Leta 2008 smo s soorganizatorkami na 9. mednarodni feministični in
queerovski festival Rdeče zore povabile avtomehaničarko Ksenijo Glavač s
prošnjo, naj nas nauči osnov: kako zamenjati gume, olje, žarnice in
varovalke. Ker smo iz lastnih izkušenj vedele, da se ženske v
prisotnosti moških bojijo zastavljati tako imenovana neumna vprašanja,
udeleženkam pa smo želele zagotoviti sproščeno delovno okolje, smo se
odločile, da bo delavnica namenjena izključno ženskam. Na očitke, da s
tem diskriminiramo moške in zagovarjamo »obratni seksizem«, smo bile
pripravljene, saj je v Sloveniji nanje naletela še vsaka pobuda, ki je
iz zgodovinskih in družbenopolitičnih razlogov dala prednost ženskam. Na
naše veliko presenečenje se to ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj bolj
zanimivega. A najprej nekaj besed o neumnosti.
Katero vprašanje je neumno? Običajno tisto, ki se mota po vseh
nepoučenih glavah, a si ga nobena ne upa izustiti, da ne bi izpadla …
neumno. Če se opogumiš, ti bodo poznavalci sicer odgovorili, a obstaja
velika verjetnost, da bodo to storili na posmehljiv način in ti tako
mimogrede dali vedeti, da bi se morala sramovati svoje nevednosti. Če
gre za področje, ki tradicionalno spada v domeno moških, recimo
brkljanje po avtu, še toliko bolj. V tem primeru neformalno
izključevanje večinoma prizadene ženske. Pravim večinoma, saj se je na
avtomehanično delavnico Rdečih zor prijavil fant z enako izkušnjo. Rekel
je, da bi se rad naučil osnovnih popravil, vendar o avtomobilih nima
pojma, saj si moških, ki ga imajo (ali pa je zanje domneval, da ga
imajo), nikoli ni drznil nadlegovati z vprašanji in tako razkriti svoje
nevednosti – in nemožatosti.
Od moških še vedno pričakujemo, da bodo tradicionalna moška opravila
samodejno poznali, medtem ko od žensk pričakujemo, da se jih ne bodo
lotevale. Ljudje, ki teh pričakovanj ne izpolnijo, na preizkušnjo
postavijo sámo definicijo možatosti oziroma ženstvenosti. Če ostanem pri
»pravi« moškosti: z mačo vidika je moški brez tovrstnega znanja ali
zanimanja navaden pusi. Žensko, ki zna popraviti avto, bo mačo označil
za možačo, pa naj bo po videzu in vedenju še tako ženstvena. Mačotova
spolna identiteta je – tako kot vsaka – pač krhka in odvisna od drugih,
zato se v trenutku, ko v svet moških opravil stopi ženska, pusiju
nevarno približa on. Moški, ki se pred spremenljivostjo spolne
identitete zatekajo v mehanične delavnice in druga oporišča moškosti (če
govorimo o delavskem razredu, so to večinoma gostilne, garaže in lovske
koče), se že pregovorno obkrožajo s koledarji golih žensk; kakor da jim
pussy na steni zagotavlja, da bodo pusiji in možače ostali zunaj.
Leta 2013 je na Rdečih zorah gostovala hrvaška umetnica in avtomehaničarka Dina Rončević,
ki je na humoren način združila tradicionalno moške in ženske veščine v
eno in tako presekala strogo ločnico med njimi. Razstavila je delo po
imenu Štiritaktni, vezenino štiritaktnega motorja, opremljeno z imeni
njegovih sestavnih delov. Na odprtju razstave v Galeriji Mizzart je
povedala, da je po opravljeni avtomehanični šoli nihče ni želel vzeti na
prakso. Ker izrazje v učbenikih nima kaj dosti opraviti z izrazjem, ki
se dejansko uporablja v delavnicah, je vse kazalo, da bo kljub primerni
formalni izobrazbi ostala poklicno nepismena. A se je znašla drugače. V
odgovor na izključevanje iz moških delavnic je začela organizirati
avtomehanične delavnice za deklice in ženske, na katerih so se
udeleženke naučile razstaviti in ponovno sestaviti cel avto.
Ko smo avtomehanično delavnico za ženske organizirale na Rdečih
zorah, nas je fant, ki je prav tako želel sodelovati, spravil v zagato.
Če bi ga zavrnile, bi mu odrekle možnost za učenje v spodbudnem okolju.
Če bi ga sprejele, bi tvegale, da bomo to možnost odvzele ženskam.
Zanimivo je, da se na tej točki spomini organizatork razhajajo. Po moji
različici smo ga zavrnile, medtem ko Nataša Serec trdi nasprotno. Pravi,
da je tisti dan, ko smo se na Metelkovi zbrale ob (nedvomno
prestrašenem) testnem avtomobilu, prišel tudi on in ker nobena
udeleženka ni imela nič proti, je ostal.
Naj je bilo tako ali drugače, strinjava se, da nas je bilo okrog
deset in da nam je Ksenija Glavač pokazala, kako se pripraviš na daljšo
vožnjo in kaj lahko storiš, če ti avto crkne sredi ceste, me_mi pa smo z
občudujočimi pogledi drsele_i po njenih spretnih rokah, se smejale_i
svojim jecljavim vprašanjem, poslušale_i njene šaljive odgovore in se
mimogrede naučile_i, da osnovno vzdrževanje avtomobila ni noben bavbav.
Bavbav je stroga spolna delitev dela, ki za vsako neumnost podvomi o
svojem prav. Dvom je upravičen, zato: naj živi neumnost!
Članek je bil prvič objavljen na portalu Spol.si 12. januarja 2015.
Ni komentarjev:
Objavite komentar