V zadnji številki revije za zgodovino, antropologijo in književnost Borec (št. 681-684) je v sklopu Umetnost in stvarnost izšel moj esej "Seksizem in homofobija 'kot po navadi', feminizem 'drugače': AKC Metelkova mesto v očeh organizatork festivala Rdeče Zore".
V sklopu sta izšla tudi eseja Mojce Puncer "Artikulacije prostora, skupnosti, sosedstva – poetike, mikropolitike v sodobni umetnosti: nekaj primerov" in Nene Škerlj "Guernica, guernice in guernice". O boju za javni prostor je v isti številki pisala Lidija Radojević ("Boj za javni prostor kot razredni boj").
Predogled (flipbook)
Predogled (PDF)
*
Seksizem in homofobija »kot po navadi«, feminizem »drugače«:
AKC Metelkova mesto v očeh organizatork festivala Rdeče zore
V eseju z vidika feministk, ki
delujejo v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto, obravnavam seksizem,
homofobijo, moški šovinizem in splošni antifeminizem, ki so najopaznejši, ko
»običajno« vzdušje »zmotijo« izrecno feministične, lezbične ali queerovske
pobude. K pisanju me je poleg vse pogostejših verbalnih in celo fizičnih
napadov na lezbijke na Metelkovi spodbudilo prepričanje, ki vlada tako v
medijih kot v alternativni kulturi: da smo ženske in moški v Sloveniji že
enakopravni, zato je feminizem »preživeta ideologija«, izključno ženske,
feministične in lezbične javnosti pa so v skladu s tem nepotrebne. V eseju
trdim nasprotno: da bo potreba po avtonomnih javnostih obstajala, vse
dokler se bodo ženske v širši in alternativni javnost spopadale z
(ne)formalnimi ovirami. In ker vse kaže, da patriarhalna ideologija v Sloveniji
še dolgo ne bo »preživeta«, je zagovor feminističnih, lezbičnih in drugih
manjšinskih javnosti zelo aktualen.
Anna
Ehrlemark, ena od organizatork feminističnega in queerovskega festivala Rdeče
zore, je po petih letih življenja v Ljubljani tukajšnje razmere primerjala s
švedskimi in ugotovila, »da je v Sloveniji razumevanje feminizma tako med
alternativci kot v mainstreamu izjemno slabo in banalno«.[1]
Novinarka Tanja Lesničar Pučko je današnjo situacijo primerjala z osemdesetimi,
ko so se na »osvobojenem ozemlju« Ljubljane umetnice in aktivistke začele
povezovati v ženske skupine. Zapisala je, da obstoj Mesta žensk in Rdečih zor,
festivalov, ki se jima še vedno zdi potrebno promovirati ženske v kulturi,
opozarja »na dejstvo, ki je dolga desetletja ostajalo bolj ali manj skrito: da
je bil tudi rock (in pozneje punk) pretežno moški, in ne le moški, v veliki
meri tudi enako seksističen, kot so bili tisti atki, ki so se jim rockerji
upirali, in da se je ženska produkcija znotraj njiju prebijala z enako težavo
kot znotraj mainstreamovske kulture«.[2]
Za alternativne javnosti ali »kontrajavnosti«, kot
jim pravi politična filozofinja Nancy Fraser, velja, da morajo izpolnjevati
notranjo in zunanjo funkcijo, sicer niso javne. Notranjo funkcijo zadovolji
obstoj »prostorov za umik ali regrupacijo«,[3] v katerih je mogoče razvijati
načine političnega delovanja in govora, ki so po mnenju vpletenih primerni za
opredeljevanje njihove identitete, interesov in potreb. Izpolnjevanje zunanje,
agitacijske funkcije se prične šele z zagovarjanjem kontrajavnih stališč v
širši javnosti. Povedano drugače: vsak protest je obsojen na propad, če ni vpet
v prostor, v katerem je prepoznan kot tak, zato alternativne in manjšinske
javnosti negujejo svoj prostor in obenem segajo navzven. Nobena, še tako
specifična javnost po definiciji ne more biti zaprta vase, ali kot pri nas še
vedno radi očitajo predvsem feminističnim in lezbičnim skupinam,
»separatistična«.
Ironično je, da se očitki o »separatizmu« pojavljajo (tudi) na Metelkovi, ki se
je v dolgi zgodovini bojev za uveljavitev prostorskih pravic neinstitucionalne,
neodvisne, alternativne ipd. kulture v Ljubljani morala upirati številnim
poskusom diskreditacije s strani mestnih oblasti, medijev in okoliških
prebivalcev. Bratko Bibič v študiji Hrup z
Metelkove (2003) omenja oznake »geto«, »Bronx« in pomensko verigo, ki je »alternativno
kulturo« povezala z »alkoholom«; tako naj bi, če izberem primer, ki je zanimiv
za kontekst te razprave, po poročanju tednika Mladina prebivalce
v bližini Metelkove, kluba K4 in KUD-a France Prešeren najbolj motile
»petnajstletne frkljice, ki vreščijo po ulici in se opijajo«.[4]
A medtem ko je v dominantni kulturi dvojna morala očitna, se seksizem v
alternativni kulturi skriva za deklarirano egalitarnostjo, ki samo na videz
»nevtralizira« dejansko neenakost.
Leta 1993 so pri zasedbi opuščene
vojašnice na Metelkovi sodelovale ženske,
feministične in lezbične skupine, ki so v stavbi Lovci ustanovile Ženski
center. Do leta 2000 so v njem delovale skupine Kasandra, Luna, Ženska
svetovalnica, Modra, Prenner klub, SOS-telefon in Lilit. V slednji se je
oblikovala skupina LL (Lezbična Lilit), ki se je kasneje formalno preselila pod
ŠKUC-evo streho, fizično pa je ostala na Metelkovi, kjer še danes »domujeta«
edini lezbični klub in edina lezbična knjižnica v Sloveniji. Nataša Serec, ena
od pobudnic festivala Rdeče zore in predsednica društva KUD Mreža, se spominja,
da so takrat tudi v drugih klubih na Metelkovi (Channel Zero, Gala Hala,
Bizarnica pri Mariči) »ključne pozicije zasedale punce, ženske,« ki so bile
druga z drugo »solidarne, (…) pripravljene delati zastonj in predane boju za ohranitev
Metelkove«.[5] Po drugi
strani sta z Dragano Rajković, članico lezbično-feministične skupine Kasandra
in soustanoviteljico Rdečih zor, ugotavljali, »da so takrat, ko so prišli
novinarji in se je bilo treba pohvaliti, vedno govorili moški, naši kolegi, ki
so se raje izpostavljali kot me. (…) In tako sva prišli do festivala. Nam
samim, Metelkovkam, sva hoteli dati priložnost, da se izkažemo in pokažemo kot
organizatorke, aktivistke in umetnice«.[6]
Po letu 2000 so
na Metelkovi nastajale nove skupine: v okviru Škratove čitalnice in [A] Infoshopa sta se oblikovala feministična bralna
krožka z anarhističnim predznakom, v okviru aktivističnega Urada za
intervencije ženska sekcija, v klubu Monokel je poleg ekipe ŠKUC-LL začela
delovati Lezbično-feministična univerza, ki se je kasneje preselila v klub
Tiffany, z Monoklom pa so deloma povezani tudi kolektivi Alter Šalter, Vstaja
Lezbosov in Female's'cream. (Na Metelkovi št. 6, v »hiši nevladnikov«, so še
Lezbična knjižnica, Mednarodni festival sodobne umetnosti Mesto žensk, Mirovni
inštitut in nevladne organizacije, ki so izšle iz feminističnih in sorodnih
»novih družbenih gibanj« iz osemdesetih). Ker je na Metelkovi svoj prostor
našlo toliko skupin, je postala »stična točka«
za srečevanja, pogajanja
in sodelovanja med posameznicami, ki pred tem niso bile povezane ali sploh niso
imele dostopa do feministične infrastrukture in vednosti. Številne feministke
so delovale – in danes ni nič drugače – v več skupinah, zato so »združevanje,
razhajanje in ponovno združevanje na drugačnih osnovah običajni procesi na teh
scenah«.[7]
Izjavo Suzane Tratnik, pisateljice, ki je sodelovala v vrsti lezbično-feminističnih
pobud, je mogoče prenesti na širšo feministično zgodovino; v
(post)jugoslovanskem prostoru jo je po besedah Rade Iveković zaznamovalo »veliko začetkov – v feminizmu se vedno začenja znova. Vsi ti začetki so izjemno pomembni zaradi kontinuitete v diskontinuiteti; omogočajo vam pogled iz nedominantne, nehegemonistične perspektive«.[8] Metelkova torej predstavlja tako prizorišče kot zemljevid »prekinjenih zgodovin« feminističnega in lezbičnega gibanja v Ljubljani.
*
V skladu s prepričanjem, da prostor, ki bi bil izvzet iz razmerij moči, od
koder bi se bilo mogoče upreti nepravičnosti in zatiranju, ne obstaja, strukturalisti pravijo, da »opozicionalna kultura« ne more imeti mobilizacijskih učinkov, če se pri tem ne opre na že obstoječo politično priložnost. Bratko Bibič zagovarja
drugačno stališče; pravi, da je v primeru Metelkove alternativna kultura
ustvarila politično priložnost, ki ni samodejno sledila iz političnih sprememb
konec osemdesetih, četudi jo je padec berlinskega zidu navdihnil z upanjem.
Upor ni bil samodejna posledica »zatiranja«, temveč posledica uspešne politične
mobilizacije; agitiranja, izobraževanja in organiziranja.
To pomeni, da »nehegemonistične ideje in identitete ne nastanejo onkraj
sistema, pa tudi ne iz neke prosto lebdeče opozicijske zavesti, temveč v
dolgotrajnih skupnostnih institucijah«,[9] ki so le deloma vpete v dominantno kulturo.
Mreža za Metelkovo je združevala več sto skupin
in posameznikov z različnih področij umetnosti, kulture in družbeno angažiranih
gibanj. Bibič meni, da je bila umetniška in kulturna narava boja razumljiva,
ker je pobuda za konverzijo vojašnice v kulturni, multikulturni »ex-center«
nastala »zaradi velikih prostorskih stisk v iztekajočih se 80. letih
razmahnjene produkcije alternativnih, neinstitucionalnih, neodvisnih …
(sub)kultur in t.i. 'novih družbenih gibanj'«.[10]
Po drugi strani, nadaljuje Bibič, je postal izraz »kulturni aktivizem« za
Metelkovo po letu 2000 preozek zaradi organiziranja »protiglobalizacijskih« in protirasističnih debat, manifestacij in drugih javnih akcij »s 'čistim' političnim značajem in sporočilom«.[11]
Ker na zgodovino bojev za prostor
gledam z vidika feminističnih skupin, kulturni aktivizem vidim (tudi) kot odgovor na institucionalizirano razumevanje politike, ki določene vsebine, taktike in prizorišča upora izključuje kot osebne, zasebne, apolitične ali trivialne. Če nočemo, da načini delovanja, ki se gibljejo med »čisto« umetnostjo in »čisto« politiko, izpadejo iz aktivističnega repertoarja, bo očitno treba spremeniti razumevanje izraza upor, da ta ne bo zajemal samo množičnih protestov proti nepravičnost, temveč tudi voljo do iskanja
alternativnih strategij preživetja in sanjarjenje o boljšem svetu.
Politični geograf Steve Pile je prepričan, da alternativ ne bo zmanjkalo: »Če
obstaja uhojena pot, pot, ki so jo določile tehnologije nadzora in moči, potem
bo upor zavil z nje in našel nove poti, nove umestitve in iznašel nove
prihodnosti«.[12]
Na Metelkovi so se razvili samoorganizirani in egalitarni načini (so)delovanja, ki so se v osemnajstih letih morali večkrat prilagoditi novim okoliščinam. Vplivali so tudi na delo feminističnih aktivistk, ki so v zborniku intervjujev Rdečke razsajajo![13] opozorile na nekatere slabosti metelkovske kontrajavnosti: Urška Merc je omenila pomanjkanje solidarnosti, Daša Tepina odsotnost trajnejših vezi med različnimi, a sorodnimi
skupinami, Jadranka Ljubičič pa prepočasno kroženje funkcij in
netransparentnost delovanja. Ana Jereb, Anja Kocman in Lidija Radojević so k
temu dodale še seksizem, moški šovinizem in homofobijo oziroma »zmedo«, ki jo
na Metelkovi povzroči vidnejša
prisotnost feministk in spolnih manjšin. Kljub
temu je Metelkova dovolj močna identifikacijska točka, da aktivistke z
najdaljšim stažem uporabljajo izraz »me, Metelkovke«. »Metelkovka« in
»feministka« sta politični identiteti in kot taki sta »strateški, taktični,
mobilni, večplastni, nejasni, okorni in protislovni«.[14]
Njuno mesto izrekanja je »vedno parcialno, vedno je za nekatere
svetove in proti drugim. Temu kriteriju,« je zapisala Donna Haraway v
svojem zagovoru umeščene vednosti, ki vključuje tako kritično refleksijo kot
upanje, »se ne da izogniti«.[15]
*
Kako feministke vstopajo v Metelkovo mesto
in kakšen je odziv? Natančneje, kako sodelavke Rdečih zor, še posebej
tiste, ki soustvarjajo več alternativnih javnosti, Metelkovo doživljajo med
festivalom? Se kaj spremeni? V intervjujih je prevladalo mnenje, da je med
festivalom »drugače«, pri čemer je treba dodati, da
so nekatere intervjuvanke odgovarjale v imenu organizacijske ekipe, nekatere so
upoštevale redno metelkovsko publiko, nekatere pa obiskovalke, ki na Metelkovo
zahajajo samo, ko so na sporedu feministični ali lezbični dogodki. Urška Merc
je poleg vseh naštetih upoštevala metelkovske kolektive, ki ne sodelujejo pri
organizaciji: »Z metelkovskega vidika Rdeče zore združujejo različna prizorišča
in skupine, ker iščejo skupne interese, skupna stališča. Po drugi strani pa jih
skupine z drugačnimi interesi, recimo apolitičnimi ali antifeminističnimi, celo
komercialnimi, gotovo dojemajo separatistično«.[16] Nataša Serec je povedala, da ne ve, »kaj si o festivalu
mislijo Metelkovci. Nikoli nič ne rečejo. (…) Če predlagajo vsebine in
podpirajo sodelovanje, to še ne pomeni, da poznamo njihovo stališče«.[17] Teoretičarka, aktivistka in koordinatorka Škratove
čitalnice Ana Jereb je dodala, da pri mnogih skupinah »gre bolj za to, da nam
odstopijo prostor, ne za dejansko sodelovanje. (…) Z metelkovskega vidika gre
pač za enega mnogih festivalov. To me na nek način moti, saj so se Rdeče zore
začele zaradi konkretne izkušnje, zato, ker se je na Metelkovi večina dela
prenašala na ženske«.[18]
Kljub uspešnim navezam z [A]
Infoshopom, klubom Monokel in klubom Tiffany, ki so vključevale tako logistično
kot vsebinsko sodelovanje, je festivalska ekipa začutila potrebo po delnem
izstopu z Metelkove; najprej zato, ker za določene skupine na Metelkovi »festivalske vsebine niso bile sprejemljive. Če nekdo noče
gostiti provokativnih umetniških del, ampak samo 'pozitivna', potem ne vidim
razloga, zakaj bi Rdeče zore morale vztrajati pri sodelovanju. Etika je
pomembna,«[19]
je povedala Jadranka Ljubičič, kustosinja galerije Alkatraz. Njena
sodelavka in video umetnica Ana Grobler je kot drugi razlog navedla željo po osvajanju
in zasedanju novih prostorov, ki so, je dodala vizualna umetnica Slađana
Mitrović, »idealni za promocijo in za to, da se ljudi sooči z nekimi
vsebinami.«[20]
Slađana je leta 2008 na Rdečih zorah razstavljala z zavestjo, da »moraš
sprejeti posledice, saj gre za zelo močno oznako; ljudje te bodo dojemali kot
feministko. (…) Feminizem ima močno identifikacijsko vlogo: politično,
filozofsko, umetniško«.[21]
Je bilo na Metelkovi zato »drugače«?
»Rdeče zore Metelkovo za nekaj dni
postavijo na glavo«, je povedala Anna Ehrlemark, »ker je v klubih več lezbijk,
več potencialnih lezbijk in festivalsko jedro, ženske, ki si želijo izkazovati
podporo, podarjati komplimente, plesati in se pogovarjati«.[22]
Vzdušje se spremeni zaradi »udarne prisotnosti žensk in feminizma; tako
fizično, v prostorih, kot programsko. Številčnejše smo, šovinizem pa ostaja
enak. Po drugem pivu ga slišiš v vsaki šali«,[23]
je dodala politologinja in antropologinja Lidija Radojević. Tudi Nataša Serec
je menila, da na festivalskih zabavah (v Menzi pri koritu) vlada »povsem drugačna energija, ker je prisotno toliko punc.
Običajno na množične plesne večere prihajajo predvsem fantje, kar naenkrat pa
je Menza polna punc, ki se družijo. (…) Vzdušje je povsem drugačno. Če je
brutalno prekinjeno, razlika postane očitna«.[24] Težave nastopijo pozno ob
vikendih, ko se zabavam, ki so odprte za vse, pridruži pretežno moška publika,
ki ji ni mar za kontekst, in s svojim obnašanjem (nadlegovanje, kratenje
prostora) ženske potisne na rob plesišča. »Umaknile so se na balkon,« je
sklenila pripoved Nataša Serec, »in energija se je v trenutku spremenila. Bilo
je … kot po navadi«.[25]
Kaj zastopa izraz »kot po navadi«?
Lidija Radojević je vprašanje zastavila drugače: »Če smo na Metelkovi res vsi tako odprti, zakaj potem na
rednih žurih (…) v Menzi ali Gromki nikoli ne vidiš dveh žensk, ki se
poljubljata? Zakaj se to lahko zgodi samo na Rdečih zorah? (…) Gromka, Menza, Gala
hala in Channel Zero so prostori, odprti za vse, a tam ne vidiš niti žensk, ki
bi se držale za roke«. Poleg tega se »fantje se do nas obnašajo pokroviteljsko
– do festivala tudi. Ker smo, v narekovajih, njihove punce, njihove
prijateljice, tudi ti, ki nas imajo radi, ne morejo iz lastnega šovinizma, ki
je v tej kulturi absolutno dominanten na vseh ravneh; od najnižjega,
lumpenproletarskega, do najvišjega, akademskih razsvetljencev.«[26]
Festival je provokativen, ker pokaže, da je alternativna kultura kljub svoji
navidezni odprtosti vpeta v seksistično in heteronormativno kulturo. O tem
pričajo tudi table na metelkovskih dvoriščih, ki obiskovalce in obiskovalke
obveščajo, da »homofobija, rasizem, seksizem, pa tudi nadlegovanje delavcev,
nastopajočih in drugih obiskovalcev AKC Metelkova mesto, ni zaželeno in ni
sprejemljivo«.[27]
Napak bi bilo trditi, da med uporabniki prostorov na Metelkovi ni
konsenza o nedopustnosti sovraštva. Tako kot v širši javnosti je tudi v
alternativni kulturi najbolj problematičen prepad med formalno in načelno
egalitarnostjo na eni strani ter vsakdanjo prakso na drugi. Zato se moramo
feministke, ki vztrajamo pri odprtosti, ki »skušamo
queerovske koncepte vpeljati v heteroseksualno alternativno kulturo« [28] in izobraževati ljudi vseh
spolov in seksualnosti, nehote odpovedovati svoji varnosti. Suzana Tratnik je
povedala, da ji kot lezbijki, ki sicer zahaja v Monokel ali Tiffany, Rdeče zore
dejansko ponudijo priložnost, da obišče druga prizorišča na Metelkovi, a tudi
ona se mora pri tem odpovedati varnosti izključno lezbičnega (in gejevskega)
kluba. Medtem ko »običajno« vzdušje na Metelkovi zaznamujeta homofobija in
seksizem, feministične in lezbične intervencije pokažejo, da bi bilo lahko tudi
drugače.
Med festivalom je drugače, ker je »zastavljen radikalno
– v slovenskem kontekstu za to zadostuje, da ima v nazivu besedo feminizem – in
naredi korak čez mejo. Tako nekatere ljudi pripelje na rob. (…) Ljudje
vzpostavijo distanco.«[29]
In če Rdeče zore na Metelkovi učinkujejo kot lakmusov papir za homofobijo in
seksizem, je treba poudariti, da vpliv festivala seže preko metelkovskih zidov.
Suzana Tratnik je omenila, da se je »z Rdečimi zorami spet začelo govoriti o
feminizmu oziroma različnih feminizmih«.[30]
Pojasnila je, da je feminizem izginil iz javnega govora z zamrtjem Ženskega centra
na Metelkovi, ko so se feministične pobude iz osemdesetih »razpršile« v
nevladne organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, teoretsko delo,
založništvo, v univerzitetne programe, domače raziskave ipd. Tako kot Anna
Ehrlemark in Tanja Lesničar Pučko je ugotovila, da sta »to stanje in naša
preljuba demokratična ureditev (…) ustvarjala lažen vtis, da feminizma več ne
potrebujemo. A ga potrebujemo, četudi morda v nekoliko drugačni obliki«.[31]
Aktualna oblika feminizma, ki jo poznamo že iz osemdesetih, je boj za prostore
oziroma ustvarjanje feminističnih, lezbičnih in sorodnih kontrajavnosti.
Je festivalu Rdeče zore to
uspelo? V svoji magistrski nalogi[32]
sem skupaj z intervjuvankami zaključila, da je v tem trenutku mogoče govoriti
le o »začasni skupnosti« ali »kontrajavnosti v nastajanju,« saj je festival
svoji notranji funkciji povsem zadostil, zunanji pa v precej manjši meri, kot
bi si želele. Kljub temu sem ga označila za primer dobre prakse, ki bi lahko
koristil drugim samoorganiziranim skupinam, ki skušajo doseči »nemogoče«:
delovati vključujoče, ne da bi za to morale opustiti ali prikrivati svojo
politično identiteto. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem se odločila za
objavo intervjujev. Z njim je bilo povezano zavedanje, da je v Sloveniji izšlo
zelo malo del, v katerih bi o delovanju manjšinskih javnosti razpravljali
ljudje, ki jih dejansko ustvarjajo; zadnje s področja feminizma je bil zbornik Kako
smo hodile v feministično gimnazijo (2002), ki se je osredotočil na
kontrajavnosti iz osemdesetih let. Tudi iz njega je mogoče razbrati, da je za
feministične
kontrajavnosti bolj
kot predpostavljena ideološka enotnost pomembno to, da aktivistkam
zagotovijo varen prostor, v katerem je mogoče izmenjati še tako konfliktne
poglede, še pred tem pa sklepati nova poznanstva. Intervjuvanke so kot
najpomembnejši element Rdečih zor namreč izpostavile prav možnost druženja v
»sproščenem,« celo »evforičnem« in »karnevalskem« festivalskem vzdušju.
[1] Tea Hvala (ur.), Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, KUD Mreža, Ljubljana, 2010, str. 87.
[2] Tanja Lesničar Pučko, »Manj o tem, kaj, in
bolj o tem, kako«, Borec, let. 59, št. 639-643, 2007, str. 83.
[3] Nancy Fraser, »Rethinking the Public
Sphere: A Contribution to the Critique of Actually Existing Democracy«, Social
Text, št. 25-26, 1990, str. 68, moj prevod.
[4] Bratko Bibič, Hrup z Metelkove,
Mirovni inštitut, Ljubljana, 2003, str. 89.
[5] Rdečke razsajajo!, str. 13.
[6] Nav.
delo, str. 14.
[7] Rdečke razsajajo!, str. 25, moj prevod.
[8] Rada Iveković, »An Epistemological
Exercise in Political Translation: Feminism, Nation and State in Knowledge
Production since 1989«, spletna objava,
(27.10.2011), moj prevod.
[9] Francesca Polletta, »'Free Spaces' in
Collective Action«, Theory and Society,
let. 28, št. 1, 1999, str. 1, moj prevod.
[10] Hrup z Metelkove, str. 7.
[11] Nav. delo, str. 69.
[12] Steve Pile, »Introduction: Opposition,
Political Identities and Spaces of Resistance«, v: Michael Keith, Steve Pile
(ur.), Geographies of Resistance,
Routledge, London, 1997, str. 30, moj prevod.
[13] V zborniku Rdečke razsajajo! (2010) sem objavila izbor ustnih intervjujev, ki sem jih leta 2009 opravila s sedemnajstimi sodelavkami festivala Rdeče zore (Alja Bebar, Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik). Podrobneje sem jih obravnavala v članku »The Red Dawns Festival as a Feminist-Queer Counterpublic«, Monitor ISH, let. 12, št. 1, 2010, str. 7-107.
[14] Nav. delo, str. 27, moj prevod.
[15] Donna Haraway, Modest_Witness@Second_Millennium.
FemaleMan©_Meets_Onco Mouse ™: Feminism and Technoscience, Routledge, New
York, 1997, str. 37, avtoričin poudarek,
moj prevod.
[16] Nav. delo, str. 43.
[17] Nav. delo, str. 19.
[18] Nav. delo, str. 34.
[19] Nav. delo, str. 78.
[20] Nav. delo, str. 51.
[21] Prav tam.
[22] Nav. delo, str. 86, moj prevod.
[23] Nav. delo, str. 73.
[24] Nav. delo, str. 19.
[25] Prav tam.
[26] Nav. delo, str. 73.
[27] AKC Metelkova mesto, »Metelkova je tudi tvoje mesto!«, spletni vir, (27.10.2011).
[28] Rdečke
razsajajo!, str. 86, moj prevod.
[29] Nav. delo, str. 74.
[30] Nav. delo, str. 27.
[31] Prav tam.
[32] 'When We Move, It's a Movement!' Rdeče
Zore Festival as a Feminist-Queer Counterpublic ['Ko se premaknemo,
nastane gibanje!' Festival Rdeče zore kot feministično-queerovska kontrajavnost],
Univerza v Utrechtu/Fakulteta za podiplomski humanistični študij ISH,
Utrecht/Ljubljana, 2010.
Ni komentarjev:
Objavite komentar