»Enajsta šola« aktivizma: feministični in lezbični grafiti v Ljubljani

Jebemti, Ivan!
Ponovimo: družbeno angažirani grafiti si skupaj z nalepkami, šablonami, plakati, izrezki in drugimi izraznimi sredstvi street artistov jemljejo »tisti prostor, ki jim ga nihče ni dal« (Fajt in Velikonja, 2006: 23), in s tem mesto razpirajo za komunikacijo, ki se izmika »tržnim imperativom« (Velikonja, 2004: 126). Kljub temu se delo političnih grafitarjev močno razlikuje od početja street artistov. Za prve je bistveno sporočilo in le redki se posvetijo estetski dimenziji grafita; večina street artistov daje prednost izgledu, predvsem pa lastni slogovni prepoznavnosti. Zdi pa se, da sta »izrazita apolitičnost« (Fajt in Velikonja, 2006: 24) slovenske street art scene in »izrazita neestetskost« politično angažiranih grafitov lokalen, slovenski fenomen. Nenavadno ločnico, ki velja tudi za feministične in lezbične grafite ter street art, je šele v zadnjih letih premostila peščica tako politično kot umetniško navdihnjenih akterk.

Grafiti so sporadični, nelegalni, največkrat anonimni in neobstojni vdori v dominantno kulturo in kot taki dokaj nezanesljiv vir vednosti. Vzporedno branje z aktualnim političnim dogajanjem, v našem primeru pa tudi z »uradno« feministično in lezbično zgodovino, jih postavi v novo luč: postanejo najbolj dostopno glasilo upora, ki se upira institucionalizaciji in instrumentalizaciji. Skrajno različne interpretacije znamenitega grafita iz leta 1995, »IVAN, JEBEMTI – SKUHAJ SI ŽE TO PREKLETO KAVO! – MAMA FRANCKA«, pa kažejo na to, da se grafiti upirajo tudi enosmiselni razlagi.

Foto: avtor neznan

Tako feminističnim grafitom, vzetim iz prav takšnega konteksta, ni težko pripisati antifeminističnega pomena. Parodija Cankarjeve črtice o krivdi, katero je del slovenskega literarnokritičnega establišmenta »nacionaliziral« že pred letom 1991, s feminističnega vidika govori o posledicah stroge spolne delitve dela. Na grafit »ljubljanskih Amazonk« (Tomc, 1996: 39) se je leta 1996 odzval Gregor Tomc, ki je zahtevo po enakopravni delitvi dela odpravil s celo za tisti čas že preživeto puhlico o »sodobni slovenski družini«, v kateri je »tradicionalna delitev vlog v veliki meri že presežena«[1] (39). Kmalu po nastanku naj bi si ga prisvojila ena od političnih strank in ga objavila na promocijski razglednici. Neki članek v Delu naj bi se skliceval na grafit, da bi podprl svojo tezo o pretirani rabi Cankarjevih del v šolstvu. Na grafit se sklicuje tudi analiza materinske požrtvovalnosti v knjigi Dragana Petrovca Kult žrtve (2005), ki odgovornost (in krivdo) za pojav »maminih sinčkov« naprti materam[2]. Pri tem je ironično, da je »Ivanov grafit« zaživel lastno, avtonomno življenje, čeprav ga je »zakrivila« ženska roka.

Grafit je nastal v tednu pred 25. novembrom 1995, v sklopu aktivnosti pred Mednarodnimi dnevi boja proti nasilju nad ženskami, ko je več skupin iz Ženskega centra na Metelkovi (Kasandra, Ženska svetovalnica, Modra in Prenner klub) v centru Ljubljane izpeljalo obsežno grafitarsko akcijo; prvo po akciji, ki se je decembra 1991 borila za ohranitev 55. člena ustave o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Akcija je poleg nasilja v družini[3], posilstva[4] in incesta (»NE ŠLATAJ ME, SEM TVOJA HČI«), humorno problematizirala tradicionalno delitev dela v grafitih »ODKAR SEM PREDSEDNICA, MOJ MOŽ UPORABLJA PERSIL« in »ŽENSKAM SLUŽBE, MOŠKE ZA ŠTEDILNIKE«. Slednji se je na fasadi študentskega servisa na Borštnikovem trgu ohranjal in ohranil vse do leta 2003.

Foto: Dušan Jež

Prej omenjeni članek Gregorja Tomca pa je že z naslovom – Je ženska brez moškega kot riba brez bicikla? – napeljeval na avtorjevo osebno prizadetost. Grafitom, ki se sklicujejo na seksualne pravice in nedotakljvost telesa, je pripisal sovražnost in separatizem. Lezbijkam, katere so zastopali grafiti »STRAHU NI VEČ – THELMA IN LOUISE; SRAMU NI VEČ – MOJCA IN METKA«, »ŽENSKE, USTAVIMO AIDS: LJUBIMO SE Z DRUGIMI ŽENSKAMI« in »LEZBIJKE ZA MIR – MIR LEZBIJKAM«[5], je enakopravnost in mir odrekel s homofobno izjavo, da »heteroseksualno razmerje in homoseksualna spolnost verjetno le nista enakovredna« (39). Tudi pri razlaganju ostalih grafitov je bil Tomčev očitni namen diskreditacija teh, kot zapiše, »nekonsistentnih stališč« (93), čeprav je članek v očeh lezbijk in feministk diskreditiral predvsem avtorja. V tem primeru pač ni šlo za »komunikacijski nesporazum«.

Spet in spet proti narodu
Vlasta Jalušič pomladi leta 2002 svoj pogled na zgodovino »novega feminizma« osemdesetih sklene z grenko ugotovitvijo, da »lahko feministične skupine v Sloveniji danes naštejemo na prste ene roke« (Jalušič, 2002: 89). Štiri leta zatem novinarka Valentina Plahuta Simčič članek o »sodobnem slovenskem feminizmu« prične z vprašanjem, ali je v Sloveniji »še sploh kje kakšna feministka« (Plahuta Simčič, 2006: 15). V intervjujih s priznanima feminističnima teoretičarkama, Svetlano Slapšak in Evo D. Bahovec ter avtorico pričujočega besedila se izkaže, da je vtis o odsotnosti feminizma v Sloveniji le deloma napačen, saj se je feministični pogled resda »razširil po družbenem telesu« (Bahovec v Plahuta Simčič, 2006: 15) in je »del feminističnih idej in načinov življenja hočeš nočeš postal del vsakdanjosti« (Jalušič, 2002: 89), vendar se zdi, da je feminizem leta 2008 za večino ljudi neviden, njegova mobilizacijsko moč pa je omejena na politično sorodne skupine, predvsem gibanja za socialno pravičnost.

Bogata zapuščina novega feminizma, v manjši meri pa tudi zapuščina lezbičnega gibanja iz osemdesetih, je s profesionalizacijo sredi devetdesetih postala del institucionalizirane vsakdanjosti. Feminizem je vstopil v akademsko sfero, založniško dejavnost, kulturo, psihosocialno in humanitarno delo, skromneje tudi v politiko. Ta metaforični izstop iz ulic je ponovno vzpostavil potrebo po feminističnem aktivizmu, ki ne bo branil le obstoječih pravic, ampak bo osebno in politično emancipacijo žensk zahteval in vzpostavljal tam, kjer za ženske (še) ni prostora. Uvajanje feminističnih študij in servisov, namenjenih ženskam, je novi generaciji feministk omogočilo (re)produkcijo feminističnega znanja, zdi pa se, da so učenke pozabile na »enajsto šolo« organiziranega in taktičnega delovanja, ki uči, na kakšne načine se je mogoče boriti proti zatiranju – predvsem pa opogumlja. Feminizem je z zamudo reagiral na »vzpon cerkve, vzpon desnice, vzpon sovražnega govora« in »potrebe po normalnosti« (Sukič v Kuhar, 2007: 11), na »prav neverjeten val patriarhalnosti in seksizma« (Slapšak v Plahuta Simčič, 2006: 15) na eni strani ter na »pop vrednote, pop identitete, z vse manj poglabljanja v stvari, z držo apolitičnosti« (Tratnik v Kuhar, 2007: 11) na drugi. Obotavljanje nas doslej ni prikrajšalo za nobeno od že izborjenih pravic, vendar je heteroseksualnim ženskam leta 2006 ponovno ogrožena ustavna pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok dala vedeti, da je, tako kot je bilo leta 1991, nujno, da nastopijo »ŽENSKE PROTI NARODU – ZA PRAVICO DO SPLAVA«.

Foto: Barbara Berce

Grafit se je leta 1991 upiral »prebivalstveni politiki Slovenije«, na ljubljanskih ulicah pa se mu je petnajst let kasneje morala pridružiti ironična ugotovitev, podpisana s feminističnim znakom in pestjo: »FETUS IMA VEČ PRAVIC KOT ŽENSKA«. Skratka, »situacija je« spet »zrela za feministični aktivizem« (Slapšak v Plahuta Simčič, 2006: 15).

Foto: Špela Oberstar

Lezbični učbenik
Na ljubljanskih ulicah so lezbični grafiti pogostejši od feminističnih in na prvi pogled se zdi, da je tako zaradi večje stigmatizacije lezbijk in gejev, zaradi večje izpostavljenosti verbalnemu in fizičnemu nasilju, ki »potemtakem« zahteva večji aktivistični angažma[6]. A morda je bolj pravilen sklep, ki se opira na izjavo, da »država ne potrebuje poklicnih lezbijk in gejev« (Tratnik v Kuhar, 2007: 11), s katero je Suzana Tratnik v intervjuju ob dvajseti obletnici lezbične skupine Škuc LL odgovorila na vprašanje, zakaj se lezbično gibanje v devetdesetih ni institucionaliziralo po vzoru feminističnega. Njena šala je opozorila tudi na pomembnost razlikovanja med feminizmom in lezbištvom, pa čeprav ju v slovenskem prostoru druži močno politično zavezništvo. Če povzamem: medtem ko je ta ali oni feminizem politično prepričanje, lezbištvo ni stvar intelektualne izbire, temveč telesne privlačnosti do istospolne osebe in sprejetje lastne drugačnosti, ki v razmerju do heteronormativnosti dobi poteze subkulturne pripadnosti. Od tod je moč razumeti, zakaj je lezbično gibanje v devetdesetih svoje delo nadaljevalo brez radikalne prekinitve, nova generacija politično angažiranih lezbijk pa je redno obiskovala »enajsto šolo« aktivizma. Grafiti so (bili) njen učbenik[7].

Leta 1997 je revija Lesbo ob nabrežju Ljubljanice dokumentirala serijo lezbičnih grafitov, ki so se z napisom »EVA + ADAMA« norčevali iz temeljev zahodnega falogocentrizma in heteroseksualnosti. Napis je spremljala podoba ženskih nog, odetih v mrežaste nadkolenke, domiselna raba ene same šablone pa je uspešno ponazorila Evino in Adamino približevanje in seks. V tisti čas segajo tudi grafiti »MOŽ ME VARA Z DRUGO, JAZ PA NJEGA S TRETJO«, »OPROSTI MAMA, NIČ VNUKOV« (ki si je lezbično interpretacijo zagotovil s podvajanjem simbola za žensko) in taktično umeščen, četudi dvoumen, zapis »VOZIMO PAMETNO, TUDI LEZBIJKE SO NA CESTI« na plakatu, ki je s podobo dveh prvošolk, ki korakata z roko v roki, prvotno opozarjal na previdno vožnjo. Fotografije je v Lesbu pospremila novička o »lepih grafiti lezbičnih zgodbah«, kjer omenijo tudi vzporedne akcije v Mariboru in »drugih lezbičnih mestih«. Že leta 1996 naj bi »mesto preplavili lezbični in feministični grafiti« (Velikonja, 1998), vendar, kolikor vem, sporočila niso bila nikoli dokumentirana. Enako velja za akcijo izpeljano v noči na 25. junij 1997, dan državnosti: zjutraj so ljubljanske zidove krasile naslovnice Lesba[8].

Deset let kasneje še vedno velja, da so lezbični grafiti bolj vidni od feminističnih. Na Streliški in Karlovški ulici, kjer je lezbičnih grafitov največ, je identitetna (in politična! – a tem kdaj drugič) diferenciacija, do katere je v tem času prišlo znotraj lezbičnih in gejevskih skupin, opazna. Grafiti »MOJ DEDA JE BI«, »MOJ DEČKO JE GEJ«, »JUST QUEER IT« razpirajo prostor tudi za geje, biseksualce in tiste, ki jim bolj ustreza queerovska »neidentiteta«, grafita »I HOMOFOBI SU LJUDI« in »IZAĐI IZ HETEROSEKSUALNE MATRICE« pa spadata med redke, ki nagovarjajo heteroseksualce. Predpostavka, da je izhod iz heteroseksualne matrice mogoč, je svojevrsten odgovor dobila, ko so lastniki – neko gradbeno podjetje – preuredili vrstni red kovinskih ograd, prek katerih se razteza grafit. Nova razporeditev je premešala besede in tako je januarja 2008 na ogradi pisalo: »TRICE SUALNE MA HETEROSEK IZAĐI IZ«.

Foto: Špela Oberstar

Strejt učbenik
V državi, ki lezbijkam in gejem ne dovoljuje niti pravic, ki izhajajo iz institucije poroke (kaj šele, da bi jim v diskriminatornem nadomestilu z imenom »registracija« – »REGISTRACIJA = DISKRIMINACIJA«, je jedrnat grafit na Roški – privoščila potomce), reproduktivne pravice zadevajo predvsem heteroseksualne ženske. Kljub temu je referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo leta 2001 feministke in lezbijke združil v protestih proti zakonu, ki je to pravico vseeno odvzel lezbijkam, samskim in hendikepiranim ženskam. Štiri leta zatem, 8. marca 2005, so »sleherniki in slehernice za pravičen svet in enakost vseh« v anonimnem javnem pismu Ali se še spomnite 8. marca? opozarjali, da je »vlada Republike Slovenije v svojem najnovejšem političnem programu za pozitivno demografsko rast slovenskega prebivalstva« ponovno »zavzela pozicijo sovražnega govora ter diskriminatornih politik«. Osnutek strategije za dvig rodnosti v Sloveniji, ki ga je takratni minister za delo, družino in socialne zadeve, Janez Drobnič, predstavil 15. novembra 2006, je predlagal omejen dostop do abortusa (država naj bi po tem predlogu stroške abortusa krila le, če bi bilo zaradi poroda ogroženo življenje ženske), ženske pa je, podobno kot razprave iz leta 1991, hotel instrumentalizirati za državne cilje. Na predloge, ki so v zakonodajo uvajali katoliško dikcijo, po kateri se življenje prične s spočetjem, so se feministke odzvale z že uvodoma omenjenim grafitom »FETUS IMA VEČ PRAVIC KOT ŽENSKA«, grafitom »RAJE EPRUVETA KOT DROBNIČ ZA OČETA« ter zapisom, ki je presekal gordijski vozel in diskriminatorni referendum iz leta 2001 povezal s prav takšno demografsko politiko: »ZA DVIG NATALITETE – OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK IN LEZBIJK«.

Foto: Tea Hvala

Na predlog strategije se je 17. novembra 2006 odzvala tudi Feministična iniciativa za podporo pravice do splava. Aktivistke so vhod v ministrstvo prelepile s plakati in transparenti z napisi »ŽENSKA – STROJ ZA ROJEVANJE«, »BRANIMO PRAVICO DO SPLAVA ZDAJ - JUTRI JE LAHKO ŽE PREPOZNO«, »VČERAJ MIGRANTI IN IZBRISANI, DANES ROMI IN ŽENSKE, KDO BO NA VRSTI JUTRI??!!«

V dneh pred delavskimi demonstracijami 17. novembra 2007 se je na ljubljanskih ulicah pojavila množica novih grafitov, ki so potrebo po množičnem boju za socialne pravice utemeljevali tudi s feminističnimi gesli. Poleg grafitov o gospodinjskem delu (»JEBEŠ VIŠJE PLAČE, ČE JE NIMAM – GOSPODINJA«;

Foto: Tea Hvala

»AKTUALNO! TEČAJ GOSPODINJENJA ZA MOŠKE«, »FANTJE, KDO BO POMIL POSODO? JOŽI!«), ki so morda starejše izdelave, velja opozoriti na dve šabloni: na prvi mladenka s stisnjeno pestjo in napisom »KER NISMO BLAGO!«poziva k uporu.

Foto: Tea Hvala

Čeprav se geslo v kontekstu delavskih demonstracij najbrž nanaša na vsesplošno izkoriščanje delavcev, feministično branje ne more zaobiti specifičnega izkoriščanja žensk: različne poskuse instrumentalizacije ženskega telesa in seksualnosti. Še bolj dvoumna je šablona z napisom »DELAVKE NA CESTI – 17. 11.« v obliki opozorilnega prometnega znaka, ki namesto moškega z lopato (»delo na cesti«) prikazuje tri odrasle ženske in deklico s stisnjeno levico.

Foto: Tea Hvala

Slogan poziva na ulične demonstracije, komentira brezposelnost žensk in posredno namiguje, da seksualno delo mnogim revnim ženskam omogoča preživetje. Zanimivi sta tudi dopolnitvi grafita »ZA ŽIVLJENJE BREZ IZKORIŠČANJA – 17. 11.«: grafitar(ka) z vzdevkom Candy je dodal(a) plakat s podobo revolverja, iz katerega namesto metka leti veliko srce, v tem trenutku gotovo najaktivnejša tagerka in grafitarka v Ljubljani, Vix, pa je čezenj z roza barvo napisala »PLEASURE OF DOING SOMETHING WRONG« (mimogrede, Vixen je podpisala tudi kopico grafitov »GIRLS ARE NOTHING BUT TROUBLE«). Delavske demonstracije sta v okviru Avtonomnega bloka podprli Feministična pobuda za socialne pravice vseh in Vstaja lezbosov, zato ni napak skleniti, da so omenjeni grafiti povezani z njunimi aktivistkami. Na samih demonstracijah so ženske nosile anarhofeministične zastave in slogan »ŽENSKA, TOREJ DELAM ZASTONJ«, lezbijke pa je ob mavričnih zastavah zastopal transparent »BILO KUDA, LEZBE SVUDA«.

Peščica ljubljanskih grafitov, plakatov in paste-upov se posveča tudi temi, o kateri se med feministkami različnih političnih prepričanj pogosto krešejo mnenja: pornografiji. Če razlikujemo med redkejšimi, prostovoljnimi vstopi v pornografsko industrijo in (ekonomsko) prisilo, ki botruje večini »odločitev«, se izognemo nepotrebnim nesporazumom. Spodnji zapis se osredotoča na izkoriščevalski in prisilni vidik dela v pornografiji, s tem pa pornografijo postavlja ob bok prav takšni prostituciji in trgovini z ženskami, katere večina feminističnih struj obravnava kot različne ravni poseganja v pravico ženske, da razpolaga s svojo seksualnostjo, telesom in življenjem. Tudi ulične obravnave ženskega seksualnega dela so, z redkimi izjemami (recimo grafit na Roški cesti, ki je postala pravi feministični in lezbični grafitarski »wall of fame«: »PROSTITUTKE VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!!«), zelo dvoumne in feministična interpretacija teh grafitov in street arta zlahka tvega »komunikacijski nesporazum«. Denimo, izvrstna stenska poslikava v podhodu Jakopičevega sprehajališča, ki jo je podpisal Engels, v splet nebotičnikov umesti pornografsko industrijo s podjetjem »SUCK Corp.«, ki je zgrajeno nad razprtimi usti ženske (vanjo vodi splet cevi z napisoma »U.S.« in »THEM«, po ceveh pa proti zgradbi podjetja »SPERM BANK Ltd.« plavajo spermiji). Tudi »DIPLOMA KLUB FSPN 'COPY-PASTE'« je zgrajen nad golim ležečim telesom ženske; na stavbi je narisana reklama z geslom »KER SE CENIM« in podobo pasivne ženske v analnem spolnem odnosu z aktivnim moškim, ki ga, kot ponavadi, komaj vidimo. Je na podlagi omenjene slike mogoče skleniti, da so pornografska industrija, izobraževalni sistem in rodnost, na katero se pogosto želi reducirati »funkcijo« ženske, odgovorni za spolno neenakost?[9] Hmm…

Foto: Llewyn Maire 

Razmerje med delom in spolnostjo je s feminstičnega nedvoumnega stališča problematizirala serija plakatov, ki je v dneh pred 8. marcem 2007 mimoidočim zastavljala težavna vprašanja: »SE DENAR IN LJUBEZEN VZAJEMNO IZKLJUČUJETA?« (nekdo je pripisal »niti ne«); »JE POROKA INSTITUCIJA LEGALNE PROSTITUCIJE?« (pripis s kemičnim svinčnikom je spremenil formulacijo v »legalna prostitucija je institucija poroke« in dodal »zapleteno, ne?«, nekdo drug je odgovoril »ne vem«); »KAJ PRIČAKUJEŠ OD SEKSA PO POROKI?« (komentarji: »nič, sem že poročena«, »seks s sorodnikom«); »ALI JE IZJAVA 'POPOLNA ŽENSKA JE DOMA GOSPODINJA, V JAVNOSTI GOSPA, V POSTELJI KURBA' POVEZANA S SEKSUALNIM DELOM?«; »KAKŠNA JE RAZLIKA MED SEKSUALNIM IN GOSPODINJSKIM DELOM?«; »KAKŠNA JE POVEZAVA MED SEKSUALNOSTJO IN POLITIKO?«; »ZAKAJ DRŽAVA KRIMINALIZIRA PROSTITUCIJO?« ipd.[10]. Nekatera vprašanja so reflektirala sámo akcijo: »KAJ JE SKUPNO UMETNICAM /KOM IN SEKSUALNIM DELAVCEM/KAM?« in »ALI SO SEKSUALNI DELAVCI/KE POSLEDNJI/JE ULIČNI/E BORCI/KE?«. Da je dejansko šlo za aktivistično-umetniški projekt, je potrdila sočasna skupinska razstava Seks, delo in družba v Galeriji Alkatraz, kjer so na feminističnem in queer festivalu Rdeče zore svoja dela – med njimi tudi omenjene plakate – »razstavljale« umetnice iz Beograda in Dunaja.

Podobno tehniko (združitev street arta s klasično ulično akcijo) je za drugačen namen uporabila anonimna skupina, ki je v noči z 8. na 9. marec 2007 preimenovala okrog petdeset ljubljanskih ulic. Do preimenovanj ulic in trgov običajno prihaja ob političnih spremembah, saj »prava« imena lahko legitimirajo družbeno moč, ki jo je s politično zmago pridobila nova oblast. Na simbolični ravni se za lastno vidnost in reinterpretacijo zgodovine na enak način lahko bori kdorkoli, iz novih imen, ki so se v Ljubljani pojavila po dnevu žena 2007, pa je bilo razvidno, da je taktiko uporabila skupina feminističnih aktivistk. Podobno kot aktivistke, ki so preimenovale ulice v Zagrebu (2006), Sarajevu (2006) in Kutini (2007), je ljubljanska skupina izhajala iz »statističnega dejstva«, da je velika večina ulic poimenovana po moških, in »feminističnega dejstva«, da morajo zgodovino žensk pisati ženske, saj je namesto njih ne bo pisal nihče. Mesto je tako dobilo Cesto dneva žena in Ulico Simone de Beauvoir. Ulicam, poimenovanim po umetnikih, je skupina dala imena umetnic (npr. Jakopičevo sprehajališče je postalo Sprehajališče Ivane Kobilice;

Foto: Llewyn Maire

Borštnikov trg je postal Trg Duše Počkaj, Kersnikova ulica je pripadla Eli Peroci, Dvořakova Lidyji Lunch), imeni žensk, ki so živele v senci svojih mož, bratov, očetov (Prešernov trg je postal Trg Ane Jelovšek), pa tudi imeni literarnih junakinj, ki so zamenjale junake (Črtomirova ulica je pripadla Bogomili). Politične aktivistke (dobili smo Trg sester Štebi, Pot ilegalk, Ulico španskih bork) so se pridružile aktivistom (Trg narodnih herojev in herojk). Izostalo ni niti opozorilo na strukturno neenakost (Gosposka ulica je pripadla služkinjam) niti poklon materinstvu, saj smo za kratek čas dobili tudi Ulico moje in tvoje mame.

Novembra 2007 je ljubljansko preimenovanje ulic dobilo nadaljevanje v Mariboru, kjer je lezbična aktivistična skupina Vstaja lezbosov[11] queer dokumentarce, prikazane na Festivalu dokumentarnega filma DOKMA, pospremila z ulično akcijo. Medtem ko so napisi Trg lezbične revolucije (št. 69!), Lezbična ulica in Pot k lezbijki obstali več tednov, sta Pot na lezbični vrh in Trg lezbičnih brigad izginila že dan po akciji. Kako tudi ne, preimenovala sta uradni naslov sedeža Zveze škofije Maribor in Nadškofijskega ordinata!

Foto: Mojca Rugelj 

Spreje v roke!
Tu je januar 2008 in konec nekega štetja, ki je poskušalo storiti nemogoče: sistematizirati sporadičnost, neinstrumentalizirati svoj vir. Znanje, shranjeno v metaforičnem feminističnem in lezbičnem učbeniku je pač ulično znanje, ki se tvori in obnavlja prav tam. Znanja, pridobljenega v »enajsti šoli« aktivizma, se ne da prenesti v drug medij – še najmanj v učbenike. Razlog je enostaven: v igri je telo in občutek svobode, ki spremlja grafitarske akcije, izhaja iz dejanja samega. Grafitarske in ulične akcije ter peščica politično angažiranih street art izdelkov že s svojo prisotnostjo posega v javni prostor, ga razpira za teme, ki sicer ne bi preživele oglaševalskega nasilja. Možnost srečevanj ustvarja tam, kjer je urbanistično nasilje (bolje rečeno: odsotnost »trajnostnega urejanja«) pregnalo pešce, kolesarje, predvsem pa njihovo počasnost. Eksplicitni namen družbeno angažiranih grafitarskih akcij je seveda drugačen: konkretni slogani odpirajo konkretna vprašanja, aktivisti in aktivistke pa se zatekajo v zavetje noči in anonimnost prav zato, da bi se izognili fizičnemu soočenju z zakonom, tudi soočenju s političnim nasprotnikom. Vseeno je neodtujljivi, nezamenljivi del grafitarske aktivistične izkušnje telesno izpostavljanje, poseganje v prostor, prisvajanje javnega, skratka, svojevrstno zasedništvo, ki v feministični perspektivi dobi dodatno noto: ženska s sprejem v roki si ne prisvaja samo ulic, temveč si prisvaja lastno telo, lastno vednost, lastno zgodovino. Pri tem nima izbire: uporniška bo, vse dokler bo zatirana.

Za pomoč pri iskanju ljudi, grafitov in fotografij se zahvaljujem Nataši Velikonja, Mojci Urek, Ani Jereb, Urški Merc, Vesni Vravnik, Suzani Tratnik in Božidarju Zrinskemu. Za brskanje po arhivih in dovoljenje za objavo fotografij v tiskani in elektronski verziji revije ČKZ se zahvaljujem Mojci Rugelj, Špeli Oberstar, Dušanu Ježu, Nadi Žgank, Anni Ehrlemark, Barbari Berce in Llewyn Maire McCobb.

Literatura

· FAJT, M. in VELIKONJA, M. (2006): »Ulice govorijo / Streets are Saying Things«, Časopis za kritiko znanosti, št. 223, Ljubljana, str. 22-29
· JALUŠIČ, V. (2002): »Prispevek k razkrivanju novega feminizma v Sloveniji«, v: JALUŠIČ, V. (ur.): Kako smo hodile v feministično gimnazijo,*cf, Ljubljana, str. 9-90
· KUHAR, R. (2007): »Prečuta noč za lezbični manifest. Intervju z Natašo Sukič in Suzano Tratnik«, Narobe, št. 4, Ljubljana, str. 8-12
· MALJEVAC, S. (2007): »Na Trgu lezbičnih brigad. Intervju z Vesno Vravnik, aktivistko fronte Orto lezbijka«, Narobe, št. 4, Ljubljana, str. 17
· NOVAK, M. (2001): »Jebeš demokracijo, itak je nihče ne razume«, Mladina, št. 21, citirano po www.mladina.si/tednik/200121/clanek/grafiti/, dostop 4. 2. 2008
· PLAHUTA SIMČIČ, V. (2006): »Ne smemo se slepiti, patriarhat je povsod!«, Delo, let. 48, št. 74, Ljubljana, str. 15
· RECER, U. (1998): »Komuniciranje – grafitiranje«, Lesbo, št. 6, Ljubljana, citirano po www.ljudmila.org/lesbo/lesbo/Lesbo1-8/lesbo1-7/06/08.htm, dostop 3. 2. 2008
· TOMC, G. (1996): »Je ženska brez moškega kot riba brez bicikla?« Delo, Sobotna priloga, let. 38, št. 28, Ljubljana, str. 39
· TRATNIK, S. (2007): »Ne vstopaj s svojimi sendviči!«, Narobe, št. 4, Ljubljana, str. 14-15
· VELIKONJA, N. (1998): »Akcija – reakcija«, Lesbo, št. 6, Ljubljana, citirano po www.ljudmila.org/lesbo/lesbo/Lesbo1-8/lesbo1-7/02/09.htm, dostop 3. 2. 2008
· VELIKONJA, N. (2004): »Grafiti: poulično revolucionarno branje«, v: STEPANČIČ, L. in ZRINSKI, B. in (ur.): Grafitarji/Graffitists, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, str. 115-130

Neobjavljeni viri
· Feministična iniciativa za podporo pravice do splava (2006): »Izjava za javnost«, Ljubljana.
· Sleherniki in slehernice za pravičen svet in enakost vseh (2005): »Ali se še spomnite 8. marca? Izjava za javnost«, Ljubljana.

Opombe
[1] Tudi »feministični grafit, napisan v začetku osemdesetih v Zagrebu »PROLETERI SVIH ZEMALJA, KO VAM PERE ČARAPE« je bil izbrisan že naslednji dan, češ da žali socialistično moralo« (Velikonja, 2004: 125).
[2] Informacije povzemam po izjavah ene od avtoric grafita, ki želi ostati anonimna.
[3] »KDOR UDARI, NAJ SE MU ROKA POSUŠI. KDOR POSILI, NAJ MU OVENI«; »ŽENSKE PROTI NASILJU«; »SEM MOČNA, LAHKO UDARIM NAZAJ«; »MODRICE IZGINJAJO, A POZABIM NIKOLI«
[4] »KO REČEM NE, MISLIM NE. TUDI KO REČEM JA, SI LAHKO PREMISLIM«; »MOČ ME NE VZBURJA!«; »MRTVI MOŠKI NE POSILJUJEJO«; »POSILJEVALCE PO POTREBI REŽEMO, SEKAMO, PASIRAMO… – ŽENSKE V SODELOVANJU Z NARAVO«
[5]Sem spada še grafit »JEBEŠ HETEROSEKSUALNOST«, akcja pa je vključevala tudi gesla »POHODIMO PATRIARHAT«, »OBLAST ŽENSKAM«, »ŽENSKA AKCIJA«, moškim sovražen grafit »SAMO MOŠKI IN PSI ŠČIJEJO PO VOGALIH« in ponesrečeno rimo »STAR ČEBELJI PREGOVOR PRAVI, KDOR IMA MIŠICE, NIMA V GLAVI«.
[6] Urška Recer v Lesbu zapiše, da je množična zastopanost lezbičnih grafitov potrebna, ker »to v očeh družbe pomeni, da je dosti lezbijk. In bolj kot je nekaj množično, bolj se smatra za 'normalno'. In to, da je lezbičnost nekaj 'normalnega', nekaterim, ki živijo drugače in lezbijk ne razumejo ali jih celo zavračajo, še zmeraj ni jasno. Takšne ljudi lezbični grafit provocira in jih morda spodbudi k razmišljanju. Upajmo« (Recer, 1998).
[7] »V poznih devetdesetih, ko se je v sloveniji stopnjevala homofobija in je postalo izobraževanje proti nestrpnosti že akutno pomanjkljivo, se je na zidu mariborske knjižnice pojavil grafit »KJE SO KAKE LEZBIČNE KNJIGE?« (Velikonja, 2004: 128).
[8] Leta 2001 Maja Novak opazi napise »LJUBIM PREDIGRO Z MOJCO« s podpisom Anja; »NAMOČI ME V MED IN ME VRŽI LEZBIJKAM« s podpisom Maja; »LEZBIJKE SE IMAMO FAJN«; »ČASTIVA CELO MESTO S ŠAMPANJCEM TAKOJ, KO SE BOVA POROČILI« s podpisom Anica + Marija (zaročenki); »RADA SLAČIM MARIJIN RDEČI MODRČEK...« s podpisom Anica (…) in »LESBIANS ON THE STREET. WATCH OUT« (Novak, 2001).
[9] Enako dvoumna je serija kolažev na Trubarjevi ulici in Petkovškovem nabrežju iz leta 2007. Medtem ko podoba ženske, ki liže vibrator, še lahko sugerira masturbacijo in spolno emancipacijo, ženska-hobotnica, ki na ramenih nosi v zid vgrajeno »PTT omarico«, in kolaž z golimi ženskami na plavem oblaku, ki je prilepljen na fasado trgovine Venera, kljub šaljivosti pustita grenak priokus: podobe žensk so tako stereotipne, tako idealno lepe, da tej sicer všečni predelavi pornografske ikonografije odvzamejo vsakršno kritično noto.
[10] »KDAJ SE SEKS SPREMENI V BLAGO IN IZ TELESNEGA UŽITKA PREIDE V EKONOMSKO MENJAVO?«; »ALI JE MOŽNOST RAZKAZOVANJA IN IZVAJANJA MOČI KRIVA ZA TO, DA LJUDJE RADI KUPUJEJO SEKS?«; »KAJ NAREDIŠ, KO TE NEKDO ZMERJA S KURBO?«; »KDO KOGA JEBE?«, ipd.
[11] Skupina Vstaja lezbosov je nastala po 10. oktobru 2007, ko sta bili »zaradi obtožbe eksplicitnega izkazovanja lezbištva« dve ženski »prisiljeni zapustiti Orto bar« (Tratnik, 2007: 14). Prvi odziv Vstaje lezbosov je bila »manifestacija pred Orto barom, ki je potekala 17. oktobra in v kateri smo lokalu predali koromač in delili letake s sporočilom: 'Proti politiki izključevanja in procesu normalizacije družbe'. Predhodno smo okrasile Ljubljano s transparenti« (Vravnik, 2007: 17) na mostovih Ljubljanice (»POLJUBLJANJE JE ČLOVEKOVA PRAVICA«; »KAFE GALERIJA 2001 – ORTO BAR 2007«; »LJUBLJANA – HOMOFOBIČNO MESTO« in na železniškem mostu poleg Orto bara (»VSTOP V LEZBIČNO MESTO«; »ORTOHETEROSEKSUALEN BAR«).