Kot večina drugih otročičev se je tudi Strip kriče pognal v svet z glavo naprej. Babica Umetnost ga je prijela za nožice in ga podržala v luč in radost staršev. Strip se je strahotno drl, zvijal in prstke krčil v pesti. Njegov obraz se je razpotegnil v režečo masko, ki ni bila ničemur podobna. Babica je zavzdihnila, materi Podobi in očetu Besedi pa se ni bilo treba spogledati, da bi vedela – to spačeno bitje ni bilo njun otrok. Stripovo dretje je preglasil molk.
Kasneje, ko se je v sirotišnici prvič postavil na noge in se potem spet hitro sesedel, se je Strip prvič tudi nasmehnil. Očaralo ga je, občutek, da stoje svet ni videti nič manj naroben kot je bil takrat, ko je za neskončen hip obvisel v babičinih rokah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar