Razstava kolažev Svetovi drugih v Jalla Jalli na Metelkovi, 21.6.2016 ob 20h

Jutri bo v Jalla Jalli odprtje razstave kolažev, ki so se nam sestavili na delavnici Svetovi drugih v Kinu Šiška konec marca letos. Odprta bo do 5. julija.

Strigli in lepili smo: Small but Dangers, Nina Kosednar, Hana Brečko, Petra Gorenc, Ato, Mateja Mahnič, Isidora Todorić, Anja Kocman, Danaja Grešak, Neža Grum, Tanja Skale in Urša Valič.

Far away, so close. Zin z delavnice Svetovi drugih v Kinu Šiška

Naslovnica zina

V Kinu Šiška je v sklopu dogodkov Zine vitrine, ki jih pripravlja Tanja Skale, 24. marca potekala delavnica Svetovi drugih, namenjena skupinskemu izdelovanju kolažev in pisanju feminističnih znanstvenofantastičnih zgodb. Delavnico sem pripravila s tandemom Small but Dangers, na nje pa so poleg nas sodelovale_i še Nina Kosednar, Hana Brečko, Petra Gorenc, Ato, Mateja Mahnič, Isidora Todorić, Anja Kocman, Danaja Grešak, Neža Grum, Tanja Skale in Urša Valič. 

Ob tej priložnosti smo izdale_i fanzin Far away, so close, ki vsebuje večino nastalih del. Izvirnike si do konca aprila lahko ogledale v glavni avli Kina Šiška (na steni pod stopniščem). Kolažem smo priložili tudi omenjeni zin in zina s prejšnjih delavnic v Murski Soboti in Cerknem. Nekaj kolažev in zgodb si lahko preberete in ogledate spodaj. Fotografije Urške Boljkovac z delavnice so objavljene na Facebook strani Kina Šiška. 

Foto: Urška Boljkovac

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

Intergalaktični show talentov  

Ob začetku novega veka se v daljavi vedno ustvari nova zvezda, prepojena z življenjem in energijo. Iz prepletov vesoljskega prahu in različnih vibracij se ustvari novo bitje. Nedotaknjeno s slabimi mislimi potuje skozi vesolje v upanju da najde ustvarjalca. Ples skozi kozmos ji daje vedno upanje in rada se igra z različni žarki soncev. Neprezera še najbolj sovražne rase v vesolju … sovraštva. 

Ja, človek. Ker je verjel, da je v vesolju osamljen, je svojo sovražnost usmerjal proti soljudem. Vzpostavil je zapletene, teoretsko in znanstveno utemeljene sisteme razlikovanja, po katerih so bili nekateri ljudje slabši, manjvredni – in mednje je spadala tudi Neprezera. To je vedela od malega, naučila se je, kako se odučiti, tega strupenega znanja, kako ga ignorirati. Ni presenetljivo, da so jo zmerjali z arogantko. Ponavadi ravno ljudje, ki so se imeli za več. Ozrla se je v sonce. 

Prihajal je. Počasi se je spuščal na zemljo njegov tesno oprijeti triko je poudarjal njegovo majhno, napeto rit, močno izboklino in plečata ramena. Ni ime oči. Ni imel ust. Samo ušesa in nos, lovil je njene frekvence in vonj. Natančno je določil koordinate ženske, ki mu je bila določena za plen.

Čakala ga je. Niti najmanj se ga ni bala. Vedela je, da je že mrtev.

Mrtev, ja, klinac mrtev. Takšnega se je naredil. Ponudba, da nastopi na intergalaktičnem talent šovu je bila preveč mikavna, da bi za vedno ostal priklenjen na domačo grudo. Vedel je, da speče najboljša prepeličja jajca na svetu in da je njegova karizma kuharja, ki si popeva v petih oktavah, in enako dobro suče kuhalnico kot dirigentko palčko, idealna za svet – za puščavo, stepo, mavrico ali kraterje. Šel bo. Mrtev na videz, živeč na TV zaslonu. Kako je bil srečen, da na vasi verjamejo, da so na TV zgolj mrtve duše.

Šel je, zaplesal, potem zaplesala, potem zaplesalo, svetli prihodnosti naproti – neobremenjena. 

 

M.

Breza se je upogibala in kača peteroglavka, ki je pod njo spala svoj poznopopoldnaski počitek, se je zdrznila in glasno zasikala v nebo. Preklete Venerkinje! Na metlah dirjate nad mojo brezo in kalite moj vsakodnevni počitek. Strašila neukročena! Rekli so, da na Veneri živite podpornice kozmetične industrije, da veste, kako nežno rožnata poudari od likanja uvele ličnice, da vaše nožice vešče plešejo gor in dol po bajkerski štangi, in da imate popolno intuicijo, da čutite, kdo potrebuje skrbno trepljanje, nežni poljub na lice v stiski! Potem pa se pripodite na Zemljo, leteče, vreščeče, in mi kratite pravico do miru!

Jezno vrže krožnik v steno. Ko se razbije, zasliši to poglavar ter urno pridrvi v njeno sobo.

»Le za koga se pa imaš? Jaz sem te prinesel z Venere z razlogom, ne pa da razbijaš krožnike. Pospravi to!«

Ona pa se obrne proti njemu. »Ne! Ne želim več biti tukaj, pod prisilo ste me vzeli, dali neka čudna pravila, katerih niti ne razumem. Zakaj?«

Udari jo, ona pade po tleh. Začudeno gleda njega.

»Zakaj? Ker jaz sem tvoj vladar tu! Jaz sem močnejši, zato sem se sam postavil tja, kamor tudi pašem.«

Ona molči. Prevali se na drugi bok, ki jo manj boli. Zdaj mu kaže hrbet in pred sabo vidi črepinje razbitih krožnikov. Na dosegu roke so. Dovolj blizu, da bi lahko …

»Vstani!« zahrumi tiran.

Čuti, da se sklanja k njej, vsak čas jo bo zgrabil in potem … Napne vse sile in zgrabi veliko ostro črepinjo. Zaskeli jo, a ni časa, ni časa, obrne se in na slepo udari.

Zasliši krik. Šele potem vidi kri. Zadela ga je!

»Ni važno,« kriči tip, »ni važno, da mi teče kri. Vseeno mi je, itak sem že mrtev. Itak sem se mislil razstreliti na letališču. Žal mi je, da verjetno ne bom poletel v nebo v bombnem jopiču. Bilo bi lepo. Moje molekule bi se pomešale s krvjo nevernikov. Daritev Alahu bi bila veličastna. Dobil bi devico. Ne pa kurbo, kot si ti.«

»To se pa motiš, dragec. Jaz sem še edina preostala devica tako v nebesih kot na zemlji. M. je moje ime. M. kot Marija. M. kot morilka. M. kot miriade zvezd.«

Foto: Urška Boljkovac

Namišljena nimfomanka krade bakrene novce in sfušan krempelj raztrga najlonke. 

Planetodrom Mars se utaplja v visokofrekvenčnem hrupu. Vsespolci se izkrcavajo in padajo v objem svojih domačih kapsul. Hranivo teče v njihove žile, gorivo v rezervoarje raket. Nikoli več se ne bodo vrnili na planet žensk, tako prijetnih, tako mehkih.

Never say never! Sanjajo o kozmičnem orgazmu.

Prej se je vedno govorilo o ščegetavčku, o točki Đ. Napaka! Stoletja, zapravljena za drgnjenje neke točkice, pod vedno bolj depiliranim hribčkom. Kozmični orgazem? Kozmični zob! Tu je bila rešitev. Hrabra srebrna krastača je to ugotovila že zdavnaj. Ključ je v plombi iz kositra, ki jo potem, ko jo pomočiš v z zvarek iz želvje želatine, vstaviš v zob – sedmico.

Reakcija je neverjetna. Kositer se poveže z zvezdnim prahom, ta pa sproži reakcijo, v kateri se skoncentrirajo orgazmi zadnjih pet tisočletij.

»Kozmični orgazmi, zato je ustna higiena tako pomembna,« je prečudovito razlagal. »Le tako prirojeni kozmičnemu sevanju doživijo največji orgazem.«

»Uh, kako zanimiva novica, to pa moram probat.« Hitro se dvigne in odtava v upanju, da najde kozmično bitje, podobno njej.

Srečala je zvezdo ustvarjalca. »Povej mi ti, ki delaš luč v vesolju, kje lahko najdem bitje, podobno meni.

Možakar se veselo obrne k njej in reče: »Nikjer.«

»Kaj? Kako?«

»Tvoja rasa je bila iztrebljena.«

Začudeno ga gleda.

»Zakaj?«

»Ker so bili nevarni vsem ostalim v vesolju. Delali so neka čudna pravila na bazi sovraštva. Samo ti si še ostala, edina svoje vrste.

»Ne bodi patetičen,« reče ona, »gotovo so še drugi odpadniki. Našli se bomo.«

»Težko,« ji odgovori, »povem ti, vesolje je veliko.«

»Oh, kaj ne poveš,« odvrne ona. Pretegne vse štiri roke, izvirne in replicirane, n nadaljuje: »Ni mi žal. Res so bili nevarni. A sovraštva s tem še ni konec. Zlo nastane povsod, kjer se pokaže prilika.«

Z replikantsko roko ga je pobožala po ramenih in vratu. Sesedel se je kot prazna vreča.

Čez mnoga leta je v reviji Nature prebrala, da so o tem pisali pod naslovi, kot so:

»This is the most

significant event in

Earth evolution.«

in

Females have

a lot of guts

»Back to Earth! Back to Earth!« je zakričala ženska na palubi Oriona 8. Toda bilo je prepozno. Ubežnicam je zmanjkalo goriva in tudi če bi se hotele vrniti, se ne bi mogle.

Anjodina je pogledala kapetanko. Roke je držala nad krmilom in čakala njen ukaz.

Kapetanka se je ozrla po ladji. Njene sestre upornice so bile vidno izmozgane, posedale so v gručah ali posamič in brez volje čakale na njeno odločitev. Kolektivnega odločanja je konec, je pomislila kapetanka.

Vrača se nadvlada matere, velike matice Aorte. Po njej se pretakajo jajčeca, ki čakajo pogubne jahače. Dobro so se naspali v svojih kapsulah, tudi nahranili so jih z visoko beljakovinsko hrano in infuzijami čistega adrenalina. Pripravljeni so na svoje edino delo. Po uporabi jih bodo zavrgli kot umazane papirnate brisače.

Če smo že pri papirnatih brisačah, naj omenim, da so noro pripravne za čiščenje nosne sluznice. Kar je zelo pomembno, saj na Jupitru po novem roboti rojevajo ravno skozi to odprtino. Pritoževali so se ob tem novem režimu kar precej, to je res. Topa zato, ker je njihova elektrojajčna postaja pod pasom še vedno menstruirala – po novem, rahlo nepričakovano, tudi med nosečnostjo. Groza. Fouš so bili t.i. ljudem, kjer je maternico imela zgolj dobra polovica ljudi. Ta prelepa bitja z zapeljivimi spolnimi organi. Kako mastno bi zaslužili na kozmičnem črnem trgu, bile bi perfektne seks služkinje. Zato so se napotili k njim. Ta planet jih ima toliko, le kaj bi jih bila škoda kake tisoč.

Ko pristane, zagleda žensko te rase. Zmagovito gre proti njej in jo povabi na zmenek. Nekaj ur pitja ter zabavnega druženja in odloči se, da bo njegova. Že sta se začela strastno poljubljati, užitek je bil popoln. Že jo je slekel, ko na njegovo začudenje tam ni bilo maternice. Ves prestrašen ob tej spaki hitro pobere stvari in se napoti domov.

Ona vsa objokana teče za njim: »Zakaj?«

Travmatično se obrne k njej in reče: »Ker nikoli ne boš dosegla mojih standardov za to, kaj je ženska.«

Tako zapusti planet, ona pa si od žalosti vzame življenje.

Svetovi drugih - zgodbe in kolaži iz Murske Sobote

Gramofon

Sajko in Kara sta v drugo pritisnila na gumb za odhod. Zgodilo se je isto kot prvič. Njiju je transmogrifikator izpljunil v novo podnajemniško stanovanje, gramofon pa je ostal na odskočni platformi.

»Mater iz epruvete!« je zabentila Kara. Odločena je bila, da spravi gramofon v novo stanovanje.

»Daj, Kara, ne se razburjat. Tu sploh ne rabiva gramofona. Glasbo oziroma zvok si lahko predajava kar nezvočno. Mogoče nama bo všeč glasba sosedov, upam da tudi najina njim. Celo stanovanje je treba še zriktat. Pomagaj mi z naravnimi dodatki v kopalnici.«

»Ne razumeš!« mu razburjeno odgovori Kara. »Ta gramofon je moje življenje!«

Sajko je bil do dna duše začuden. S kom živim, si je mislil sam pri sebi.

»Dragica, so ti gumbi na obleki spet preveč elektrike porabili, ko si se znojila, oni pa so odpravljali smrad?«

»Sajko, ne šali se. Moji gumbi niso taki. Take imaš samo ti,« mu hladnokrvno odvrne Kara in se zlekne na mizo iz spominske pene.

»Kara, veseli me, da si končno pozabila na gramofon.«

Kara le rahlo privzdigne glavo in ga jezno pogleda. »Ta gramofon mi je podaril Baltazar, moj bivši s planeta Butan. Z gramofonom sem lahko potovala med svetovi. Se ljubila in parila po lastni želji. In kaj imam sedaj? Le tebe!« je čedalje bolj vpila in ihtela Kara.

Sajko jo je le gledal. Brez še tako minornega čustvenega odziva. Naj se pretvarjam, da sem užaljen, se je spraševal sam pri sebi. Zagotovo ji ne bom izdal, da imam njen gramofon jaz in da ga koristim za zadovoljevanje svojih mesenih užitkov.

 

 

Glas iz radia

Tarzan je odprl oči.

»Prekleto, teleportacija mi vedno pokuri toliko energije. Čita, si v redu?«

Ni se odzvala na njegovo vprašanje niti na suvanje z roko. Obrnil jo je k sebi. Usta so se mu nakremžila, oči zarosile. Čiti je bil v predelu trebuha vsajen radio.

»Prekleto. Že kdaj bi morali ločiti teleportacijo ljudi in predmetov.«

 Iz radia se je zaslišalo hrumenje. Tarzan je iz njega počasi razločil glas. Bil mu je znan, a z mislimi je bil ves pri Čiti.

»Čita,« je zastokal, »reci kaj, karkoli.«

»KARR-KKO-LLLI.«

Tarzan se je zdrznil. Glas, ki ga je oponašal, je prihajal iz radia v Čitinem trebuhu. Ošinil je njene oči. Bile so negibne – tako kot njene ustnice. Pobožal jo je po licu in se sklonil k radiu.

»Čita, si tam notri?«

»NNOT-TTRI je nekdo drug.«

»Kdo drug?«

»JAZZ SEM ČITIN DRUGI JAZZ.«

Čita je še vedno ležala negibno.

Tarzan ni vedel, kaj naj vpraša. Bil je zmeden. »Kako pa ti je ime?« vpraša.

Telo, ki naj bi bilo Čitino, odpre oči.

Tarzana še nikoli ni bilo zares strah, a sedaj ga je zagrabil val strahotnega občutka. Prestrašen je bil do kosti. Dlake so mu stale pokonci. Oči so se razširile, kakor da bi mu v očesno vdolbino padla velika črna žoga.

»Še zadnjič te vprašam, kako ti je ime,« se je delal pogumnega. Opazil je, da mu je začela utripati lučka, vsajeno v noht na njegovi levi roki, saj mu je močno narasel krvni tlak.

»Jaz sem oziroma nisem …« se je oglasil glas iz radia.

»Ne me hecat. Čisto resno mislim. Kako ti je ime?« zakriči Tarzan in napne mišice.

»Moje ime je Čiiita! Sem Čiiiita!« odgovori neznano bitje. Tako groznega glasu Tarzan še ni slišal, zato se približa radiu, a ga ta popolnoma skrči in potegne vase.

Tarzan je izginil. Radio se še enkrat glasno zadere, nato pospravi še opičje telo. Vse, kar ostane, je kamenček, ki rdeče utripa.

 

Piknik

Življenja znotraj sveta smo vsi navajeni. Ne poznamo pa vsi življenja znotraj življenja. Imam namreč prijatelja, ki živi v mojem telesu. Ime mu je Subino. Vsak dan me obišče v možganih in se ustavi v želodcu na soku ali kavi. Nekega jutra, ko sva bila zmenjena, da pride, pa ga ni bilo. Center prevozniških storitev je malce zamujal, zato nikakor ni mogel priti do moje glave. Gripa je divjala po telesu in žile, ki so mu služile kot ceste, so bile neprevozne. Dolgo je sedel in čakal, da bi srce spet zagnalo svojo dejavnost prevažanja rdečih krvničk, ki so jim strokovno rekli eritrociti.

            Najin odnos sva morala prenesti na naslednjo stopnjo. Dogovorila sva se, da najinih srečanj ne bova več skrivala. Tako tudi ne bo potrebe po dobivanju v zakotnih delih telesa. Adijo, slepo črevo! In zakaj ne bi šla kdaj na piknik iz telesa? S Subinom sva si celo izmenjala telefonski. Ko bo na krvni avtocesti spet zastoj, se bova obvestila. Naj živi moderna tehnologija!

            Sredi slavospeva novim tehnologijam mi je zazvonil telefon.

            »Subino!« sem vzkliknil, »greva na piknik?«

         »Čao, stari, sem ti že rekel, da imaš totalno zarjavelo srce? In kdaj misliš popravit to cesto? Kako hudiča naj pridem na obisk?«

          »Ah, Subino, oprosti. Vem, v razsulu sem. Zato te pa raje vabim ven – na piknik zunaj telesa.«

»Ok,« je zavzdihnil Subino. In že sem čutil, kako potuje po vratnih žilah do nosnic. Hop – in že je skočil na mojo dlan.

»Živijo.«

»Zdravo,« odgovorim.

»Kaj je danes na meniju?« vpraša Subino.

»Z moje strani bolj bogo, saj vidiš, da propadam, razpadam. Lahko pa kaj naročiva.«

»Kaj bi ti? Jaz nisem kaj prida lačen.« Subino me pogleda in reče: »Ti rabiš nekaj za prenovo telesa.«

»Res, se to da?« vprašam.

»Ja, tehnologija napreduje,« odgovori Subino.

  

 

Slastna trupelca

Veliki katolik dela paniko in neupogljivi Janezek joka.

Zapriseženi prodajalec kebaba pospravlja sobo in gensko spremenjeni pritlikavec piše esej o zgodovini.

Mentalno sesuta čarovnica se kotalka, kljub temu da neprištevna babica in vnuk kopljeta grob.

Čustveno razrvana čudovita modra gospodična skače in ušiva teta s košarico smrči.

Črnogledi papež zagrenjeno teži, da veseli menih ne obupa.

Prepoteni natakar igra kitaro, čeprav negativno nastrojeni nogometaš razdevičuje nune.

Potetovirani bodybuilder ubija mravlje, ker kosmati mali ubogljivi Gašperček pobira ostanke cigaret.

Impotentni aktivist si trebi zobe, ker pohlepni mladinski klub kroži s kolesom po dvorišču.

Zaspani teolog popravlja kolo, da si pijani spaček striže nohte.

Zmerljiva pikapolonica pljuva, ker silni močerad leti.

Garjavi loverboy sadi črni paradižnik, saj plešasta pevka zbira navlako.

Zlobno Uho zbira sijoče kamenčke ter ušivi zvezdogled dviguje in spušča lesene uteži.

Planet Tutifruti

Po moje se ljudje radi znajdemo na drugih planetih. Že ko gledamo drug drugega, smo različnih videzov. Potem pa želimo biti še drugačni. Planet Tutifruti bi bil videti zanimiv za vse vrste …

            Zagotovo bi lahko na planetu Tutifruti iznašli zdravilo, ki bi nam zameglilo razum in bi drug drugega gledali z enakimi očmi. Zato bi bil Tutifruti zanimiv za vse vrste, pa najsi smo še tako drugačni. Vsakdo bi imel doma svoj stroj, ki bi mu spremenil barvo kože, spremenil frizuro in deformiral telo v želeno obliko. Tako bi Tutifruti postal zanimiv za čisto vse, saj bi bili lahko vsi takšni, kot bi si želeli. Če bi nas motilo, da izgledamo drugače, bi lahko postali isti. Žal ne bi mogli spremeniti svojega mišljenja.

            Tutifruti je v zgodovini slovel po svojih sadovnjakih. Žal so pohlepni kapitalisti zašuštrali vso zgodbo o uspehu z vnašanjem gensko spremenjenih organizmov, ki so sprva obetali veliko, a so se izrodili. Banane so bile istega okusa kot kumarice, breskve kot redkev ..

Seveda je vse to vplivalo na prebivalce planeta Tutifruti. Predvsem na njihovo reproduktivno sposobnost. Ne njem danes živijo samo še pripadnice ženskega spola. Za lažje rokovanje z lokom so si odrezale desno dojko. Tutifruti se danes imenuje Amazonija.

 

            Dokler so na Tutifrutiju živeli tudi moški, je bila največja kazen za neupoštevanje ideologije Razlike ta, da so ti vzeli stroj za spreminjanje v Drugo. Ker so ideologijo Razlike v glavnem kršili prav moški, so na Tutifrutiju počasi ostale samo ženske.

            Imele so se fino: zaradi manjkajoče dojke so imele manj boleče menstruacije in so bolje streljale z lokom. Zaradi manjkajočih moških so raziskovale nove oblike in vrste užitkov druga z drugo. Sprva se jim je zdelo, da v svojih vrstnicah prepoznavajo sebe, da so njihove ljubezni zrcalne, da je – skratka – vse eno in isto. A sčasoma so v tistem, kar se je zdelo identično, začele prepoznavati drobne razlike.

Spremenile so svoje mišljenje, ne svojega videza.

Jutri ob jutranji zarji boš vdahnil/a presenetljivo kapljico.

Dragi/a moj/a, vsak čas boš ujel/a dih jemajoči koktajl.

Verjemi! Čez par minut boš dehidrirala recikliranega mutanta.

Nikoli ne boš prefiltriral/a in estrahiral/a vlažnega maturantskega plesa.

Srečnež/ica, v naslednjem letu boš pojedla/el neustrašni koktajl sreče.

Ne skrbi, ko bo nastopila suša, boš postal/a nepozabno jezero.

Ko bo eksplodiral tvoj genski zapis, boš oklevajoče, a z zadovoljstvom sprejel/a izsušen radioaktivni koktajl.

Na prednovoletnem igranju z biotehnologijo v MIKK-u boš v svojem življenju našel/la spiralno srečo.

Preden umreš, boš ponotranjil/a globalno okno.

Ko bo na Zemlji zavladala lakota, boš zagledal/a vseh devet lun, kako plavajo v mavrici.

Ne pozabi: četudi boš ob jutranji zarji poletel/a na moj planet, boš še vedno iskal/a uteho v navadah starega sveta.

Naslednji mesec se boš pogumno zazrl/a v molekularni trenutek.

Preostanek življenja se boš znanstveno poglabljal/a v tvoje najgloblje prijatelje.

Kmalu boš s svojim umetniškim čutom povezala atomsko vijačnico življenja.

Zdaj zdaj boš mikroskopsko povečal/a zadimljen in pošteno plačan projekt.






































Tomorrow at dawn, you breathe in a drop of surprise.

Tomorrow, you'll live to see a contaminated nucleotide.

My Dear, any second now, you’ll taste a breathtaking cocktail.

Believe! In a few minutes, you are going to dehydrate a recycled mutant.

Lucky you! Soon after New Year’s, you’ll drink the cocktail of fearlessness.

Don’t worry, when the drought occurs, you will turn into a memorable lake.

When your genetic code explodes, you will hesitantly welcome a desiccated radioactive cocktail.

At the Science of Fiction / Fiction of Science playground in MIKK, a spiralling luck will enter your life.

Before you die, you are going to internalize a global window.

If you're not a good girl/boy, you will easily reach whatever you want.

When the famine hits Earth, you are going to see nine moons, swimming in the rainbow.

Do not forget: even if you fly to my planet tomorrow at dawn, you will continue to seek solace in the traditions of the old world.

Think about it: the Great Catholic is in panic, while the indomitable Janez is crying.

Don’t worry, everything is alright. The sworn vendor of kebab is cleaning his room, while the genetically modified midget is writing an essay about history.

The mentally challenged witch is roller-skating, although the incompetent grandmother and grandson are digging her grave. Everything will be just fine.

The tattooed bodybuilder is killing ants, while the gross, little and obedient Gašperček is collecting cigarettes butts. Make sure you do your favourite thing too.

Don’t limit yourself to what you already know. Look at the spitting ladybird, look at the flying salamander.

The Evil Ear is collecting shiny pebbles, while a lousy astronomer is using a ladder. And what do you like to do most?

Next month, you are going to bravely enter a new molecular moment.

Imagine! For the rest of your life, you are going to conduct in depth studies of your deepest friends.

You are about to discover the sweetest drink of all. Enjoy!

Soon, your artistic sense is going to connect the atomic spiral of life.

Any moment now, your microscope is going to enlarge a smoky and fairly well-paid project.