prisotni izvzeti

mlad, lep in odprt pesnik
se ni obotavljal:
povedal je, da je pričakoval
kot pričakujejo fantje,
ki ljubijo samo protislovja,
ki jih, izvzetim, ustrezajo:
staro, grdo, zakompleksano
babo, sovražno feministko.

nisem ustrezala. dala sem mu
svojo lepo feministično roko
in čakala, da se nagleda
protislovja, ki ga počasi zadeva.

ni in ni se mogel nagledat.
še potem, povsem zapleten
v dotike, se je moral zaustavit
in z ganjenim glasom za oder,
ki naju je oba izvzel, zaklicat:
ah, ti si ženska, resnično lepa!

najbolje, da napišeš pesem,
sem rekla in ga privila k sebi,
da bi tisto malo, kar je ostalo
od starih, grdih, zakompleksanih protislovij,
obvarovala pred publiko v njegovih očeh.

ni šans

želim si,
kot sem si že,
a je nerodno izpadlo,

da bi mi nekaj, stroj ali ud,
(a tudi to se ne sliši prav)
okončina, mogoče roka,
zapisovalo tok misli-besed.

nerodno je izpadlo v čenelu ziro
tik pred koncertom.
dva sta se zdrznila:
kaj, ne, ne, ni šans;

da padem naravnost v orwella?!

ne, ne, ne, ne –

na primer,
brala sem sanje,
neskončno vrstico
na zvitku brez konca –

ok, drugače: brala sem
in tam, v tistem trenutku
že vedela, kaj bo pisalo.
vse je bilo na kupu, prav tam,
besede, meso,
celó okončina iz nesporazuma,
povsem drugačna od tiste,
ki je uplašila dva antiutopista
iz kluba po imenu »ni šans«.

skratka, želim si,
kot sem si že,
da bi nekakšna roka zapisovala
tisto gotovost iz sanj;

da ne bi izpadla.

Povej!

Prišla je, mi rekla: si…?
Ja? sem vprašala, čakala na
tisto, kar neizogibno sledi.

Izgledaš mi… je slino goltala,
ledene slapove gotovosti –

kajne, da si lezbijka?
Ne – me osvajaš?
Nee… si biseksualka?
Ne – spolov je več.
Pa ne da si hetero?
Ne, ne, le ob tebi mi je mrzlo.

Kdo pa si, madona, povej!
Monika, Judita, Katarina,
pa Edo, Dim in Herkulin.
Sem človek, tu in tam ljudje.
Negotovost nas ne ubije.

Opredeli se že! Povej!
Ne bodi skrivnostna, povej!
Glej, tako mi je mraz,
da mi počasi zamira glas.

Izgledaš mi… je goltala
ledene slapove gotovosti –
vedeti moram tvoje ime.

Opredeli se že! Povej!
Ne bodi skrivnostna, povej!
Glej, kako mi je mraz,
otrpnil mi je obraz!

Opredeli se že! Povej!
Ne bodi skrivnostna, povej!
Glej, čas je, da greš,
le brž, sicer boš izginila.

Zaprto

Ultrazvočnik

Poslala je vabilo na žur. Podpisala je sebe, moža, psa in »otročička«. Na naslovnico je prilepila fotokopijo ultrazvočnega posnetka svojega trebuha. Na posnetku je gibanje, teža, mnogo zvezd v nôči. Prosojnost in snov, ki se iz vsake točke širi na nešteto novih: oblak, dim, pepel in pesek obenem.

Obrnila se bo od znotraj navzven. Njena mehkoba se bo strdila v kožo nekoga, ki bo od znotraj spet ves mehak. Naj otrok ostane brez imena in razpršen. Naj diha z mravljami in troti. Naj bo nikogaršnji. In naj ne bodo žalostna telesa deklet, ki se nikoli ne bodo nabreknila v najdaljši čudež. Naj ostanem v zavetju trebuha, rok, misli. Naj se ne zgostim v človeka, temveč v pepel ali pesek. A če že: potem naj bom iztegnjena roka, ki v bolečini in radosti, kot pravijo, gre svojo pot. Od znotraj navzven – navznoter in ven obenem.

  Ultrazvočnik by Bronhitis 

Reka v temi

Reka v temi je močvirje.

Meglice hrumijo.
Nad mostom – tišina.

Ob šestih zabrnijo stroji.
Pogovarjamo se kriče.
Mož ob stroju posluša bitje svojega srca.

 

Bum-bum, bum-bum, bum-bum,
bum-bum, bum-bum, bum-bum.

  Reka v temi by Bronhitis 

Mrtu rokav

(Audio.) 

Če hočeš, ti dam en nož, štrik in vrečko.
Zareži pod rebrom, nižje, še – tam.
Tam je zahakljan en cel kup ljudi.

Si najdu?

Izvleci jih, zaveži v vrečo, pa greva na morje.
Naberva par kamnov in se jih dejva znebit.
V Trstu vem za en mrtu rokav.