Osmi marec, sreče pa od nikoder

Starejša soseda, tovarniška delavka, odšteva leta do penzije. Pravi, da je utrujena, a kaj hoče, treba je preživeti. Kako se počutijo moje prijateljice, ki so že dvajset let pogodbene delavke v kulturi, niti ne vem. Redko se vidimo, saj imajo preveč dela in premalo časa, honorarji pa kot običajno zamujajo. Znanke, ki so dosegle ugled kot umetnice in univerzitetne predavateljice, kdaj pa kdaj potarnajo, da so razočarane nad sistemom, v katerem kljub svojim talentom in trudu nimajo enakih možnosti kot moški. Ob vprašanju, kako je z njihovim zdravjem in socialno varnostjo, zamahnejo z roko. Javno se raje ne pritožujejo. Mislim si, da zato, ker že vedo, kakšen bo odgovor.

Samooklicane gurujke jim bodo povedale, da bil svet danes lepši, »če bi bila emancipacija pozicija, ki bi osrečevala ženske«. Poslovne ženske, ki so vsaj ekonomsko emancipirane, bodo dodale, da tudi njim ni lahko, saj »paket ‘moderne ženske’ pod pretvezo moči, samostojnosti in neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje, bolečino v srcu in duši«. Mojim znankam bodo svetovale, naj si dovolijo, da v njih »počasi vzklije zopet ženstvenost«, in da naj igrajo »po notah ljubezni in sreče«; vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ugleden politik jim bo svetoval, naj se raje ukvarjajo s poroko, premierova partnerka pa, da naj dajo prednost partnerjevi karieri; za začetek naj bo »opravičen gospodinjskega dela«.

Vtis je, da premožne gospe niso srečne. Če niti one niso srečne, kako naj potem dosežemo srečo vse ostale? Res, kako to, da sreče ni od nikoder? Kdo nas je ogoljufal?

Psihoanaliza trdi, da ljudje tako ali tako nismo narejeni za srečo; da preveč uživamo v trpljenju. K tej depresivni trditvi dodaja, da živimo v časih, ko nihče več ne verjame v stare avtoritete, ki bi predpisovale, kako naj živimo, »zato izumljamo nova pravila, ki naj bi regulirala grozljivost te novo pridobljene svobode« (Renata Salecl). Nova pravila so lahko zelo stroga; tako stroga, da spominjajo na stara pravila, ki so ženskam v imenu Boga ali Znanosti zapovedovala molk in delo. Molk danes ni več popularen, v imenu Kapitala je treba predvsem delati. Če znamo unovčiti govorjenje, toliko bolje. Če se ob tem še ženstveno smehljamo, se nam mogoče nasmehne celo sreča.

Težava z novimi-starimi pravili je, da se jih je težko držati, ker se jim vse več žensk odkrito posmehuje. Te nesramnice namigujejo, da povratek k staremu redu sploh ni mogoč! Prav zaradi njih je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih kljub vsem razprtijam lahko prišlo do konsenza. Kapital, Znanost in Bog so našli skupnega sovražnika. Za vse naše tegobe so, jasno, krive »agresivne ženske«, ki »ubijajo pravo romantiko«. Krive smo feministke, saj zaradi ekonomske neodvisnosti žensk v romantičnih zvezah »nimamo več področij, v katerih smo ženske podrejene in v katerih dominirajo moški«. Poleg tega smo feministke v preteklosti skušale »uničiti zakonsko zvezo«. To nam ni uspelo, a na srečo naše delo danes nadaljuje »homoseksualni lobi«.

Še najbolj razumno razlago, zakaj so heteroseksualne ženske vseh starosti in razredov tako utrujene, razočarane in nesrečne, ponuja biologija. Objektivna znanost pač ne diskriminira. Študije so dokazale, da si tako feministke kot manj agresivne ženske »za partnerje pogosteje izbirajo moške, ki imajo bodisi več materialnih dobrin ali pa so ambicioznejši in imajo vsaj potencial, da bodo te dobrine prinašali ter jih delili s partnerico in z otroki«. Kako naj torej dosežemo srečo, če pa nas geni namesto k ljubezni silijo k oportunizmu? Imajo morda na tem področju več možnosti samske heteroseksualke in lezbični pari, ki si zaželijo materinske sreče? Znanost pravi, da nikakor. Pravi, da je ta želja absurdna: »marsikdo ima marsikakšno željo, zdravniki pa mu nismo dolžni vedno ugoditi«. Ker upanje umre zadnje, ga polagam v roke ginekologov, ki bodo absurd nemara prepoznali v molitvenem maratonu za »rešitev nerojenih človeških življenj«, ki te dni poteka v Ljubljani.

Težko bo, saj celo rektor ljubljanske univerze meni, da je problem v tem, »da ženske nimajo ambicij«. Ženske smo si torej same krive za svojo nesrečo. In ker smo nesrečne, kljub temu, da smo dosegle vse, kar bi si lahko želele, je nerazumno (ali vsaj nerazumljivo), da feministke še vedno vztrajamo, da se nam dogaja krivica, pri tem pa neusmiljeno napadamo tako moške kot ženske, ki menijo drugače. Še več, zmerjamo jih z antifeministi, seksisti, šovinisti in homofobi, ko nam vrnejo milo za drago, pa se razburjamo. Kakor da feministke še nismo dojele, da živimo v tolerantnih časih, ko moraš spoštovati vsakogar, četudi se ne strinjaš z njenim ali njegovim mnenjem. Nismo dojele, da nas v resnici nihče ne obsoja: tako kot vsi ljudje si tudi me zaslužimo spoštovanje, če le nismo preveč agresivne. Še najbolj spoštovane smo takrat, kadar nas ni nikjer videti.

V Sloveniji imamo tako verniki kot nevernice to srečo, da nas vsak dan osrečujejo kar tri državne vere: katoliška vera nas osrečuje z božjimi zakoni, vera v biologijo nas osrečuje z naravnimi zakonitostmi, vera v kapitalizem pa s tržnimi zakonitosti. Med našimi verskimi voditelji občasno prihaja do sporov, vendar se jim v času vsesplošnega relativizma ni težko zediniti, da je življenje, kot ga poznamo, dobro za vse. Na to, da troedina vera že od svojega ustoličenja dalje prebivalke in prebivalce te države peha v nesrečo, je opozarjalo (in še vedno opozarja) več generacij feministk in lezbičnih aktivistk. Zadnja leta se jim pridružujejo tudi feministi in gejevski aktivisti.

Že več generacij opozarjajo na laži, s katerimi nas pitata katolicizem in seksistična znanost. Zaradi bogatih izkušenj so feministke opazile tudi laž, ki je svoj antifeminizem zavila v ženskam prijazen jezik. Ta je najnevarnejša, saj se paradoksalno sklicuje na uspešnost zgodovinskih bojev za emancipacijo. Tako kot vsi drugi antifeminizmi trdi, da je feminizem nepotreben, ker smo ženske dosegle vse, kar smo želele. Razlika je v tem, da ga zagovarjajo ženske, ki so se prav zaradi preteklih bojev lahko dokopale do enake razredne moči, kot jo imajo privilegirani moški. Dobro izobražene in razredno privilegirane Slovenke tako danes lahko spodbujajo revne ženske in delavke, naj v ekonomskih pridobitvah premožnih žensk vidijo pozitivne spremembe za vse ženske.

Ko nas bodo na mednarodni dan žensk karieristke spet prepričevale, da lahko uspe vsaka ženska, ki si to dovolj močno želi, da je sreča tik za vogalom, če le ne bomo preveč pohlepne, ne smemo pozabiti, da svoboda privilegiranih žensk še vedno zahteva podrejanje vseh ostalih žensk. Ne smemo pozabiti, da je vse več ljudi, tako žensk, kot revnih in delavskih moških, nesrečnih in izmozganih zaradi ekonomskega nasilja, ne zaradi feminizma. In ob še tako srčnem iskanju osebne sreče ne smemo pozabiti, da je mednarodni dan žensk delavski praznik; da nas bo boj za delavske pravice morda osvobodili celo od iskanje sreče. Vsekakor nas bo osvobodil bolj kot ženstveno igranje po notah ljubezni.

Vsi navedki razen citata Renate Salecl so bili na spletnem portalu Spol.si nominirani za seksistično izjavo leta in opremljeni z imeni. Zmagovalca sta bila 8. marca 2015 na 16. mednarodnem feminističnem in queer festivalu Rdeče zore »nagrajena« z bodečo nežo.  

Kolumna je prvič izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih.