Nova Slovenija proti ženskam

Ko je v Sloveniji nazadnje vladala desnica, sem sanjala, da so Ljubljano okupirali neonacisti. Mesto so nadzorovale tolpe fantov, oborožene s pestmi, noži, palicami in psi. Če jim je kdo ušel iz rok, so zanj poskrbeli vojaki. Niso bili uniformirani, vojska se uradno ni vmešavala v ulične boje, a smo kljub temu dobro vedeli, s kom imamo opravka; tako učinkovito orožje si je lahko privoščil samo (njihov in naš) gospodar, država-cerkev v enem. Medtem ko so se množice lačnih, utrujenih in prestrašenih ljudi skrivale po kleteh, so se Cankarjev dom, opera, drama in druge kulturne ustanove v središču mestu spreminjale v orjaško orožarno.

Podobe iz nočne more so me zasledovale ves dan. Ko sem jo opisala prijateljici, sem v šali dodala, da je bila za nenavadno žive sanje gotovo kriva moja menstruacija. Kislo se je nasmehnila in odkimala. "Prijatelj je imel podobne sanje," je rekla, "pa nima menstruacije."

V naslednjih dneh so podrobnosti iz sanj izpuhtele. Strašljivi občutek, da je levica poražena, je ostal.

Ko sem izvedela, da bo v novi vladajoči koaliciji ob SDS in ostalih soodločala Nova Slovenija, se mi je najprej stemnilo pred očmi. Potem sem pomislila na okupirano Ljubljano iz satirične antiutopije 4000 (1891) Ivana Tavčarja. V delu, ki ga je napisal v odgovor na konservativizem Antona Mahniča, ima Emona že dva tisoč let status "Papeževe provincije številka LII". Cerkev je prevzela državo, v slovenščini se tiskajo samo molitvene knjige, zadnji tujec, ki je vstopil v mesto, je končal na grmadi, prvo in zadnjo vstajo "vsaj 4.000 junakinj", ki so se borile za enake možnosti, so zatrli leta 3919. Prebivalstvo je ločeno glede na spol in stan; neomožene ženske pred neoženjenimi moškimi branita vojska "starih devic" in visoko obzidje. Izjema je oddelek za poročene, kjer "Stvarnik poveličuje vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti". Ženske, ki so prekinile nosečnost ("grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega"), so obsojene na večno psihološko mučenje na robu pečine z razgledom na zeleno livado, na kateri se pod varstvom božje porodnice igrajo angelsko ljubki otroci. Vsako žensko, ki skuša doseči livado, vojska angelov "s krvavimi meči" odžene nazaj na pečino, "kjer je jok in škripanje z zobmi".

Tavčarjevo liberalno norčevanje iz katoliške demonizacije žensk dopušča feministično interpretacijo, vendar je treba vedeti, da je leta 1905 glasoval proti uvedbi splošne in enake volilne pravice za moške in ženske. Za demokracije v patriarhalni družbi je značilno, da ideološko še tako različne in medsebojno sprte politične stranke v feminizmu prepoznajo skupnega sovražnika. Že to je zgovorno, da za seksizem, ki prihaja iz ust politika, vedno najdemo opravičilo, medtem ko za enaka stališča političark ne kažemo velikega razumevanja. Tako sem se ob dejstvu, da je tudi Franja Tavčar, Ivanova žena, nasprotovala ženski volilni pravici, čeprav je v Ljubljani ustanovila vrsto ženskih društev in zavetišč, tudi sama spraševala, kako se je lahko izvzela iz razreda žensk in nasprotovala ženski politični emancipaciji.

Enako vprašanje se zastavlja ob stališčih predsednice NSi. Ljudmila Novak ženske obravnava s patriarhalnega, nacionalnega in populacijskega vidika, zato v "materah in ženah" vidi zgolj in samo sredstvo za brezplačno reprodukcijo delovne sile. A če so njen antifeminizem še pred kratkim podpirali samo Bog, "narava" in moralna večina, je po novem na njeni strani tudi država. In če je bilo seksistična, homofobna, islamofobna in rasistična stališča Nove Slovenije v preteklosti mogoče odpraviti kot navadno demagogijo, bo z novo pridobljeno močjo zlahka beatificirala heteroseksualno "družino kot najpomembnejšo celico naroda". Sledilo bo omejevanje, kaznovanje in stigmatiziranje vseh tistih, ki ne izpolnjujemo svojega državotvornega poslanstva. In kot vse kaže, bomo za geji in lezbijkami na vrsti ženske.

Decembra 2011 je Ljudmila Novak v Klepetalnici MMC RTV Slovenija zapisala, da je "pravica do spočetega življenja večja pravica od pravice matere do splava". Ko jo je neka bralka vprašala, kako lahko kot ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti odreče drugim ženskam, je predsednica NSi zgrabila priložnost in sredi javne diskusije "odložila" svojo politično funkcijo, moč in odgovornost. Začela je odgovarjati kot "ženska in mati", ki ima pravico do svojega mnenja, s katerim "nikogar ne obsoja". S to potezo je politični program svoje stranke reducirala na svoje osebno mnenje, žal pa si državljanske Slovenije takšnega branja ne moremo privoščiti, saj zna njeno stališče kaj kmalu poseči v naše pravice. Ljudmila Novak torej kot političarka, ženska in mati (na strokovno podkovanost se le ni mogla sklicevati) meni, da umetna prekinitev nosečnosti pušča "trajne psihične in tudi fizične posledice, zato bi bilo mladim dekletom potrebno pomagati drugače." S tem nima v mislih izobraževanja o kontracepcijskih metodah, prizadevanja za prijaznejši sprejem v bolnišnici ali družbene destigmatizacije žensk, ki so umetno prekinile nosečnost. Očitno je, da jo bolj kot psihofizično zdravje žensk skrbi pozitivni naravni prirastek, saj je v omenjenem pogovoru kot rešitev predlagala posvojitev, ki je "veliko bolj primerna in humana rešitev, kot siljenje deklet v splave".

Ljudmila Novak ni antifeminstka, ker bi poznala feministične argumente proti instrumentalizaciji žensk in jim želela nasprotovati. Feminizem v Sloveniji ni dovolj močan, da bi ga kdorkoli razen feministk sploh obravnaval kot politično gibanje, zato ji tega ni treba storiti. Skupaj s koalicijskimi kolegi iz SDS se lahko še naprej mirne duše sklicuje na Boga in naravo. Če se konservativcem, ki so prevzeli oblast, ne bo nihče uprl, se bodo kmalu lahko začeli sklicevati na ustavo, ki zaenkrat pravi, da je "odločanje o rojstvih svobodno".

S strahom pričakujem svojo naslednjo nočno moro. Če se bo podoba neonacistične okupacije Ljubljane iz prvih sanj zlila s Tavčarjevo predstavo o klerofašizmu, bo na čelu paravojaških angelskih sil z otrokom v naročju korakala Ljudmila Novak. Pri tem bo goreče deklamirala misli Pierrea Baylea, francoskega filozofa, ki je že leta 1740 na vso moč hvalil "materinski nagon". "Materinski nagon je božji dar," bo vzkliknila, "saj zagotavlja, da se bodo ženske še naprej razmnoževale kljub nezavidljivemu položaju, ki jim pripada zaradi rojevanja in skrbi za otroke".

Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (Maribor - EPK 2012), 15. 2. 2012.
Angleški prevod.