V petek, 14. oktobra, smo se v uredništvu portala Spol.si odzvali na predvajanje videa »Čudež življenja« na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Ker v tem primeru ponavljanje ne škodi, našo skupno izjavo ponovno objavljam na tem mestu.
Kultura strahu
V preteklem tednu je Zavod Živ!m s predvajanjem videa »Čudež
življenja« na Prešernovem trgu v Ljubljani vznemiril javnost in –
pomembneje – poskušal ustrahovati ženske. Nekatere mu je uspelo raniti.
Zavod na svoji spletni strani trdi, da »aktivno gradi kulturo
življenja«, s čimer najbrž prevaja izraz »pro-life«, ki ga v ZDA zase
uporabljajo nasprotniki splava. Toda z vidika žensk, ki so iz različnih
razlogov postavljene pred izredno težko odločitev, ali naj nosečnost
prekinejo ali ne, Zavod Živ!m aktivno širi predvsem kulturo strahu. Kdor
želi drugim omejiti (ustavno zagotovljeno!) možnost izbire, ne more
biti za karkoli, še najmanj za »življenje«; lahko je samo proti oziroma »anti-choice«.
Vznemirjenje je upravičeno. Video, ki se je vrtel na pročelju
frančiškanske cerkve, je namreč podprla Slovenska škofovska konferenca z
izjavo, da se tudi sama zavzema za »ničelno toleranco do nasilja do
nerojenih otrok«. Ob lansiranju čustveno manipulativnega izraza
»nerojeni otroci«, s katerim želijo cerkev in konservativni katoliški
aktivisti in aktivistke zamenjati nevtralni izraz človeški zarodek ali
embrio, se sprašujemo, zakaj se nikoli ne angažirajo v boju proti veliko
pogostejšemu nasilju nad (rojenimi) otroki, ženskami in
marginaliziranimi skupinami ljudi. Le zakaj hoče cerkev (znova in znova)
strahovati ženske in jih pri tem mimogrede še reducirati na maternice?
Zavod Živ!m v svojem širjenju katoliške propagande proti ustavno
zagotovljeni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni
osamljen. Tu je še Zavod Božji otroci, znan po svojih rednih molitvah
»40 dni za življenje« oziroma #40 dnevnem nadlegovanju žensk pred
Ginekološko kliniko v Ljubljani. Posebno dejavne pa so organizacije
proti izbiri na spletu. Tako dejavne, da se, ko v slovenski Google
vtipkaš geslo »splav«, med prvimi zadetki zvrstijo izključno
organizacije proti splavu, ki so katoliške in naklonjene slovenski RKC.
Ker so tovrstni spletni portali kakovostno izdelani, je očitno, da so
vložki financerjev v spletno komuniciranje veliki. Vprašanje, kdo
financira katoliško propagando proti reproduktivnim pravicam žensk, žal
še ni raziskano.
Na tem mestu opozarjamo na drugi problem – na nedopustno potvarjanje
medicinskega diskurza in prirejanje medicinskih ugotovitev, ki se v
argumentaciji cerkve in omenjenih zavodov pojavljata vse pogosteje.
Cerkev je po jeziku znanosti segla v trenutku, ko je ugotovila, da ji s
kampanjo proti možnosti umetne prekinitve nosečnosti javnosti ne bo
uspelo prepričati, če se bo sklicevala le na teološke argumente o
svetosti življenja. Naj dodamo, da je dogma o svetosti življenja dokaj
nova – rimskokatoliška cerkev jo je dokončno sprejela šele v 19.
stoletju, danes pa se izraža v stališču, da je abortus enako moralno
sporen kot umor. To pojasni, od kod spletnemu portalu Zavoda za družino
in kulturo življenja, znanega kot 24Kul.si, ideja, da so zagovornice
reproduktivnih pravic (in slovenske ustave) »morilke«. Toda takšni zdrsi
so redki. Konservativni katoliški aktivisti in aktivistke v Sloveniji
danes raje uporabljajo prijaznejšo retoriko o »kulturi življenja«, pri
čemer se javno sprenevedajo, da niso proti pravici do prekinitve
nosečnosti, temveč »le« častijo očetovstvo, materinstvo in
(heteronormativno) družino.
Da bi prepričali javnost, še posebno ženski del javnosti, se zatekajo
k psevdoznanstvenim in psevdomedicinskim argumentom. Umetno prekinitev
nosečnosti tako opisujejo kot krvavo in nevarno. Dejstvo je, da splav –
tako kot številni drugi medicinski posegi – pomeni določeno tveganje,
vendar zanemarljivo majhno, sploh v zelo zgodnji nosečnosti. Tudi
zapleti po splavu so redkejši od zapletov ob porodu in po njem.[1] Veliko se piše tudi o duševni motnji, t. i. postabortivnem stresu (PAS), ki ga je večina raziskav ovrgla kot izmišljotino.[2]
Učinek fabriciranja najverjetneje neobstoječih psiholoških bolezni
lahko ženski, ki je splavila, umetno vzbudi občutek nelagodja in krivde:
če ne občuti simptomov, ki naj bi spremljali PAS, če torej pričakuje
nelagodje, a ga ne doživi, se lahko začne spraševati, kaj je z njo
narobe. Nekatere spletne strani, ki nasprotujejo pravici do izbire,
pišejo celo o korelaciji med splavom in rakom dojke, čeprav so rezultati
raziskav o tej korelaciji za zdaj protislovni.[3]
Žensk torej od prekinitve nosečnosti ne poskušajo odvrniti z
apeliranjem na njihovo versko prepričanje, temveč z vzbujanjem strahu
pred samim posegom.
Čeprav so psevdomedicinski argumenti proti splavu novi, sledijo zelo
stari taktiki zastraševanja žensk. Ta taktika računa na vzbujanje
občutka krivde, ki ženskam onemogoči ali vsaj oteži svobodno sprejemanje
odločitev, saj se svobodno lahko odločamo samo takrat, ko smo ustrezno
informirani. Zato ponavljamo, da cerkev in katoliški zavodi, ki
nasprotujejo prekinitvi nosečnosti, ne širijo kulture življenja, temveč s
svojimi pozivi h krčenju reproduktivnih pravic in možnosti širijo
kulturo strahu.
_____________________________________________
[1]
»Na svetovni ravni so težave v zvezi z reproduktivnim zdravjem glavni
vzrok obolevnosti in smrti žensk v rodni dobi. Vsako leto zaradi
vzrokov, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem (tj.
maternalne umrljivosti), umre 287.000 žensk. Glavne vzroke maternalnih
smrti, kot so krvavitve, infekcije, splave, visok krvni tlak in
zaustavljen porod, je v veliki meri mogoče preprečiti ali zdraviti z
ustrezno nego in zdravili. Zato je največ maternalnih smrti med mladimi
in revnimi ženskami v slabem socialnem položaju, ki nimajo dostopa do
osnovne zdravstvene oskrbe. … Vsaka sedma ženska doživi pri porodu
življenjsko nevarne zaplete, velik delež žensk pa nima niti osnovne
zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje in zagotovila preživetje
njihovim novorojenčkom. Na vsakih 100.000 živorojenih otrok v svetu
letno umre približno 200 mater. … V Sloveniji je bilo … v obdobju
2004–2008 zabeleženih 11 maternalnih smrti ali 11,4 na 100.000
živorojenih otrok; maternalna smrt je torej redek pojav. V zadnjem
desetletju prevladujejo težje preprečljive, kasne maternalne smrti, ki
so v veliki meri odvisne od osveščenosti in socialno-ekonomskega
položaja žensk in dostopa do zdravstvene oskrbe. … V državah v razvoju …
vsako leto opravijo 19 milijonov splavov (od tega tri milijone pri
ženskah, starih 15–19 let), za posledicami katerih umre 47.000 žensk, na
milijone pa jih ima kasneje zaradi zapletov pri splavu zdravstvene
težave.« V Sloveniji je bilo leta 2010 »opravljenih nekaj več kot 4.300
splavov, od tega 8 % po desetem tednu nosečnosti. Število splavov na
1.000 žensk v rodni dobi od leta 1982 v Sloveniji upada, zadnja
maternalna smrt kot posledica dovoljenega splava pa je bila zabeležena
leta 1986.« Vir: Barica Razpotnik, Svetovni dan prebivalstva 2012, Statistični urad RS, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=4835 (13. 10. 2016).
[2] Linda Gordon, The Moral Property of Women: A History of Birth Control Politics in America, University of Illinois Press, Champaign, 2007.
[3]
V zadnjih dveh desetletjih je veliko zanimanje zbudilo vprašanje o
morebitnem prispevku spontanega, predvsem pa umetnega splava k
ogroženosti z rakom dojk, vendar o tem še ni dokončnega soglasja.
Nekatere študije so pokazale, da umetni ali spontani ali obe vrsti
splava povečata nevarnost za raka dojk, nekatere, da jo zmanjšata,
ponekod, da nimajo nobenega vpliva, spet drugje, da je za raka dojk
pomemben le splav pred prvim porodom (Robertson et al., 2001). Vir: Pacientke z rakom dojk – trendi in novosti. 40. strokovni seminar, Ljubljana, 7. junij 2013,
ur. Miladinka Matković, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza
strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov
Slovenije, Ljubljana, 2013.
Ni komentarjev:
Objavite komentar