Vračanje, poraz?

Pri sedemnajstih se mi je mudilo v mesto, čim dlje od rojstne vasi, kjer sem se počutila osamljeno, čeprav mi socialnih vezi ni manjkalo. Še preveč jih je bilo, dišale so po nenehnem nadzoru, medtem ko je bila osamljenost miselna; manjkali so mi ljudje, s katerimi bi se lahko pogovarjala o vsem mogočem, kar bega najstnico. Zato sem želela pretrgati socialne vezi in napraviti prostor za nove kraje in ljudi. To je bilo v času, ko so matere samohranilke z minimalno plačo in preživnino še lahko vzdrževale otroke, v času štipendij, ko se je dalo brez pomoči staršev študirati in živeti v Ljubljani, zato sem se dejansko lahko osamosvojila, z drobižem, ki mi je ostal po plačilu vseh stroškov, pa preštopala pol Evrope.

Sčasoma sem si v Ljubljani ustvarila nov krog ljudi; prijateljice in politične sorodnike, ki so predstavljali moj novi dom. Ta dom ni bil vezan na določeno stanovanje – zaradi rastočih najemnin, kratkoročnih pogodb in zapletov z lastniki ter sostanovalkami sem se pogosto selila. Moj koncept doma tako ni bil več vezan na določeno stanovanje in ulico, temveč na ljudi, ki so mi dajali občutek bližine, podpore in varnosti. Občutka utesnjenosti ni bilo, ker so bile vezi rahle. Še bolj so se razrahljale, ko smo se raztepli po svetu.

Po študiju so vse poti vodile v tujino. V iskanju boljše izobrazbe in delovnih pogojev sem se vse pogosteje selila iz kraja v kraj, iz države v državo. Večino tega, kar sem iskala, sem našla, zalomilo se je edino pri socialnih vezeh, saj nikjer nisem ostala dovolj dolgo, da bi se lahko spletle. Prijateljstvo pač terja svoj čas. Na Nizozemskem sem zaradi študija ostala dovolj dolgo, da bi se vezi lahko spletle, a se je zalomilo drugje: moja slovenska štipendija je bila prenizka za tamkajšnji standard, zato sem ob študiju delala povsod, kjer so me vzeli – agencije za delo so me vred z ostalimi EU reveži brez znanja nizozemščine (Poljaki, Čehi, Slovak, Španci, Portugalci, Italijani) pošiljale v tovarne in skladišča.

Ni mi ostalo veliko časa za druženje. Ko sem se nekega dne utrujena vračala z dela, me je sredi ulice, v množici naglih ljudi, obšlo, da sem povsem sama; tako zelo, da sem se vprašala, ali bi se kdo ustavil, če bi nenadoma padla in izgubila zavest. Moj obupan odgovor se je glasil ne. V tistem me je neka neznanka pozdravila. Še preden sem odzdravila, je odhitela dalje, jaz pa sem se vso pot do doma spraševala, kdo je bila dobra vila, ki mi je v tistem ranljivem trenutku rešila življenje.

Z novo predstavo o domu kot skrbnih ljudeh sem se vrnila v kraje, ki so v otroštvu predstavljali moj edini dom. Imela sem to srečo, da sem se imela kam vrniti. Domači kraji se v teh dvajsetih letih niso kaj dosti spremenili. Za marsikoga so enako utesnjujoče kot so bile zame takrat, ko sem bežala stran, le da jih jaz zdaj vidim drugače, zato lažje iščem pravo razmerje med bližino in distanco, potrebno za dihanje.

Prednosti, ki jih opažam na vasi, svojim mestnim prijateljem težko razložim, saj v vračanju »nazaj« tja, od koder si prišel, takoj vidimo poraz. Ta je še toliko večji, če se vrneš na kmete, v kraje, ki slovijo po svoji odrinjenosti ali pa so, še huje, nanjo celo ponosni. Kar zadeva vaščane, se zdi, da so veseli vsakega prišleka. Domačinov, ki so se vrnili iz emigracije, se veselijo, ker v vaško zatohlost prinašajo kozmopolitski prepih, polnijo prazne sobe in blažijo njihov občutek manjvrednosti v odnosu do mesta. Tudi tujcev, ki v iskanju dela prihajajo prvič, se veselijo, resda bolj zadržano, a vendar: konec koncev jim novi emigranti dokazujejo, da tukaj že ne more biti tako slabo; drugje je očitno še slabše.

Prijateljem lažje razložim, da se tisto, v čemer sem nekoč videla zgolj obliko nadzora, zdaj kaže kot skrb. Recimo, vas, kjer preživim večino časa, je raztresena vzdolž reke. Posamezne hiše ločijo hribovski travniki in gozdovi. Povezuje jih ozka ovinkasta cesta brez razsvetljave, zato je vožnja s kolesom ali motorjem ponoči lahko nevarna; cesta teče tik nad reko in na nekaterih ovinkih ni varnostne ograje. Od tod navada, da sosedje po telefonu preverijo, ali si se po odhodu od njih dejansko vrnila domov. Če človek živi sam in pri sebi nima telefona, so se pripravljeni vzpeti na razgledno točko in preveriti, ali pri njem gori luč. Če ne gori ali če telefon zvoni v prazno, bodo šli za tabo, da bi preverili, da se ti na poti ni kaj zgodilo. Tako so sinoči nekomu, ki je z motorjem zgrmel v grapo, rešili življenje.

V samoti tujega mesta je življenjskega pomena lahko že čisto navadna prijaznost. K sreči nikoli ne zmanjka priložnosti, da v domačem kraju dobro vilo odigraš ti, ker tudi prišlekov ne zmanjka. Za razliko od najstnice iz uvoda njim manjkajo socialne vezi, ne miselni izzivi. Slednji so v novem okolju veliki celo za emigrante moje sorte, za tiste s papirji, ki ti odškrtnejo vrata v EU, kaj šele za tiste brez njih. Zato so ljudje brez papirjev še bolj odvisni od prijaznosti tujcev oziroma domačinov. Tudi od nje je odvisno, ali bo tisto, kar jim predstavlja dom, moralo ostati podoba iz preteklosti, ali pa si ga bodo vendarle lahko na novo zamislili v kraju, kamor jih je zanesla nuja ali želja.


Prvič izšlo v Dnevniku 4. avgusta 2015. Izvirna objava je dostopna na tej spletni strani.