MUKE IN RADOSTI
Porodna kultura v Sloveniji
Nosečnica pogosto naleti na
vprašanje, ali se boji poroda. Le redko jo vprašajo, ali se ga veseli. Kaj nam
to pove o porodni kulturi v Sloveniji? Ali je dejstvo, da številne ženske med
nosečnostjo ali po porodu doživljajo otožnost in različne oblike depresije
kakorkoli povezano s kulturo, v kateri je materinstvo že od nosečnosti dalje
medikalizirano, razlike med realnostjo in miti o materinstvu pa so zelo velike?
O teh in drugih vprašanjih,
povezanih z obravnavo in občutki žensk, ki postajajo matere, se bomo (tudi) z
vidika feministične etike skrbi pogovarjale z dr.
Zalko Drglin, doktorico ženskih študij in feministične
teorije, pedagoginjo, magistro sociologije kulture in transakcijsko
analitičarko-svetovalko ter avtorico številnih člankov in knjig o babištvu,
predporodnem varstvu, porodu in obporodnih stiskah žensk.
V intervju nas bo uvedlo bentenje
čez besede in podobe, ki so Tei Hvala v šoli za bodoče starše pokvarile vzdušje
in odvzele možnost za pošten pogovor z babico in drugimi nosečnicami.
Oddajo bomo zaključile z
nematerinskim nasvetom pesnice, prevajalke, jezikoslovke in feministične
aktivistke dr. Ane Makuc.
Majsko oddajo sta pripravili Klara
O. in Tea H.
Tune
in! V soboto, 20. maja 2017, ob 12h v živo na Radiu Študent, kasneje v arhivu.
Na naslovnici je nedatiran
perujski kipec, najden v grobu. Hrani ga berlinski Volkskundemuseum. Vir: Wellcome Library.
*
PAIN & PLEASURE
Birth culture
in Slovenia and feminist ethics of care
Pregnant
women are often asked if they are scared of giving birth. They are rarely asked
if they are looking forward to it. What does this tell us about birth culture
in Slovenia? Is the fact that many women before or after birth feel sad or suffer
from depression in any way connected to a culture in which motherhood is
medicalised from the start (pregnancy) and in which the difference between the
reality of and myths about motherhood is quite large?
These
and other questions, related to the treatment and feelings of women who are becoming
mothers, are going to be discussed in an interview with dr. Zalka Drglin, feminist theorist, pedagogue, sociologist of
culture and transaction analysis counsellor whose research is focused on midwifery,
health care for pregnant women, birth and postpartum mental disorders.
The
interview will be preceded by Tea Hvala’s text about the words and images, responsible
for ruining the feeling of safety and comfort at her parenting classes where it
became impossible to openly talk to other pregnant women and the midwife.
We
will wrap up the show with a non-motherly feminist advice, shared by the poet,
translator, linguist and feminist activist dr.
Ana Makuc.
The
May edition of Sektor Ž was prepared by Klara O. and Tea H.
Tune in! Live on Saturday, May 20th,
at 12.00 at Radio Študent, later in our archive.
The cover is taken from Wellcome Library.
* * *
Zapravljena priložnost v šoli za bodoče starše
»Ostanite mirni …« S tem besedami se začne eden od
nasvetov, ki jih postojnska porodnišnica polaga na srce »porodnemu
partnerju«. S tem pojmom naslavlja bodočega očeta ali drugega
spremljevalca, ki se porodnici želi pridružiti v porodni sobi, ne pa
tudi njene morebitne partnerke ali druge podpornice ženskega spola.[1]
Kakor da spremljevalke ne obstajajo oziroma niso zaželene, čeprav je
rojevanje specifično ženska dejavnost, ki – skupaj z nosečnostjo in
zgodnjim materinstvom – predstavlja obdobje, v katerem se »ženske na
novo povezujejo med seboj, pa naj govorimo o odnosu med babico in
porodnico ali o oblikovanju povezav v družini ali ženske solidarnosti v
skupinah«.[2]
Ne pravim, da v porodni sobi ni prostora za očete, druge
spremljevalce in zdravstveno osebje moškega spola. Nasprotno. Pravim, da
bi prostor morali odpreti tudi za partnerke in spremljevalke ženskega
spola – začenši z jezikom, ki bi priznaval njihov obstoj.[3] In takoj ko
to rečem, zaslišim ugovore slovenistov, ki mi potrpežljivo
pojasnjujejo, da pri omenjenem nasvetu ne gre osredotočenost na moške
ali celo namerno izključevanje porodnih partnerk, temveč za naravo
slovenskega jezika, v katerem je splošni ali generični spol pač moški.
Nekaj bo na tem: v zdravstvenem domu, kjer sva s partnerjem obiskovala
šolo za bodoče starše, je babica o dojenčku ves čas govorila v moškem
spolu. Normalno, porečete, dojenček je slovnično moškega spola, tako kot
otrok. Res je, toda vsaj omenila bi lahko tudi dojenčico. Babica je v
moškem spolu govorila tudi ob naštevanju telesnih in duševnih sprememb,
ki jih doživljajo »otročnice«, kot se čisto zares pravi ženskam v prvih
tednih po porodu. Tako smo se znašle v absurdni situaciji, v kateri je
ženska ženskam razlagala, da ni nič nenavadnega, če se boš po porodu
»kar neki jokal«, »si delal skrbi« ipd.
Prepričana sem, da tega ni počela namerno. Gre za avtomatizem, ki ga
večina ljudi ne opazi, če ga opazijo, pa se jim opozarjanje nanj zdi
nevredno pozornosti. Kar je samo po sebi vredno pozornosti. Še toliko
bolj problematično je bilo v šoli za bodoče starše, kjer so se moško
osrediščenemu jeziku pridružile heteronormativne podobe. Babici sta
predavanja o nosečnosti, skrbi za zobe nosečnic in dojenčkov, porodu,
poporodnem obdobju in negi dojenčka pospremili s Powerpoint
predstavitvami. Te so poleg povzetkov in ilustracij povedanega
vključevale fotografije novorojenčkov v objemu nasmejanih mamic v objemu
srečnih očkov. Možnost, da bi mamo objemal kdo ženskega spola, je bila
torej izključena tako v besedi kot v sliki. Vsega vendar ni kriva
slovnica.
Toda ne gre le za heteronormativno diskriminacijo lezbijk in
izključevanje drugih porodnih spremljevalk – diskriminacijo, ki v javnih
institucijah, podrejenih ustavi in zakonom, nima kaj iskati. Pred
zakonom naj bi bili vendar vsi enaki.[4] So še drugi razlogi, zaradi
katerih v šoli za starše nisem mogla ostati mirna. Mednje spadajo
idealizirane in razredno specifične podobe nosečnic in njihovih
partnerjev na promocijskem gradivu: gledamo zdrave, lepe, mlade,
negovane in nasmejane pripadnike višjega srednjega razreda. A če je
razumljivo, da proizvajalci ne ravno poceni otroške opreme in
pripomočkov ciljajo na starše z večjo kupno močjo, je težje razumeti,
zakaj se je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti pri promociji delitve starševskega dopusta med obema staršema
odločilo za enako oglasno strategijo. Na razglednici, izdelani v ta
namen, vidimo moškega v poslovni obleki, ki v eni roki drži dojenčka, v
drugi pa stekleničko mleka. Za pasom ima dudo in igračko, za vratom
kravato, geslo na razglednici pa se glasi »Midva na starševskem
dopustu«.[5] Celo kot prekarna delavka v kulturi, ki imam srečo, da imam
pravico do plačane porodniške in dodatno srečo, da s partnerjevo
pomočjo živim nad pragom revščine, v tej podobi težko vidim kaj drugega
kot ciničen opomin, da si delitev starševskega dopusta lahko privoščijo
zgolj redni zaposleni in dobro plačani starši.[6] Da torej gre za
privilegij, ne za socialno pravico, in da pred zakonom tudi v tem oziru
nismo vsi enaki.[7]
»… in se ne poskušajte postaviti v središče dogajanja.« S
temi besedami se konča uvodoma omenjeni nasvet postojnske porodnišnice.
Čeprav zadeva dogajanje v porodni sobi, se je v šoli za bodoče starše
izkazalo, da bi ga bilo partnerjem nosečnic nadvse koristno omeniti že
tam, še posebej na predavanju o porodu. Na ostala predavanja so redno
prihajali trije ali štirje, na predavanju o porodu pa jih je bilo skoraj
toliko kot nosečnic, okrog petnajst. Ker gre za edino obvezno
predavanje za partnerje, ki porodnico želijo spremljati ob porodu, je
bila visoka udeležba nedvomno pohvalna, toda način, na katerega so se
nekateri med njimi obnašali, je bil povsem neprimeren. Nekaj
spremljevalcev je namreč ves čas stresalo cinične šale. Na primer, po
ogledu videoposnetka poroda, na katerem smo od porodnice v ležečem
položaju videli samo mednožje, je najglasnejši cinik o njej izjavil:
»No, ta si je pa zaslužila večerjo.« S smehom ga je nagradilo kar nekaj
moških – in tudi nekaj žensk. Babica, ki je podobnim opazkam vseskozi
ugovarjala mirno, a odrezavo, je tokrat molčala. Molčale smo tudi
nosečnice in spremljevalci, ki se ob tej nespoštljivosti, podcenjevanju
in pokroviteljstvu nismo zabavali.
Že slišim ugovore, da je šlo samo za šalo. Saj. V resnici se ni
zgodilo nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi sicer, le da je bil
razdiralni učinek v tem primeru večji. Deloma ga krivim za to, da smo
med predavanjem o porodu, ki je nas, nosečnice, še kako zadevalo, babici
dodatna vprašanja zastavljale le redke. Grobe šale so uničile možnost,
da bi se med nami ustvaril občutek varnosti in zaupanja. Če bi
prevladal, bi se morda ob babičinem naglem nizanju informacij še kakšna
nosečnica drznila spregovoriti in jo prositi za pojasnilo, ali so res
vsi posegi v telo, ki jih omenja, nujni, in kaj sploh pomeni vse to
medicinsko izrazje.
Dr. Zalka Drglin ugotavlja, da je medikalizacija »postala ena
ključnih značilnosti, ki jo doživlja večina žensk, ko postajajo
matere«.[8] To seveda ne pomeni, da moramo nemo pristajati nanjo, to, da
je večina nosečnic v šoli za starše molčala, pa ne pomeni, da
nekritično pristajajo na medikalizacijo lastne izkušnje. Toda prav
gotovo govori o tem, da je namen šole za starše uničen, kadar se v
središče dogajanja postavi peščica brezobzirnih moških, od tam pa jih ne
prežene nihče.
Po predavanju sem fantazirala prav o tem. O tem, kako bom naslednjič,
v trenutku ko se bo eden od njih spet oglasil, vstala, se s svojimi
velikim trebuhom prerinila do njega, ga prijela za ovratnik in mu
zasikala: »Utihni! Ne gre zate, ampak zame, za tvojo partnerko in vse
druge ženske v tej sobi.« Moj partner me je miril, da se zaradi
prepotentnih in prestrašenih bodočih očkov ni vredno razburjati. Dodal
je, da je za molk bodočih mamic odgovorno tudi dejstvo, da niso vajene
skupinskih razprav in javnega izpostavljanja. Gotovo, toda mirna nisem
in še nekaj časa ne bom. Vem namreč, da bi v šoli za starše poleg
zanesljivih informacij o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju in negi
dojenčice, lahko izvedela tudi kaj o stiskah, ki se v tem času lahko
pojavijo, načinih, kako jih lahko prepoznam in vrstah pomoči, ki so mi
na voljo.
Še več, tovrstna državna izobraževanja bi lahko – ali bi kar morala –
vključevati vse tisto, kar si prestavljam pod feministično etiko skrbi.
Dr. Zalka Drglin, soustvarjalka Združenja Naravni začetki in
raziskovalka z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je v svojih
člankih natančnejša. Pravi, da bi morale državne ali samoorganizirane
materinske šole vključevati možnost, da se ženske »med seboj in z
voditeljico pogovarjajo o svojih občutkih, povezanih z nosečnostjo,
porodom in vzgojo ter izmenjujejo izkušnje. Pomembno je vzdušje, ki
dopušča nosečnicam, da izrazijo svoja občutja in stališča do nosečnosti
in materinstva – tudi tista, ki običajno niso najbolj sprejemljiva.
Morda bi se preporodne priprave namesto poudarjanja učenja dihalnih
tehnik morale usmeriti k večanju moči žensk, obveščanju o njihovih
pravicah in resničnih izbirah,[9] predvsem pa bi morale nuditi prostor
za poštene odgovore na vprašanja o bolečinah pri porodu, porodniških
postopkih. Pri tem pa poroda ne bi smeli idealizirati, omalovaževati ali
'naturalizirati'.«[10]
Dobra novica je, da je Nacionalni inštitut za javno zdravje že
pripravil predlog za vsebinsko posodobitev šol za bodoče starše. Predlog
se imenuje Priprava na porod in starševstvo, njegov namen pa je – če ga
bo Ministrstvo za zdravje sprejelo – da bi se poenoteno izvajal po celi
Sloveniji. Predlog si lahko ogledate na tukaj:
http://www.zdaj.net/sl/program-pregledov/bodoci-starsi/priprava-na-porod...
Pri Združenju Naravni začetki so zapisali predlog za odlično
obporodno skrb v Sloveniji. Vabijo vse zainteresirane, da s svojim
podpisom podprete njihova prizadevanja:
http://www.mamazofa.org/akcije/porodna-pobuda
Pod geslom "Še vsaka je rodila!" zbirajo tudi porodne zgodbe: "Skupaj
bomo ustvarile zbirko pričevanj o sodobnih doživetjih v zdravstvenem
sistemu v nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju. Po dogovoru z
vami pa bomo pripravile objavo na spletni strani in v medijih, s
stopnjo anonimnosti, ki vam bo ustrezala." Več:
http://www.mamazofa.org/akcije/se-vsaka-je-rodila
Tea Hvala
* * *
Opombe
[1] Radijska sodelavka je komentirala: »Tudi po porodu imajo v
porodnišnico dostop izključno očetje (ob čemer nihče ne preverja, ali so
res očetje) in morebitni drugi zdravi otroci, ne pa morebitni drugi
socialni starši ali prijatelji/ce. V enem od intervjujev je težave z
obiski otroka in partnerke navajala Jerneja (http://www.mladina.si/52754/za-vse-druzine/)
– kljub temu, da je mahala okrog z listom o registraciji istospolne
skupnosti. V primeru, da nosečnica / "otročnica" pove za nasilje s
strani partnerja, bi bilo zanimivo vedeti, ali bi mu v porodnišnici
omejili dostop: ali je bolj pomembna "pravica očeta, da vidi svojega
otroka" ali pravica matere do varnosti?«
[2] Zalka Drglin, »Izmera poklica: od vodništva k sopotništvu«, Socialno delo, 51 (2012), 1-3, str. 31.
[3] Radijska sodelavka je komentirala: »Zanimivo, da nihče ni
povedal, da ženske lahko rodijo same, brez partnerja, in jih kar nekaj
tako tudi rodi, čeprav je to lahko stresno/dolgočasno, ker si lahko
dolgo časa v porodni sobi sama, posebno če dolgo rojevaš in babice ni
zraven. Lahko pa najameš doulo. (Doula je t. i. porodna spremljevalka
obeh partnerjev in je lahko z žensko tudi med porodom, sicer pa se bolj
oglašujejo kot spremljevalke celotnega procesa nosečnosti. Zanimivo bi
bilo raziskati njihovo umestitev v kapitalistični sistem kot new age
naslednice babic in zdravilk). Šušlja se tudi o tem, da kar nekaj moških
oglašuje storitev, da te za plačilo spremljajo pri porodu oziroma ti
simulirajo partnerja/moža. Je roditi sama postalo sramotno? Tabu? Je
izenačeno z ne-varnostjo?« Tržni in etični je omenjena sodelavka
izpostavila tudi pri carskem rezu na zahtevo: »Nekatere ženske se bojijo
bolečine med vaginalnim porodom, zato zahtevajo carski rez, iz česar
sledi pregovarjanje, ponujanje analgezij in končno carski rez, če je
ženska dovolj neomajna (pri carskem rezu je sicer večje tveganje zaradi
splošne anestezije, reza v trebuh in potencialnih pooperativnih
zapletov). V postojnski porodnišnici carski rez ponujajo tudi
samoplačniško, prav tako epiduralno analgezijo (nimaš bolečin, pa vseeno
lahko rodiš vaginalno).«
[4] Kot navaja štirinajsti člen slovenske ustave. Spolno
usmerjenost kot osebno okoliščino ta člen sicer zamolči, kar je zgovorno
samo po sebi. Jo pa med »drugimi osebnimi okoliščinami« omeni vsaj
uradna razlaga štirinajstega člena. Triinpetdeseti člen ustave pravi, da
»država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter
ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. A spet smo na spolzkih tleh.
Trenutno veljavni Družinski zakonik (2017) sicer določa, da je družina
povsod tam, kjer je otrok, a glede na to, da Zakon o partnerski zvezi
(2016) družine sploh ne omenja, otroke pa omeni samo toliko, da pove, da
»partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka« (Zakon o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 2004), je veliko vprašanje, ali
ustava resnično varuje tudi lezbične in gejevske družine. In
nenazadnje: če država ženskam v lezbični partnerski zvezi, pa tudi vrsti
drugih žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve,
posredno pa tudi nadomestno materinstvo, ali je odločanje o rojstvih
otrok v Sloveniji res svobodno (55. člen ustave)? In ali država vsem
državljankam in državljanom res »zagotavlja«, kot se nadaljuje isti
člen, »možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki
omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«? Morda ustava
in omenjeni zakoni ne dopuščajo tako proste interpretacije, kot si jo
dovoljujem tukaj. Tudi prav, nisem pravnica. A najmanj, kar lahko rečemo
o nasvetih porodnišnic in šol za bodoče starše, je, da jih tare
diskriminatorna slepota za ženske, ki se odločijo, da jim bo med
nosečnostjo, rojevanjem in starševstvom ob strani stala ženska, ne
moški.
[5] Ta in druge fotografije so vključene tudi v zloženko MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pd...
[6] Sociologinja, ki raziskuje, kako moški v Sloveniji
usklajujejo delo in družino (glej npr. projekt »Očetje in delodajalci v
akciji – ODA«) je poudarila drugačen pogled: »Vprašanje delitve
starševskega dopusta lahko pomeni tudi druge razloge – npr. vem za nekaj
primerov iz prakse, kjer so si ženske težje 'privoščile' biti dlje časa
odstotne s trga dela (oziroma bi sicer lahko dokončno izpadle) ali pa
sta se partnerja odločila za delitev tega dela dopusta zato, ker je oče
želel biti bolj vključen, saj se vez z otrokom začne oblikovati že v tej
fazi. Sicer bi bilo dobro na tem mestu posebej omeniti še očetovski
dopust, ki je namenjen izključno moškim.« Težava je v tem, da očetovski
in starševski dopust pri prekarnih očetih, ki delajo pogodbeno,
odpadeta.
[7] Da je odločilnega pomena oblika dela, dokazujeta naslednja
primera. Prvič: znanka se je pred dvema letoma po več letih dela na
avtorsko pogodbo pri istem naročniku / delodajalcu zaposlila za
nedoločen čas tri mesece pred začetkom materinskega dopusta. Tako prek
avtorske kot prek pogodbe za nedoločen čas je zaslužila okrog 700,00 €
mesečno. Center za socialno delo ji je ob izračunu višine nadomestila,
do katerega je upravičena med materinskim dopustom, kot dohodek
upošteval samo tri plače, ne pa tudi vseh avtorskih, zato je bil njen
letni povprečni zaslužek zelo nizek. Posledično je njeno materinsko
nadomestilo znašalo okrog 300,00 €. Center je ravnal povsem drugače, ko
je oddala prošnjo za otroški dodatek. Tokrat so ji med dohodke poleg
treh plač šteli tudi avtorske honorarje in ji na ta način zvišali
dohodke do te mere, da je bila upravičena samo do minimalnega dodatka.
Drug primer: ženska, zaposlena za nedoločen čas, ima otroka z
brezposelnim moškim, prijavljenim na zavod za zaposlovanje. Če otrok
zboli, država domneva, da bo za otroka imel čas poskrbeti oče, zato mati
ni upravičena do bolniške odsotnosti za nego otroka. Na enak način kot
njega država obravnava tudi očete, ki delajo pogodbeno. Tudi njihove
redne zaposlene partnerke ne morejo koristiti bolniške. In če sta oba
partnerja zaposlena za nedoločen čas in eden od njiju zboli istočasno
kot njun otrok, zdravi starš ni upravičen do bolniške, ker država
pričakuje, da bo za bolnega otroka poskrbel bolni starš. Če je
katerikoli starš državljan druge države, je pred družino še veliko
dodatnih ovir.
[8] Zalka Drglin, »»Izmera poklica,« str. 27.
[9] Radijska sodelavka je opozorila na trženje možnosti izbire:
"Samoplačniško si lahko izbereš druge načine poroda (npr. v vodi in
druge, glej http://www.bolnisnica-po.si/sl/ceniki)
kot v klasičnem ležečem položaju, za katerega je znano, da ni namenjen
lažjemu porodu, ampak lažjemu pregledu bolnišničnega osebja nad
dogajanjem. Primerjaj npr. porod v flmu Virdžina, kjer ženska rodi doma,
sama."
[10] Zalka Drglin, »Materinstvo onkraj sanj: stiske žensk po porodu«, Zdravstveno varstvo, 2003, 42, 1, str. 27.
