Kako skrhati nož?

O napovedanem zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo se govori kot o rezu v kulturo. Če metaforo o rezanju vzamem dobesedno, bi početje trenutne vlade lahko opisala kot samopoškodovanje. Psihologizacija je povsem na mestu, saj govor o rezih nekaj tako velikega in razpršenega, kot je državna politika, skrči na eno samo nasilno in obenem ranjeno telo – in z zategovanjem pasov ni nič drugače.

Naj poskusim: država, ki se reže, agresijo naperi proti sami sebi. Ima nizko samopodobo, sovraži se, zaprta je vase, depresivna in tesnobna, občutljiva na zavrnitev, prepričana, da ni zmožna obvladovati težav in da nima ne nadzora ne moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se počuti nerazumljeno, da se boji intimnosti in odgovornosti, da ima težave pri izražanju svojih čustev. Samopoškodovanje je njen disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja teh težav. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa.

Ni povsem jasno, čigavo je to telo, a če predpostavimo, da državo sestavljamo tako vladani kot vladajoči, in da bo rezanje kulture škodilo vsem, potem gre dejansko za samouničevalno politiko. A metafora rezanja ni le slikovita, je tudi priročna. Ker si metaforično telo bolečino zadaja kar sámo, na ta način poosebljena država izbriše razliko med ljudmi, ki režejo, in ljudmi, ki bolijo. Izbriše dejstvo, da bodo rezi v kulturo dolgoročno res škodili vsem, kratkoročno pa predvsem ranjenim, ki bi zbežali čim dlje od nožev, a kaj, ko so odvisni od proračunskih sredstev.

Ne govorim o samozaposlenih v kulturi, ti se že pregovorno vedno znajdemo. Govorim o nevladnih organizacijah in javnih zavodih. Društvo Asociacija je v protestnem odzivu na avgusta napovedano krčenje sredstev (govorilo se je o 17 milijonih evrov v letu 2016 in 20 milijonih v letu 2017) ugotavljalo, da bi se ob takšnem upadu sredstev zaprlo od dvesto do štiristo nevladnih organizacij, medtem ko bi javni zavodi, kot so knjižnice, muzeji in arhivi, zmanjšali obseg dela, zapirali prostore in odpuščali delavce. Toda javni zavodi morajo že sedaj iskati dodatna sredstva na projektnih razpisih zunaj države in že sedaj si nižajo stroške s povečevanjem števila pogodbenih delavcev na račun zaposlenih. Med vse pogostejše strategije preživetja javnih zavodov spada tudi trženje oziroma oddajanje prireditvenih prostorov zunanjim organizatorjem.

S tovrstnimi »javno-zasebnimi partnerstvi« načelom ni nič narobe. Korist je lahko obojestranska: javni zavodi dobijo denar za svojo neprofitno dejavnost, organizatorji komercialnih dogodkov in ljudje, ki na njih nastopajo, pa z umestitvijo na priznano kulturno prizorišče pridobijo ugled in deloma tudi občinstvo – še toliko bolj, če javni zavod dogodek promovira pod svojim imenom. Težave nastopijo, če javna ustanova svoje prostore odda kateremukoli zunanjemu organizatorju, ki dobro plača. V tem primeru se lahko zgodi, da so vsebine komercialno naravnanih dogodkih v popolnem nasprotju z javnim interesom, vendar se z njim lahko kitijo, ker se odvijajo v javnih zavodih. In ko se na javni zavod naslovi kritika, da (denimo) seksistične, homofobne ali rasistične vsebine nimajo tam kaj iskati, se vodstvo vse pogosteje distancira, rekoč da dogodek pripravlja zunanji organizator, zato vsebinsko ni povezan z javnim zavodom. Poleg tega dogodka ne morejo odpovedati, ker potrebujejo denar.

V preteklosti so bili ugovori proti zunanjim prireditvam z diskriminatornimi vsebinami pogosto uspešni. Če ne prej, so se vodstva javnih zavodom morala odzvati in ukrepati, ko so se kritiki obrnili na širšo javnost, saj so spoznala, da je ugled njihovega kulturnega prizorišča dragocenejši od najemnine, pa čeprav so slednjo nedvomno potrebovala. Če se bodo sredstva za kulturo dejansko zmanjšala do napovedane mere, bodo javni zavodi še pogosteje oddajali svoje prostore v najem komercialnim ponudnikom, pri tem, komu jih bodo oddali, pa bodo vse manj izbirčni. Argument, da ne gre drugače, ker potrebujejo denar za vzdrževanje prostorov in prirejanje nedobičkonosnih dogodkov, bo imel vse pogosteje zadnjo besedo, pa čeprav bodo tisti, ki ga bodo v odgovor na kritike izrekali, vedeli, da govorijo jezik denarja iz lastne nemoči.

Po najbolj črnem scenariju bodo tudi v javnih zavodih postopoma prevladale potrošne vsebine, namenjene brisanju razlik, znanja in spomina na čase, ko se je s protestom še dalo kaj doseči. In manj ko bo prireditev, ki bi na to opozarjale, manj bo ljudi, ki bi jih to sploh zmotilo. Če koga bo zmotilo in se bo oglasil, je vprašanje, če ga bo kdo podprl. Po tem črnem scenariju bo vse manj ljudi, ki bodo od države zahtevali, da odvrže svoj nož, kot tudi vse manj ljudi, ki bodo svoje brazgotinasta telesa zastavili za kulturo brez države in trga, za samoorganizirane dogodke, kjer se je vedno dalo narediti vse živo – brez denarja in brez samopoškodovanja. K sreči še nismo tam. Zato velja podpisati peticijo proti rezom v kulturi, nadlegovati javne zavode s svojimi kritikami in predlogi, podpirati nevladne organizacije, obiskovati samonikla prizorišča in si lajšati napetost ob pogledu na tisti vse bolj skrhani nož.


Prvič objavljeno v Dnevniku, 29.9.2015. 

Vračanje, poraz?

Pri sedemnajstih se mi je mudilo v mesto, čim dlje od rojstne vasi, kjer sem se počutila osamljeno, čeprav mi socialnih vezi ni manjkalo. Še preveč jih je bilo, dišale so po nenehnem nadzoru, medtem ko je bila osamljenost miselna; manjkali so mi ljudje, s katerimi bi se lahko pogovarjala o vsem mogočem, kar bega najstnico. Zato sem želela pretrgati socialne vezi in napraviti prostor za nove kraje in ljudi. To je bilo v času, ko so matere samohranilke z minimalno plačo in preživnino še lahko vzdrževale otroke, v času štipendij, ko se je dalo brez pomoči staršev študirati in živeti v Ljubljani, zato sem se dejansko lahko osamosvojila, z drobižem, ki mi je ostal po plačilu vseh stroškov, pa preštopala pol Evrope.

Sčasoma sem si v Ljubljani ustvarila nov krog ljudi; prijateljice in politične sorodnike, ki so predstavljali moj novi dom. Ta dom ni bil vezan na določeno stanovanje – zaradi rastočih najemnin, kratkoročnih pogodb in zapletov z lastniki ter sostanovalkami sem se pogosto selila. Moj koncept doma tako ni bil več vezan na določeno stanovanje in ulico, temveč na ljudi, ki so mi dajali občutek bližine, podpore in varnosti. Občutka utesnjenosti ni bilo, ker so bile vezi rahle. Še bolj so se razrahljale, ko smo se raztepli po svetu.

Po študiju so vse poti vodile v tujino. V iskanju boljše izobrazbe in delovnih pogojev sem se vse pogosteje selila iz kraja v kraj, iz države v državo. Večino tega, kar sem iskala, sem našla, zalomilo se je edino pri socialnih vezeh, saj nikjer nisem ostala dovolj dolgo, da bi se lahko spletle. Prijateljstvo pač terja svoj čas. Na Nizozemskem sem zaradi študija ostala dovolj dolgo, da bi se vezi lahko spletle, a se je zalomilo drugje: moja slovenska štipendija je bila prenizka za tamkajšnji standard, zato sem ob študiju delala povsod, kjer so me vzeli – agencije za delo so me vred z ostalimi EU reveži brez znanja nizozemščine (Poljaki, Čehi, Slovak, Španci, Portugalci, Italijani) pošiljale v tovarne in skladišča.

Ni mi ostalo veliko časa za druženje. Ko sem se nekega dne utrujena vračala z dela, me je sredi ulice, v množici naglih ljudi, obšlo, da sem povsem sama; tako zelo, da sem se vprašala, ali bi se kdo ustavil, če bi nenadoma padla in izgubila zavest. Moj obupan odgovor se je glasil ne. V tistem me je neka neznanka pozdravila. Še preden sem odzdravila, je odhitela dalje, jaz pa sem se vso pot do doma spraševala, kdo je bila dobra vila, ki mi je v tistem ranljivem trenutku rešila življenje.

Z novo predstavo o domu kot skrbnih ljudeh sem se vrnila v kraje, ki so v otroštvu predstavljali moj edini dom. Imela sem to srečo, da sem se imela kam vrniti. Domači kraji se v teh dvajsetih letih niso kaj dosti spremenili. Za marsikoga so enako utesnjujoče kot so bile zame takrat, ko sem bežala stran, le da jih jaz zdaj vidim drugače, zato lažje iščem pravo razmerje med bližino in distanco, potrebno za dihanje.

Prednosti, ki jih opažam na vasi, svojim mestnim prijateljem težko razložim, saj v vračanju »nazaj« tja, od koder si prišel, takoj vidimo poraz. Ta je še toliko večji, če se vrneš na kmete, v kraje, ki slovijo po svoji odrinjenosti ali pa so, še huje, nanjo celo ponosni. Kar zadeva vaščane, se zdi, da so veseli vsakega prišleka. Domačinov, ki so se vrnili iz emigracije, se veselijo, ker v vaško zatohlost prinašajo kozmopolitski prepih, polnijo prazne sobe in blažijo njihov občutek manjvrednosti v odnosu do mesta. Tudi tujcev, ki v iskanju dela prihajajo prvič, se veselijo, resda bolj zadržano, a vendar: konec koncev jim novi emigranti dokazujejo, da tukaj že ne more biti tako slabo; drugje je očitno še slabše.

Prijateljem lažje razložim, da se tisto, v čemer sem nekoč videla zgolj obliko nadzora, zdaj kaže kot skrb. Recimo, vas, kjer preživim večino časa, je raztresena vzdolž reke. Posamezne hiše ločijo hribovski travniki in gozdovi. Povezuje jih ozka ovinkasta cesta brez razsvetljave, zato je vožnja s kolesom ali motorjem ponoči lahko nevarna; cesta teče tik nad reko in na nekaterih ovinkih ni varnostne ograje. Od tod navada, da sosedje po telefonu preverijo, ali si se po odhodu od njih dejansko vrnila domov. Če človek živi sam in pri sebi nima telefona, so se pripravljeni vzpeti na razgledno točko in preveriti, ali pri njem gori luč. Če ne gori ali če telefon zvoni v prazno, bodo šli za tabo, da bi preverili, da se ti na poti ni kaj zgodilo. Tako so sinoči nekomu, ki je z motorjem zgrmel v grapo, rešili življenje.

V samoti tujega mesta je življenjskega pomena lahko že čisto navadna prijaznost. K sreči nikoli ne zmanjka priložnosti, da v domačem kraju dobro vilo odigraš ti, ker tudi prišlekov ne zmanjka. Za razliko od najstnice iz uvoda njim manjkajo socialne vezi, ne miselni izzivi. Slednji so v novem okolju veliki celo za emigrante moje sorte, za tiste s papirji, ki ti odškrtnejo vrata v EU, kaj šele za tiste brez njih. Zato so ljudje brez papirjev še bolj odvisni od prijaznosti tujcev oziroma domačinov. Tudi od nje je odvisno, ali bo tisto, kar jim predstavlja dom, moralo ostati podoba iz preteklosti, ali pa si ga bodo vendarle lahko na novo zamislili v kraju, kamor jih je zanesla nuja ali želja.


Prvič izšlo v Dnevniku 4. avgusta 2015. Izvirna objava je dostopna na tej spletni strani.