28. feb. 2013

Izjava Rdečih zor ob 4. vseslovenski ljudski vstaji

Foto: Maja Kraljič

Festivalska infotočka Rdečih zor v Galeriji Mizzart se bo v soboto, 9. marca, ob 14.00 spremenila v zbirno mesto za feministične, lezbične in ženske iniciative, ki se želijo skupaj udeležiti Četrte vseslovenske ljudske vstaje. Ob 14:30 se bomo preselile na dvorišče AKC Metelkova mesto, od koder se bomo odpravile na Kongresni trg. Tam se bomo ob 15:00 pridružile antikapitalističnemu bloku.

.

Izjava Rdečih zor ob 4. vseslovenski ljudski vstaji

Rdeče zore se 9. marca pridružujemo 4. vstaji, pri čemer zavračamo seksistična gesla, ki smo jih opazile na vseh dosedanjih protestih. Zavračamo tudi trditve, da so zahteve po spolni enakosti v trenutnih razmerah »preveč partikularne«, saj smo prepričane, da bi morala biti odprava vseh oblik razlikovanja sestavni del mednarodnega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju, ki je obenem boj za boljši svet.

Zagovarjamo feministično politiko: emancipacijo vseh, enakost za vse in solidarnosti med vsemi ljudi. Zagovarjamo feminizem, ki bo svoje univerzalne zahteve postavljal v imenu žensk, vse dokler ne bo odpravljena ekonomska neenakost, ki temelji prav na spolnem razlikovanju, še posebej na nevidnem in neplačanem delu žensk, kamor spada tudi skrb za druge: za otroke, bolne, starejše – in podplačane moške delavce.

Na preteklih vstajah smo se pridružile antikapitalističnemu bloku, ker je z željo in zahtevo po temeljnih ekonomskih spremembah še najbližji feministični politiki, pri čemer poudarjamo, da je ekonomski sistem in kulturo potrebno spreminjati sočasno. Dokler bomo sprejemali in zvesto obnavljali patriarhalno kulturo, si ne bomo mogli zamisliti boljšega sveta.

Zavračamo tudi nacionalistične težnje po omejevanju vstajniških zahtev na državljane in državljanke Republike Slovenije. Prvič zato, ker v tej državi živi in dela veliko ljudi, ki državljanstva zaradi institucionaliziranega rasizma ne morejo dobiti, ali pa jim je bilo, tako kot izbrisanim, prav zato odvzeto. Drugič zato, ker ekonomskih težav, s katerimi se soočamo, ne moremo rešiti na nacionalni ravni, saj izvirajo iz globalnega neoliberalnega gospostva, ki dopušča zgolj in samo prost pretok blaga. Ljudje po vsem svetu se upiramo varčevanju na ramenih najšibkejših, ker smo prepričani, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja in zato, ker se ima vsakdo pravico ustaliti – tam, kjer sploh lahko živi človeka dostojno življenje.

Nenazadnje se upiramo poskusom poenotenja vstajniškega gibanja. Prepričane smo, da je zahteva po homogenizaciji nasilnejša in nevarnejša od posameznikov in skupin, ki jih precejšen del protestnikov, z mediji in oblastjo vred, skuša diskreditirati kot “nasilne” samo zato, ker vzklikajo: “Ograja mora pasti!”

V branje priporočamo:

Javno pismo Barbare Korun “Ni vse zlato, kar se sveti” (6. marec 2013)
Izjava Vstaniških socialnih delavk Ograja mora past? (Facebook, 20. 2. 2013)
Manifest skupine Nič brez nas!, naslovljen Nič več brez nas žensk! (30. 1. 2013)
Zbornik Feminizam – politika jednakosti za sve (uredila Jelena Petrović in Damir Arsenijević, izdal Fond B92, Beograd, 2011)

Zemljevid AKC Metelkova mesto

9. feb. 2013

Oddaja Sektor Ž: Vstaja traja!


Komentiramo skromno število žensk in feminističnih stališč na javni tribuni v organizaciji DSP 31. januarja v Cankarjevem domu in poslušamo svetli izjemi, govora Barbare Rajgelj in Darje Zaviršek, ki je govorila v imenu nove ženske iniciative Nič več brez nas žensk! Z vami bomo delile tudi svoje vtise z ustanovnega sestanka te skupine. Sledijo utrinki pogovora z umetnico Zvonko T. Simčič ob njenem novem projektu Tiha moč/Sledi, ob koncu oddaje pa poslušamo indijsko feministko, profesorico književnosti in pesnico Mamto Sagar. Govorila bo o okoliščinah nastanka njene pesmi Dharma/Adharma: o medverskih bojih, ki se v Indiji zanašajo na ginocidno taktiko; na skupinska posilstva in uboje žensk. Ob tem komentiramo pravkar sprejete strožje kazni za spolno nasilje in nadlegovanje v Indiji.

V soboto, 9. februarja 2013, ob 12.00 na Radiu Študent. Posnetek za zamudnice. 

1. feb. 2013

Performans Želeli ste, pojejte / Zardeli ste, povejte - drugič


Prva piratska feministična televizijska postaja v Sloveniji, ustanovljena maja 2012, se je decembra 2012 vrnila na Menzin oder. Njen nadaljevalni sladko-grenki program Želeli ste, pojejte / Zardeli ste, povejte (II. del) je potekal na benefitu za 14. festival Rdeče zore.

Voditeljici programa, ki smo ga pripravile v sodelovanju s KUD Transformator, sta v sporočilu za javnost zapisali: »Spoštovane gledalke in gledalci, če v tem trenutku še ne veste, kaj, kako in koliko lahko prispevate k feminističnemu TV programu, ne skrbite: naročnine ne pobiramo, gledanosti ne merimo, naša daljinska upravljalka pa je pametna, odzivna, univerzalna in v pravih – se pravi vaših – rokah!«

Nastopile smo BradAna, Darling Teese, Vida Fikfak, Breda Hengeduš, Anaya Ngaya in druge ad hoc igralke.

Napoved dogodka na blogu Rdečih zor.
Fotografije Anje Kocman na Facebook strani RZ.

Nastop sta posneli in zmontirali Ana Grobler in Ana Čigon.

25. jan. 2013

New issue of Apokalipsa journal


KUD Apokalipsa released Apokalipsa journal nr. 165-167 (2012/13), featuring English translations of poems by Barbara Korun, Esad Babačić, Stanislava Chrobakova Repar, Jure Novak, Primož Repar and Barbara Simoniti, prose by Iva Jevtić and Jurij Hudolin, and a series of essays on Soren Kierkegaard's philosophy

The Gender section includes essays by Ana M. Sobočan, Ana Makuc and Alenka Koželj, and A Megaphone, an extensive interview section dedicated to women writers from Slovakia and Slovenia who discuss their working conditions, relations between the writing of women, women's writing and feminisms, the role of institutional support for writers, and writers' self-organizing. It also features my interview with Stanislava Chrobakova Repar, herself a writer, the initiator of A Megaphone interviews and the editor of Apokalipsa's Gender section. The interview was conducted in 2011 as part of the "Grassroots Feminism: Transnational archives, resources and communities" project. It was originally published on the Grassroots Feminism website. 

The journal can be ordered directly from KUD Apokalipsa: revija@kud-apokalipsa.si

23. jan. 2013

Simpozij 'Humalga: Injektiranje' - odzivi in fotografije

Prirodoslovni muzej Slovenije

Na simpoziju Humalga: Injektiranje sem na povabilo Špele Petrič in Robertine Šebljanič, avtoric istoimenskega umetniškega projekta, v začetku januarja 2013 v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z dr. Petrom Trontljem in zelo angažirano publiko debatirala o makroevoluciji in konceptu narave v humanistiki in evolucijski biologiji. Zaključni dan simpozija sem v Tivolskem rastlinjaku govorila o transvrstah v feministični znanstveni fantastiki.

Recenzijo predavanja Krajine prihodnosti - transvrste lahko preberete na spletni strani Radia Študent (Simona Jerala: Humalge v rastlinjaku, oddaja Fine umetnosti, 16. 1. 2013).

Pogovor o feministični znanstveni fantastiki se je nadaljeval nekaj dni kasneje, 22. januarja, v oddaji Partija čaja. Intervjuval me je Ivan Cepanec, posnetek pa naj bi bil v bližnji prihodnosti objavljen na tej povezavi.

Drugi medijski odzivi:
Kultura ob 22h, TV Slovenija, 10. 1. 2013 (od 02:24 dalje, takoj za Davidom Bowiejem:)
Petkov poudarek, Radio Slovenija, Program Ars, 11. 1. 2013
Kako bi človeka spremenila njegova sestrska vrsta? Siol.net, 11. 1. 2013
Kulturne novičke, Radio Študent 9.1. 2013

Fotografije je posnel Miha Fras.

Biotehna












Prirodoslovni muzej Slovenije














Biobanka popkovnične krvi



Biobanka popkovnične krvi

Biobanka popkovnične krvi - hladilnica

Biobanka popkovnične krvi - laboratorij

Robertina Šebjanič in Špela Petrič

Robertina Šebjanič in Špela Petrič


15. jan. 2013

Stiff Smiles

In December 2012, LifeTouch: Perspectives & Reflections, an online journal produced during Maribor's status as the European Capital of Culture (or rather, European Culture of Capital) came to a close. UMco published a selection of columns from the journal in a book entitled The State of Matters: Anthology of Perspectives & Reflections.


The anthology includes the (unauthorized) English translation of my last column written for them. The Slovene version, Togi nasmehi, was included in Stanje stvari: Antologija Perspektiv & refleksij (Ljubljana: UMco, 2012, pp. 82-85), the one in English can be read below.


Stiff Smiles 
Two years ago at a flea market, I bought a journal published in honor of the 35th anniversary of the establishment of the Iskra Kranj work organization. As it often happens to occasional publishers, they forgot to equip the booklet with the year, but I had no difficulty in guessing that the journal stemmed from socialist times. A modest cover, socialist self-management language, grainy photographs: everything had the aroma of age. I spent the majority of the time staring at photographs of the work collectives. There were dozens of them with a group of twenty, thirty workers in work robes awkwardly posing under the neon lights. The bulk of their bodies blocked the view of the conveyer belt in the background of a large hall.

It reminded me how long it has been since I saw a group photograph of work. I can verify that there are none in the daily newspapers. These days, the pages dedicated to careers and employment mostly show independent entrepreneurs, usually ones that started from nothing or created a new market niche. Team work is represented by photographs of three or four people sitting behind their laptops smiling sweetly. They are dressed in a business manner: no blue robes, no workman’s shoes. And no one is over thirty. I thought, I do not have any group photos from my workplace, even though I have gone through many – if the term workplace is even suitable for short-term project jobs that are paid through a student order form or a copyright contract.

The fact that photographs of working collectives have been replaced by images of project teams really should not surprise me. With whom are you to be photographed, if you are a contractual worker and jobs (even that word does not seem appropriate) come and go? With whom, if your co-workers are constantly changing? And with whom, if you work from the employer’s home or even in your own room? When I am not working alone, I am jumping between projects, which are usually so intense that there is no time for informal socializing with co-workers and if there is any spare time, I do not really want to spend it with them. They are interesting, but with every project I wonder: why keep meeting always new people that will go their separate ways after the work is done and the group has dissolved. If we ever meet again, the circumstances will most likely be just as intense. We will ask each other, what is new without knowing the prequel, without knowing what was old. This superficiality, new beginnings, this running in place: it is exhausting.

With the Iskra journal in my hands, I tried to imagine the image capturing my work experience. As it appeared before my eyes, I saw the perfect flexible worker. In it, I was alone, sitting at my computer, which, together with my cellphone and an old-fashioned paper notebook, represents my mobile office. I was surrounded by unrecognizable traces of people, rushing through the shot. The prints of those who stopped for a chat for a moment were clearer, but still looked like ghosts from emails, accidentally finding themselves in real space.

Sociologist Richard Sennett states that one the characteristics of flexible forms of work that started establishing themselves in the west during the seventies and in the early nineties in post-socialist countries is a short-term orientation (instead of a long-term one), encouraging competitiveness (instead of solidarity) and social exclusion (instead of inclusion). In places where people are still sharing a work space, the teams are smaller and the sense of community is weaker due to the constant rotation of workers. It simply takes time to develop mutual trust, loyalty and firmer bonds. The fact that workers perform the same work under different conditions and for different pay in the same company only further diminishes the possibility of a collective forming that would join forces to resist the pressures with more ease. It is not difficult to imagine that it is easiest to manipulate with unconnected workers, who, on top of everything else, compete among each other.

Sennett lists a variety of reasons why the term collective has been replaced in manager manuals with terminology (but not ethics as well), characteristic of group sports, where there the used term is team. The main reason is, of course, ideological, as the declared wish for collaboration and cooperation is merely a front, behind which the demand for rivalry is hidden. Instead of workers defending their interests to their bosses, they fight against each other. Even the control over the effectiveness and discipline of the co-workers (similar to our own diligence) is of late being done by ourselves as well.

So, what kind of co-worker or team player do flexible work teams require? They expect a person with distance who is aware that the work is of a temporary nature and therefore concentrates only on it and not on the co-workers, with which the worker could form certain kinds of relations. A flexible teammate cannot afford to feel mutual affection, least any grudges, betrayal or jealousy. Since the person cultivates a certain ironic distance towards everyone and everything, they can work with anyone and can immediately join a new team. They will listen and with a smile advise every teammate who plays by the set rules. They move between the projects, teams and individuals like between the windows on a computer screen. Since only the present counts, only the visible results of a recently completed work, a good teammate does not cite past experience. If they do, they risk ridicule: experience means someone must be inflexible – and old.

The only skill a flexible player must master is transitive: they must be able to play anywhere, anytime and with whom ever in accordance with the declared sport ethics. During this, they must bear the mask of cooperativeness and the mask of egalitarianism, which are to conceal the actual balance of power between the workers and their subordination to the boss. The latter no longer commands, but only “directs” the work process. If the directors used to use the argument of power, the project managers and coaches now claim that “we are all in the same boat”. When the boat starts sinking, right before splitting, the most cynical among them dare to say that they were equally hurt by the storm as their workers. The worker, who only lethargically shrugs the shoulders upon hearing this and starts looking for a new job, embodies the ideal of flexibility. May he be bent over and over, he will always bounce back. This kind of player is a player in the theatrical, not a sport sense. He wears a convincing mask, a bright smile and—most importantly—shuts up.

I do not know what kind of terminology was used to substantiate the work discipline in socialism, but the fact remains that the long-term employment ensured a high level of trust and solidarity among the workers, as it offered them safety and social inclusion. People could be proud of their experience, because the company would reward a job well done, even if a person advanced to higher paying levels more slowly – or did not advance at all. Since the moral prestige of work was so great, your loved ones would respect you no matter if you were content with your work or not. Since your time was organized by institutions that seemed immortal, you could string your own life story it them, given meaning by the permanent social relations.

Nowadays, the role of the character test is represented by the willingness to take risks. Even though you realize that the chances of you being selected from the hundreds of candidates, who applied to the same position, are very minute, everyone keeps encouraging you to keep trying. Every time I turned down an offer for a project job that was more prestigious than the job I was currently doing, but the promised pay for it was less and was less reliable, some or other well-meaning acquaintance would pop up to say in amazement: “You could have at least tried it, you deserve more!” I tried to explain to her to no avail that they were offering me a sham, that it was pure lottery. It was more important that I “move on”, even though that would mean consenting to worse working conditions. Clinging to work, perceived as poorly paid or boring, means you must be a bore and an idiot who does not want change and success. The thought of someone being content with what they have is unacceptable.

While leafing through the Iskra journal, everything stated above made it difficult to resist the urge to idealize the working conditions in socialism. You cannot choose a better place for that than the flea market. What do I look for there, if not for patches for my nostalgia? Well, it was somewhat more difficult to romanticize the price the workers had to pay in the state socialism for their long-term safety: Sennett claims it involved sacrificing either their freedom or their individuality; that the “iron cast” of the large, complex and rigid institutions were simultaneously a prison and a home.



The workers in the group photos did appear uniform and stiff. At first I only perceived a cluster of bodies, robbed of their individuality and intimacy. After I started looking for these, I of course found them. At first, I noticed two workers on a photograph from the spinnery (Iskra was a textile factory up to World War II, employing mostly women). They must be close: they are casually sitting on the floor, leaning on each other. Another photograph of the same department is diagonally crossed by a long look. Two workers on each end are silently sharing a titillating secret. A photograph of the weaving room surprised me because of the girls with their proto-punkish hairstyles. They are staring at the photographer so proudly and angrily that I had to avert my eyes. A woman in the first row stands out from a photograph with at least fifty people. She is pointing her finger at a serious-looking man beside her, laughing cheekily at him. On another photograph, I noticed the difference between the women, sitting with their legs squeezed together, their hand folded in their laps, and the worker, sitting next to her co-workers in a mannish manner. There is another girl who has snuck into the shot: while the collective diligently poses, she is peaking from behind some contraption and making grimaces. Another girl appears to be so unhappy that I wish someone could take her out of the factory and pay her college tuition, so that as a grown woman she could afford the nylons that are running away from her now: she works on a conveyer belt in the synthetics spinnery. A skinny looking boy is standing beside her, trying to look manlier, standing up straight, with spread legs and his hands placed on his narrow hips.

The longer I stared at the photographs, the more details I noticed, the more stories and connections between the unknown faces. There were no details on my fictitious photographs of my work experience. Not even a background. You, I decided at the flea market, will be my historical memory, my background for the group photo I am unable to take. If I ever feel truly bad, I will cut my face from a photograph with no background and glue it among your faces. I will make a black-and-white photograph, so that my colorful face blends in with yours.

I asked the lady selling the journal about its price. It was not cheap, she wanted five euro for it. I started haggling, saying I would cut it up for collages anyway. She did not like that prospect at all. She said it was not just any booklet; it contained a picture of her father, who worked at Iskra his entire life. I tried to rescue myself from this embarrassment by asking her to show me his picture. I expected that the journal would automatically open on the right page, but the lady had to look for it for a while. Her father was not posing in a collective; he was alone in the picture. He was not actually posing; he was photographed during his work with the machine, which was the second most common type of portraits that only started to appear in the second half of the journal, dedicated to the seventies and the ushering of new technologies. If the workers abandoned their work on the older photos to pose in a group photo, the newer photographs depicted the workers while working – from the back or from the side. I am not sure whether that was because photographing had become so commonplace by then and the work process was not allowed to stop for every trifle, but the moment the lady showed me the photograph of her father, his machine looked back at me instead of him; the same machine that in a few years made him redundant as a “technological excess”.

I did not have the heart to start haggling again. Or the courage to turn down something so personal. Only after I was home, did I think how strange it was that the lady was selling the book at all. If she were truly attached to the booklet, she would not be selling it. She obviously had a mountain of extra copies left. Of was she proud of the fact that her father, a manual laborer, appeared in a real book? The more I thought about it, the more I realized that I actually purchased a patch for my own nostalgia. The lady set the price to my, not her emotions. From that aspect, I convinced myself, that the book was actually quite inexpensive.

A short while ago, while reading Sennett's The Culture of the New Capitalism (2008), the Iskra journal found its way into my hands again. This time I decided the lady must not have insisted on the relatively high price because of her own attachment to the journal or her father, but the meaning he ascribed to his work identity. The work identity corresponded to the best character features in his time; it included responsibility and sacrifice, care for others, solidarity to the co-workers, loyalty to the company and the ability of planning a person’s own future. I thought how unlikely it was that his fifty year-old daughter can combine the listed values, if they even are values to her, with the demands of her work environment. The flexible job, if she even has one, dictates her sloppiness, distance, risk, mobility. Therefore, when she wishes for safety, she feels old. When she wishes or permanent relationships and stability, she feels like a coward. When she commits herself to her work completely, she is regarded as naive, when she tries more than necessary, she gets the feeling of being foolish. When she tries to construct her own life story from countless fragments, she feels like she has nothing to lean on. Sometimes she feels like she does not even exist. How is she to face all this uncertainty? Should she take to intimacy? I wonder whether the lady from the flea market has to try not to idealize those photographs either, even if they seem more restrictive than they seemed to the people on the photographs.


Translated by Živa Malovrh.
First published on the LifeTouch portal on October 2nd 2012.

10. jan. 2013

Oddaja Sektor Ž: Solidarité

Z novim letom - nove zgodbe. Z družbenih robov jih v vaša ušesa pošilja feministična klika Radia Študent. Oddajo bomo začele s triphoperskim komadom sarajevske producentke Ellem in MC-jke Dre oziroma zasedbe Black Water and Her Daughter. Dre je glasbeno kilometrino nabirala v fluorescentno-ekscesnem elektro-treš triu Starke, po svojem 'pravem imenu' pa je Andreja Dugandžić znana kot pesnica, ki je enako neizprosna kot okolje, v katerem ustvarja. Z njo se bomo pogovarjale prav o tej neizprosnosti. V drugo polovico oddaje bomo zakorakale s Pesmijo upora ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je izdal svoj prvi album. Pesem bomo podkrepile z zahtevami Vstajniških socialnih delavk, ki so objavile svoj manifest, in v pogovoru s pobudnico vstaje Sonjo Lokar ugotavljale, zakaj se pri nas "glas, ki bi izpostavil nedeljive človekove pravice žensk, ne sliši na dovolj artikuliran način". Na koncu oddaje se bomo poslovile od pisateljice in novinarke Maruše Krese. Oddajo sva pripravili Ida Hiršenfelder in Tea Hvala.

V soboto, 12. januarja 2013, ob 12.00 v živo na Radiu Študent, kasneje na tej povezavi.

4. jan. 2013

Špela Petrič in Robertina Šebjanič: ‘Humalga: Injektiranje’ - Vabilo na simpozij

*Scroll down for English version

Špela Petrič & Robertina Šebjanič: ‘Humalga: Injektiranje’ 

Vabilo na simpozij

Galerija Kapelica, Kersnikova 4, Ljubljana
Simpozij: 8., 9. in 10. januar, 2013
lokacije: BioTehna, Prirodoslovni muzej Slovenije, Biobanka popkovnične krvi in Rastlinjak Tivoli Botaničnega vrta

Galerija Metropolis, Kersnikova 6, Ljubljana
Razstava: 17. december 2012 do 14. januar 2013


 








V luči negotovih okoljskih, socialnih in ekonomskih razmer v sodobni družbi, projekt predlaga vzpostavitev post-tehnološkega (ne-strojnega) medija, ki bo omogočal dolgoročno preživetje človeku podobne vrste kot nosilke človeske kulture.

Transvrsta humalga je genetski hibrid med človekom in algo. Genoma obeh partnerjev združena v isti celici izmenično tvorita avtonomni morfološki obliki človeka ali alge, ki si sledita v zapletenem življenjskem krogu (ksenogeneza). Alga transvrstnemu hibridu prispeva svojo preživetveno samozadostnost in sposobnost nespolnega razmnoževanja, človeški partner pa svojo tehnološko in kulturno zapuščino ter zapletene mehanizme spolne selekcije in reprodukcije.

Kot umetniško-raziskovalni projekt ‘Humalga’ vključuje metodologijo znanstvenega raziskovanja: zbiranje relevantnih podatkov, tematski pogovori med znanstveniki, tehnologi in umetniki (simpozij), povezovanje različnih strokovnih institucij, predstavitev teze, pridobitev soglasja etične komisije, izvedba dokaznega procesa (proof-of-concept). V celoten proces vključuje strokovno in širšo javnost.

‘Humalga: Injektiranje’ je drugi korak v nizu produkcije in predstavljanj projekta z naslovom ‘Humalga: Na poti k človeski spori’. V tem koraku se s sodelavci osredotočajo na mehanizme biološke adaptacije in evolucije, ki sta bodisi spodbujeni načrtno (vzreja, molekularni inženiring) bodisi brez človeške intervencije (naravna selekcija) ter sopostavljajo biološke pojave z družbenimi. S tovrstnim pristopom opozarjajo tako na vzporednice kot tudi razlike med humanističnimi in naravoslovnimi pristopi k razumevanju vloge človeka na Zemlji.

Več o projektu K človeški spori: spomini na algo

Osrednji dogodek drugega koraka v projektu je simpozij, ki bo potekal 8., 9. in 10. januarja, na katerem se bosta avtorici srečali s strokovnjaki/raziskovalci, ki bodo v okvirih umetniškega projekta skušali vzpostaviti ontološki diskurz terRabiologija (terra – Zemlja, tera – pošast, prikazen) o izvoru, evoluciji in prihodnosti življenja in kulture na Zemlji znotraj katere je mogoče misliti povezave med psihologijo, fiziologijo in biologijo transvrste humalge.

O relevantnih temah se bomo pogovarjali z dr. Petrom Trontljem (področje evolucijske biologije), dr. Polono Tratnik (področje filozofije in biotehnologije) in Teo Hvala (področje sociologije in znanstvene fantastike).

Tekom simpozija se bomo vsako dopoldne med 11. in 13. uro srečali v prostorih BioTehne. Popoldanski pogovori avtoric s strokovnjaki in javnostjo se bodo odvijali na različnih lokacijah:

8. januar: Makroevolucija - naravni in kulturni fenomen
17.45 - 20.00 Prirodoslovni muzej Slovenije. Gosta pogovora: dr. Peter Trontelj in Tea Hvala.

9. januar: Ontologija živega
17.45 - 20.00 Biobanka popkovnične krvi.* Gostja pogovora dr. Polona Tratnik.

10. januar: Krajine prihodnosti - transvrste
17.45 - 20.00 Rastlinjak Tivoli Botaničnega vrta. Gostja pogovora Tea Hvala.
 

20.30 Galerija Metropolis, pogostitev ob zaključku simpozija.


Lokacije simpozija:
Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana
http://www2.pms-lj.si/
Biobanka popkovnične krvi, Prevale 9, OIC Trzin, Trzin
http://www.biobanka.si/
Rastlinjak Tivoli Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani
http://www.botanicni-vrt.si/content/blogcategory/28/111/lang,si/
BioTehna, Kiberpipa, Kersnikova 6, Ljubljana
http://www.biotehna.org/
Galerija Metropolis, Kersnikova 6, Ljubljana
http://www.kapelica.org

*Prijave za organizirani prevoz do Trzina zbiramo do 7.januarja oz. do zapolnitve mest, na mail naslovu: info@kapelica.org

Povezavi:
http://www.kapelica.org
http://wiki.ljudmila.org

Avtorici projekta: Robertina Šebjanič in Špela Petrič
Zasnova in izvedba mikroinjektorja: Urs Gaudenz
Nacrtovanje akvarije: Špela Petrič in Robertina Šebjanič
Izvedba akvarijev: Scenart, David Pilipovič s.p.
Zahvala: Prirodoslovni muzej Slovenije, Biobanka popkovnične krvi, Rastlinjak Tivoli Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, Boštjan Bugarič, AlgEn - algae technology center d.o.o., Andrej Petrič, FKKT

Produkcija: Galerija Kapelica / Zavod K6/4
Koprodukcija: LJUDMILA

Projekt so podprli: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, MOL – Oddelek za kulturo in ŠOU v Ljubljani
_________________

Špela Petrič & Robertina Šebjanič: HUMALGA: INJECTION // SYMPOSIUM

Kapelica Gallery, Kersnikova 4, Ljubljana
Symposium, 8., 9. and 10. of January 2013
Venue: BioTehna, Slovenian Museum of Natural History, Biobanka and Glasshouse Tivoli of the University Botanic Gardens

Metropolis Gallery, Kersnikova 6 Ljubljana
Exhibition: December 17th 2012 – January 14th 2013











In light of the environmental, social, and economic instabilities affecting the modern human, the project proposes a biotechnologically engineered post-technological vehicle, which could facilitate the long-term survival of a species of human and its evolving culture.

The humalga trans-species is a genetic hybrid of the human and the alga. The fusion of the two entities, however, does not result in a mutant morphology. Rather, the partners remain as distinct organisms, connected through a complex life cycle (xenogenesis). The alga, evolutionally one of the oldest and self-sufficient eukaryotes, lends its inherent resilience, autotrophy and asexual reproduction to the trans-species, whereas the human contributes his technological and cultural legacy as well as the intricate mechanisms of sexual selection and reproduction. As an art project, Humalga will loosely mimic the scientific research process including gathering information on the topic of interest, discussion among peers (symposium), connecting to institutions and funding bodies, proposing a thesis, obtaining ethical consent and conducting proof-of-concept experiments whilst engaging the public in every step.

Humalga: Injection is the second in a series of installations representing the art-research project titled Humalga: Towards the Human Spore. The present phase of the project focuses on the mechanisms of biological adaptation and evolution, be it with (breeding, molecular engineering) or without human intervention (natural selection).

Central to the art piece is a “wet symposium”. Mediated by the engagement of experts/researchers in the formation of an artwork, we will nucleate a transient cross-disciplinary field terRabiology (terra – Earth, tera (Greek) – monster), which would examine the psychology, physiology and biology of the trans-species humalga.

The relevant topics will be discussed with Dr. Peter Trontelj (evolutionary biology), Dr. Polona Tratnik (philosophy and biotechnology) and Tea Hvala (sociology and science fiction).

The symposium will take place between January 8. – 10. Each morning we will meet at BioTehna between 11.00 and 13.00. Afternoons will be dedicated to guided discussions between the experts and the public.

January 8th: Macroevolution as a Natural and Cultural Phenomenon
17.45 - 20.00 Slovenian Museum of Natural History. Guest speakers: Dr. Peter Trontelj and Tea Hvala.

January 9th: Ontology of the Living
17.45 - 20.00 Biobank.* Guest speaker: Dr. Polona Tratnik.

January 10th: Future Landscapes - Transspecies
17.45 - 20.00 Glasshouse Tivoli of the University Botanic Gardens. Guest speaker: Tea Hvala.
 

20.30 Metropolis Gallery, symposium conclusion party


Locations of symposium:
Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, Ljubljana
http://www2.pms-lj.si/
Biobanka, Prevale 9, OIC Trzin, Trzin
http://www.biobanka.si/
Glasshouse Tivoli of the University Botanic Gardens
http://www.botanicni-vrt.si/content/blogcategory/28/111/lang,si/
BioTehna, Kiberpipa, Kersnikova 6, Ljubljana
http://www.biotehna.org/
Galerija Metropolis, Kersnikova 6, Ljubljana
http://www.kapelica.org

*Reservations for an organized transport to Trzin (Biobanka) can be made until January 7th 2013, or until all the seats are taken, to the e-mail: info@kapelica.org

Links:
http://www.kapelica.org
http://wiki.ljudmila.org

Authors: Robertina Šebjanič in Špela Petrič
Concept and realization of the microinjector: Urs Gaudenz
Aquarium design: Špela Petrič in Robertina Šebjanič
Aquarium construction: Scenart, David Pilipovič s.p.
Producer and co-producer: Kapelica Gallery and LJUDMILA; The LJUDMILA`s program and Gallery Kapelica are both supported by the Slovene Ministry of Education, Science, Culture and Sport and MOL – Department of Culture.
http://www.kapelica.org
http://wiki.ljudmila.org

Special thanks to: Slovenian Museum of Natural History, Biobanka, Glasshouse Tivoli of the University Botanic Gardens, Boštjan Bugarič, AlgEn - algae technology center d.o.o., Andrej Petrič, FKKT 

14. dec. 2012

Oddaja Sektor Ž: Feministke vstanite!


Drage feministke, dragi feministi!

V decemberski ediciji Sektorja Ž bomo najprej poslušale intervju z ameriško avantgardno filmarko Barbaro Hammer, ki je v  decembru gostovala na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma  v Ljubljani, ter poročilu udeleženke Maje z njene ustvarjalne  delavnice, kar je pripravila Teja O. Prisluhnile bomo tudi  posnetku predstavitve švedske inciative Doris film, ki je pred  kratkim potekala na feminističnem festivalu BeFem v Beogradu. V zadnjem delu oddaje se bo Ida H. v živo vključila v delavnico za dame PyLadies oziroma festival programiranja v programu Phyton. Z organizatorko Bojano Mandić, mentorico Lynn Root in udeleženko Heleno Kos se bomo pogovarjale o učinkih in namenu odprtokodnih izobraževalnih pobud. Dogodek organizira inciativa Croatia Girl Geek Dinners.

V živo v soboto, 15. decembra 2012, ob 12.00 na Radiu Študent, kasneje na tej povezavi

9. dec. 2012

"Ogologlavljenje" na enovečerni razstavi Trda dejstva


4. vaje iz Trdih dejstev: Priprava enovečerne razstave in otvoritev

Torek, 11. 12. 2012 od 18. do 20. ure priprava razstave Trda dejstva, 
ob 20. uri javna otvoritev in zakuska

Ljudmila, Rimska 8 (II. nadstropje), Ljubljana

Po treh torkovih vajah, številnih prinesenih predmetih in povedanih zgodbah, vabimo udeležence Vaj iz trdih dejstev in zainteresirano občinstvo, da se nam pridružijo pri postavitvi razstave. Skupaj bomo zasnovali postavitev in razmišljali o načinih, kako opremiti in razstaviti tako raznolike predmete in izpostaviti njihov pomen za lastnika.

S seboj prinesite predmete, zavoljo omejenega časa pa vnaprej pripravite podatke in zgodbo predmeta, ki ga boste razstavili. Po otvoritvi in zakuski boste predmete odnesli domov. Razstava bo trajala le en večer! Na razstavi bomo predstavili tudi dognanja z vaj, na katerih smo se lastniki predmetov pogovarjali z gosti Nemanjo Cvijanovićem, Juanom de Nievesom, Jako Prijateljem, Janjo Žagar in Marijanom Rupertom. Vaje bosta vodila Alenka Pirman in Jani Pirnat.

Srčno vabljeni!
Društvo za domače raziskave

*

Ogologlavljenje, policijska kapa, 2011

Čeprav je državna last drugo ime za javno last (in s tem last vseh ljudi, ki živijo in garajo v neki državi), državni interesi se zdaleč ne odgovarjajo interesom ljudi. O tem se lahko prepričamo na vsakem protestu, na katerem se namesto za ponižno postopanje pred "vrati postave" odločimo za vstop brez trkanja.
















Foto: Tomi Lombar / Delo

Delavci Prenove so po petnajstih mesecih čakanja na plače in devetih dneh gladovnega stavkanja 9. marca 2011 od vladnega pogajalca Miloša Pavlice (minister Ivan Svetlik zanje ni imel časa) zahtevali zagotovilo, da jim bo delodajalec Zoran Perkovič izplačal plače, medtem ko je predstavnik Nevidnih delavcev sveta od predstavnika pravne države zahteval, naj - če res niso sposobni izvajati nadzora nad delodajalci, ki kršijo zakonodajo - prevzamejo vsaj njihove finančne obveznosti do delavcev.

Ker so stavkajoči delavci ostali brez zagotovil in še naprej zmrzovali pred ministrstvom, so se skupaj s podporniki odločili za vstop v ogrevano preddverje. Prostore je pred našimi zahtevami - pravica do dostojnega življenja in dela, upoštevanje zakonodaje in izplačilo plač - branila policija. Tako kot delavcem še nikoli v zgodovini kapitalizma nobena pravica ni bila podarjena, tudi delavci Prenove na ministrstvu torej niso "dobili sobe",* ampak s(m)o si jo morali izborili.

Medtem ko smo pritiskali na vrata, je iz prve bojne linije pred moje noge priletela policijska kapa. Stlačila sem jo v nahrbtnik in jo vzela domov v spomin na simbolno "ogologlavljenje" represivnega organa, ki ga je v tistem primeru predstavljala policistko z drobno glavo in napudranim čelom, o čemer priča notranji obroč razstavljenega artefakta. Da je šlo za policistko, je med pripravami na razstavo potrdil tudi aktivist, ki ji je kapo zbil z glave. Ko je izvedel, da je kapa pristala v mojih rokah, je dodal, da bi jo raje imel v svoji lasti, saj ima za dogodek večjo zasluge od mene. Kazalo je torej, da se bo policijska kapa iz spominka spremenila v trofejo, ker pa aktivist ni prišel na dogovorjeni sestanek, kjer bi se z menoj in ekipo Trdih dejstev pogovoril o tem, komu kapa dejansko pripada, smo sklenili, da jo prepustimo vam, obiskovalcem razstave, in tako dejansko postavimo enačaj med državno in javno lastnino.

*Nejc Gole: "Stavkajoči delavci so dobili sobo", Delo, 9. marec 2011
http://www.delo.si/gospodarstvo/stavkajoci-delavci-so-dobili-sobo.html  


*

Ko so 29. marca 2013 Trda dejstva gostovala na Reki (HR), je v Novem listu izšel oglas za Sajam neobaveznih povijesti, ki je vključeval zgodbo o policijski kapi. Prispeval jo je Mišo Cvijanović, upokojeni novinar in oče Nemanje Cvijanovića, umetnika, ki je organiziral reški del Trdih dejstev.



Video "Prerivanje na ministrstvu za delo", 24ur.com, 9. marec 2011
http://www.24ur.com/novice/slovenija/deveti-dan-gladovne-stavke-pred-stavbo-ministrstva.html

Na reškem sejmu je fotoreporter Davor Žunić zbral še nekaj zgodb:
http://www.cropix.hr/index.php?menuid=gallery_cropix&gid=30046

V branje priporočam tudi naslednje, dobesedno trdo dejstvo: Granitna kocka je postala hladno orožje, darilo, spominek, zbirateljski predmet ... Postala je simbol upora in prispodoba krize parlamentarne demokracije: http://hardfactsblog.wordpress.com/2012/12/09/granitna-kocka/

Več o trdih dejstvih: http://hardfactsblog.wordpress.com/

Potrebujete pojasnila, ste radovedni? Pišite nam na info@ddr.si ali po pošti na naslov Šarhova 34, 1000 Ljubljana (Društvo za domače raziskave).


Vaje iz trdih dejstev je podprl Direktorat za ustvarjalnost, Ministrstvo za izobraževanja, znanost, kulturo in šport RS, udeležbo gostov iz tujine pa je omogočila European Cultural Foundation. Izvedbo Vaj nam je omogočila Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, prijazno pa nam je pomagala tudi Petra Varl (B&B).

1. dec. 2012

Import - Export - Transport: Queer Theory, Queer Critique and Activism in Motion



IMPORT – EXPORT – TRANSPORT 
Queer Theory, Queer Critique and Activism in Motion 
Edited by Sushila Mesquita, Maria Katharina Wiedlack and Katrin Lasthofer
Zaglossus, 2012

Softcover, 352 pages
ISBN 978-3-9502922-9-9
EUR 24,95


Contents and Introduction (PDF).

The anthology includes the revised version of my essay Queer Trouble in Ljubljana.



Twenty years after the emergence of “queer” as a political concept, the contributions to this anthology discuss the radical potential of queer theory and activism within different spatial, cultural, and socio-political contexts. Both the term “queer” as well as initial concepts of queer critique are not only closely connected to the English language but also to the Anglo-American socio-political context. Nevertheless, queer has traveled a lot since its emergence in the 1990s. Therefore, this collection explores how and for what purposes the term “queer” is and has been appropriated within different settings and locations, such as academia, activism, and popular culture. The volume opens up a space for trans-regional, intersectional, trans-disciplinary, and genre-transgressing exchanges about queer theory, queer critique, and queer activism.

The anthology is a collection of interdisciplinary articles, essays, and artwork by: Bini Adamczak and Mike Laufenberg; Sanja Milutinović Bojanić; Petra Sußner; Erzsébet Barát; Ivana Pražić; Robert Kulpa, Joanna Mizielińska, and Agata Stasińska; Cornelia Möser; Vendula (Esteban) Wiesnerová; Tea Hvala; Sanja Kajinić; Hongwei Bao; Nicole Alecu de Flers; Leopold Lippert; Kateřina Kolářová; Jack Halberstam; Hanna Hacker; Johanna Schaffer (with/out Vlatka Frketić); Marty Huber; Persson Perry Baumgartinger and Anthony Clair Wagner.

28. nov. 2012

HAIP 2012: Lightning talks / Kratke predstavitve

* English version below

HAIP je bienalni festival, posvečen intermedijskim umetnostim in najnovejšim komunikacijskim tehnologijam, ki se je pričel leta 2004 na pobudo Multimedijskega centra Kiberpipa (Zavod K6/4) v Ljubljani.

Letošnji festival bo Kiberpipo spremenil v delujoči prototip nove javne knjižnice, namenjene uporabnikom, ki so že globoko v digitalni sferi. Ta bo med 28. in 30. novembrom letos v svoje prostore privabil samo smetano trenutne hekerske, umetniške, medijske ter družbeno aktivistične svetovne klike. Skupaj z njimi bomo hekaliprogramsko in strojno opremo v orodja deljenja svetovnega znanja. Dogajanje se bo vrtelo okoli skenerja knjig – „naredi sam“ mašine, ki nam jo je prišel sestavit sam Voja Antonič, mecen sodobne računalniške discipline. Poleg tega bodo tu Reading grupe (bralni krožki) – skupinska branja knjig ter prirejanje e-bralnikov, namenjenih branju gradiva v zaprtih formatih, za prostoprogramske formate. Vse tri dni si lahko obetamo tudi video-predvajanje filmov na temo bibilotekarstva in lightning talks – inspiracijske nagovore naših fascinantnih gostov.

V četrtek, 29. novembra ob 18.30, se bodo v Kiberpipi (Kersnikova ulica 6, Ljubljana) na kratko predstavili: Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica i njegovi komiteti, Centar za Radničke Studije in Delavsko-pankerska univerza.

Ljudmila: Knjižni šprint  
Ljudmilo bo predstavila Tea Hvala, so-urednica knjižnega šprinta, ki ga je razširjena ekipa Ljudmile skupaj z obiskovalci izvedla v galeriji Škuc med razstavo Za živ(al)ce v realnem času.

Knjižni šprint je večdnevni družabni dogodek. Udeleženci šprinta napišejo, uredijo, lektorirajo, oblikujejo in izdajo spletno ali tiskano verzijo knjige z brezplačno in odprtokodno spletno platformo Booktype, ki omogoča skupinsko urejanje, pisanje in produkcijo knjig v formatih za tisk na zahtevo in e-knjig za skoraj vse bralnike. Ljudmila se je odločila, da v Ljubljani oblikuje skupnost, ki bo aktivno uporabljala orodje Booktype in razvijala njegove možnosti rabe.
Povezava do spletne verzije kataloga:
Videoposnetek kratkih predstavitev v Kiberpipi (29. november 2012)


Video from Lightning talks in Kiberpipa (Nov. 29th 2012)

Guests: Ljudmila, Behemot, Library under the canopy (Knjižnica pod krošnjami), Tribuna, Post-media lab, Ignorant Schoolmaster and His Committees (Učitelj neznalica i njegovi komiteti), Centre for Labour Studies (Centar za radničke studije), Worker Punkers University (Delavsko punkerska univerza). Moderated by Marcell Mars.

At first and in a few words, all involved represented their working background. Guests came from different countries and professional fields, more precisely from Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod Krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica, DPU and Centar za Radničke Studije. The goal of lightning talk was to present to the public all sorts of initiatives involving books, internet and publishing from technical, political and social aspect. All presented realize the new role of book in a digital age which has shifted from a traditional, printed media into its digital form. Books and libraries as we once knew are changing. With it we have to find answers to the questions about book's (digital) formation, distribution, writing, publishing etc., not to mention the role of internet.

Lightning talk took place during Festival HAIP 2012: Digital Library
(cc) 2012 Multimedijski center Kiberpipa, Zavod K6/4, Ljubljana
http://2012.haip.cc

21. nov. 2012

Interviews from the Sarajevo edition of Living Archive


In September, the curatorial collective Living Archive invited me to Sarajevo to record some interviews with the guests of the third edition of Bring In Take Out - Living Archive, an initiative that provides space for discussion and exchange to feminist artists, theoreticians and activists.

At the first edition in Zagreb (in October 2011), I was jumping between two events, and unable to really focus on either one of them: the REDacting Transyugoslav Feminisms: Women's Heritage Revisited conference and Living Archive, dedicated to relational politics between feminism and contemporary art in the (post)Yugoslav space. At the second edition, I had even less time and the only reason I could experience, for example, Margareta Kern's excellent exhibition GUESTures in Kapelica gallery, dedicated to women migrant workers (from Yugoslavia) who worked in Germany, was because I was looking after it a day after the 13th Red Dawns festival was finished.

Finally, at the third edition in Sarajevo, I had the opportunity to attend several highly articulate lectures and artist talks, and participate in most passionate discussions, most of which have been recorded and published on Living Archives website (videos). The third edition was dedicated to feminist articulation of public space within the common field of art, theory and practice. It took place in the Sarajevo University Campus, next to the recycled kiosk and new playground for kids, both arranged by volunteers who responded to Armina Pilav's and Danijela Duganćić Živanović's call for collaboration. 

I recorded audio interviews with the poet and musician Andreja Dugandžić, theoretician and writer Belma Bećirbašić (recorded together with journalist Elvira Jahić), architect and activist Armina Pilav, illustrator and graphic designer Ana Baraga and two members of Mostar's Abart collective (Anja Bogojević and Amila Puzić). The interviews can be heard below (or here). The one with Ana Baraga is in English, the rest are in Bosnian.

Andreja Dugandžić


Belma Bećirbašić




Armina Pilav


Sound editing by Jure Gruden.

Ana Baraga


Abart (Anja Bogojević, Amila Puzić)


17. nov. 2012

Oddaja Sektor Ž: Združene sestre za socialno državo!


V tokratni oddaji Sektor Ž bomo vse, ki sedijo za domačimi sprejemniki, in tiste, ki radio poslušajo v avtu poslale na Kongresni trg na demonstracije za socialno državo in jih povabile k posluhu podcasta, ki bo dostopen na spletni strani RŠ.

V oddaji se bo Teja Oblak najprej vključila v živo iz demonstracij s predstavnicami Lezbično-feministične univerze in predstavnicami festivala Rdeče zore. V nadaljevanju se bo ob ljubljanskem filmskem festivalu Ida Hiršenfelder pogovarjala z domačimi režiserkami. Nazadnje pa bomo prisluhnile okrogli mizi Sisters, Unite! s festivala rampenfieber na Dunaju, kjer je bila septembra letos Tea Hvala.

Sobota, 17. november 2012 ob 12.00 na Radio Študent

Izjava Rdečih zor ob protestih 17. novembra 2012

Feministični in queerovski festival RDEČE ZORE
se skupaj z Lezbično-feministično univerzo (LFU)
pridružuje avtonomemu antikapitalističnemu bloku
ob delavskih demonstracijah 17. novembra 2012 v Ljubljani.

ZA reinvencijo družbenega sistema!
ZA enakost in redistribucijo bogastva!
ZA žensko kulturo in umetnost!
PROTI kriminalizaciji samohranilk in starejših.
PROTI neplačanemu reproduktivnem delu žensk.
PROTI redomestifikaciji in reseksualizaciji žensk.

PROTI neoliberalističnemu zatiranju.
V horizontalo!


Izjava Rdečih zor je v obliki intervjuja. Spraševala je Teja Oblak, članica LFU in novinarka feministične oddaje Sektor Ž. Javljanje z demonstracij in izjavo lahko slišite na posnetku oddaje na spletni strani Radia Študent (89.3).
 
Kakšne posledice ima zategovanje pasov na ženske, med njimi na lezbijke in queer osebe?
Kot vedno v časih kriz najbolj nastradajo ženske in marginalizirane seksualne in ostale manjšine. Ženske so vedno bolj potisnjene v zasebno sfero, že tako dobijo manj denarja za isto delo kot moški, vedno bolj se poudarja pomen reproduktivne vloge in neplačanega gospodinjskega dela, manjšinam pa je dodeljena vloga grešnih kozlov in dežurnih krivcev za nastalo situacijo. Kaj je že izjavil neki poslanec: da so kvote nepotrebne, ker če ženska ne uspe priti na vodilno mesto ali v parlament, je »pač« nesposobna, »pač« sama sebi kriva. In lepo izbrisal dejstvo, da na žalost kvalifikacije nikoli niso dovolj same po sebi. Zakaj morajo pri nas ženske, ki želijo uspeti, praviloma imeti boljšo izobrazbo in pokazati boljše rezultate kakor moški? Zakaj morajo lezbijke na delovnem mestu prikrivati, da so lezbijke?

Da bi služabniki kapitala v parlamentu uveljavili svoje – to pa je dokončno razrušenje socialne države in izguba načel, na katerih stoji: enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti – morajo spreti ljudi med sabo, kar je najlažje doseči tako, da za krizo okrivijo ekonomsko najšibkejše ljudi, najrevnejše celo kriminalizirajo in jih postavijo v vlogo goljufov. Tu se znajdemo migrantski delavci in delavke, skrbniške delavke, samohranilke in hranilci, starejše delavke, ženske, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo delati, in med vsemi njimi še posebej lezbijke in geji in vsi drugi poleg / med in pod diktatom heteronormativnosti, tujci vseh polti, študentje in gotovo še kdo, ki ne more preživljati sebe, kaj šele drugih. Država bi morala biti servis za ljudi in ne obratno! Država je od ljudi, ne od trenutne koalicije, in v njej živi veliko ljudi, ki nimajo niti državljanskih pravic ali pa so jim bile odvzete tako kot Izbrisanim.

Kakšna je tvoja zgodba? Kako kriza in zategovanje pasov vplivata nate osebno?
Prihajam iz kulturne "scene", zaposlena sem v galeriji. To je nevladna organizacija, ki podporo od države in mesta dobiva prek razpisov. Že tako z svojo univerzitetno izobrazbo dobivam minimalno polovično plačo, vsako leto znova pa vlada panika, saj ni jasno ali bomo zmogli ohraniti delovna mesta (na katerih tako že gremo preko svojih mej, da sploh kaj funkcionira) glede na to, da je denarja namenjenega kulturi vedno manj. Kulturi v zvezi z ženskami pa še manj. Najhujše pa je, da jaz nikakor nisem na najslabšem, obstaja malo morje še bolj izobraženega in izkušenega kadra, ki mora delati prek pogodbe ali na študentske napotnice in za mizerno plačilo.

Kako se ti zdi, da bi lahko stavkala kot prekerka ali kot nevidna delavka?
'Prekerka' je negativen koncept, nanaša se na to, da smo ženske žrtve sistema. Nočemo biti žrtve, a za te demonstracije smo bolj vidne, če stavkamo kot prekerke in jasno povemo, da to nočemo biti.

Stavkam tako, da počivam. V horizontalo! (Kakorkoli stavkam in se upiram, se upiram kot prekerka: sem pogodbena delavka, ki ji pogodbe podaljšujejo iz meseca v mesec, od marca 2012 naprej, po omejitvi avtorskega dela v javnih inštitucijah, pa zopet delam na študentske napotnice – ena od tistih fantomskih študentk, ki »študira« filozofijo zato, da bi lahko jedla. Ker sem utrujena od dela, pravim: v horizontalo ... In ko se naspim, se ne počutim kot žrtev sistema:)

Kakšno je danes vaše sporočilo javnosti in vladajočim strukturam?
Država bi morala biti servis za svoje državljane in tiste v stiski, ki potrebujejo podporo, in ne obratno! Saj državljani in državljanke tvorimo državo in ne trenutna vladna koalicija. Ženske in vse queerovke in queerovci sigurno predstavljamo vsaj 50 % prebivalstva sveta in imamo pravico sodelovati pri izgradnji te naše polovice sveta. T. i. neoliberarni kapitalizem, v katerem živimo, je v bistvu patriarharhalni sistem, temelječ na hegemonični moškosti in negativnem izražanju spolnosti, ki ne zatira le ženskosti in druge oblike moškosti, ampak je tudi odgovoren za revščino, družbeno alienacijo (odtujevanje) in razne drogam podobne odvisnosti (konzumacija). Poleg tega ženske ta sistem poblagovlja in objektivira.

Zakaj ste se Rdeče zore in LFU pridružile avtonomnemu antikapitalističnemu bloku in ne sindikatom?
Ker se znamo samoorganizirati. In ker ne zastopamo samo lastnih partikularnih interesov, temveč gledamo širše od spola, ker zahtevamo pravičnost in redistribucijo bogastva, a ker so prav tu ženske na udaru, najbolj izpostavljene revščini, moramo gledati skozi spol, telo, seksualnost – in od tukaj razmišljamo, kako zmanjšati svojo odvisnost od trga. Ena od taktik preverjeno deluje: povežeš se z ljudmi, ki se borijo za iste sanje, tudi za sanje o boljšem življenju za vse, ne zgolj za peščico bogatih, ne samo za moške, ne samo za mlade in lepe ljudi z državljanstvom. Ali pa zgolj zato, da v Ljubljani skupaj narediš feministični festival!

In ker sindikati pri nas ne zastopajo skoraj nikogar od zgoraj naštetih ljudi – nočejo se pečati s pogodbenim delom, kaj šele s tujci, razen če nanje ne pritisne – in z njimi seveda sodeluje – aktivistična skupina kot so to storili migrantski delavci iz BiH v navezi z Nevidnimi delavci sveta iz Socialnega centra Rog. Do vprašanja, kako se lahko (samo)organizirajo migrantske delavke, ki so drugače kot gradbeni delavci ločene ena od druge, ker delajo v zasebnih gospodinjstvih plačnikov ali v nočnih klubih kot spremljevalke in plesalke, pri nas sploh še nismo prišli. Pravim samoorganizirajo, ker bodo samo s pritiski na sindikate in pogajanji lahko dobile njihovo podporo. Tako govorijo tudi primeri iz tujine - a samo iz tistih držav, kjer pravna država deluje. Pri nas ji ne gre najbolje.

In ker skupaj z anarhisti pravimo: Če ne moremo živeti, ne bomo delali! Iz njihove izjave: "Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela. (...) Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.(...)Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu."

Ali si članica sindikata in kakšna je tvoja izkušnja članstva/delovanja v njem?
Nisem - nikogar ni, ki bi me lahko zastopal, ne na sindikalni ravni.

Ali in zakaj se vam zdi pomembno, da se feministično, lezbično in queer gibanje poveže z delavskim gibanjem? Na kakšen način?
Seveda, vladajoči razred pozablja, da se nas veliko hitro približuje robu revščine ali pa smo že tam. Skupaj smo lahko močnejši, a samo, če je med nami mogoče sodelovanje, ki ni na račun šibkejšega, sicer ne. Glede na življenjske pogoje med nami res ni veliko razlik: vsi smo prekerci, živimo in delamo v negotovih razmerah glede zaposlitve, rednih prihodkov, ob tem pa kar naprej poslušamo puhlice o pozitivnosti fleksibilnega dela in delovnih razmerij. Vprašanje je le, za koga je to pozitivno - za zaposlene in njihove družine že ne.

Poleg tega mladim jemljejo pravico do izobrazbe, saj imajo neizobraženi manj možnosti in priložnosti za upor, sploh pa če delajo non-stop za majhne denarje in vmes lahko samo še počivajo ali pa zbirajo denar za samoplačniški obisk pri specialistu, ki ga nujno potrebujejo, javno zdravstvo pa zaradi podpore lakomnim zavarovalnicam za njih ne funkcionira pravočasno. Vsem nam vedno bolj primanjkuje pravica do dostojnega življenja s socialnimi pravicami – tudi do zdravstvene oskrbe.

Kar se dogaja danes, je feminizacija dela, katere del smo ženske od nekdaj bile. Revščina se je od nekdaj povezovala z ženskostjo. Za konec pa še to: Trdimo, da je osebno in seksualno enako politično in ekonomsko.

27. okt. 2012

Publishing Class III: How to Live Together

Stills from Fassbinder's film The Bitter Tears of Petra von Kant (1972) 


Publishing Class III: How to Live Together
November 1st-2nd with guests Christian Nyampeta and Tea Hvala

Publishing Class is an experimental curriculum with public events organized as commissioned by the Dutch Art Institute/ArtEZ Master of Fine Arts in Arnhem. Now in its third phase, Publishing Class III takes inspiration from Roland Barthes' How to Live Together and focuses on writing as a tool for critical publishing and as a conduit of community. Traversing the realms of art and life, the class will locate speculative thinking and artistic writing at the heart of art publishing. The core task of the Class is to:

"Imagine a room (drawing from your concerns and vision) in the scope of your practice. Use this room to discern a speculative method and a mode for producing a theory around the question of living together."

Through monthly DAI week seminars with guest artists as well as occasional "practical" workshops for publishing, Publishing Class III will develop and publish one book. The book will share the "theoretical" - or counter - the theoretical outcomes of the participating students and invited guests. The book will also be developed in collaboration with Werkplaats Typografie as in the previous year of Publishing Class.

For its first gathering, Publishing Class III will be joined by artist Christian Nyampeta, whose long-term research trajectory on the same question inspired the third phase of Publishing Class very much. Writer Tea Hvala will workshop the question "How to conduct collective writing scenarios?"

More at the Dutch Art Institute webpage.

24. okt. 2012

Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship

 


















Elke Zobl, Ricarda Drüeke (eds.)
Feminist Media: Participatory Spaces, Networks and Cultural Citizenship

[transcript], 2012
ISBN 978-3-8376-2157-0

While feminists have long recognised the importance of self-managed, alternative media to transport their messages, to challenge the status quo, and to spin novel social processes, this topic has been an under-researched area. Hence, this book explores the processes of women's and feminist media production in the context of participatory spaces, technology, and cultural citizenship. The collection is composed of theoretical analyses and critical case studies. It highlights contemporary alternative feminist media in general as well as blogs, zines, culture jamming, and street art.

It features my essay Streetwise Politics: Feminist and Lesbian Grassroots Activism in Ljubljana as well as works by Rosa Reitsamer, Jenny Gunnarsson Payne, Brigitte Geiger, Margit Hauser, Red Chidgey, Verena Kuni, Stefanie Grünangerl and many others.

For details, check the Table of Contents and Foreword (PDF).

16. okt. 2012

Oddaja Sektor Ž: Feminizmi za vsakdanjo rabo

Ekipi Sektorja Ž se pridružuje kulturologinja Mirna Berberović s prispevkom o okrogli mizi Feminizem, izobraževanje in umetnost, ki je potekala na letošnjem Mestu žensk, in komentarjem pogovorne oddaje Panoptikum na temo Feminizmi današnjega časa (TV SLO, 11.10.2012).  Tea Hvala bo predvajala intervju z Belmo Bećirbašić, pisateljico, novinarko in teoretičarko, ki je v študiji Tijelo, ženskost i moć (2011) analizirala najpogostejše vpise patriarhalnega diskurza v žensko telo v povojni Bosni in Hercegovini.

Vabljene, vabljeni k poslušanju v soboto, 20. oktobra 2012, ob 12.00 na Radiu Študent. Na povezavi je dostopen tudi arhivski posnetek celotne oddaje.