Svetovi drugih v Kulturnem centru Q - zgodbe

Kaj imajo skupnega kaktus s 14-imi bodicami, antropomorfna mačka Mima, Dekorativka in Dekorativ'c, ultra hitro dirkalno kolo in Hilda Tovšak? V petih ZF zgodbah, ki so nastale na delavnici Svetovi drugih v petek, 20. avgusta 2010, se je izkazalo, da marsikaj! Recimo, vsi so hiteli na urbani vrt Kulturnega centra Q, kjer smo jih pričakovale in zapisale udeleženke in udeleženec tokratne delavnice: Špela Bibič, Vesna Lemaić, Maruša Meglič, Tea Hvala in Dare Pejić.


Kakšen ponedeljek!
»Kakšen ponedeljek!« si je rekla Hilda, ko je zapirala garažna vrata za svojim hummerjem. Hildi vikendi nikoli niso bili povšeči. Oboževala je začetke delovnega tedna in ta dan ji je bil še posebej pri srcu, saj je Jankovič po dokaj sprejemljivi odkupnini spremenil obdelovalno zemljo metelkovskih vrtičkarjev v zazidljivo površino. Bela Ljubljana – zibelka evropske modernosti … kar videla se je že tam! Urbani vrt bivšega gejevskega in lezbičnega hortikulturnega društva. Res prestižna lokacija, ki ji ni para! In ona si bo lahko svoj kotiček izbrala prva. Zidar, ugrizni se v rit! Hudomušno se je nasmehnila, spominjajoč se delavske drame, ki jo je zakuhala nekaj let nazaj.

»Mojega talenta bi bilo res škoda za Peterletove Krščanske demokrate ...« Hilda Tovšak je razbila zapornico, ta je zabobnela čez vetrobran in ji napovedala usodni dan. Sparkirala se je ob Yalli. Pograbila je mešanca s sprijeto dlako, ki jo je oblajal, in ga ugriznila. Njam, pasja kri je bila skoraj tako okusna kot delavski znoj. Na levi je zagledala gručo delavcev, ki je pripadala – po kombinezonih sodeč – njeni blagovni znamki gradbincev. Želela jih je potrepljati po plečih, jim spregovoriti kako spodbudno besedo. Toda ko je pristopila, so jo zgrabili in jo potisnili v luknjo, ki je režala v zidu. Suhljat zidar je zmetal tekoč beton okoli njenih stopal. Hilda se je kar smejala, kot bi šlo za obešenjaško šalo. Šele ko ni več mogla premakniti nog, ji je prišlo na misel, da je za svoj odrešiteljski prihod naročila fotografe iz velikih medijskih hiš.

Ampak: kje so bili?? Mislim, kje so bili pravi fotografi? Zaenkrat je okrog njene vse bolj otrple postave skakljal samo panker z majhno digitalno štrkalico, ki se je nasmihal tako zlobno, tako privoščljivo, da je Hilda takoj vedela, da ni bil pravi novinar. Ni bil njen – kaj šele naš!! Z nekakšno mešanico slasti in gnusa je pomislila na stotine preznojenih pedrov in lezbač, ki bodo še isto noč ko nori plesali na neokusno tut-tuc-tuc glasbo in se naslajali ob njeni »formi vivi«. Ti ljudje so, to je bilo vsem gradbincem in menedžerkam jasno, svoje vikende potegnili do torka! Odločila se je, da bo ignorirala »fotografa« in svoje vse krajše minute raje posvetila temu, kar je znala najbolje: vlečenju svoje riti iz dreka, se pravi, betona.

»Hej, ti, delavec!« je zaklicala z močnim glasom, tako kot so jo naučili kmetje pri SLS: »Préstani!« Delavec je dvignil pogled in zidarsko žlico k njej, za trenutek res prenehal z delom, potem pa jedko, a z nasmeškom odgovoril: » Še vedno delam za vas! Zvest sem firmi – do njenega groba ji bom zvest!« Potem je zajel novo žlico malte in jo počasi, z občutkom namazal čez Hildina presenečena usta. »Pljosk«, še eno pravo zidarsko kepo ji je namazal čez usta. Solze so Hildi začele štrcati iz očesnih izboklin in pomislila je na svojo že plačano članarino pri stranki SLS. Oni ji bodo znali pomagati! Če se jo ne loti kakšna radikalna struja homolevice. Ponavadi so ob tej uri že pri Vrtu.

»Drži jo!«, je za vogalom zakričala militantna Dekorativka na svojem ultra hitrem dirkalnem kolesu. Položili so Hildino maso čez balanco in jo s pomočjo še dveh YHD-jevcev z neverjetno hitrostjo pripeljali do vrta. Preznojeni pedri so se veselili nove scenografije.

»Hildiona!«, se je spomnil bistroumni deček in že so prvo damo gradbenega lobija postavili k obzidju Vrta.

Hildiona (Narisala Maruša Meglič)

»Sveta Judith Butler, kako ji paše tale malta!« so se zedinile lezbijke in pedri ter peščica tistih nekje vmes. Že so zvlekli vodovodne cevi do otrple Hildione in začeli kopati gramozno jamo. Do jame so speljali vodovodne cevi tako spretno, kot bi že celo življenje delali na Vegradovih gradbiščih. Kognitivni delavci in delavke so vihteli lopate, njihovo garanje je tu in tam zmotil le obupan Hildin krik iz trebušne prepone: »Saj jaz imam delavce vendar rada!«

Cevi za fontano so že skoraj speljane. Hilda je postala že čisto zatrdela. Le še s težavo je dihala v svojem maltnem oklepu. V zadnjih trenutkih svojega življenja je videla le še krvoločne poglede pedrov in lezbijk ter zmagoslavne oči Dekorativke, ki je samozavestno klicala ukaze, kam naj okamenelo Hildo postavijo k fontani. To je bil torej njen konec. In še danes, če se kdaj ustavite na Vrtu in v prijetni senčki poslušate žuborenje fontane, zaslišite tihe, obupane klice iz trebušne prepone strašne Hildione.


Dekorativka v urbanem vrtu
Dekorativka z globokim dekoltejem je stala pod izsušenim urbanim drevesom. Bolele so jo noge in počepnila bi, razkoračila noge po moško, se s hrbtom naslonila na deblo, morda celo sedla, a to se ji ni zdelo primerno, tam že ne. Zato se je raje z roko naslonila na ubogo, trhlo deblo in zavzdihnila. Drevo se je pod njeno težo rahlo upognilo in zaškripalo čisto po dekorativkino: »Aaaiiih...«.

S kratkovidnim pogledom je od daleč spremljala Hildo, ki je po živahnih gibih sodeč še vedno objemala vsako novo obiskovalko, ki se je prikazala pred klubom. Včasih, ko se je Hilda s telesom obrnila v njeno smer, se ji je zazdelo, da se ji je nasmehnila in hitro ji je vrnila nervozen nasmeh, ki ji je ves otrpel obtičal na obrazu. Dovolj, je pomislila, sprostila roko, si poravnala oprijeto majico in izpod drevesa stopila v soj uličnih svetilk. Šla je naravnost k Hildi ...

Hilda je pljunila pred njo nenavadno zeleno mast in ji s tem pokazala naklonjenost. Iz masti je zabrbotalo nekaj po makedonsko, a to Hilde ni vznemirilo. S tolsto nogo je stopila na mast in zadušila krike. Na masti je ostal odtis stopala s platfusom. Dekorativka je Hildo pobožala po njenem trebušnem izrastku. Prav toplina Hildinega štrclja je Dekorativki dala vedeti, da je vesela ponovnega srečanja. Poznali sta se še iz časov, ko je Hilda Dekorativko zaposlila v svojem podjetju in ji zaupala napeljavo cevi po podzemnih rovih, ki vodijo vse do Vrta. Dekorativka se je tega zavedla šele sedaj, potem ko ji je bilo Drevo na Vrtu obnovilo vse umazane štorije o njej. Hilda je namreč posedovala krvavi izplen, govorilo se je, da je svoje zaposlene vsakega kritičnega 15. v mesecu pospravila za kosilo. Dekorativka je preživela spričo nenavadnega naključja – postala je žena največje živine. Podnevi mu je bilo ime Septor, ponoči pa so to živino z Vrta klicali Serpentina.

Napočil je čas za maščevanje. Hilda si je to zaslužila. Maščevanje se mora odviti na kraju zločina – to se edino spodobi. Zapeljivo ji je pomežiknila in čakala na njen hropeči odziv. Ni ji bilo treba dolgo čakati, Hilda ji je sledila kot cucek; zavoljo starih, strastnih, potnih, vročih časov jo je povabila na snidenje prav sem – na ta čudoviti urbani vrt. Ponudba je obljubljala preveč, da bi jo njena gradbeniška gnada zavrnili. Dekorativka je zarotniško počenila za drevo in čakala.

Dekorativka je bila zadnja med povabljenci. Zato si je lahko Hilda oziroma, bolje rečeno, njen nabrekli štrcelj, vzel nekaj časa ter Dekoretivki namenil par besed zavoljo dobrih starih časov. Dekorativka se je še naprej prisiljeno smehljala, jezik ji je bil omrtvičen od sovraštva. Nazadnje ji je morala slediti v podzemlje. Vedela je, da se spušča v strašno nevarnost ... a vendar. To noč naj bi bila Dekorativka sprejeta v Hildino skrivno sekto. Postala bo ena izmed svečenic in varuhinj skrivnosti. Kot po naključju je bil tisti dan 15. v mesecu. Dekorativka je vzdrhtela in potne kaplje so zdrknile med njeno mogočno oprsje. Svečenic, ki so stale v krogu, je bilo veliko. Dekorativka je oprezno pogledala ženske okoli sebe in začudena prepoznala med njimi prodajalko iz Merkatorja in knjižničarko iz mestne knjižnice. Ne glede na številčno premoč je Dekorativka čutila, da je zdaj čas za obračun s Hildo.

V sobo so pripeljali žrtveno jagnje ... Dekorativki je zastala sapa ... Bil je Septor alias Serpentina – veliki 15-metrski piton, ki je sikal: »Kapital ssse mora oplajati! Kapital ssse mora oplajati!« Svečenice so se gugale na mestu in žebrale: »You can come as you are, but pay as you go!«

Hilda je razprla čeljusti in si Serpentinov rep stlačila v usta. Začela ga je goltati. Dekorativka ni hotela vstopiti in delovati v tem skritem sprevrženem lobiju. Za Serpentino je bilo že prepozno, morala je rešiti lastno dekorativno kožo. Dobro se je seznanila s cevmi podzemnih rovov v Hildinem podjetju. Pognala se je k napeljavi, si razgalila mišičasto oprsje in se s kremenitima dojkama oprijela cevi. Stisnila je tako močno, da ji je razneslo bradavici, toda razneslo je tudi cev. Sobo je zalila kanalizacija. Dekorativka je bila tudi dobra plavalka, med klici utopljenk se je prebila na površje urbanega vrta. Prelomila je kaktus napol in si s kaktusovim mlekom namazala prsi. Zrasle so ji zelene bradavice z bodicami. O tako dekoriranih dojkah je sanjala vse življenje.


Mima, antropomorfna mačka
Antropomorfna mačka z imenom Mima je splezala na streho mestne hiše. Spustila se je noč in Mimi se je spotegnil smrkelj na svetleč strešnik. Izpod te strehe je iz županovega urada prišla direktiva o izselitvi vseh antropomorfnih mačk iz mestnega centra in drugih mestnih četrti. Razlog: sobivanje domačinov je zaradi previsoke etike antropomorfnih mačk postalo nevzdržno. Ogrožale so javni red in mir.

Mima bi lahko vso noč preždela na te osovraženi strehi. Čez cesto je lahko opazovala črne silhuete desetin drugih kaznjenk, ki so se kljub negotovi usodi prišle lunačit pod mesec.

»Miiiima!« je zaslišala s svoje leve. »Mrrrnjav! Mau!« Naglo se je obrnila in zagledala Mačico, staro znanko, kako ji v pozdrav navdušeno, s tistim prebrisanim nasmehom na smrčjih ustnicah z repom maha v pozdrav.

»Tudi ti protestiraš?« je rekla. »Lepo! Zelo etično od tebe!«

»Kaj me hecaš,« se je namrdnila Mima in pomislila, spet, kot že tolikokrat, od kar je prišla nova direktiva, kako neumno se ji je zdelo, da se mora čisto preveč po človeško boriti za svojo pravico do obstoja v tem mestecu. Bala se je, da jo bo človeška nestrpnost do mesečne mačje poezije prisilila v preveč ljudem podobne taktike upora. Recimo, skvotiranje. Tako človeška spet ni hotela postati. Vseeno se je dvignila na zadnje tace, iz navade je vstala in se pognala na sosednjo streho k Mačici. V pozdrav je nepričakovano dobila čisto mačji, jezičen in hrapav poljub.

»Mljask, mljask!« se je zaslišalo nad mestno hišo in sto drugih mačk je veselo, v bojevniškem duhu vzkliknilo:

Mljask, mljask!
Ko jebe čast!
Mesec je naš!

V svojih mačjih prsih so začutile, da gre zdaj zares. Bojni klici so se razlegali iz vseh streh tega zahojenega mesta. V njih se je prebudila, kot Trnjulčica ob poljubu princa predolgo zatirana živalskost, ki je zdaj zahtevala maščevanje. Nocoj se bodo vse zbrale na Vrtu. Mesec jim je vzpodbudno mežikal z neba. Od nekod pa se je zaslišalo glasno hrumenje kvatromobila …

Ena streha je bila najbolj na gosto poseljena v skupnem vrisku – streha nad urbanim vrtom. Tam se je organiziral glavni štab tretje mačje divizije, ki ji je Mima pripadala. Dovolj individualizma! Pogumno v boj in branit svoje ozemlje. Mima je vešče zajahala svoje dirkalno kolo, ki je glasno žvižgalo mimo dimnikov v centru mesta. Ozrla se je za seboj. Nekaj ji je sledilo. Za volanom brnečega kvatromobila je le bežno razločila poteze, ki niso pripadale nikomur drugemu kot njenemu prejšnjemu domačemu ljubljenčku. Izza volana je kukal Hildin debilni nasmešek.

Hildo je zadelo od zadaj, pločevino je mečkal kvatromobile. Tako, od zadaj, je Hildin avtomobil izgledal kot njen debilni nasmešek, ki ga je še malo prej izražala na svoji debilni faci. Kvatromobile je pospešil in Hildo rinil dol s ceste. Bilo je kot v filmu. Tistem brez podnapisov. Hilda je zgrmela v obcestni jarek in obtičala v njem. Ni se mogla premakniti nikamor. Kvatromobile je pospešil do mesta, kjer sta ga čakali Mima in Mačica, sedaj že odločeni, da se borita skupaj. Kvatromobile je zvozil ovinek kar po dveh kolesih – že bi se lahko imenoval Dvomobile, tako ga je neslo!

Mima in Mačica sta skočili v trebuh Kvatromobila. Destinacija je znana; smerokaz je usmeril naravnost na Vrt. Tam so že stekle priprave za karibski večer, najbolj priljubljen tematski večer prebivalcev Vrta. Sredi odra je v havajski opravi poplesaval (kako zgrešeno!) sam – župan! Obraz z dvema modrima frnikulama se mu je zresni in vedel je, da je direktiva o izselitvi že cel teden v polnem teku.

»A-loha«, se je drl s karibskega podiuma župan, ves uraden in pripravljen, da izpelje direktivo do konca. Mima in Mačkica sta karibske ritme že začutili v svojih kolenih. Ples ju je osvobodil skrbi in v ritmu zvokov s Karibov sta poplesavali okoli župana. Tovrsten aktivizem občanov in občank ga je rahlo zmedel. V tem troboju se je zmogel boriti le s tem, da je še sam začel migati z boki. Navidezna napetost je popuščala, stopnjevali so se le ritmični udarci z boki. Baje še danes plešejo tam na vrtu.


Kvatromobile
Še zadnjič je Kvatromobile preveril tank za bencin. Obsesivno-kompulzivna motnja mu ni dala miru, moral je vse preveriti najmanj 14-krat. Število 14 je bilo zanj simbolno število, tudi njegov kaktus v lončku je imel 14 bodic. Ostale bodice mu je Kvatromobile, za prijatelje tudi enobrvi Jan Plestnjak, seveda že zdavnaj populil.

Pograbil je še kaktus in pognal svoja štiri kolesa, ki so mu nadomeščala ude in s katerimi je privekal na svet. Mudilo se jima je na Vrt, še pred tem pa sta morala spotoma nekaj prigrizniti. Kvatromobile je že 14-krat preveril ali ima s sabo tudi veljavno valuto – oslovska očesna zrkla, ki jih uporabljajo na Vrtu. Še zadnji špric fiziološke raztopine v nosnice in že sta se skupaj pognala po skoraj prazni avtocesti. Očiščene nosnice so z lahkoto vase vlekle opojni poletni zrak in vonj po kanalizaciji je naznanjal, da Vrt ni več daleč. Skoraj sta že prispela na cilj, pred vhodom sta že opazila Hildino dirkalno kolo, ko sta na veliko nesrečo padla v roke skupini zlobnih dekorativcev.

Glavni med njimi ali Dekorativ'c, kot so ga klicali, nikoli ni dobro prenašal štirikolesnikov, še manj pa kaktusov. Zanj so bili oboji blazno neestetski. Fortuna jima ta dan ni bila naklonjena. Dekorativci so si 14-krat zavihali rokave – v to je bil prepričan. Vodja je namrgodil nos in vzkliknil: »Fuj, kako je tale Kvatromobile umazan. In tale plešasti kaktus je prava spaka. Oba sta potrebna temeljite stilske preobrazbe! Dajmo, fantje. Čaka nas težko delo!«.

Obkolili so ju. Kvatromobile je z grozo v žarometih opazoval njihove roke, v katerih so držali vedra z vodo, deterđente, polirne spreje in baterijske krtače. Iz nosnic se mu je vlila fiziološka raztopina, pomešana s solznim sluzom. Dekorativci so se spravili na njegovo havbo, zadek in streho. Pena je špricala v vseh smereh. Njegova zrkla so občasno ujela kako zabildano zadnjico, potem pa so mu pogled zameglile ščetine ščetk. Drgnili so ga kot novorojenčkovo ritko. Ko je že misli, da je konec z njim, je zaslišal kričanje svojega 14-bodičnega kaktusa: »Hej! Heeej! Dekorativci! Imava denar. Dovolj denarja, da si z njim kupite nove čevlje!«.

Pena se mu je scedila iz žarometa in pred njim se je odprl prizor: njegov kaktus je imel na vseh 14-ih bodicah nabodena oslovska očesna zrkla – valuto, na katero so bili dekorativci čisto nori. Ni jih zmotilo, da je valuta precej neobstojna – ob bodicah je iz oči polzela sluz – vsak je zaplesal svoj mini rokokojski ples, zarukal kot jelen, ki se spušča v boj, in se pognal h kaktusu.

»Ljubček! Kepica moja! Modni dodatek! Sluzko prijazni!« so vzklikali, ko so stegovali svoje manikirane prste k oslovskim zrklom. Kaktus se ni dal kar tako. Začel se je vrteti okrog svoje osi in zraven prepeval navodila za prevzem valute. Dekorativci niso imeli izbire: če se niso hoteli raniti, so morali počakati, da odpoje do konca. Takole je rekel: »Za vsako oko – Plestenjakova pesem! Za vsako pesem – karaoke! Za vsake karaoke – žurka!! To je vrednost moje valute. Zrihtajte žur, naredite prostor Kvatromobilu in meni – in oči so vaše!!!«.

Kvatromobile ni bil prepričan, da bodo dekorativci sprejeli izziv. Kar se da tiho je prestavil v rikverc in se odmaknil za 1,4 metra – in čakal na najslabše. Njegov plešasti kaktus se je še vedno vrtel okrog svoje osi, oslovska očesa pa so pršila sluz po dekorativcih, ki so svoje prefinjene H&M obleke hiteli skrivati za svoje pohlepne dlani. Eden od njih je medtem izginil na Vrt, ki se je skrival na notranjem dvorišču, in se kmalu vrnil z mikrofonom.

To ni bila zabava po volji obsesivno-kompulzivnega štirikolesnika. Posluha ni imel, ritem mu nikakor ni šel od gum, povrh vsega pa imajo Plestenjakove pesmi povečini liho število ponovitev refrenov. Obšla ga je groza. Kako se je le znašel v takšni situaciji? Nasadil pa ga je njegov lastni kaktus. Ravno, ko se je nameraval po zadnjih gumah neopazno oddrsati proč od urbanega Vrta, mu je za prtljažnik stopila Hilda. Ni dolgo trajalo, preden je enemu izmed mimohodečih dekorativcev iz roke iztrgala mikrofon. Urbanemu Vrtu in njegovim obiskovalcem se je obetala katastrofalna poguba. Gnili nasmešek Hilde Tovšak je zamenjalo neznosno rjovenje: »Iz pekla do raja!!!!!« Antropomorfna druščina mačk na strehi je potihnila.


Hilde Tovšakove kaktus
Kaktus, ki je čakal na okenski polici, je bil darilo. Hilda nikoli ni marala rastlin, s tem kaktusom pa se je začuda z lahkoto poistovetila. Celotna blamaža, vlačenja po časopisih so jo dodobra izžela. Zapra se je pred svetom in njena edina družba je bil molčeči kaktus.

Odprla je okno in val svežega zraka je napolnil sobo. Kaktus je blaženo razširil nosnice in zavzdihnil. Ves prizor je potuhnjeno opazovala antropomorfna mačka in se po vsej sili hotela polastiti kaktusa. Kaktus je malo zaskrbelo. Ta dan naj bi ga lastnica peljala na izlet. Vsaj tako je rekla. Ne zaupa ji najbolj. Tudi zadnjič naj bi se odpravila na lepše, na koncu pa je pristal pri nekem vrtnarju, ki se je specializiral za cepljenje rastlinskih uši.

»Boljš zanjo, da me spet ne nategne«, si je mislil sam pri sebi, rekel pa ni nič. Svoji gradbeniški baronici ni smel pokazati niti trohice dvoma. Posledice bi bile nezamisljive. »Mater, če me misli otpelat v tist urbani vrt, ki si ga je Janković umislu, jo bom prefuku! Poln kaktus je že mam!« Mima je tiho predla in kovala maščevanje za to rastlinsko kroto.

»Mrnjau«, je zapredla Mima, opasna antropomorfna mačka s planeta Zorg. Vsaj tako je govoril Hilda, čeprav so vsi vedeli, da jo je našla na ulicah Zagreba. Mima je zasadila kremplje v Hildino plehnato stegno. »Švist«, so kremplji izpadli iz Miminih tačk. O, le zakaj je morala biti podobna ljudem!? Tako hitro razpada. Poskusila je še z zobmi. »Hask«, je zasadila zobe v Hildino najobčutljivejšo točko. Hildo je zabolelo vse do rektuma, takoj je začela puščati gosto, rumenkasto snov. Vedela je, da je to napad na njeno integriteto.

»Kaktus, moj si! Z mano greš na Vrt!« Ni še dobro končala stavka, že jo je Mima spravila v ležeč položaj s svojimi štirimi hitrimi tačkami. Mima je z gobcem pograbila Kaktus s police in mislila na Vrt. Tam ju bodo razumeli. Lastnini gradbeniške baronice se nikoli ni dobro godilo. Še malo pa bosta Mima in Kaktus na Vrtu. Še dobro, da so javni prevoz speljali kar pod zemljo. Taksist Đuro Normaln ju bo zategnil do Vrta.

»Brez piksla skrbi!«, se je še skozi okno v pozdrav posmejal Đuro. Kaktus in antropomorfna Mačka Mima sta opazovala skozi zadnje steklo, kako se je Hilda z vsakim metrom manjšala in vpila: »Zazidala vaju bom v straniščno školjko!« Mima je objela Kaktus s svojim dolgim prožnim repom, gost kožuh jo je ščitil pred bodicami.

»Moraš mi pomagati, da Hilda ne pozida urbanega vrta. Tam raste veliko tebi podobnih Kaktusov in polmačke, take kot sem jaz, jim delajo družbo. To je tak edini pravi žur in sex plac za take kot sva midva.« Kaktusu so se napele vse bodice in se za nekaj centimetrov dvignile pokonci. To bi bilo življenje: veliko sonca in družba bodičastih kaktusov.

»Velja! Kaj moram narediti?« je vprašal Mimo.

»Hilda ne prenese listnih uši, ki se zadržujejo na Kaktusih. Listne uši uničijo Hildino osebno integriteto. Kaktusove listne uši se hranijo s Hildinimi kapitalskimi interesi! Ti moraš sproducirati te svoje listne uši, da rešiva urbani vrt. Ampak«, je dodala, »pri nas na Zorgu se listne uši reproducirajo kar same, najraje imajo vlažno podrast, sočne sokove, rastlinji znoj. Ti pa si ves izsušen. Ne vem, če bo šlo.« Ob tem je Kaktus pomislil, da so prav taki, na zunaj suhi tudi vsi drugi kaktusi, s katerimi se je nameraval na vrtu intimno in intenzivno zbadati. Zaskrbelo ga je, da z njunim načrtom ne bo nič. Potem se je spomnil, da to vendar ni bil Zorg, z Mimi sta bili kar lepo v gradbeniški provinci Tovšak-Janković na planetu Zemlja.

»Mimi!« je ostro zaklical, »na Zemlji sva! Zemlja je vlažna, še posebej njeni urbani vrtovi! Ni panike!« Še preden je Mimi uspela razpreti svoj gobček, se ji je kaktus zapletel med tačke in jo nežno sunil proti vhodu na vrt. Vstopila je in stopila na nekaj, ob čemer so se njene povsem mačje tačke nagonsko hotele odlepiti od tal. Skočila je na drevo tik ob kovinskih vratcih, ki so vodile na vrt. Kaktus je ostal na tleh in šele z drevesne veje je videla, v kaj sta zabredla: v rumenkasto sluzasto snov, ki se je širila proti botaničnim biserom sredi vrta. A Hildina razsrediščena integriteta se ji je zdela čudno spokojna, skoraj udomačena.

»Vse je OK!« je zaklical Kaktus. »Zmaga!« Kljub odporu se je spustila z drevesa in prednji tački pomočila v sluz. Še vedno ni razumela, o čem je blebetal Kaktus. A ko je svoj smrček bojazljivo približala sluzi, se je njeni antropomorfni betici le posvetilo: po Hildinih ostankih je plavalo na milijone listnih uši. Še sama je skočila v sluzasto zmedo, presrečna, da so kapitalski interesi tokrat le klonili pred vesoljno vlago.

Tistega večera je na urbanem vrtu sledila najbolj nora, razvratna medvrstna orgija.

Svetovi drugih v Kulturnem centru Q

BuQve - LGBTIQ literatura in kultura v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 in Kulturni center Q (kluba Monokel in Tiffany) vas v okviru BuQev vabita na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje in risanje feministično-queerovske znanstvene fantastike

Na delavnici nas bodo zanimali svetovi drugih z veliko začetnico, recimo, svetovi cele vrste izobčencev, ki spreminjajo spol; tudi tistih, ki tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo; fantovskih punc, ki niso možače; ženstvenih dečkov, ki se ne lišpajo; aseksualnih biseksualcev; in lezbijk in gejev in queerov in strejtov, ki se na polno ali po malem zaljubljajo v vesoljce, kiborge, mehanorastline in druge čudake.

Vsakdo bo začel svojo zgodbo in jo čez čas podal drugemu udeležencu, ki bo napisano prebral in zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsak udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če nas bo (na primer) šest, bo tako nastalo šest zgodb. Risanje bo potekalo po istem principu. Delavnico bomo zaključili z zelo glasnim branjem, ogledovanjem risb in cmokanjem – smoki, sok in smeh zagotovljeni!

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

Vse zgodbe in risbe bodo objavljene na spletu, konec septembra pa – ohoho! – tudi v zborniku.

Delavnica je brezplačna. Predhodna prijava ni potrebna. Prinesi svoje pisalo in/ali risarski pribor.

Vljudno vabljena/e/i/o/u!

V petek, 20. avgusta 2010, ob 17.00 na vrtu Kulturnega centra Q,
AKC Metelkova mesto, Ljubljana (Če bo deževalo, v Klubu Monokel)


Projekt je del programa Ljubljana - svetovna prestolnice knjige 2010.
Projekt je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

Svetovi drugih v Škratovi čitalnici - zgodbe

Na delavnici, ki je potekala v soboto, 10. julija, v Škratovi čitalnici na Metelkovi, smo sodelovali Ana, Ida, Iva, Matej in Tea. Za fantastične zaplete so poskrbeli naslednji skrbno izbrani junaki in junakinje: Črvuza (Meduza v črvivi preobleki), Smola (500 let stara inteligentna tekočina), klošar Joža in bambusovo drevo.

Iva Kosmos je v torek, 20. julija, v Dnevniku objavila prispevek o delavnici z naslovom Znanstvenofantastični "jam session" z meduzo, klošarjem in bambusom.

Darilo
Zbudila se je pod novimi poganjki bambusa. Bila je še ženskega spola, a je čutila, kako se ji po žilah pretaka vedno več testosterona. Biti moški ji ni bilo preveč po srcu, v tistih obdobjih se je s svojo partnerico Črvuzo razumela najslabše. Zato pa so ji bili najbolj pri srcu trenutki, ko je prehajala med ženskim in moškim spolom. S Črvuzo sta takrat živeli blaženost. S črvički, ki so rasli iz Črvuzine glave, je imela ob prehajanju res poglobljen stik. Nova se je zato odločila, da jo obišče.

Tisti dan je bilo čarobno, šli sta na obisk k Smoli. Smola je bila zelo inteligentna tekočina, stara 500 let. Ravno takrat je praznovala rojstni dan, zato je bila še posebej radodarna. Na videz je bila rahlo odvratna, a ko si se je dotaknil, če ti je uspelo premagati občutke gnusa in groze, so vate pronicala znanja, ki si jih je nabrala v letih svojega obstoja. Bilo je kot mamilo.

Že je hotela seči po tem opojnem darilu, ki ga je vsem drugim bitjem tako radodarno nudila Smola, a se je potem spomnila, da sta oni dve – se pravi, ona dva – na vrsti za to, da Smoli poklonita darilo za rojstni dan. Medtem, ko je Črvuza-skoraj-moški brskala po svoji damski torbici za darilom, se je njena partnerka že sklonila k čebriču, v katerem se je lesketal pametni fluid, in iztegnila jezik, da bi zaužila kapljico überinteligence, a v tistem jo je Črvuza krcnila po licu in jo strogo, čisto po moško pogledala, češ: »Ne, ne, ne še, draga. Še malo boš morala počakati.«

Darila za überinteligentno, pronicljivo in oh in sploh najglobljo Smolo ni bilo lahko izbrati. S punco sta dolgo razmišljali, posebej zato, ker je Črvuza ravnokar spreminjala spol in s tem nehote tudi svoj okus. Strinjali sta se, da bi Modri Vodi morda ugajala papirnata ladjica, ki bi ji omogočila, da se vsaj za trenutek osredotoči na eno samo točko in namesto stalne razpršenosti občuti relativno trdnost osrediščene identitete, značilne za Črvuze. Nikakor pa se nista mogli zediniti glede tega, kakšno ladjico naj ji kupita: lahek javanski čolnič? Ali raje impresivno kopijo jahte Tom Cruise? Morda bi Smoli še najbolj ustrezala 500 let stara replika Kolumbove Santa Marie – mar ni Smola praznovala svoje lastne 500-letnice? In tako sta se (takrat še) punci odločili za modelček Santa Marie.

»Izvoli,« sta rekli Smoli. »Vse najboljše!«

»Hvala,« je prijazno zabrenkala tekočinca in odvrnila, »Vama tudi«.

Pogledali sva se in vedeli, na kaj misli. Bili sva eden redkih parov, ki jih fluidno moško-ženska razvojna pot ni ločila. Preživeli sva tudi fazo, ko sem utrujala kot Ivana Orleanska in se zaobljubila Avtoriteti, pa potem čas, ko je Črevuza še živela kot Meduza in se zatreskala v Tezeja, pa tudi prekleti testosteronski Jim Morisson nam ni mogel nič, bila sem z njo – no takrat z njim, čeprav je položila vse naokrog, vedno sva se vračala druga drugi.

»In kaj sta tokrat?« je prijazno vprašala Starosta Smola.

»Črevuza je ona,« sem tiho odgovorila. (No ja, najbrž ste že ugotovili, da sem sam zapisovalec teh vrstic, zato lahko preidem tudi v prvo osebo.)

Smola se je nasmehnila, vedno je bolj ljubila ženski princip, čeprav se je sama razglašala za nevtralno.

»... Toda, jaz, tokrat ... Ne vem,« sem tiho priznala.

»Seveda veš, vsi vemo, kdo smo,« je prepričano dejala Modra Smola. Bil sem tiho.

»Mislim, da je tokrat drugače, Spoštovana,« sem si drznila oporekati.

»Morda je to tudi razlog današnjega obiska, če sem čisto iskrena,« me je podprla najljubša Črvivka, »Pomagaj nama odkriti, tokrat ne veva. Res!«

Smola je bila nekaj časa tiho. »OK,« je končno rekla, »do sedaj smo vas vedno spravili na pravo pot, tudi tokrat bomo. Začnimo z najlažjim vprašanjem. Ladjica, vajino darilo, čigava ideja je bila?«

»Skupna,« sem odgovoril.

»Aha,« je skeptično pomežiknila Smola in uprla pogled v Črvuzo. »Torej?«

Črvuza me je opravičujoče pogledala in pomignila z glavo v moji smeri.

»Tako torej. Prvi dejavnik. Moč, odločitev, avtoriteta, manipulacija. Še vedno ne veš kdo si?« me je nekoliko napuhlo, če smem opaziti, vprašala stara Sluzavica.

Iskreno. Na tej točki ne vem več, zakaj je to vprašanje sploh še pomembno. Edino etično opravičilo, ki bi ga trenutno še zmogla sprejeti, je to, da moje vedenje o tem, kdo sem, vpliva na moje bližnje. Vse bolj se mi zdi, da je nekoliko nepravično, da se moram jaz vedno spraševati o tem, kdo sem, medtem ko je šizofreno stanje moje Črvivke razumljeno kot nekaj povsem sprejemljivega, skoraj tako sprejemljivo kot Smolina razpršenost.

Postal sem nervozen in kar naenkrat mi je Smolina skoraj arogantna vsevednost začela iti strašno na živce. Skoraj bi že vzrojil in napravil totalni fiasko iz celotnega dogodka, ko se je v meni zganil enako silovit občutek pomiritve in ljubezni, kot je žgoči bes. Čustvi sta v meni divjali tako močno, da sem za dolg moment obstala popolnoma brezizrazno pred mojima ljubima, kakor da nič ni. Potem sem z jezikom pocuzal Črvin sesek, srknila šilce Smolinega izločka in sklenil: »Mah, ni važno. Kam gremo ob naslednjem Luninem mrku? Razmišljal sem, da bi šle skupaj na protest proti izčrpavanju fosforja na Luni. To bi bilo smiselno, mar ne?«

Odšla sva, saj Smole nisva hoteli obremenjevati s svojo nedefinirano formo in večnimi transformacijami, vendar si ostajava zvesta.


Smola pa taka
»Smola pa taka«, je zaklela peta lovka z leve, ki je ravnokar hotela zajeti požirek inteligentne tekočine, ko je ta nepričakovano poniknila v izsušena tla pod še bolj suhim bambusom. Četrta lovka z desne, ki je vse skupaj opazovala z zadovoljnim, privoščljivim seskom, se je lagodno sesedla na Črvuzino glavo in zavzdihnila.

»Ahh,« je rekla, »res imaš smolo, čeprav ti je ušla«.

Peta lovka z leve se je namrdnila in spet zaklela. Težko je bilo živeti s kopico črvivih lovk, privilegirank, ki so vse že pile iz »studenca modrosti« in ki so se odkrito naslajale nad njenimi poskusi, da bi izmuzljivo pametno tekočino, brezbarvno in brez okusa, končno ujela in zaužila. S svojo nesposobnostjo je ovirala razvoj celotne črvuzijanske vrste in vsako noč znova se je praskala po prisesku, da bi se končno spomnila finto, na katero bo ujela presihajočo pamet. Neke noči – bila je polna luna in njena matična plošča, Črvulja, je plesala kot nora – pa jo je končno prešinilo.

»Ja, to je to!«

Sistemsko nalaganje podatkov, ki jih je bila Črvuza sprejemala prek priseskov na matično ploščo, je bilo od dotiku s Smolo neprimerljivo hitrejše. Bilo je nekako tako kot bi Windowse zamenjal za operacijski sistem Linux in doživel skoraj orgazmično sprostitev ob sprostitvi živcev, ki ti jih nesposobni operacijski sistemi napenjajo popolnoma po nepotrebnem. Amorfna Smola se je zopet prikazala iz starega odrevenelega bambusa nedaleč od roba nasada.

Peta lovka z desne, ki je bila v neposredni bližini, se je sunkovito stegnila in posesala tekočino, ki je zvedavo štrlela iz luknje. Noro! Kakšno nenadno razsvetljenje in obilica podatkov. Ni se mogla načuditi svoji popolni nevednosti, preden se je to zgodilo. A hkrati z vednostjo jo je napolnila tudi globoka sočutna žalost, da tega privilegija ni mogla deliti s celotno vrsto, z mnoštvom pomnoženih inteligenc, ki so spreminjale vsako Črvuzo. Stvari se dogajajo vedno v nesinhronem času, vedno tako strašno neusklajeno, kakor da čas ne bi pripadal istemu prostoru. In kdo bi to vedel bolj kot Smola, stara in nepredvidljiva gmota, ki se je Črvuzam hkrati gnusila in jih privlačila. Kakor serum mesojedih rastlin, je tudi Smola imela svoj smrtonosni objem. Ponudila je posameznim črvom ene Črvuze, ki se je pred njenim zaužitje počutila kot harmonična celota, da je spoznala pasti neenakosti, hierarhije in nepravičnosti.

Moramo pa vedeti, da imajo tudi lovke svojo lastno pamet. Med drugim lahko tudi med sabo telepatsko komunicirajo in prenašajo podatke preko vmesnika – matične plošče. Ravno to je bil tisti način, finta pete lovke z leve. Ko je peta lovka z desne prejela novo smolno vedenje, se je tudi 5. lovka z leve povezala z njo in prejela informacijo, ki je bila enaindvajsetodstotna. »Še malo, pa bo,« si je mislila.

Peta lovka z leve, Ljubica, kot se je rada ljubkovalno klicala, se je vedno imela za inovatorko. Včasih pa tudi za aktivistko. Ravno zdaj so se ji po glavi podile misli, kako vsem črvom ene Črvuze, ali, kaj le njim, celotni črvuzijanski vrsti priskrbeti to opojno pamet Smole. Pamet, ki prinaša vedenja, ki ti lahko pomagajo v razvoju, ampak zna postati tudi uničujoča sila, če je zlorabljena. Ljubica ni mislila na negativne posledice, želela je spremembo za vsako ceno. Blazno ji je šlo na živce, da so eni privilegirani in drugi ne. »Vstaja, vstaja!«, to bo izvedla. In začela nadalje razvijati načrt…

Takole bova naredili, Ljubica, si je rekla, šli bova po drugi poti okoli glave, da naju ne bo Smola spet izgnala, mogoče bova tokrat res dobili podatke od neke druge lovke, saj nama manjka širina, a ne… si je godrnjala.

V tem trenutku pa je Črevuza od nekod privlekla glavnik in si z vso ihto pričela česati svoje lovke. Kaj bi hujšega! Lovke so ponorele in poskušale za vsako ceno ostati na svojih mestih, saj so jim dane pozicije za priklop na matično ploščo več kot ustrezale. Le Ljubica je izkoristila trenutek nepozornosti ostalih lovk in se z mesta pete lovke na levi odkradla na prvo mesto v sredi. Misleč, da bo tam dobila bolj zanimive in sočne podatke in da bo lahko nadvladala kolegice, se je precej pohvalila: »A ste videle, tako bo zdaj to«.

Medtem je Črevuza dojela, kaj se dogaja, začela je ihteti in besno mahati z glavo, peti besne navijaške pesmi, upajoč, da bodo lovke kot ponavadi utihnile in se povlekle v spodobne kravžlčke.

Toda leva se ni dala, stegovala je glavo proti Smoli in brezbarvna tekočina se ji je bližala, stegovala je fluidne ude, kot bi si res želela, da jo leva posrka do konca, kot bi si res želela Črevuzin padec in smrt.

Leva je zasadila glavo v tekočino in žlampala, hlastno žlampala vsevedni sok.

Črevuza je kričala. Nato je utihnila, začutila, kako izginja. Peta lovka je prevzela, postala je Črevuza. Njeno zavest je prežela svetloba, moč, vsevedje: lahko se osvobodijo, postanejo enake, zaživijo posamezno, lahko so vse ali nič. Kar hočejo.

Ali pa ne…

Črevuza – vladarica lovk – je odprla oči; oči leve lovke, oči upornice in aktivistke. Lovke so se pretegnile in mirno prisluhnile sporočilu, ki se je iz matične plošče prelivalo v njihova bitja.

»Tako. Vse je v redu. Dobro smo. Pijte Smolo in uživajte. Nič slabega se nam ne more zgoditi.«

Smola jih je napojila.

In vse je bilo kot prej.



Boj za Jožo
Bilo bo enkrat, ko čas ne bo več definiran in ko bo prostor prost fizičnih spon in gravitacije in tam se najde bambusovec, pod katerim klošar Joža kot že tolikokrat poležava v prijetni senci.

Klošar Joža je preprost človek, kateremu ni treba razumeti vsega v tem nedefiniranem okolju in času. Pa vendar se mu vedno znova, pod tistim bambusom, zastavljajo vprašanja. Sam je namreč znova in znova izpostavljen stiku s smolo, ki kaplja nanj z bambusa. Ta bambus namreč ni navaden bambus, pač pa se je drevo z leti prelevilo v nekaj povsem nedefiniranega. Z leti se je vanj naselila Smola. Smola se je izdajala za čisto navadno drevesno smolo, saj so jo preganjali. V resnici je bila razvito bitje. Vsekakor bolj kot ljudje, ki so živeli na tem pozabljenem in zavrženem planetu, Zemlji. Smola je bila edina svoje vrste, a to je ni preveč obremenjevalo. Imela je načrt. Brezdomec Joža pa je bil del njega.

Vedela je, da če se bo dovolj njene smolaste tekočine dotaknilo njegove kože in bo ta vanj pronicala dovolj dolgo, bo postal drugačen. Najprej bo začel razmišljati o okolju, ki ga obdaja, opustil vse svoje slabe navade, ki mu uničujejo jetra in možgane, potem pa bo začel razmišljati o svojem obstoju in odprlo se mu bo novo vesolje. Vesolje, v katerem živi Smola. Oba bi pridobila marsikaj, si je mislila Smola. On bi vpil različna in mnogovrstna znanja ter vedenja, ki jih je posedovala Smola. Ona pa bi pridobila prijatelja, s katerim bi se lahko pogovarjala. Tega ni počela že zelo dolgo. Resnici na ljubo, bila je osamljena. Ampak tako je to, če si edini svoje vrste, povrhu pa star še 500 let.

Spomnila se je Črvuze. Takrat ni šlo vse po načrtih. a sedaj gotovo bo, je bila prepričana vase. Samozavest je bila njena močna plat. A na žalost ne čisto upravičeno.

Smola je imela kompleksno biokemično strukturo, ki jo je večina teles izločevala kot tujek. Ker je imela popolnoma nelinearen semantični kod, jo je večina bitij po zaužitju dojela kot nenavadno paranojo, preveč odprto zavest, ki pa se je v naslednjem trenutku spet razblinila, kot trenutna slabost, ko je nastopila biokemijska alergetska reakcija. Smola je ves ta čas iskala idealnega gostitelja, ki bi absorbiral njeno želatino in rodil hibridna bitja, ki bi imela mnogo večjo sposobnost asimilacije v telesih. Po njenih izračunih bi v manj kot sto letih popolnoma prerasla zavest vseh zemeljskih bitij in jim vbrizgala ne le enotne, temveč popolnoma iste vrednote. Kako ironično, da je ravno v Jožetu, večnem uporniku in družbenem izločku, našla idealnega gostitelja za popolno ukinitev pluralnosti. Nežno je padala na njegove osivele lase in se utirala skozi pore njegove garjave kože. »Rodil bo! In rodil jih bo mnogo!«

Ja, rodil jih bo – če ne bo prišla Črvuza. Črvuza je bila njeno nasprotje, edina in najbolj nevarna nasprotnica. Če je bila Smola eno, je bila Črvuza vse – jaz in ti, ona in one, mi-vi-oni-tisti, Tisti z veliko T, drugi, Drugi z velikim D, tuje, strano, a obenem moje in tvoje. Vse. Vedela je, da bo prišla in ji vzela Jožo, projekt na katerem je delala tako dolgo, njeno popotnico za prihodnost. Vprašanje je samo, kdaj bo prišla.

Zdaj?

Zakaj pa ne?

Pod drevesom se je utelesila človeška podoba – vedela je, da tako lažje nagovori Jožeta – njene mnogoterosti so se tokrat odrazile v črvivih poganjkih iz telesa – iz glave, iz ust, iz prstov, iz popka, iz nog, iz bedrc, iz stegen, iz riti, ja, celo iz anusa se je vil bel poganjek z ogabno črvivo glavico. (Čeprav se zdi strašljivo, je to bila precej standardna Črevuzina preobleka – odtod tudi ime!)

Joža se je blentavo zazrl v podobo in narahlo odprl krastava usta.

»Joža, a me hočeš?« je zašepetalo črvivo bitje.

Smoli je zastal dih. »Prasica,« je siknila in se takoj popravila: »Trakulja! Črvulja! Grdoba nagravžna! Spizdi!« A Črevuza se ni zmenila za te kot čreva dolge in skrajno dolgočasne zmerljivke. Ob pogledu na Jožo ji je bilo jasno, da je zmagala. Gostitelj, ta zajetna zevajoča posoda, je bil že njen. Voljna, mehka gnusoba njenih prekanjenih črvivih vitic ga je že osvojila. Z zasanjanim, odsotnim pogledom, lačen in žejen Črevuljine seksi modrosti, razpršene na tisoč malih črvjih glavic, ki so obljubljale večno naslado in užitek, se ji je že ves predal. Črevulja se je počasi zleknila okrog njegove otrple, zgrbljene postave.

Smola je obupano in totalno brez ideje, kaj naj stori, pač storila isto. Razlezla se je okrog Jože. Črevulja tega ni dovolj hitro opazila in ko je hotela svoj sluzavi krog okrog gostitelja zožati, je dojela, da se ne more več premakniti. Prilepila se je na Smolo!

»Fak! Fak! Fak!« sta hkrati vzklikali Črevulja in Smola, presenečeni in zgroženi ob spoznanju, da sta se pravkar obsodili na večno sobivanje.

»Fak! Fak! Fak!« sta vzklikali, povsem prepričani, da bo njuno sožitje sovražno, in torej ne bo obstalo, ampak bo počasi, od znotraj razžrlo obe.

»Fak! Fak! Fak!« je neinteligentno, celo prostaško odmevalo nad mostom in mestom.

Joža se je odkašljal, popraskal po glavi, skomignil z rameni in z neverjetno lahkotnostjo preskočil ogabni obroč. V travi je pobrskal za svojo staro prijateljico flašo, jo nagnil in se karseda hitro pobral.


Čisto nepapeška punca
Vsaj veter je bil še podoben nečemu, kar je Smola čutila, da lahno drsi po njeni želatinasti rjavo zeleni površini kot nekoč. Čas je postal zanjo razblinjena spremenljivka, ki jo nisi mogel ujeti za rep, ni imel glave, pa vendar je zobal njeno obstojno sprejemljivost. Pod temi škripajočimi štrclji je sluzila življenje že pol milenija – bolj ali manj gnusna za večino mimoidočih bitij, ki so bila vsa po vrsti arogantna in nesposobna ugledati, da je ta sluzasta mastna tvorba v sebe vsrkavala vsakršno, še tako neznatno interferenco iz celotnega vesolja. A brez božanskih razsežnosti jih je prevajala v sebe le kot subsonične zvoke, ki bi vsakemu, ki bi presegel strašen gnus ob pogledu nanjo, posredovala orgazmično senzorično izkušnjo. Presegla bi vsak seks, vse droge ali psihadelične izkušnje. Bila bi močnejša od delirija psihotikov.

»Ma daj, jebi se!« je zasikalo bitje, ki se je očitno pazljivo sklonilo nad papir, ki ga je v tišini poscanega javnega stranišča popisovala tekočina. Popisovala? No ja, bolj se je raztegnila po papirju in tam negibno obstala dokler se niso po njem od začetka do konca prikazale lične črke, podobne pisavi nekdanjih duhovnikov, iluminatorjev.

»Že 300 let čepiš v tem prostoru in čeprav vem, da si enkrat stregla Papeža, danes si večji nič kot jaz sama!«

»Spet ti, nečednica.« Tekočina se je tiho premaknila, medtem ko je oddajala svoje misli v Črvuzine možgane. Črvuzini beli lasje so se razpleli, švisnili po zraku, vsak las je bel črv z rdečkastimi kolobarčki postal, smrad po postanem je izpolnil prostor in sikali so: »Kurac, pička, palačinka, ne kliči me nečednica!! Križ, ogenj, vatra, led zakaj si me zapustila?!«

»Ker nisem več devica,« je tiho zašepetal črv, ki je glavico potopil v zdaj skoraj prozoren tekočinasti hribček na Črvuzinem ramenu.

»Ne govori tako, pizda!« ga je iz tekočine povlekel drugi, belkast, ogaben, enako visokega glasu. »Spomni se revolucije! Nikoli več razprav o himenu! Odrezali smo si ga in biti eno je lepo!«

»Ja, biti eno je lepo!« je milo zapela, zašuštela, zatrepetala črviva druščina Črvuzinih las, dekle pa je zaprlo oči, še vedno pa je slišala odmevati besede tekočine, katere ji niso in niso šle iz glave.

Vendar se dekle ni pustilo motiti, opravila je svoje na tistem WC-ju in hočeš nočeš zgrabilo papir, na katerem se je nahajala tekočina, si jo obrisala in ga mirno zabrisala v školjko.

»Neeee....« so se drli črvi, ki so v obupanem poskusu skoka iz tekočine vedno znova popadali nazaj, saj zdriz ni omogočal oprijema. »Ne moreš tako delati z mano,« je zagrozila Črvuza, »če si tako polna znanja in izkušenj, še ne pomeni, da je to prav«.

»Spuš,« se je zaslišalo, ko je potegnila vodo, vendar se Smola ni dala kar tako, saj je bila polna znanja in tako, kakor se za petstoletnico spodobi, se je razsrediščila na tisoče drobcenih kapljic, ki so se, ko je punca potegnila nerazsvetljeno vodo iz kotlička, razpršile vse naokrog. Kapljice modrosti, ki so se povezale z vodo iz kotlička, je odneslo v kanalizacijo in po njej v skrajno neugledno morje odplak, družbeni položaj in kasto, kjer so to (resda) razredčeno modrost cenili še manj od ošabnega, samozadostnega, prezirljivega, razdevičenega in sploh ne papeškega dekleta na WC-ju.

Druge kapljice, ki so imele več sreče, so se ujele na dekličina stegna in nogavice, par jih je obviselo na njenih črvastih temnih sramnih dlakah, in tam so se, četudi slabotne zaradi takšnega osipa metalno-fluidnih kapacitet, predale čudenju, učenju, sinestetičnemu spoznavanju ženske anatomije, njenega vonja, okusa in zvoka. Čudenje je bilo filozofsko, predpapeško, post-pametno, übertelesno in raz-središčeno, in kapljice, ki so se mu voljno predale, so se naenkrat nehote začele zahvaljevati tisti punci, saj je v trenutku izbrisala vso navlako, ki se je v 500 letih nabrala v Smoli. Preživele kapljice so celo razmišljale, da bi začele z novim štetjem.

Nastopilo je leto 1 po WC-ju. Ne, leto 1 po punci.

»Ahh, kakšno olajšanje,« so vzklikale kapljice. »Kakšna svežina! Koliko prostora!«

In tako so počasi in zbegano začele kolonizirati življenje punce. Najprej ščegetanje zunanjih spolnih organov, prijetno božanje po stegnih, po vsej površini kože, pronicanje čez epitel kože v globlje plasti, do ledvic, črevesja, srca in končno možganov. In punca je postala čustveno izpolnjena ter nikoli več ni posegala po drogah. Škoda samo, ker zdravniki še nimajo dovolj razvite tehnologije, da bi zvedeli, kako je do tega prišlo. Še vedno pa je upanje za ostale, saj se kapljice prenašajo s spolnimi stiki. Še dobro, da je punca čisto nepapeška.


Smola – v mavričnih barvah, s pikicami in progami
»Cugni še malo!«

»Cugni?«

»Ja, tako smo v pretekli dobi pravili požirku«, je rekel Joža, suhljati humanoid pod veliko slamico. Slamica – še ena beseda iz dobe, ki je minila – je bila dolga štrleča cev, ki se je vila iz železnega soda, obešenega na bambusovo drevo. »Bambus je bambus«, so govorili, in to se do danes ni spremenilo, v sodu je bila še vedno opojna tekočina, narejena iz najboljšega črnega vina in oranžade, ki ju je zastonj prinašala velika korporacija CocaKoma Inc.

Iz Jožetovega nosu je pokukala Pajkova nogica.

»Oh, tudi ti imaš prebivalca«, se je začudila Črevuza, punčkasto bitje z belimi dredi.

»Šššš ..., ne kliči je tako! Jaz živim pri njej, ne ona pri meni.«

Iz Jožetovega nosu je skupaj s Pajkovo nogico pricurljal izcedek: zelen, nato vijoličast, temno vijoličast, siv s temnimi pikicami. Padel je na tla in se odplazil do Črevuzine nogice. Črevuza je odprla usta od presenečenja, lica so se ji pobarvala v rdeče od zadovoljstva, nasmeh ji je zablestel na obrazu in njeno krilo se je napelo. Pod njim se je pokazal velik bel črv – Jožetu se je za trenutek zdelo, da mu je namignil! – in z neskritim zadovoljstvom potopil kolobarčkasto glavo v sluzasto tekočino.

»Smola?« je tiho zazdihnila Črevuza.

»Prosim?« se je oglasil izcedek, medtem ko je Jože še naprej tiščal glavo v sod. Smola je bila čisto pravo bitje, pa čeprav le izcedek, saj je hranila vse spomine. Lahko jih je spravila v fizično obliko – katerokoli se ji je zahotelo. In obratno. Otipljive rezultate obstoječega znanja je lahko kadarkoli dematerializirala in posrkala vase. In še več! Na Smolo se je z lahkoto lepilo tudi vse tisto izsanjano, ne do konca premišljeno, iz drog in sodov vina iztisnjeno in v šali izrečeno, vse, kar je obstajalo samo na pol, kot tista nikoli neopredeljiva meja med napol polnim in napol praznim kozarcem. Vina, se ve.

Črevuza je čakala, da se bo stari Joža spet zravnal in si obrisal usta. Hotela ga je vprašati, če bi se morda hotel pridružiti njeni smolnati seansi, kajti pod njenim krilom se je skrivalo še vse polno belih črvičkov, ki so hlepeli po razsvetljenju. Kod ve zakaj, morda je šlo za ostanke iz Dobe Individualcev, a črvički pod njenim krilom niso nikoli hoteli združiti svojih moči, ampak so trmasto vztrajali pri logiki »eno na eno«, se pravi en črviček se je smel in hotel povezati samo z enim bitjem in jo/ga potem povezati z izcedkom modrosti, ki je bil, mimogrede, še vedno vijoličastozelen s sivimi pikicami. A Stari Joža se je še vedno sklanjal nad sod.

Črevuzi je bilo fino, to že, a ni se mogla povsem odklopiti in uživati v svoji seansi. A potem, sredi podob in besed, ki so kot na foliji na grafoskopu bežale čez »resničnost«, se je izrisala, izjasnila podoba znane, utrujene postave. Joža? Brez črvive sinapse se je priklopil na vsevedni trip?? Je bilo to njegovo astralno telo???

Joža je preko misli odgovoril pritrdilno.

»Bivanje s tako inteligentnim in razvitim izcedkom ima svoje prednosti«, se je telepatiral Črevuzi. Prijeten stres ji je povzročil, ko je s svojim astralnim telesom zaplaval v samo središče smolnate seanse – pod njeno krilo.

»Doba Individualcev gor ali dol«, so družno zavzdihnili črvički in Črevuza se še nikoli ni počutila tako sprejeto. Jožino astralno telo, ki je nastalo prav zato, ker je bival v sožitju z izcedkom, je bilo védenje samo. Ob zbližanju s črvički je povzročilo to, na kar je pametni izcedek čakal in si želel že dolgo časa. Črvički so pozabili na engrame iz Dobe Individualcev in se združil naprej med sabo, potem pa vzpostavili še bolj poglobljeno vez s Črevuzo. Ne da se opisati, kaj je čutil izcedek. Bilo je podobno sreči in zadovoljstvu, pomnoženim s 50-imi let njegovega življenja. To je prelomnica, ki je ne doseže vsakdo njegove vrste. Prelomnica, v kateri naredi nekaj dobrega za vesoljno bivanje in dobi ime. Smola, vijoličastozelena s sivimi pikicami, se je začela spreminjati. Vedno bolj opazen je bil srebrnkast sij, ki je obdajal Ne-še-čisto-Smolo.

»Čista katarza«, je rekel Jože, ko se je Smola razpočila na dva dela in začela bivati dve samostojni življenji. Na novo se je rodila njegova sluz, ki je bila po novem turkizna z rjavimi tigrastimi progami. Sluz, ki je začela bivati v Črevuzi, je bila kričeče rdeča z luknjami kot neka prepletena koprena. Nastalo stanje je najbolj od vseh štirih begalo Črevuzo, ki je prvič začutila nenavaden vsevedni pogled od zunaj in od znotraj hkrati. Njeno novo simbiotično bitje ji je prišepetavalo zgodbe, ki so bile njene, a z neke čudne distance!

Delavnica 'Svetovi drugih' v Škratovi čitalnici

Škratova čitalnica
vabi na delavnico

SVETOVI DRUGIH
Skupinsko pisanje feministično-queerovskih znanstvenofantastičnih zgodb


Delavnico bomo začele/i s pogovorom o posebnostih znanstvene fantastike in feministično-queerovskih idejah, ki žanr spreminjajo. Sledila bo skupna odločitev o dogajalnem času, prostoru in likih, ki bodo nastopili v naših zgodbah. Zanimali nas bodo liki, ki poosebljajo različne ideje in spole; liki, ki spreminjajo spol(e); liki, ki tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo; punce in dečki, ki se srečujejo z vesoljci, kiborgi, pošastmi in drugimi čudaškimi bitji.

Za dobri dve uri se bomo odpovedali/e individualnemu avtorstvu in se, kar se vsebine zgodb tiče, pustili/e presenetiti lastni domišljiji. Če misliš, da ne znaš pisati, da nimaš dovolj izkušenj ali nobene inspiracije – potem je to delavnica zate, saj bo za naše zgodbe bolj kot tvoj ali moj talent pomembno to, kako bomo razumeli in nadaljevali delčke zgodb, ki so jih napisali drugi udeleženci.

Delavnica se zgleduje po nadrealistični igri »slastno truplo« (angl. exquisite corpse), pa tudi po stripovski in glasbeni skupinski improvizaciji. Vsakdo bo začel pisati svojo zgodbo, po petnajstih minutah jo bo podal drugemu udeležencu, ki bo napisano prebral in v naslednjih petnajstih minutah zgodbo nadaljeval po lastnem okusu. Zgodbe bodo krožile, dokler ne bo vsak udeleženec prispeval svoje pisave k vsaki zgodbi. Če nas bo (na primer) šest, bo tako v uri in pol nastalo šest zgodb. Delavnico bomo zaključile/i z zelo glasnim branjem in cmokanjem – smoki, sok in smeh zagotovljeni!

Delavnico bo vodila Tea Hvala.

V soboto, 10. julija 2010 ob 17h
pred Škratovo čitalnico (bibliobus), AKC Metelkova mesto, Ljubljana

Delavnica je brezplačna. Predhodna prijava ni potrebna. Prinesi svoje pisalo! Kasneje zgodbe lahko ilustriramo in oblikujemo v knjižico ali/in jih objavimo na spletu.

Delavnica kljub dostopnosti orodij za sočasno skupinsko delo na spletu vztraja pri izvedbi v »resničnem« prostoru in času ter uporabi staromodnih pripomočkov kot sta pisalo in papir, ker se bomo na ta način osredotočili na zgodbo in drug drugega, ne pa na popravljanje »zatipkanih« napak.

Primeri zgodb, ki so nastale na podobnih delavnicah l. 2008 na festivalu Ladyfest v Amsterdamu (vabilo in zgodbe), lani na konferenci Civilmedia v Salzburgu (vabilo in zgodbe), letos v ŠKUC-u (zgodbe) in na London Zine Symposiumu (zgodbe).


Kako najti Škratovo čitalnico?
Škratovo čitalnico in Knjižni park boste po novem našli, če se po vstopu skozi glavni vhod v AKC Metelkova mesto (z Masarykove ulice) napotite mimo stave Pešci (stavba, v kateri je bila Škratova čitalnica zadnjih nekaj let) in na koncu te stavbe zavijete desno, naredite še nekaj korakov do konca dvorišča in se še enkrat obrnete na desno.

Če pa v Metelkovo mesto vstopite z Metelkove ulice, pa se napotite najprej mimo Celice, nato skozi Trg brez zgodovinskega spomina (kjer sta Menza pri koritu in Klub Gromka) ter na koncu Trga zavijete levo mimo Jalle Jalle in potem samo še naravnost do konca dvorišča, kjer boste na desni strani (za stavbo Pešci) ugledali Škratovo čitalnico na kolesih!

Škratova čitalnica je projekt KUD Anarhiv. Knjižni park je skupni projekt KUD Anarhiv in KUD Mreža.
Ilustracija bibliobusa: Alen Kopić