MUKE IN RADOSTI
Porodna kultura v Sloveniji
O teh in drugih vprašanjih, povezanih z obravnavo in občutki žensk, ki postajajo matere, se bomo (tudi) z vidika feministične etike skrbi pogovarjale z dr. Zalko Drglin, doktorico ženskih študij in feministične teorije, pedagoginjo, magistro sociologije kulture in transakcijsko analitičarko-svetovalko ter avtorico številnih člankov in knjig o babištvu, predporodnem varstvu, porodu in obporodnih stiskah žensk.
V intervju nas bo uvedlo bentenje čez besede in podobe, ki so Tei Hvala v šoli za bodoče starše pokvarile vzdušje in odvzele možnost za pošten pogovor z babico in drugimi nosečnicami.
Oddajo bomo zaključile z nematerinskim nasvetom pesnice, prevajalke, jezikoslovke in feministične aktivistke dr. Ane Makuc.
Majsko oddajo sta pripravili Klara O. in Tea H.
Tune in! V soboto, 20. maja 2017, ob 12h v živo na Radiu Študent, kasneje v arhivu.
Na naslovnici je nedatiran perujski kipec, najden v grobu. Hrani ga berlinski Volkskundemuseum. Vir: Wellcome Library.
*
PAIN & PLEASURE
Birth culture
in Slovenia and feminist ethics of care
Pregnant women are often asked if they are scared of giving birth. They are rarely asked if they are looking forward to it. What does this tell us about birth culture in Slovenia? Is the fact that many women before or after birth feel sad or suffer from depression in any way connected to a culture in which motherhood is medicalised from the start (pregnancy) and in which the difference between the reality of and myths about motherhood is quite large?
These and other questions, related to the treatment and feelings of women who are becoming mothers, are going to be discussed in an interview with dr. Zalka Drglin, feminist theorist, pedagogue, sociologist of culture and transaction analysis counsellor whose research is focused on midwifery, health care for pregnant women, birth and postpartum mental disorders.
The interview will be preceded by Tea Hvala’s text about the words and images, responsible for ruining the feeling of safety and comfort at her parenting classes where it became impossible to openly talk to other pregnant women and the midwife.
We will wrap up the show with a non-motherly feminist advice, shared by the poet, translator, linguist and feminist activist dr. Ana Makuc.
The May edition of Sektor Ž was prepared by Klara O. and Tea H.
Tune in! Live on Saturday, May 20th, at 12.00 at Radio Študent, later in our archive.
The cover is taken from Wellcome Library.
* * *
Zapravljena priložnost v šoli za bodoče starše
»Ostanite mirni …« S tem besedami se začne eden od nasvetov, ki jih postojnska porodnišnica polaga na srce »porodnemu partnerju«. S tem pojmom naslavlja bodočega očeta ali drugega spremljevalca, ki se porodnici želi pridružiti v porodni sobi, ne pa tudi njene morebitne partnerke ali druge podpornice ženskega spola.[1] Kakor da spremljevalke ne obstajajo oziroma niso zaželene, čeprav je rojevanje specifično ženska dejavnost, ki – skupaj z nosečnostjo in zgodnjim materinstvom – predstavlja obdobje, v katerem se »ženske na novo povezujejo med seboj, pa naj govorimo o odnosu med babico in porodnico ali o oblikovanju povezav v družini ali ženske solidarnosti v skupinah«.[2]
Ne pravim, da v porodni sobi ni prostora za očete, druge spremljevalce in zdravstveno osebje moškega spola. Nasprotno. Pravim, da bi prostor morali odpreti tudi za partnerke in spremljevalke ženskega spola – začenši z jezikom, ki bi priznaval njihov obstoj.[3] In takoj ko to rečem, zaslišim ugovore slovenistov, ki mi potrpežljivo pojasnjujejo, da pri omenjenem nasvetu ne gre osredotočenost na moške ali celo namerno izključevanje porodnih partnerk, temveč za naravo slovenskega jezika, v katerem je splošni ali generični spol pač moški. Nekaj bo na tem: v zdravstvenem domu, kjer sva s partnerjem obiskovala šolo za bodoče starše, je babica o dojenčku ves čas govorila v moškem spolu. Normalno, porečete, dojenček je slovnično moškega spola, tako kot otrok. Res je, toda vsaj omenila bi lahko tudi dojenčico. Babica je v moškem spolu govorila tudi ob naštevanju telesnih in duševnih sprememb, ki jih doživljajo »otročnice«, kot se čisto zares pravi ženskam v prvih tednih po porodu. Tako smo se znašle v absurdni situaciji, v kateri je ženska ženskam razlagala, da ni nič nenavadnega, če se boš po porodu »kar neki jokal«, »si delal skrbi« ipd.
Prepričana sem, da tega ni počela namerno. Gre za avtomatizem, ki ga večina ljudi ne opazi, če ga opazijo, pa se jim opozarjanje nanj zdi nevredno pozornosti. Kar je samo po sebi vredno pozornosti. Še toliko bolj problematično je bilo v šoli za bodoče starše, kjer so se moško osrediščenemu jeziku pridružile heteronormativne podobe. Babici sta predavanja o nosečnosti, skrbi za zobe nosečnic in dojenčkov, porodu, poporodnem obdobju in negi dojenčka pospremili s Powerpoint predstavitvami. Te so poleg povzetkov in ilustracij povedanega vključevale fotografije novorojenčkov v objemu nasmejanih mamic v objemu srečnih očkov. Možnost, da bi mamo objemal kdo ženskega spola, je bila torej izključena tako v besedi kot v sliki. Vsega vendar ni kriva slovnica.
Toda ne gre le za heteronormativno diskriminacijo lezbijk in izključevanje drugih porodnih spremljevalk – diskriminacijo, ki v javnih institucijah, podrejenih ustavi in zakonom, nima kaj iskati. Pred zakonom naj bi bili vendar vsi enaki.[4] So še drugi razlogi, zaradi katerih v šoli za starše nisem mogla ostati mirna. Mednje spadajo idealizirane in razredno specifične podobe nosečnic in njihovih partnerjev na promocijskem gradivu: gledamo zdrave, lepe, mlade, negovane in nasmejane pripadnike višjega srednjega razreda. A če je razumljivo, da proizvajalci ne ravno poceni otroške opreme in pripomočkov ciljajo na starše z večjo kupno močjo, je težje razumeti, zakaj se je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pri promociji delitve starševskega dopusta med obema staršema odločilo za enako oglasno strategijo. Na razglednici, izdelani v ta namen, vidimo moškega v poslovni obleki, ki v eni roki drži dojenčka, v drugi pa stekleničko mleka. Za pasom ima dudo in igračko, za vratom kravato, geslo na razglednici pa se glasi »Midva na starševskem dopustu«.[5] Celo kot prekarna delavka v kulturi, ki imam srečo, da imam pravico do plačane porodniške in dodatno srečo, da s partnerjevo pomočjo živim nad pragom revščine, v tej podobi težko vidim kaj drugega kot ciničen opomin, da si delitev starševskega dopusta lahko privoščijo zgolj redni zaposleni in dobro plačani starši.[6] Da torej gre za privilegij, ne za socialno pravico, in da pred zakonom tudi v tem oziru nismo vsi enaki.[7]
»… in se ne poskušajte postaviti v središče dogajanja.« S temi besedami se konča uvodoma omenjeni nasvet postojnske porodnišnice. Čeprav zadeva dogajanje v porodni sobi, se je v šoli za bodoče starše izkazalo, da bi ga bilo partnerjem nosečnic nadvse koristno omeniti že tam, še posebej na predavanju o porodu. Na ostala predavanja so redno prihajali trije ali štirje, na predavanju o porodu pa jih je bilo skoraj toliko kot nosečnic, okrog petnajst. Ker gre za edino obvezno predavanje za partnerje, ki porodnico želijo spremljati ob porodu, je bila visoka udeležba nedvomno pohvalna, toda način, na katerega so se nekateri med njimi obnašali, je bil povsem neprimeren. Nekaj spremljevalcev je namreč ves čas stresalo cinične šale. Na primer, po ogledu videoposnetka poroda, na katerem smo od porodnice v ležečem položaju videli samo mednožje, je najglasnejši cinik o njej izjavil: »No, ta si je pa zaslužila večerjo.« S smehom ga je nagradilo kar nekaj moških – in tudi nekaj žensk. Babica, ki je podobnim opazkam vseskozi ugovarjala mirno, a odrezavo, je tokrat molčala. Molčale smo tudi nosečnice in spremljevalci, ki se ob tej nespoštljivosti, podcenjevanju in pokroviteljstvu nismo zabavali.
Že slišim ugovore, da je šlo samo za šalo. Saj. V resnici se ni zgodilo nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi sicer, le da je bil razdiralni učinek v tem primeru večji. Deloma ga krivim za to, da smo med predavanjem o porodu, ki je nas, nosečnice, še kako zadevalo, babici dodatna vprašanja zastavljale le redke. Grobe šale so uničile možnost, da bi se med nami ustvaril občutek varnosti in zaupanja. Če bi prevladal, bi se morda ob babičinem naglem nizanju informacij še kakšna nosečnica drznila spregovoriti in jo prositi za pojasnilo, ali so res vsi posegi v telo, ki jih omenja, nujni, in kaj sploh pomeni vse to medicinsko izrazje.
Dr. Zalka Drglin ugotavlja, da je medikalizacija »postala ena ključnih značilnosti, ki jo doživlja večina žensk, ko postajajo matere«.[8] To seveda ne pomeni, da moramo nemo pristajati nanjo, to, da je večina nosečnic v šoli za starše molčala, pa ne pomeni, da nekritično pristajajo na medikalizacijo lastne izkušnje. Toda prav gotovo govori o tem, da je namen šole za starše uničen, kadar se v središče dogajanja postavi peščica brezobzirnih moških, od tam pa jih ne prežene nihče.
Po predavanju sem fantazirala prav o tem. O tem, kako bom naslednjič, v trenutku ko se bo eden od njih spet oglasil, vstala, se s svojimi velikim trebuhom prerinila do njega, ga prijela za ovratnik in mu zasikala: »Utihni! Ne gre zate, ampak zame, za tvojo partnerko in vse druge ženske v tej sobi.« Moj partner me je miril, da se zaradi prepotentnih in prestrašenih bodočih očkov ni vredno razburjati. Dodal je, da je za molk bodočih mamic odgovorno tudi dejstvo, da niso vajene skupinskih razprav in javnega izpostavljanja. Gotovo, toda mirna nisem in še nekaj časa ne bom. Vem namreč, da bi v šoli za starše poleg zanesljivih informacij o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju in negi dojenčice, lahko izvedela tudi kaj o stiskah, ki se v tem času lahko pojavijo, načinih, kako jih lahko prepoznam in vrstah pomoči, ki so mi na voljo.
Še več, tovrstna državna izobraževanja bi lahko – ali bi kar morala – vključevati vse tisto, kar si prestavljam pod feministično etiko skrbi. Dr. Zalka Drglin, soustvarjalka Združenja Naravni začetki in raziskovalka z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je v svojih člankih natančnejša. Pravi, da bi morale državne ali samoorganizirane materinske šole vključevati možnost, da se ženske »med seboj in z voditeljico pogovarjajo o svojih občutkih, povezanih z nosečnostjo, porodom in vzgojo ter izmenjujejo izkušnje. Pomembno je vzdušje, ki dopušča nosečnicam, da izrazijo svoja občutja in stališča do nosečnosti in materinstva – tudi tista, ki običajno niso najbolj sprejemljiva. Morda bi se preporodne priprave namesto poudarjanja učenja dihalnih tehnik morale usmeriti k večanju moči žensk, obveščanju o njihovih pravicah in resničnih izbirah,[9] predvsem pa bi morale nuditi prostor za poštene odgovore na vprašanja o bolečinah pri porodu, porodniških postopkih. Pri tem pa poroda ne bi smeli idealizirati, omalovaževati ali 'naturalizirati'.«[10]
Dobra novica je, da je Nacionalni inštitut za javno zdravje že pripravil predlog za vsebinsko posodobitev šol za bodoče starše. Predlog se imenuje Priprava na porod in starševstvo, njegov namen pa je – če ga bo Ministrstvo za zdravje sprejelo – da bi se poenoteno izvajal po celi Sloveniji. Predlog si lahko ogledate na tukaj: http://www.zdaj.net/sl/program-pregledov/bodoci-starsi/priprava-na-porod...
Pri Združenju Naravni začetki so zapisali predlog za odlično obporodno skrb v Sloveniji. Vabijo vse zainteresirane, da s svojim podpisom podprete njihova prizadevanja: http://www.mamazofa.org/akcije/porodna-pobuda
Pod geslom "Še vsaka je rodila!" zbirajo tudi porodne zgodbe: "Skupaj bomo ustvarile zbirko pričevanj o sodobnih doživetjih v zdravstvenem sistemu v nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju. Po dogovoru z vami pa bomo pripravile objavo na spletni strani in v medijih, s stopnjo anonimnosti, ki vam bo ustrezala." Več: http://www.mamazofa.org/akcije/se-vsaka-je-rodila
Tea Hvala
* * *
Opombe
[1] Radijska sodelavka je komentirala: »Tudi po porodu imajo v porodnišnico dostop izključno očetje (ob čemer nihče ne preverja, ali so res očetje) in morebitni drugi zdravi otroci, ne pa morebitni drugi socialni starši ali prijatelji/ce. V enem od intervjujev je težave z obiski otroka in partnerke navajala Jerneja (http://www.mladina.si/52754/za-vse-druzine/) – kljub temu, da je mahala okrog z listom o registraciji istospolne skupnosti. V primeru, da nosečnica / "otročnica" pove za nasilje s strani partnerja, bi bilo zanimivo vedeti, ali bi mu v porodnišnici omejili dostop: ali je bolj pomembna "pravica očeta, da vidi svojega otroka" ali pravica matere do varnosti?«
[2] Zalka Drglin, »Izmera poklica: od vodništva k sopotništvu«, Socialno delo, 51 (2012), 1-3, str. 31.
[3] Radijska sodelavka je komentirala: »Zanimivo, da nihče ni povedal, da ženske lahko rodijo same, brez partnerja, in jih kar nekaj tako tudi rodi, čeprav je to lahko stresno/dolgočasno, ker si lahko dolgo časa v porodni sobi sama, posebno če dolgo rojevaš in babice ni zraven. Lahko pa najameš doulo. (Doula je t. i. porodna spremljevalka obeh partnerjev in je lahko z žensko tudi med porodom, sicer pa se bolj oglašujejo kot spremljevalke celotnega procesa nosečnosti. Zanimivo bi bilo raziskati njihovo umestitev v kapitalistični sistem kot new age naslednice babic in zdravilk). Šušlja se tudi o tem, da kar nekaj moških oglašuje storitev, da te za plačilo spremljajo pri porodu oziroma ti simulirajo partnerja/moža. Je roditi sama postalo sramotno? Tabu? Je izenačeno z ne-varnostjo?« Tržni in etični je omenjena sodelavka izpostavila tudi pri carskem rezu na zahtevo: »Nekatere ženske se bojijo bolečine med vaginalnim porodom, zato zahtevajo carski rez, iz česar sledi pregovarjanje, ponujanje analgezij in končno carski rez, če je ženska dovolj neomajna (pri carskem rezu je sicer večje tveganje zaradi splošne anestezije, reza v trebuh in potencialnih pooperativnih zapletov). V postojnski porodnišnici carski rez ponujajo tudi samoplačniško, prav tako epiduralno analgezijo (nimaš bolečin, pa vseeno lahko rodiš vaginalno).«
[4] Kot navaja štirinajsti člen slovenske ustave. Spolno usmerjenost kot osebno okoliščino ta člen sicer zamolči, kar je zgovorno samo po sebi. Jo pa med »drugimi osebnimi okoliščinami« omeni vsaj uradna razlaga štirinajstega člena. Triinpetdeseti člen ustave pravi, da »država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. A spet smo na spolzkih tleh. Trenutno veljavni Družinski zakonik (2017) sicer določa, da je družina povsod tam, kjer je otrok, a glede na to, da Zakon o partnerski zvezi (2016) družine sploh ne omenja, otroke pa omeni samo toliko, da pove, da »partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka« (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 2004), je veliko vprašanje, ali ustava resnično varuje tudi lezbične in gejevske družine. In nenazadnje: če država ženskam v lezbični partnerski zvezi, pa tudi vrsti drugih žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve, posredno pa tudi nadomestno materinstvo, ali je odločanje o rojstvih otrok v Sloveniji res svobodno (55. člen ustave)? In ali država vsem državljankam in državljanom res »zagotavlja«, kot se nadaljuje isti člen, »možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«? Morda ustava in omenjeni zakoni ne dopuščajo tako proste interpretacije, kot si jo dovoljujem tukaj. Tudi prav, nisem pravnica. A najmanj, kar lahko rečemo o nasvetih porodnišnic in šol za bodoče starše, je, da jih tare diskriminatorna slepota za ženske, ki se odločijo, da jim bo med nosečnostjo, rojevanjem in starševstvom ob strani stala ženska, ne moški.
[5] Ta in druge fotografije so vključene tudi v zloženko MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pd...
[6] Sociologinja, ki raziskuje, kako moški v Sloveniji usklajujejo delo in družino (glej npr. projekt »Očetje in delodajalci v akciji – ODA«) je poudarila drugačen pogled: »Vprašanje delitve starševskega dopusta lahko pomeni tudi druge razloge – npr. vem za nekaj primerov iz prakse, kjer so si ženske težje 'privoščile' biti dlje časa odstotne s trga dela (oziroma bi sicer lahko dokončno izpadle) ali pa sta se partnerja odločila za delitev tega dela dopusta zato, ker je oče želel biti bolj vključen, saj se vez z otrokom začne oblikovati že v tej fazi. Sicer bi bilo dobro na tem mestu posebej omeniti še očetovski dopust, ki je namenjen izključno moškim.« Težava je v tem, da očetovski in starševski dopust pri prekarnih očetih, ki delajo pogodbeno, odpadeta.
[7] Da je odločilnega pomena oblika dela, dokazujeta naslednja primera. Prvič: znanka se je pred dvema letoma po več letih dela na avtorsko pogodbo pri istem naročniku / delodajalcu zaposlila za nedoločen čas tri mesece pred začetkom materinskega dopusta. Tako prek avtorske kot prek pogodbe za nedoločen čas je zaslužila okrog 700,00 € mesečno. Center za socialno delo ji je ob izračunu višine nadomestila, do katerega je upravičena med materinskim dopustom, kot dohodek upošteval samo tri plače, ne pa tudi vseh avtorskih, zato je bil njen letni povprečni zaslužek zelo nizek. Posledično je njeno materinsko nadomestilo znašalo okrog 300,00 €. Center je ravnal povsem drugače, ko je oddala prošnjo za otroški dodatek. Tokrat so ji med dohodke poleg treh plač šteli tudi avtorske honorarje in ji na ta način zvišali dohodke do te mere, da je bila upravičena samo do minimalnega dodatka. Drug primer: ženska, zaposlena za nedoločen čas, ima otroka z brezposelnim moškim, prijavljenim na zavod za zaposlovanje. Če otrok zboli, država domneva, da bo za otroka imel čas poskrbeti oče, zato mati ni upravičena do bolniške odsotnosti za nego otroka. Na enak način kot njega država obravnava tudi očete, ki delajo pogodbeno. Tudi njihove redne zaposlene partnerke ne morejo koristiti bolniške. In če sta oba partnerja zaposlena za nedoločen čas in eden od njiju zboli istočasno kot njun otrok, zdravi starš ni upravičen do bolniške, ker država pričakuje, da bo za bolnega otroka poskrbel bolni starš. Če je katerikoli starš državljan druge države, je pred družino še veliko dodatnih ovir.
[8] Zalka Drglin, »»Izmera poklica,« str. 27.
[9] Radijska sodelavka je opozorila na trženje možnosti izbire: "Samoplačniško si lahko izbereš druge načine poroda (npr. v vodi in druge, glej http://www.bolnisnica-po.si/sl/ceniki) kot v klasičnem ležečem položaju, za katerega je znano, da ni namenjen lažjemu porodu, ampak lažjemu pregledu bolnišničnega osebja nad dogajanjem. Primerjaj npr. porod v flmu Virdžina, kjer ženska rodi doma, sama."
[10] Zalka Drglin, »Materinstvo onkraj sanj: stiske žensk po porodu«, Zdravstveno varstvo, 2003, 42, 1, str. 27.
