Marca letos je v Ljubljani na festivalu Rdeče zore gostoval mednarodni ženski kolektiv Genderchangers iz Amsterdama. Skupina je ženskam na računalniških delavnicah nudila pomoč pri uporabi odprtokodne programske opreme. Vse delavnice so bile dobro obiskane, razen… dveh: na delavnico, na kateri naj bi razstavile in ponovno sestavile računalnik, in delavnico o varnem posredovanju podatkov preko interneta, ni prišel nihče. Amsterdamske gostje so bile ob tem bolj presenečene kot ljubljanska ekipa. Ko sem v zadnjih dneh maja obiskala festivalu /ETC ali Eclectic Tech Carnival, na katerem se vsako leto srečajo programerke in druge računalničarke, ki prisegajo na Linuxov operacijski sistem, sem od organizatork zagrebškega »ladyfesta« Vox Feminae slišala enako zgodbo. Mar to pomeni, da žensk na tem koncu sveta računalništvo ne zanima? Res ne? Zakaj je tako in zakaj to nikogar ne preseneča?
V Ljubljani se sicer lahko bahamo s Kiberpipo, ki je za uveljavljanje odprto in prostokodnih programov naredila veliko, ne moremo pa se ravno ponašati z vidnostjo žensk na področju odprtokodnega programiranja in vnašanja novosti v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Amsterdam pa ima vsaj desetletno zgodovino samoorganiziranega računalniškega opismenjevanja žensk.
Prvi brezplačni internetni café v Amsterdamu, v katerem je izključno rabljene računalnike poganjal operacijski sistem Linux, je konec devetdesetih v zasedenih prostorih odprla skupina ASCII (Amsterdam Subversive Center for Information Interchange). V skupini so prevladovali moški in čeprav so svoje znanje in spretnosti delili z novimi članicami skupine, se slednje v tem okolju niso počutile preveč dobro. Motil jih je vzvišen in včasih kar pokroviteljski odnos nekaterih članov ASCII-ja, zato so se začele zbirati v manjši, izključno ženski skupini. »Skupina je sprva delovala kot študijski krožek. Pred srečanjem je vsaka izmed nas preučila eno poglavje priročnika in znanje potem delila z drugimi. Delale smo v precej bolj sproščenem vzdušju.« Prav zato, nadaljuje Donna Metzlar, ena od ustanoviteljic »akademije« Genderchangers, še danes vztrajajo pri delavnicah, ki so namenjene izključno ženskam in transseksualkam: »Iz osebnih izkušenj, pa tudi na podlagi raziskav, lahko z gotovostjo trdim, da se udeleženke v izključno ženskih prostorih lažje izražajo (recimo, sprašujejo t.i. neumna vprašanja). V teh prostorih se ženske lažje privadijo na tehnično subkulturo; tako se lažje znajdejo v »resničnem« ali spolno mešanem okolju. Za okolje, ki je občutljivo na kontekst, in delo v vrstniških skupinah na splošno velja, da udeležencem omogoči lažje učenje in jim da višjo raven znanja.«
Fotografija: R. G. Gözüm
Na osmem festivalu Eclectic Tech Carnival (prvi je bil v Puli, drugi v Atenah, tretji v Beogradu, sledili so mu festivali v Gradcu, Temišvaru, Linzu in brazilskem Salvadorju) se je letos zbralo okrog petdeset računalničark iz Evrope in ZDA. Zaradi njihove zagnanosti, znanja in ustvarjalnosti se je druženje v zasedenem poslopju na ulici Plantage Dooklaan zdelo kar preveč samoumevno – vsekakor dovolj, da je predsodek o »nenadarjenosti žensk« za računalništvo hitro izzvenel v prazno… Sploh potem, ko so gostje iz Radia FRO in nemškega (Linz) demonstrirale, kako v treh urah lahko narediš svoj lasten mini radio oddajnik, ki je prek USB vhoda povezan z računalnikom, in v radiju kakšnih petnajstih metrov lahko oddajaš vse, kar ti poželi srce. Seveda, samo dokler te ne sliši kak medijski policaj, ki ve, da je, vsaj v Avstriji, USB oddajnik že prepovedan! Predsodku je zaradi iznajdljivosti udeleženk nasprotovala celo najbolj ponesrečena delavnica, na kateri naj bi iz lesa in magnetov (vzetih iz trdega diska) naredile »čarobno« desko za odlaganje kuhinjskih nožev, na katero se noži lepijo kar sami, vendar se je hitro izkazalo, da voditeljica delavnice sploh ne ve, kje točno v disku se skriva magnet! A smo ga našle, le da so medtem pod rokami manj potrpežljivih udeleženk namesto »čarobnih« desk že nastajala ogledala, uhani in roboti na, zaenkrat, človeški pogon.
Fotografija: Tea Hvala
O »nenadarjenosti« za računalništvo sva še najbolj glasno pričala jaz in moj podarjeni, muzejski primerek prenosnega računalnika iz leta 1998, saj je ubožec ob vsakem zagonu brezsramno zapel korporativno microsoftovo himno: ti-di-di-di! Punc, ki so se posvetile delavnicam, to ni motilo, le smejale so se in nadaljevale z delom. Na vrsto so prišle kode, ki sestavljajo Ubuntu, jezika Phyton in HTML ter različni programi (UpStage, Ubuntu Studio, Audacity, Pure Data,…). S tem se je udejanjil osnovni namen festivala /ETC: sodelovanje in druženje računalničark v realnem prostoru in času. Obiskovalke festivala živijo na različnih koncih sveta, in tudi same so plačale ceno za nastanek t.i. globalne informacijske vasi: nimajo lokalne odprtokodne programerske skupnosti, kaj šele, da bi imele skupnost peščice žensk znotraj omenjene skupnosti: po podatkih, objavljenih na konferenci Wizards of OS septembra 2006, delež programerk niha med 0.5 % in 1.5 %.
Programerke z aktivističnim nabojem so se na lastno robno umeščenost odzvale na različne načine. Val Henson je leta 2002 napisala priročnik HOWTO Encourage Women in Linux, Donna Metzlar pa je konec devetdesetih s prijateljicami osnovala študijsko skupino Gender Changer Academy. Imena si niso izmislile same, le že obstoječemu terminu so dale nov pomen: »recikliramo ga. Ustvarila ga je tehnološka industrija. Termin tehnično in dobesedno govori o računalniškem delu, o adapterju, ki spreminja 'spol' računalniških portov. Porte s količi običajno imenujejo 'moški', porte z luknjicami pa 'ženske'. Ko moramo spojiti dve komponenti, ki imata enak port, nam adapter olajša delo, saj omogoči spoj. Termin smo si prisvojile in v naši rabi pomeni človeka, ki je pozoren na vpetost tehnologije v spolni red. Z akademijo Gender Changer želimo doseči, da spolna razlika ne bo več vplivala na naš dostopa do znanja, računalnikov in tehnologije«. Lepo, ne?
Fotografija: Tea HvalaFestival /ETC je načela prostokodnega programiranja povezal s feminističnimi prizadevanji: neomejeno uporabo programske opreme je navezal na boje za avtonomijo in pravice žensk, splošno dostopnost opreme s pravico do javne in politične participacije, možnost kopiranja kode s solidarnostjo feministk z drugimi marginalnimi skupinami (in z ekološkimi prizadevanji za zmanjševanje potrošnje), možnost nadgrajevanja kode in njeno javno dostopnost pa je festival /ETC povezal z daljnosežnimi spremembami, ki so jih sprožila in pospešila različna feministična gibanja: z bolj dostopnim izobraževanjem, reproduktivnimi pravicami, pravicami delavk, ipd.
Ker je primerjava zelo ohlapna, jo lahko konkretiziramo z Donninim odgovorom na vprašanje, v čem je pravzaprav korist poznavanja programske opreme in poti, po katerih na spletu potujejo osebni podatki, ko pa je toliko drugih vsebin, ki so enako pomembne? Donna se strinja, da so na svetu tudi bolj zanimive stvari, vendar »potem vsaj veš, katere dele za računalnik moraš kupiti. Tudi napake lahko odpraviš sama in ni se ti treba zanašati na pomoč drugih; poleg tega se s prodajalci lahko pogovarjaš v računalniškem žargonu, kar egu nikoli ne škodi«, se je pošalila in dodala, da ji je vseeno žal, da zanimanje ni večje, saj je »informacijska in komunikacijska industrija mogočna in vse bolj vplivna, vodi pa jo vse manj ljudi. Medtem se naša odvisnost od peščice lastnikov, načrtovalcev, inženirjev, oblikovalcev in vzdrževalcev veča iz dneva v dan«.
Kje so torej ljubljanske računalničarke? Se skrivajo doma? So v Kiberpipi? V Amsterdamu? Veliko jih najbrž res ni, zato bi morale ponovno začeti na začetku: z odganjanjem strahu pred računalniki in opozorilom, ki ga je feministkam na srce položila že neustrašna Harriet Tubman, ki ni čakala na osvoboditev, temveč je iz suženjstva pobegnila sama: ko boš prestopila mejo in vstopila v svet svobodnih, tam ne bo nikogar, ki te bo čakal in vodil skozenj; tujka boš v tujem svetu. …pod pogojem, seveda, da se festival /ETC naslednje leto ne ustavi v Ljubljani.
Besedilo je v krajši obliki izšlo v 6. št. revije Narobe.
