Prikaz objav z oznako damijan kracina. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako damijan kracina. Pokaži vse objave

6. dec. 2016

Podzemlje (nadaljevanje zgodbe o velikem blatarju)

Podzemlje (PDF).

Podzemlje je tretji del zgodbe o vélikem blatarju in moj prispevek k intermedijski instalaciji Senescence: utekočinjeni čas. S soavtoricama, Robertino Šebjanič, ki je sodelovanje spodbudila, in speleologinjo Andreeo Oarga Mulec iz Laboratorija za raziskave v okolju Univerze v Novi Gorici jo predstavljam na 17. festivalu Pixxelpoint.

Zgodbo sem napisala konec novembra. Bata Leviki jo je samozaložil 2. decembra v petdesetih fotokopiranih in brezplačnih izvodih. Knjižica je (bila) do 9. decembra na voljo v Mestni galeriji Nova Gorica v sklopu instalacije Utekočinjeni čas. V četrtek, 8. decembra, ob 15h smo vse tri avtorice v galeriji predstavile naše delo v okviru vodstva po razstavi, ki ga je pripravila Rene Rusjan, kuratorka letošnjega Pixxelpointa.

Prvi del zgodbe, Izvajanje vélikega blatarja, je izšel leta 2007 v samozaložbi Damijana Kracine, ki je v okviru projekta Galapagos (soavtor: Vladimir Leben) ustvaril tudi skulpturo Véliki blatar, po kateri je nastala zgodba. Drugi del, video Evakuacija Cankarjevega doma, je pod naslovom Véliki Blatar News na voljo na njegovem JuTub kanalu.

Hvala Damijanu Kracini za (kot kaže, večno) inspiracijo, hvala Juretu P., ker je dve uri pred odprtjem razstave s šivalnim strojem šival hrbte prvih devetih (neoštevilčenih, neobrezanih, a kaj čmo) knjižic in jih pravočasno pripeljal v Gorico, hvala Barbari Cerkvenik za natančen jezikovni pregled kljub časovni stiski, hvala Blažu Jerebu za spenjanje in obrezovanje z ostro tiskarsko mašino, hvala CMAK-u za giljotino in Small but Dangers za spenjače, papir in samotarsko taščico. Hvala tudi festivalu Pixxelpoint za finančno pomoč pri izdaji knjižice. 

Več fotografij in videov s festivala si lahko ogledate na Pixxelpointovi FB strani.


 

Fotografije: Robertina Šebjanič


24. avg. 2014

Veliki blatar v Volčah in Solkanu

Veliki blatar potuje v Volče in Solkan!

V torek, 26. avgusta, ob 20h bo Pri Lukatelu v Volčah na Dnevih poezije in vina gostovala instalacija Damijana Kracine, podprta z mojo zgodbo Izvajanje velikega blatarja in njenim kolektivnim video nadaljevanjem Evakuacija Cankarjevega doma
  

Veliki blatar bo gostoval tudi na razstavi Damijana Kracine "Več kot eden / Piu di Uno" v Galeriji Dimenzija napredka v Solkanu (Velika pot 15, poslovna cona Solkan). Na razstavi sodelujejo še Vladimir Leben, Katarina Toman Kracina, Alenka Pirman, Jani Pirnat, Sašo Kalan, Ivan Jakac, Rok Kunaver, Ajda Toman, Matevž Paternoster, Ana Ličina in Jaka Mihelič. Kustosinja: Klavdija Figelj

Odprtje: petek, 12. september, ob 20h
Galerija je odprta od ponedeljka do petka med 9 in 16 uro
Kontakt/contact: nullo@itt.si

27. apr. 2008

Explication of the Great Muddigger

“I object!” Bata Leviki was restless. He dug his elbows into the desk as if the gesture could emphasize his protest.

It certainly didn’t stop Mr. Lajić from talking. Right then Bata Leviki’s animal hit my thigh and I deeply regretted my position. I had been seated to Leviki’s right, next to his muddigger. The animal had been resting at Leviki’s feet until the zoologist’s protest woke it up. When it moved, it slapped its heavy tail against me. I had to grab the desk with both hands to keep myself from falling, and then I pushed back. The animal ignored me; it was Leviki who gave me an angry look.

I peeked under the desk and saw that his muddigger was quite calm in spite of the general commotion. It was lying on its back, stretched out, its plump head and “haircut” thrown back, its lung ventricles exposed, each chest fang sticking in its own direction. Meanwhile, the tip of its tail was climbing, spiralling up Leviki’s bony legs like it was trying to coax him or perhaps comfort him. With every turn, it inevitably skimmed my leg and even though I found it extremely unpleasant I was not surprised to see that Leviki, on the other hand, was not bothered at all. Wasn't he most disturbed by Mr. Lajić's remark that great muddigger's endangerment is secondary to the danger its species presents to humans? Leviki was definitely angry when Mr. Lajić continued saying that the great muddigger doesn’t belong to the conference, especially not to the respectable Congress Center of Cankarjev Dom.

By then, Mr. Lajić was finished. He ignored a researcher who was obviously ready to add his remarks, turned to Leviki and said: “Mr. Leviki, can you explain how you intend to counter the results of this research project when you were personally involved in it and, let me refresh your memory, never questioned its conclusions. Also, allow me to ask you why have you decided to object my explication’s thesis today, at the closing meeting even though you had more than a year's time to do so?”

I was wondering the same thing even though I already knew that Leviki was not going to be able to answer. The rumour was that Leviki had been living with the great muddigger since the beginning of his field research in the swamps of Ljubljansko Barje. I also heard they share a flat which isn’t much bigger than my own. Impossible! The constant presence of the great muddigger (who certainly did not get its name without a reason) was unimaginable for me. Did Leviki really learn to love the animal so much that he eventually decided to adopt it? From a professional point of view, his act clearly discredited all his research efforts. I flinched, looked at Leviki and saw that he was going to give it a try anyway.

“Dear Sirs,” he began and remained seated. Everybody knew that he was tied to his seat by muddigger’s heavy embrace. Then, as if the humiliation wasn't complete, the animal’s tail peeked over the desk and slowly curved down its full length. I don't think Leviki was aware of the moment's cruelty. He was rubbing the muddigger's tail and looking at us from such a distance that I prepared myself for a very long and most certainly partial answer.

Below, you will find my transcript of Leviki's speech. Although his findings about the great muddigger are probably valid only for his domesticated specimen, I shall leave it to the expert community to decide whether Leviki's studies are of any general value as well.

Sikhth Sense, Ph.D.
Calcutta, October 18th 2009


XII. INTERNATIONAL CONGRESS OF ZOOLOGY
Desiccation of Swamp Habitats and Survival Strategies of Endangered Amphibians
October 5th – 11th 2009, Congress Center of Cankarjev Dom (Ljubljana, Slovenia)

October 10th 2009: Case Study: The Great Muddigger (Caenulentus major)

BATA LEVIKI'S EXPLICATION – TRANSCRIPT

Dear Sirs,
Mr. Lajić's ridicule demands an answer. The following arguments are going to object to the same thesis I have indeed supported until one year ago. I will refute the prejudiced opinion that the great muddigger is an amphibian hostile to humans; in fact, I will refute even the idea that the muddigger is an amphibian at all. I insist that his exceptional sensitivity and intelligence demand further study: they demand that we rethink his – and our own – place in the genealogical tree of life. I am going to conclude my deduction with arguments that support the most important and most frightening realisation of my studies: I believe that the great muddigger’s species is on the verge of extinction. In spite of his intelligence the muddigger failed to develop effective survival strategies. Are we going to apologize for our so-called professional mistakes only when it is too late? When Ljubljansko Barje is inhabited by the last eight specimens? Well, the last nine. (He looked at his domesticated specimen. – Note by S. Sense.)

But let me first thank You for Your kind attention. I also want to use this special occasion to express my respect and admiration for the deceased Mr. Torn’s work.

/Indignant exclamations./

(The deceased Črtomir Torn was one of the earliest self-taught researchers of amphibians in Slovenia. He was also the first to notice this unusual animal in the swamps of Ljubljansko Barje, a creature that could barely be categorized as an amphibian. In 1910, Torn described the great muddigger as a “snake-like animal measuring up to two meters in length, its body shape similar to that of an olm (Proteus anguinus); it is legless and uses serpentine bending of the body and its laterally flattened tail to move through the swamps. Its entrails are protected by an intriguing white coating. The head is plump and round, its compound eyes surprisingly large and similar to those of a wasp. Three dark short feelers (external gills?) grow from its head. How the animal breathes is a mystery; but since it can stay underwater for long hours without surfacing to breathe, I assume it is an amphibian that alternately breathes through gills and lungs.”In: Č. Torn: Knjiga mojih ur na Ljubljanskem barju preživetih, Delavska knjižica, Ljubljana, 1911; p. 304 – Note and quote translation by S. Sense.)

We were all aggrieved by Črtomir Torn’s tragic death. I am well aware that it was him, admirer of nature and pioneer researcher, who first raised our attention to the great muddigger's existence, who sacrificed countless hours of work for research and eventually gave his life for the muddigger. I am also aware of the fact that Mr. Torn’s unfortunate death gave birth to the idea that the great muddigger is an amphibian harmful to humans.

/Mr. Lajić: Mr. Leviki! You know very well that the muddigger literally tore Mr. Torn apart! We have reason to believe that there is a chance of repetition!/

That is true, Mr. Lajić. Unfortunately, we will never know what Mr. Torn did to the muddigger before the creature began defending itself. Let me propose another example that promises repetition. You will have to take my word for it though.

 Great muddigger's natural habitat

Two year ago, when I began intensely studying the great muddigger and his life habits, I moved into a house by the Southern by-pass, close to Ljubljansko Barje, in order to avoid commuting and to be involved in my studies more directly. On one of my walks home, I carelessly stepped into a muddy landslip. It swallowed me up to my waist immediately. My own weight was pushing me deeper and I hurried and fumbled for grass, bushes, anything solid, but the plants were too weak for my weight. They uprooted and stayed in my fists. I fumbled madly, quite certain that my end was nearing – the thick mud had already reached my chest .

It was then that I felt a sharp stone under my fingers. I took a hold of it with all my strength and tried to pull myself out of the mud. I managed to stop the sinking, but then had to rest since I was too weak to continue. But even as I remained still and held the stone, I felt like I was being pulled out of the landslip. Eventually, I noticed that it wasn’t me who was pulling the stone; the stone was in fact pulling me – and pulled me – out of the mud! Of course you already know that I wasn’t holding a stone. I was holding a fang, a muddigger’s fang!

I was terrified but in that strangely sober moment, my fear and weakness were defeated by my immense curiosity. This was an extremely rare occasion to see his fangs and mysterious lungs from close range! My saviour, however, refused to be examined. He turned onto his stomach, aimed his fangs for the ground and began making towards the larger pools. I struggled to my feet and touched his back. It was covered in mud, yet soft and warm like the skin of warm-blooded animals. I retreated in surprise. Was it possible that the great muddigger was a mammal?! While I feverishly ruminated on this sudden, even iconoclastic thought, the muddigger slowly meandered towards the puddles, half buried in the waterlogged ground.

My belief that the great muddigger is not harmful to humans was born there and then. However, today I believe that the truth is quite to the contrary! As many of you probably know, I and Bata (He pointed to his specimen. – Note by S. Sense) have been living in exemplary cohabitation for the last year. I can therefore confirm that the muddigger is a peace-loving being, who, unlike other amphibia, wants to communicate – and does it!

/General laughter./

/Mr. Lajić: Your conclusions demand additional explanation. Please continue, Mr. Leviki./

I am going to tell you why the great muddigger really is dangerous: not because of his physical strength and not because of his bellicose reactions to his few enemies – I suppose there is no need to explain who I mean by that. The muddigger is harmful because of his intelligence, his sensuousness and ability to feel. His psychic structure is far more complex than mans'. I am not referring to logic but rather compassion, his ability to sympathize. Tell me: have any of you ever tried to talk to a muddigger? Perhaps listened to him? You didn’t, you prefer to invest in “domestification” of rebellious hairiries, and you prefer to lock edgebeens and globigherines into aquariums. You do not live with them – you own them! Are you really capable of living only with humans? In that case, my experience is beyond your reach and simply incomparable. I can assure you that the great muddigger really is a threat – because he has more sense than all of us zoologists together!

/Loud objections. (Unfortunately, low quality of my recordings does not allow me to detect individual objections. The end of transcript. – Note by S. Sense.)/

In the past week, I doubted the authenticity of my recordings several times; I also doubt the credibility of my own memory even though I know I will never forget the events that followed Leviki's explication. I feel it is my duty to transcribe and publish these recordings for the world's zoological community, since I can no longer wait for the hypothetical letter which would inform the congress participants that what we have witnessed in Ljubljana was merely a mass hallucination or perhaps a science-fiction performance. I therefore entrust you the notes of an eyewitness whose essence defies his perception.

Leviki crouched to his muddigger amid general laughter and shouts. He somehow managed to load it onto his back. When he arose, they looked like a two-headed monster. The muddigger's head darted to and fro above Leviki’s; the animal took hold of Leviki's shoulders with its upper fangs and used its lower fangs to grasp at his waist. Its tail was still encircling Leviki’s feet and his legs were now visibly trembling under the muddigger's weight; the animal must have weighted at least a hundred kilos! We were silenced by this fantastic image. We could hear Leviki absently repeating: »We, Bata, we are living proof, we …«

Poor Leviki could no longer stand the burden. He staggered, collapsed on the muddigger and closed his eyes. The animal slowly spread its fangs. It laid the feeble, unconscious zoologist on the desk with great caution. It drew its fangs towards its chest and rested, also leaning against the desk, balancing its body so that it could, as I noticed, free Leviki's legs. It then accidentally grazed the surrounding chairs with the tip of its tail and they flew into the corner where most of the scared zoologists were hiding. I retreated to the closest wall. From there, I could see the delicacy of the muddigger’s moves as it lifted its long thick tail onto the desk and curled it into a spiral. In this position, the animal could stand erect, and while it was making itself comfortable on the desk, I swear I heard it say: “Just a second”.

We were dumbfounded. The great muddigger has no mouth, he does not talk! I stared at his head and kept looking for a crevice that would indicate lips or a mouth, but only later, when the animal spoke again – and there are witnesses who can confirm it – did I notice that the sound was coming from the area of his lung ventricles. These were words, incredibly articulated speech in fact, of the great muddigger who sat on the desk like a Turk!!

Let me add before I continue my transcript that the creature sat and stared at the listeners until the very end while our eyes kept wandering towards the unconscious Leviki in disbelief; as if we were still hoping that it was him who was really doing the talking.


THE GREAT MUDDIGGER’S EXPLICATION – TRANSCRIPT

Dear Sirs,
Let me conclude Leviki's explication with arguments that, as mentioned earlier, support his tragic and most important realisation about my species: our intelligence indeed failed to prevent our near-extinction. While the language of experts does not hesitate to incorporate individual death into the so-called extinction of species, I am forced to resent this objectification, even though I understand it is used for scientific purposes only; after all, I am talking about my own death. My intention is not to avoid the language of zoology but to use it in order to present my personal discoveries. Let me therefore recite my own estranged necrology.

The great muddigger inhabits areas that have been irreversibly changed by global warming effects. The fatal strike was delivered by human “management”; intense farming and urbanisation have dried out the swamps, and those located in continental climate zones are disappearing both because of “artificial” and “natural” desiccation. In the past, Ljubljansko Barje was no exception. Nowadays, it is commonly recognised as a very unique habitat since it is the great muddiggers’ and many other species last resort. It is also quite hot and dry.

Since I believe that my physical construction and inability to adjust to a new environment are largely responsible for my near-extinction, I am first going to focus on the muddigger’s physiognomy; especially his ability – or rather, my inability – to move. As you can see, the body of an adult muddigger can reach up to three meters in length, including the tail. Because of his weight – I weigh a hundred and fifteen kilos – my body is most supple in thick and relatively shallow water. When I move through the swamps and pools my paired fangs are of great help. I use them to push myself against the ground, to crawl on drenched banks and as of late, also to walk on concrete stairs where my tail, for example, is absolutely useless.

In the past, before I was classified as an amphibian, many researchers were intrigued by my breathing techniques. They noticed I use several; I can breathe under water and I can breathe with lungs which are, like humans’, positioned in the upper part of my body. Later, researchers correctly concluded that my second breathing organ are my three head gills, also known as ‘haircut’ in zoologists’ jargon, and my skin pores, the latter enabling me to breathe, feel and also to regulate temperature, secrete bodily fluids, supply humidity and microorganisms. If my skin pores cannot provide sufficient humidity, I am threatened by dehydration. In dry conditions my velvet skin becomes harder, darker, and a new leathery layer with limited capacity of exchange forms: it disables the humidity flow in order to lessen evaporation. Partial dehydration is accompanied by symptoms which are normally observed in hibernation.

In short, all this meant that it was getting more and more difficult to move through the desiccated swamps. The times when I could swim on my stomach and relax were gone; I had to get used to swimming on my back in order to expose to the ground as much of my skin as possible. Since my fangs became redundant, I had to adopt a snake-like technique of movement. Since my field of view was radically lessened I was stranded and stuck in a muddy landslip more than once. When I swam on my back, I simply didn’t notice those small and tricky pools. My weight and my serpentine moves only pushed me deeper into the landslip.

Two years ago, I was saved from a landslip by your colleague Leviki. Our second and third encounter was similar to the first; either Bata or I were stuck in the mud. We were aware of the danger we faced each time - maybe that is why we became such good friends. I especially enjoyed the period when we were trying out new, safer ways to move. For instance, since serpentine movement, especially on my back, was not really effective, we came up with the idea that I should try contracting my muscles like a caterpillar. It worked but unfortunately I had to give up on that technique because of the terrible back pain it caused. Then, one day, Leviki suggested that I move to his place. I thought the idea was absurd. He spoke about the flat before and I knew that the house he rented by the highway ring was really small and entirely dry. The only appropriate place for soaking would be the bathtub and since it was really too small for me, I had to refuse his offer.


On the move ...  

The following summer was hot and dry, and seemed endless. I was constantly thirsty, dizzy and tired. The buckets of water Leviki brought from his house could not satisfy my skin's thirst. I could hardly recognise my darkened and heavy body. I started to compare my fate with the dinosaurs' who, as you know, died out because their bodies became impractical. I realised I was dying. In the mean time, Leviki kept visiting me and convincing me that his house would protect me from the merciless sun. So I went with him. His home was really small and uncomfortable but I started feeling better there. I could not have dreamt then that one day – today – I would finish Leviki's speech at the XII. International Congress of Zoology!

I do not fancy myself; my intellectual activities and my example cannot save my species. After all, I have made a move which is impossible for muddiggers who are not encouraged and supported by their friends. All I know is that I and poor Leviki are living proof of interspecies symbiosis. Even of love.

Needless to say, I do miss the swamps, their spaciousness, vegetation and the taste of microorganisms. Sometimes, I find myself crawling on the carpeted floor, thinking that this is how I can taste the precious food again. But I have made a decision and I intend to stick to it. So even though I may be turning into a human being, I will live, whether you believe it or not, until I die!

Thank You for Your time and attention. I am ready for Your questions.

(End of the transcript. – Note by S. Sense.)

No questions were asked. Zoologists were leaving the room in complete silence. The great muddigger turned towards me and nodded. I asked him if I could help him carry the unconscious Leviki out of the building. He thanked me, but said there was no need.



Written and translated by Tea Hvala. Sculpted and photographed by Damijan Kracina.

18. sep. 2007

Zaključni dogodek projekta Galapagos...

... je že minil, še vedno pa velja vabilo k ogledu in branju sočasno izdanega vodnika Galapagos in kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja.


Knjiga Galapagos zaključuje umetniška projekta Galapagos (www.galapagos.si) in Animal Tour avtorjev Damijana Kracine in Vladimirja Lebna. Predstavitev je z recitalom poezije Janija Pirnata popestril Gregor Gruden, prav tako pa ste si lahko ogledali videe, nastale tekom projektov, s posebnim dodatkom - kriznim poročilom iz Cankarjevega doma. Sledila je predstavitev kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja pisateljice Tee Hvala, ki je sodelovala tudi pri nastajanju vodnika po Galapagosu.
V knjigi Galapagos so zbrani kritiški in prozni zapisi, poezija in vizualno gradivo, ki je nastajalo med letoma 2004 in 2007. Vodnik po Glapagosu poleg bogatega vizualnega gradiva vsebuje DVD z glasbenim videom. K ustvarjanju knjige smo povabili vse, ki so bili na tak ali drugačen način vpleteni v projekt. Strokovna besedila za knjigo so prispevali Aleksander Bassin, Aurora Fonda, Tea Hvala, Majda Božeglav Japelj, Željko Jerman, Jadranka Ljubičič, Tevž Logar in Simona Vidmar. Pesmi je prispeval Jani Pirnat, fotografije pa Boris Cvjetanović, Dejan Habicht & Matija Pavlovec, Damijan Kracina, Robert Ograjenšek in Pete Moss.

O Galapagosu
Otok Galapagos je bil sredi prejšnjega stoletja proglašen za naravno dediščino oz. umetnostni park zaradi nevarnosti izumrtja devetdestih odstotkov primarnih živalskih in rastlinskih vrst – in umetnosti. Ker domorodno živalstvo nima naravnih sovražnikov, je neustrašno, obiskovalci pa se lahko sprehajajo le nekaj korakov stran od številnih vrst.
V želji, da bi se vpliv obiskovalcev na krhko ekologijo in umetnost otočja zmanjšal, so oblasti odredile poseben pravilnik in izobrazile specializirane vodiče, ki s svojo prisotnostjo skrbijo za njegovo spoštovanje.
Čudovita fantazija o sožitju živalskih vrst s človeško je v umetnosti spet mogoča in edinstvena. Preden se podate v raznovrstno lepoto in nevarnosti otočja Galapagos, vam z vodnikom po Galapagosu ponujamo nadvse avtentičen vpogled v tamkajšnje razbohoteno življenje in tako zagotavljamo, da bo vaša »galapaška« izkušnja nepozabna.
Projekta Galapagos in Animal Tour prepletata umetniška dela Damijana Kracine in Vladimirja Lebna, ki se navdušujeta in črpata svoje ustvarjalno početje iz prirodoslovnih ved, predvsem iz biologije in genetike. Njuna celostna galerijska postavitev prikazuje različne primere flore in favne sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ter nas nenasilno in humorno ozavešča o ogroženosti biološke raznovrstnosti tega sveta.
Vodnik Galapagos so izdali: Strip Core / Forum Ljubljana, Zavod O, Galerija Alkatraz in Damijan Kracina & Vladimir Leben, uredila pa Tevž Logar in Tea Hvala.
Besedila so prevedli Borut Cajnko, Gorjup Draveljski (poezija), Ivana Bago, Tea Hvala in Yuri Barron, jezikovni pregled je delo Inge Pangos, oblikovanje pa produkt Novega kolektivizma (Cena: 22 €).
Obe knjigi distribuira Forum Ljubljana / Stripburger
Poročilo iz predstavitve: Vest.si
Spletna objava kratke zgodbe Izvajanje velikega blatarja je tukaj.

17. sep. 2007

Evakuacija Cankarjevega doma

ali... drugo nadaljevanje Izvajanja velikega blatarja.


Kamera, ideja: Damijan Kracina
Scenarij: Tea Hvala
Igrata: Ana Ličina, Jaka Mihelič

18. nov. 2006

Izvajanje velikega blatarja

"Ugovarjam!" Leviki se je nemirno presedel in komolca vkopal v mizo kot bi s kretnjo hotel podkrepiti svoj protest. Dr. Lajić se ni pustil motiti.
Sedežni red me je posadil na Levikijevo desnico. Ko me je njegova žival prvič sunila v stegno, sem svoj položaj globoko obžaloval. Veliki blatar je vse dotlej počival ob Levikijevih nogah, a ga je zoologov nemir očitno predramil, da se je zganil in s težkim repom plosknil obme. Da bi preprečil padec, sem se moral z obema rokama opreti ob rob mize. Vrnil sem mu sunek, za katerega se ni zmenil, le Leviki me je jezno pogledal. Sklonil sem se pod mizo in videl, da je žival kljub razburjenju sproščena. Ležala je na hrbtu, njeni zobniki so moleli vsak v svojo smer in razkazovali pljučne prekate. Debelušasto glavo in čupo je blatar nagnil vznak, z repom pa je silil vse više, vil se je okoli Levikijevih koščenih nog kot bi se mu dobrikal ali ga morda tolažil. Z vsakim obratom je zadel tudi mene. Čeprav je bil blatarjev dotik skrajno neprijeten, se nisem čudil, da Levikija ne moti: mar ga ni iz tira vrgla prav Lajićeva opazka, da je veliki blatar resda ogrožena, vendar prvenstveno človeku nevarna vrsta, ki ne spada na srečanje, še manj pa v kongresno dvorano Cankarjevega doma?
Dr. Lajić je medtem zaključil. Prezrl je slušatelja, ki je želel prvi komentirati njegovo izvajanje, in se obrnil k Levikiju: "Dr. Leviki, mi lahko poveste, kako nameravate izpodbijati ugotovitve študije, pri kateri ste sami sodelovali in, naj vam osvežim spomin, se z ugotovitvami celo strinjali? In dovolite mi, da vas vprašam, zakaj mi ugovarjate na zaključnem srečanju, ko pa ste za to imeli več kot leto dni časa?"
To sem se spraševal tudi sam, a sem že vedel, da Leviki na vprašanje ne more odgovoriti. Pred kongresom sem slišal, da že od samega začetka, od prvih terenskih raziskav na Ljubljanskem barju dalje, živi z velikim blatarjem v stanovanju, ki ni večje od mojega. Nepredstavljivo! Ne morem si predstavljati nenehne bližine velikega blatarja, ki takšno ime ni dobil brez razloga! Mu je žival tako zelo prirasla k srcu, da jo je posvojil? Če Levikijevo potezo ocenimo s strokovne plati, je več kot jasno, da je s posvojitvijo zapravil vso strokovno verodostojnost! Zdrznil sem se in videl, da bo Leviki vseeno poskušal.
"Spoštovani," je začel, ne da bi vstal. Vedeli smo, da ga k tlom veže blatarjev objem, a kot bi ponižanje ne bilo že dovolj veliko, se je konica blatarjevega repa vzpela in lagodno zavijugala po celi dolžini mize. Leviki krutosti tega trenutka sploh ni zaznal, odsotno je podrgnil dlan ob blatarjev rep in se zagledal v takšno daljavo, da sem se pripravil na dolg, predvsem pa pristranski odgovor.
Po zvočnem posnetku zapisujem Levikijeve ugotovitve o velikem blatarju, ki po vsej verjetnosti veljajo samo za njegov udomačeni primerek. Sodbo o tem, ali imajo sklepanja dr. Levikija tudi občo veljavo, prepuščam strokovni javnosti.

Zapisal dr. Shesti Chut
v Kalkuti, 18. oktobra 2009.

XII. MEDNARODNI ZOOLOŠKI KONGRES
Izsuševanje močvirnatih habitatov in adaptivne strategije ogroženih dvoživk
5.-11. oktober 2009, Kongresni center Cankarjevega doma (Ljubljana, Slovenija)

10. oktober 2009: Študija primera: veliki blatar (
Caenulentus major)

TRANSKRIPCIJA IZVAJANJ DR. BATE LEVIKIJA

Spoštovani!

Norčevanje gospoda Lajića zahteva odgovor. V nadaljevanju bom z izbranimi argumenti izpodbijal tezo, ki sem jo še pred letom dni zagovarjal sam. Zavrnil bom predsodek, da veliki blatar spada med človeku nevarne dvoživke, in zanikal tezo, da je blatar dvoživka. Trdim, da izjemna občutljivost in inteligenca velikega blatarja od človeka zahtevata ponoven premislek o njegovi umeščenosti v rodoslovno drevo živalstva, pa tudi premislek o mestu, ki ga je človek prav tam namenil sebi. Svoje izvajanje bom zaključil z argumenti, ki podpirajo najpomembnejše in obenem najbolj strašno spoznanje naših preučevanj: veliki blatar izumira. Kljub temu da je razumno bitje, ni razvil učinkovitih preživetvenih strategij. V Sloveniji bo zaradi Vaših "strokovnih napak", kot se boste opravičevali, ko bo že prepozno, kmalu živelo samo še osem primerkov velikega blatarja. No, devet, če štejem tudi tebe (Pogledal je udomačeni primerek v dvorani. –Op. Chut).
Že vnaprej se Vam iskreno zahvaljujem za pozornost.
Naj mi pokojni gospod Raztrgan[1] ne zameri, da se mu klanjam na tem mestu.



[1] Pokojni Črtomir Raztrgan spada med najzgodnejše ljubiteljske raziskovalce dvoživk (razred Amphibia, poddeblo Vertebrata) na Slovenskem. Prvi je opozoril na nenavadno bitje, ki se zadržuje na Ljubljanskem barju in ki bi ga bilo le siloma mogoče klasificirati kot dvoživko. Leta 1910 primerek opiše kot: "Kake dva metra razpotegnjena žival z dolgim repom, še najbolj podobna človeški ribici, le da je v primerjavi z njo gromozanska. Nima nog, temveč po kačje s celim telesom rije po blatu. Sumim, da je njeno drobovje zaščiteno z intrigantno belo prevleko. Ima prostorno kroglasto glavo in črne mrežaste oči, podobne osjim. Na glavi ima tri tipalke. S čim diha, ne vem, kajti dolge ure se lahko zadržuje pod vodo ali pa na suhem. Iz povedanega je moč sklepati, da je dvoživka; da diha bodisi s škrgami bodisi s pljuči." V: Č. Raztrgan: Knjiga mojih ur na Ljubljanskem barju preživetih, Delavska knjižica, Ljubljana, 1911; str. 304 –Op. Chut.)

/Ogorčeni medklici./

Njegova tragična smrt nas je vse prizadela. Kako bi mogel pozabiti, da je prav on, ljubitelj narave in pionirski raziskovalec, prvi opozoril na velikega blatarja in mu žrtvoval mnoge ure in končno tudi življenje? Toda, mar se ni prav ob tragični smrti gospoda Raztrgana porodilo in kasneje utrdilo prepričanje, da je veliki blatar človeku nevarna dvoživka?
/Dr. Lajić: Gospod Leviki! Dobro veste, da je veliki blatar Raztrgana dobesedno raztrgal! Upravičeno menimo, da obstaja možnost ponovitve!/

Res je, gospod Lajić, vendar nikoli ne bomo izvedeli, kaj je Raztrgan počel z blatarjem preden se je bitje začelo braniti. Naj navedem drug primer, ki obljublja možnost ponovitve. A verjeti mi boste morali na besedo.
Pred dvema letoma, v času, ko sem intenzivno raziskoval življenjske navade velikega blatarja, sem se preselil v hišo ob južni obvoznici, da bi si tako skrajšal pot in bil v raziskavi tudi sam udeležen. Nekoč sem na poti domov zašel v blaten udor, ki me je v hipu pogoltnil do pasu. Lastna teža me je vlekla vse bolj globoko, zato sem hitel in grabil bilke, grmičevje, a vse mi je izpuljeno ostalo v rokah. Tipal in grabil sem dalje, vse bolj gotov, da se bliža konec – blato mi je seglo že do prsi. Takrat sem pod prsti začutil oster kamen. Oprijel sem se ga z vso močjo in se začel vleči iz blata. Bil sem šibak, a vseeno se mi je zdelo, da sem zaustavil pogrezanje. Tedaj sem opazil, da ne vlečem kamna k sebi jaz, temveč me kamen vleče iz blata! To ni bil kamen! Ko sem spoznal, da me je rešil zobnik velikega blatarja, sem se v trenutku streznil. Strah in utrujenost je premagala radovednost ob edinstveni priložnosti, da si blatarjeve zobnike in nenavadna pljuča lahko ogledam iz neposredne bližine, vendar to ni bilo mogoče, saj se je blatar zasukal na trebuh in zobnike naperil v razmočeno zemljo. Vstal sem in se z roko dotaknil njegovega hrbtišča, ki je bilo pod blatom mehko in toplo kot koža toplokrvne živali. Presenečen sem se odmaknil. Je mogoče, da je veliki blatar sesalec? Medtem ko sem mrzlično premleval novo spoznanje, se je veliki blatar že oddaljil. Deloma pogreznjen v razmočena tla je počasi vijugal proti mlaki.
Takrat se mi je porodilo prepričanje, da veliki blatar človeku ni nevaren – nasprotno! Kot mnogi že veste, z Bato (Pokazal je na njegov primerek. –Op. Chut) že leto dni živiva v zglednem sožitju, zato sem prepričan, da je veliki blatar miroljubno bitje, ki se za razliko od vseh ostalih dvoživk zna in želi sporazumevati!
/Krohot v dvorani./
/Dr. Lajić: Vaše sklepanje zahteva dodatna pojasnila. Izvolite, gospod Leviki./

Povedal vam bom, zakaj je veliki blatar nevaren. Ne zaradi silne moči niti zaradi bojevitosti, s katero se odzove na redke sovražnike – vsi vemo, koga imam v mislih. Nevaren je zaradi doumljivosti, čutnosti, izjemnega čustvovanja. Njegov psihični ustroj daleč prekaša človeškega! Ne govorim o logičnem mišljenju, temveč o sočutju, o solidarnosti. Povejte mi: se je kdo od vas z blatarjem skušal pogovarjati? Mu prisluhnil? Ne, raje za drag denar "vzgajate" neupogljive kosmatane, v akvarije zapirate robeznice in globigerine, vendar z njimi ne živite, imate jih! Mar resnično znate živeti samo z ljudmi? V tem primeru moja izkušnja za vas ni dostopna in ni primerljiva! Zagotavljam vam, da veliki blatar res ogroža človeka – zato, ker ima več pameti kot vsi zoologi skupaj!
/Glasno nasprotovanje./
(Posameznih medklicev iz posnetka žal ni mogoče razbrati. Konec transkripcije. –Op. Chut)
Dogodkov, ki so sledili Levikijevemu izvajanju, ne bom pozabil, čeprav sem v minulem tednu že večkrat podvomil v verodostojnost posnetka – in mojega spomina. Svetovni zoološki skupnosti sem posnetke dolžan predložiti v objavo, saj sem opustil upanje, da bo iz Ljubljane prispelo pismo, v katerem udeležencem kongresa sporočajo, da so prisostvovali množični halucinaciji ali morda zgolj znanstvenofantastični uprizoritvi. Dogodek zapisujem kot očividec, čigar bit se upira pogledu.
Med krohotom in klici je Leviki počepnil k blatarju. Žival si je nekako uspel naložiti na hrbet, da smo ju, ko se je Leviki spet zravnal, ugledali v podobi dvoglave pošasti. Blatarjeva glava je negotovo nihala nad Levikijevo, z zgornjima zobnikoma se je zapel za Levikijeva ramena, s spodnjimi se je oprijel njegovega pasu, medtem ko je rep še vedno vibasto ovijal njegove noge, ki so vidno klecale pod blatarjevo težo; ne pozabite, da žival tehta najmanj sto kilogramov! Omizje je ob tem fantastičnem prizoru utihnilo in vsi smo lahko slišali Levikija, kako odsotno ponavlja: "Midva sva živ dokaz, Bata, midva...".
Nesrečni Leviki ni vzdržal napora, vendar se, kot sem pričakoval, ni zgrudil, le omahnil je na blatarja in zaprl oči. Blatar je počasi razprl zobnike. Mlahavega, nezavestnega zoologa je previdno spustil na mizo. Zobnike je sklenil k prsim in se tudi sam naslonil na mizo, da bi, kot sem opazil, sprostil Levikijeve noge. Pri tem je s konico repa nehote oplazil bližnje stole, ki so odleteli v kot dvorane, tja, kjer se je stiskala večina prestrašenih zoologov. Sam sem se odmaknil k najbližji steni, zato sem videl, s kakšno lahkoto je blatar dvignil svoj debeli dolgi rep nad mizo in ga zvil v kačasto vibo. V tem položaju se je lahko zravnal in prisežem, da sem slišal, kako je med nerodnim premeščanjem dejal: "Samo trenutek".
Osupnili smo. Veliki blatar nima ust, ne govori! Strmel sem v njegovo glavo in iskal špranjo, ki bi nakazala ustnice, a šele kasneje, ko je žival – to lahko potrdijo tudi drugi očividci – spet spregovorila, sem opazil, da zvok prihaja iz predela pljučnih prekatov! To so bile besede, celo neverjetno dobro artikuliran govor velikega blatarja, ki je po turško sedel na mizi!!
Preden nadaljujem s prepisom, naj dodam, da je bitje do zadnjega strmelo v poslušalce, nam pa je pogled v nejeveri uhajal k nezavestnemu Levikiju kot bi še vedno upali, da besede v resnici izgovarja on.

TRANSKRIPCIJA IZVAJANJ VELIKEGA BLATARJA

Spoštovani!

Dovolite, da Levikijevo izvajanje zaključim z argumenti, ki, kot rečeno, podpirajo tragično in najpomembnejše spoznanje o velikem blatarju: kljub temu, da sem razumno bitje, ne morem preprečiti lastne smrti. Strokovni jezik je individualno smrt vključil v izraz "izumrtje vrste", vendar sam izhajam iz osebnih spoznanj, zato se mi objektivizacija moje smrti, četudi je namenjena znanosti, upira. Kljub temu nameravam v nadaljevanju za oris osebne izkušnje uporabiti jezik zoologije. Naj bo moj lastni nekrolog potujen.

Veliki blatar prebiva v habitatih, ki jih je globalno ogrevanje nepopravljivo spremenilo, usodni udarec pa so jim zadali človekovi načrtni posegi v okolje. Močvirnati ekosistemi v celinskem podnebnem pasu izginjajo zaradi načrtnega in "naravnega" izsuševanja. Krajinski park Ljubljansko barje je bil v preteklosti izpostavljeno obema, čeprav je splošno znano, da gre za edinstven habitat in edino območje v Sloveniji, kjer veliki blatar še živi. Ker je moja telesna konstitucija v opisanih razmerah odgovorna za moj skorajšnji propad, se bom osredotočil na blatarjevo fizionomijo s poudarkom na njegovih gibalnih sposobnostih oz. omejitvah.

Kačasto telo velikega blatarja v zreli dobi, kot sami lahko ocenite, doseže dolžino treh metrov, pri čemer tri četrtine dolžine obsega rep. Zaradi telesne teže – sam tehtam sto petnajst kilogramov – je moje telo najbolj gibko v gosti in relativno plitki vodi. Pri vijuganju v močvirjih in mlakah si pomagam s štirimi pari zobnikov, s katerimi se odrivam od tal, dobro pa mi služijo tudi na razmočenih nabrežjih in betonskih stopnicah, kjer mi je rep le v napoto.

V preteklosti, preden so me umestili v razred dvoživk, je mnoge raziskovalce zanimalo, kako se lahko tako dolgo zadržujem pod vodo, ko pa diham s pljuči, ki so tako kot človeška nameščena v zgornji del trupa. Kasnejši raziskovalci so pravilno ugotovili, da imam za dihanje na razpolago še tri naglavne škrge (ljubkovalno jim pravijo "čupa") in kožne pore, ki poleg dihanja omogočajo izločanje telesnih sokov, dovajanje vlage in mikroorganizmov ter, seveda, čutenje. Če kožne pore ne dovajajo dovolj vlage, mi grozi dehidracija. V sušnih razmerah mi sicer kot žamet nežna koža otrdi in potemni. Prekrije jo usnjata plast z znatno manjšo propustnostjo, ki v telesu zadrži več tekočine, obenem pa onemogoči dotok sveže vlage. Delno dehidracijo spremljajo simptomi, ki so v normalnih življenjskih razmerah značilni za obdobje hibernacije. Skratka, vse to je pomenilo, da sem se v izsušenem močvirju vse manj gibal, in če sem nekoč večinoma počival in plaval prsno, sem se v novih razmerah moral privaditi na hrbtno plavanje in ležanje, da bi na ta način vlažnim tlom približal čim večjo površino telesa. V tem položaju so zobniki neuporabni in "hrbtno" sem začel oponašati gibanje kač. Ker je nov položaj znatno zmanjšal moje vidno polje, sem večkrat nasedel na blatne udore in v njih obtičal, saj so bili premajhni, da bi iz njih lahko izplaval. Kačje zvijanje in lastna teža pa sta me vlekla še globlje v udor.

Pred dvema letoma me je iz tako nevarnega položaja rešil vaš kolega, raziskovalec Leviki. Tudi najino drugo in tretje srečanje je bilo podobno prvemu; enkrat je v blatu obtičal on, naslednjič jaz. Kljub smrtni nevarnosti so bila najina reševanja precej zabavna, saj sva jih izkoristila za medsebojno spoznavanje in preizkušanje novih, varnejših položajev. Denimo, strinjala sva se, da gibanje po vzoru kač, posebej v hrbtni izvedbi, ni učinkovito, zato sem na njegov predlog skušal posnemati pedljanje gosenic. Delovalo je, vendar sem moral odnehati zaradi hudih bolečin v križu. Potem je Leviki nekoč predlagal, da se preselim k njemu. Ideja je bila prismuknjena, saj sem iz njegovega pripovedovanja vedel, da je stanovanje ob obvoznici majhno in povsem suho. Namakal bi se lahko samo v kadi, ki je bila zame premajhna, zato sem povabilo moral zavrniti.

Potem je prišlo vroče in sušno poletje, ki mu ni bilo videti konca. Nenehno sem bil žejen, omotičen in utrujen. Kanglice vode, ki jih je Leviki nosil od doma, me niso mogle potešiti. Svojega potemnelega in težkega telesa nisem več prepoznal. Primerjati sem se začel z dinozavri, ki so, kot vemo, izumrli v trenutku, ko je njihovo telo postalo preveč okorno za novi svet. Poslavljal sem se, Leviki pa me je redno obiskoval in me prepričeval, da bom v stanovanju varen pred neusmiljenim soncem. Tako sem šel z njim. Čeprav je bilo stanovanje res majhno in neudobno, sem se kmalu po selitvi začel počutiti bolje. Takrat se mi niti sanjalo ni, da bom na današnji dan živ in zdrav dokončal Levikijev govor na XII. mednarodnem srečanju zoologov!

Ne delam si utvar, da z intelektualnim udejstvovanjem in s svojim zgledom lahko pripomorem k ohranitvi vrste. Konec koncev sem se preselil, česar veliki blatarji brez poguma in razumevajočih prijateljev ne zmorejo. Vem samo to, da sva z ubogim Levikijem živ dokaz za medvrstno sožitje. Celo ljubezen.

Seveda pogrešam močvirja in okrepčilne mikroorganizme. Zalotim se, da se v stanovanju plazim po preprogi, misleč, da bom na ta način zopet okušal dragoceno hrano. Drugih blatarjev ne pogrešam. Upal bi si celo trditi, da smo samotarska bitja, ki v naravnem okolju potrebujemo veliko prostora. A sprejel sem odločitev, od katere ne odstopam. Čeprav se spreminjam v človeka, bom živel, verjeli ali ne, vse dokler ne umrem!

Hvala za Vašo pozornost. Pripravljen sem na Vaša morebitna vprašanja.
(Konec transkripcije. –Op. Chut)
Vprašanj ni bilo. Zoologi so molče odhajali iz dvorane. Blatar se je obrnil k meni in mi pokimal. Vprašal sem ga, če mu lahko pomagam odnesti nezavestnega Levikija iz dvorane. Zahvalil se je in rekel, da ni potrebe.


Izjemno redek posnetek velikega blatarja v naravnem okolju. "V Kabinetu Društva za domače raziskave predstavljamo naravoslovno in umetnostnozgodovinsko raziskavo o nenavadnih bitjih in živalih. Parazitizem, simbioza, mimikrija, domestikacija in postdomestikacija, evolucija in druge biološke tujke, ki govorijo o posebnih prilagoditvah živalstva na okolje, so teme, ki se dotikajo zverinjaka v Kabinetu." Kabinet, dvorišče Galerije Škuc (od 9. novembra 2006).