Na univerzah, ki so vključene v program GEMMA, bi feministično teorijo zaman iskali pod tem imenom, čeprav je naziv vsebinsko natančnejši od tistih v splošni rabi, ker v nasprotju z ženskimi študijami in študijami spolov raje poudarja pristop kot vsebino. Tako sebi dopušča možnost, da se posveča širšemu polju tem, drugim pa, da se spolom in ženskam posvečajo z lastnih gledišč. Na primer, z vidika lezbičnih in gejevskih študij ter njihovega nejevernega, „izkrivljenega“ in levo usmerjenega nasledstva, ki sliši na še neprevedeno ime queer teorija. Čeprav si queer teorija, podobno kot mnoge feministične teorije, prizadeva za dekonstrukcijo dualizmov, vpetih v jezik, zakone in vsakdanje življenje, ji evropske teoretičarke večinoma odrekajo status teorije, s tem pa tudi lastno akademsko sobo. Pri tem je pomenljivo, da so v preteklosti prav gejevske in lezbične študije v akademski feminizem, ko se je ta osamosvajal od aktivizma, vnesle svežino. In širino. Posebej pri vprašanjih, ki zadevajo spolnost, njeno regulacijo in reprezentacije, so gejevske in lezbične študije – gotovo prav zaradi vztrajanja pri neločljivosti teorije in delovanja – feminizem v zgodnjih devetdesetih pošteno radikalizirale.
Je mogoče, da queer teoriji feministične teoretičarke v Evropi danes odrekajo metodološko in vsebinsko specifičnost zato, ker obljublja ponovno radikalizacijo feminizma? Ali ker gre, kot pravi Rosi Braidotti, predstojnica oddelka za študije spolov na Univerzi v Utrechtu, kjer sem bila na polletni GEMMA izmenjavi sama, za dve nezdružljivi paradigmi? Se ponavlja zgodba o znanstvenih revolucijah, v katerih do sprememb lahko pride šele, ko stara paradigma pade v dovolj globoko krizo, da je pripravljena poslušati, kaj ji ima povedati nova? Kot je v Strukturi znanstvenih revolucij ugotovil Thomas S. Kuhn, v kriznih prehodih odločilno vlogo igrajo psihološki in socialni dejavniki, ne znanje in argumenti... A morda je bolj kot zgornja velikopotezna spekulacija na tem mestu zanimivo vprašanje, zakaj bi queer teorija sploh želela vstopiti na univerzo, ko pa, ponovimo, tam niti feministične teorije ne najdemo pod lastnim imenom. Je mogoče, da na večini evropskih univerz magisterij iz feministične teorije ne obstaja zato, ker stigmatizacija feminizmov, ki obvladuje vsakdanji medijski diskurz, straši celo v predavalnicah, predvsem pa na upravah posameznih fakultet?
Da straši zunaj univerze, je preverjeno. Sošolke so v Utrechtu ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem preziran; sicer v manjši meri kot v Sloveniji, a vendarle. Izenačen je s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel. Da dominantni diskurz v Sloveniji obvladujeta predvsem prezir in nevednost, je pokazala lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki „slovenske inteligence“ feminizem izenačili s „femi-fašizmom“ (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z „nepofukanimi ženskami“ (Tone Fornezzi) in nečem, kar je „podobno klerikalcem“ (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem izpel zato, ker so feministke „nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost“*.
V sorodni anketi si nihče od vprašanih ni upal reči, da „homoseksualca“ ne bi imel za soseda, zanimivo pa je, da jim enakega vprašanja o feministkah novinarka sploh ni postavila. Res, kje in kdo sploh so feministke? Če bi se v Sloveniji feminizem kaj lahko naučil od gejevskega, predvsem pa lezbičnega gibanja, so to načini, kako izstopiti iz klozeta nevidnosti. Queer teorija bi mu vedela povedati še besedo ali dve o tem, kako se posledic strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk in še manjše število moških, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov postavljeni na rob normalnosti, feministke in feministi lahko lotijo skupaj z geji in lezbijkami – in še kom, ki naj bi „pomenil“ vse tisto, za kar v družbi povprečij ne sme biti prostora.
In če se za hip vrnemo v predavalnico: ali gre razlog za politično korektnost in depolitizacijo študija iskati v dejstvu, da programa GEMMA Evropska komisija ne bi financirala v enaki meri, ko bi ta poleg enakih ekonomskih možnosti zagovarjal še pravico do nezaslišane raznolikosti na drugih področjih življenja? In se ob tem, ponovno s pomočjo queer teorije, obregnil tudi ob ekonomsko-politično ureditev, ki socialne razlike potrebuje za lasten obstoj, spolna neenakost pa ji pri njihovem vzdrževanju pride še prav? Ali pa je danes, ko je bolonjski proces v polnem teku, le preveč naivno pričakovati, da bo univerza ob učinkovitem in unovčljivem znanju še naprej p(r)odajala tudi tako nesmotrno in potratno vednost kot je feminizem? Čemu?
Velja pripomniti, da sta bolonjski proces (z uvajanjem šolnin) in država (s sofinanciranjem „javno-zasebnih“ izobraževalnih ustanov) začela uresničevati to, k čemur se je 152 držav, vključno s Slovenijo, posredno zavezalo že s podpisom Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), ki je leta 1994 nastal na pobudo Svetovne trgovinske organizacije. V sporazumu je bil kot pogoj za prosto trgovanje z visokošolskim izobraževanjem naveden prav začetek trženja izobraževanja na nacionalni ravni. Kljub Praškemu komunikeju iz leta 2001, v katerem so ministri za šolstvo držav Evropske unije s precejšnjo zamudo ugotovili, da je znanje vendarle javna dobrina, bo, kot kaže, razmerje med „povpraševanjem“ in „ponudbo“ v univerzitetnih podjetjih kmalu prišlo na svoj račun. Ali pa vsaj do kredita ...
... tako kot študentke in študenti, ki so bili v tekočem šolskem letu vključeni v študijske izmenjave v okviru programa GEMMA. Zaradi trimesečne zamude pri izplačilu štipendij so se morali zadolžiti pri gostujočih univerzah ali, če to ni šlo, pri banki, starših, prijateljih. Študentke iz novih držav članic Evropske Unije, ki so šle na izmenjavo v katero od zahodnoevropskih držav, so se morale „znajti“ v vsakem primeru, saj mesečna štipendija znaša 300 €, lastno sobo pa je na Nizozemskem nemogoče najeti za manj kot 370 € mesečno. Večina študentk in študentov iz madžarskega, slovaškega, poljskega, slovenskega, pa tudi portugalskega, španskega in drugih obrobij, se v Utrechtu ni srečevala le v predavalnicah, ampak tudi v tovarnah na robu mesta. Fleksibilizacija študija se preveč dobro ujema s fleksibilizacijo dela, da tega ne bi izkoristili!
Morda se v teh razmerah feministične teorije – in drugih potencialno prevratniških idej – na univerzi sploh ne da misliti. Lahko se jo poučuje, vendar se je ne da misliti na načine, ki bi omogočali radikalne prelome. Pestrost študijskih programov, vključenih v program GEMMA, pa tudi druge akademske feministične mreže, resda odseva teoretsko razvejanost sodobnih feminizmov, vprašanje pa je, kaj je tem pristopom skupnega na politični ravni. Če je to imunost na spremembe v samem delovanju univerz in slepota za svet izven akademskih okopov, potem se je morda (spet) treba vprašati, kaj se s feministično teorijo da početi zunaj univerze ...
* Alenka Kavčič: Moja dežela, št. 14, 1.9.2008
Kolumna bo v krajši obliki objavljena v spletnem časopisu slovenskih nevladnih organizacij, cNVOs.info (rubrika Izpostavljeno).
Ni komentarjev:
Objavite komentar