Stripburger #46: Smej se glasno!

Tematske strani novega Stripburgerja so nastale v sodelovanju s 13. mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk. Festivalovo poslanstvo, pa tudi osrednji namen pričujoče številke Stripburgerja, je promocijo žensk v umetnosti, pri čemer je bistven poudarek, da ženske ne delajo ženske ali celo ženstvene umetnosti, ampak umetnost. Stripburger je k sodelovanju povabil stripovske avtorice, ki so se v velikem številu – prejeli smo okrog štirideset del – odzvale na poziv k šaljivemu, norčavemu, burkaškemu, ciničnemu, samoironičnemu, provokativnemu, plehkemu, grohotnemu, pritajenemu, odkritemu ali nelagodnemu smehu kot možnim pogledom na nas same in svet.

Stripburger #46 predstavlja družbeno-kritične in intimne, predvsem pa avtorske stripe Andreje Kladnik, Saše Kerkoš (Slovenija), Maje Veselinović (Srbija), Anne Ehrlemark (Švedska/Slovenija), Malin Biller, Karoline Bång (Švedska), Ludmille Bartsch, Claire Lenkove (Nemčija), Kati Kovács (Finska), Dore Dutkove (Češka), Cinders McLeod (Kanada), Roberte Gregory, Fly, Mary Fleener (ZDA), Dunje Janković (Hrvaška/ZDA). Dunja Janković je novo številko Stripburgerja opremila z naslovnico, v intervjuju z avtorico pa boste izvedeli, čemu se v svojih stripovskih delih najraje smeje. Naštetim bodo delali družbo stripi avtoric, ki so se odzvale na razpis Smej se glasno!, v rednem delu Stripburgerja pa pričakujte tudi dela stripovskih avtorjev.

Predstavitev Stripburgerja #46 je bila v petek, 5. oktobra 2007 ob 18h v Kavarni Slovenskega etnografskega muzeja, revijo pa še vedno lahko naročite na naslovu: burger@mail.ljudmila.org ali pa jo pridete iskat v Stripburgerjevo stripovsko knjižnico na Metelkovi 6. Odprti smo vsak torej in četrtek med 11.00 in 16.00.

--- ooo ---

Čeprav je stripovska umetnost očitno povezana z mnogimi varljivimi obrazi humorja, kar je posebej razvidno iz angleškega izraza »comics«, v neodvisni stripovski produkciji prevladujeta zgolj dve vrsti smeha in en sam spol. Ker parodičnemu in satiričnemu (po)smehu mnogih avtorjev kar iz navade pripisujemo kritične ali celo prevratniške učinke, so se osnovnemu vprašanju, kje so vse stripovske avtorice, pridružila še druga: zanimalo nas je, kje je meja med prevratniškim in reakcionarnim smehom, zanimalo nas je, na koliko različnih načinov se je mogoče smejati na borih petdesetih tematskih straneh, pogumno smo se vprašali celo po vzrokih za toliko različnih vrst smeha in ugotovili, da so v vsej tej različnosti skrite tudi razlike med spoli. Poslani stripi so nas opomnili, da je po svoje prav smešno, kako se v trenutku, ko mislimo, da se skupaj režimo isti stvari, izkaže, da ni čisto tako…

Stripburger je »boljšo polovico« strani namenil stripovskim delom domačih in tujih avtoric, ki se smejijo prepričanju, da je ta svet najboljši med vsemi možnimi svetovi. Smejijo se resničnosti, ki jo prežema navidezni smisel, kajti smeh odkriva nesmisel in včasih odpira možnosti za spremembe. Smejijo se času, v katerem je, kot pravi filozofinja Alenka Zupančič, sreča postala moreča dolžnost. Nadvse popularna ideologija »pozitivnega razmišljanja«, dobrovoljnosti, večno nasmejanih obrazov, osebnostne izpolnitve in jemanja vsega negativnega za »pozitivno izkušnjo«, je zanemarila razliko med človekovo moralno vrednostjo in njegovim počutjem, zato s(m)o vsi tisti, ki se počutimo slabo, kar naenkrat postali slabi, celo zli. Prisiljen smeh tistih, ki nočemo biti slabi, je strašansko žalosten, podoben je smejanju lastni nemoči, izgubljenosti v svetu tajnic in direktorjev, naših in njihovih, vojne za mir, virtualnega denarja in seksističnega feminizma. Prepričani smo, da se je tem ne preveč bistroumnim nesmislom mogoče smejati v obraz na načine, ki ne razorožujejo nas samih, temveč »težijo« maskam spektakla.

V izbor smo poleg še neobjavljenih stripov uvrstili dve starejši deli avtoric, ki se v stripovskem mediju že več desetletij borita za lastno vidnost in s tem za pravico do ustvarjanja. Obe, škotsko-kanadska karikaturistka Cinders McLeod in med feministično in lezbično publiko že legendarna ameriška ustvarjalka Roberta Gregory, se v stripih šaljivo spopadata s stereotipi, ki ženskam, posebej tistim, ki se izpostavljajo kot umetnice ali, bognedaj, feministke, očitajo, da nimajo smisla za humor, da ne znajo risati stripov, da stripi tako ali tako niso namenjeni ženskam ipd. Ta težka prtljaga stoletij med drugim vsebuje v celofan zavite primerke stripov, ki so jih moški risali za moške v trdnem prepričanju, da so prepoteni mišičnjaki v pajkicah, kot se heca Dunja Janković, zanimivi za »vse«. Bralke, izključene iz namišljene celote, so z bujno domišljijo ali branjem med vrsticami idealne superheroje sicer lahko priredile lastnim potrebam; v še tako mizoginem stripu je vedno na razpolago tudi namig, da neidealne ženske, kot sva jaz in ti, obstajajo in so, še več, pogumne, pametne in lepe. A najbrž ni treba poudarjati, kako naporno in dolgočasno je tovrstno »navzkrižno zasliševanje« medija, ki je v prvi vrsti namenjen sprostitivi. Od tod ni težko razumeti, zakaj sta se najbolj znana lika Roberte Gregory, jezna in napadalna vešča Bitchy Bitch ter zakompleksana in v slavo preteklih lezbičnih bojev zagledana Bitchy Butch, bralkam tako zelo priljubila. Namesto »vseh« nagovarjata publiko skrajno različnih spolov in seksualnih nagnjenj, skratka vse, razen mačotov v pajkicah.

Karikaturistka Cinders McLeod je v stripu Why Are There No Women Cartoonists spregovorila o praktičnih posledicah nevidnosti. Strip je nastal leta 1991, a je žal še vedno aktualen za avtorice (na slovenskem trgu tudi za večino avtorjev), ki bi se želele preživljati z risanjem stripov. Po njenih izkušnjah je v škotskih in kanadskih medijih za ženske zelo malo prostora. Njegova raztegljivost je odvisna od tega, čemu se avtorica smeji. Na primer, karikaturistka, ki smeši politikov izgled, ima večje zaposlitvene možnosti kot tista, ki s smehom kritizira njegova dejanja. Slednjo tako Cinders kot Roberta opozarjata, da se ji lahko zgodi, da ne bo objavljala svojih ilustracij, ampak bo za kolegova dela barvala ozadja. Ker je smeh samo pol zdravja, ji bo ob tem gotovo šlo kdaj na jok. Tolažita jo, naj nikar ne pozabi, da je strip zaradi svoje cenovne dostopnosti še vedno eden bolj demokratičnih medijev: za risanje in razmnoževanje stripov zadostujejo papir, svinčnik in fotokopirni stroj ali osebni računalnik s skenerjem, za branje pa, seveda, novi Stripburger!

Priporočeno branje:

Trina Robbins: The Great Women Cartoonists. Watson-Guptill Publications, New York, 2001

Erica Smith (ured.): The Girl Frenzy Millennial. Slab-O-Concrete, Hove, 1998

Roz Warren (ured.): Dyke Strippers: Lesbian Cartoonists A to Z. Cleis Press, Pittsburg/San Francisco, 1995