Prilika o glasu

ali Kako je neka učiteljica letos praznovala mednarodni dan žena

Prišli so ravno 8. marca – na mednarodni dan žena. S povešenimi nageljni pripetimi na prsi so prišli in rekli, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Matere deklice brez posluha ni videla, le njen podpis je ob petindvajsetih drugih podpisih kričal v njen obraz z zahtevo za odpust. Prijelo jo je, da bi v odgovor kričala tudi sama, a je v zadrgnjenem grlu čutila samo vse večji nagelj, ki jo je dušil in utišal.

Pogovarjala sem se z učiteljico glasbenega pouka, ki je po pouku na osnovni šoli vodila tudi otroški pevski zbor. V zboru so prevladovale deklice. Rekla je, da ni težko opaziti, kako so nekatera dekleta k zboru prisiljena hoditi zaradi ambicioznosti njihovih očetov in mater. Poleg zborovskega petja, ki dandanes ni ravno popularna prostočasna dejavnost, morajo hoditi tudi v glasbeno šolo in h gledališkemu krožku. Tiste, ki res nimajo sreče, vse ostale popoldneve pišejo domače naloge in zrejo skozi okno pri dobesedno podaljšanem bivanju. Mislila sem na deklico, ki pisalo in trikotnik pospravi v puščico šele takrat, ko njena mama zaključi delo. Materin delovni dan sicer traja osem ur, a se neredko zgodi, da v pisarni ostane dlje časa. Ko se pozimi vračata domov, je že temno in naslednje jutro vstaneta pred zoro. Stanovanje zapustita skupaj, mala ima za vsak slučaj okrog vratu obešene ključe in v šolski torbi ima prenosni telefon, a premajhna je, da bi hodila po mestu in v stanovanje prihajala sama in tako je pri desetih letih že navajena na delavsko življenje njene mame samohranilke. Nič ne reče. Hodi k pevskemu zboru in k gledališčnikom in pri podaljšanem bivanju zre v grmičevje pod oknom, ki z letnimi časi spreminja barvo in obliko in, tako si misli, gotovo tudi zven.

Ve, da nima posluha. Ko z drugimi dekleti stoji na rdečih tapeciranih stopničkah v glasbeni učilnici in z očmi spremlja melodijo, ki jo po zraku riše zborovodja, se trudi, da bi jo ujela in se zlila v eno z drugimi glasovi. Njen glas je nizek in večinoma drži en sam ton ali dva, da sošolke, ki zmorejo višje, nadenj lahko naslonijo svoje žvrgolenje. Bilo bi ji lažje, če bi si lahko zatisnila ušesa in odmislila njihovo vsiljivo spevno melodijo, a potem ne bi slišala punc, ki se z enako težavo borijo in s pogledi bodrijo poleg nje. Odpira usta in iz zlogov sestavlja besede, a poje potiho. Ne samo, da je njen glas bolj nizek od ostalih, huje je, da venomer sili po svoje in moti ubranost. Zborovodja nič ne reče. Deklico vaje vsakič povsem izmučijo. Včasih v mislih ali zares naglas zakriči – to pomaga.

Njena učiteljica in zborovodja je ostala brez službe. Nadomeščala je nosečo učiteljico. Ravnateljica je nadomestno učiteljico prosila naj odide preden je stalno zaposlena gospa rodila. Starši so s peticijo zahtevali njen odhod. Ne morem si misliti, kaj bi bil razlog, saj imam vtis, da je odgovorna, razumevajoča, morda tudi nekoliko stroga učiteljica, ki pravi, da se najbolje počuti ob glasbi, z otroki. »Učila sem jih peti napačne pesmi,« zavzdihne in prižge novo cigareto. Deklice je učila peti partizanske pesmi in starši so protestirali rekoč, da v demokratičnih časih ne sme širiti komunistične propagande, saj so ti časi za vedno minili. »Desetletni otroci ne vejo za komunizem. Morda vedo za bivšo Jugoslavijo, od nekod jim je znana zaprašena retorika o bratstvu in enotnosti, a nanjo ne mislijo, spomnili se je bodo kasneje, samo nekateri, tisti, ki se bodo naenkrat zavedli, da ne poznajo lastne zgodovine. Redki,« reče odstavljena učiteljica. Z glasom, ki ne skriva sarkazma, jo vprašam, zakaj je otroke sploh učila partizanske pesmi, ko pa imamo Janeza Bitenca in toliko lepih ljudskih pesmi. Nasmehne se in pove, da je otroke naučila samo pesem Kovači smo, za več niti ni bilo časa. Deklicam je bil všeč enostaven in udaren ritem koračnice, všeč jim je bila melodija in hitro so si zapomnile besedilo. Niso ga v celoti razumele. »In iskra svetla izpod kladiva prižgala bo svobode luč – z nikomer se niso pogovarjale o tem, kaj pomeni beseda svoboda, ne vejo, kaj natančno ima kladivo opraviti z iskrami in kaj kladivo s kovačem,« se nasmehne učiteljica.

Predstavljam si zborovodjo, kako grize spodnjo ustnico in razmišlja, kako naj dekletom razloži verz. Odloči se in reče dekletom, da bo takoj nazaj. Njeni koraki odmevajo po dolgem šolskem hodniku in stopnicah, ki vodijo k hišnikovi čumnati. Prosi ga za kladivo in železno palico ter se vrne v razred. Pogled na njeno sloko postavo v črno-rdečem kostimu je nenavaden in med deklicami završi, ko vidijo tako moško orodje v njenih rokah. Obkrožijo jo in med šepetom in smehom ji dve učenki pridržita konce železne palice. Učiteljica zamahne s kladivom in dekleta odskočijo, ko se težka klada odbije od železa. »Nič se ni iskrilo,« pravi učiteljica, »udarila sem premalo ali pa je bilo kladivo enostavno premajhno.« A dekleta so razumela in všeč jim je bila tako praktična razlaga. »Dobre vaje smo imele, sprostile so se in pozabile, da so pri zboru zaradi staršev in njihovih ambicij – ali razočaranj,« reče učiteljica in potem obmolkne ob misli na starše. Misli na mamo deklice brez posluha, ki je teden dni po vajah s pesmijo Kovači smo romala od razredničarke do ravnateljice in drugih ogorčenih staršev, da bi s skupnimi močmi izbrisali spomin na lastno preteklost. Čudila se je in čakala, da jo plaz demokratičnega besa, morda celo sovraštva, doseže in pokoplje pod sabo.

Politična sorodstva

Med 7. in 9. oktobrom 2005 je v Zagrebu potekala prva vzhodno- in srednjeevropska konferenca o politikah in praksah, ki prečijo spol, ali Transgressing Gender Conference. Njen osnovni motto je bil, da za spolno enakopravnost ne zadoščata dva spola, temveč med žensko in moškim obstaja prostor za mnoge druge, spremenljive in zamenljive spole, med heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo pa prostor za enako izmuzljive spolne izbire in prakse. Ljudem, ki se v svoji moškosti ali ženskosti počutijo udobno, trditev najbrž ne pomeni veliko. Znanstvena fantastika, porečejo. In mi ostali?

»Izzivamo ustaljene predstave o biološkem in družbenem spolu. Njun pomen se je spremenil in se nenehno spreminja. A medtem ko so boji za spolno enakopravnost in svobodno opredeljevanje in izražanje lastne spolne identitete vse ostrejši, so skupnosti, ki bi morale v bojih sodelovati, bolj in bolj ločene. Zakaj feministične sestre zavračajo tiste, ki so se rodili z moškimi genitalijami; tiste, ki nikoli ne bodo menstruirali? Lahko človek, ki so mu ob rojstvu pripisali moški spol postane ženska? Kako obravnavati novorojenčke, ki se rodijo z »dvoumnimi« genitalijami? In: je spol družbena izmišljotina? Znamo misliti brez njega? Si lahko predstavljamo življenje v spolno nezaznamovani družbi? Se ima moški z vagino pravico enačiti z moškim spolom? In kaj vse to pomeni za razumevanje in koristenje človekovih pravic? Ta vprašanja zadevajo skupnosti in posameznike po celem svetu in konferenca o prečenju spolov želi ponuditi nekatere odgovore…«

Tem in podobnim vprašanjem se posvečata postfeminizem in queer teorija. Močno dvomita, da je politika identitet in z njo politično združevanje in delovanje, ki temelji zgolj na skupni telesni ali družbeni zaznamovanosti vseh sodelujočih, učinkovito. Feminizem žensk za ženske in proti moškim; boji proti homofobiji, ki jih bijejo samo geji in lezbijke; boji hendikepiranih, izbrisanih, Romov, brezposelnih in drugih, bodisi marginaliziranih bodisi stigmatiziranih ljudi, so osamljeni in pogosto notranje razdvojeni iz več razlogov: skupna zaznamovanost jim ne zagotavlja krvavo potrebne politične enotnosti; njihova na skupni identiteti osnovana politika izključuje vse somišljenike, simpatizerje, prijatelje, ljubimce, starše in moralne podpornike, ki se z njihovim bojem ne morejo istovetiti na podlagi skupne spolne, rasne, razredne ali drugačne 'usode' – lahko pa se istovetijo z njihovimi političnimi izhodišči in taktikami. Queer teorija predlaga očitno, tisto, kar anarhosindikalisti že dolgo vedo, a žal vse redkeje udejanjamo: solidarnost, združevanje in sodelovanje na podlagi politične sorodnosti, skupnih interesov in zanimanj, skupnih problemov, ki v neoliberalizmu le redko prizadenejo zgolj eno od naštetih skupin, saj uspešno utišanje in zatrtje ene največkrat upraviči prav takšno ravnanje z drugo.

Na zagrebški konferenci sta povedano zelo učinkovito uprizorila Jet Moon in Alex Woodland, ki sta v performansu/predavanju/delavnici »On the Border« – Sadomasochism, Gender-fuck and the Inter-relationship to No Border Politics povezala na videz nezdružljivo: njun sadomazohističen odnos, queer teorijo in nasprotovanje nacionalnim državam in političnemu nasilju, s katerim se bogati Zahod brani pred revnimi, razlaščenimi in breizmenimi 'ilegalci'. Poudarila sta, da je sadomazohistično razmerje edino, v katerem sta zadajanje bolečine in trpljenje stvar dogovora. Fizično in psihično nasilje, ki ga vsakodnevno izvajamo drug nad drugim, ni stvar dogovora. Nasilje, ki ga pedantno izvaja nevidna oblast, ni stvar dogovora. Sprevideti, da je medsebojno sovraštvo plod osamljenosti in zagrenjenosti, da je izolacija porok za naše uspešno samonadzorovanje in samokaznovanje, da sovraštvo zakriva vzroke za osamljenost in čustveno otopelost v svetu kupljivih in 'neomejenih' možnosti, pomeni sprevideti, da se nasilje, ki ga izvajamo drug nad drugim, kot mleko in med cedi v usta pohlepne oblasti; in da smo si krivi sami.