Pobjednički ožujak u Sloveniji / Victorious March in Slovenia

Na portalu Vox Feminae je izšla moj kolumna Pobjednički ožujak u Sloveniji, v kateri slavim tri feministične, lezbične, gejevske in trans zmage, izbojevane v marcu - čeprav meseca še ni konec. Kolumno je iz angleščine prevedla Vida Starčević.

Croatian website Vox Feminae published my column Victorious March in Slovenia, celebrating three feminist, lesbian, gay and trans victories that were won in March - and the month isn't even over yet!

Osmi mart, a sreće niotkuda

Srbski kulturni center Danilo Kiš je oktobra 2014 v sodelovanju s portalom Peščanik in skupino S.T.R.I.K.E začel projekt Osnaživanje žena na tržištu rada: medijska kampanja za bolje informisanje, obrazovanje i aktivniju ulogu žena. V okviru kampanje za informiranje, izobraževanje in aktivnejšo vlogo žensk v Srbiji je odprl spletno stran Radne žene, kjer objavljajo članke o politični in ekonomski emancipaciji žensk.

Devetnajstega marca so objavili srbski prevod moje kolumne "Osmi marec, sreče pa od nikoder", ki je izvirno izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih. Kolumno je prevedla Tamara Raftović Loštrek.

Osmi mart, a sreće niotkuda

Risba: Anna Ehrlemark

Starija komšinica, zaposlena u fabrici, odbrojava godine do penzije. Kaže da je umorna, ali šta da se radi, treba preživeti. Kako se osećaju moje prijateljice koje su već dvadeset godina zaposlene po ugovoru u kulturi, ni ne znam. Retko se viđamo jer imaju previše posla i premalo vremena, a honorari kao i obično kasne. Poznanice, koje su postigle ugled kao umetnice i univerzitetske profesorke, ponekad se prituže da su razočarane nad sistemom u kome, uprkos svom talentu i trudu, nemaju iste mogućnosti kao muškarci. Na pitanje kako je sa njihovom zdravljem i socijalnom sigurnošću, odmahnu rukom. Javno se radije ne žale. Mislim da zato što već znaju kakav će biti odgovor.

Samozvane gurujke će im reći da bi svet danas bio mnogo lepši, »da je emancipacija položaj koji usrećuje žene«. Poslovne žene, koje su barem ekonomski emancipovane, dodaće da ni njima nije lako jer »paket “moderna žena” pod maskom snage, samostalnosti i nezavisnosti nosi sa sobom prazninu, bol, duge unutrašnje borbe, bol u srcu i u duši«. Mojim poznanicama će savetovati da dozvole sebi da u njima »polako ponovo proklija ženstvenost« i da sviraju »po notama ljubavi i sreće«; sve ostalo će doći samo po sebi. Ugledni političar će im savetovati da se radije bave venčanjem, a premijerova partnerka kako treba dati prioritet partnerovoj karijeri; za početak neka bude »pošteđen kućnih poslova«.

Utisak je da bogate dame nisu srećne. Kad ni one nisu srećne, kako tek mi ostale da dostignemo sreću? Stvarno, kako to da sreće nema nigde? Ko nas je prevario?

Psihoanaliza tvrdi da ljudi ionako nisu stvoreni za sreću; da previše uživaju u patnji. Ovoj depresivnoj tvrdnji dodaje da živimo u vremenu kada niko ne veruje u stare autoritete koji bi nam određivali kako da živimo, »zato izmišljamo nova pravila koja bi regulisala ovu strahotu novostečene slobode« (Renata Salecl). Nova pravila mogu biti veoma stroga; tako stroga da podsećaju na stara pravila koja su ženama u ime Boga ili Nauke propisivala ćutanje i rad. Čutanje danas više nije popularno, u ime Kapitala je potrebno, pre svega, raditi. A ako znamo da unovčimo govor, još bolje. Ako se uz to još ženstveno smeškamo, možda nam se i osmehne sreća.

Problem sa novim- starim pravilima jeste da ih se teško pridržavati, jer im se sve više žena otvoreno podsmeva. Ove bezobraznice sugerišu da povratak starom redu više uopšte nije moguć! Upravo zbog njih je u Sloveniji u poslednjih dvadeset godina, uprkos svim zavadama, došlo do konsenzusa. Kapital, Nauka i Bog našli su zajedničkog neprijatelja. Za sve naše probleme krive su, naravno, »agresivne žene« koje »ubijaju pravu romantiku«. Krive smo mi feministkinje jer kao posledica ekonomske nezavisnosti žena u romantičnim vezama »ne postoje više područja u kojima su žene potčinjene i u kojima dominiraju muškarci«. Pored toga, mi, feministkinje, u prošlosti smo pokušale da »uništimo brak«. To nam nije uspelo, ali na sreću naš rad nastavlja danas »homoseksualni lobi«.

Još najrazumnije objašnjenje zašto su heteroseksualne žene svih uzrasta i klasa toliko umorne, isfrustrirane i nesrećne, pruža biologija. Objektivna nauka ne diskriminiše. Studije su pokazale da feministkinje, kao i manje agresivne žene, »za partnere češće biraju muškarce koji ili poseduju više materijalnih dobara ili su ambiciozniji i imaju barem potencijal da će pribaviti takva dobra i podeliti ih sa svojim partnerkama i decom«. Pa kako onda da dostignemo sreću kada nas geni, umesto na ljubav, nagone na oportunizam? Možda na ovom području više mogućnosti imaju neudate heteroseksualke i lezbejski parovi koji požele sreću majčinstva? Nauka kaže nikako. Kaže da je ova želja apsurdna: »Mnogi ljudi imaju svakojake želje, ali mi lekari ne moramo uvek da im ugodimo«. Pošto nada umire poslednja, polažem je u ruke ginekologa koji će možda uspeti da prepoznaju apsurd u maratonu molitvi za »spas nerođenih ljudskih života«, koji se ovih dana održava u Ljubljani.

Biće teško, jer je čak i rektor univerziteta u Ljubljani mišljenja da je problem u tome »što žene nemaju ambicija«. Žene smo, dakle, same krive za svoju nesreću. I zato što smo nesrećne, uprkos činjenici da smo postigle sve što smo mogle da poželimo, nerazumno je (ili barem nerazumljivo) da mi, feministkinje, i dalje insistiramo na tome da nam se čini nepravda, dok pri tome nemilosrdno napadamo i muškarce i žene koje misle drugačije. Štaviše, vređamo ih da su antifeministi, seksisti, šovinisti i homofobi, a kada nam vrate milo za drago, mi se uzrujavamo. Kao da mi, feministkinje, još uvek nismo shvatile da živimo u tolerantnim vremenima kada moraš da poštuješ sve, čak i ako se ne slažeš sa njegovim ili njenim mišljenjem. Nismo shvatile da nas u stvari niko ne osuđuje: poput svih ljudi i mi takođe zaslužujemo poštovanje, samo ako nismo previše agresivne. Ustvari, najviše nas cene kada nas nema nigde.

U Sloveniji, i vernici i nevernici imaju tu sreću da ih svakog dana usrećuju čak tri državne religije: katolička vera nas usrećuje božjim zakonima, vera u biologiju zakonima prirode, a vera u kapitalizam tržišnim zakonima. Među našim verskim vođama povremeno dolazi do sukoba, ali u vreme univerzalnog relativizma, nije im teško da se slože da je život kakav poznajemo dobar za sve. Na to da trojna vera od svog ustoličenja, stanovnice i stanovnike ove države gura u pravcu nesreće je upozoravalo (i još uvek upozorava) više generacija feministkinja i lezbejskih aktivistkinja. Poslednjih godina su se im pridružili i feministi i gej aktivisti.

Već više generacija skreće pažnju na laži kojima nas kljukaju katolicizam i seksistička nauka. Na osnovu bogatog iskustva, feministkinje su prepoznale i laž koja je svoj antifeminizam uvila u ženama prijateljski nastrojen jezik. Ova laž je najopasnija jer se paradoksalno poziva na uspeh istorijske borbe za emancipaciju. Ova laž, kao i svi ostali antifeminizmi, tvrdi da je feminizam nepotreban, jer smo mi žene dostigle sve što smo želele. Razlika je u tome što je zagovaraju žene koje su, upravo na račun prošlih bojeva, mogle da se dokopaju klasne moći koju poseduju privilegovani muškarci. Dobro obrazovane i klasno privilegovane Slovenke zbog toga danas mogu ohrabriti siromašne žene i radnice da u ekonomskom dobitku bogatih žena vide pozitivne promene za sve žene.

Kada nas na Međunarodni dan žena karijeristkinje ponovo budu ubeđivale da svaka žena koja to dovoljno želi može uspeti, da je sreća odmah iza ugla, samo ako nismo previše pohlepne, ne smemo zaboraviti da sloboda privilegovanih žena još uvek zahteva potčinjavanje svih ostalih žena. Ne smemo zaboraviti da je sve više ljudi, kako žena tako i siromašnih muškaraca i radnika, nesrećnih i iznurenih zbog ekonomskog nasilja, a ne zbog feminizma. I pored tako intenzivne potrage za ličnom srećom, ne smemo zaboraviti da je Međunarodni dan žena radnički praznik; da će nas borba za radnička prava možda osloboditi čak i od potrage za srećom. U svakom slučaju, oslobodiće nas više nego ženstveno sviranje po notama ljubavi.

Svi navodi, osim citata Renate Salecl ,bili su krajem februara nominovani za seksističku izjavu godine na internetnom portalu Spol.si i objavljeni uz dodata imena. Pobednici su 8. marta 2015. na 16. međunarodnom feminističkom i queer festivalu Rdeče zore »nagrađeni« vilinim sitom.

Torek ob petih, 03.03.2015.
Radne zene, 19.03.2015.

Prevod: Tamara Raftović Loštrek

Oddaja Sektor Ž: Ženske zadruge

Ženske zadruge - nova prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk

Marčevska edicija Sektorja Ž se bo osredotočila na prizadevanja za ekonomsko neodvisnost žensk v obliki zadrug. V oddaji bomo na kratko predstavile zadružništvo kot obliko dejavnosti, kaj so njegove prednosti ter razloge za vključevanje in odločitev žensk za tako obliko delovanja. O tem nam bo v krajšem intervjuju spregovorila Jadranka Vesel, ki v Sloveniji deluje na področju zadružništva. Sledili bodo prispevki na temo ženskih zadrug iz oddaje Zvučna etnografija, ki je temo uvedla prejšnji mesec. Za razmislek nam bodo tudi služila predavanja, ki so se odvila na festivalu Rdeče Zore (Olga Boldcrayon: "Ženske gradijo za ženske") in festivalu Deuje babe. Zaključile bomo s kratkim poročilom z obeh festivalom in izjavo meseca. 

Marčevsko oddajo pripravljajo Klara Otorepec, Teja Oblak in Tea Hvala.
Vabljene_i k poslušanju v soboto, 21. marca, ob 12h v živo na Radiu Študent. Kasneje na tej povezavi.  

*
Women's Cooperatives - New efforts for women's economic independence

The March edition of a feminist radio show Sektor Ž will focus on the topic of efforts for women's economic independence in the form of cooperatives. First, we will briefly present cooperatives as a form of activity, what are its advantages and reasons why women decide to participate in them. This will be presented by Jadranka Vesel who actively works in the field of cooperatives in Slovenia. This will be followed with contributions from the radio show Zvučna etnografija, which already introduced this theme in the previous Sektor Ž. The lectures which took place at the festival Rdeče Zore/Red Dawns (Olga Boldcrayon: "Women are building for women") and Deuje babe will also serve us for reflection on the topic of women's cooperatives. We concluded with a brief report on both festival and the statement of the month.

The March edition of Sektor Ž is made by Klara Otorepec, Teja Oblak and Tea Hvala.
Tune in! Live on Saturday, March 21st at 12.00 at Radio Študent, later in our archive. 

Osmi marec, sreče pa od nikoder

Starejša soseda, tovarniška delavka, odšteva leta do penzije. Pravi, da je utrujena, a kaj hoče, treba je preživeti. Kako se počutijo moje prijateljice, ki so že dvajset let pogodbene delavke v kulturi, niti ne vem. Redko se vidimo, saj imajo preveč dela in premalo časa, honorarji pa kot običajno zamujajo. Znanke, ki so dosegle ugled kot umetnice in univerzitetne predavateljice, kdaj pa kdaj potarnajo, da so razočarane nad sistemom, v katerem kljub svojim talentom in trudu nimajo enakih možnosti kot moški. Ob vprašanju, kako je z njihovim zdravjem in socialno varnostjo, zamahnejo z roko. Javno se raje ne pritožujejo. Mislim si, da zato, ker že vedo, kakšen bo odgovor.

Samooklicane gurujke jim bodo povedale, da bil svet danes lepši, »če bi bila emancipacija pozicija, ki bi osrečevala ženske«. Poslovne ženske, ki so vsaj ekonomsko emancipirane, bodo dodale, da tudi njim ni lahko, saj »paket ‘moderne ženske’ pod pretvezo moči, samostojnosti in neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje, bolečino v srcu in duši«. Mojim znankam bodo svetovale, naj si dovolijo, da v njih »počasi vzklije zopet ženstvenost«, in da naj igrajo »po notah ljubezni in sreče«; vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ugleden politik jim bo svetoval, naj se raje ukvarjajo s poroko, premierova partnerka pa, da naj dajo prednost partnerjevi karieri; za začetek naj bo »opravičen gospodinjskega dela«.

Vtis je, da premožne gospe niso srečne. Če niti one niso srečne, kako naj potem dosežemo srečo vse ostale? Res, kako to, da sreče ni od nikoder? Kdo nas je ogoljufal?

Psihoanaliza trdi, da ljudje tako ali tako nismo narejeni za srečo; da preveč uživamo v trpljenju. K tej depresivni trditvi dodaja, da živimo v časih, ko nihče več ne verjame v stare avtoritete, ki bi predpisovale, kako naj živimo, »zato izumljamo nova pravila, ki naj bi regulirala grozljivost te novo pridobljene svobode« (Renata Salecl). Nova pravila so lahko zelo stroga; tako stroga, da spominjajo na stara pravila, ki so ženskam v imenu Boga ali Znanosti zapovedovala molk in delo. Molk danes ni več popularen, v imenu Kapitala je treba predvsem delati. Če znamo unovčiti govorjenje, toliko bolje. Če se ob tem še ženstveno smehljamo, se nam mogoče nasmehne celo sreča.

Težava z novimi-starimi pravili je, da se jih je težko držati, ker se jim vse več žensk odkrito posmehuje. Te nesramnice namigujejo, da povratek k staremu redu sploh ni mogoč! Prav zaradi njih je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih kljub vsem razprtijam lahko prišlo do konsenza. Kapital, Znanost in Bog so našli skupnega sovražnika. Za vse naše tegobe so, jasno, krive »agresivne ženske«, ki »ubijajo pravo romantiko«. Krive smo feministke, saj zaradi ekonomske neodvisnosti žensk v romantičnih zvezah »nimamo več področij, v katerih smo ženske podrejene in v katerih dominirajo moški«. Poleg tega smo feministke v preteklosti skušale »uničiti zakonsko zvezo«. To nam ni uspelo, a na srečo naše delo danes nadaljuje »homoseksualni lobi«.

Še najbolj razumno razlago, zakaj so heteroseksualne ženske vseh starosti in razredov tako utrujene, razočarane in nesrečne, ponuja biologija. Objektivna znanost pač ne diskriminira. Študije so dokazale, da si tako feministke kot manj agresivne ženske »za partnerje pogosteje izbirajo moške, ki imajo bodisi več materialnih dobrin ali pa so ambicioznejši in imajo vsaj potencial, da bodo te dobrine prinašali ter jih delili s partnerico in z otroki«. Kako naj torej dosežemo srečo, če pa nas geni namesto k ljubezni silijo k oportunizmu? Imajo morda na tem področju več možnosti samske heteroseksualke in lezbični pari, ki si zaželijo materinske sreče? Znanost pravi, da nikakor. Pravi, da je ta želja absurdna: »marsikdo ima marsikakšno željo, zdravniki pa mu nismo dolžni vedno ugoditi«. Ker upanje umre zadnje, ga polagam v roke ginekologov, ki bodo absurd nemara prepoznali v molitvenem maratonu za »rešitev nerojenih človeških življenj«, ki te dni poteka v Ljubljani.

Težko bo, saj celo rektor ljubljanske univerze meni, da je problem v tem, »da ženske nimajo ambicij«. Ženske smo si torej same krive za svojo nesrečo. In ker smo nesrečne, kljub temu, da smo dosegle vse, kar bi si lahko želele, je nerazumno (ali vsaj nerazumljivo), da feministke še vedno vztrajamo, da se nam dogaja krivica, pri tem pa neusmiljeno napadamo tako moške kot ženske, ki menijo drugače. Še več, zmerjamo jih z antifeministi, seksisti, šovinisti in homofobi, ko nam vrnejo milo za drago, pa se razburjamo. Kakor da feministke še nismo dojele, da živimo v tolerantnih časih, ko moraš spoštovati vsakogar, četudi se ne strinjaš z njenim ali njegovim mnenjem. Nismo dojele, da nas v resnici nihče ne obsoja: tako kot vsi ljudje si tudi me zaslužimo spoštovanje, če le nismo preveč agresivne. Še najbolj spoštovane smo takrat, kadar nas ni nikjer videti.

V Sloveniji imamo tako verniki kot nevernice to srečo, da nas vsak dan osrečujejo kar tri državne vere: katoliška vera nas osrečuje z božjimi zakoni, vera v biologijo nas osrečuje z naravnimi zakonitostmi, vera v kapitalizem pa s tržnimi zakonitosti. Med našimi verskimi voditelji občasno prihaja do sporov, vendar se jim v času vsesplošnega relativizma ni težko zediniti, da je življenje, kot ga poznamo, dobro za vse. Na to, da troedina vera že od svojega ustoličenja dalje prebivalke in prebivalce te države peha v nesrečo, je opozarjalo (in še vedno opozarja) več generacij feministk in lezbičnih aktivistk. Zadnja leta se jim pridružujejo tudi feministi in gejevski aktivisti.

Že več generacij opozarjajo na laži, s katerimi nas pitata katolicizem in seksistična znanost. Zaradi bogatih izkušenj so feministke opazile tudi laž, ki je svoj antifeminizem zavila v ženskam prijazen jezik. Ta je najnevarnejša, saj se paradoksalno sklicuje na uspešnost zgodovinskih bojev za emancipacijo. Tako kot vsi drugi antifeminizmi trdi, da je feminizem nepotreben, ker smo ženske dosegle vse, kar smo želele. Razlika je v tem, da ga zagovarjajo ženske, ki so se prav zaradi preteklih bojev lahko dokopale do enake razredne moči, kot jo imajo privilegirani moški. Dobro izobražene in razredno privilegirane Slovenke tako danes lahko spodbujajo revne ženske in delavke, naj v ekonomskih pridobitvah premožnih žensk vidijo pozitivne spremembe za vse ženske.

Ko nas bodo na mednarodni dan žensk karieristke spet prepričevale, da lahko uspe vsaka ženska, ki si to dovolj močno želi, da je sreča tik za vogalom, če le ne bomo preveč pohlepne, ne smemo pozabiti, da svoboda privilegiranih žensk še vedno zahteva podrejanje vseh ostalih žensk. Ne smemo pozabiti, da je vse več ljudi, tako žensk, kot revnih in delavskih moških, nesrečnih in izmozganih zaradi ekonomskega nasilja, ne zaradi feminizma. In ob še tako srčnem iskanju osebne sreče ne smemo pozabiti, da je mednarodni dan žensk delavski praznik; da nas bo boj za delavske pravice morda osvobodili celo od iskanje sreče. Vsekakor nas bo osvobodil bolj kot ženstveno igranje po notah ljubezni.

Vsi navedki razen citata Renate Salecl so bili na spletnem portalu Spol.si nominirani za seksistično izjavo leta in opremljeni z imeni. Zmagovalca sta bila 8. marca 2015 na 16. mednarodnem feminističnem in queer festivalu Rdeče zore »nagrajena« z bodečo nežo.  

Kolumna je prvič izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Izšla je nova številka revije Borec

 

V novi številki revije Borec so v vsebinskem bloku "O spolni dominaciji" izšli moji prevodi dveh feministično-marksističnih razprav o reproduktivnem delu (Maya Gonzales in Dora Levačić) in teksta Andree Jovanović, ki razpravlja o pomenu AFŽ za današnji čas. V bloku je izšel tudi prevod razprave Marthe Gimenez.

ANDREA JOVANOVIĆ: Antifašistična fronta žensk v času socialistične družbene transformacije
DORA LEVAČIĆ: Ne/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom
MAYA ANDREA GONZALES: Spolno zaznamovana cirkulacija: branje skritega reprodukcije
MARTHA GIMENEZ: Kapitalizem in zatiranje žensk: vrnitev k Marxu