25. avg. 2010

Svetovi drugih v Kulturnem centru Q - zgodbe

Kaj imajo skupnega kaktus s 14-imi bodicami, antropomorfna mačka Mima, Dekorativka in Dekorativ'c, ultra hitro dirkalno kolo in Hilda Tovšak? V petih ZF zgodbah, ki so nastale na delavnici Svetovi drugih v petek, 20. avgusta 2010, se je izkazalo, da marsikaj! Recimo, vsi so hiteli na urbani vrt Kulturnega centra Q, kjer smo jih pričakovale in zapisale udeleženke in udeleženec tokratne delavnice: Špela Bibič, Vesna Lemaić, Maruša Meglič, Tea Hvala in Dare Pejić.


Kakšen ponedeljek!
»Kakšen ponedeljek!« si je rekla Hilda, ko je zapirala garažna vrata za svojim hummerjem. Hildi vikendi nikoli niso bili povšeči. Oboževala je začetke delovnega tedna in ta dan ji je bil še posebej pri srcu, saj je Jankovič po dokaj sprejemljivi odkupnini spremenil obdelovalno zemljo metelkovskih vrtičkarjev v zazidljivo površino. Bela Ljubljana – zibelka evropske modernosti … kar videla se je že tam! Urbani vrt bivšega gejevskega in lezbičnega hortikulturnega društva. Res prestižna lokacija, ki ji ni para! In ona si bo lahko svoj kotiček izbrala prva. Zidar, ugrizni se v rit! Hudomušno se je nasmehnila, spominjajoč se delavske drame, ki jo je zakuhala nekaj let nazaj.

»Mojega talenta bi bilo res škoda za Peterletove Krščanske demokrate ...« Hilda Tovšak je razbila zapornico, ta je zabobnela čez vetrobran in ji napovedala usodni dan. Sparkirala se je ob Yalli. Pograbila je mešanca s sprijeto dlako, ki jo je oblajal, in ga ugriznila. Njam, pasja kri je bila skoraj tako okusna kot delavski znoj. Na levi je zagledala gručo delavcev, ki je pripadala – po kombinezonih sodeč – njeni blagovni znamki gradbincev. Želela jih je potrepljati po plečih, jim spregovoriti kako spodbudno besedo. Toda ko je pristopila, so jo zgrabili in jo potisnili v luknjo, ki je režala v zidu. Suhljat zidar je zmetal tekoč beton okoli njenih stopal. Hilda se je kar smejala, kot bi šlo za obešenjaško šalo. Šele ko ni več mogla premakniti nog, ji je prišlo na misel, da je za svoj odrešiteljski prihod naročila fotografe iz velikih medijskih hiš.

Ampak: kje so bili?? Mislim, kje so bili pravi fotografi? Zaenkrat je okrog njene vse bolj otrple postave skakljal samo panker z majhno digitalno štrkalico, ki se je nasmihal tako zlobno, tako privoščljivo, da je Hilda takoj vedela, da ni bil pravi novinar. Ni bil njen – kaj šele naš!! Z nekakšno mešanico slasti in gnusa je pomislila na stotine preznojenih pedrov in lezbač, ki bodo še isto noč ko nori plesali na neokusno tut-tuc-tuc glasbo in se naslajali ob njeni »formi vivi«. Ti ljudje so, to je bilo vsem gradbincem in menedžerkam jasno, svoje vikende potegnili do torka! Odločila se je, da bo ignorirala »fotografa« in svoje vse krajše minute raje posvetila temu, kar je znala najbolje: vlečenju svoje riti iz dreka, se pravi, betona.

»Hej, ti, delavec!« je zaklicala z močnim glasom, tako kot so jo naučili kmetje pri SLS: »Préstani!« Delavec je dvignil pogled in zidarsko žlico k njej, za trenutek res prenehal z delom, potem pa jedko, a z nasmeškom odgovoril: » Še vedno delam za vas! Zvest sem firmi – do njenega groba ji bom zvest!« Potem je zajel novo žlico malte in jo počasi, z občutkom namazal čez Hildina presenečena usta. »Pljosk«, še eno pravo zidarsko kepo ji je namazal čez usta. Solze so Hildi začele štrcati iz očesnih izboklin in pomislila je na svojo že plačano članarino pri stranki SLS. Oni ji bodo znali pomagati! Če se jo ne loti kakšna radikalna struja homolevice. Ponavadi so ob tej uri že pri Vrtu.

»Drži jo!«, je za vogalom zakričala militantna Dekorativka na svojem ultra hitrem dirkalnem kolesu. Položili so Hildino maso čez balanco in jo s pomočjo še dveh YHD-jevcev z neverjetno hitrostjo pripeljali do vrta. Preznojeni pedri so se veselili nove scenografije.

»Hildiona!«, se je spomnil bistroumni deček in že so prvo damo gradbenega lobija postavili k obzidju Vrta.

Hildiona (Narisala Maruša Meglič)

»Sveta Judith Butler, kako ji paše tale malta!« so se zedinile lezbijke in pedri ter peščica tistih nekje vmes. Že so zvlekli vodovodne cevi do otrple Hildione in začeli kopati gramozno jamo. Do jame so speljali vodovodne cevi tako spretno, kot bi že celo življenje delali na Vegradovih gradbiščih. Kognitivni delavci in delavke so vihteli lopate, njihovo garanje je tu in tam zmotil le obupan Hildin krik iz trebušne prepone: »Saj jaz imam delavce vendar rada!«

Cevi za fontano so že skoraj speljane. Hilda je postala že čisto zatrdela. Le še s težavo je dihala v svojem maltnem oklepu. V zadnjih trenutkih svojega življenja je videla le še krvoločne poglede pedrov in lezbijk ter zmagoslavne oči Dekorativke, ki je samozavestno klicala ukaze, kam naj okamenelo Hildo postavijo k fontani. To je bil torej njen konec. In še danes, če se kdaj ustavite na Vrtu in v prijetni senčki poslušate žuborenje fontane, zaslišite tihe, obupane klice iz trebušne prepone strašne Hildione.


Dekorativka v urbanem vrtu
Dekorativka z globokim dekoltejem je stala pod izsušenim urbanim drevesom. Bolele so jo noge in počepnila bi, razkoračila noge po moško, se s hrbtom naslonila na deblo, morda celo sedla, a to se ji ni zdelo primerno, tam že ne. Zato se je raje z roko naslonila na ubogo, trhlo deblo in zavzdihnila. Drevo se je pod njeno težo rahlo upognilo in zaškripalo čisto po dekorativkino: »Aaaiiih...«.

S kratkovidnim pogledom je od daleč spremljala Hildo, ki je po živahnih gibih sodeč še vedno objemala vsako novo obiskovalko, ki se je prikazala pred klubom. Včasih, ko se je Hilda s telesom obrnila v njeno smer, se ji je zazdelo, da se ji je nasmehnila in hitro ji je vrnila nervozen nasmeh, ki ji je ves otrpel obtičal na obrazu. Dovolj, je pomislila, sprostila roko, si poravnala oprijeto majico in izpod drevesa stopila v soj uličnih svetilk. Šla je naravnost k Hildi ...

Hilda je pljunila pred njo nenavadno zeleno mast in ji s tem pokazala naklonjenost. Iz masti je zabrbotalo nekaj po makedonsko, a to Hilde ni vznemirilo. S tolsto nogo je stopila na mast in zadušila krike. Na masti je ostal odtis stopala s platfusom. Dekorativka je Hildo pobožala po njenem trebušnem izrastku. Prav toplina Hildinega štrclja je Dekorativki dala vedeti, da je vesela ponovnega srečanja. Poznali sta se še iz časov, ko je Hilda Dekorativko zaposlila v svojem podjetju in ji zaupala napeljavo cevi po podzemnih rovih, ki vodijo vse do Vrta. Dekorativka se je tega zavedla šele sedaj, potem ko ji je bilo Drevo na Vrtu obnovilo vse umazane štorije o njej. Hilda je namreč posedovala krvavi izplen, govorilo se je, da je svoje zaposlene vsakega kritičnega 15. v mesecu pospravila za kosilo. Dekorativka je preživela spričo nenavadnega naključja – postala je žena največje živine. Podnevi mu je bilo ime Septor, ponoči pa so to živino z Vrta klicali Serpentina.

Napočil je čas za maščevanje. Hilda si je to zaslužila. Maščevanje se mora odviti na kraju zločina – to se edino spodobi. Zapeljivo ji je pomežiknila in čakala na njen hropeči odziv. Ni ji bilo treba dolgo čakati, Hilda ji je sledila kot cucek; zavoljo starih, strastnih, potnih, vročih časov jo je povabila na snidenje prav sem – na ta čudoviti urbani vrt. Ponudba je obljubljala preveč, da bi jo njena gradbeniška gnada zavrnili. Dekorativka je zarotniško počenila za drevo in čakala.

Dekorativka je bila zadnja med povabljenci. Zato si je lahko Hilda oziroma, bolje rečeno, njen nabrekli štrcelj, vzel nekaj časa ter Dekoretivki namenil par besed zavoljo dobrih starih časov. Dekorativka se je še naprej prisiljeno smehljala, jezik ji je bil omrtvičen od sovraštva. Nazadnje ji je morala slediti v podzemlje. Vedela je, da se spušča v strašno nevarnost ... a vendar. To noč naj bi bila Dekorativka sprejeta v Hildino skrivno sekto. Postala bo ena izmed svečenic in varuhinj skrivnosti. Kot po naključju je bil tisti dan 15. v mesecu. Dekorativka je vzdrhtela in potne kaplje so zdrknile med njeno mogočno oprsje. Svečenic, ki so stale v krogu, je bilo veliko. Dekorativka je oprezno pogledala ženske okoli sebe in začudena prepoznala med njimi prodajalko iz Merkatorja in knjižničarko iz mestne knjižnice. Ne glede na številčno premoč je Dekorativka čutila, da je zdaj čas za obračun s Hildo.

V sobo so pripeljali žrtveno jagnje ... Dekorativki je zastala sapa ... Bil je Septor alias Serpentina – veliki 15-metrski piton, ki je sikal: »Kapital ssse mora oplajati! Kapital ssse mora oplajati!« Svečenice so se gugale na mestu in žebrale: »You can come as you are, but pay as you go!«

Hilda je razprla čeljusti in si Serpentinov rep stlačila v usta. Začela ga je goltati. Dekorativka ni hotela vstopiti in delovati v tem skritem sprevrženem lobiju. Za Serpentino je bilo že prepozno, morala je rešiti lastno dekorativno kožo. Dobro se je seznanila s cevmi podzemnih rovov v Hildinem podjetju. Pognala se je k napeljavi, si razgalila mišičasto oprsje in se s kremenitima dojkama oprijela cevi. Stisnila je tako močno, da ji je razneslo bradavici, toda razneslo je tudi cev. Sobo je zalila kanalizacija. Dekorativka je bila tudi dobra plavalka, med klici utopljenk se je prebila na površje urbanega vrta. Prelomila je kaktus napol in si s kaktusovim mlekom namazala prsi. Zrasle so ji zelene bradavice z bodicami. O tako dekoriranih dojkah je sanjala vse življenje.


Mima, antropomorfna mačka
Antropomorfna mačka z imenom Mima je splezala na streho mestne hiše. Spustila se je noč in Mimi se je spotegnil smrkelj na svetleč strešnik. Izpod te strehe je iz županovega urada prišla direktiva o izselitvi vseh antropomorfnih mačk iz mestnega centra in drugih mestnih četrti. Razlog: sobivanje domačinov je zaradi previsoke etike antropomorfnih mačk postalo nevzdržno. Ogrožale so javni red in mir.

Mima bi lahko vso noč preždela na te osovraženi strehi. Čez cesto je lahko opazovala črne silhuete desetin drugih kaznjenk, ki so se kljub negotovi usodi prišle lunačit pod mesec.

»Miiiima!« je zaslišala s svoje leve. »Mrrrnjav! Mau!« Naglo se je obrnila in zagledala Mačico, staro znanko, kako ji v pozdrav navdušeno, s tistim prebrisanim nasmehom na smrčjih ustnicah z repom maha v pozdrav.

»Tudi ti protestiraš?« je rekla. »Lepo! Zelo etično od tebe!«

»Kaj me hecaš,« se je namrdnila Mima in pomislila, spet, kot že tolikokrat, od kar je prišla nova direktiva, kako neumno se ji je zdelo, da se mora čisto preveč po človeško boriti za svojo pravico do obstoja v tem mestecu. Bala se je, da jo bo človeška nestrpnost do mesečne mačje poezije prisilila v preveč ljudem podobne taktike upora. Recimo, skvotiranje. Tako človeška spet ni hotela postati. Vseeno se je dvignila na zadnje tace, iz navade je vstala in se pognala na sosednjo streho k Mačici. V pozdrav je nepričakovano dobila čisto mačji, jezičen in hrapav poljub.

»Mljask, mljask!« se je zaslišalo nad mestno hišo in sto drugih mačk je veselo, v bojevniškem duhu vzkliknilo:
Mljask, mljask!
Ko jebe čast!
Mesec je naš!

V svojih mačjih prsih so začutile, da gre zdaj zares. Bojni klici so se razlegali iz vseh streh tega zahojenega mesta. V njih se je prebudila, kot Trnjulčica ob poljubu princa predolgo zatirana živalskost, ki je zdaj zahtevala maščevanje. Nocoj se bodo vse zbrale na Vrtu. Mesec jim je vzpodbudno mežikal z neba. Od nekod pa se je zaslišalo glasno hrumenje kvatromobila …

Ena streha je bila najbolj na gosto poseljena v skupnem vrisku – streha nad urbanim vrtom. Tam se je organiziral glavni štab tretje mačje divizije, ki ji je Mima pripadala. Dovolj individualizma! Pogumno v boj in branit svoje ozemlje. Mima je vešče zajahala svoje dirkalno kolo, ki je glasno žvižgalo mimo dimnikov v centru mesta. Ozrla se je za seboj. Nekaj ji je sledilo. Za volanom brnečega kvatromobila je le bežno razločila poteze, ki niso pripadale nikomur drugemu kot njenemu prejšnjemu domačemu ljubljenčku. Izza volana je kukal Hildin debilni nasmešek.

Hildo je zadelo od zadaj, pločevino je mečkal kvatromobile. Tako, od zadaj, je Hildin avtomobil izgledal kot njen debilni nasmešek, ki ga je še malo prej izražala na svoji debilni faci. Kvatromobile je pospešil in Hildo rinil dol s ceste. Bilo je kot v filmu. Tistem brez podnapisov. Hilda je zgrmela v obcestni jarek in obtičala v njem. Ni se mogla premakniti nikamor. Kvatromobile je pospešil do mesta, kjer sta ga čakali Mima in Mačica, sedaj že odločeni, da se borita skupaj. Kvatromobile je zvozil ovinek kar po dveh kolesih – že bi se lahko imenoval Dvomobile, tako ga je neslo!

Mima in Mačica sta skočili v trebuh Kvatromobila. Destinacija je znana; smerokaz je usmeril naravnost na Vrt. Tam so že stekle priprave za karibski večer, najbolj priljubljen tematski večer prebivalcev Vrta. Sredi odra je v havajski opravi poplesaval (kako zgrešeno!) sam – župan! Obraz z dvema modrima frnikulama se mu je zresni in vedel je, da je direktiva o izselitvi že cel teden v polnem teku.

»A-loha«, se je drl s karibskega podiuma župan, ves uraden in pripravljen, da izpelje direktivo do konca. Mima in Mačkica sta karibske ritme že začutili v svojih kolenih. Ples ju je osvobodil skrbi in v ritmu zvokov s Karibov sta poplesavali okoli župana. Tovrsten aktivizem občanov in občank ga je rahlo zmedel. V tem troboju se je zmogel boriti le s tem, da je še sam začel migati z boki. Navidezna napetost je popuščala, stopnjevali so se le ritmični udarci z boki. Baje še danes plešejo tam na vrtu.


Kvatromobile
Še zadnjič je Kvatromobile preveril tank za bencin. Obsesivno-kompulzivna motnja mu ni dala miru, moral je vse preveriti najmanj 14-krat. Število 14 je bilo zanj simbolno število, tudi njegov kaktus v lončku je imel 14 bodic. Ostale bodice mu je Kvatromobile, za prijatelje tudi enobrvi Jan Plestnjak, seveda že zdavnaj populil.

Pograbil je še kaktus in pognal svoja štiri kolesa, ki so mu nadomeščala ude in s katerimi je privekal na svet. Mudilo se jima je na Vrt, še pred tem pa sta morala spotoma nekaj prigrizniti. Kvatromobile je že 14-krat preveril ali ima s sabo tudi veljavno valuto – oslovska očesna zrkla, ki jih uporabljajo na Vrtu. Še zadnji špric fiziološke raztopine v nosnice in že sta se skupaj pognala po skoraj prazni avtocesti. Očiščene nosnice so z lahkoto vase vlekle opojni poletni zrak in vonj po kanalizaciji je naznanjal, da Vrt ni več daleč. Skoraj sta že prispela na cilj, pred vhodom sta že opazila Hildino dirkalno kolo, ko sta na veliko nesrečo padla v roke skupini zlobnih dekorativcev.

Glavni med njimi ali Dekorativ'c, kot so ga klicali, nikoli ni dobro prenašal štirikolesnikov, še manj pa kaktusov. Zanj so bili oboji blazno neestetski. Fortuna jima ta dan ni bila naklonjena. Dekorativci so si 14-krat zavihali rokave – v to je bil prepričan. Vodja je namrgodil nos in vzkliknil: »Fuj, kako je tale Kvatromobile umazan. In tale plešasti kaktus je prava spaka. Oba sta potrebna temeljite stilske preobrazbe! Dajmo, fantje. Čaka nas težko delo!«.

Obkolili so ju. Kvatromobile je z grozo v žarometih opazoval njihove roke, v katerih so držali vedra z vodo, deterđente, polirne spreje in baterijske krtače. Iz nosnic se mu je vlila fiziološka raztopina, pomešana s solznim sluzom. Dekorativci so se spravili na njegovo havbo, zadek in streho. Pena je špricala v vseh smereh. Njegova zrkla so občasno ujela kako zabildano zadnjico, potem pa so mu pogled zameglile ščetine ščetk. Drgnili so ga kot novorojenčkovo ritko. Ko je že misli, da je konec z njim, je zaslišal kričanje svojega 14-bodičnega kaktusa: »Hej! Heeej! Dekorativci! Imava denar. Dovolj denarja, da si z njim kupite nove čevlje!«.

Pena se mu je scedila iz žarometa in pred njim se je odprl prizor: njegov kaktus je imel na vseh 14-ih bodicah nabodena oslovska očesna zrkla – valuto, na katero so bili dekorativci čisto nori. Ni jih zmotilo, da je valuta precej neobstojna – ob bodicah je iz oči polzela sluz – vsak je zaplesal svoj mini rokokojski ples, zarukal kot jelen, ki se spušča v boj, in se pognal h kaktusu.

»Ljubček! Kepica moja! Modni dodatek! Sluzko prijazni!« so vzklikali, ko so stegovali svoje manikirane prste k oslovskim zrklom. Kaktus se ni dal kar tako. Začel se je vrteti okrog svoje osi in zraven prepeval navodila za prevzem valute. Dekorativci niso imeli izbire: če se niso hoteli raniti, so morali počakati, da odpoje do konca. Takole je rekel: »Za vsako oko – Plestenjakova pesem! Za vsako pesem – karaoke! Za vsake karaoke – žurka!! To je vrednost moje valute. Zrihtajte žur, naredite prostor Kvatromobilu in meni – in oči so vaše!!!«.

Kvatromobile ni bil prepričan, da bodo dekorativci sprejeli izziv. Kar se da tiho je prestavil v rikverc in se odmaknil za 1,4 metra – in čakal na najslabše. Njegov plešasti kaktus se je še vedno vrtel okrog svoje osi, oslovska očesa pa so pršila sluz po dekorativcih, ki so svoje prefinjene H&M obleke hiteli skrivati za svoje pohlepne dlani. Eden od njih je medtem izginil na Vrt, ki se je skrival na notranjem dvorišču, in se kmalu vrnil z mikrofonom.

To ni bila zabava po volji obsesivno-kompulzivnega štirikolesnika. Posluha ni imel, ritem mu nikakor ni šel od gum, povrh vsega pa imajo Plestenjakove pesmi povečini liho število ponovitev refrenov. Obšla ga je groza. Kako se je le znašel v takšni situaciji? Nasadil pa ga je njegov lastni kaktus. Ravno, ko se je nameraval po zadnjih gumah neopazno oddrsati proč od urbanega Vrta, mu je za prtljažnik stopila Hilda. Ni dolgo trajalo, preden je enemu izmed mimohodečih dekorativcev iz roke iztrgala mikrofon. Urbanemu Vrtu in njegovim obiskovalcem se je obetala katastrofalna poguba. Gnili nasmešek Hilde Tovšak je zamenjalo neznosno rjovenje: »Iz pekla do raja!!!!!« Antropomorfna druščina mačk na strehi je potihnila.


Hilde Tovšakove kaktus
Kaktus, ki je čakal na okenski polici, je bil darilo. Hilda nikoli ni marala rastlin, s tem kaktusom pa se je začuda z lahkoto poistovetila. Celotna blamaža, vlačenja po časopisih so jo dodobra izžela. Zapra se je pred svetom in njena edina družba je bil molčeči kaktus.

Odprla je okno in val svežega zraka je napolnil sobo. Kaktus je blaženo razširil nosnice in zavzdihnil. Ves prizor je potuhnjeno opazovala antropomorfna mačka in se po vsej sili hotela polastiti kaktusa. Kaktus je malo zaskrbelo. Ta dan naj bi ga lastnica peljala na izlet. Vsaj tako je rekla. Ne zaupa ji najbolj. Tudi zadnjič naj bi se odpravila na lepše, na koncu pa je pristal pri nekem vrtnarju, ki se je specializiral za cepljenje rastlinskih uši.

»Boljš zanjo, da me spet ne nategne«, si je mislil sam pri sebi, rekel pa ni nič. Svoji gradbeniški baronici ni smel pokazati niti trohice dvoma. Posledice bi bile nezamisljive. »Mater, če me misli otpelat v tist urbani vrt, ki si ga je Janković umislu, jo bom prefuku! Poln kaktus je že mam!« Mima je tiho predla in kovala maščevanje za to rastlinsko kroto.

»Mrnjau«, je zapredla Mima, opasna antropomorfna mačka s planeta Zorg. Vsaj tako je govoril Hilda, čeprav so vsi vedeli, da jo je našla na ulicah Zagreba. Mima je zasadila kremplje v Hildino plehnato stegno. »Švist«, so kremplji izpadli iz Miminih tačk. O, le zakaj je morala biti podobna ljudem!? Tako hitro razpada. Poskusila je še z zobmi. »Hask«, je zasadila zobe v Hildino najobčutljivejšo točko. Hildo je zabolelo vse do rektuma, takoj je začela puščati gosto, rumenkasto snov. Vedela je, da je to napad na njeno integriteto.

»Kaktus, moj si! Z mano greš na Vrt!« Ni še dobro končala stavka, že jo je Mima spravila v ležeč položaj s svojimi štirimi hitrimi tačkami. Mima je z gobcem pograbila Kaktus s police in mislila na Vrt. Tam ju bodo razumeli. Lastnini gradbeniške baronice se nikoli ni dobro godilo. Še malo pa bosta Mima in Kaktus na Vrtu. Še dobro, da so javni prevoz speljali kar pod zemljo. Taksist Đuro Normaln ju bo zategnil do Vrta.

»Brez piksla skrbi!«, se je še skozi okno v pozdrav posmejal Đuro. Kaktus in antropomorfna Mačka Mima sta opazovala skozi zadnje steklo, kako se je Hilda z vsakim metrom manjšala in vpila: »Zazidala vaju bom v straniščno školjko!« Mima je objela Kaktus s svojim dolgim prožnim repom, gost kožuh jo je ščitil pred bodicami.

»Moraš mi pomagati, da Hilda ne pozida urbanega vrta. Tam raste veliko tebi podobnih Kaktusov in polmačke, take kot sem jaz, jim delajo družbo. To je tak edini pravi žur in sex plac za take kot sva midva.« Kaktusu so se napele vse bodice in se za nekaj centimetrov dvignile pokonci. To bi bilo življenje: veliko sonca in družba bodičastih kaktusov.

»Velja! Kaj moram narediti?« je vprašal Mimo.

»Hilda ne prenese listnih uši, ki se zadržujejo na Kaktusih. Listne uši uničijo Hildino osebno integriteto. Kaktusove listne uši se hranijo s Hildinimi kapitalskimi interesi! Ti moraš sproducirati te svoje listne uši, da rešiva urbani vrt. Ampak«, je dodala, »pri nas na Zorgu se listne uši reproducirajo kar same, najraje imajo vlažno podrast, sočne sokove, rastlinji znoj. Ti pa si ves izsušen. Ne vem, če bo šlo.« Ob tem je Kaktus pomislil, da so prav taki, na zunaj suhi tudi vsi drugi kaktusi, s katerimi se je nameraval na vrtu intimno in intenzivno zbadati. Zaskrbelo ga je, da z njunim načrtom ne bo nič. Potem se je spomnil, da to vendar ni bil Zorg, z Mimi sta bili kar lepo v gradbeniški provinci Tovšak-Janković na planetu Zemlja.

»Mimi!« je ostro zaklical, »na Zemlji sva! Zemlja je vlažna, še posebej njeni urbani vrtovi! Ni panike!« Še preden je Mimi uspela razpreti svoj gobček, se ji je kaktus zapletel med tačke in jo nežno sunil proti vhodu na vrt. Vstopila je in stopila na nekaj, ob čemer so se njene povsem mačje tačke nagonsko hotele odlepiti od tal. Skočila je na drevo tik ob kovinskih vratcih, ki so vodile na vrt. Kaktus je ostal na tleh in šele z drevesne veje je videla, v kaj sta zabredla: v rumenkasto sluzasto snov, ki se je širila proti botaničnim biserom sredi vrta. A Hildina razsrediščena integriteta se ji je zdela čudno spokojna, skoraj udomačena.

»Vse je OK!« je zaklical Kaktus. »Zmaga!« Kljub odporu se je spustila z drevesa in prednji tački pomočila v sluz. Še vedno ni razumela, o čem je blebetal Kaktus. A ko je svoj smrček bojazljivo približala sluzi, se je njeni antropomorfni betici le posvetilo: po Hildinih ostankih je plavalo na milijone listnih uši. Še sama je skočila v sluzasto zmedo, presrečna, da so kapitalski interesi tokrat le klonili pred vesoljno vlago.

Tistega večera je na urbanem vrtu sledila najbolj nora, razvratna medvrstna orgija.

16. avg. 2010

Svetovi drugih v Kulturnem centru Q

BuQve - LGBTIQ literatura in kultura v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 in Kulturni center Q (kluba Monokel in Tiffany) vas v okviru BuQev vabita na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje in risanje feministično-queerovske znanstvene fantastike


Na delavnici nas bodo zanimali svetovi drugih z veliko začetnico, recimo, svetovi cele vrste izobčencev, ki spreminjajo spol; tudi tistih, ki tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo; fantovskih punc, ki niso možače; ženstvenih dečkov, ki se ne lišpajo; aseksualnih biseksualcev; in lezbijk in gejev in queerov in strejtov, ki se na polno ali po malem zaljubljajo v vesoljce, kiborge, mehanorastline in druge čudake.

Vsakdo bo začel svojo zgodbo in jo čez čas podal drugemu udeležencu, ki bo napisano prebral in zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsak udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če nas bo (na primer) šest, bo tako nastalo šest zgodb. Risanje bo potekalo po istem principu. Delavnico bomo zaključili z zelo glasnim branjem, ogledovanjem risb in cmokanjem – smoki, sok in smeh zagotovljeni!

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

Vse zgodbe in risbe bodo objavljene na spletu, konec septembra pa – ohoho! – tudi v zborniku.

Delavnica je brezplačna. Predhodna prijava ni potrebna. Prinesi svoje pisalo in/ali risarski pribor.

Vljudno vabljena/e/i/o/u!

V petek, 20. avgusta 2010, ob 17.00 na vrtu Kulturnega centra Q,
AKC Metelkova mesto, Ljubljana
(Če bo deževalo, v Klubu Monokel)


Projekt je del programa Ljubljana - svetovna prestolnice knjige 2010.
Projekt je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

Le v enem curku





(Klikni na sliko za povečavo / Click on the image to enlarge it.)