Podobno kot Bitchy Butch, tudi legendarna Hothead Paisan: Homicidal Lesbian Terrorist (podnaslov serije je: Comics for the Fed Up - Way Cheaper than Therapy) ameriške risarke Diane DiMassa (1959), ki jo je v teh krajih prva predstavila revija Lesbo, živi z mačko in stavi na bes. Z razliko, da njena mačka Chicken ne molči, temveč brez dlake na jeziku stresa cinične opazke. Skupaj z vročekrvno in morilsko razpoloženo lezbično teroristko vse od leta 1993 namerno potrjujeta strereotipe o jeznih lezbijkah, ki sovražijo moške, še bolj pa strejt ženske in tiste babure, ki skesane pridejo k lezbijkam potem, ko so jih razočarali moški. Za obe besni stripovski anti-junakinji je značilna samoironija in smešenje vseh pravil, pa naj gre za tista, ki jih postavlja veljavna morala, ali pač tista, ki nastanejo znotraj levičarskih lezbičnih skupin in da, celo znotraj lezbičnih družin. S tem obe stripovski seriji izpolnjujeta osnovi pogoj za kvalitetno in zabavno branje, hkrati pa njun radikalizem ustreza bralkam in bralcem z zelo specifičnim okusom, recimo takšnim, ki stripa o tem, kako Hothead Paisan v pedagoške namene posili moškega, ker si je drznil brez strahu hoditi po nočnih ulicah (moški objokan zaključi, da zanj »nikoli več ne bo, kot je bilo«), ne bodo razumeli dobesedno.
Posiljeni možakar ima prav. Danes si je, posebej v Sloveniji, težko zamisliti lezbično stripovsko junakinjo s podobno ostrino. Ne gre samo za to, da je prišlo do politične diferenciacije in znatnega premika v desno, »zlato sredino«, domače avtorice in avtorje, ki rišejo stripe z lezbičnimi ali gej vsebinami, žal lahko preštemo na prste ene… poškodovane roke. Revija Lesbo je pred davnimi časi objavljala ilustracije Petre Varl in v obdobju 2000 – 2002 (št. 9 - 18) serijo (dvo)pasičnih stripov Borisa Benka Eva van Dyke. Čeprav je bil, kot kaže, Benko prvi, ki je v Sloveniji narisal strip o lezbijki, bi bilo Evo van Dyke tvegano proglasiti za prvi slovenski lezbični strip. Pa ne zato, ker ga je narisal moški, temveč zato, ker glavna junakinja ni Eva, temveč prvoosebni pripovedovalec, ljubek strejt fižolček z lulčkom, ki k Bogu in Evi toži zaradi njene spolne nedosegljivosti. Najbolj sveže ilustracije s stripovsko estetiko, lezbično vsebino in na trenutke absurdnim smislom za humor je narisala Katerina Kalc. Njene risbe popestrijo informativni knjižici Homofobija ni kul in Ljubezen je ljubezen Maje Pan, izdani lani pri Amnesty International Slovenija. V omenjenih brošurah zakon o registraciji istospolne skupnosti najbolj posrečeno komentira ilustracija dekleta, ki kleči pred nosečo žensko (v ozadju slike je parkiran registriran avtomobil) in jo za roko prosi z besedami »Draga, ali bi me ti registrirala?«. Radikalizem? Mnogo bližji bi mu bil komentar, ki bi izraz istospolna ali katerakoli druga družinska skupnost razumel v širšem, komunitarnem, pa tudi slovarskem smislu: torej kot nekaj, kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo in povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto. Torej kot priznanje večstarševske družine, ki ne zamaja samo predstave o »dvospolni« družini, ampak tudi legitimnost predstave o nuklearni družini kot najboljši možni skupnosti. Tudi strip Karoline Bång Kako je izginila nuklearna družina – utopija za hip izbriše samoumevnost takšne družine, le da jo pretresa z utopične in queer, morda najbolj radikalne perspektive.
Karolina Bång je štiriindvajsetletna »queer grrrl« iz Švedske. Študira v Malmu na eni od (tudi v svetovnem merilu) redkih umetniških šol, posvečenih stripu in ilustraciji. Zato, pa tudi zaradi številnih samoizdaj (recimo, fanzini Ghetto, Fetto in Pretto) in revijalnih objav, je Karolina na dobri poti, da postane poklicna risarka stripov, kar je tudi na Švedskem za večino stripovskih avtorjev, še bolj pa avtoric, ki vztrajajo pri lastni estetiki in nekomercialnih temah, malo verjetna kariera. Njeni stripi oblikovno niso eksperimentalne sorte in spoštujejo pravila, celo zelo dopadljivi so. Za bralko in bralca, ki hlepita po lezbičnem, queer ali feminističnem stripu, so dragoceni zaradi vsebine: Karolina riše stripe o političnih gibanjih (recimo strip Queer Nation, ki je v angleščini izšel v 46. številki revije za strip Stripburger), umetniških skupinah (npr. Guerilla Girls) in družbeni dimenziji lezbične identitete, kar je prava redkost, saj v neodvisni stripovski produkciji, tudi lezbični in gej, odločno prevladujejo avtobiografske ljubezenske zgodbe. V politične in osebne zgodbe (da ne bo nesporazuma, tudi ona kdaj nariše strip o nesrečni ljubezni) vnaša svežino in pogled, ki je dovolj oddaljen, da se lahko poigra tudi z utopično perspektivo sveta, obrnjenega na glavo.
Alison Bechdel: Fun Home: A Family Tragicomic
Da pa je tudi »povsem navadna« družina v realistični pripovedi lahko obrnjena na glavo, dokazuje Alison Bechdel (1960), ameriška avtorica stripov, ki je najbolj znana po odlični seriji Dykes To Watch Out For. Pred dvema letoma je nuklearni družini, posebej očetovstvu, posvetila 232-stranski avtobiografski album z naslovom Fun Home: A Family Tragicomic. Tragikomika izvira iz dvojnega življenja njenega očeta; hčerka ga pozna kot zglednega očeta, izobraženca, učitelja angleščine, strastnega aranžerja in restavratorja. Drugo plat, njegovo ljubezen do mladeničev, ji oče dolgo prikriva, celo potem, ko mu sama pri osemnajstih prizna, da je lezbijka. Njun zamotan odnos premleva še dolgo po njegovi prerani smrti, v stripu Fun Home pa ga vzporeja z odnosom med Dedalom in Ikarjem, ki je, ker ni upošteval očetovega sveta, zgrmel v prazno… Če si za konec še jaz sposodim njun mit, je Ikar padel v tisto praznino, ki čaka vsakega čudaškega in nepokornega otroka, ne glede na to, ali je odrasel v eno, dvo ali trispolni in starševski družini.
P.S. Vsi omenjeni stripi so dostopni v Lezbični knjižnici na Metelkovi.
Prvič objavljeno v reviji Narobe #5 (marec 2008).
