Nova Slovenija against women

When the right had been in charge the last time around, I dreamt that Ljubljana had been occupied by neonazis. The city was watched over by gangs of boys, armed with fists, knives, clubs and dogs. If anyone got away from them, the soldiers took care of it. They were not uniformed and the army was not officially involved in the street fights but we nevertheless knew who we were dealing with; such an effective weapon could only be afforded by their (and our) master, the church-and-state as one. As crowds of hungry, tired and scared people were hiding in cellars, the Cankarjev dom (house of culture), the opera house, the national theatre and other cultural institutions in the city centre were being turned into an enormous armoury.

The visions from my nightmare would haunt me for the rest of the day. When I described my dream to a friend, I jokingly remarked that the unusually vivid imagery was doubtlessly indebted to my menstruation. She gave me and wry smile and shook her head. „A friend had a similar dream,“ she said: „and he doesn't menstruate.“

In the following days, the details of the dream evaporated. But the fearful feeling that the left was defeated remained.

Once I learned that Nova Slovenija (the New Slovenia party or NSi) would be taking part in the decision making of the new ruling coalition alongside SDS (Slovene democratic party) and others, my head began to swim. Then I remembered the occupied Ljubljana from the satirical dystopia 4000  that Ivan Tavčar had written in 1891. In the work, which he wrote as a response to Anton Mahnič's conservativism, Emona (the ancient Roman name for Ljubljana) has been „The Pope's province number LII“ for over two thousand years. The church has taken over the country, the only thing that's still being printed in Slovene are prayer books and the last foreigner that set foot in the city was burned at the stake. The first and last rebellion of the „at least 4000 heroines“, that fought for equal rights, was quelled in 3919. The population is divided based on gender and class; a high wall and an army of „old spinsters“ defend the unmarried women against the unmarried men. The only exception is the married people ward, where „the Maker exalts all the couples that remained faithful till death“. The women that interrupted their pregnancy („the sinners, that single-handedly murdered the fruit of their own bodies“), are condemned to unending psychological torture, situated on top of a cliff that offers a vista of a green meadow, where sweet, angelic children play under the watch of god's childbearing women. Any woman that attempts to reach the meadow is driven back by an army of angels with „bloodied swords“, chased back to the cliff where there is only „crying and the gnashing of teeth“.

Tavčar's liberal mockery of the catholic demonisation of women may allow a feminist interpretation, but it should be known that in 1905 he voted against the introduction of a general right to vote that would be equal for men and women. It is common that in democracies in a patriarchal society even the most ideologically divergent and quarrelling political parties will identify feminism as the common enemy. It is telling that we always find some excuse for the sexism pronounced by a male politician, but never for the same opinions of a female one. So I found myself wondering why Franja Tavčar, Ivan's wife, also opposed the female vote, even though she established a number of women's associations and shelters in Ljubljana; how could she have excluded herself from the women's ranks and resist the female political emancipation?

The same question arises in the case of the female president of Nova Slovenija and her views. Ljudmila Novak regards women from a patriarchal, national and population policy viewpoint and thus sees „mothers and wives“ as and only as a way to reproduce the workforce, free of charge. And if until now her antifeminism was supported only by God, „nature“ and the moral majority, the state has now taken her side, too. If the sexist, homophobic, islamophobic and racist opinions of Nova Slovenija could have been dismissed as mere demagogy in the past, their new-found power will allow them to beatify the heterosexual family as „the most important cell of the nation“. This will be followed by restrictive regulations, punishment and stigmatisation of all those of us that are not fulfilling our patriotic mission. All signs suggest that such treatment of gays and lesbians will then be applied to women.

In a public chatroom interview for RTV Slovenija's MMC (the state broadcasting company's multimedia centre website) in December 2011, Ljudmila Novak wrote that „the right to life once conceived is greater than the right of a mother to abortion“. When a reader asked how she is able to deny other women the right to terminate a pregnancy as a fellow woman, the president of NSi seized the moment and during the public discussion „lay aside“ her political function, power and responsibility. She began to reply as „a woman an a mother“, that has the right to her own opinion, with which she „isn't condemning anyone“. With this move she reduced the political programme of her party to her personal opinion, but as female citizens of Slovenia we can't afford such a reading since her position could soon interfere with our rights. Ljudmila Novak opines, as a politician, woman and mother (she could not in the end refer to her expert qualifications), that the artificial termination of a pregnancy leaves „lasting psychological and physical consequences, and thus young girls should be helped otherwise.“. She was not thinking about sex education or aspiring to a friendlier reception in hospitals or making an effort to de-stigmatise women that had had an abortion. It seems clear that she is more concerned about raising the natality than about the psychological and physical health of women, since she suggested that adoption was a „more adequate and humane solution than forcing girls to terminate their pregnancy“.

 

Ljudmila Novak is not an anti-feminist because she would be aware of feminist arguments against the instrumentalisation of women and tried to counter them. She doesn't need to do this since feminism in Slovenia is not strong enough that anyone other than the feminists themselves would consider it as a political movement. Together with her coalition partners from SDS she can continue to refer to God and nature without worry. If nobody will stand up to the conservatives that have taken power, sooner or later they'll be able to refer to the constitution which currently says that one is „free to decide about giving birth“.

I am fearfully awaiting my next nightmare. If the image of the neonazi occupation of Ljubljana from my first dream will merge with Tavčar's image of clerical fascism, Ljudmila Novak will be marching in front of the paramilitary angelic forces with a baby in her arms. She will be zealously reciting the thoughts of Pierre Bayle, the French philosopher that in 1740 praised the „motherly instinct“ as highly as he could. „The motherly instinct is god's gift,“ she will shout: „it ensures that women will continue to multiply even in the face of their unenviable position of giving birth and taking care of children.“

Translated by Gregor Vuga.
First published on February 15th 2012 at the LifeTouch portal.

Nova Slovenija proti ženskam

Ko je v Sloveniji nazadnje vladala desnica, sem sanjala, da so Ljubljano okupirali neonacisti. Mesto so nadzorovale tolpe fantov, oborožene s pestmi, noži, palicami in psi. Če jim je kdo ušel iz rok, so zanj poskrbeli vojaki. Niso bili uniformirani, vojska se uradno ni vmešavala v ulične boje, a smo kljub temu dobro vedeli, s kom imamo opravka; tako učinkovito orožje si je lahko privoščil samo (njihov in naš) gospodar, država-cerkev v enem. Medtem ko so se množice lačnih, utrujenih in prestrašenih ljudi skrivale po kleteh, so se Cankarjev dom, opera, drama in druge kulturne ustanove v središču mestu spreminjale v orjaško orožarno.

Podobe iz nočne more so me zasledovale ves dan. Ko sem jo opisala prijateljici, sem v šali dodala, da je bila za nenavadno žive sanje gotovo kriva moja menstruacija. Kislo se je nasmehnila in odkimala. "Prijatelj je imel podobne sanje," je rekla, "pa nima menstruacije."

V naslednjih dneh so podrobnosti iz sanj izpuhtele. Strašljivi občutek, da je levica poražena, je ostal.

Ko sem izvedela, da bo v novi vladajoči koaliciji ob SDS in ostalih soodločala Nova Slovenija, se mi je najprej stemnilo pred očmi. Potem sem pomislila na okupirano Ljubljano iz satirične antiutopije 4000 (1891) Ivana Tavčarja. V delu, ki ga je napisal v odgovor na konservativizem Antona Mahniča, ima Emona že dva tisoč let status "Papeževe provincije številka LII". Cerkev je prevzela državo, v slovenščini se tiskajo samo molitvene knjige, zadnji tujec, ki je vstopil v mesto, je končal na grmadi, prvo in zadnjo vstajo "vsaj 4.000 junakinj", ki so se borile za enake možnosti, so zatrli leta 3919. Prebivalstvo je ločeno glede na spol in stan; neomožene ženske pred neoženjenimi moškimi branita vojska "starih devic" in visoko obzidje. Izjema je oddelek za poročene, kjer "Stvarnik poveličuje vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti". Ženske, ki so prekinile nosečnost ("grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega"), so obsojene na večno psihološko mučenje na robu pečine z razgledom na zeleno livado, na kateri se pod varstvom božje porodnice igrajo angelsko ljubki otroci. Vsako žensko, ki skuša doseči livado, vojska angelov "s krvavimi meči" odžene nazaj na pečino, "kjer je jok in škripanje z zobmi".

Tavčarjevo liberalno norčevanje iz katoliške demonizacije žensk dopušča feministično interpretacijo, vendar je treba vedeti, da je leta 1905 glasoval proti uvedbi splošne in enake volilne pravice za moške in ženske. Za demokracije v patriarhalni družbi je značilno, da ideološko še tako različne in medsebojno sprte politične stranke v feminizmu prepoznajo skupnega sovražnika. Že to je zgovorno, da za seksizem, ki prihaja iz ust politika, vedno najdemo opravičilo, medtem ko za enaka stališča političark ne kažemo velikega razumevanja. Tako sem se ob dejstvu, da je tudi Franja Tavčar, Ivanova žena, nasprotovala ženski volilni pravici, čeprav je v Ljubljani ustanovila vrsto ženskih društev in zavetišč, tudi sama spraševala, kako se je lahko izvzela iz razreda žensk in nasprotovala ženski politični emancipaciji.

Enako vprašanje se zastavlja ob stališčih predsednice NSi. Ljudmila Novak ženske obravnava s patriarhalnega, nacionalnega in populacijskega vidika, zato v "materah in ženah" vidi zgolj in samo sredstvo za brezplačno reprodukcijo delovne sile. A če so njen antifeminizem še pred kratkim podpirali samo Bog, "narava" in moralna večina, je po novem na njeni strani tudi država. In če je bilo seksistična, homofobna, islamofobna in rasistična stališča Nove Slovenije v preteklosti mogoče odpraviti kot navadno demagogijo, bo z novo pridobljeno močjo zlahka beatificirala heteroseksualno "družino kot najpomembnejšo celico naroda". Sledilo bo omejevanje, kaznovanje in stigmatiziranje vseh tistih, ki ne izpolnjujemo svojega državotvornega poslanstva. In kot vse kaže, bomo za geji in lezbijkami na vrsti ženske.

Decembra 2011 je Ljudmila Novak v Klepetalnici MMC RTV Slovenija zapisala, da je "pravica do spočetega življenja večja pravica od pravice matere do splava". Ko jo je neka bralka vprašala, kako lahko kot ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti odreče drugim ženskam, je predsednica NSi zgrabila priložnost in sredi javne diskusije "odložila" svojo politično funkcijo, moč in odgovornost. Začela je odgovarjati kot "ženska in mati", ki ima pravico do svojega mnenja, s katerim "nikogar ne obsoja". S to potezo je politični program svoje stranke reducirala na svoje osebno mnenje, žal pa si državljanske Slovenije takšnega branja ne moremo privoščiti, saj zna njeno stališče kaj kmalu poseči v naše pravice. Ljudmila Novak torej kot političarka, ženska in mati (na strokovno podkovanost se le ni mogla sklicevati) meni, da umetna prekinitev nosečnosti pušča "trajne psihične in tudi fizične posledice, zato bi bilo mladim dekletom potrebno pomagati drugače." S tem nima v mislih izobraževanja o kontracepcijskih metodah, prizadevanja za prijaznejši sprejem v bolnišnici ali družbene destigmatizacije žensk, ki so umetno prekinile nosečnost. Očitno je, da jo bolj kot psihofizično zdravje žensk skrbi pozitivni naravni prirastek, saj je v omenjenem pogovoru kot rešitev predlagala posvojitev, ki je "veliko bolj primerna in humana rešitev, kot siljenje deklet v splave".

Ljudmila Novak ni antifeminstka, ker bi poznala feministične argumente proti instrumentalizaciji žensk in jim želela nasprotovati. Feminizem v Sloveniji ni dovolj močan, da bi ga kdorkoli razen feministk sploh obravnaval kot politično gibanje, zato ji tega ni treba storiti. Skupaj s koalicijskimi kolegi iz SDS se lahko še naprej mirne duše sklicuje na Boga in naravo. Če se konservativcem, ki so prevzeli oblast, ne bo nihče uprl, se bodo kmalu lahko začeli sklicevati na ustavo, ki zaenkrat pravi, da je "odločanje o rojstvih svobodno".

S strahom pričakujem svojo naslednjo nočno moro. Če se bo podoba neonacistične okupacije Ljubljane iz prvih sanj zlila s Tavčarjevo predstavo o klerofašizmu, bo na čelu paravojaških angelskih sil z otrokom v naročju korakala Ljudmila Novak. Pri tem bo goreče deklamirala misli Pierrea Baylea, francoskega filozofa, ki je že leta 1740 na vso moč hvalil "materinski nagon". "Materinski nagon je božji dar," bo vzkliknila, "saj zagotavlja, da se bodo ženske še naprej razmnoževale kljub nezavidljivemu položaju, ki jim pripada zaradi rojevanja in skrbi za otroke".

Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (Maribor - EPK 2012), 15. 2. 2012.
Angleški prevod.

The Futurist Writing School

Utrecht, February 20th-26th, 2012

The Futurist Writing School is part of The User's Manual - The Grand Domestic Revolution (GDR), Casco's long term 'living research' project developed in partnership with Utrecht Manifest: Biennial for Social Design. The project explores the potential of the domestic sphere as a locus for creating 'the commons', a self-organised form of sharing both material and immaterial resources, by means of artistic, organisational and spatial design operations. 

Following on the rich history of feminist utopian and speculative fiction practices that conjured new relationships, languages and agencies for transgressing structural and invisible forces of subjugation, GDR's Futurist Writing School is organising a week-long workshop running within and alongside the Digest events.

Led by an editorial team consisting of writer, Marina Vishmidt, designers Abäke, and curators, Binna Choi and Maiko Tanaka, along with guest contributors including Merijn Oudenampsen, Quinsy Gario and Tea Hvala, five to seven further participants will collectively write stories imagining alternative forms of living and working organised and intensified in a daily regime. GDR Futurist Writing School will also produce a public reading to close the week-long Digest on February 26th.

The four major themes of the exhibition (Domestic Space, Work, Properties and Relations) will set the major tensions for that near future while the GDR exhibition works will be invoked in multiple ways from catalysts, prompts or props in a story, to historical objects, main characters and offhand references. The GDR library will also serve as immediate reference and resource throughout the week. To accommodate and support this collaborative intensive, Casco, one of three venues for the GDR exhibition, will be transformed into a futurist writing camp. The resulting texts of the school will form the backbone of the GDR exhibition catalogue to be published later this year.

Oddaja Sektor Ž: Feminizmi v dobi revizionizma

V tokratni oddaji bo govora o "stebrih našega zaledja" in razstavi Slovenke v dobi moderne v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ter o "steklenih stropovih" v naravoslovju in letošnji podelitvi štipendij Za ženske v znanosti. Sledijo napovedi feminističnih dogodkov, ki se upirajo v hišo zaprtim metaforam. Oddajo sta pripravili Tea Hvala in Ida Hiršenfelder.

Oddaja v celoti (11. februar 2012, Radio Študent).

(Queer) Peer Pressure

Upočasnjevanje hitrosti z zeliščarko Lenčko

Na najdaljšo noč v letu - ob zimskem solsticiju, ne na Silvestrovo - sem se sprehodila v mestno središče. Sedla sem na klopco v parku in ker je bilo še zgodaj, okrog sedmih, je mimo hitelo veliko ljudi. Okrog parka so se še hitreje podili avtomobili, a bolj ko so se gnali, daljši so bili zastoji na cesti. Spomnila sem se na zgodbo o zeliščarki Lenčki iz slikanice Zelišča male čarovnice, ki je mestni promet opazovala z vrha semaforja, od koder imajo bitja, manjša od palca, najboljši razgled. Opazila je, da se ljudje ves dan pehajo, ponoči pa kljub utrujenosti ne morejo spati. Odločila se je, da jim bo pomagala premagati nespečnost, zato je pripravila poparek iz makovih glavic. Deloval je (spomnim se, da sem tisto noč tudi sama zelo dobro spala). Ko se je Lenčka vrnila domov, v votlo lipo na robu mesta, jo je prešinilo: "Saj ljudje zato ne morejo spati, ker narobe živijo, ne ker bi jim manjkalo maka! Če bi malo manj dirkali, bi tudi bolje spali. Nobenega maka jim ne nesem več!" In tako je tudi naredila, je zgodbo o zeliščarki zaključila pisateljica Polonca Kovač.

Meni se ni mudilo nikamor. Od kar sem vedela, da bom januarja, če ne pristanem na manjše plačilo, izgubila svojo pogodbeno delo, sem se vsak večer sprehajala po mestu, posedala po parkih in opazovala ljudi. Zdelo se mi je, da imam ves čas na svetu, čeprav je k meni pogosto prisedla gospa Skrb, ki mi je dobronamerno, a za moj okus le preveč zaščitniško žugala, naj se zganem, preden mi zmanjka denarja. Njeno pridigo sem znala že na pamet. 

"Treba je jesti, spati na toplem," je govorila, "zato sprejmi katerokoli delo, ki ni povezano s tem, kar imaš najraje. Saj veš, s pisanjem," je dodala čisto po nepotrebnem. In ker se je čutila dolžno, da me opomni, zakaj se s pisanjem ni mogoče preživljati, je svoj materinski govor zaključila takole: "Dobro veš, da boš na špagetih in kruhu, dokler se mesece po objavi ne bodo spomnili nate in ti nakazali denar - verjetno manj od obljubljenega, ker nam, kot veš, vlada kriza in se postavke nižajo, kar pomeni, da se lahko neto tudi v krajši noči od te spremeni v bruto".

Ob spominu na njeno opozorilo me je zmrazilo, zato sem se iz osrednjega parka odpravila v enega od manjših, kjer je bilo manj možnosti, da me najde. Sedla sem na otroško gugalnico pod edino svetilko in iz žepa povlekla vrečico s tobakom. Ušla mi je skozi premražene prste in sklonila sem se, da bi jo pobrala. Takrat se mi je zazdelo, da se je pod gugalnico nekaj zganilo. Nič nisem videla, bilo je precej temno, a potem se je šuštenje ponovilo in ozrla sem se v pravo smer. Pogledala sem naravnost v zeliščarko Lenčko! Videti je bila kot iz slikanice: pegasta hipijevka srednjih let z živahnim pogledom in bujnimi kodrastimi lasmi, prekritimi z motoristično ruto. Nosila je puhovko, široko pisano krilo, gojzarje. Pomahala mi je in pomignila, naj jo dvignem v naročje. 

"Kako si, Lenčka?" sem jo pozdravila, ko se je namestila na moje koleno."Bradavica na nosu ti pa kar noče zrasti, kajne?"

Nejevoljno je zamahnila z roko in raje sem spremenila temo. Vprašala sem jo, kaj meni o današnjem prometu. 

"Kot običajno, samo da je še huje," se je namrdnila. "Pred prazniki se še bolj ženete in ponoči ... ponočujete!"

"Seveda, dan je prekratek," sem se zasmejala, "a ne skrbi, ponočnjaki ne potrebujejo tvoje pomoči, medtem ko nespečneži ... gotovo bi bili hvaležni za tvoj zvarek."

"Reče se poparek," me je popravila. "Ti Polonca ni povedala, kaj sem sklenila?"

"Je, vendar nisem vedela, ali misliš resno."

"Sami naj nabirajo mak, če ga hočejo, zato pa je napisala tisto knjigo!"

Zvenela je nenavadno sebično, a morala sem ji pritrditi; to zimo se je tudi meni zdelo, da nekaj ni v redu. Povedala sem ji, da sem bila pred nekaj tedni na umetniškem performansu, ki je potekal na prostem, v prepišnem podhodu, kjer sem skoraj zmrznila. Vino in poskakovanje na mestu nista pomagala. Namesto s performansom tandema Small but Dangers in Marka Breclja sem se ukvarjala z vprašanjem, zakaj se obnašamo kot da ni zime. Hitimo sem ter tja, kakor da ne čutimo mraza; eni zato, da ne bi česa zamudili, drugi zato, ker moramo. Kako zelo smo se prilagodili ritmu, ki ga narekuje delo, sem razmišljala, in morda je z nami narobe samo to, kar je narobe s sistemom: da nas je dobesedno ustrojil po svojih podivjanih merah. 

Pred Lenčko sem se čutila dolžno braniti tiste, ki norijo, ker morajo. Morda je v mojem glasu prepoznala gospo Skrb, saj me je začela tolažiti. 

"Saj bo," je rekla, "se boš že znašla. Ljudje ste znani po tem, da se znajdete, pa če je še tako hudo."

"Ja, prekleto prilagodljive živali smo. A na drugi strani: razlaščeni in izkoriščani so se vedno upirali. Ne govorim o javnih konfrontacijah z oblastjo, o katerih ponavadi bereš v časopisu - če ga bereš."

Lenčka je odkimala.

"Nič ne zamujaš. No, poleg njih obstaja množica nevidnih, 'vsakdanjih' oblik upora, naj govoriva o nezaposlenih ali o tistih, ki se jim danes približujejo: o revnih zaposlenih."

"Kako - zaposleni in revni?" se je začudila. "Mislila sem, da delate prav zato, da ne bi bili revni?"

"Saj! A danes je plačilo pogosto tako nizko in cene tako navite, da so mnogi kljub službi na koncu meseca lačni. In potem se morajo, kot si že ugotovila, znajti po svoje."

"Ja," je bila navdušena Lenčka, "in potem si pomagate tako kot zeliščarke! Delite si njive in pridelek, travnike in zeli, jeseni pa pripravite ozimnico, od katere živite vso zimo!" 

"Pa kje ti živiš!" sem vzkliknila.

"Kot da ne veš," me je užaljeno zavrnila, "v votli lipi!" 

"Oprosti, Lenčka. Hočem reči, da večina ljudi v mestu, posebej tisti, ki živijo v blokih, in tisti, ki so se priselili od drugod, nimajo dostopa do zemlje. Tudi če ga imajo, ni nujno, da imajo čas in znanje za obdelavo. Zemlja je pogosto nerodovitna, včasih celo zastrupljena. Poleg tega ljudje s podeželja pravijo, da o samooskrbi lahko sanjaš samo, če še nikoli nisi skušala preživeti od kmetovanja." 

"Kako se pa potem znajdete?" je bila že rahlo obupana Lenčka. 

"Glej," sem rekla in zopet segla po vrečici s tobakom. "Oblik je nešteto, a vse to, kar si omenila, je treba še preizkusiti. Ljudje si seveda pomagamo, nekaterim pomagajo sorodniki, drugi si skušajo pomagati s socialno -"

"In če je ne dobijo?" me je prekinila. Očitno je vedela več, kot bi lahko sklepala iz njenih prejšnjih vprašanj. 

"Potem pride na vrsto prava iznajdljivost."

"Na primer?" je rekla in se zavila v moj šal. 

Iz žepa sem izbrskala vžigalnik in končno prižgala cigareto. Tudi njej sem jo ponudila, a je zmajala z glavo in rekla, da kadi samo žajbljeve, in še te le, če ve, da jih je pripravila zeliščarka. Ta Lenčka!

"Če delaš," sem začela, "lahko v službi izmikaš stvari, ki ti pridejo prav. Če ne delaš, če si ne moreš privoščiti hrane, jo lahko izmakneš v supermarketu. Ali pa greš na tržnico, ko začnejo pospravljati stojnice, in pobereš odvrženo sadje in zelenjavo. V vsakem primeru bi romalo na odpad. Ponoči lahko obiščeš smetnjake velikih trgovin. Bila bi presenečena, kaj vse se najde: povsem dobra, zapakirana hrana s komaj pretečenim rokom! Res je, da je s seboj pametno vzeti orodje, s katerim lahko odkleneš ali razbiješ ključavnico. Tudi smeti zaklepajo!"

"Ampak - to je kraja!" je rekla razburjeno. 

"Kakor za koga. Mar to, da s plačo ne moreš preživeti meseca, ni kraja?" 

Lenčka je molčala. Čez čas je resno prikimala in vprašala, če sem se vse to naučila iz časopisov. 

Bruhnila sem v smeh: "Tudi, a ne iz tistih, ki so naprodaj v kiosku. Obstajajo še drugi. V njih piše marsikaj, na primer, kako se lahko maščuješ za izkoriščanje na delovnem mestu. Tudi to je upor: da namenoma zamujaš v službo, da zavlačuješ in delaš napake ali pa, če je to v tvojem poklicu bolj učinkovito, dosledno spoštuješ in uveljavljaš pravila. 

"Zeliščarke temu pravimo sabotaža!"

"Natančno tako," sem prikimala, "in to še ni vse!" 

"Boš metin poparek?" me je prekinila in začela brskati po svoji malhi. Očitno me je želela pomiriti. Bila sem razvneta od pogovora in sunkovito sem odkimala. Lenčka je zavzdihnila, si popravila lase in spila požirek iz svoje majcene termovke. Ne pozabite, manjša je od palca.

Nadaljevala sem: "Ne smeva pozabiti na previsoke najemnine. Zeliščarke teh težav nimate, podnajemniki v mestu, ki ne pozna nadzora nad najemninami, pa plačujemo preveč za premalo! Po drugi strani v vsaki ulici stoji vsaj ena zapuščena hiša. Ljudje bi se morali povezati in jih zasesti! 

"Kaj pa če bi vas vrgli na cesto?"

"Potem bi zasedli drugo hišo! Preden bi nas pregnali, bi gotovo minilo dovolj časa, da bi si utegnili priskrbeti vodo in elektriko. Če tudi to ne bi šlo, bi živeli v zapuščenih počitniških prikolicah, vagonih, kioskih. Elektriko bi jemali mestu, ki je poskrbelo za to, da si ne moremo privoščiti dostojnega stanovanja. Ljudje brez majhnih otrok bi se lahko gibali: pozimi proti jugu, poleti na sever. Potovali bi na štop, s kolesi, peš, zasedali in obdelovali bi zapuščene njive, gojili hrano in skratka počeli vse tisto, kar si predlagala. Skupaj! Mar ne bi bilo to dobro?"

"Samo ..."

"In nekateri to že počnejo!"

"Že, ampak ..." je spet poskušala Lenčka, "Vse, kar si naštela ... Občutek imam, da bi za kaj takega, za tako velik preskok, človek moral imeti moč, in da brez širše podpore ne bi šlo. Ti pa praviš, da delate in živite vsak zase; mar nisi rekla, da še vrtov ne obdelujete skupaj? Poleg tega je zima. Se ne bi premaknili? Zebe me."

V trenutku, ko je omenila mraz, sem ga začutila v svojih otrplih prstih. Prikimala sem. Lenčko sem prijela v dlan in se skobacala iz preozke gugalnice. Posadila sem jo v zavihek svoje volnene kape, od koder je imela skoraj tako dober razgled kot s semaforja. Moje besede je niso prepričale, zato sem razmišljala, kaj bi ji lahko pokazala, da bi bil učinek večji. Končno sem pomislila na vrtove sredi zapuščenega gradbišča pri železniški postaji. Bilo je zaklenjeno, a morda bi lahko splezali ali vsaj pokukali čez ograjo pri drevesu s hišico. Njegove gole veje so se nagibale dovolj nizko, da bi jih dosegli. 

"Lahko ti pokažem, kje so skupni vrtovi, ki jih obdeluje društvo Obrat! Vem, zima je, temno je, ne bova videli prav veliko, a vsaj ogreli se bova.

"Pojdiva!" je zaklicala Lenčka s svoje razgledne točke. 

Med potjo mi je pripovedovala o njeni prateti "travarici", ki se je družila s heretiki: v 10. stoletju z bogomili in tristo let kasneje s katarji. Zdelo se mi je neverjetno, da zeliščarke živijo tako dolgo, a sem molčala, ker so bile zgodbe zelo zanimive. Recimo, Bogomili so se klatili po Balkanu. Niso želeli imeti otrok, ker v "deželo bridkosti", kot so v enem svojih traktatov poimenovali svet, niso želeli rojevati novih sužnjev. Katarji so bili ena od najvplivnejših in najradikalnejših zahodnoevropskih heretičnih sekt. Zavračali so vojno nasilje in smrtno kazen. Bili so strogi vegetarijanci in tolerantni do drugih verovanj. Položaj katark je bil v primerjavi s položajem žensk v katoliških skupnostih neprimerno boljši. Najbolj spoštovane so bile "modre ženske" ali zeliščarke, ki so z napoji za jalovost poskrbele za to, da spolna vzdržnost ni bila edina oblika kontracepcije. 

"Tudi katarji so bili proti plodnosti, a ne zato ker bi prezirali ženske in spolnost, temveč zato ker so zavračali življenje, od katerega je ostalo samo golo preživetje."

"Uau!" sem vzkliknila tako glasno, da se je neki moški, ki je hodil pred nama, obrnil in zastrmel vame. 

Najbrž je videl norico, ki se pogovarja sama s sabo. Lenčke seveda ni mogel opaziti. Pomahala sem mu in nemudoma se je obrnil in pohitel dalje. 

"Lenčka," sem rekla, "ne vem, če si opazila, a tudi danes se v političnih gibanjih in umetnosti pogosto razpravlja o 'strategijah preživetja'. V mislih imajo najin 'znajdi se', a kljub temu se mi ob tem izrazu kar stemni pred očim. Tako krut je, tako jasno pove, kje smo."

"Ne razumem". 

"Pove, da se življenje začne šele takrat, ko imaš zagotovljeno preživetje, jaz pa hočem živeti, ne le preživeti! Tudi alternative, ki obstajajo, imajo tako zoprna imena: Borza znanja, Časovna banka, tako imenovani 'free shopi' ... Vse so si sposodile ime pri ekonomiji."

"Res je," je rekla Lenčka, "vendar ji dajejo nov pomen! Ponošenim besedam ne smeš pustiti, da te odvrnejo od dejanj. Kaj pa jaz? Če bi se grizla, ker me ljudje zmerjajo s čarovnico, bi že zdavnaj opustila zeliščarstvo. In na drugi strani: če so nas petsto let obtoževali čarovništva, da bi izbrisali našo modrost, če se ženske še vedno enači z naravo, da bi iz vas naredili učinkovite 'stroje za rojevanje' nove delovne sile, potem nove besede ne bodo zadostovale za spremembe. Pomisli na moške: kaj je iz njih naredil tekoči trak? Trdno sem prepričana, da si boste življenje in telo lahko prilastili samo, če vam bo uspelo prekiniti z delovno disciplino, ki vas spreminja v stroje."

V Lenčko sem zijala z odprtimi usti.

"Kaj me tako gledaš?" je rekla. "Pozimi berem. Narava počiva in noči so dolge." 

Medtem sva prispeli do gradbišča. Ograja je bila previsoka in želja po plezanju me je minila, ko sem pomislila, da na drugi strani tako ali tako ni kaj videti. Tudi vrtovi so počivali. Lenčka je vztrajala, da hoče v drevesno hišico. Vzela sem jo iz kape in ji pomagala, da se je po spolzki veji vzpela do krošnje. Na temačno gradbišče se je komaj ozrla. Sedla je pred hišico in iz svoje malhe povlekla termovko in potem še dve drobceni knjižici. 

"To te bo zanimalo," je rekla. "Študija o povezavi med prvotno akumulacijo kapitala in preganjanju modrih žensk. Napisala jo je Silvia Federici, odlična je. Poglej te grafike iz 16. stoletja."

Vzela sem knjižico in stopila pod ulično svetilko. Na prvi grafiki je bil "zodiakalni človek", prava miniatura vesoljnega reda. Na drugi je bil "rastlinski človek" z žilami, ki se se širile navzven kot korenine. Na zadnji je bil s profila upodobljen kmet s srpom namesto ušes, krivačem namesto nosu, nekakšnim pipcem namesto oči in brezovo metlo namesto brade: poljedelska verzija "mehaničnega človeka". 

"Oh," sem rekla razočarano, "človek-stroj, nič novega."

"Potem pa poslušaj tole." Izpila je požirek metinega poparka in v drugi knjižici poiskala pravo stran. "Citiram: 'Nič ne bi moglo mitu stroja in razčlovečeni družbi, ki jo je ustvaril, postati bolj nevarno kot neprestano odtegovanje zanimanja, neprestano upočasnjevanje hitrosti, odprava nesmiselnih navad in nepremišljenih dejanj.' Ni slabo, kajne? To je zapisal Lewis Mumford." 

Ponudila mi je poparek. Tokrat se ga nisem branila. Potem sva se v najdaljši noči v letu odpravili na nov sprehod po mestu, ki se je ob tisti uri že malce umirilo.

Prvič objavljeno 11. januarja 2012 na portalu Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor - EPK 2012). 

Oddaja Sektor Ž: Lezbični in feministični klub v vsako vas

Drage feministke in feministi, 

okrepljeno in razširjeno uredništvo oddaje Sektor Ž bo predstavilo novi dokumentarni film Vesne Vravnik Lezbični klub v vsako vas o lezbični, biseksualni in trans sceni v Sloveniji. Na premieri 10. decembra 2011 v Menzi pri koritu na Metelkovi je potekala tudi predstavitev prvih izsledkov obsežne raziskave o življenju neheteroseksualnih žensk v Sloveniji. Projekt bo predstavila Eva Gračanin, vodja mladinskega programa pri Društvu informacijski center Legebitra. Poročilo pripravlja Tea H.

V drugem delu se bo Ida H. pogovarjala s profesorico Vesno Leskošek iz Fakultete za socialno delo o prvi nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki so jo opravile skupaj s soavtoricama dokumenta Mojco Urek in Darjo Zaviršek.

Vabljene/i k poslušanju v soboto, 14. januarja 2012 ob 13.00 na Radiu Študent. 

Za zamudnike: oddaja v celoti.



 








Film si lahko ogledate na tej povezavi (Vimeo).

Klitajmnestra: Kasandrino vprašanje

Drage, dragi,

res je, ne kažem svojih dva tisoč plus let. Jih pa zato nosim!

Ne vem, kaj veste o meni. Zadnjih dva tisoč let so namesto mene govorili drugi. Ne kdorkoli: zapisali so me moški.

Šele zadnjih sto let se ženske sprašujejo: Je res prevarala in potem ubila moža? Sama ali z ljubčkovo pomočjo? Je prepodila lastne otroke? Je res ubila Kasandro?

Ha!

Veste, v mojih najboljših časih ... Bila sem kraljica in imela sem se dobro, vsaj dokler je bil moj prestol enako visok kot Agamemnonov. Kasneje ...

No, opažam, da se v zadnjih dva tisoč letih ni veliko spremenilo. Razen mode! Videz je po vsem sodeč še vedno nadvse pomemben in kot ste morda opazile, opazili, sem se potrudila, da bi bila nocoj videti v koraku s časom.

Še nekaj se je spremenilo: zadnjih sto let se ženske spet družijo, plešejo, pojejo in debatirajo, pišejo, se spominjajo. Želim si, da bi bila Kasandra še živa.

Pravijo, da sem jo ubila. Moj mož, mikenski kralj, se je iz trojanske vojne vrnil zmagovit. Za bojni plen si je izbral Kasandro. Nista se videla prvič, nekoč na tržnici v Tebah ji je kupil ogrlico – prav tako kot meni! Ko sta se vrnila v Mikene, sem jo videla!

Pravijo, da sem najprej ubila njega in potem še njo.

Ha!

Ničesar ne zanikam. Samo ne pozabite, kdo je pisal epe. Ne pozabite, koga sta slavila Ajshil in Homer. Povedala vam bom nekaj, česar nista vedela niti onadva. Tako ali tako sta bila prepričana, da sem jo sovražila. Iz ljubosumja in strahu pred tem, da bi zasedla moj prestol.

Ha!

Kasandra je bila obsojena na nesrečo. Ni moglo biti drugače, ko pa je znala prerokovati samo nesrečo. Čeprav so se vse njene napovedi uresničile. In nasprotovala je, s svojim "ne" je svarila pred vojno, a je njen oče, kralj Priam, ni poslušal. Nasprotno, proglasil jo je za noro in jo zaprl v jamo. Rešila jo je Arizba. Z njo je pobegnila v hribe, kjer so se svobodne ženske in sužnje skrivale pred vojno, pred "svojimi" in pred Grki. Tam se je Kasandra naučila marsikaj, česar ni v junaških epih.

Ni me sovražila, jaz nje nikoli.

Na samem mi je povedala, da so v tisti odročni skupnosti skrivale bojevite amazonke pred Grki in pred "svojimi". Želela mi je zaupati še eno skrivnost, a je ostalo samo pri namigu. Takrat je bila že zelo slaba. Jaz pa od kar pomnim slabo slišim. Mogoče bomo skupaj lažje razumele njeno skrivnost. Boste razumeli? Prvič je nisem dojela, nagnila sem se bliže in v uho mi je zašepetala: "Si vedela, da je tvoja vagina lahko tudi uho?"

Rekla je "vagina". Ni rekla … "spol", ni rekla … "sram", ni rekla … "pička", ni rekla "pizda", ni rekla "češplja" ne "kosmatinka", ni rekla "muca", ni rekla "alma". Nič od tega ni rekla. Rekla je "vagina".

Sklonila sem se še bliže: "Kaaj praaviš?"

"Si vedela, da je tvoja vaagiiinaa laahko tuudi uhoo?"

"Uhh, ooh, kaaj, kakoo?"

"Si vedela, da je tvoja vaagiiinaa lahko uho?"

"Uhh, ohh ..."

V epih ne piše, in jaz pozabljam, kako dobro je bilo. Drage, dragi, pomagajte mi, da ne bom pozabila, kako zelo dobro je!



Klitajmnestra na treš benefitu Rdečih zor, 29. december 2011
Foto: Nada Žgank / memento

Invitation to Red Dawns' benefit party - 29.12.2011

Merry Crisis and a Happy New Fear!
TREŠ BENEFIT ŽUR RDEČIH ZOR
(English version below.)

Ekipa feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore je v polnem zagonu: pripravljamo naslednji festival, ki bo med 7. in 10. marcem 2012 tudi z vašo pomočjo lahko znova kljuboval samoumevnostim, vpisanim v spol. Rdeče zore lahko podprete že na prednovoletni nabirki ali treš benefit žuru.

Oder: burleskne, plesne, drag in striptiz enodejanke
Zvok: INTO TRASH: DJ KITCH vam postreže s plesnimi trash zvoki raznih sort, zmešanimi z 80-imi, punkom, orientom
Video: KITCH (v Menzi), Ana Grobler (na dvorišču, tehnična pomoč Neven Korda)
VJ: I.G.S.empl, KITCH
Dekor: Alota Trash
Gretje: koktejli in kuhano vino, majčke in broške z motivi Rdečih Zor
Dresscode: Treš!

Vstop: 3 € (vključuje kozarček kuhanega ali broško)

Četrtek, 29. december 2011 ob 21.00 v Menzi pri koritu, AKC Metelkova mesto, Ljubljana
Vabljene, vabljeni!

*

Merry Crisis and a Happy New Fear!
RED DAWNS' TRASHY BENEFIT PARTY

The Red Dawns team is busy preparing the next festival, scheduled between March 7th and 10th 2012. With you help, the feminist and queer festival Red Dawns is going to be able to counter common (non)sense about gender and sexuality for the 13th time! We invite you to express your support by visiting Red Dawns’ trashy benefit party.

Stage: short burlesque, drag and striptease shows
Sound: INTO TRASH: DJ KITCH serves you danceable trash of all sorts, mixed with ’80s, punk and Orient
Video: KITCH (indoors), Ana Grobler (outdoors with Neven Korda’s technical support)
VJ: I.G.S.empl, KITCH
Decoration: Alota Trash
Heating: cocktails, hot wine and the collection of Red Dawns T/shirts and badges
Dresscode: Trash! (Merry Crisis and Happy New Fear!)

Entrance fee: 3 € (includes a glass of hot wine or a badge)

Thursday, December 29th at 9 p.m., Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana
Welcome!

Vabilo na odprto vajo Drobni gumbki

Antonia Baehr & Keren Ida Nathan: DROBNI GUMBKI
Štiridnevna delavnica odrskega uprizarjanja, režije, pisanja in interpretacije z javnim nastopom
3.–6. 12., 14.00 - 19.00 - Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana

Vabljeni na odprto vajo, ki bo 6. 12. ob 20.00 v Stari mestni Elektrarni – Elektro Ljubljana, Slomškova 18.

Kako sodelovati pri postopkih odrskega uprizarjanja, režije, pisanja, interpretacije? Kako ustvarjati skupaj? Poleg hierarhično-piramidalnega pristopa do skupinskega dela obstaja še nešteto pluralnih oblik sodelovanja. Delavnica se bo ukvarjala z različnimi pristopi in branji performativnih situacij, režijskih postopkov in povezovanj. Obenem se bo lotila raziskave uprizarjanja tudi s pozicije spola na nivoju jezika, gest in različnih družbeno-simbolnih znakov. Na primeru burleske kot ene od odrskih oblik se bo lotila meja med formo/interpretacijo, vajo/predstavo, režiserjem/nastopajočim in gledalci/ prezentacijo. Štiridnevna intenzivna delavnica se bo osredotočila na praktično raziskavo in se bo zaključila z javno predstavitvijo rezultatov.



Udeleženke in udeleženci (z leve proti desni): Ana Hribar, Kaja Balog, Leon Vidmar, Irena Tomažin, Sabina Potočki, Barbara Kapelj Osredkar, Tea Vidmar, Antonia Baehr, Nataša Živković, Marijs Boulogne, Keren Ida Nathan, Tea Hvala in Noemi Veberič Levovnik.

Vabilo na predstavitev zbornika Škratove filmske šole 2011

Kolektiv Škratove filmske šole 2011 vabi na zaključni večer Škratove filmske šole 2011, na katerem bodo predstavili zbornik Film in digitalni način produkcije, ki je nastal na letošnjih škratovsko-filmskih druženjih. Besedila: Andrej Tomažin, Bojan Anđelković, Matic Majcen, Katja Čičigoj, Uroš Kranjc, Ander Pezelj, Tjaša Pureber, Jelena Mikloš, Zora Žbontar, Ana Jereb, Rok Bozovičar in Tanja Hladnik. V zborniku so objavljene tudi zgodbe, nastale v okviru delavnic Preoblečena filmska svetovja, ki so potekale po vzoru delavnic Svetovi drugih Tee Hvala. Na delavnicah so sodelovale in sodelovali Nina Cvar, Martin Horvat, Jelena Mikloš, Srečko Lubšina, Andrej Tomažin, Tea Hvala, Saška in Tit Podobnik. Po predstavitvi se obeta prijetna glasba hišnih glasbenih selektorjev in pisana kolekcija čipsov in smokijev.

V sredo, 30. novembra 2011 ob 18.00 v Klubu SOT-24, 5, AKC Metelkova mesto, Ljubljana. 

Varnost v na moč zapletenem gibanju

"Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov
 dogodek, pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko
 sklenila, da v ljubljanskem gibanju ni ne feministk ne
 lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti. Možnosti,
 da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto
 slišim, ženske že davno dosegle enakopravnost,
 nisem dala priložnosti. Raje sem se spraševala, ali to
 pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj
 vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne
 prioritete, ali da smo feministke in lezbijke nevidne
 zato, ker nas je premalo in nismo povezane med sabo?"
 
Dan po zasedbi ploščadi pred poslopjem Ljubljanske borze sem prispela v mesto. Aktivistke so pripovedovale o množični udeležbi, o različnosti ljudi in vzklikov, ki so zaznamovali protest 15. oktobra in o podpori, na katero je naletela uspešna zasedba prostora, ki je šele s tem postal javen. Začela sem brskati po spletu za fotografijami, da bi videla, kaj sem zamudila, in v enem bolj branih medijev naletela na fotografijo aktivistke, ki pred borzo pometa tla med šotori. Preneseni pomen fotografije (pometanje pred »tujim« pragom, ki je tuj samo zato, ker nam je dokončno odtujil presežno vrednost našega dela) sem povsem spregledala, saj me je bolj zaposlovala misel, da medij na vsak način želi zmanjšati pomen novega političnega prostora in javnosti v nastajanju.

Bralcem in bralkam, ki so podobo izenačili z dejansko delitvijo dela v nastajajočem gibanju, je fotografija potrdila sum, da ga ne gre jemati resno, saj nekritično povzema vzorce obnašanja, ki kar kličejo po znamenitem feminističnem grafitu iz socialističnih časov: »Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice?« Bralke in gotovo tudi kak bralec, ki nas je fotografija zgolj utrdila v prepričanju, da so reprezentacije žensk v slovenskih medijih obupne, seveda še naprej izkazujemo podporo gibanju, ki skuša delovati egalitarno in vključujoče. Patriarhalna spolna delitev dela, po kateri bi gospodinjsko in skrbniško delo pripadlo aktivistkam, medtem ko bi aktivisti prevzeli tehnična in intelektualna opravila, bi gibanje postavila na laž bolj kot to, kar mu ves čas neuspešno očitajo cinični komentatorji; da že zaradi razprtega imena boj za »ne ve, kaj hoče«. Še nekaj drugega bi gibanje postavilo na laž: nezmožnost, da ustvari javni prostor, v katerem se pripadniki spolnih, seksualnih, etničnih, razrednih in drugih manjšin počutijo varno; torej prostor, kjer se jim – nam – ni treba bati izključevanja ali/in nasilja.

Vračala sem se pred borzo in videla, da se ženske in moški pri delu menjajo in družijo: aktivistke so pometale, odpirale konzerve, rezale zelenjavo, kuhale čaj in ga ponujale mimoidočim, ki so se ustavili, da bi poklepetali, ali pa tako kot gospa Ana prinesli dve kolebnici (»Da se boste ogreli, ko vas bo zazeblo.«), svečke (»Za boljši ambient.«) in pekač domačega štrudla z obljubo, da mu bodo – »če vam bo všeč in zato, da podpora ne bo samo moralna« – sledili novi. Nekatere aktivistke so moderirale avtonomne skupščine, predlagale in vodile delavnice, izdelovale in delile letake, urejale in pisale blog www.15o.si, prevažale stole iz Metelkove do »bojze«, menjale plinske bombe in skratka počele (več kot?) vse tisto, kar so počeli bojzi. Kljub vtisu, da je vse v redu, sem nekaj novih in starih znank vprašala, če se pred borzo počutijo varno; med njimi študentko sociologije, pisateljico, zdravnico in umetnico-mati samohranilko, ki je, ne mimogrede, po koncu prve delovne noči v novem ljubljanskem klubu jokala zaradi nadlegovanja in otipavanja hostes.* Nekatere so se čudile, zakaj naj se ne bi počutile varno. Druge niso razumele, kam merim, in rekla sem, da sem razmišljala, kako je, če si deliš šotor z ljudmi, ki jih ne poznaš, sploh z moškimi. In o tem, da te noč in dan »pazi« policija. Dodala sem, da razumem, da je zasedba nekaj posebnega, da si v zanosu, da revolucijo vohaš tako gotovo kot prihajajočo zimo in ti je že zato (kao) vse kul.

»Premrzlo je, da bi spala v šotoru,« je rekla prva, »ponoči sem tukaj samo, ko dežuram, in to počnem s svojimi«.

»Policija se ne vmešava – razen takrat, ko piše kazni tipom, ki so se šli olajšat za vogal,« se je zasmejala druga in dodala, da je bilo na skupščinah, kar zadeva pravila obnašanja, jasno rečeno, da je spoštljiv odnos do vseh udeležencev in udeleženk pričakovan, raba alkohola pa odsvetovana, saj se hočejo izogniti nasilju.

Zanimalo me je, če so se pred borzo že morali soočiti s homofobijo, seksizmom, rasizmom in napadi na druge manjšine, ki bi zahtevali bolj ostra pravila. Moje znanke so zmajale z glavo in bila sem vesela, da s svojimi vprašanji, kar zadeva Ljubljano, streljam mimo.

V torek, 15. novembra, je minil neverjeten mesec boja za. Med »obmesečnim sprehodom« mimo sodišča, Nove ljubljanske banke in parlamenta, ki se ga je, tako pravijo, udeležilo okrog sto ljudi, sem sedela v službi, kjer sem se spomnila na solidarnostno izjavo Angele Davis, namenjeno aktivistom v New Yorku. Temnopolta aktivistka, lezbijka, feministka, nekoč članica Črnih panterjev in ameriške KP, ki danes raziskuje »zaporniško-industrijski kompleks«, ki ga je izkusila na lastni koži, jim je rekla: »Spreminjate politični prostor. Obudili ste našo skupno strast. Spomnili ste nas na to, da je še vedno mogoče graditi skupnosti upora. Predani ste kolektivnemu delu in zavračate razredne, etnične, spolne in seksualne hierarhije«. Dodala je, da odločitev za skupen nastop, enoten protest, prinaša veliko odgovornost, ker je treba najti odgovor na vprašanje, kako združiti sile, ne da bi zatirali ali poenostavljali zapletena razmerja med posamezniki, vključenimi v gibanje. Kako torej ustvariti kompleksno in emancipatorno skupnost? Angela Davis je odgovorila s citatom temnopolte, lezbične in feministične pesnice Audre Lorde: »Toleranca ne zadošča, razlike moramo razumeti kot vir neizbežne polarnosti, v kateri se dialektično poraja naša ustvarjalnost.« Zaključila je, da šele v zapleteni skupnosti lahko rečemo »ja življenju, ja sreči, ja skupnosti, ja izobraževanju – brezplačnemu izobraževanju, ja enakopravnosti, ja domišljiji, ja ustvarjalnosti, ja upanju in ja prihodnosti«.

V arhiv spletne strani 15o.si se je v mesecu dni preselil dolg seznam izvedenih delavnic in debat ter besedila izjav in javnih pozivov. Med njimi še vedno pogrešam to, o čemer je govorila Angela Davis (debato o pasteh poenostavljenih predstav o gibanju kot nečem homogenem), in še bolj debato o tem, kako prekarizacija dela zadeva ženske, še posebej starejše ženske, revne ženske, lezbijke in pripadnice etničnih manjšin v Sloveniji. Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov dogodek, pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko sklenila, da v ljubljanskem gibanju ni ne feministk ne lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti. Možnosti, da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto slišim, ženske že davno dosegle enakopravnost, nisem dala priložnosti. Raje sem se spraševala, ali to pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne prioritete, ali da smo feministke in lezbijke nevidne zato, ker nas je premalo in nismo povezane med sabo?

Tudi v mestih, kjer feministične in sorodne skupine soustvarjajo gibanje (spremljala sem predvsem delovanje ameriških skupin), so se varnosti vseh udeležencev in udeleženk resneje posvetili šele takrat, ko se je izkazalo, da jo je na množičnih zasedbah težko zagotoviti, o čemer pričajo številna poročila o zastraševanju, nadlegovanju in tudi posilstvih. Nekatera gibanja so dogovor o principih in praksi varnega zasedništva izglasovala preden je prišlo do spolnih napadov, vendar je bilo jasno, da še tako dobronamerne izjave ne morejo preprečiti nasilja, zato so aktivistke organizirale ločene šotore za spanje, v katere moški nimajo vstopa. Ponekod so k sodelovanju povabile strokovnjakinje, ki so vodile delavnice o konsenzu, o podpori žrtvam spolnega nasilja in zlorabe, o soočanju z rasizmom in o načinih, kako se upreti tehnikam dominacije ter moškemu šovinizmu. Kaj si ameriške aktivistke torej predstavljajo pod izrazom »varna zasedba«? Skupina Women Occupy iz New Yorka jo je opredelila kot možnost, da ženske »sprožajo debate o učinkih socialne neenakosti, v njih sodelujejo, jih usmerjajo in tudi zaključijo« in »možnost, da vse to počnejo v okolju brez policijskega nasilja, brez spolnega nadlegovanja in objektiviranja. V boju potrebujemo ženske,« so sklenile članice skupine, »vendar jim vse našteto jemlje moč.«

Feministična aktivistka Lucinda Marshall je na spletni strani Occupy Patriarchy! analizirala odločitve in jezik izjav, s katerimi so se aktivistični kolektivi odzvali na primere spolnega nasilja v njihovi sredi. Obravnavala je tudi primer iz Glasgowa na Škotskem, kjer je 25. oktobra več moških posililo mladoletno dekle. Prva reakcija skupine Occupy Glasgow? Mladoletnim so prepovedali prenočevanje v zasedenem parku, kar pomeni, da so raje kaznovali šibkejšega (mladoletne in s tem posredno tudi žrtev posilstva) kot da bi poskrbeli za varnost vseh udeležencev. Poleg tega so se aktivisti v svoji prvi izjavi povsem distancirali od zločina in žrtve. Njen spol sploh ni bil omenjen (»obžalujemo krivico, ki se je zgodila enemu od ljudi v parku«), namesto o skupinskem posilstvu pa so pisali o »domnevnem spolnem napadu«. Ob komentarjih aktivistov, ki so trdili, da gre za osamljen primer, ki ga ne gre posploševati na celotno gibanje, ni bilo težko skleniti, da je marsikoga bolj kot zloraba dekleta skrbela okrnjena podobo gibanja. To izjavo je čez noč zamenjala druga. V njej so zapisali, da so na skupščini 26. oktobra dolgo debatirali »o tem zaničevanja vrednem, nedopustnem zločinu in njegovih posledicah«, in da se zavezujejo k doslednemu upoštevanju varnostih meril, ki so jih določili ob začetku gibanja. Organizirali so solidarnostno vigilijo za žrtev, lokalne feministične in LGBTI skupine pa pozvali, da se pridružijo gibanju. To pomeni, da se omenjene skupine pred tem niso vidno vključevale v gibanje Occupy Glasgow. Ni mi uspelo izvedeti, zakaj ne, niti, če so se odzvale na vabilo, ki je moralo zveneti precej grenko, če pomislimo, da so se aktivisti na manjšino v lastnih krogih spomnili šele takrat, ko so se morali soočati z brutalnimi posledicami seksizma. »Gibanje, ki dopušča seksizem,« je sklenila Lucinda Marshall, »ženske odvrača od sodelovanja, in ko ženske zapustijo gibanje, v njegovem imenu govorijo samo moški – vključno s seksisti.«

Vemo, kaj sledi: v skupinah, kjer prevladujejo moški, je spolno nadlegovanje hitro reducirano na »osebni problem« žrtve, upoštevanje spolne delitve dela v ekonomskih debatah pa je dojeto kot »zastranitev« ali »partikularizacija« problema, ki je »v osnovi« razreden. V ta rog je na Wall Streetu trobil tudi Slavoj Žižek, ki je dejal, da je zahodna levica najprej opustila »tako imenovani esencializem razrednega boja« in ga zamenjala z množico antirasističnih, feminističnih in drugih bojev, zdaj pa se je pokazalo, da je »pravo ime« osnovnega problema vendarle kapitalizem. No, kot vse kaže, bo patriarhat, ki je starejši od kapitalizma, slednjega preživel brez večjih težav. Če kdo, mu jih bodo povzročale feministke in druge manjšine, ki ne morejo pristati na homogenizacijo levice in diktat aktivistične večine.

Za konec velja ponoviti, da se dejanska egalitarnost in odprtost vsake družbene ureditve, tudi novih političnih gibanj, meri s stopnjo varnosti, podpore in vključenosti, ki jo občutijo in doživljajo manjšine, ne večina. Če nočemo, da iz aktivističnega repertoarja izpadejo vsebine, taktike in prizorišča upora, ki jih institucionalizirano razumevanje politike tako ali tako izključuje kot osebne, zasebne, apolitične ali trivialne, potem bo očitno treba spremeniti tudi razumevanje izraza upor, da ta ne bo zajemal samo množičnih protestov proti nepravičnosti, temveč tudi voljo do iskanja alternativnih strategij preživetja in sanjarjenje o na moč zapletenem, a boljšem svetu za vse.

Prva objava: 24. november 2011, portal Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture).

Safety in a Very Complex Movement

"Patriarchal sexual division of labor, according to

 which household and caring work should be done by
 female activists, while male activists should take over
 technical and intellectual tasks, would catch the
 movement lying faster than what it is being
 unsuccessfully accused of by cynical commentators
 for this whole time; it 'doesn’t know what it wants'
 because of its name fight for. Something else would
 also catch the movement lying: its inability to create
 a public space, where members of sexual, ethnic,
 class and other minorities would feel safe; so a place 

 where they—we—are not afraid of
 alienation or/and violence."

I arrived in Ljubljana the day after protesters occupied the platform in front of the Ljubljana Stock Exchange. Activists talked about mass participation, about variety of people and different calls that marked the protest on 15 October, and about the support granted after a successful occupation of this place that became public only because of it. I started searching for photos in the Internet to find out what I missed and I found a photo showing a female activist sweeping the floor between tents in front of the stock exchange building in one of the most popular media. I completely overlooked the figurative meaning of the photo (Sln. “sweeping in front of “foreign” doorstep” meaning ‘mind one’s own business’, which is ‘foreign’ only because it finally alienated the excess value of our work from us) because I had my mind on the thought that the media wanted to reduce the meaning of the new political space and public being created in any way or another.

There were readers who equated the photo with the actual division of work in the movement being created and the photo confirmed their suspicion that it should not be taken seriously because it uncritically copies behavior patterns calling for a popular feminist graffiti from the time of Socialism: “Proletarians from all lands, who washes your socks?” Female readers and certainly some male readers, whose beliefs were only made stronger by the photo that the presentations of women in Slovenian media are terrible, continue to support the movement anyway that tries to function in an egalitarian and inclusive way. Patriarchal sexual division of labor, according to which household and caring work should be done by female activists, while male activists should take over technical and intellectual tasks, would catch the movement lying faster than what it is being unsuccessfully accused of by cynical commentators for this whole time; it “doesn’t know what it wants” because of its name fight for. Something else would also catch the movement lying: its inability to create a public space, where members of sexual, ethnic, class and other minorities would feel safe; so a place where they—we—are not afraid of alienation or/and violence.

I kept returning in front of the stock exchange and saw women and men switching their tasks and hanging out: female activists were sweeping, opening cans, chopping vegetable, making tea and offering it to passers-by who stopped to chat, or to what Mrs. Ana did who brought two jump ropes (“This will warm you up when you’re cold.”), candles (“For more pleasant atmosphere.”), and a home-made strudel with a promise it will be followed by new ones “if you will like it and so that my support won’t be only moral”. Some female activists moderated autonomous gatherings, initiated and led workshops, made and distributed leaflets, edited and wrote the www.15o.si blog, transported chairs from Metelkova City to the stock exchange, changed gas bottles and did (more than) what guys did. Despite the impression that everything is ok, I asked some of my new and old female acquaintances if they felt safe in front of the stock exchange; among them a sociology student, a writer, a doctor and an artist-single mother who cried after the first night of work in a new club in Ljubljana* because hostesses were harassed and inappropriately touched. Some of them were surprised why they shouldn’t feel safe. The others didn’t understand what I wanted to find out and I said that I wondered how it looked like to share a tent with people you didn’t know, especially with men. And about the fact that police watched you day and night. I added I understand that the occupation is something special, that you are enthusiastic, that you smell a revolution like you smell winter coming, and that everything seems cool to you because of all that.

“It’s too cold to sleep in a tent,” said the first one. “I’m here only when I’m on duty and I do it with my friends.”

“The police don’t interfere, except when writing punishments to guys who peed around the corner,” said the second one laughing and added that at gatherings, when discussing general behavior rules, it was clearly stated that a respectful attitude toward all participants is expected and alcohol is discouraged because they want to avoid violence.

I was wondering if they had to deal with homophobia, sexism, racism, and attacks on other minorities who would require more rigid rules in front of the stock exchange. My acquaintances shook their heads and I was happy that my questions about Ljubljana went in the wrong direction.

On Tuesday, 15 November, an incredible month of ‘the fight for’ passed by. During the “month walk” past the court, the bank Nova ljubljanska banka and the parliament which was attended by, as reported, about hundred people, I sat at work and remembered Angela Davis’s solidarity statement to activists in New York. Black activist, lesbian, once a member of the Black Panthers and American KP, which investigates “the prison-industrial complex”, which she experienced on her own skin, said to them: “You’re changing political space. You’ve revived our common desire. You reminded us that protest groups could still be created. You are devoted to collective work and you reject class, ethnical, and sexual hierarchies.” She added that the decision for a collective act, a unified protest, brought great responsibility, because we had to find an answer to the question how to combine forces without oppressing or simplifying complex relationships between individuals involved in the movement. How to create a complex and emancipating community? Angela Davis answered it with a quote by a black lesbian and feminist poet Audra Lorde: “Tolerance is not enough; we have to understand differences as being a source of inevitable polarity, where our creativity dialectically appears. She concluded that only in a complex community we could say “yes to life, yes to happiness, yes to community, yes to education—free education—yes to equality, yes to imagination, yes to creativity, yes to hope, and yes to future.”

A long list of workshops, discussion, statements, and public appeals moved to the 15o.si web site in just a month. But among them I still miss what Angela Davis talked about (the discussion on traps of simplified impressions about the movement as something homogenous) and even more the discussion on how division of labor affects women, especially older women, poor women, lesbians, and women from ethnic minorities in Slovenia. Because the person who proposes a new event at gatherings is expected to (co)organize it, I could conclude there are neither feminists nor lesbians in the Ljubljana movement, who are willing to talk about it. I didn’t give a chance to the possibility that feminism in Slovenia is unnecessary because we, women, as I often hear, have achieved equality a long time ago. I rather wondered if this means that the 15o movement is not inclusive enough despite all this or that other female activists have different priorities or that feminists and lesbians are invisible because there is to little of us and because we aren’t connected to each other?

Even in towns where feminist and related groups help to create a movement (I mainly observed how American groups function), more attention to safety of all participants was paid only when it turned out it was hard to ensure safety at large-scale gatherings, which is evidenced by numerous reports on intimidation, harassment, and also rapes. Some movements have agreed on principles and practice of safe gatherings before the sexual assault occurred but it was clear that even the most well-intentioned statements couldn’t stop violence, and female activists therefore organized separate tents for sleeping, in which men were not allowed. In some places, female experts were invited to participate and then they led workshops on consensus, on supporting victims of sexual violence and abuse, on handling racism, and on ways how to oppose domination techniques and male chauvinism. What do American activists imagine under the term “a safe gathering”? The Women Occupy group from New York defined it as a chance for women “to initiate discussions on the effects of social inequality, to participate in them, direct them and also conclude them” and as “a possibility for them to do all this in an environment without police violence, without sexual harassment, and without objectification. We need women in the fight,” group members concluded, “but all mentioned takes power away from them.”

On the Occupy Patriarchy! web site, feminist activist Lucinda Marshall analyzed decisions and the language of statements, with which activist groups responded to cases of sexual violence in their midst. She also discussed the case from Glasgow, Scotland, where a group of men raped a minor girl. The first reaction of the Occupy Glasgow group? Minors were banned from sleeping overnight in the occupied park, which means they rather punished the more vulnerable ones (minors and thus indirectly also the rape victim) than provided safety for all participants. Moreover, activists distanced themselves completely from the crime and the victim in their first statement. Her sex was not mentioned at all (“we regret injustice caused to a person in the park”), and they wrote about “an alleged sexual assault” instead of a group rape. Considering activists’ comments arguing that this was an isolated case and couldn’t be generalized to the entire movement, it wasn’t difficult to conclude that many people were more concerned about bad reputation of the movement than abuse of the girl. This statement was replaced by another one overnight. They wrote in it that they extensively discussed “this despicable and unacceptable crime and its consequences” at the gathering on 26 October and that they are obliged to strictly observe safety rules established at the beginning of the movement. They organized a vigil for the victim and asked local feminist and LGBTI groups to join the movement. This means that these groups weren’t visibly involved in the Occupy Glasgow movement until then. I couldn’t find out why not and if they accepted the invitation, which must have sounded quite bitter, if we take into account that activists remembered a minority in their circles only when they had to face brutal consequences of sexism. “A movement that allows sexism discourages women from participating and when women leave the movement, only men—including sexist men—speak on its behalf,” said Lucinda Marshall in the end.

We know what follows: in groups dominated by men, sexual harassment is fast reduced to the victim’s “personal problem” and, in economic discussions, the respect of sexual division of labor is considered as “moving away from the problem” or as “a particularization of the problem”, which is class-oriented “in its basis”. Slavoj Žižek played the same tune at Wall Street saying that the western left first gave up “the so-called essentialism of class struggle” and replaced it with numerous anti-racist, feminist and similar struggles, but now it appears that “the correct name” of the basic problem is, however, capitalism. Well, as it seems, patriarchate, which is older than capitalism, will survive the latter without major troubles. If anyone, feminists and other minorities will cause trouble because they can’t agree on the homogeneity of the left and the dictate of the activist majority.

In the end it should be repeated that the actual egalitarianism and openness of each social system, including new political movements, is measured by the level of safety, support and integration felt and experienced by minorities and not by the majority. If we don’t want that contents, tactics and protest scene disappear from an activist repertoire, which are anyway excluded as personal, private, apolitical or trivial stuff by institutionalized understanding of politics, then the understanding of the term protest should also be changed so that it won’t only include mass demonstrations against injustice but also one’s will to search for alternative strategies of survival and of daydreaming about a very complex but better world for everyone.


The column was originally published in Slovene on November 24th 2011 in the Perspectives & Reflections section of LifeTouch, a project organised by Maribor -European Capital of Culture 2012.  

On December 2nd, it was re-published on the website of Radical Education Collective where 'occupy care' commented: "I think you’ve mixed up two different stories here. There was tragically a rape at Occupy Glasgow. But the woman was in her late 20s. The quote you mention has never come from us (the occupation was at that time in a Square not a park). You’re right that some people used the word ‘alleged’ when first talking about it, until better informed, as did (and does) much of the media. The statement agreed in a GA and published on the website is here: http://occupyglasgow.org/news/21-statement-from-occupy-glasgow-in-light-of-recent-events.html"

My reply: "Thank you for noticing my mistakes and simplifications. The Occupy Glasgow safer spaces policy says people staying overnight have to be over 18 years old. It is true, I did not manage to find information about the age of the rape victim and assumed too much by making a connection between the safe spaces policy and the rape. Occupy Patriarchy reports about a case of a minor (girl) raped in Dallas, so you are right to correct me – these were two different cases I shouldn’t have mixed. I apologize. I have quoted from the link you mention. Since I wrote the column in Slovene and the translator did not check the original quotes (or consulted me before putting the article online), the terminology (‘despicable and unacceptable crime and its consequences’) is inexact (Occupy Glasgow statement says ‘abhorrent and intolerable crime and its repercussions’). From what I understood, the occupation in Glasgow started (and the rape happened) in George Square and only later moved to Kelvingrove Park and the financial district. I do think that the latter two simplifications (‘park’ instead of ’square’ and the over-translation) do not disqualify my concern over safety in Ljubljana where the occupation continues, especially since it (safety) has not been seriously discussed yet, supposedly in good faith that informal exclusion, sexual harassment (or even rape) cannot and will not happen ‘here’."

*The name of the club deleted on December 13th 2011.

Vabilo na predavanje o Rdečih zorah

Vabljene, vabljeni

na predavanje Tee Hvala o feminističnem in queerovskem festivalu Rdeče zore, ki od leta 2000 poteka v AKC Metelkova mesto v Ljubljani.

Tea Hvala, ena od organizatork festivala, je v svojem magistrskem delu iz antropologije spolov Rdeče zore obravnavala kot eno redkih neakademskih feminističnih javnosti v Sloveniji. Lani je uredila zbornik intervjujev Rdečke razsajajo!, v katerem nekdanje in sedanje organizatorke festivala razpravljajo o samoorganiziranem kolektivnem delu, o značilnostih feminističnih javnosti, o prednostih in slabostih uvoženega pojma „queer“ ter o seksizmu in homofobiji, ki zaznamujeta tako alternativne javnosti kot večinski politični in medijski diskurz v Sloveniji. Predavanje bo popestrila projekcija fotografij s preteklih edicij Rdečih zor.

Predavanje bo potekalo v okviru predmeta Študije spolov (smer Kulturologija) ga. Alenke Švab v petek, 18. novembra 2011 ob 10.00 v predavalnici št. 14 na Fakulteti za družbene vede.

prisotni izvzeti

mlad, lep in odprt pesnik
se ni obotavljal:
povedal je, da je pričakoval
kot pričakujejo fantje,
ki ljubijo samo protislovja,
ki jih, izvzetim, ustrezajo:
staro, grdo, zakompleksano
babo, sovražno feministko.

nisem ustrezala. dala sem mu
svojo lepo feministično roko
in čakala, da se nagleda
protislovja, ki ga počasi zadeva.

ni in ni se mogel nagledat.
še potem, povsem zapleten
v dotike, se je moral zaustavit
in z ganjenim glasom za oder,
ki naju je oba izvzel, zaklicat:
ah, ti si ženska, resnično lepa!

najbolje, da napišeš pesem,
sem rekla in ga privila k sebi,
da bi tisto malo, kar je ostalo
od starih, grdih, zakompleksanih protislovij,
obvarovala pred publiko v njegovih očeh.

Premiera nove predstave Maje Delak 'Sramota'

Sramota

Premiera nove predstave v produkciji Zavoda Emanat in v sodelovanju z Vio Negativo.

Razpored predstav:
03.11.2011, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
ob 19.00 Via Negativa
ob 21.30 Emanat

Ponovitvi:
04.11.2011, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
ob 19.00 Emanat
ob 21.00 Via Negativa

05.11.2011, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
ob 19.00 ViaNegativa

Foto: Nada Žgank

O PROJEKTU

Dve samostojni avtorski skupini, Via Negativa, ki jo konceptualno vodi Bojan Jablanovec, in sodelavci v produkciji Zavoda Emanat, ki jih v tem projektu vodi koreografinja Maja Delak, predstavljata dva različna performansa, ki sta nastala na osnovi obdelave skupne teme – sramote.

Via Negativa: Sramota

Maja Delak: Sramota

Kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram? Kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam? Kako nagovoriti občinstvo brez sramotenja?

Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki. Subjekte na odru in subjekte pred njim izgovarjajo na način, ki se tako kot subjekti izmika enosmiselni označitvi: s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je obvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo. (Tea Hvala)


SODELAVCI

Ustvarjalci in izvajalci: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin

Koncept in koreografija: Maja Delak
v sodelovanju z: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Nina Fajdiga, Tea Hvala, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin, Nataša Živkovič
Video, zvok, programiranje: Luka Prinčič
Video in scenografija: Maja Smrekar
Kostumografija: Ajda Tomazin
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Besedila: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Uporabljena besedila: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi
Prevodi: Katja Kosi

Izvršna producentka: Nina Janež
Produkcija: Zavod Emanat
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
V sodelovanju z: Bunker, SMEEL

Cena vstopnic: 10 eur/8 eur dijaki, študenti, upokojenci.
Rezervacije na elektronski naslov info@emanat.si ali na telefon: 040/295-585.

(Trans)jugoslovanski feminizmi: 'Bez jednakosti nema slobode'

Protest 15. oktobra 2011 v Zagrebu (foto: Chiara Bonfiglioli) 

V Zagrebu je med 13. in 16. oktobrom 2011 potekala konferenca REDaktura - transjugoslovanski feminizmi in ženska dediščina. Sodelovala sem pri vzporednem dogodku v organizaciji kolektiva Red Mined (Dunja Kukovec, Katja Kobolt, Danijela Dugandžić Živanović in Jelena Petrović) The Bring In Take Out – Living Archive.

Povezave: 
Posnetek okrogle mize Kaj je ostalo od feministične levice? (14. oktober 2011) vred s posnetkoma otvoritvenega govora Svetlane Slapšak in predavanja Rade Iveković.

Video in audio intervjuji z udeleženkami obeh dogodkov (Ana Čigon, Nika Autor, Mojca Dobnikar, Vjollca Krasniqi, Lina Dokuzović, Flaka Haliti, Madina Tlostanova, Ljiljana Raičević, Vesna Leskovšek, Dubravka Crnojević - Carić, Dunja Blažević, Lepa Mlađenović in Staša Zajević).

Artist talks (Lina Dokuzović, Nika Autor, Ana Čigon, Flaka Haliti, Lana Čmajčanin, Tea Hvala, Ana Vilenica in Tanja Marković). Ob tej priložnosti sem predstavila zbornik Rdečke razsajajo!

Oddaja Sektor Ž: (P)ostanki feministične levice (22. oktober 2011)
Kratko poročilo z obeh dogodkov, ki se osredotoča na okroglo mizo Kaj je ostalo od feministične levice? O aktualnem vprašanju o povezavah med (post)jugoslovanskimi feminizmi in levico so debatirale Nadežda Čačinovič, Vjollca Krasniqi, Lilijana Burcar, Adriana Zaharijević, Vesna Leskošek, Jasmina Husanović in posebna gostja iz Seville, Mireja Forel. Debata je potekala 14. oktobra, dan pred protesti, ki na moje veliko veselje (tudi) v Ljubljani še trajajo. Drugi del oddaje je posvečen projektu Living Archive, performansu Ane Čigon Dear Ladies, Thank You in njegovemu 're-enactmentu' naslednjo noč Dear Cleaning Ladies, Thank You. 

 Performans Ane Čigon Dear Ladies, Thank You 

Ulica sester Baković v Zagrebu 13. oktobra 2011

'Re-enactment' Dear Cleaning Ladies, Thank You 14. oktobra 2011

 

 Več fotografij si lahko ogledate na tej povezavi.

Tišina žensk pod odrom moških

Zalka Grabnar Kogoj. Foto: Nada Žgank

Povezave na fotografije in video z dogodka kot tudi na debato, ki se je razvila kasneje, so na dnu članka.

V nedeljo, 9. oktobra je Trubarjeva hiše literature v sodelovanju s festivalom Mesto žensk organizirala Oder žensk na temo jeze, besa, ogorčenja. Literarni večer, ki je bil v preteklih letih namenjen izključno ženskam, je k sodelovanju vabil tudi moške. Za to velikodušno potezo se je odločila pesnica Barbara Korun, ki je pripravila in vodila letošnji dogodek; zapisala je, da zato, ker je nastopil čas, „da si pišoči vseh spolov, starosti in jezikov izmenjamo izkušnje, znanje in kritično energijo, ki je usmerjena k ustvarjalnemu izrekanju resnice časa, v katerem živimo, in ki nam pomaga preživeti kot avtonomne in suverene osebnosti“. Poleg štiriindvajsetih pisateljic, pesnic, performerk in glasbenic se je za nastop res odločilo nekaj mladih pesnikov in tako se je dogodek spremenil v Oder žensk (in moških).

Nekateri pesniki so se čutili dolžne, da pretežno ženskemu občinstvu ob tej priložnosti priredijo predstavo o mačizmu, ki se je zaradi neodzivnosti publike sprevrgla natanko v tisto, kar je uprizarjala. Začelo se je s skupnim nastopom Nejca Bahorja in Matjaža Zorca, ki sta podobe žensk v svojem ritmičnem udrihanju čez status quo mimogrede reducirala na seksistični kanon: na divo, svetnico, mater in prasico. Medtem ko so jima resnične ženske v dvorani ploskale, sem se spraševala, če ploskajo zato, ker za razliko od mene obiskujejo moške literarne večere in vedo, da bi bilo lahko še huje. Po odličnih nastopih avtoric, ki svojih strahov niso projicirale v moške, temveč so delovanje patriarhata prepoznale v bolj specifičnih vlogah kot je vloga direktorja, ki od podrejenih pričakuje spolne usluge (Milica Šturm), ali vloga slovenskega literarnega establišmenta (Taja Kramberger), je res sledilo „še huje“.

Zaključni nastop je pripadel članom pesniškega kolektiva Pribor, ki so se odru približali z mrmranjem „Človek, ne jezi se“ in na govorniškem pultu zaigrali istoimensko igro. Potem so mikrofon podali edini članici skupine, ki je občinstvu kazala hrbet. Moški so stali pred njo in ji v trenutku, ko je začela recitirati pesem, začeli popravljati izgovorjavo. Ubogljivo je sledila navodilom. „Komisijino“ narekovanje besed pesnici – in publiki – je kmalu postajalo moreče in prijateljica, s katero sva sedeli tik za pesnico, mi je zašepetala na uho, da močno upa, da jih bo punca kmalu odjebala. Odgovorila sem ji, da se bojim, da to ni poanta nastopa. Član komisije naju je opazil in me izzval, naj glasno ponovim najino izmenjavo. Res sem jo, a na žalost me je prekinil preden sem lahko dodala, da bi bilo bolje, če bi svoj nastop prihranili za Društvo slovenskih pisateljev, kjer bi jih sprejeli z navdušenjem. V drugem delu so moški napovedali prebiranje poezije „prijateljic, ki si niso upale priti na oder“. Sledilo je sarkastično recitiranje osladnih verzov, ki jih „izobraženci“ radi pripisujejo „polpismenim“ najstnicam SMS-generacije in publika se je pridružila posmehu. Ko so za konec napovedali še branje pesmi, ki naj bi jo Katja Perat posvetila kolektivu, in tudi njo predstavili kot sramežljivko, ki se izogiba javnih nastopov, sva s prijateljico zapustili dvorano.

Na hodniku sva slišali, da je Pribor požel aplavz. Pomislila sem na ceno, ki so jo v Jugoslaviji plačale ženske, ker so dopustile razpustitev Antifašistične fronte žensk in pristale na politično direktivo, ki je „žensko vprašanje“ želela rešiti vred z delavskim. Razmišljala sem o obtožbah o separatizmu in sovražnosti do moških, ki še danes neizbežno sledijo vsakemu poskusu vzpostavitve avtonomnega prostora za ženske. In o tem, kako naivno je bilo pričakovati, da bodo „moški pesniki“ svoj gnev proti sistemu, ki jih ponižuje in izkorišča skoraj toliko kot ženske, (vsaj) na Odru žensk izrazili na način, ki spotoma ne bo ponižal in izkoristil še kakšne ženske. Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk.

Na mračnem zamreženem dvorišču med Trubarjevo hišo kulture in sosednjo hišo sva s prijateljico takoj po performansu srečali znanki, lezbijki in feministki. Kadili sta in zmajevali z glavo, rekli, da sta odšli takoj po začetku javnega zasmehovanja. Pridružile so se nam druge feministke, ki so slišale najin ugovor v dvorani, in izrazile svojo podporo. Skomignila sem, solidarnost je bila prepozna, na dvorišču, ki je vodilo „nazaj“ v zasebnost, pa je stalo vse več jeznih žensk. Prva je menila, da bi organizatorke morale prekiniti nastop. Druga, da bi to morala storiti moderatorka. Tretja je vzkliknila, da bi moralo v prijavnici pisati, da je seksizem nedopusten. Četrta, da bi morale organizatorke pred dogodkom preveriti predložena besedila in iz izbora izločiti žaljive vsebine. Zagodrnjala sem, da moški na Odru žensk tako ali tako nimajo kaj početi. Ko so čez dvorišče šli nasmejani člani kolektiva, jih večina žensk v svojem razburjenju ni niti opazila. Tiste, ki smo jih videle, smo molčale. Upravičeno so si lahko čestitali za uspelo provokacijo.

Česa smo se ustrašile? Česa se je bala polna dvorana žensk, ki so zadržale bes v sebi, namesto da bi ga izpljunile v obraz tistemu, ki ga je sprožil? Smo se že vnaprej ustrašile očitka, da ne razumemo umetnosti, in da naj za slabe novice nikar ne krivimo poštarja? Se bojimo, da bomo izpadle neumno, če bom vzele zares verze, ki jih je zares napisala Katja Perat: „Toliko krvi za svobodo govora in zdaj smo vsi tiho. / Nihče se ne čuti poklicanega.“ Ali pa se preprosto bojimo, da protest proti umetnosti, ki pod krinko svobode govora in odprtosti žali, objektivizira in stereotipizira ženske, v Sloveniji še dolgo ne bo naletel na aplavz? V najboljšem primeru bo naletel na, kot pravijo, neprijetno tišino. Priznam, da jo imam kljub svoji strahopetnosti raje kot tišino žensk, ki se je v nedeljo pod odrom moških tako besno zaletavala vase.

Fotografije Nade Žgank in video z dogodka si lahko ogledate na povezavah:
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/foto_galerija/oder-zensk-moskih-2011
http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011


* * *

Odzivi (do 15. oktobra ob 11.00)

Barbara Korun: Tea, zelo zelo mi je žal, da niste res posegli vmes in prekinili nastop, povedali, kar si mislite kar tam. Naslednjič to storite in k vragu spodobnost! (…) Oder žensk je absolutno odprt za take stvari - prav zato je tam! Žal mi je, da ste kar odšli.

Kar se tiče mnenja, da bi to morala storiti "moderatorka" (se pravi v tem primeru jaz, čeprav se jaz nisem videla v vlogi "moderatorke") – se mi zdi prelaganje svojega bremena na tuja ramena: svoje vloge absolutno nisem videla kot cenzure, ravno nasprotno, že vnaprej sem sklenila, da ne bom posredovala, kar koli se bo dogajalo (razen če bo šlo za osebno obračunavanje in ogrožanje varnosti drugih), ker sem slutila, da lahko kdo pripravlja provokacijo – svojo vlogo sem videla samo kot odpiranje prostora, v katerem se nekaj zgodi – kaj, pa je odvisno od energije vseh prisotnih ... tako da sem se sama morala zadrževati, da nisem vstopila v igro.

A po drugi strani – bila je tako jasna (in pričakovana) provokacija, da bi jim pokvarila igro, če bi vstopila, se mi je zdelo, ker je bil cilj njihove provokacije občinstvo ... in da bi se hkrati ujela v nastavljeno "past". (Povrh jih poznam, nekatere sem učila in vem, da zasebno verjetno ne mislijo tako, kot so govorili v predstavi ... ) Tako da bi res moral reagirati tista/tisti, ki se jo/ga je dotaknilo in me zelo veseli, da ste. Je pa strašno zanimivo, kaj se sproži pri vsem tem in mogoče bi morali po tej sledi še naprej ... Mogoče bi morali za drugo leto pripraviti kakšne gnile paradižnike ali kaj podobnega. Bi bili za to, da sodelujete pri organizaciji oz. konceptu Odra žensk 2012?

Lep pozdrav, hvala za tole, zelo me je razveselilo.
Barbara

*

Sabina Potočki: Živijo Barbara in Teja, jaz sem bila s Tejo in še nekaj bejbami po zaključenem Odru žensk na "mračnem" dvorišču pred Trubarjevo hišo literature, zagovarjala najin skupni koncept, da Oder žensk letos odpremo tudi za moške, glede na izbrano temo, ki je nam je vsem skupna, obenem pa sem tudi povedala Teji in ogorčenim kolegicam, da je koncept Odra žensk odprti maraton, kjer so se ljudje prijavili z imeni in priimki in na kratko tudi opisali kaj bodo na Odru počeli in da ti mnogo bolje poznaš slo sceno pišočih, zato si tudi ti sprejemala prijave.

In res je, meni ni padlo na pamet, verjetno pa tudi tebi ne, da si bo ta mlada "moška" generacija zaželela namesto sodelovanja oz. "solidarnosti" ob zastavljeni temi "brusit" svoje jezike in še kaj s poceni provokacijami. Obenem sem Teji povedala, da se meni ne zdi problem v tem, da smo letos Oder žensk v organizaciji Trubarjeve hiše literature odprli tudi za moške (oz. moške mladiče), pač pa v dejstvu, da je bilo tam preko 15 ozaveščenih feministk oz. lezbijk iz mlajše generacije, ki jim je bilo skupaj z mano in tabo totalno nelagodno, tako pri prvem moškem dvojcu, kot tudi pri zadnjem kolektivu, pa nismo reagirale. In sem tudi povedala, da verjetno med samim nastopom ne moreš posredovat, ker nikoli ne veš, v katero smer se provokacija odvija in kako bodo nastop zaključili oz. kaj bo končna poanta, bi pa lahko takoj po nastopu intervenirali oz. mladce pozvali k vprašanju, kaj je bila njihova poanta za to mizogino sovražnost. Tudi če jim Oder žensk oz. sam koncept ne sede, bi lahko to skozi svoj nastop povedali na konstruktiven in nežaljiv način. Ampak v tem očitno ni bila njihova poanta ...

Mene na začetku nastopa zadnje skupine ni bilo, vstopila sem točno na točki, ko sem videla razburjeno Teo, ki jih je med nastopom ogovorila, vendar nisem slišala kaj jim je povedala, potem pa se sama slišala nadaljevanje nastopa s prebiranjem tistih nekaj treh pesmi in pravzaprav šele poštekala kaj so si mladci zastavili na nastopu ... In po zaključku večera sem se še pogovarjala s preostalimi dekleti, ena skupina je totalno jezno odšla, z manjšo skupino, v kateri je bila tudi Teja, pa smo premlevale teme, ki jih je opisala na svojem blogu in se jezila nad lastno neodzivnostjo. In pozvala sem jo, da naredi zapis na dogodek in naj nam ga pošlje, kar je tudi naredila. Povezavo na ta njen zapis bom poslala zdaj tako Trubarjevi hiši literature kot tudi Mestu žensk, če imajo kje možnost, da ga objavijo. Bilo pa bi tudi super, da ti link pošlješ morda vsem udeleženkam in udeležencem Odra žensk, če se s tem strinjaš.

Evo, z odpiranjem Odra žensk smo tokrat dobili po smrčku ... Ampak jaz sem še vedno zato, da se stvari ne cenzurira in pravzaprav je to, kar se je zgodilo zame totalni fenomen ... Enostavno sem imela občutek, da je problem z mačizmom nekaj, kar se veže na starejše generacije in da v urbanim okoljih mlajše generacije tega problema nimajo, še posebej, če se prijavijo na Oder žensk. Oziroma, da se bodo na Oder žensk prijavili tokrat taki, ki bodo spregovorili o stvareh, ki nas družijo, ne pa razdvajajo.

Vsekakor pa je bil eksperiment zanimiv. In če bomo Oder žensk (in moških) nadaljevale, ja, se strinjam, raje, kot da ga za moške zapremo, prinesemo gnile paradižnike in izberemo za dogodek morda manj posvečeni prostor, kot je Trubarjeva hiša literature, da bomo paradižnike lahko nemoteno metale … Jaz bi z veseljem vrgla kakega ... Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda ...

*

Mara Vujić: Spoštovane, vsekakor bomo objavile na naši spletni strani. Zadnjega nastopa nisem
videla, ker sem malo pred tem odšla. Večer se mi je zdel dober, ker je res pritegnil veliko ljudi.

Sporen se mi je zdel nastop Nejca in drugega fanta (ne spomnim se imena), ki sta blago rečeno nastopila seksistično. Pesmi so poleg aktivističnih motivov imele močen mačističen prizvok in sta po mojem mnenju bila zelo bizarna. Še bolj bizarno je bilo dejstvo, da se ni nič zgodilo. Mislim na reakcije vseh prisotnih. Očitno je bil konec še bolj "nenavaden". Jeza je bila tema maratona, ampak se je očitno le Teja pošteno razjezila, kar veliko govori o družbi v kateri živimo. Hvala za reakcijo Teja!

*

Matjaž Zorec: Očitke o kakršnikoli razsežnosti tistega, kar je bilo poimenovano s seksizmom, tj., kolikor lahko razberem iz na blogu zapisanega pavšalnega zgolj mnenja, šovinističnega omalovaževanja spola ženske, tako v Nejčevih kot mojih pesmih zavračam kot maloumen ideološki konstrukt, ki je napačen, nekritičen in, rad verjamem, nenamerno zlonameren. Zdaj lahko se napiše seznam prepovedanih besed, npr. prasica, kurba, mati, svetnica, diva etc. (predpostavljam, da potemtakem enako velja za prasca, kurbirja, očeta, svetnika, divkota, hitlerja, impotentneža, šovinista, seksista,...) ali bolj samocenzursko pretanjeno skladnjo, kje, koliko, kako in v kakšnem primeru sploh jih je odpustljivo koristiti. A na podobna politično korektna govna se sam kot bitje spola in želje brez slabe vesti poserjem. In še stigmatiziran v stigmatizatorja napravim dialektični obrat: kar se je v tistih poezijah dozdevalo stigmatizacijsko, se meni zdi absolutno antistigmatizacijsko.

In, če naj povem vse, med vsemi ljudmi na tem svetu prav nama podtikati protiženskost, to je tista ultimativna protiženska gesta. In tega sprva kot ženska, in zatem skopljen moški pač ne bom molče prenašal. Oz. prenašala. Oz. oz. bova prenašala.

*

Tea Hvala: Zdravo, odgovarjam vsem, ki ste se aktivno vključili v to izmenjavo, čeprav je vzporedno potekala tudi debata med organizatorkami, še ena na mailing listi festivala Rdečih zor in druga na Fejsbuku (glej spodaj).

Odzivi so precej različni, kar me veseli, vendar mi je žal, da ne moremo vsi brati vseh mnenj, še posebej zato, ker mnogi, ki so se vključili v debato, sploh niso bili na dogodku, na spletni strani Mesta žensk (Mara je poskrbela tudi za objavo mojega teksta - hvala!) pa lahko vidijo samo posnetek, na katerem ni Pribora - sta pa Matjaž in Nejc. In seveda avtorice, ki jih je debata po zaslugi moških zasedb povsem zasenčila. Čeprav te debate brez njih sploh ne bi bilo.

V moji 'pritožbi' je prevladalo mnenje, da je bila za uspeh do žensk prezirljivih nastopov, posebej Priborovega, v celoti odgovorna publika, kar sem razumela kot izziv zase in druge, ki nas je to razjezilo. Da je odgovornost na publiki sta menili tudi Barbara in Sabina, ki sta sooblikovali večer. Sabina je po dogodku debatirala z mano in Tanjo Škander in me spodbudila, da sem svoj prispevek sploh napisala in objavila, za kar sem ji hvaležna. Vse bolj pa mislim, da to vendarle povsem ne drži in da je del odgovornosti tudi na strani organizatork.

Najprej zato, ker na dogodku, kjer je kljub formalni odprtosti zaradi velikega števila nastopajočih veljal vrstni red, neprijavljenim ljudem morda ni padlo na pamet, da se lahko priglasijo k besedi. Sploh če pomislimo, da pri nas kultura tovrstne participacije ni ravno razvita. Drugič zato, ker na dogodku, ki izhaja iz feminističnega načela odpiranja prostora za ustvarjalke, ki sicer nimajo priložnosti ali pa - kot so sarkastično dodali Priborovci – poguma, da bi nastopale na domnevno s spolom nezaznamovanih dogodkih (v resnici zaznamovanih s seksizmom in šovinizmom), ne pričakuješ, da boš naletela prav na to – na seksizem in šovinizem, ki zato, ker sta bila 'uprizorjena', nista nič manj prizadela žensk, ki so morda molčale z razlogom. Torej iz občutka oropanosti in razočaranja nad tem, da so celo na Mestu žensk morale prenašati žaljivke. Upoštevati je treba možnost, da s(m)o molče odhajale zato, ker je bila razlika med pričakovanjem, da bomo naletele na solidarnost, in tem, kar smo dobile v obraz, preveč šokantna, da bi reagirale. Na to me je včeraj opozorila Danijela Zajc, ki je s 'performansa' odkorakala že pred mano, pa tudi Lidija Radojević, ki se je oglasila na Fejsbuku.

Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk – in da je to njihov problem. Mislim, da to ni samo njihov problem in da se bodo nastopu odrekle tudi ženske, ki se nimajo za feministke. Zato je izjava Matjaža Zorca, da sem v svojem pismu skušala 'stigmatizirati stigmatiziranega' še toliko bolj absurdna. Matjaž, mislim, da si zgrešil poanto: ne zagovarjam politične korektnosti, ampak sem proti sovražnemu govoru in ohranjanju strukturne neenakosti, ki ji lahko služi tudi tako kritična poezija kot je vajina.

Predlog z gnilimi paradajzi je zabaven - sem za! Poleg tega pa bo v bodoče treba premisliti vsaj troje, sploh če boste vztrajale pri dogodkih za vse: da je morda kdaj potrebna tudi intervencija s strani organizatork; da je na licu mesta treba bolj poudariti, da je mikrofon odprt za vse, ne samo za vnaprej prijavljene, in da bi bilo dobro že v vabilu zapisati, da seksizem, mačizem in druge oblike sovražnega govora na dogodku ne bodo tolerirane, saj to očitno ni samoumevno.

Nazadnje še prošnja za Sabino, Barbaro, Maro in Matjaža: kot že rečeno, trenutno vzporedno potekajo tri debate. Ker mislim, da so zelo zanimive, in si želim, da bi vsi lahko prebrali vse, me zanima, če lahko (izseke iz) naše korespondence objavim pod člankom na svojem blogu vred z ostalimi, sploh, ker mislim, da bi si drugi komentatorji želeli slišati vaše mnenje, saj ste neposredno vpleteni. Tudi možnost nesporazumov bo tako manjša. Enako vprašanje sem postavila Rdečim zoram in na Fejsbuku, kjer se nekatere strinjajo, na odgovore od drugih pa še čakam. Če želite, lahko debato nadaljujemo na blogu - možnost komentiranja obstaja. Ali pač tukaj ...

Glede na to, da naše dopisovanje spada v domeno zasebnega, vam pošiljam fajl z vsemi odzivi, vi pa mi lahko poveste, če je to sprejemljivo in - če želite - svoje odgovore lahko preoblikujete v 'javno' obliko. Navedla bi tudi vaša imena, saj je že iz odgovorov precej jasno, kdo govori. Če boste za, pliz, označite, kaj je spremenjeno. Prosim, odgovorite mi tudi, če se ne strinjate z objavo. Hvala!

Tea

*

Sabina Potočki: Teja, meni se te debate ne da zaostrovat. Prvič, Oder žensk je letos organizirala Trubarjeva hiša literature in ne Mesto žensk, zato sva se z Barbaro tudi odločili, da glede na temo razpišemo vabilo za vse spole, starosti in tudi narodnosti. Letošnji dogodek je sicer nadaljevanje Odra žensk iz let 2004, 2005 in 2006 v organizaciji Mesta žensk, kamor so bile vabljene samo ženske, letos pa sva se z Barbaro skupaj s Trubarjevo hiše odločile, da Oder tokrat odpremo. Jaz osebno na provokacije v taki maniri nisem računala, vseeno pa bi ponovila, da je šlo tudi letos, tako kot v preteklih letih za javni poziv, kjer je bilo napisano zelo jasno tole:

Za največ 8 minut bo oder vaš – imeli boste priložnost, da ste ustvarjalno jezni, da se jezi prepustite ali pa do nje zavzamete kritično stališče – da se ji zoperstavite, spregovorite o alternativah, o potrebi po spremembi ali morda aktivnejšem angažmaju na kakršen koli način: tako da preberete pesem ali odlomek iz romana, humoreske, da preprosto pripovedujete o svoji izkušnji, da izvedete performans, da poveste, o čem se strastno pogovarjate ali jezite s prijatelji ob kavi, da protestirate z molčanjem, da zakričite, ste do jeze indiferentni ali pa na kakršen koli način kritični … Načinov in oblik je nešteto – omejitvi sta samo čas in prostor … Udeležba na maratonu je brezplačna. Prijave sprejemamo (…) do 25. septembra. Svoj nastop prijavite s kratko predstavitvijo svojega dela in trajanjem nastopa. (…)

Kot organizatorka dogodka se za incidente ne čutim odgovorno, obenem pa menim, da imajo gledalke in gledalci na katerikoli javni prireditvi vedno pravico in možnost, da svoje nestrinjanje na različne načine izrazijo. Da prostor zapustijo, kot jih je na Odru žensk veliko naredilo med zadnjim nastopom, da se javno konfrontirajo, kot je naredila Teja, ali pa da po nastopu le tga komentirajo, kar na Odru žensk ni na koncu naredil nihče ...

Prav tako se globoko ne strinjam zdaj s tonom, ki ga je Teja ubrala iščoč "dežurnega krivca". Med drugim je napisala, da sem izjavila tole: "Sabina je komentirala, da feministke in lezbijke najbrž ne bodo prišle na naslednji Oder žensk - in da je to njihov problem." Naj samo dodam, da sem napisala tole: "Seveda pa se bojim, po stari domači navadi, da se je letos v feministično-lezbičnih krogih veliko deklet užalilo in da se verjetno prihodnjega Odra žensk (in moških) ne bo več udeležilo, kar pa bi bila velika škoda..."

Če eventuelno želi kdo posnetek obeh "spornih" fantovskih nastopov, se lahko dogovorim verjetno v Trubarjevi hiši literature, da oba nastopa presnamejo. Javi, če bi posnetke želela. Glede ostalih stvari - paradajzi, intervencije s strani organizatork in podobno, pa prepuščam javni debati...

In ja, moje pisanje lahko objaviš pod svojim blogom.
Sabina

*

Matjaž Zorec: Drage drage!,
menim, da sem se v prejšnjem mejlu dovolj umljivo izrazil, čeravno razbiram neke nesporazume ali nedojeme, ki jih bom prav na kratko izpostavil. Najprej napačno branje zveriženih stigmatizacij, tj. stigmatizacija stigmatiziranih namesto, kot je bilo zapisano, stigmatizacije v stigmatizatorja, v čemer razbiram poglavitni problem, pomeni v tvojih (Tejinih) domnevanjih naju (z Nejcem) občutim kot bolj stigmatizirana od vseh domnevno ponižanih in razžaljenih ženskospolnih subjektk. Gre za nekaj takega kot optično prevaro, ker tu pa tam se pa že zgodi, da če zgleda, govori, diši etc., naj ne zavede, to ni. Ker, če kaj, vse tisto domnevno sovražno, ohranjajoče strukturno neenakost ipd., ki da naj bi menda bilo vpisano v tam prebrane pesmi, to jaz dojemam kot čisti nasprotek tistega, kar ti trdiš, da je. Nemalo neokusno je repenčiti se okoli svojega dela, zato se ne bom več vmešaval v recepcijo, kajti to se me v bistvu ne tiče, torej se tudi ne bom odzival na tiste moške v narekovajih in njihove mladiče itn., pač pa naj le vržem logično kost, kakor sam dojemam najine pesmi, ne več kot avtor, marveč bralec: sovražni govor ni sovražni govor, ohranjanje strukturne neenakosti ni ohranjanje strukturne neenakosti, mačizem ni mačizem, šovinizem ni šovinizem, iz česar bi potlej impliciralo šovinizem je antišovinizem, mačizem je antimačizem, ohranjanje strukturne neenakosti je proti ohranjanju strukturnih neenakosti, sovražni govor je ultimativni sovražni govor, ki cilja tja, od koder se sadiizira. In spet, oponašati s pomojem čistimi dogmatičnimi predpostavkami zgolj po nekritičnem dojemanju a priori ter na podlagi tega stremeti k inhibiranju bodi manifestnih prasic bodi prascev, TO je derivat politične korektnosti, ki se ne zaveda same sebe.

Je bil Pasolini fašist, kot bi povsemtistitaki ogorčenosti lahko sklepali iz njegovega Sala?

Zdaj mislim, da sem povedal dosti več od nekaj vrstic, kot sem jih hotel nakracati, zatorej ne ostane drugega, treba je klecniti in pasti povsem; kolikor sem lahko spremljal druge nastopajoče, zaradi višjih sil ne vseh, toda vsaj tiste v naši skupini, sem zaznal neprimerljivo več tistega, kar bi jaz skromno označil za protižensko, kot to zaznavam v telih mojih in Nejčevih besedilih, kjer ga, spet, ne zaznavam sploh, ravno obratno. Celo sem mu rekel saj sva edini ženski tule...

Četudi bi se dalo boljše nastopati, navsezadnje se gre za tekst. O le tem od zdaj molčim, ker, spet spet, ni moje mesto komentirati ga, prav rad pa o besedilih in njihovi neupravičeni interpretaciji kot mačističnih provokacij še kakšno rečem zasebno, najraje v dvoje (ha! pa te mamo, konzervativec!). In z njim tudi zaključim tole filozofiranje (z moje strani scela interno, če pa je neubranljiva želja kjerkoli že ga obelodaniti, kar), izpojem kot - žrtev;

kot če osel v krčnem gibu

po spontenem trpnem vzgibu

vrže s hrbta kristusa

da zgrmi na prašna tla

ta pa ves nemočen gleda

smehljajoča se goveda

in božansko blagorodje

tlači vase nelagodje

v neki zgonjeni podpluti

pa oslič nič kriv zasluti

sled naključja laž in sen

in prek njih strupen namen

da ves zmeden obstoji

ne vedoč kam naj beži

in se noče premakniti

tako mi trga srčne niti,

ter vsem namenim

lep pozdrav. MZ

*

Tea Hvala: Zdravo, Barbara, hvala za takojšen odgovor. In tudi za ponudbo za pomoč pri pripravi naslednjega odra. Mogoče bi bil naslednji - v tej ali drugi obliki - lahko že marca na Rdečih zorah. Večer je bil res obiskan in vsaj polovica nastopov mi je bila kar všeč. In totalno podpiram idejo, da delamo na mehčanju zadržkov pred javnim nastopanjem;) Tudi meni to ne bi škodilo. Skratka, se še slišiva/mo.

Res bi mi veliko pomenilo, če bi lahko tvoje stališče objavila ob Sabininem in Marinem (in Matjaževem), ker se mi zdi pomembno, da ga slišijo tudi ostali. Debato s fejsbuka sem že polinkala na blog, tista z Rdečih zor pa ni ne vem kako polemična, tko da jo bom po moje kar izpustila.

Sem za paradajz - z dodatki! Tea

*

Barbara Korun: Jasno! Samo par besed se mi je zatipkalo - to bi veljalo popraviti. Spodbudili ste me k zanimivemu premisleku - tudi sama mislim, da je okvir, kot ste ga navedli (torej odsotnost šovinizma in seksizma itn.) samoumeven - se pa sprašujem, ali je bil nastop dvojca (brez krmarja) Nejca In Matjaža in Pribora res to - namreč prisotnost seksizma in šovinizma oz. seksizem in šovinizem sam. Nisem prepričana oz. jaz tega nastopa nisem tako razumela - že samo dejstvo, da gre za provokacijo, razkriva izhodišče "ustvarjalcev - provokatorjev", ki se zavedajo, da nastopajo v vlogi "šovinistov in seksistov" (saj sicer ne bi provocirali), torej to niso. - Bolj se je bati tistih, ki svoje pozicije niso sposobni reflektirati oz. na Oder sploh niso prišli, izvajajo pa seksizem in šovinizem kot samoumevno nevidno vsakdanjo prakso. Se bojim, da se nam je zgodil "trk z realnostjo" - kar je pa zmeraj koristno. In na nek način je naloga umetnosti prav to.

A vendar - povsem mogoče je, da se popolnoma motim. Sama nisem utegnila ničesar prebrati, ne vem še, kaj so povedali naši moški kolegi, bom pa to v kratkem nadoknadila. Se mi zdi tukaj ta hip vseeno več koristi kot škode: že vroča debata, ki jo je nastop sprožil, je dobro znamenje, seveda, se je pa treba znati ustaviti in biti konstruktiven. Še bolj pa se veselim alternativnega odra žensk.

Nihče nas ne more bolj omejiti kot se sami.

Zelo se veselim dogodka. Prosim, obvestite me.

Lep pozdrav, Barbara

PS: Nočem se opravičevati, ker mislim, da se nimam za kaj, a zares nisem vedela, kaj bojo ljudje, ki so se prijavili, počeli (in tudi tega nisem hotela vedeti) - in samopredstavitev Nejca in Matjaža se mi je zdela duhovita. Za Priborovce pa, tiste, ki jih poznam... se mi takrat, ko sem bila v stiku z njimi (tega je pet, šest let) ni zdelo, da so zmožni česa hudega, prav nasprotno. Me res zanima, kaj jih je pripeljalo do takega nastopa, ali gre le za slabo reflektirano lastno frustracijo, ali pa je zadaj še kaj. Vsekakor se ne morem in ne morem pripraviti do ogorčenja.

*

Barbara Korun: Sabina, s tistimi skrajnimi stališči [na Facebooku – op. Tea], ki zagovarjajo geto in nadzor/cenzuro se ne morem strinjati (jaz ga gotovo nisem sposobna izvajati) ... tudi ne z obsojanjem kar povprek ... Sicer pa mislim, da smo vsi odreagirali dobro -Tea in druge, ker odreagirala, ko/ker jo je pogrelo, jaz, ker sem držala prostor odprt, publika, ki je to pogoltnila ali pa izpljunila in tudi "grešni" nastopajoči --- Letošnji oder žensk je meni osebno prinesel več kot vsi prejšnji.

Sveta ne vidim kot nečesa, kar je treba brez prestanka urejati. Bolj kot obsojanje me zanima začutiti - kaj nekoga pripelje do tega, da kaj reče/naredi.

Sploh pa je res že preveč besed izgubljenih okrog tega in premalo poudarka posvečeno dobrim rečem - npr. Tajini pesmi. Želela bi si več takih prispevkov. Seveda, doseči artikuliranost, prodornost in pogum in doseči reflekitrano držo, ki jo izkazuje Taja Kramberger v svoji pesmi - pa ni tako lahko.

Predvsem pa - mislim, da je srd uperjen v nepravo smer. Zame je/so pravi šovinisti in seksisti tisti, ki trdi/jo, da Mesta žensk ne potrebujemo, da je potrebno ukiniti subvencijo ... ne pa tisti, ki sodelujejo - čeprav na svoj način.

Hvala, ker si dala pobudo in me povabila k sodelovanju.
Lep pozdrav, Barbara

* * *

Prepis debate s Fejsbuka za tiste, ki ga ne uporabljate (14. oktober ob 18.00)

Tea Hvala: Moj odziv na zaključni nastop pesniškega kolektiva Pribor na Odru žensk (in moških), ki je potekal 9. 10. v Trubarjevi hiši kulture v okviru festivala Mesto Žensk. Temi primerno me je razbesnel, čeprav sem upala, da na protofeminističnem dogodku ne bo treba besneti ravno zaradi seksizma ...

Barbara Berce, Loony Rasputin, Maja Delak and 15 others like this.

View all 2 shares

Katarina Višnar ne morem verjet temu, kar prebiram, tea. :( sem se pa že lani spraševala, če je mesto žensk (z moškim soselektorjem, če se prav spomnim?) začelo izgubljati kompas - bojim se, da. ta zgodba je v podobni špuri, kot so tiste v delovi prilogi "ona", ko novinarke odpirajo prostor tipom ala vodeb, zraven prikimavajo in se po možnosti še hihitajo kakšnim "šalam".
Yesterday at 6:56am · Like · 1 person

Nataša Sukič tea, hm, jaz sem to pričakovala, čim sem videla, da bo to tudi oder moških ... zato se tudi vabilu nisem odzvala. to je to - skupen oder je (še) vedno predvsem oder moških. vsaj vse dosedanje izkušnje (brez izjeme) kažejo na to. žal.
Yesterday at 7:46am · Like

Maruša Bertoncelj ‎"Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk." Užas. Pa kolk je še takih 'kolektivov' ...
Yesterday at 8:04am · Like

Anna Chenabelle jaz si pa močno želim, da končno popolnoma prežvečimo in izpustimo postmoderno, da se nam tako povrne volja do reakcije (besnega in hrupnega odziva, ne samo mirnega protesta), ki ji je vseeno za to, da je izgotovljena in se v imenu demokracije noče izogibati konfliktu.
Yesterday at 8:38am · Unlike · 4 people

Tea Hvala Katarina, Maruša, da ne bo pomote: moj glavni očitek velja publiki, ki je to pogoltnila, in ne kolektivu, ki je provokacijo pripravil in lahko uspešno izpeljal prav zato, ker smo tako odprti, da pri nas 'sve prođe'. nisem rekla, da so mačisti člani kolektiva ali mesto žensk (feminizem ni samo za ženske in ni samo od žensk, kajne?), ampak da je cela situacija zaradi nas, publike, izpadla seksistično.
Yesterday at 10:41am · Like · 1 person

Loony Rasputin mislim, da bi ocitek veljal tudi organizatoricam "odra zensk". ta glupa liberalna misel, bodimo tolerantni in odprti do vseh, skriva v sebi zvijacnost, saj realnost, ki jo zivimo ni odprta do vseh in enakosti ni! isto pocne t.i.pravna drzava (in se s tem losa odgovornosti za vso prebivalstvo), v kateri smo pred zakonom vsi enaki, a nismo - banalno receno:eni imajo za odvetnika drugi nimajo, eni so izkorisceni, drugi pa izkoriscajo. in s tem, ko pristajamo na to logiko "enakih" zamolcimo druzbeno (da ne recem izvorno) neenakost. to, da se delajo prostori za zenske ni separatizem, ampak je zavestna odlocitev upora proti obstojecemu stanju, ki je determinirano s patriarhalno logiko, seksizmom in povrh se sovinizmom. in zato je mogoce publika molcala, ker so bili na jebanem kulturnem dogodku, kjer se ljudi ne posilja v picko mater, ker to ni primerno, ker smo nauceni kako se kje obnasa in zato je odgovornost tudi organizatork zakaj so svojo publiko prisilile v tak morec polozaj. iti v neposreden konflikt je vedno tezko. sploh, ce si na odru zensko, od katerega pricakujes kaj drugega kot to kar ti pises, in ne stekas ali je kje kaka poanta, pa jo ti ne razumes. razen, ce bi vse to skupaj trebal biti kak brechtovski ucni komad, ki je spodletel.
18 hours ago · Unlike · 4 people

Tea Hvala organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi! težava je le v tem, da dvomim, da bodo ženske, ki so se zaradi prezirljivega performansa čutile oropane in prizadete (kar nekaj jih je dvorano zapustilo pred mano), naslednjič na dogodek tako 'odprtega' tipa sploh prišle. za tiste, ki niste bile na branju: na spletni strani mesta žensk je objavljen posnetek nekaterih nastopov, med njimi tudi del nastopa nejca bahorja in matjaža zorca - slednji je rekel, da sem s svojim pismom skušala 'stigmatizirat stigmatiziranega'. no, lahko presodite same: http://www.cityofwomen.org/sl/content/2011/video/oder-zensk-moskih-2011
3 hours ago · Like ·

Nataša Sukič stigmatizirat stigmatiziranega?!?
3 hours ago · Like

Tea Hvala še to: poleg vaših odzivov na FB-ju potekata še dve debati po drugih kanalih in ker si želim, da bi 'vse vse vedele', bi zgornjo izmenjavo rada objavila pod člankom na svojem blogu - vred z ostalimi. zanima me, če mi to dovolite, glede na to, da je FB vendarle le na pol javen medij. pliz, povejte. tnx!
3 hours ago · Like · 1 person

Nataša Sukič kar se mene tiče, ni problema:)
3 hours ago · Unlike · 1 person

Anna Chenabelle ich sage "ja, bitte".
3 hours ago · Like

Loony Rasputin seveda!
2 hours ago · Like

Katarina Višnar ‎"organizatorke so predlagale, da se za naslednjič oborožimo z gnilimi paradajzi!" le zakaj se mi to zdi razmišljanje, ki bi ga pričakovala iz logov vrlih organizatork... too much. :P spet bom potegnila paralelo z vodebom in podobno zvenečimi diskurzi, ki jih je ta čas v sloveniji mnogo preveč; ne vidim nobene potrebe, da bi se javni prostor odpiral za tovrstno sranje. vse pa tudi ne more bit "art", "happening" ali "instalacija". iz rezoniranja organizatork lahko sklepam tudi to, da nimajo idej, zato jim tudi razne vodebijade pridejo prav. tužno. umetniška provokacija my ass. predlagam, da začnemo lobirati, da se "lastna soba" v. woolf vključi v obvezno čtivo za srednješolce. :) 20 minutes ago · Like

Lahko komentirate spodaj ali na FBju. Prepis bom osvežila. TH.