrajamo v položaju žrtve, ki čaka na alternativo, ki naj bi padla z neba. Kot da ne vemo, da je edina alternativa v povezovanju, sodelovanju, organiziranju," pravi Marta Gregorčič, vodja Urbanih brazd, v novi številki revije Življenje na dotik.

V intervjuju Raziskujemo načine, kako zadovoljevati lastne potrebe in biti čim manj odvisen od države sva se pogovarjali o avtonomiji, sodelovanju, zašolani Sloveniji in podpori migrantskim delavcem in Romom v Mariboru.

 Revija je brezplačna, na voljo je v tiskani obliki in na ISSUU-ju (spodaj).

5. sep. 2012

Panel discussion Sisters Unite!













Sisters* Unite! 

A discussion about queer_feminist political activism at Rampenfieber Festival
Friday, September 21st 2012, at 17.00, Fluc, Praterstern 5, Vienna


Nighttime is the right time for conspiracies with the feminist terrorist?! (Luise Pop)

Femen and Pussy Riot - feminist activism was hardly ever as present in the media as it is today. And hardly ever as actually those actions challenge the established political systems and bring topics such as sex work, sexism, or the right to freedom of expression to the general public. But Femen and Pussy Riot are just the tip of the queer_feminist iceberg, everywhere arise and exist feminist networks, platforms, forums, festivals, fanzines and radio shows. But many of these initiatives are only known by few, the flow of information rarely fails solely to language barriers …

With this panel we want to bring queer_feminist activists from different contexts, networks and locations together to talk about shared and different issues, approaches and practices as well as specific forms of action in relation to their individual/common political intentions. What is the role of national /regional contexts? What about the (international) exchange and what can we learn from each other?

Panel members:
Zosia Hołubowska (anthropologist, queer and anarchist activist; Copenhagen, Denmark)
Martyna Hormańska (musician, vegan and queer feminist; Wrocław, Poland)
Tea Hvala (feminist writer and organiser; Ljubljana, Slovenia)
Dorottya Karsay (queer and anti-racist activist; Budapest, Hungary)
Marissa Lôbo (migrant black activist and artist; Vienna, Linz, Austria and Brazil)
Zhenja (Kyiv, Ukraine)
Moderation / chair: Sushila Mesquita (activist, musician, researcher; Vienna, Austria)

Panelists' biographies.
Festival program (booklet in PDF).

21. avg. 2012

Oddaja Sektor Ž - 25. avgusta ob 12:00 na Radiu Študent

V tokratni oddaji: Tea Hvala bo predstavila Tom Tom, edino revijo na svetu, ki jo bobnarke delajo za bobnarke, Ida Hiršenfelder bo poročala o različnih deviacijah politike enega otroka na Kitajskem in predstavila projekt Science: It's a Girl Thing!. Teja Oblak bo komentirala nedavne napade na pravico do splava v Turčiji in Španiji ter olimpijske igre: prvo zlato slovensko olimpijko in sploh prvo udeleženko londonskih olimpijskih iger iz Savdske Arabije. Sledile bodo napovedi feminističnih dogodkov.

Vabljene, vabljeni k poslušanju v soboto, 25. avgusta, ob 12:00 na Radiu Študent. 

Posnetek oddaje.

21. jul. 2012

Tolpa Bumov: Botanist: III: Doom in Bloom

Sobota, 21. julij 2012, ob 19.00 na Radiu Študent

Tolpa bumov  
Botanist: III: Doom in Bloom (TotalRust, 2012)

Kdor bo na spletu skušal najti Botanistovo fotografijo ali koncertni posnetek, se lahko obriše pod nosom. Našli boste samo fotografije zabrisane postave, ki v čudoviti poletni svetlobi sredi gozda igra bobne in instrument, zaradi katerega njegove melodije zvenijo tako presunljivo in znano: to so cimbale oziroma oprekelj.

Besedilo v celoti.

17. jul. 2012

Silvia Federici: Razvrednotenje dela žensk


V novi številki (6-7) revije Življenje na dotik je izšel moj prevod odlomka iz knjige Silvie Federici Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive Accumulation (Autonomedia, 2004) o razvrednotenju dela žensk v kapitalizmu. Besedilo spada v tematski sklop o nasilju, ki vključuje še predstavitev umetniškega projekta Nikoli več ne bom govorila o vojni. Revija je na voljo v tiskani (brezplačni) obliki in na ISSUU-ju (spodaj). 


8. jul. 2012

Togi nasmehi




Pred dvema letoma sem na bolšjem trgu kupila zbornik, izdan ob 35-letnici ustanovitve delovne organizacije Iskra Kranj. Kot se pogosto zgodi priložnostnim izdajateljem, so knjigo pozabili opremiti z letnico izida, a kljub temu ni bilo težko uganiti, da je zbornik iz socialističnih časov. Skromna naslovnica, jezik samoupravljanja, zrnate fotografije – vse je dišalo po starem. Najdlje sem strmela v fotografije delovnih kolektivov. Bilo jih je na desetine in na vsaki je pod neonsko svetlobo togo pozirala skupina dvajsetih, tridesetih delavcev, oblečenih v delovne halje. Z gmoto svojih teles so zakrivali pogled na tekoči trak v ozadju velike hale. 

Opomnili so me, da že dolgo nisem videla skupinske fotografije z dela. V dnevnem časopisju jih preverjeno ni. Na straneh, posvečenih karieri in zaposlovanju, dandanes pozirajo samostojni podjetniki, najraje taki, ki so začeli iz nič ali ustvarili novo tržno nišo. Teamsko delo zastopajo fotografije treh ali štirih ljudi, ki sedijo ob prenosniku in se sladko smehljajo. Oblečeni so poslovno: nobenih modrih halj, nobenih delavskih čevljev. In nihče ni starejši od trideset let. Pomislila sem, da tudi sama nimam nobene gasilske fotografije z delovnega mesta, čeprav sem jih zamenjala že veliko – če je izraz delovno mesto sploh primeren za kratkoročna projektna dela, ki so plačana na študentsko napotnico ali avtorsko pogodbo.

To, da so fotografije delovnih kolektivov zamenjale podobe projektnih ekip, me v resnici ne bi smelo čuditi. S kom se boš slikal, če si pogodbeni delavec in službe (tudi ta beseda se ne zdi primerna) menjaš kot po tekočem traku? S kom, če se tvoji sodelavci ves čas menjajo? In s kom, če delaš na domu plačnika ali kar v svoji sobi? Kadar ne delam sama, skačem med projekti, ki so običajno tako intenzivni, da ni časa za neformalno druženje s sodelavci, če pa mi ga kaj ostane, ga niti nočem preživeti z njimi. Zanimivi so, a pri vsakem projektu se sprašujem, zakaj bi spoznavala vedno nove ljudi, ki bodo po zaključenem delu, ko se bo skupina razpustila, zopet odšli po svojih poteh. Če se bomo še kdaj srečali, bodo okoliščine po vsej verjetnosti enako intenzivne. Vprašali bomo drug drugega, kaj je novega, ne da bi poznali predzgodbo, ne da bi vedeli, kaj je bilo starega. Ta površnost, novi začetki, ta tek na mestu – utrujajo.

Z Iskrinim zbornikom v rokah sem si skušala predstavljati fotografijo, ki bi zajela moje delovne izkušnje. Ko se mi je prikazala pred očmi, sem zagledala popolno fleksibilno delavko. Na njej sem bila sama, sedela sem za računalnikom, ki vred s prenosnim telefonom in staromodno papirnato beležko predstavlja mojo mobilno pisarno. Obkrožale so me nerazpoznavne sledi ljudi, ki so hiteli čez kader. Odtisi tistih, ki so se za hip ustavili na klepet, so bili jasnejši, a še vedno so bili videti kakor duhovi iz elektronske pošte, ki so se pomotoma znašli v resničnem prostoru.

Sociolog Richard Sennett pravi, da je za fleksibilne oblike dela, ki so se na zahodu začele uveljavljati v sedemdesetih letih, v postsocialističnih državah pa v začetku devetdesetih, značilna kratkoročna usmerjenost (namesto dolgoročne), spodbujanje tekmovalnosti (namesto solidarnosti) in socialna izključenost (namesto vključenosti). Tam, kjer si ljudje še delijo delovni prostor, so ekipe manjše, občutek skupnosti pa je šibkejši že zaradi nenehnega menjanja delavcev. Za medsebojno zaupanje, lojalnost in trdnejše vezi je pač potreben čas. Dejstvo, da v istem podjetju ali javni instituciji delavci enako delo opravljajo pod različnimi pogoji in za različno plačilo še dodatno zmanjšuje možnost za nastanek kolektivov, ki bi se s skupnimi močmi lažje uprli pritiskom. Ni si težko predstavljati, da je najlažje manipulirati z nepovezanimi delavci, ki vrh vsega tekmujejo med sabo.

Sennett navaja vrsto razlogov, zakaj je izraz kolektiv v menedžerskih priročnikih in praksi zamenjala terminologija (ne pa tudi etika), ki je značilna za skupinske športe, kjer je govora o ekipah, teamih in moštvih. Glavni razlog je seveda ideološki, saj je deklarirana želja po sodelovanju in kooperativnosti zgolj kulisa, za katero se skriva zahteva po rivalstvu. Namesto da bi delavci svoje interese branili pred šefi, se borijo drug proti drugemu. Tudi nadzor nad učinkovitostjo in discipliniranostjo sodelavcev (podobno kot nad lastno pridnostjo) po novem izvajamo kar sami.

Kakšnega sodelavca oziroma soigralca torej zahtevajo fleksibilne delovne ekipe? Pričakujejo človeka z distanco, ki se zaveda, da je delo začasne narave, zato se posveča samo njemu, ne pa tudi sodelavcem, s katerimi bi se kaj hitro lahko zapletel v takšne ali drugačne odnose. Fleksibilen soigralec si ne more privoščiti medosebne naklonjenosti, kaj šele zamer, izdaj ali nevoščljivosti. Ker do vsega in vseh goji ironično distanco, lahko dela s komerkoli in se nemudoma vključi v nov team. Z nasmehom na ustnicah bo prisluhnil in svetoval vsakemu soigralcu, ki se bo držal omenjenih pravil. Med projekti, ekipami in posamezniki se premika kakor med okni na računalniškem ekranu. Ker šteje samo sedanjost, samo vidni rezultati pravkar opravljenega dela, se dober soigralec ne sklicuje na pretekle izkušnje. Če to stori, tvega posmeh: kdor ima izkušnje, je gotovo neprilagodljiv – in star.

Edina veščina, ki jo mora fleksibilen igralec obvladati, je prenosljiva: kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli mora znati igrati v skladu z deklarirano športno etiko. Pri tem mora nositi masko kooperativnosti in masko egalitarnosti, ki naj prikrijeta dejanska razmerja moči med delavci ter njihovo podrejenost šefu. Slednji nič več ne ukazuje, temveč zgolj "usmerja" delovni proces. Če so direktorji nastopali z argumentom moči, vodje projektov in trenerji zdaj trdijo, da "smo vsi v istem čolnu". Ko se čoln začne potapljati, si najbolj cinični med njimi tik preden jo popihajo še drznejo reči, da jih je vihar prizadel v enaki meri kot delavce. Delavec, ki ob tem le letargično skomigne z rameni in si začne iskati novo službo, uteleša ideal fleksibilnosti. Naj ga trenerji še tako upogibajo, vedno se bo pobral. Takšen delavec je igralec v gledališkem, ne v športnem pomenu besede. Nosi prepričljivo masko, širok nasmeh in - najpomembneje - molči.

Ne vem, s kakšnim izrazjem so utemeljevali delovno disciplino v socializmu, a dejstvo je, da je dolgoročna zaposlitev zagotavljala visoko raven zaupanja in solidarnosti med delavci, saj jim je nudila varnost in socialno vključenost. Ljudje so bili lahko ponosni na svoje izkušnje, ker je podjetje dobro opravljeno delo nagrajevalo, četudi je človek v višje plačilne razrede napredoval počasi – ali pa sploh ni napredoval. Ker je bil moralni prestiž dela tako velik, so te tvoji bližnji spoštovali ne glede na to, ali si bil s svojim delom sam zadovoljen ali ne. Ker so tvoj čas organizirale institucije, ki so se zdele večne, si v njihov okvir lahko vpel svojo življenjsko zgodbo, ki so jo osmišljala trajna družbena razmerja.

Danes vlogo značajskega preizkusa igra pripravljenost na tveganje. Četudi veš, da so tvoje možnosti, da te bodo izbrali med stotinami kandidatov, ki so se prijavili na isto delovno mesto, zelo majhna, te vsi spodbujajo k temu, da vedno znova poskušaš. Vedno ko sem zavrnila ponudbo za projektno delo, ki je bilo bolj prestižno od dela, ki ga opravljam sicer, a je bilo obljubljeno plačilo zanj manjše in še bolj nezanesljivo, se je našla ta ali ona dobronamerna znanka, ki mi je začudeno rekla: "Lahko bi vsaj poskusila, zaslužiš si več!" Zaman sem ji razlagala, da mi ponujajo mačka v žaklju, da gre za čisto loterijo. Bolj pomembno je bilo, da se "premaknem naprej", pa čeprav bi to pomenilo, da pristajam na slabše pogoje dela. Če se oklepaš dela, ki velja za slabo plačano ali dolgočasno, si skratka dolgočasnež in neumnež, ki si ne želi sprememb in uspeha. Misel, da bi bil nekdo zadovoljen s tem, kar ima, je nesprejemljiva.

Ko sem listala po Iskrinem zborniku, se je bilo zaradi vsega naštetega težko upreti želji po idealiziranju delovnih pogojev v socializmu. Boljšega prostora kot je bolšji trg si za to res ne bi mogla izbrati. Po kaj hodim tja, če ne po obliže za nostalgijo? No, nekoliko težje je bilo romantizirati ceno, ki so jo delavci v državnem socializmu morali plačati za dolgoročno varnost: Sennett trdi, da je bilo v ta namen treba žrtvovati bodisi svobodo bodisi individualnost; da je bil "železni oklep" velikih, zapletenih in rigidnih institucij obenem ječa in dom.

Delavci na skupinskih fotografijah so res delovali uniformno in togo. Sprva sem videla samo gmoto teles, oropano individualnosti in intimnosti. Ko sem ju začela iskati, sem ju seveda našla. Najprej sem opazila delavki na fotografiji iz predilnice (do druge svetovne vojne je bila Iskra tekstilna tovarna, ki je zaposlovala povečini ženske). Očitno sta si bili blizu: sproščeno sedita na tleh in se naslanjata druga na drugo. Neko drugo fotografijo z istega oddelka diagonalno preči dolg pogled. Delavki na skrajnih koncih skupine si molče izmenjujeta skrivnost, ki draži. Na fotografiji iz sukalnice so me presenetile punce s protopankovskimi frizurami. V fotografa zrejo tako ponosno in jezno, da sem odmaknila oči. Na fotografiji z vsaj petdesetimi ljudmi izstopa ženska v prvi vrsti. S prstom kaže na resnobnega moškega ob sebi in se porogljivo smeji. Na neki drugi fotografiji je opazna razlika med ženskami, ki sedijo stisnjenih nog, z rokami, sklenjenimi v naročju, in delavko, ki sedi "po moško". Tu je še dekle, ki se je pritihotapilo v kader: medtem ko kolektiv zbrano pozira, kuka izza neke naprave in se pači. Neko drugo dekle je videti tako nesrečno, da si želim, da bi ga nekdo odpeljal iz tovarne in mu plačal šolanje, da bi si kot odrasla ženska lahko privoščila najlonke, ki zdaj bežijo pred njo – dela na tekočem traku v predilnici sintetike. Ob njej stoji suhljat fant, ki se trudi, da bi deloval možato: stoji zravnano, z razkrečenimi nogami in rokami, uprtimi v ozke boke.

Dlje sem strmela v fotografije, več je bilo podrobnosti, več zgodb in povezav med neznanimi obrazi. Na izmišljeni fotografiji mojih delovnih izkušenj ni bilo detajlov. Tudi ozadja ne. Vi, sem sklenila na bolšjem trgu, boste moj zgodovinski spomin, moje ozadje za skupinsko fotografijo, ki je ne morem posneti. Če mi bo kdaj resnično hudo, bom svoj obraz izrezala iz fotografije brez ozadja in ga prilepila med vaše. Naredila bom črnobelo fotokopijo, da se bo moj barvni obraz zlil z vašimi.

Gospo, ki je prodajala zbornik, sem vprašala za ceno. Ni bil poceni, zanj je hotela imeti pet evrov. Začela sem barantati, rekoč da ga bom tako ali tako razrezala za kolaže. To ji ni bilo prav nič všeč. Rekla je, da to ni katerakoli knjiga; v njej je na sliki njen oče, ki je vse življenje delal v Iskri. Iz zadrege sem se skušala izvleči s prošnjo, naj mi pokaže njegovo fotografijo. Pričakovala sem, da se bo zbornik sam od sebe odprl na pravi strani, a je gospa dolgo listala, preden jo je našla. Njen oče ni poziral v kolektivu, na fotografiji je bil sam. Pravzaprav ni poziral, slikali so ga med delom ob stroju, kar je bila druga najpogostejša vrsta portretov, ki so se začeli pojavljati šele v drugi polovici zbornika, posvečeni sedemdesetim in uvajanju novih tehnologij. Če so na starejših fotografijah delavci pustili delo, da bi lahko pozirali po gasilsko, so na novejših delavce ob strojih slikali kar med delom – v hrbet ali s profila. Ne vem, če je bilo tako zato, ker je bilo takrat fotografiranje že nekaj povsem običajnega in se delovni proces pač ni smel ustaviti zaradi vsake neumnosti, a v trenutku, ko mi je gospa pokazala fotografijo svojega očeta, je vame namesto njega pogledal njegov stroj; tisti stroj, ki ga je najbrž čez nekaj let odpravil kot "tehnološki višek".

Nisem imela srca, da bi spet začela barantati. Tudi poguma, da bi zavrnila nekaj tako osebnega, ne. Šele doma sem pomislila, da je čudno, da je gospa knjigo sploh prodajala. Če bi bila nanjo resnično navezana, je ne bi. Očitno je imela na zalogi še goro izvodov. Ali pa je bila ponosna na dejstvo, da se je njen oče, navaden manualni delavec, pojavil v čisto pravi knjigi? Bolj sem razmišljala, bolj jasno mi je bilo, da sem v resnici kupila obliž za svojo lastno nostalgijo. Gospa je ceno postavila mojim, ne svojim čustvom. S tega vidika, sem se prepričevala, je bila knjiga pravzaprav dokaj poceni.

Pred kratkim, ob branju Sennettove Kulture novega kapitalizma (2008), se je Iskrin zbornik ponovno znašel v mojih rokah. Tokrat sem sklenila, da gospa pri relativno visoki ceni ni vztrajala zaradi svoje navezanosti na zbornik ali očeta, temveč zaradi pomena, ki ga je svoji delovni identiteti pripisoval on. Delovna identiteta se je v njegovih časih skladala z najboljšimi značajskimi potezami, vključevala je odgovornost in požrtvovalnost, skrb za druge, solidarnost s sodelavci, lojalnost podjetju in sposobnost načrtovanja lastne prihodnosti. Pomislila sem, da je malo verjetno, da njegova petdesetletna hčerka naštete vrednote, če so to zanjo vrednote, danes lahko združi z zahtevami svojega delovnega okolja. Fleksibilno delo, če ga sploh ima, ji zapoveduje površnost, distanco, tveganje, mobilnost. Zato se ji takrat, ko si zaželi varnosti, zdi, da je stara. Ko si zaželi trajnih odnosov in stalnosti, se ji zdi, da je strahopetna. Ko se povsem preda delu, obvelja za naivno, ko se potrudi bolj kot bi bilo treba, dobi občutek, da ravna neumno. Ko iz neštetih drobcev skuša sestaviti svojo življenjsko zgodbo, se ji zdi, da je nima na kaj opreti. Včasih se ji zdi, da sploh ne obstaja. Kako naj se spopade z vso to negotovostjo? Naj se zateče v intimnost?

Sprašujem se, če se mora tudi gospa z bolšjega trga truditi, da ne bi idealizirala tistih fotografij, pa čeprav se ji zdijo bolj utesnjujoče kot so se zdele ljudem na fotografijah. 


Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (EPK Maribor 2012) 29. junija 2012.

2. jul. 2012

Oddaja Sektor Ž: Leipzig-Moskva-Ljubljana, feministična internacionala!


Oddajo Sektor Ž, ki je bila na sporedu 30. junija 2012 na Radiu Študent, lahko v celoti poslušate na tej povezavi. Pripravili sva jo Ida H. in Tea H.

Vsebina: intervju z Almo Sedlar, nekdanjo urednico revije Obrazi, o problemu prepoznavanja mobinga in zaščiti pred zlorabami na delovnem mestu. Poročilo s festivala Ladyfest, ki je junija potekal v nemškem Leipzigu; intervju z Janno, eno od organizatork, in intervju z Lauro Brightwell o boju proti seksizmu, ki je v LGBTI ali queerovski skupnosti naperjen proti femme ljudem vseh spolov. Sledijo vabila na Festival gledališča zatiranih, predstavo Ne rodi se vsaka kot Ljudmila, lahko pa to postane, protest in benefit koncert v podporo ruskim feministkam Pussy Riot in vabilo k podpisu peticije proti napovedani prepovedi splava v Turčiji. Pred, med in zraven pa (se) seveda na glas rolamo (z) glasbo (proti) takšnim in drugačnim patriarhom ...

*
On this link, you can listen to the feminist radio show Sektor Ž, aired on June 30th 2012 on Radio Študent. The show was prepared by Ida H. and Tea H. Some of the interviews are in English.

The show featured an interview with former editor of Obrazi magazine, Alma Sedlar, about mobbing and ways to resist it; a report from Ladyfest Leipzig 2012 featuring an interview with Janna, one of the organisers, and Laura Brightwell, who ran a workshop on sexism directed at femmes in the queer community (the interview was kindly shared by Dresden's coloRadio journalist Antje Meichsner). We also featured an invitation to sign the petition against government attempts to ban abortion in Turkey, an invitation to the protest and benefit party in support of Russian feminist activist punk group Pussy Riot (July 3rd, Ljubljana) and short interviews with organisers and artists who have prepared the first Theatre of the Opressed Festival in Slovenia.

29. jun. 2012

Free Pussy Riot! Protest in benefit koncert - torek, 3. julij 2012, Menza pri koritu, Ljubljana


Lezbično-feministična univerza
Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
Feministični in queerovski festival Rdeče zore


V Ljubljani, 29. junija 2012


Zahtevamo izpustitev iz pripora in pošteno sojenje!
Izjava v podporo ruski feministični umetniški skupini Pussy Riot


(Scroll down for English version)

V Moskvi in drugod po svetu se od konca februarja letos vrstijo protesti v podporo aktivistkam iz feministične punk skupine Pussy Riot: Mariji Aljokhini, Nadedži Tolokonikovi in Jekaterini Samučevič. Da bi izpostavile težaven položaj žensk v Rusiji in protestirale proti represivni politiki ruskega predsednika Vladimirja Putina, so članice feminističnega kolektiva Pussy Riot uprizorile številne provokativne umetniške performanse. Za performans, uprizorjen 21. februarja letos – na pustni torek, tik pred Putinovim tretjim ustoličenjem – v osrednji ortodoksni cerkvi v Moskvi, jim grozi do sedem let zapora, kar je najvišja možna kazen za »huliganstvo« v Rusiji.

Pussy Riot so na pustni torek v kričečih oblačilih ter z maskami na obrazu na glavnem oltarju katedrale Kristusa Odrešenika izkričale verz »Sveta mati, blažena devica, odženi Putina, odženi Putina, odženi Putina!« Aktivistka z umetniškim imenom Tjurja je pojasnila, da so se za nastop v tej cerkvi odločile zaradi predvolilnih izjav patriarha Kirila, ki je ljudem svetoval, naj raje molijo, kakor da hodijo na opozicijske protestne shode. »Kiril se boji govoriti lasten jezik – raje uporablja putinovski besednjak. Cerkev Kristusa Odrešenika je simbol povezanosti med Cerkvijo in Putinovim režimom,« je dodala aktivstka Šljapa (Klobuk). Nastop, v katerem ni manjkalo sočnih izrazov, je nemudoma pritegnil pozornost varnostnikov. Ti so nastopajoče po krajšem pridržanju izpustili na prostost, vendar je kmalu sledila aretacija.

 Pussy Riot: Punk molitev "Sveta mati, blažena devica, odženi Putina"

Aktivistke Marija Aljokhina, Nadedža Tolokonikova in Jekaterina Samučevič so v priporu že od 4. marca 2012. V začetku maja je mestno sodišče v Moskvi za vse tri podaljšalo pripor do 24. junija, ko naj bi sledilo sojenje. Sodišče je pred petimi dnevi odločilo, da bodo umetnice morale ostati v priporu še mesec dni, do 24. julija, ko naj bi končno sledila obravnava. Njihovi odvetniki so se zaradi samovoljnega podaljševanja pripora že pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Zapornice vesti, kot jih je označila organizacija Amnesty International, so v priporu že od samega začetka doživljale pravi pekel. Jekaterina Samučevič je zaradi izživljanja sojetnic nad njo začela gladovno stavko, ki jo je po premestitvi v samico opustila. Za tako ostro kazen – do sedem let zapora – je zaslužen predvsem ruski verski vrh, ki je zahteval, da sodišče žaljenje verskih čustev obravnava kot kaznivo dejanje, ne kot prekršek. »Vedle so se slabše od živali. Za zaporno kazen smo se zavzeli zato, ker nočemo, da bi jih užaljeni ljudje raztrgali na koščke. Po desetletjih bogokletnega komunizma, ko je bil človek človeku volk, so ljudje izgubili občutek za vrednote. Ne vedo, kaj je prav in kaj narobe,« je povedal pravoslavni duhovnik Sergij Ribko, ki je poudaril, da je zaporna kazen izraz verske milosti, protestni performans Pussy Riot pa je označil za del »usklajene psihološke vojne proti ruski pravoslavni cerkvi«.

Zaradi lastne varnosti in tajnosti so aktivistke v svojih performansih in intervjujih vedno uporabljale umetniška imena. O sebi so bile pripravljene povedati samo, da so stare okrog petindvajset let, da so na univerzi študirale umetnost in da so radikalne feministke. Žal to ni preprečilo gonje proti njim.

Medtem se protesti v podporo Pussy Riot ter drugim ruskim borkam in borcem za svobodo govora, ki jih sodišča rutinsko dolžijo »huliganstva«, odvijajo po vsej Evropi, v Združenih državah Amerike in na Japonskem. Načelno podporo jim je izrazila Evropska unija, številni predstavniki oblasti (predsednik zvezne nemške Komisije za človekove pravice, član nemškega parlamenta Memet Kilic, avstrijska parlamentarka Judith Schwentner, češki minister za zunanje zadeve Karel Schwarzenberg), nevladne organizacije (Evropski ženski lobi, Amnesty International) in aktivistične skupine.

Festival Mesto žensk, festival Rdeče zore in Lezbično-feministična univerza se pridružujemo protestom v podporo Pussy Riot. V ta namen pripravljamo protest pred Veleposlaništvom Ruske federacije v RS Sloveniji in dobrodelni koncert z DJ programom v Menzi pri koritu (Metelkova mesto) v torek, 3. julija 2012. Izkupiček bomo namenile kritju odvetniških stroškov za obrambo zasedbe.

Free Pussy Riot!


Program
Ponedeljek, 2. julij 2012

19.00: Delavnica izdelave balaklav in transparentov v klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q, AKC Metelkova mesto, Ljubljana)

Torek, 3. julij 2012
16.00: Protest pred Veleposlaništvom Ruske federacije na Tomšičevi ulici 9 v Ljubljani
21.00: Koncert zasedb Škrip Orkestra, Ludovik Material, Sentence in Iamdisease ter riot grrrl, new wave in electropunk DJ program s Tigresse in Sestro v Menzi pri koritu (AKC Metelkova mesto, Ljubljana). Med nastopi predvajanje videoposnetkov iz akcij zasedbe Pussy Riot ter njihovih podpornic in podpornikov.

Povezave

Free Pussy Riot
Škrip Orkestra
Ludovik Material
Iamdisease
Sentence


Vabljene, vabljeni!

Lezbično-feministična univerza in Društvo ŠKUC
Festival Rdeče zore - Društvo KUD Mreža
Festival Mesto žensk - Društvo za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk

Za podporo se zahvaljujemo vsem nastopajočim in Moderni galeriji v Ljubljani. 


* * *


Red Dawns festival
City of Women festival and
Lesbian-Feminist University

Protest and benefit concert in support of Pussy Riot

All contributions are going to be given to Pussy Riot's legal defence. You can learn more about their upcoming courtcase here. Below is the program for Ljubljana events on July 2nd and 3rd 2012.

Monday, June 2nd 2012

7 pm: Protest preparations with balaclava and banners workshop in Tiffany club (ŠKUC-Kulturni center Q, ACC Metelkova mesto, Ljubljana)

Tuesday, July 3rd 2012
4 pm: Protest in front of the Russian Embassy on Tomšičeva street 9 in Ljubljana
9 pm: Concert by Škrip Orkestra, Ludovik Material, Iamdisease and Sentence, followed by riot grrrl, new wave and electropunk DJ program with Tigresse & Sister in Menza pri koritu (ACC Metelkova mesto, Ljubljana).

Free Pussy Riot!

In solidarity,
Lesbian-Feminist University - Društvo ŠKUC
Red Dawns festival
- Društvo KUD Mreža
City of Women festival
- Društvo za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk

2. jun. 2012

Oddaja Sektor Ž: Dosta! Dosta! Dosta!

V tokratni oddaji: javljanje LGBTQ aktivistke Tadeje Pirih z dvanajste ljubljanske Parade ponosa, prispevek o članicah ruske feministične punk zasedbe Pussy Riot, ki so še vedno v priporu, nekaj besed o aktivističnih taktikah in strategijah preživetja mater samohranilk, ki še vedno čakajo na otroške dodatke in intervju z doc. dr. Lilijano Burcar o vplivu varčevalnih ukrepov na delavke v javnem sektorju (posebej v šolstvu) ter o posebnostih, prednostih in slabostih feminističnega boja proti tem ukrepom. Ob koncu napovedi feminističnih ali vsaj v to smer zazrtih dogodkov.

Oddajo sva pripravili Teja O. in Tea H. Oddaja v celoti.

21. maj 2012

Performans Želeli ste, pojejte / Zardeli ste, povejte


V petek, 18. maja 2012, smo The Darling Teesse, Dika na daljavo, Vera Fikfak in Daljinka v Menzi pri koritu s podporo Rdečih zor uspešno - in v živo - zasedle vse slovenske televizijske frekvence s prvim piratskim feminističnim TV programom.

Napoved celotnega dogodka lahko preberete na blogu Rdečih zor. Fotografiral je Peter Atanasov.


Gospa Lada Čoko predstavlja: Pilule proti hujšanju (za pohujšanje)!

"24 kur", sveže novice iz tretje roke. 

Vida Fikfak: STA poroča, da je danes popoldne gospe Rabarbari Seljak iz Šiške soseda podarila sedem sadik kristalke, pet sadik peteršilja in zaplato materine dušice, ki, opozarjamo, ni isto kot timijan. Ko se ji je ga. Rabarbara začela ganjeno zahvaljevati, je soseda odgovorila: "Bejž no, a ne veš, da ti zelenjava ne bo uspela, če se boš zanjo preveč zahvaljevala?" V Semenarni Ljubljana smo samo za vas preverile, če to drži. Povedali so nam, da ta stara zeliščarska modrost drži za podarjeno cvetje, ne za zelenjavo. Zdaj pa se selimo v tujino. Dika?

Dika na daljavo: Globoko iz osrčja Aljaske, iz Inuitske skupnosti, prihaja novica o novem fantastičnem antropološkem odkritju! V tej skupnosti živi ženska po imenu Sermersaq. Sermersaq je tako močna, da lahko drži dvignjen kajak na blazinicah treh prstov. Lahko ubije tjulnja tako, da s pestmi udarja po njegovi glavi. Lahko v trenutku raztrga lisico ali zajca. Nekoč se je pomerila v rokoborbi s Quasordlaunguag, drugo silakinjo, in jo premagala s takšno lahkoto, da ji je rekla: "Uboga Quasordlaunguag, še uši svoje vrste ne moreš premagati!"

Premaga tudi vse moške in potem jim reče: "Kje ste bili, ko so delili jajca?"

Včasih Sermerssuaq vsem v skupnosti razkazuje svoj klitoris. Tako je velik, da ga ne more pokriti niti lisičja koža! Aja, in baje je posvojila že devet otrok!

Sermersaq je za našo televizijo povedala samo: "Ščegi vas gleda!"


Goreče verna prostovoljka 

Dika na daljavo: Ravnokar smo izvedele posebno novico. Združenje ameriških katoličank je izjavilo, da strogo protestirajo proti vojni v Afganistanu. Iz skrivnih virov so izvedele, da je ni sprožila ameriška politika, ampak lezbijke! Skrivne bogate lezbijke so pritisnile na ameriškega predsednika, da je poslal vse mlade moške v vojno. Tam ji bo vojna iztrebila, kemijsko orožje pa jim bo povzročilo impotenco. Ameriške katoličanke izražajo hudo zaskrbljenost zase in za svoje hčerke. Zaklepajo se v hiše, bojijo se ugašati luči in spati, da jih ponoči ne bi napadle čudne, strasti željne lezbijke.

Iz Združenja ameriških lezbijk smo dobile odgovor, da so same še bolj zaskrbljene, saj se je kar 50% lezbične populacije pridružilo vojski in zdaj okupira Afganistan. Ob tem vztrajajo, da se jih ameriške katoličanke nimajo bati, saj jim ne morejo narediti otrok. Lahko pa se zgodi, da bodo prvič v življenju doživele orgazem.

Združenje ameriških katoličank se je zdaj zavilo v molk in tehta morebitne odgovore. O podrobnostih vas bomo obveščali! Bodite z nami!


"Ekonomske prakse modernih mater samohranilk" z The Darling Teesee ...
 
... in dumpster diving (smetiščne plavalne tehnike) z asistentko Vero Fikfak.  



Strokovna rubrika "Kariera in zaposlitev" z Diko na daljavo.


"Nikoli mi ni nihče rekel, da je okej, da izgledam, kakor izgledam ... 
Dokler tega nisem povedala sama sebi."

29. apr. 2012

Recenzija albuma 'Featherbrain' Hanne Hukkelberg

Hanne Hukkelberg: Featherbrain (2012, Propeller Recordings)

Jutri se v Cankarjev dom vrača Hanne Hukkelberg, norveška pevka in glasbenica, ki je pred petimi leti prav tam na Drugi godbi predstavljala svoj drugi album Rykestrasse 68. Z njim si je v alter pop in jazzovskih krogih utrdila sloves izjemno nadarjene in izvirne ustvarjalke; sloves, ki jo je spremljal že od prvenca Little Things, izdanega leta 2005. 

Recenzija v celoti.


Prva objava 23. aprila ob 19:00, ponovitev 1. maja ob 00:30 v Tolpi bumov na Radiu Študent.

19. apr. 2012

Dva nova intervjuja / Two new interviews

























On March 9th 2012, as part of the Bring In Take Out - Living Archive project, hosted by Red Dawns festival, I was interviewed by Ana Vilenica. The video interview consists of three parts; in the first, I talk about collaborative writing and feminist science fiction, in the second about why we need feminist and queer counterpublics, and in the final part, I talk about the collaboration between Red Dawns festival and Living Archive. The interview was recorded and edited by Ana Čigon.

V zadnji številki revije Tribuna (april 2012), ki se posveča prostoru oziroma teritorijem, lahko preberete intervju, v katerem o festivalu Rdeče zore govorim kot o feministično-queerovski javnosti v nastajanju. Intervju je naslovljen Že odločitev, da boš pristopila zraven, je v danih političnih razmerah politično dejanje (PDF, str. 12-13). Ilustrirala ga je Ana Baraga, ki je poskrbela tudi za celostno podobo letošnjih Rdečih zor.

16. apr. 2012

Knjižni šprint: predstavitev skupinsko napisanega kataloga

(English version below)

V četrtek, 19. aprila ob 19. uri vas vabimo v Galerijo Škuc na Ljudmilin večer ob zaključku razstave Za živ(al)ce v realnem času, ko bomo predstavili tudi katalog razstave, ki je nastal pretekli vikend na knjižnem šprintu z uporabo odprtokodnega spletnega orodja za tisk na zahtevo, booki.cc, in uživali v avdiovizualnem performansu Theremidi Orchestra: Antene ZA vse.




Booktype, skupinsko pisanje kataloga ob razstavi Za živ(al)ce v realnem času
Knjižni šprint
Booktype je brezplačno odprtokodno spletno orodje, ki piscem, organizacijam in skupnostim omogoča skupinsko urejanje, pisanje in produkcijo knjig v formatih za tisk na zahtevo in e-knjig za skoraj vse bralnike. Booktype dopušča skupinsko urednikovanje in pisanje knjig, ki ga je možno enostavno izvoziti v tiskanje na zahtevo ali v bralnike. Booktype rešuje probleme s formatiranjem ali oblikovanjem iste knjige za 5 različnih aplikacij; to orodje ponuja vse, kar potrebujemo pri izdaji digitalnih kopij. Booktype izhaja iz orodja za pisanje priročnikov za odprto programje (FLOSS), pri katerem kot razvijalec sodeluje tudi Luka Frelih (Ljudmila). Beta verzijo tega orodja Booki.cc sta slovenski publiki prvič predstavila njegova avtorja Adam Hyde in Aleksandar Erkalović junija 2011 v Mestni galeriji Ljubljana v okviru razstave Powered by Ljudmila. Ljudmila se je odločila, da oblikuje skupnost, ki bo aktivno uporabljala orodje Booktype in razvijala njegove možnosti rabe, tudi v Ljubljani. Cilj je podpreti založniške projekte neodvisnih založnikov, kakor tudi organizacij, ki se prvotno ne vidijo kot založniki.

Knjižni šprint je družabni dogodek, ki lahko traja od dveh dni do enega tedna. V tem času udeleženci šprinta napišejo, uredijo, lektorirajo, oblikujejo in izdajo spletno ali tiskano verzijo knjige. Na podlagi brezplačne in odprtokodne spletne platforme Booktype se je zbrala skupina piscev, kritikov, umetnikov in udeležencev delavnic, ki so povezani z Ljudmilo in v tridnevni seansi skupinsko izdelala katalog k razstavi. Pri nastajanju kataloga smo sodelovali: Urban Belina, Tina Dolinšek, Ida Hiršenfelder, Tea Hvala, Miha Kelemina, Ivana Naceva, Alenka Pirman, Dare Pejić, Robertina Šebjanič, Blaž Tlaker in Jasmina Založnik.

Spletna verzija kataloga: http://www.booki.cc/za-zivalce-v-realnem-casu/test1/ 


Theremidi Orchestra: Antene ZA vse
Theremidi Orchestra (TO) se uči izdelave naprav, stopa daleč stran od obstoječih vmesnikov in slik, oživlja antene, ki so zastarele v času televizijskih uporabniških paketov. Radijska frekvenca je še vedno tam zunaj in včasih se orkestru posreči ujeti njeno hreščavo sneženje. TO navdušuje razvoj najnovejših naprav, a ne za uporabo v predvidene namene, temveč da bi raziskali njihove potenciale pri proizvajanju brnenja, zavijanja in piskanja. Privlači jih vse kar proizvaja elektromagnetno polje. Naredi-sam teremini so nepredvidljivi in bazični, a kljub temu ponujajo število zvokov s povezovanjem na najbolj nepričakovane antene: od prevodnega črnila do dežnikov, žičnatih račk, prezračevalnikov, cvetlic in odpadnega železa. Antene ZA vse! je družbeni klic za pravice do govora in do tega, da se človeka sliši iz zloščenega žlobudranje hegemonske volilne demokracije. V njem nastopajo individualci, ki se obnašajo aktivno in kolektivno. Theremidi Orchestra sestavljajo udeleženci delavnice TEREMINI in TEREMIDI fizični vmesnik, ki je potekala na LJUDMILI, ljubljanskem laboratoriju za digitalne medije in kulturo v maju 2011, pod mentorstvom Boruta Savskega. Po mnogih negotovih, a navdušenih otroških korakih v piskajoče elektromagnetno polje, se je orkestru pridružil tudi sam mentor. V Galeriji Škuc bodo z doma »spajkanimi« prostimi elektronskimi teremini in zvočnimi ojačevalci razpirali nežnohrupne krajine Tina Dolinšek, Dare Pejić, Dušan Zidar, Borut Savski, Saša Spačal, Ida Hiršenfelder, Robertina Šebjanič, Luka Frelih in Matic Urbanija.

Podrobnosti o razstavi Za živ(al)ce v realnem času najdete v priponki in povezavi: http://www.galerija.skuc-drustvo.si/skuc2.html

Producent in koproducent
Galerija ŠKUC http://www.galerija.skuc-drustvo.si/
LJUDMILA – Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo pri KUD France Prešeren Trnovo

*

You are cordially invited to ŠKUC Gallery on Thursday, April 19 at 7 pm for the closure of Ljudmila’s exhibition Real Time Settings for Ner[d/ve]s. We are going to present the exhibition catalogue, written collaboratively this past weekend during Book Sprint using free software for publishing on demand booki.cc, followed by audiovisual performance by Theremidi Orchestra: Antennas FOR All.


Booktype, collaborative writing of the exhibition catalogue
Book Sprint

Booktype is a free, open source platform that allows collaborative editing and writing for organisations and communities to produce books formatted for print on-demand, e-books and almost any e-reader. Booktype does this by formatting or designing the same book in 5 different applications; everything needed for publishing digital copy is provided by the one tool. Booktype was developed from a system for writing manuals for open programming (FLOSS), on which Luka Frelih (Ljudmila) worked as one of the developers. A beta version of the tool Booki.cc was first presented to a Slovene audience at City Gallery Ljubljana in June 2011 by its creators Adam Hyde and Aleksandar Erkalović during the Powered by Ljudmila exhibition. Ljudmila and its team were intrigued by the possibilities of this open source online software tool that facilitates the production of books through simple and effective publishing techniques, and decided to initiate the Booki community in Ljubljana. The aim of the Booktype project is to open up publishing for independent publishers, and also for organizations that do not primarily see themselves as publishers.

A book sprint is a social event that can last from about two to seven days. In this time, an entire publication is written, edited, proof-read, designed and published in an on-line or printed version. A team of writers, critics, artists, and workshop participants affiliated with Ljudmila got together for a three-day session and produced an exhibition catalogue on the Booktype free and open source web platform.

Theremidi Orchestra: Antennas FOR all
Theremidi Orchestra wants to learn how to make gadgets on their own, to move far away from existing interfaces and images. In a time of television user packages, it brings obsolete antennas back to life. The radio frequency is still out there, and sometimes the orchestra gets lucky and catches a glimpse of its scratchy hum. TO are absolutely fascinated by the development of the newest gadgets, not for their intended purpose, but to explore their potential to produce the humming, glissandos and squeaks of the theremin and electromagnetic pulses. DIY theremins are unpredictable and basic. Nevertheless, they offer a multitude of sounds if they are connected to the most unexpected antennas, from conductive ink to umbrellas, wire ducklings, air tubes, flowers, and scrap metal.

 Details about the exhibition: http://www.galerija.skuc-drustvo.si/skuc2.html