Resnično fantastično: sindikalna gospodinjska revolucija na Nizozemskem

Konec lanskega leta, po dodatnem »zategovanju pasov«, se je začel nov val protestov in stavk. Po burnih debatah in neštetih manjših akcijah, sedmih krogih neuspešnih pogajanj in množičnih zborovanjih v vseh večjih nizozemskih mestih (»Jezni pohodi« in »Pohodi za spoštovanje«), se je 27. februarja letos okrog 2000 čistilk in čistilcev ob podpori študentov odločilo za zasedbo Univerze v Utrechtu, ki je tako kot druge javne ustanove začela varčevati »pri dnu«.

Nizozemski Urad za umetnost, oblikovanje in teorijo Casco je februarja letos zaključil obsežen dveletni projekt Vélika gospodinjska revolucija (Grand Domestic Revolution), ki je vključeval skupinsko razstavo, umetniške rezidence, javne intervencije in vrsto sodelovanj med umetniki, teoretiki in aktivisti. Zaključil se je s Šolo futurističnega pisanja, enotedensko delavnico, na kateri je dvanajst udeleženk in udeležencev s skupnimi močmi skušalo napisati roman, posvečen glavnim razsežnostim Vélike gospodinjske revolucije: enakopravnejši delitvi neplačanega domačega, družinskega in gospodinjskega dela, pravnemu in družbenemu priznanju plačanega gospodinjskega dela, arhitekturnim inovacijam za lažje sobivanje v stanovanjskih skupnostih, skupnostnemu načrtovanju in oblikovanju prostora, urbanemu vrtnarstvu, pravici do uporabe nevzdrževanih in zapuščenih nepremičnin v zasebni lasti, deljenju intelektualne lastnine, blagovni menjavi in izboljševanju medosebnih odnosov na ravni (razširjenih) družin, stanovanjskih skupnosti in sosesk.

Literarni podvig, ki je ambiciozen že po znanstvenofantastičnih merilih, kaj šele po realno-političnih, smo sodelujoči na željo kustosinj umestili v Utrecht leta 2032. Dejstvo, da sta se Binna Choi in Maiko Tanaka odločili za obravnavo bližnje prihodnosti, ki jo bo večina od nas doživela, je ublažilo moj strah; bala sem se namreč, da zadani vizionarski nalogi ne bom kos. Kako le, sem razmišljala na poti na Nizozemsko, ko pa živim iz dneva v dan, iz rok v usta? Istočasno me je odločitev za pisanje o prihodnosti, oddaljeni komaj dvajset let, razočarala in opomnila, da moj občutek nemoči ni zgolj moj. Spomnila me je na ugotovitve Luise Passerini, zgodovinarke, ki je v eseju "Utopija" in želja (2008) primerjala evropsko razumevanje utopije po letu 1968 s tistim, ki se je pojavilo po letu 1989, ko se je začelo govoriti o "smrti utopije" in "koncu zgodovine". Družbena gibanja leta 1968, je zapisala, subjektov zgodovine niso obravnavala izključno kot subjektov akcije in vednosti, temveč tudi kot subjekte želje. Aktivisti in aktivistke so lahko upali v boljšo prihodnost in zahtevali "nemogoče", ker so sklenili, da objekt želje šteje manj od stanja želje. Namesto politike, ki bi težila k zadovoljevanju potreb, so zagovarjali politiko, ki je po vsaki aktivistični zmagi zahtevala več; tisto, česar še nihče ni dosegel. V zgodnjih devetdesetih je neokonservativna ideologija v skladu s pesimističnim prepričanjem, da prihodnost ne more biti drugačna od preteklosti ali sedanjosti, utopično politično domišljijo zavrgla kot nekaj nemogočega, celo absurdnega. V teh razmerah, je sklenila Luisa Passerini, je utopična misel preživela samo v obliki "nostalgije po vstaji (...), ki zre bolj v preteklost kakor v prihodnost in je spomin, ne toliko upanje: upanje je nakazano, a ostaja nejasno in neizraženo".

V Utrechtu smo se pri pisanju oprli na razstavljene predmete, pretekle javne intervencije, obstoječe razprave in preizkušene socialne eksperimente, a se je kolektivna ubeseditev tako širokega polja kljub temu - in kljub bližnjemu dogajalnemu času - izkazala za preveč zahtevno. Nehote nas je odnašalo v fantazijske scenarije, ki niso temeljili na vzpostavljanju miselne distance do tukajšnje in zdajšnje resničnosti, od koder bi bilo o njej mogoče razmišljati drugače (kar je ena od definicij spekulativne literature), temveč na prostem asociiranju, poigravanju z žanrskimi pravili in eskapizmu. Tako smo namesto o mehaničnem rastlinjaku (Meal Machine umetnikov Doris Denekamp in Arenda Groosmana, ki poenostavi pridelavo zelenjave), Eksperimentalni domači lekarni (za katero je umetnica Wietske Maas na priporočilo sosedov zbrala in predelala vrsto zdravilnih rastlin, ki rastejo v bližnji okolici), gospodinjskih robotih, kolektivizaciji rutinskih domačih opravil (projekt There's Nothing There umetnice Kateřine Šedá), bralnih intervencijah na domu (pri sosedih - in z njimi - v organizaciji kolektiva Read-In) ter Govoreči trobenti (prenosnem megafonu, narejenem iz odpadnih materialov) raje pisali o postspolnih astronavtih, kloniranju, kriogeniki, kanibalizmu, mutacijah, laboratorijskem gojenju hrane in štiriinsedemdesetčlanski vladajoči koaliciji, ki se zabava na piknikih, medtem ko se Utrecht zaradi klimatskih sprememb počasi ugreza v toksično morje. O gospodinjski revoluciji ne duha ne sluha.

Po dveh takšnih seansah pisanja sem se začela spraševati, kdo nam je ukradel utopično domišljijo. Holivudska apokaliptična eksploatacija znanstvene fantastike, neiskrene govorance o trajnostnem razvoju ali konservativna politika, ki se še edina drzne sklicevati na dobro "bodočih rodov"? Ali pa smo si upanje vzeli kar sami, v trenutku ko smo začeli misliti samo nase, in na tisto, kar je na dosegu naših rok? Kako naj se rešimo determinističnega pojmovanja zgodovine, kako naj se upremo posploševanju in namesto tega nazdravimo prihodnosti kot obetu presenečenja, kot nečemu nepredvidljivemu, enkratnemu in neponovljivemu? Kako naj v naših zgodbah napravimo prostor za resnične dedke in babice, ki nočejo imeti opravka s prihodnostjo, posejano z individualnimi konci, in zato še naprej vzgajajo sadno drevje, čigar sadov ne bodo nikoli užili?

Za slovenske predstave o tem, kaj je mogoče, me je resnično fantastično presenečenje pričakalo naslednji večer, ko je Casco gostil ustanoviteljico sindikata Združenih migrantskih gospodinjskih delavk in delavcev na Nizozemskem (United Migrant Domestic Workers in the Netherlands ali UMDW), gospo Coring delos Reyes. Mimogrede, izraz "gospodinjsko delo" na prvi pogled ni najbolj primeren prevod izraza "domestic work". Pri nas stroka ločuje med domačim, družinskim in gospodinjskim delo, ki je običajno plačano, če ga opravlja najeta delavka (redkeje delavec), in neplačano, če ga opravljajo družinske članice ali sorodnice. Omenjene kategorije zajemajo vsa opravila, ki potekajo na domu (plačnika), najpogosteje čiščenje in pranje perila, varovanje otrok, starejših in obolelih, nakupovanje, kuhanje, mala popravila in vzdrževalna dela ter vrtnarjenje. V sindikatu UMDW se angleški izraz "domestic work" in nizozemski izraz "schoonmakers" ("čistilci", dobesedno pa "tisti, ki lepšajo") uporabljata kot sopomenki za našteta feminizirana, podcenjena in podplačana dela, ki potekajo na domu, pa tudi v podjetjih in javnih ustanovah. Ker jih še vedno po večini opravljajo migranti in (starejše) ženske, ki spadajo v najranljivejše družbene skupine, je asociacija na nevidnost, ki jo vsebuje izraz "gospodinjsko delo", povsem na mestu.

Coring delos Reyes se je pred petnajstimi leti v iskanju zaposlitve preselila iz Filipinov na Nizozemsko, kjer je ugotovila, da kot nedokumentirana migrantka ne more odpreti niti bančnega računa. Ker gospodinjstvom, ki najamejo delovno silo največ trikrat tedensko, izplačil ni treba prijaviti davčni upravi, se je lahko preživljala z delom na črno. A še vedno ni mogla najeti stanovanja, saj so stanodajalci zaradi stroge zakonodaje prisiljeni prijaviti svoje najemnike. Slednji morajo stanodajalcu poleg osebnega dokumenta in dovoljenja za bivanje predložiti tudi številko svojega bančnega računa. Leta 2002 se je pridružila kooperativi, ki je neprijavljenim migrantom posojala denar z nizko obrestno mero. Čez štiri leta je ustanovila sindikat UMDW, ki si je zadal, da bo ščitil vse migrantske gospodinjske delavke in delavce ne glede na njihov pravni status, ne glede na to, ali delajo v gospodinjstvih, podjetjih ali v javnem sektorju, in ne glede na to, ali delajo neposredno za naročnika ali preko agencije za delo (čistilnega servisa). Samoorganizirani in uradno nepriznani sindikat je z donacijami in solidarnostnimi akcijami začel zbirati denar za pomoč deportiranim delavkam in delavcem, za nujne primere (večinoma za plačilo zdravstvene oskrbe delavcem brez zdravstvenega zavarovanja) in za izobraževanje ter rekreacijo. Zaradi svojega statusa in zagotavljanja anonimnosti svojih članov je UMDW slednjim nakazoval denar prek registriranih nevladnih organizacij. Kasneje je začel sodelovati z drugimi migrantskimi skupinami in sindikati, začel je izobraževati in mobilizirati pred tem nepovezane delavce in jim nuditi podporni sistem, ki je poleg mikrokreditov vključeval tudi pravno pomoč.

Predsednica sindikata Schoonmakers Khadija Tahiri-Hyati, ki dela kot čistilka v eni od amsterdamskih bolnišnic, je poudarila, da na Nizozemskem tudi pogodbenim čistilcem z dovoljenjem za bivanje ali državljanstvom ni lahko: "Delo, ki ga je nekoč opravilo osem ljudi, morajo danes opraviti štirje!". Konec devetdesetih let, ko se je začela privatizacija storitvenega sektorja, se je med največjimi agencijami (Hago, Facilicom, Asito in ISS - slednja v Sloveniji zaposluje okrog 1300 delavcev, od tega 90% žensk) vnel boj za naročnike, v katerem so seveda nastradali delavci. Nižanje urnih postavk, višanje norm (krajši čas za čiščenje vse večjih površin) in ukinjanje nadomestil za bolniški dopust je najprej doletelo čistilke in čistilce v zasebnih podjetjih. Z ekonomsko krizo in varčevalnimi ukrepi (zamrznitev plač v javnem sektorju) so na vrsto prišli delavci, ki so vzdrževali državna podjetja, javne institucije in mestne ulice.

Poleti leta 2009 sta sindikata Schoonmakers in UMDW sprožila kampanjo za izboljšanje delovnih pogojev, dvig urnih postavk in priznanje nadomestila za bolniški dopust.(1) Kampanja Schoon genoeg! (Čisto dovolj! ali Dovolj čisto!) je med zaposlenimi v javnem sektorju zaradi zamrznitve plač sprva naletela na negodovanje. Veliki sindikati, znani po svoji previdni pogajalski politiki, so molčali. Ko so se aprila 2010(2) čistilci in čistilke Nizozemskih železnic odločili za stavko, se je začela odvijati zgodba, ki, kot že rečeno, s slovenske perspektive zveni naravnost fantastično. Stavka se je začela s fizično zasedbo železniške postaje v Utrechtu, najbolj prometne postaje v državi. Okrog 1500 delavcev je prišlo v službo, a namesto da bi začeli čistiti, so v slogu gibanja Occupy! zasedli postajo in razvili svoje transparente.(3) Po treh dneh so se potniki morali že pošteno potruditi, da so se izognili vse večjim kupom smeti in vprašanju, kaj se dogaja. Po šestih(4) dneh sta vodstvi čistilnega servisa in železnic pristali na pogajanja, na katerih sta sindikata v imenu sektorja, ki obsega okrog 150 000 pogodbenih delavcev, zahtevala - in si po devetih tednih tudi izborila - novo kolektivno pogodbo. Pogodba je vključevala 2.75 % povišanje urne postavke, plačan bolniški dopust od prvega dne odsotnosti z dela, dostop do tečajev nizozemščine za tujce in možnost poklicnega usposabljanja. Čistilni servis je moral zaradi izgubljene tožbe ponovno najeti delavce, odpuščene med stavko, z železnicami pa je po novem enako odgovoren za ohranjanje izborjenih delovnih pogojev, kar v praksi pomeni, da zvišanih stroškov dela ne more lajšati z višanjem norm in dodatnim obremenjevanjem čistilk.

Stavka je bila izjemna tudi za nizozemske razmere. Najprej zato, ker so glavnino stavkajočih predstavljale najbolj ranljive skupine delavcev; migranti in ženske. Nadalje zato, ker gre za pogodbene delavce, ki jih najemajo agencije za "zunanje izvajanje dejavnosti" ali "izločanje produkcije" (outsourcing), in zato, ker sta stavko spodbudila samoorganizirana sindikata, ki sta podporo priznanih sindikatov dobila šele po pogajanjih. Povezala sta se s Abvakabo/FNV in(5) FNV Bondgenoten, pri čemer slednji zastopa okrog 470 000 delavk in delavcev iz storitvenega, industrijskega, metalurškega, kmetijskega, tehničnega in transportnega sektorja ter kot tak predstavlja največji nizozemski sindikat. Njegova posebnost (in s slovenske perspektive ponovno fantastična poteza) je, da poleg redno zaposlenih zastopa tudi pogodbene delavce. Nenazadnje je bila stavka izjemna zato, ker je uspela. Zgodovinarji pravijo, da tako močnega gibanja na Nizozemskem niso videli vse od leta 1933, ko je prekipelo pristaniškim delavcem. K tej trditvi je pripomoglo dejstvo, da so izborjene pravice dale upanje in zagon drugim delavcem: za železniškimi čistilci so se za stavko "za nedoločen čas" odločili smetarji iz Utrechta in Amsterdama. Čeprav delajo za mestne oblasti, torej za javni sektor, se je stavka po desetih dneh končala z 1.5% povišico za približno 200 000 smetarjev.

Konec lanskega leta, po dodatnem "zategovanju pasov", se je začel nov val protestov in stavk. Po burnih debatah in neštetih manjših akcijah, sedmih krogih neuspešnih pogajanj in množičnih zborovanjih v vseh večjih nizozemskih mestih ("Jezni pohodi" in "Pohodi za spoštovanje"), se je 27. februarja letos okrog 2000 čistilk in čistilcev ob podpori študentov odločilo za zasedbo Univerze v Utrechtu, ki je tako kot druge javne ustanove začela varčevati "pri dnu". Petega marca je sledila zasedba amsterdamske De Vrije Universiteit. Delavci zahtevajo novo kolektivno pogodbo, ki vključuje pravico do zaposlitve za nedoločen čas po devetih mesecih pogodbenega dela, vključitev delavcev, ki delajo v zasebni sferi (na domu), v kolektivno pogodbo, dvig urne postavke za 50 centov, pravico do nadomestila za bolniški dopust, pravico do učenja Nizozemščine med delovnim časom, plačilo potnih stroškov, plačan dopust, 2 € dodatka za delo v več objektih v enem dnevu (ali dvakrat dnevno v istem objektu), letno izplačilo nagrade v višini 300 € za zaposlene za polni delovni čas (in proporcionalno manjši znesek za tiste, ki delajo za polovičnega), kazni za plačnike, ki zamujajo s plačilom ali nakažejo napačen znesek, obvezno posvetovanje delodajalca s sindikatom, preden se prvi odloči za odpuščanje, poleg ugodnejših pogojev za upokojitev pa zahtevajo tudi, da delodajalec za vsakega delavca sindikatu nakaže mesečni prispevek v višini 4 €.

Razmere v Sloveniji niso primerljive z Nizozemskimi, saj pri nas večina plačanih gospodinj in čistilk, ki delajo v zasebni sferi, plačilo prejema "na roko", pri čemer nove delodajalce pridobivajo po neformalnih poteh. Kljub temu bi se skupaj s pogodbenimi delavkami, ki jih podjetjem in javnim ustanovam "oddajajo" čistilni servisi, lahko poistovetile z zahtevami sindikatov UMDW in Schoonmakers, saj delajo v podobno prekernih razmerah. Nenazadnje je podobna tudi struktura ponudnic dela: v Sloveniji po študiji Zdenka Šadl (2006) prevladujejo brezposelne ženske, slabo plačane zaposlene, ženske iz delavskega razreda, priseljenke in mlajše upokojenke. Drugače rečeno: ženske, ki živijo na robu revščine.

Razmišljanje o tem, kako organizirati plačane gospodinjske delavke - o neplačanih gospodinjah oziroma reproduktivnih delavkah se pri nas tako ali tako sploh ne govori - se v Sloveniji ustavi pri ovirah, ki se zdijo nepremostljive. Prvič: kako naj se organizirajo in mobilizirajo delavke, ki zaradi preobremenjenosti in izčrpanosti nimajo časa za aktivizem? Drugič: kako naj se povežejo čistilke in gospodinje, ki za različno plačilo, pod različnimi pogoji in za različne pogodbe delajo za kopico posameznikov in agencij? In tretjič: kako naj se uprejo najbolj ranljive skupine delavk in delavcev, ki živijo z zavestjo o lastni zamenljivosti na trgu dela, in védenjem, da imajo delodajalci za vsak protest že pripravljen odgovor "Če vam tukaj kaj ni prav, lahko še danes odidete". Nenazadnje pa nizozemska sindikalna gospodinjska revolucija v Sloveniji zveni resnično fantastično tudi zato, ker lahko celo iz ust sindikalnih vodij - za primer naj navedem izjavo predsednice sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI) Lidije Jerkič - slišimo, da "smo si ženske za svoj položaj same krive".

Zdi se, da je skrajni čas za politiko, ki bo zahtevala tisto, česar v Sloveniji ni dosegel še nihče. Čas za utopično politično domišljijo in "nemogoči" boj.


Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik.


Spodnje popravke in komentarje je dodala Rebeca Pabon (FNV Bondgenoten).

(1) Leta 2010 in letos je bila najpomembnejša in medijsko najodmevnejša zahteva stavkajočih delavcev zahteva po spoštovanju.

(2)  Glavna železniška postaja v Utrechtu je obveljala za najbolj strateško mesto za zasedbo zato, ker vsi nizozemski vlaki peljejo skoznjo. Med prvo akcijo čistilcev leta 2007 je to vlogo igralo letališče Schipol v bližini Amsterdama, predvsem zato, ker so bili tamkajšnji delavci aktivni in že organizirani v sindikate, in zato, ker je (kar zadeva čistilne servise) Schipol ena od pomembnejših strank.

(3) Leta 2010 so čistilci in čistilke sodelovali v akciji, vendar niso prenočevali na železniški postaji. Tako čistilci kot sindikati so leta 2010 oklevali, ali naj se stavki zaradi visokega tveganja sploh pridružijo, zato je bila udeležba zares množična šele letos. Čistilci so med letošnjo stavko, ki je trajala 105 dni, sodelovali pri vseh akcijah, tudi pri zasedbi univerz v Utrechtu in Amsterdamu. Več o razlogih za zasedbo univerzitetnih poslopij lahko preberete v tem članku (v angleščini).
(4) Pogajanja so se začela po petih, ne po šestih dneh. 
(5) Schoonmakers in gospodinjske delavke ter delavci so se povezali samo s sindikatom FNV Bondgenoten. S sindikatom Abvakabo/FNV niso sodelovali.