Iva Kosmos je v torek, 20. julija, v Dnevniku objavila prispevek o delavnici z naslovom Znanstvenofantastični "jam session" z meduzo, klošarjem in bambusom.
Darilo
Zbudila se je pod novimi poganjki bambusa. Bila je še ženskega spola, a je čutila, kako se ji po žilah pretaka vedno več testosterona. Biti moški ji ni bilo preveč po srcu, v tistih obdobjih se je s svojo partnerico Črvuzo razumela najslabše. Zato pa so ji bili najbolj pri srcu trenutki, ko je prehajala med ženskim in moškim spolom. S Črvuzo sta takrat živeli blaženost. S črvički, ki so rasli iz Črvuzine glave, je imela ob prehajanju res poglobljen stik. Nova se je zato odločila, da jo obišče.
Tisti dan je bilo čarobno, šli sta na obisk k Smoli. Smola je bila zelo inteligentna tekočina, stara 500 let. Ravno takrat je praznovala rojstni dan, zato je bila še posebej radodarna. Na videz je bila rahlo odvratna, a ko si se je dotaknil, če ti je uspelo premagati občutke gnusa in groze, so vate pronicala znanja, ki si jih je nabrala v letih svojega obstoja. Bilo je kot mamilo.
Že je hotela seči po tem opojnem darilu, ki ga je vsem drugim bitjem tako radodarno nudila Smola, a se je potem spomnila, da sta oni dve – se pravi, ona dva – na vrsti za to, da Smoli poklonita darilo za rojstni dan. Medtem, ko je Črvuza-skoraj-moški brskala po svoji damski torbici za darilom, se je njena partnerka že sklonila k čebriču, v katerem se je lesketal pametni fluid, in iztegnila jezik, da bi zaužila kapljico überinteligence, a v tistem jo je Črvuza krcnila po licu in jo strogo, čisto po moško pogledala, češ: »Ne, ne, ne še, draga. Še malo boš morala počakati.«
Darila za überinteligentno, pronicljivo in oh in sploh najglobljo Smolo ni bilo lahko izbrati. S punco sta dolgo razmišljali, posebej zato, ker je Črvuza ravnokar spreminjala spol in s tem nehote tudi svoj okus. Strinjali sta se, da bi Modri Vodi morda ugajala papirnata ladjica, ki bi ji omogočila, da se vsaj za trenutek osredotoči na eno samo točko in namesto stalne razpršenosti občuti relativno trdnost osrediščene identitete, značilne za Črvuze. Nikakor pa se nista mogli zediniti glede tega, kakšno ladjico naj ji kupita: lahek javanski čolnič? Ali raje impresivno kopijo jahte Tom Cruise? Morda bi Smoli še najbolj ustrezala 500 let stara replika Kolumbove Santa Marie – mar ni Smola praznovala svoje lastne 500-letnice? In tako sta se (takrat še) punci odločili za modelček Santa Marie.
»Izvoli,« sta rekli Smoli. »Vse najboljše!«
»Hvala,« je prijazno zabrenkala tekočinca in odvrnila, »Vama tudi«.
Pogledali sva se in vedeli, na kaj misli. Bili sva eden redkih parov, ki jih fluidno moško-ženska razvojna pot ni ločila. Preživeli sva tudi fazo, ko sem utrujala kot Ivana Orleanska in se zaobljubila Avtoriteti, pa potem čas, ko je Črevuza še živela kot Meduza in se zatreskala v Tezeja, pa tudi prekleti testosteronski Jim Morisson nam ni mogel nič, bila sem z njo – no takrat z njim, čeprav je položila vse naokrog, vedno sva se vračala druga drugi.
»In kaj sta tokrat?« je prijazno vprašala Starosta Smola.
»Črevuza je ona,« sem tiho odgovorila. (No ja, najbrž ste že ugotovili, da sem sam zapisovalec teh vrstic, zato lahko preidem tudi v prvo osebo.)
Smola se je nasmehnila, vedno je bolj ljubila ženski princip, čeprav se je sama razglašala za nevtralno.
»... Toda, jaz, tokrat ... Ne vem,« sem tiho priznala.
»Seveda veš, vsi vemo, kdo smo,« je prepričano dejala Modra Smola. Bil sem tiho.
»Mislim, da je tokrat drugače, Spoštovana,« sem si drznila oporekati.
»Morda je to tudi razlog današnjega obiska, če sem čisto iskrena,« me je podprla najljubša Črvivka, »Pomagaj nama odkriti, tokrat ne veva. Res!«
Smola je bila nekaj časa tiho. »OK,« je končno rekla, »do sedaj smo vas vedno spravili na pravo pot, tudi tokrat bomo. Začnimo z najlažjim vprašanjem. Ladjica, vajino darilo, čigava ideja je bila?«
»Skupna,« sem odgovoril.
»Aha,« je skeptično pomežiknila Smola in uprla pogled v Črvuzo. »Torej?«
Črvuza me je opravičujoče pogledala in pomignila z glavo v moji smeri.
»Tako torej. Prvi dejavnik. Moč, odločitev, avtoriteta, manipulacija. Še vedno ne veš kdo si?« me je nekoliko napuhlo, če smem opaziti, vprašala stara Sluzavica.
Iskreno. Na tej točki ne vem več, zakaj je to vprašanje sploh še pomembno. Edino etično opravičilo, ki bi ga trenutno še zmogla sprejeti, je to, da moje vedenje o tem, kdo sem, vpliva na moje bližnje. Vse bolj se mi zdi, da je nekoliko nepravično, da se moram jaz vedno spraševati o tem, kdo sem, medtem ko je šizofreno stanje moje Črvivke razumljeno kot nekaj povsem sprejemljivega, skoraj tako sprejemljivo kot Smolina razpršenost.
Postal sem nervozen in kar naenkrat mi je Smolina skoraj arogantna vsevednost začela iti strašno na živce. Skoraj bi že vzrojil in napravil totalni fiasko iz celotnega dogodka, ko se je v meni zganil enako silovit občutek pomiritve in ljubezni, kot je žgoči bes. Čustvi sta v meni divjali tako močno, da sem za dolg moment obstala popolnoma brezizrazno pred mojima ljubima, kakor da nič ni. Potem sem z jezikom pocuzal Črvin sesek, srknila šilce Smolinega izločka in sklenil: »Mah, ni važno. Kam gremo ob naslednjem Luninem mrku? Razmišljal sem, da bi šle skupaj na protest proti izčrpavanju fosforja na Luni. To bi bilo smiselno, mar ne?«
Odšla sva, saj Smole nisva hoteli obremenjevati s svojo nedefinirano formo in večnimi transformacijami, vendar si ostajava zvesta.
Smola pa taka
»Smola pa taka«, je zaklela peta lovka z leve, ki je ravnokar hotela zajeti požirek inteligentne tekočine, ko je ta nepričakovano poniknila v izsušena tla pod še bolj suhim bambusom. Četrta lovka z desne, ki je vse skupaj opazovala z zadovoljnim, privoščljivim seskom, se je lagodno sesedla na Črvuzino glavo in zavzdihnila.
»Ahh,« je rekla, »res imaš smolo, čeprav ti je ušla«.
Peta lovka z leve se je namrdnila in spet zaklela. Težko je bilo živeti s kopico črvivih lovk, privilegirank, ki so vse že pile iz »studenca modrosti« in ki so se odkrito naslajale nad njenimi poskusi, da bi izmuzljivo pametno tekočino, brezbarvno in brez okusa, končno ujela in zaužila. S svojo nesposobnostjo je ovirala razvoj celotne črvuzijanske vrste in vsako noč znova se je praskala po prisesku, da bi se končno spomnila finto, na katero bo ujela presihajočo pamet. Neke noči – bila je polna luna in njena matična plošča, Črvulja, je plesala kot nora – pa jo je končno prešinilo.
»Ja, to je to!«
Sistemsko nalaganje podatkov, ki jih je bila Črvuza sprejemala prek priseskov na matično ploščo, je bilo od dotiku s Smolo neprimerljivo hitrejše. Bilo je nekako tako kot bi Windowse zamenjal za operacijski sistem Linux in doživel skoraj orgazmično sprostitev ob sprostitvi živcev, ki ti jih nesposobni operacijski sistemi napenjajo popolnoma po nepotrebnem. Amorfna Smola se je zopet prikazala iz starega odrevenelega bambusa nedaleč od roba nasada.
Peta lovka z desne, ki je bila v neposredni bližini, se je sunkovito stegnila in posesala tekočino, ki je zvedavo štrlela iz luknje. Noro! Kakšno nenadno razsvetljenje in obilica podatkov. Ni se mogla načuditi svoji popolni nevednosti, preden se je to zgodilo. A hkrati z vednostjo jo je napolnila tudi globoka sočutna žalost, da tega privilegija ni mogla deliti s celotno vrsto, z mnoštvom pomnoženih inteligenc, ki so spreminjale vsako Črvuzo. Stvari se dogajajo vedno v nesinhronem času, vedno tako strašno neusklajeno, kakor da čas ne bi pripadal istemu prostoru. In kdo bi to vedel bolj kot Smola, stara in nepredvidljiva gmota, ki se je Črvuzam hkrati gnusila in jih privlačila. Kakor serum mesojedih rastlin, je tudi Smola imela svoj smrtonosni objem. Ponudila je posameznim črvom ene Črvuze, ki se je pred njenim zaužitje počutila kot harmonična celota, da je spoznala pasti neenakosti, hierarhije in nepravičnosti.
Moramo pa vedeti, da imajo tudi lovke svojo lastno pamet. Med drugim lahko tudi med sabo telepatsko komunicirajo in prenašajo podatke preko vmesnika – matične plošče. Ravno to je bil tisti način, finta pete lovke z leve. Ko je peta lovka z desne prejela novo smolno vedenje, se je tudi 5. lovka z leve povezala z njo in prejela informacijo, ki je bila enaindvajsetodstotna. »Še malo, pa bo,« si je mislila.
Peta lovka z leve, Ljubica, kot se je rada ljubkovalno klicala, se je vedno imela za inovatorko. Včasih pa tudi za aktivistko. Ravno zdaj so se ji po glavi podile misli, kako vsem črvom ene Črvuze, ali, kaj le njim, celotni črvuzijanski vrsti priskrbeti to opojno pamet Smole. Pamet, ki prinaša vedenja, ki ti lahko pomagajo v razvoju, ampak zna postati tudi uničujoča sila, če je zlorabljena. Ljubica ni mislila na negativne posledice, želela je spremembo za vsako ceno. Blazno ji je šlo na živce, da so eni privilegirani in drugi ne. »Vstaja, vstaja!«, to bo izvedla. In začela nadalje razvijati načrt…
Takole bova naredili, Ljubica, si je rekla, šli bova po drugi poti okoli glave, da naju ne bo Smola spet izgnala, mogoče bova tokrat res dobili podatke od neke druge lovke, saj nama manjka širina, a ne… si je godrnjala.
V tem trenutku pa je Črevuza od nekod privlekla glavnik in si z vso ihto pričela česati svoje lovke. Kaj bi hujšega! Lovke so ponorele in poskušale za vsako ceno ostati na svojih mestih, saj so jim dane pozicije za priklop na matično ploščo več kot ustrezale. Le Ljubica je izkoristila trenutek nepozornosti ostalih lovk in se z mesta pete lovke na levi odkradla na prvo mesto v sredi. Misleč, da bo tam dobila bolj zanimive in sočne podatke in da bo lahko nadvladala kolegice, se je precej pohvalila: »A ste videle, tako bo zdaj to«.
Medtem je Črevuza dojela, kaj se dogaja, začela je ihteti in besno mahati z glavo, peti besne navijaške pesmi, upajoč, da bodo lovke kot ponavadi utihnile in se povlekle v spodobne kravžlčke.
Toda leva se ni dala, stegovala je glavo proti Smoli in brezbarvna tekočina se ji je bližala, stegovala je fluidne ude, kot bi si res želela, da jo leva posrka do konca, kot bi si res želela Črevuzin padec in smrt.
Leva je zasadila glavo v tekočino in žlampala, hlastno žlampala vsevedni sok.
Črevuza je kričala. Nato je utihnila, začutila, kako izginja. Peta lovka je prevzela, postala je Črevuza. Njeno zavest je prežela svetloba, moč, vsevedje: lahko se osvobodijo, postanejo enake, zaživijo posamezno, lahko so vse ali nič. Kar hočejo.
Ali pa ne…
Črevuza – vladarica lovk – je odprla oči; oči leve lovke, oči upornice in aktivistke. Lovke so se pretegnile in mirno prisluhnile sporočilu, ki se je iz matične plošče prelivalo v njihova bitja.
»Tako. Vse je v redu. Dobro smo. Pijte Smolo in uživajte. Nič slabega se nam ne more zgoditi.«
Smola jih je napojila.
In vse je bilo kot prej.
Boj za Jožo
Bilo bo enkrat, ko čas ne bo več definiran in ko bo prostor prost fizičnih spon in gravitacije in tam se najde bambusovec, pod katerim klošar Joža kot že tolikokrat poležava v prijetni senci.
Klošar Joža je preprost človek, kateremu ni treba razumeti vsega v tem nedefiniranem okolju in času. Pa vendar se mu vedno znova, pod tistim bambusom, zastavljajo vprašanja. Sam je namreč znova in znova izpostavljen stiku s smolo, ki kaplja nanj z bambusa. Ta bambus namreč ni navaden bambus, pač pa se je drevo z leti prelevilo v nekaj povsem nedefiniranega. Z leti se je vanj naselila Smola. Smola se je izdajala za čisto navadno drevesno smolo, saj so jo preganjali. V resnici je bila razvito bitje. Vsekakor bolj kot ljudje, ki so živeli na tem pozabljenem in zavrženem planetu, Zemlji. Smola je bila edina svoje vrste, a to je ni preveč obremenjevalo. Imela je načrt. Brezdomec Joža pa je bil del njega.
Vedela je, da če se bo dovolj njene smolaste tekočine dotaknilo njegove kože in bo ta vanj pronicala dovolj dolgo, bo postal drugačen. Najprej bo začel razmišljati o okolju, ki ga obdaja, opustil vse svoje slabe navade, ki mu uničujejo jetra in možgane, potem pa bo začel razmišljati o svojem obstoju in odprlo se mu bo novo vesolje. Vesolje, v katerem živi Smola. Oba bi pridobila marsikaj, si je mislila Smola. On bi vpil različna in mnogovrstna znanja ter vedenja, ki jih je posedovala Smola. Ona pa bi pridobila prijatelja, s katerim bi se lahko pogovarjala. Tega ni počela že zelo dolgo. Resnici na ljubo, bila je osamljena. Ampak tako je to, če si edini svoje vrste, povrhu pa star še 500 let.
Spomnila se je Črvuze. Takrat ni šlo vse po načrtih. a sedaj gotovo bo, je bila prepričana vase. Samozavest je bila njena močna plat. A na žalost ne čisto upravičeno.
Smola je imela kompleksno biokemično strukturo, ki jo je večina teles izločevala kot tujek. Ker je imela popolnoma nelinearen semantični kod, jo je večina bitij po zaužitju dojela kot nenavadno paranojo, preveč odprto zavest, ki pa se je v naslednjem trenutku spet razblinila, kot trenutna slabost, ko je nastopila biokemijska alergetska reakcija. Smola je ves ta čas iskala idealnega gostitelja, ki bi absorbiral njeno želatino in rodil hibridna bitja, ki bi imela mnogo večjo sposobnost asimilacije v telesih. Po njenih izračunih bi v manj kot sto letih popolnoma prerasla zavest vseh zemeljskih bitij in jim vbrizgala ne le enotne, temveč popolnoma iste vrednote. Kako ironično, da je ravno v Jožetu, večnem uporniku in družbenem izločku, našla idealnega gostitelja za popolno ukinitev pluralnosti. Nežno je padala na njegove osivele lase in se utirala skozi pore njegove garjave kože. »Rodil bo! In rodil jih bo mnogo!«
Ja, rodil jih bo – če ne bo prišla Črvuza. Črvuza je bila njeno nasprotje, edina in najbolj nevarna nasprotnica. Če je bila Smola eno, je bila Črvuza vse – jaz in ti, ona in one, mi-vi-oni-tisti, Tisti z veliko T, drugi, Drugi z velikim D, tuje, strano, a obenem moje in tvoje. Vse. Vedela je, da bo prišla in ji vzela Jožo, projekt na katerem je delala tako dolgo, njeno popotnico za prihodnost. Vprašanje je samo, kdaj bo prišla.
Zdaj?
Zakaj pa ne?
Pod drevesom se je utelesila človeška podoba – vedela je, da tako lažje nagovori Jožeta – njene mnogoterosti so se tokrat odrazile v črvivih poganjkih iz telesa – iz glave, iz ust, iz prstov, iz popka, iz nog, iz bedrc, iz stegen, iz riti, ja, celo iz anusa se je vil bel poganjek z ogabno črvivo glavico. (Čeprav se zdi strašljivo, je to bila precej standardna Črevuzina preobleka – odtod tudi ime!)
Joža se je blentavo zazrl v podobo in narahlo odprl krastava usta.
»Joža, a me hočeš?« je zašepetalo črvivo bitje.
Smoli je zastal dih. »Prasica,« je siknila in se takoj popravila: »Trakulja! Črvulja! Grdoba nagravžna! Spizdi!« A Črevuza se ni zmenila za te kot čreva dolge in skrajno dolgočasne zmerljivke. Ob pogledu na Jožo ji je bilo jasno, da je zmagala. Gostitelj, ta zajetna zevajoča posoda, je bil že njen. Voljna, mehka gnusoba njenih prekanjenih črvivih vitic ga je že osvojila. Z zasanjanim, odsotnim pogledom, lačen in žejen Črevuljine seksi modrosti, razpršene na tisoč malih črvjih glavic, ki so obljubljale večno naslado in užitek, se ji je že ves predal. Črevulja se je počasi zleknila okrog njegove otrple, zgrbljene postave.
Smola je obupano in totalno brez ideje, kaj naj stori, pač storila isto. Razlezla se je okrog Jože. Črevulja tega ni dovolj hitro opazila in ko je hotela svoj sluzavi krog okrog gostitelja zožati, je dojela, da se ne more več premakniti. Prilepila se je na Smolo!
»Fak! Fak! Fak!« sta hkrati vzklikali Črevulja in Smola, presenečeni in zgroženi ob spoznanju, da sta se pravkar obsodili na večno sobivanje.
»Fak! Fak! Fak!« sta vzklikali, povsem prepričani, da bo njuno sožitje sovražno, in torej ne bo obstalo, ampak bo počasi, od znotraj razžrlo obe.
»Fak! Fak! Fak!« je neinteligentno, celo prostaško odmevalo nad mostom in mestom.
Joža se je odkašljal, popraskal po glavi, skomignil z rameni in z neverjetno lahkotnostjo preskočil ogabni obroč. V travi je pobrskal za svojo staro prijateljico flašo, jo nagnil in se karseda hitro pobral.
Čisto nepapeška punca
Vsaj veter je bil še podoben nečemu, kar je Smola čutila, da lahno drsi po njeni želatinasti rjavo zeleni površini kot nekoč. Čas je postal zanjo razblinjena spremenljivka, ki jo nisi mogel ujeti za rep, ni imel glave, pa vendar je zobal njeno obstojno sprejemljivost. Pod temi škripajočimi štrclji je sluzila življenje že pol milenija – bolj ali manj gnusna za večino mimoidočih bitij, ki so bila vsa po vrsti arogantna in nesposobna ugledati, da je ta sluzasta mastna tvorba v sebe vsrkavala vsakršno, še tako neznatno interferenco iz celotnega vesolja. A brez božanskih razsežnosti jih je prevajala v sebe le kot subsonične zvoke, ki bi vsakemu, ki bi presegel strašen gnus ob pogledu nanjo, posredovala orgazmično senzorično izkušnjo. Presegla bi vsak seks, vse droge ali psihadelične izkušnje. Bila bi močnejša od delirija psihotikov.
»Ma daj, jebi se!« je zasikalo bitje, ki se je očitno pazljivo sklonilo nad papir, ki ga je v tišini poscanega javnega stranišča popisovala tekočina. Popisovala? No ja, bolj se je raztegnila po papirju in tam negibno obstala dokler se niso po njem od začetka do konca prikazale lične črke, podobne pisavi nekdanjih duhovnikov, iluminatorjev.
»Že 300 let čepiš v tem prostoru in čeprav vem, da si enkrat stregla Papeža, danes si večji nič kot jaz sama!«
»Spet ti, nečednica.« Tekočina se je tiho premaknila, medtem ko je oddajala svoje misli v Črvuzine možgane. Črvuzini beli lasje so se razpleli, švisnili po zraku, vsak las je bel črv z rdečkastimi kolobarčki postal, smrad po postanem je izpolnil prostor in sikali so: »Kurac, pička, palačinka, ne kliči me nečednica!! Križ, ogenj, vatra, led zakaj si me zapustila?!«
»Ker nisem več devica,« je tiho zašepetal črv, ki je glavico potopil v zdaj skoraj prozoren tekočinasti hribček na Črvuzinem ramenu.
»Ne govori tako, pizda!« ga je iz tekočine povlekel drugi, belkast, ogaben, enako visokega glasu. »Spomni se revolucije! Nikoli več razprav o himenu! Odrezali smo si ga in biti eno je lepo!«
»Ja, biti eno je lepo!« je milo zapela, zašuštela, zatrepetala črviva druščina Črvuzinih las, dekle pa je zaprlo oči, še vedno pa je slišala odmevati besede tekočine, katere ji niso in niso šle iz glave.
Vendar se dekle ni pustilo motiti, opravila je svoje na tistem WC-ju in hočeš nočeš zgrabilo papir, na katerem se je nahajala tekočina, si jo obrisala in ga mirno zabrisala v školjko.
»Neeee....« so se drli črvi, ki so v obupanem poskusu skoka iz tekočine vedno znova popadali nazaj, saj zdriz ni omogočal oprijema. »Ne moreš tako delati z mano,« je zagrozila Črvuza, »če si tako polna znanja in izkušenj, še ne pomeni, da je to prav«.
»Spuš,« se je zaslišalo, ko je potegnila vodo, vendar se Smola ni dala kar tako, saj je bila polna znanja in tako, kakor se za petstoletnico spodobi, se je razsrediščila na tisoče drobcenih kapljic, ki so se, ko je punca potegnila nerazsvetljeno vodo iz kotlička, razpršile vse naokrog. Kapljice modrosti, ki so se povezale z vodo iz kotlička, je odneslo v kanalizacijo in po njej v skrajno neugledno morje odplak, družbeni položaj in kasto, kjer so to (resda) razredčeno modrost cenili še manj od ošabnega, samozadostnega, prezirljivega, razdevičenega in sploh ne papeškega dekleta na WC-ju.
Druge kapljice, ki so imele več sreče, so se ujele na dekličina stegna in nogavice, par jih je obviselo na njenih črvastih temnih sramnih dlakah, in tam so se, četudi slabotne zaradi takšnega osipa metalno-fluidnih kapacitet, predale čudenju, učenju, sinestetičnemu spoznavanju ženske anatomije, njenega vonja, okusa in zvoka. Čudenje je bilo filozofsko, predpapeško, post-pametno, übertelesno in raz-središčeno, in kapljice, ki so se mu voljno predale, so se naenkrat nehote začele zahvaljevati tisti punci, saj je v trenutku izbrisala vso navlako, ki se je v 500 letih nabrala v Smoli. Preživele kapljice so celo razmišljale, da bi začele z novim štetjem.
Nastopilo je leto 1 po WC-ju. Ne, leto 1 po punci.
»Ahh, kakšno olajšanje,« so vzklikale kapljice. »Kakšna svežina! Koliko prostora!«
In tako so počasi in zbegano začele kolonizirati življenje punce. Najprej ščegetanje zunanjih spolnih organov, prijetno božanje po stegnih, po vsej površini kože, pronicanje čez epitel kože v globlje plasti, do ledvic, črevesja, srca in končno možganov. In punca je postala čustveno izpolnjena ter nikoli več ni posegala po drogah. Škoda samo, ker zdravniki še nimajo dovolj razvite tehnologije, da bi zvedeli, kako je do tega prišlo. Še vedno pa je upanje za ostale, saj se kapljice prenašajo s spolnimi stiki. Še dobro, da je punca čisto nepapeška.
Smola – v mavričnih barvah, s pikicami in progami
»Cugni še malo!«
»Cugni?«
»Ja, tako smo v pretekli dobi pravili požirku«, je rekel Joža, suhljati humanoid pod veliko slamico. Slamica – še ena beseda iz dobe, ki je minila – je bila dolga štrleča cev, ki se je vila iz železnega soda, obešenega na bambusovo drevo. »Bambus je bambus«, so govorili, in to se do danes ni spremenilo, v sodu je bila še vedno opojna tekočina, narejena iz najboljšega črnega vina in oranžade, ki ju je zastonj prinašala velika korporacija CocaKoma Inc.
Iz Jožetovega nosu je pokukala Pajkova nogica.
»Oh, tudi ti imaš prebivalca«, se je začudila Črevuza, punčkasto bitje z belimi dredi.
»Šššš ..., ne kliči je tako! Jaz živim pri njej, ne ona pri meni.«
Iz Jožetovega nosu je skupaj s Pajkovo nogico pricurljal izcedek: zelen, nato vijoličast, temno vijoličast, siv s temnimi pikicami. Padel je na tla in se odplazil do Črevuzine nogice. Črevuza je odprla usta od presenečenja, lica so se ji pobarvala v rdeče od zadovoljstva, nasmeh ji je zablestel na obrazu in njeno krilo se je napelo. Pod njim se je pokazal velik bel črv – Jožetu se je za trenutek zdelo, da mu je namignil! – in z neskritim zadovoljstvom potopil kolobarčkasto glavo v sluzasto tekočino.
»Smola?« je tiho zazdihnila Črevuza.
»Prosim?« se je oglasil izcedek, medtem ko je Jože še naprej tiščal glavo v sod. Smola je bila čisto pravo bitje, pa čeprav le izcedek, saj je hranila vse spomine. Lahko jih je spravila v fizično obliko – katerokoli se ji je zahotelo. In obratno. Otipljive rezultate obstoječega znanja je lahko kadarkoli dematerializirala in posrkala vase. In še več! Na Smolo se je z lahkoto lepilo tudi vse tisto izsanjano, ne do konca premišljeno, iz drog in sodov vina iztisnjeno in v šali izrečeno, vse, kar je obstajalo samo na pol, kot tista nikoli neopredeljiva meja med napol polnim in napol praznim kozarcem. Vina, se ve.
Črevuza je čakala, da se bo stari Joža spet zravnal in si obrisal usta. Hotela ga je vprašati, če bi se morda hotel pridružiti njeni smolnati seansi, kajti pod njenim krilom se je skrivalo še vse polno belih črvičkov, ki so hlepeli po razsvetljenju. Kod ve zakaj, morda je šlo za ostanke iz Dobe Individualcev, a črvički pod njenim krilom niso nikoli hoteli združiti svojih moči, ampak so trmasto vztrajali pri logiki »eno na eno«, se pravi en črviček se je smel in hotel povezati samo z enim bitjem in jo/ga potem povezati z izcedkom modrosti, ki je bil, mimogrede, še vedno vijoličastozelen s sivimi pikicami. A Stari Joža se je še vedno sklanjal nad sod.
Črevuzi je bilo fino, to že, a ni se mogla povsem odklopiti in uživati v svoji seansi. A potem, sredi podob in besed, ki so kot na foliji na grafoskopu bežale čez »resničnost«, se je izrisala, izjasnila podoba znane, utrujene postave. Joža? Brez črvive sinapse se je priklopil na vsevedni trip?? Je bilo to njegovo astralno telo???
Joža je preko misli odgovoril pritrdilno.
»Bivanje s tako inteligentnim in razvitim izcedkom ima svoje prednosti«, se je telepatiral Črevuzi. Prijeten stres ji je povzročil, ko je s svojim astralnim telesom zaplaval v samo središče smolnate seanse – pod njeno krilo.
»Doba Individualcev gor ali dol«, so družno zavzdihnili črvički in Črevuza se še nikoli ni počutila tako sprejeto. Jožino astralno telo, ki je nastalo prav zato, ker je bival v sožitju z izcedkom, je bilo védenje samo. Ob zbližanju s črvički je povzročilo to, na kar je pametni izcedek čakal in si želel že dolgo časa. Črvički so pozabili na engrame iz Dobe Individualcev in se združil naprej med sabo, potem pa vzpostavili še bolj poglobljeno vez s Črevuzo. Ne da se opisati, kaj je čutil izcedek. Bilo je podobno sreči in zadovoljstvu, pomnoženim s 50-imi let njegovega življenja. To je prelomnica, ki je ne doseže vsakdo njegove vrste. Prelomnica, v kateri naredi nekaj dobrega za vesoljno bivanje in dobi ime. Smola, vijoličastozelena s sivimi pikicami, se je začela spreminjati. Vedno bolj opazen je bil srebrnkast sij, ki je obdajal Ne-še-čisto-Smolo.
»Čista katarza«, je rekel Jože, ko se je Smola razpočila na dva dela in začela bivati dve samostojni življenji. Na novo se je rodila njegova sluz, ki je bila po novem turkizna z rjavimi tigrastimi progami. Sluz, ki je začela bivati v Črevuzi, je bila kričeče rdeča z luknjami kot neka prepletena koprena. Nastalo stanje je najbolj od vseh štirih begalo Črevuzo, ki je prvič začutila nenavaden vsevedni pogled od zunaj in od znotraj hkrati. Njeno novo simbiotično bitje ji je prišepetavalo zgodbe, ki so bile njene, a z neke čudne distance!
