Izšel je Stripburger št. 69!

Z zamudo, a vseeno: konec maja je izšla 69. številka Stripburgerja. V njej poleg odlični stripov najdete tudi mojo recenzijo slovenskega prevoda stripa Kate Evans Rdeča Rosa, ki je izšel lani pri založbi VigeVageKnjige. 

Better late than never: the new, 69th issue of Stripburger is out! Among many great comics, interviews and reviews, it includes my review of the Slovene translation of Kate Evan's Red Rosa (VigeVageKnjige, 2016).

Kazalo / Table of contents 

May 2017, A4, 96 pages, (19 full color pages), offset print

 

 

Predstavitev stripa Nemirno morje

Pri Forumu Ljubljana je v zbirki Ambasada Strip izšel moj prevod stripovskega albuma Nemirno morje Helene Klakočar. Na predstavitvi v četrtek, 31. marca 2011 ob 18.00 v KIOSKU Kina Šiška, bo - žal v odsotnosti avtorice - potekal pogovor o albumu, avtobiografskem stripu in (ne)vidnosti stripovskih ustvarjalk. Vabljene/i na pogovor z urednico zbirke Katerino Mirović in mano.

Zgodba se prične junija 1991, ko se počitniško jadranje po Jadranu sprevrže v beg pred vojno v Jugoslaviji. Da je morje nemirno tudi v krajih, kamor se zagrebška umetnica in galeristka, ki je nenadoma postala begunka, zateče s svojim partnerjem in hčerkico, je razvidno že iz tveganih postankov v grških in italijanskih pristaniščih. V sklepnem delu se umetnica, ki pričakuje drugega otroka, z družino zateče na Nizozemsko, kjer se odloči, da bo raje plula po viharnih vodah svobode, kot da bi pristala na životarjenje na mrtvem morju nizozemske azilantske politike.

Helena Klakočar je diplomirala na Oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, iz slikarstva in animiranega filma pa na Nizozemskem. Poleg samostojnega dela je kot slikarka, ilustratorka, striparka in animatorka sodelovala z umetniškimi skupinami Zzot, Divlje oko in Migrative Art. Med letoma 1990 in 1991 je vodila program zagrebške Galerije SC. Sodelovala je na več mednarodnih razstavah, trenutno pa pripravlja projekt F.W.P. / Prvi svjetski mir. Za prvi del Nemirnega morja, ki je izšel l. 1999 pri belgijski založbi Freon, je l. 2000 na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulemu v Franciji prejela nagrado Alph-Art za najboljšo tujejezično knjigo in posebno nagrado radia France Info.

Dogodek organizira Kino Šiška v sodelovanju s Forumom Ljubljana.

Časopis Dnevnik je 4. junija 2011 objavil intervju z avtorico pod naslovom Realnost begunskega življenja.

Zamotane družine

Če bi Roberto Gregory (1953), pionirko ameriškega lezbičnega stripa, vprašala, zakaj svoji junakinji Bitchy Butch v nobeni od štiridesetih epizod serije Naughty Bits ni privoščila radosti družinskega življenja, bi v najboljšem primeru pogledala mačko, ki dremlje na kavču, v najslabšem pa bi se namesto avtorice – in to ne bi bilo prvič – iz kadra oglasila kar Bitchy Butch: »Jaz pa družina!? Krava zmešana! Sploh veš, kdo sem!?«. Vem, vem, The World's Angriest Dyke! Živela si med leti 1991 in 2004, že v prvi epizodi si bila jezna na ves svet, sama sebi si se zdela stara, Roberta Gregory pa te je v vsaki naslednji izdaji samo še postarala… in razložila, da ves tvoj bes izvira iz razočaranja nad lezbičnim gibanjem, ki je »v starih časih« znalo za šalo obkoliti, osramotiti in pregnati še tako vztrajne katoliških protestnike proti splavu, lezbijkam in satanistom, »dandanes« pa se lezbijke gibljejo samo v ledjih, zberejo se samo še ob nanizanki The L-Word, potem pa se pogovarjajo o partnerkah in otrocih. Za bruhat, rečeš, nahraniš mačko in prižgeš televizor...

Podobno kot Bitchy Butch, tudi legendarna Hothead Paisan: Homicidal Lesbian Terrorist (podnaslov serije je: Comics for the Fed Up - Way Cheaper than Therapy) ameriške risarke Diane DiMassa (1959), ki jo je v teh krajih prva predstavila revija Lesbo, živi z mačko in stavi na bes. Z razliko, da njena mačka Chicken ne molči, temveč brez dlake na jeziku stresa cinične opazke. Skupaj z vročekrvno in morilsko razpoloženo lezbično teroristko vse od leta 1993 namerno potrjujeta strereotipe o jeznih lezbijkah, ki sovražijo moške, še bolj pa strejt ženske in tiste babure, ki skesane pridejo k lezbijkam potem, ko so jih razočarali moški. Za obe besni stripovski anti-junakinji je značilna samoironija in smešenje vseh pravil, pa naj gre za tista, ki jih postavlja veljavna morala, ali pač tista, ki nastanejo znotraj levičarskih lezbičnih skupin in da, celo znotraj lezbičnih družin. S tem obe stripovski seriji izpolnjujeta osnovi pogoj za kvalitetno in zabavno branje, hkrati pa njun radikalizem ustreza bralkam in bralcem z zelo specifičnim okusom, recimo takšnim, ki stripa o tem, kako Hothead Paisan v pedagoške namene posili moškega, ker si je drznil brez strahu hoditi po nočnih ulicah (moški objokan zaključi, da zanj »nikoli več ne bo, kot je bilo«), ne bodo razumeli dobesedno.

Posiljeni možakar ima prav. Danes si je, posebej v Sloveniji, težko zamisliti lezbično stripovsko junakinjo s podobno ostrino. Ne gre samo za to, da je prišlo do politične diferenciacije in znatnega premika v desno, »zlato sredino«, domače avtorice in avtorje, ki rišejo stripe z lezbičnimi ali gej vsebinami, žal lahko preštemo na prste ene… poškodovane roke. Revija Lesbo je pred davnimi časi objavljala ilustracije Petre Varl in v obdobju 2000 – 2002 (št. 9 - 18) serijo (dvo)pasičnih stripov Borisa Benka Eva van Dyke. Čeprav je bil, kot kaže, Benko prvi, ki je v Sloveniji narisal strip o lezbijki, bi bilo Evo van Dyke tvegano proglasiti za prvi slovenski lezbični strip. Pa ne zato, ker ga je narisal moški, temveč zato, ker glavna junakinja ni Eva, temveč prvoosebni pripovedovalec, ljubek strejt fižolček z lulčkom, ki k Bogu in Evi toži zaradi njene spolne nedosegljivosti. Najbolj sveže ilustracije s stripovsko estetiko, lezbično vsebino in na trenutke absurdnim smislom za humor je narisala Katerina Kalc. Njene risbe popestrijo informativni knjižici Homofobija ni kul in Ljubezen je ljubezen Maje Pan, izdani lani pri Amnesty International Slovenija. V omenjenih brošurah zakon o registraciji istospolne skupnosti najbolj posrečeno komentira ilustracija dekleta, ki kleči pred nosečo žensko (v ozadju slike je parkiran registriran avtomobil) in jo za roko prosi z besedami »Draga, ali bi me ti registrirala?«. Radikalizem? Mnogo bližji bi mu bil komentar, ki bi izraz istospolna ali katerakoli druga družinska skupnost razumel v širšem, komunitarnem, pa tudi slovarskem smislu: torej kot nekaj, kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo in povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto. Torej kot priznanje večstarševske družine, ki ne zamaja samo predstave o »dvospolni« družini, ampak tudi legitimnost predstave o nuklearni družini kot najboljši možni skupnosti. Tudi strip Karoline Bång Kako je izginila nuklearna družina – utopija za hip izbriše samoumevnost takšne družine, le da jo pretresa z utopične in queer, morda najbolj radikalne perspektive.

Karoline Bång: Kako je izginila nuklearna družina

Karolina Bång je štiriindvajsetletna »queer grrrl« iz Švedske. Študira v Malmu na eni od (tudi v svetovnem merilu) redkih umetniških šol, posvečenih stripu in ilustraciji. Zato, pa tudi zaradi številnih samoizdaj (recimo, fanzini Ghetto, Fetto in Pretto) in revijalnih objav, je Karolina na dobri poti, da postane poklicna risarka stripov, kar je tudi na Švedskem za večino stripovskih avtorjev, še bolj pa avtoric, ki vztrajajo pri lastni estetiki in nekomercialnih temah, malo verjetna kariera. Njeni stripi oblikovno niso eksperimentalne sorte in spoštujejo pravila, celo zelo dopadljivi so. Za bralko in bralca, ki hlepita po lezbičnem, queer ali feminističnem stripu, so dragoceni zaradi vsebine: Karolina riše stripe o političnih gibanjih (recimo strip Queer Nation, ki je v angleščini izšel v 46. številki revije za strip Stripburger), umetniških skupinah (npr. Guerilla Girls) in družbeni dimenziji lezbične identitete, kar je prava redkost, saj v neodvisni stripovski produkciji, tudi lezbični in gej, odločno prevladujejo avtobiografske ljubezenske zgodbe. V politične in osebne zgodbe (da ne bo nesporazuma, tudi ona kdaj nariše strip o nesrečni ljubezni) vnaša svežino in pogled, ki je dovolj oddaljen, da se lahko poigra tudi z utopično perspektivo sveta, obrnjenega na glavo.



Alison Bechdel: Fun Home: A Family Tragicomic

Da pa je tudi »povsem navadna« družina v realistični pripovedi lahko obrnjena na glavo, dokazuje Alison Bechdel (1960), ameriška avtorica stripov, ki je najbolj znana po odlični seriji Dykes To Watch Out For. Pred dvema letoma je nuklearni družini, posebej očetovstvu, posvetila 232-stranski avtobiografski album z naslovom Fun Home: A Family Tragicomic. Tragikomika izvira iz dvojnega življenja njenega očeta; hčerka ga pozna kot zglednega očeta, izobraženca, učitelja angleščine, strastnega aranžerja in restavratorja. Drugo plat, njegovo ljubezen do mladeničev, ji oče dolgo prikriva, celo potem, ko mu sama pri osemnajstih prizna, da je lezbijka. Njun zamotan odnos premleva še dolgo po njegovi prerani smrti, v stripu Fun Home pa ga vzporeja z odnosom med Dedalom in Ikarjem, ki je, ker ni upošteval očetovega sveta, zgrmel v prazno… Če si za konec še jaz sposodim njun mit, je Ikar padel v tisto praznino, ki čaka vsakega čudaškega in nepokornega otroka, ne glede na to, ali je odrasel v eno, dvo ali trispolni in starševski družini.

P.S. Vsi omenjeni stripi so dostopni v Lezbični knjižnici na Metelkovi.

Prvič objavljeno v reviji Narobe #5 (marec 2008).

Stripburger #46: Smej se glasno!

Tematske strani novega Stripburgerja so nastale v sodelovanju s 13. mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk. Festivalovo poslanstvo, pa tudi osrednji namen pričujoče številke Stripburgerja, je promocijo žensk v umetnosti, pri čemer je bistven poudarek, da ženske ne delajo ženske ali celo ženstvene umetnosti, ampak umetnost. Stripburger je k sodelovanju povabil stripovske avtorice, ki so se v velikem številu – prejeli smo okrog štirideset del – odzvale na poziv k šaljivemu, norčavemu, burkaškemu, ciničnemu, samoironičnemu, provokativnemu, plehkemu, grohotnemu, pritajenemu, odkritemu ali nelagodnemu smehu kot možnim pogledom na nas same in svet.

Stripburger #46 predstavlja družbeno-kritične in intimne, predvsem pa avtorske stripe Andreje Kladnik, Saše Kerkoš (Slovenija), Maje Veselinović (Srbija), Anne Ehrlemark (Švedska/Slovenija), Malin Biller, Karoline Bång (Švedska), Ludmille Bartsch, Claire Lenkove (Nemčija), Kati Kovács (Finska), Dore Dutkove (Češka), Cinders McLeod (Kanada), Roberte Gregory, Fly, Mary Fleener (ZDA), Dunje Janković (Hrvaška/ZDA). Dunja Janković je novo številko Stripburgerja opremila z naslovnico, v intervjuju z avtorico pa boste izvedeli, čemu se v svojih stripovskih delih najraje smeje. Naštetim bodo delali družbo stripi avtoric, ki so se odzvale na razpis Smej se glasno!, v rednem delu Stripburgerja pa pričakujte tudi dela stripovskih avtorjev.

Predstavitev Stripburgerja #46 je bila v petek, 5. oktobra 2007 ob 18h v Kavarni Slovenskega etnografskega muzeja, revijo pa še vedno lahko naročite na naslovu: burger@mail.ljudmila.org ali pa jo pridete iskat v Stripburgerjevo stripovsko knjižnico na Metelkovi 6. Odprti smo vsak torej in četrtek med 11.00 in 16.00.

--- ooo ---

Čeprav je stripovska umetnost očitno povezana z mnogimi varljivimi obrazi humorja, kar je posebej razvidno iz angleškega izraza »comics«, v neodvisni stripovski produkciji prevladujeta zgolj dve vrsti smeha in en sam spol. Ker parodičnemu in satiričnemu (po)smehu mnogih avtorjev kar iz navade pripisujemo kritične ali celo prevratniške učinke, so se osnovnemu vprašanju, kje so vse stripovske avtorice, pridružila še druga: zanimalo nas je, kje je meja med prevratniškim in reakcionarnim smehom, zanimalo nas je, na koliko različnih načinov se je mogoče smejati na borih petdesetih tematskih straneh, pogumno smo se vprašali celo po vzrokih za toliko različnih vrst smeha in ugotovili, da so v vsej tej različnosti skrite tudi razlike med spoli. Poslani stripi so nas opomnili, da je po svoje prav smešno, kako se v trenutku, ko mislimo, da se skupaj režimo isti stvari, izkaže, da ni čisto tako…

Stripburger je »boljšo polovico« strani namenil stripovskim delom domačih in tujih avtoric, ki se smejijo prepričanju, da je ta svet najboljši med vsemi možnimi svetovi. Smejijo se resničnosti, ki jo prežema navidezni smisel, kajti smeh odkriva nesmisel in včasih odpira možnosti za spremembe. Smejijo se času, v katerem je, kot pravi filozofinja Alenka Zupančič, sreča postala moreča dolžnost. Nadvse popularna ideologija »pozitivnega razmišljanja«, dobrovoljnosti, večno nasmejanih obrazov, osebnostne izpolnitve in jemanja vsega negativnega za »pozitivno izkušnjo«, je zanemarila razliko med človekovo moralno vrednostjo in njegovim počutjem, zato s(m)o vsi tisti, ki se počutimo slabo, kar naenkrat postali slabi, celo zli. Prisiljen smeh tistih, ki nočemo biti slabi, je strašansko žalosten, podoben je smejanju lastni nemoči, izgubljenosti v svetu tajnic in direktorjev, naših in njihovih, vojne za mir, virtualnega denarja in seksističnega feminizma. Prepričani smo, da se je tem ne preveč bistroumnim nesmislom mogoče smejati v obraz na načine, ki ne razorožujejo nas samih, temveč »težijo« maskam spektakla.

V izbor smo poleg še neobjavljenih stripov uvrstili dve starejši deli avtoric, ki se v stripovskem mediju že več desetletij borita za lastno vidnost in s tem za pravico do ustvarjanja. Obe, škotsko-kanadska karikaturistka Cinders McLeod in med feministično in lezbično publiko že legendarna ameriška ustvarjalka Roberta Gregory, se v stripih šaljivo spopadata s stereotipi, ki ženskam, posebej tistim, ki se izpostavljajo kot umetnice ali, bognedaj, feministke, očitajo, da nimajo smisla za humor, da ne znajo risati stripov, da stripi tako ali tako niso namenjeni ženskam ipd. Ta težka prtljaga stoletij med drugim vsebuje v celofan zavite primerke stripov, ki so jih moški risali za moške v trdnem prepričanju, da so prepoteni mišičnjaki v pajkicah, kot se heca Dunja Janković, zanimivi za »vse«. Bralke, izključene iz namišljene celote, so z bujno domišljijo ali branjem med vrsticami idealne superheroje sicer lahko priredile lastnim potrebam; v še tako mizoginem stripu je vedno na razpolago tudi namig, da neidealne ženske, kot sva jaz in ti, obstajajo in so, še več, pogumne, pametne in lepe. A najbrž ni treba poudarjati, kako naporno in dolgočasno je tovrstno »navzkrižno zasliševanje« medija, ki je v prvi vrsti namenjen sprostitivi. Od tod ni težko razumeti, zakaj sta se najbolj znana lika Roberte Gregory, jezna in napadalna vešča Bitchy Bitch ter zakompleksana in v slavo preteklih lezbičnih bojev zagledana Bitchy Butch, bralkam tako zelo priljubila. Namesto »vseh« nagovarjata publiko skrajno različnih spolov in seksualnih nagnjenj, skratka vse, razen mačotov v pajkicah.

Karikaturistka Cinders McLeod je v stripu Why Are There No Women Cartoonists spregovorila o praktičnih posledicah nevidnosti. Strip je nastal leta 1991, a je žal še vedno aktualen za avtorice (na slovenskem trgu tudi za večino avtorjev), ki bi se želele preživljati z risanjem stripov. Po njenih izkušnjah je v škotskih in kanadskih medijih za ženske zelo malo prostora. Njegova raztegljivost je odvisna od tega, čemu se avtorica smeji. Na primer, karikaturistka, ki smeši politikov izgled, ima večje zaposlitvene možnosti kot tista, ki s smehom kritizira njegova dejanja. Slednjo tako Cinders kot Roberta opozarjata, da se ji lahko zgodi, da ne bo objavljala svojih ilustracij, ampak bo za kolegova dela barvala ozadja. Ker je smeh samo pol zdravja, ji bo ob tem gotovo šlo kdaj na jok. Tolažita jo, naj nikar ne pozabi, da je strip zaradi svoje cenovne dostopnosti še vedno eden bolj demokratičnih medijev: za risanje in razmnoževanje stripov zadostujejo papir, svinčnik in fotokopirni stroj ali osebni računalnik s skenerjem, za branje pa, seveda, novi Stripburger!

Priporočeno branje:

Trina Robbins: The Great Women Cartoonists. Watson-Guptill Publications, New York, 2001

Erica Smith (ured.): The Girl Frenzy Millennial. Slab-O-Concrete, Hove, 1998

Roz Warren (ured.): Dyke Strippers: Lesbian Cartoonists A to Z. Cleis Press, Pittsburg/San Francisco, 1995

Strip

Kot večina drugih otročičev se je tudi Strip kriče pognal v svet z glavo naprej. Babica Umetnost ga je prijela za nožice in ga podržala v luč in radost staršev. Strip se je strahotno drl, zvijal in prstke krčil v pesti. Njegov obraz se je razpotegnil v režečo masko, ki ni bila ničemur podobna. Babica je zavzdihnila, materi Podobi in očetu Besedi pa se ni bilo treba spogledati, da bi vedela – to spačeno bitje ni bilo njun otrok. Stripovo dretje je preglasil molk.

Kasneje, ko se je v sirotišnici prvič postavil na noge in se potem spet hitro sesedel, se je Strip prvič tudi nasmehnil. Očaralo ga je, občutek, da stoje svet ni videti nič manj naroben kot je bil takrat, ko je za neskončen hip obvisel v babičinih rokah.

Yellow Bird of Doom

On a lovely spring day, it was friendship at first sight. Ah!

But their loveliness was not meant to last. So they stood under the lurking shadow of...

...the cruel Yellow Bird of Doom! The creature rose its wings!


The cruel Yellow Bird of Doom attacked with venomous flakes!

And escaped!!! The twilight of the Idols came upon the poor.


Only absence witnessed their decease.

And yet, the question persists even in the Land of Play.


"The Yellow Bird of Doom" was made in Šebrelje in the summer of 2005 by Tea, Jože and Suzana.