Kako skrhati nož?

O napovedanem zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo se govori kot o rezu v kulturo. Če metaforo o rezanju vzamem dobesedno, bi početje trenutne vlade lahko opisala kot samopoškodovanje. Psihologizacija je povsem na mestu, saj govor o rezih nekaj tako velikega in razpršenega, kot je državna politika, skrči na eno samo nasilno in obenem ranjeno telo – in z zategovanjem pasov ni nič drugače.

Naj poskusim: država, ki se reže, agresijo naperi proti sami sebi. Ima nizko samopodobo, sovraži se, zaprta je vase, depresivna in tesnobna, občutljiva na zavrnitev, prepričana, da ni zmožna obvladovati težav in da nima ne nadzora ne moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se počuti nerazumljeno, da se boji intimnosti in odgovornosti, da ima težave pri izražanju svojih čustev. Samopoškodovanje je njen disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja teh težav. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa.

Ni povsem jasno, čigavo je to telo, a če predpostavimo, da državo sestavljamo tako vladani kot vladajoči, in da bo rezanje kulture škodilo vsem, potem gre dejansko za samouničevalno politiko. A metafora rezanja ni le slikovita, je tudi priročna. Ker si metaforično telo bolečino zadaja kar sámo, na ta način poosebljena država izbriše razliko med ljudmi, ki režejo, in ljudmi, ki bolijo. Izbriše dejstvo, da bodo rezi v kulturo dolgoročno res škodili vsem, kratkoročno pa predvsem ranjenim, ki bi zbežali čim dlje od nožev, a kaj, ko so odvisni od proračunskih sredstev.

Ne govorim o samozaposlenih v kulturi, ti se že pregovorno vedno znajdemo. Govorim o nevladnih organizacijah in javnih zavodih. Društvo Asociacija je v protestnem odzivu na avgusta napovedano krčenje sredstev (govorilo se je o 17 milijonih evrov v letu 2016 in 20 milijonih v letu 2017) ugotavljalo, da bi se ob takšnem upadu sredstev zaprlo od dvesto do štiristo nevladnih organizacij, medtem ko bi javni zavodi, kot so knjižnice, muzeji in arhivi, zmanjšali obseg dela, zapirali prostore in odpuščali delavce. Toda javni zavodi morajo že sedaj iskati dodatna sredstva na projektnih razpisih zunaj države in že sedaj si nižajo stroške s povečevanjem števila pogodbenih delavcev na račun zaposlenih. Med vse pogostejše strategije preživetja javnih zavodov spada tudi trženje oziroma oddajanje prireditvenih prostorov zunanjim organizatorjem.

S tovrstnimi »javno-zasebnimi partnerstvi« načelom ni nič narobe. Korist je lahko obojestranska: javni zavodi dobijo denar za svojo neprofitno dejavnost, organizatorji komercialnih dogodkov in ljudje, ki na njih nastopajo, pa z umestitvijo na priznano kulturno prizorišče pridobijo ugled in deloma tudi občinstvo – še toliko bolj, če javni zavod dogodek promovira pod svojim imenom. Težave nastopijo, če javna ustanova svoje prostore odda kateremukoli zunanjemu organizatorju, ki dobro plača. V tem primeru se lahko zgodi, da so vsebine komercialno naravnanih dogodkih v popolnem nasprotju z javnim interesom, vendar se z njim lahko kitijo, ker se odvijajo v javnih zavodih. In ko se na javni zavod naslovi kritika, da (denimo) seksistične, homofobne ali rasistične vsebine nimajo tam kaj iskati, se vodstvo vse pogosteje distancira, rekoč da dogodek pripravlja zunanji organizator, zato vsebinsko ni povezan z javnim zavodom. Poleg tega dogodka ne morejo odpovedati, ker potrebujejo denar.

V preteklosti so bili ugovori proti zunanjim prireditvam z diskriminatornimi vsebinami pogosto uspešni. Če ne prej, so se vodstva javnih zavodom morala odzvati in ukrepati, ko so se kritiki obrnili na širšo javnost, saj so spoznala, da je ugled njihovega kulturnega prizorišča dragocenejši od najemnine, pa čeprav so slednjo nedvomno potrebovala. Če se bodo sredstva za kulturo dejansko zmanjšala do napovedane mere, bodo javni zavodi še pogosteje oddajali svoje prostore v najem komercialnim ponudnikom, pri tem, komu jih bodo oddali, pa bodo vse manj izbirčni. Argument, da ne gre drugače, ker potrebujejo denar za vzdrževanje prostorov in prirejanje nedobičkonosnih dogodkov, bo imel vse pogosteje zadnjo besedo, pa čeprav bodo tisti, ki ga bodo v odgovor na kritike izrekali, vedeli, da govorijo jezik denarja iz lastne nemoči.

Po najbolj črnem scenariju bodo tudi v javnih zavodih postopoma prevladale potrošne vsebine, namenjene brisanju razlik, znanja in spomina na čase, ko se je s protestom še dalo kaj doseči. In manj ko bo prireditev, ki bi na to opozarjale, manj bo ljudi, ki bi jih to sploh zmotilo. Če koga bo zmotilo in se bo oglasil, je vprašanje, če ga bo kdo podprl. Po tem črnem scenariju bo vse manj ljudi, ki bodo od države zahtevali, da odvrže svoj nož, kot tudi vse manj ljudi, ki bodo svoje brazgotinasta telesa zastavili za kulturo brez države in trga, za samoorganizirane dogodke, kjer se je vedno dalo narediti vse živo – brez denarja in brez samopoškodovanja. K sreči še nismo tam. Zato velja podpisati peticijo proti rezom v kulturi, nadlegovati javne zavode s svojimi kritikami in predlogi, podpirati nevladne organizacije, obiskovati samonikla prizorišča in si lajšati napetost ob pogledu na tisti vse bolj skrhani nož.


Prvič objavljeno v Dnevniku, 29.9.2015. 

Vračanje, poraz?

Pri sedemnajstih se mi je mudilo v mesto, čim dlje od rojstne vasi, kjer sem se počutila osamljeno, čeprav mi socialnih vezi ni manjkalo. Še preveč jih je bilo, dišale so po nenehnem nadzoru, medtem ko je bila osamljenost miselna; manjkali so mi ljudje, s katerimi bi se lahko pogovarjala o vsem mogočem, kar bega najstnico. Zato sem želela pretrgati socialne vezi in napraviti prostor za nove kraje in ljudi. To je bilo v času, ko so matere samohranilke z minimalno plačo in preživnino še lahko vzdrževale otroke, v času štipendij, ko se je dalo brez pomoči staršev študirati in živeti v Ljubljani, zato sem se dejansko lahko osamosvojila, z drobižem, ki mi je ostal po plačilu vseh stroškov, pa preštopala pol Evrope.

Sčasoma sem si v Ljubljani ustvarila nov krog ljudi; prijateljice in politične sorodnike, ki so predstavljali moj novi dom. Ta dom ni bil vezan na določeno stanovanje – zaradi rastočih najemnin, kratkoročnih pogodb in zapletov z lastniki ter sostanovalkami sem se pogosto selila. Moj koncept doma tako ni bil več vezan na določeno stanovanje in ulico, temveč na ljudi, ki so mi dajali občutek bližine, podpore in varnosti. Občutka utesnjenosti ni bilo, ker so bile vezi rahle. Še bolj so se razrahljale, ko smo se raztepli po svetu.

Po študiju so vse poti vodile v tujino. V iskanju boljše izobrazbe in delovnih pogojev sem se vse pogosteje selila iz kraja v kraj, iz države v državo. Večino tega, kar sem iskala, sem našla, zalomilo se je edino pri socialnih vezeh, saj nikjer nisem ostala dovolj dolgo, da bi se lahko spletle. Prijateljstvo pač terja svoj čas. Na Nizozemskem sem zaradi študija ostala dovolj dolgo, da bi se vezi lahko spletle, a se je zalomilo drugje: moja slovenska štipendija je bila prenizka za tamkajšnji standard, zato sem ob študiju delala povsod, kjer so me vzeli – agencije za delo so me vred z ostalimi EU reveži brez znanja nizozemščine (Poljaki, Čehi, Slovak, Španci, Portugalci, Italijani) pošiljale v tovarne in skladišča.

Ni mi ostalo veliko časa za druženje. Ko sem se nekega dne utrujena vračala z dela, me je sredi ulice, v množici naglih ljudi, obšlo, da sem povsem sama; tako zelo, da sem se vprašala, ali bi se kdo ustavil, če bi nenadoma padla in izgubila zavest. Moj obupan odgovor se je glasil ne. V tistem me je neka neznanka pozdravila. Še preden sem odzdravila, je odhitela dalje, jaz pa sem se vso pot do doma spraševala, kdo je bila dobra vila, ki mi je v tistem ranljivem trenutku rešila življenje.

Z novo predstavo o domu kot skrbnih ljudeh sem se vrnila v kraje, ki so v otroštvu predstavljali moj edini dom. Imela sem to srečo, da sem se imela kam vrniti. Domači kraji se v teh dvajsetih letih niso kaj dosti spremenili. Za marsikoga so enako utesnjujoče kot so bile zame takrat, ko sem bežala stran, le da jih jaz zdaj vidim drugače, zato lažje iščem pravo razmerje med bližino in distanco, potrebno za dihanje.

Prednosti, ki jih opažam na vasi, svojim mestnim prijateljem težko razložim, saj v vračanju »nazaj« tja, od koder si prišel, takoj vidimo poraz. Ta je še toliko večji, če se vrneš na kmete, v kraje, ki slovijo po svoji odrinjenosti ali pa so, še huje, nanjo celo ponosni. Kar zadeva vaščane, se zdi, da so veseli vsakega prišleka. Domačinov, ki so se vrnili iz emigracije, se veselijo, ker v vaško zatohlost prinašajo kozmopolitski prepih, polnijo prazne sobe in blažijo njihov občutek manjvrednosti v odnosu do mesta. Tudi tujcev, ki v iskanju dela prihajajo prvič, se veselijo, resda bolj zadržano, a vendar: konec koncev jim novi emigranti dokazujejo, da tukaj že ne more biti tako slabo; drugje je očitno še slabše.

Prijateljem lažje razložim, da se tisto, v čemer sem nekoč videla zgolj obliko nadzora, zdaj kaže kot skrb. Recimo, vas, kjer preživim večino časa, je raztresena vzdolž reke. Posamezne hiše ločijo hribovski travniki in gozdovi. Povezuje jih ozka ovinkasta cesta brez razsvetljave, zato je vožnja s kolesom ali motorjem ponoči lahko nevarna; cesta teče tik nad reko in na nekaterih ovinkih ni varnostne ograje. Od tod navada, da sosedje po telefonu preverijo, ali si se po odhodu od njih dejansko vrnila domov. Če človek živi sam in pri sebi nima telefona, so se pripravljeni vzpeti na razgledno točko in preveriti, ali pri njem gori luč. Če ne gori ali če telefon zvoni v prazno, bodo šli za tabo, da bi preverili, da se ti na poti ni kaj zgodilo. Tako so sinoči nekomu, ki je z motorjem zgrmel v grapo, rešili življenje.

V samoti tujega mesta je življenjskega pomena lahko že čisto navadna prijaznost. K sreči nikoli ne zmanjka priložnosti, da v domačem kraju dobro vilo odigraš ti, ker tudi prišlekov ne zmanjka. Za razliko od najstnice iz uvoda njim manjkajo socialne vezi, ne miselni izzivi. Slednji so v novem okolju veliki celo za emigrante moje sorte, za tiste s papirji, ki ti odškrtnejo vrata v EU, kaj šele za tiste brez njih. Zato so ljudje brez papirjev še bolj odvisni od prijaznosti tujcev oziroma domačinov. Tudi od nje je odvisno, ali bo tisto, kar jim predstavlja dom, moralo ostati podoba iz preteklosti, ali pa si ga bodo vendarle lahko na novo zamislili v kraju, kamor jih je zanesla nuja ali želja.


Prvič izšlo v Dnevniku 4. avgusta 2015. Izvirna objava je dostopna na tej spletni strani.

Osmi mart, a sreće niotkuda

Srbski kulturni center Danilo Kiš je oktobra 2014 v sodelovanju s portalom Peščanik in skupino S.T.R.I.K.E začel projekt Osnaživanje žena na tržištu rada: medijska kampanja za bolje informisanje, obrazovanje i aktivniju ulogu žena. V okviru kampanje za informiranje, izobraževanje in aktivnejšo vlogo žensk v Srbiji je odprl spletno stran Radne žene, kjer objavljajo članke o politični in ekonomski emancipaciji žensk.

Devetnajstega marca so objavili srbski prevod moje kolumne "Osmi marec, sreče pa od nikoder", ki je izvirno izšla v mobilnem časopisu Torek ob petih. Kolumno je prevedla Tamara Raftović Loštrek.

Osmi mart, a sreće niotkuda

Risba: Anna Ehrlemark

Starija komšinica, zaposlena u fabrici, odbrojava godine do penzije. Kaže da je umorna, ali šta da se radi, treba preživeti. Kako se osećaju moje prijateljice koje su već dvadeset godina zaposlene po ugovoru u kulturi, ni ne znam. Retko se viđamo jer imaju previše posla i premalo vremena, a honorari kao i obično kasne. Poznanice, koje su postigle ugled kao umetnice i univerzitetske profesorke, ponekad se prituže da su razočarane nad sistemom u kome, uprkos svom talentu i trudu, nemaju iste mogućnosti kao muškarci. Na pitanje kako je sa njihovom zdravljem i socijalnom sigurnošću, odmahnu rukom. Javno se radije ne žale. Mislim da zato što već znaju kakav će biti odgovor.

Samozvane gurujke će im reći da bi svet danas bio mnogo lepši, »da je emancipacija položaj koji usrećuje žene«. Poslovne žene, koje su barem ekonomski emancipovane, dodaće da ni njima nije lako jer »paket “moderna žena” pod maskom snage, samostalnosti i nezavisnosti nosi sa sobom prazninu, bol, duge unutrašnje borbe, bol u srcu i u duši«. Mojim poznanicama će savetovati da dozvole sebi da u njima »polako ponovo proklija ženstvenost« i da sviraju »po notama ljubavi i sreće«; sve ostalo će doći samo po sebi. Ugledni političar će im savetovati da se radije bave venčanjem, a premijerova partnerka kako treba dati prioritet partnerovoj karijeri; za početak neka bude »pošteđen kućnih poslova«.

Utisak je da bogate dame nisu srećne. Kad ni one nisu srećne, kako tek mi ostale da dostignemo sreću? Stvarno, kako to da sreće nema nigde? Ko nas je prevario?

Psihoanaliza tvrdi da ljudi ionako nisu stvoreni za sreću; da previše uživaju u patnji. Ovoj depresivnoj tvrdnji dodaje da živimo u vremenu kada niko ne veruje u stare autoritete koji bi nam određivali kako da živimo, »zato izmišljamo nova pravila koja bi regulisala ovu strahotu novostečene slobode« (Renata Salecl). Nova pravila mogu biti veoma stroga; tako stroga da podsećaju na stara pravila koja su ženama u ime Boga ili Nauke propisivala ćutanje i rad. Čutanje danas više nije popularno, u ime Kapitala je potrebno, pre svega, raditi. A ako znamo da unovčimo govor, još bolje. Ako se uz to još ženstveno smeškamo, možda nam se i osmehne sreća.

Problem sa novim- starim pravilima jeste da ih se teško pridržavati, jer im se sve više žena otvoreno podsmeva. Ove bezobraznice sugerišu da povratak starom redu više uopšte nije moguć! Upravo zbog njih je u Sloveniji u poslednjih dvadeset godina, uprkos svim zavadama, došlo do konsenzusa. Kapital, Nauka i Bog našli su zajedničkog neprijatelja. Za sve naše probleme krive su, naravno, »agresivne žene« koje »ubijaju pravu romantiku«. Krive smo mi feministkinje jer kao posledica ekonomske nezavisnosti žena u romantičnim vezama »ne postoje više područja u kojima su žene potčinjene i u kojima dominiraju muškarci«. Pored toga, mi, feministkinje, u prošlosti smo pokušale da »uništimo brak«. To nam nije uspelo, ali na sreću naš rad nastavlja danas »homoseksualni lobi«.

Još najrazumnije objašnjenje zašto su heteroseksualne žene svih uzrasta i klasa toliko umorne, isfrustrirane i nesrećne, pruža biologija. Objektivna nauka ne diskriminiše. Studije su pokazale da feministkinje, kao i manje agresivne žene, »za partnere češće biraju muškarce koji ili poseduju više materijalnih dobara ili su ambiciozniji i imaju barem potencijal da će pribaviti takva dobra i podeliti ih sa svojim partnerkama i decom«. Pa kako onda da dostignemo sreću kada nas geni, umesto na ljubav, nagone na oportunizam? Možda na ovom području više mogućnosti imaju neudate heteroseksualke i lezbejski parovi koji požele sreću majčinstva? Nauka kaže nikako. Kaže da je ova želja apsurdna: »Mnogi ljudi imaju svakojake želje, ali mi lekari ne moramo uvek da im ugodimo«. Pošto nada umire poslednja, polažem je u ruke ginekologa koji će možda uspeti da prepoznaju apsurd u maratonu molitvi za »spas nerođenih ljudskih života«, koji se ovih dana održava u Ljubljani.

Biće teško, jer je čak i rektor univerziteta u Ljubljani mišljenja da je problem u tome »što žene nemaju ambicija«. Žene smo, dakle, same krive za svoju nesreću. I zato što smo nesrećne, uprkos činjenici da smo postigle sve što smo mogle da poželimo, nerazumno je (ili barem nerazumljivo) da mi, feministkinje, i dalje insistiramo na tome da nam se čini nepravda, dok pri tome nemilosrdno napadamo i muškarce i žene koje misle drugačije. Štaviše, vređamo ih da su antifeministi, seksisti, šovinisti i homofobi, a kada nam vrate milo za drago, mi se uzrujavamo. Kao da mi, feministkinje, još uvek nismo shvatile da živimo u tolerantnim vremenima kada moraš da poštuješ sve, čak i ako se ne slažeš sa njegovim ili njenim mišljenjem. Nismo shvatile da nas u stvari niko ne osuđuje: poput svih ljudi i mi takođe zaslužujemo poštovanje, samo ako nismo previše agresivne. Ustvari, najviše nas cene kada nas nema nigde.

U Sloveniji, i vernici i nevernici imaju tu sreću da ih svakog dana usrećuju čak tri državne religije: katolička vera nas usrećuje božjim zakonima, vera u biologiju zakonima prirode, a vera u kapitalizam tržišnim zakonima. Među našim verskim vođama povremeno dolazi do sukoba, ali u vreme univerzalnog relativizma, nije im teško da se slože da je život kakav poznajemo dobar za sve. Na to da trojna vera od svog ustoličenja, stanovnice i stanovnike ove države gura u pravcu nesreće je upozoravalo (i još uvek upozorava) više generacija feministkinja i lezbejskih aktivistkinja. Poslednjih godina su se im pridružili i feministi i gej aktivisti.

Već više generacija skreće pažnju na laži kojima nas kljukaju katolicizam i seksistička nauka. Na osnovu bogatog iskustva, feministkinje su prepoznale i laž koja je svoj antifeminizam uvila u ženama prijateljski nastrojen jezik. Ova laž je najopasnija jer se paradoksalno poziva na uspeh istorijske borbe za emancipaciju. Ova laž, kao i svi ostali antifeminizmi, tvrdi da je feminizam nepotreban, jer smo mi žene dostigle sve što smo želele. Razlika je u tome što je zagovaraju žene koje su, upravo na račun prošlih bojeva, mogle da se dokopaju klasne moći koju poseduju privilegovani muškarci. Dobro obrazovane i klasno privilegovane Slovenke zbog toga danas mogu ohrabriti siromašne žene i radnice da u ekonomskom dobitku bogatih žena vide pozitivne promene za sve žene.

Kada nas na Međunarodni dan žena karijeristkinje ponovo budu ubeđivale da svaka žena koja to dovoljno želi može uspeti, da je sreća odmah iza ugla, samo ako nismo previše pohlepne, ne smemo zaboraviti da sloboda privilegovanih žena još uvek zahteva potčinjavanje svih ostalih žena. Ne smemo zaboraviti da je sve više ljudi, kako žena tako i siromašnih muškaraca i radnika, nesrećnih i iznurenih zbog ekonomskog nasilja, a ne zbog feminizma. I pored tako intenzivne potrage za ličnom srećom, ne smemo zaboraviti da je Međunarodni dan žena radnički praznik; da će nas borba za radnička prava možda osloboditi čak i od potrage za srećom. U svakom slučaju, oslobodiće nas više nego ženstveno sviranje po notama ljubavi.

Svi navodi, osim citata Renate Salecl ,bili su krajem februara nominovani za seksističku izjavu godine na internetnom portalu Spol.si i objavljeni uz dodata imena. Pobednici su 8. marta 2015. na 16. međunarodnom feminističkom i queer festivalu Rdeče zore »nagrađeni« vilinim sitom.

Torek ob petih, 03.03.2015.
Radne zene, 19.03.2015.

Prevod: Tamara Raftović Loštrek

New zine: Togi nasmehi / Stiff Smiles

Tea Hvala
Togi nasmehi / Stiff Smiles
Ljubljana, 2013
A5, 32 pages, 7 b/w photos
in Slovene / English

A pesimmistic take on the flexibilisaton of labour, or an essay comparing what cannot be compared: long-term, collective and manual labour during the era of Yugoslav state socialism with, on the other hand, individual, flexible, and project-based intellectual work from home in postsocialist times.

With whom are you to take a picture, if you are a contract worker, if your jobs come and go? With whom, if your co-workers constantly change, and with whom, if you work from the employer’s home or even in your own room?
 
The flexible job, if she has one, dictates her sloppiness, distance, risk, mobility. Therefore, when she wishes for safety, she feels old. When she wishes for permanence and stability, she feels like a coward. When she commits herself to her work completely, she is regarded as naive. When she tries more than it is necessary, she gets the feeling of being foolish. When she tries to construct her own life story from countless fragments, she feels like she has nothing to lean on. Sometimes she feels like she doesn’t even exist. How is she to face all this uncertainty? 

Requests via tea.hvala at gmail.com. Trades welcome!

The zine features a modified version of the essay, first published in: Aleš Čar, Tanja Petrič (eds.): The State of Matters: Anthology of Perspectives & Reflections, Ljubljana, UMco, 2012, pp. 82-85 (Slovene version in: Aleš Čar, Tanja Petrič (ur.): Stanje stvari: Antologija Perspektiv & refleksij, Ljubljana, UMco, 2012, str. 82-85.)

Nova Slovenija proti ženskam

Ko je v Sloveniji nazadnje vladala desnica, sem sanjala, da so Ljubljano okupirali neonacisti. Mesto so nadzorovale tolpe fantov, oborožene s pestmi, noži, palicami in psi. Če jim je kdo ušel iz rok, so zanj poskrbeli vojaki. Niso bili uniformirani, vojska se uradno ni vmešavala v ulične boje, a smo kljub temu dobro vedeli, s kom imamo opravka; tako učinkovito orožje si je lahko privoščil samo (njihov in naš) gospodar, država-cerkev v enem. Medtem ko so se množice lačnih, utrujenih in prestrašenih ljudi skrivale po kleteh, so se Cankarjev dom, opera, drama in druge kulturne ustanove v središču mestu spreminjale v orjaško orožarno.

Podobe iz nočne more so me zasledovale ves dan. Ko sem jo opisala prijateljici, sem v šali dodala, da je bila za nenavadno žive sanje gotovo kriva moja menstruacija. Kislo se je nasmehnila in odkimala. "Prijatelj je imel podobne sanje," je rekla, "pa nima menstruacije."

V naslednjih dneh so podrobnosti iz sanj izpuhtele. Strašljivi občutek, da je levica poražena, je ostal.

Ko sem izvedela, da bo v novi vladajoči koaliciji ob SDS in ostalih soodločala Nova Slovenija, se mi je najprej stemnilo pred očmi. Potem sem pomislila na okupirano Ljubljano iz satirične antiutopije 4000 (1891) Ivana Tavčarja. V delu, ki ga je napisal v odgovor na konservativizem Antona Mahniča, ima Emona že dva tisoč let status "Papeževe provincije številka LII". Cerkev je prevzela državo, v slovenščini se tiskajo samo molitvene knjige, zadnji tujec, ki je vstopil v mesto, je končal na grmadi, prvo in zadnjo vstajo "vsaj 4.000 junakinj", ki so se borile za enake možnosti, so zatrli leta 3919. Prebivalstvo je ločeno glede na spol in stan; neomožene ženske pred neoženjenimi moškimi branita vojska "starih devic" in visoko obzidje. Izjema je oddelek za poročene, kjer "Stvarnik poveličuje vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti". Ženske, ki so prekinile nosečnost ("grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega"), so obsojene na večno psihološko mučenje na robu pečine z razgledom na zeleno livado, na kateri se pod varstvom božje porodnice igrajo angelsko ljubki otroci. Vsako žensko, ki skuša doseči livado, vojska angelov "s krvavimi meči" odžene nazaj na pečino, "kjer je jok in škripanje z zobmi".

Tavčarjevo liberalno norčevanje iz katoliške demonizacije žensk dopušča feministično interpretacijo, vendar je treba vedeti, da je leta 1905 glasoval proti uvedbi splošne in enake volilne pravice za moške in ženske. Za demokracije v patriarhalni družbi je značilno, da ideološko še tako različne in medsebojno sprte politične stranke v feminizmu prepoznajo skupnega sovražnika. Že to je zgovorno, da za seksizem, ki prihaja iz ust politika, vedno najdemo opravičilo, medtem ko za enaka stališča političark ne kažemo velikega razumevanja. Tako sem se ob dejstvu, da je tudi Franja Tavčar, Ivanova žena, nasprotovala ženski volilni pravici, čeprav je v Ljubljani ustanovila vrsto ženskih društev in zavetišč, tudi sama spraševala, kako se je lahko izvzela iz razreda žensk in nasprotovala ženski politični emancipaciji.

Enako vprašanje se zastavlja ob stališčih predsednice NSi. Ljudmila Novak ženske obravnava s patriarhalnega, nacionalnega in populacijskega vidika, zato v "materah in ženah" vidi zgolj in samo sredstvo za brezplačno reprodukcijo delovne sile. A če so njen antifeminizem še pred kratkim podpirali samo Bog, "narava" in moralna večina, je po novem na njeni strani tudi država. In če je bilo seksistična, homofobna, islamofobna in rasistična stališča Nove Slovenije v preteklosti mogoče odpraviti kot navadno demagogijo, bo z novo pridobljeno močjo zlahka beatificirala heteroseksualno "družino kot najpomembnejšo celico naroda". Sledilo bo omejevanje, kaznovanje in stigmatiziranje vseh tistih, ki ne izpolnjujemo svojega državotvornega poslanstva. In kot vse kaže, bomo za geji in lezbijkami na vrsti ženske.

Decembra 2011 je Ljudmila Novak v Klepetalnici MMC RTV Slovenija zapisala, da je "pravica do spočetega življenja večja pravica od pravice matere do splava". Ko jo je neka bralka vprašala, kako lahko kot ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti odreče drugim ženskam, je predsednica NSi zgrabila priložnost in sredi javne diskusije "odložila" svojo politično funkcijo, moč in odgovornost. Začela je odgovarjati kot "ženska in mati", ki ima pravico do svojega mnenja, s katerim "nikogar ne obsoja". S to potezo je politični program svoje stranke reducirala na svoje osebno mnenje, žal pa si državljanske Slovenije takšnega branja ne moremo privoščiti, saj zna njeno stališče kaj kmalu poseči v naše pravice. Ljudmila Novak torej kot političarka, ženska in mati (na strokovno podkovanost se le ni mogla sklicevati) meni, da umetna prekinitev nosečnosti pušča "trajne psihične in tudi fizične posledice, zato bi bilo mladim dekletom potrebno pomagati drugače." S tem nima v mislih izobraževanja o kontracepcijskih metodah, prizadevanja za prijaznejši sprejem v bolnišnici ali družbene destigmatizacije žensk, ki so umetno prekinile nosečnost. Očitno je, da jo bolj kot psihofizično zdravje žensk skrbi pozitivni naravni prirastek, saj je v omenjenem pogovoru kot rešitev predlagala posvojitev, ki je "veliko bolj primerna in humana rešitev, kot siljenje deklet v splave".

Ljudmila Novak ni antifeminstka, ker bi poznala feministične argumente proti instrumentalizaciji žensk in jim želela nasprotovati. Feminizem v Sloveniji ni dovolj močan, da bi ga kdorkoli razen feministk sploh obravnaval kot politično gibanje, zato ji tega ni treba storiti. Skupaj s koalicijskimi kolegi iz SDS se lahko še naprej mirne duše sklicuje na Boga in naravo. Če se konservativcem, ki so prevzeli oblast, ne bo nihče uprl, se bodo kmalu lahko začeli sklicevati na ustavo, ki zaenkrat pravi, da je "odločanje o rojstvih svobodno".

S strahom pričakujem svojo naslednjo nočno moro. Če se bo podoba neonacistične okupacije Ljubljane iz prvih sanj zlila s Tavčarjevo predstavo o klerofašizmu, bo na čelu paravojaških angelskih sil z otrokom v naročju korakala Ljudmila Novak. Pri tem bo goreče deklamirala misli Pierrea Baylea, francoskega filozofa, ki je že leta 1740 na vso moč hvalil "materinski nagon". "Materinski nagon je božji dar," bo vzkliknila, "saj zagotavlja, da se bodo ženske še naprej razmnoževale kljub nezavidljivemu položaju, ki jim pripada zaradi rojevanja in skrbi za otroke".

Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (Maribor - EPK 2012), 15. 2. 2012.
Angleški prevod.

Upočasnjevanje hitrosti z zeliščarko Lenčko

Na najdaljšo noč v letu - ob zimskem solsticiju, ne na Silvestrovo - sem se sprehodila v mestno središče. Sedla sem na klopco v parku in ker je bilo še zgodaj, okrog sedmih, je mimo hitelo veliko ljudi. Okrog parka so se še hitreje podili avtomobili, a bolj ko so se gnali, daljši so bili zastoji na cesti. Spomnila sem se na zgodbo o zeliščarki Lenčki iz slikanice Zelišča male čarovnice, ki je mestni promet opazovala z vrha semaforja, od koder imajo bitja, manjša od palca, najboljši razgled. Opazila je, da se ljudje ves dan pehajo, ponoči pa kljub utrujenosti ne morejo spati. Odločila se je, da jim bo pomagala premagati nespečnost, zato je pripravila poparek iz makovih glavic. Deloval je (spomnim se, da sem tisto noč tudi sama zelo dobro spala). Ko se je Lenčka vrnila domov, v votlo lipo na robu mesta, jo je prešinilo: "Saj ljudje zato ne morejo spati, ker narobe živijo, ne ker bi jim manjkalo maka! Če bi malo manj dirkali, bi tudi bolje spali. Nobenega maka jim ne nesem več!" In tako je tudi naredila, je zgodbo o zeliščarki zaključila pisateljica Polonca Kovač.

Meni se ni mudilo nikamor. Od kar sem vedela, da bom januarja, če ne pristanem na manjše plačilo, izgubila svojo pogodbeno delo, sem se vsak večer sprehajala po mestu, posedala po parkih in opazovala ljudi. Zdelo se mi je, da imam ves čas na svetu, čeprav je k meni pogosto prisedla gospa Skrb, ki mi je dobronamerno, a za moj okus le preveč zaščitniško žugala, naj se zganem, preden mi zmanjka denarja. Njeno pridigo sem znala že na pamet. 

"Treba je jesti, spati na toplem," je govorila, "zato sprejmi katerokoli delo, ki ni povezano s tem, kar imaš najraje. Saj veš, s pisanjem," je dodala čisto po nepotrebnem. In ker se je čutila dolžno, da me opomni, zakaj se s pisanjem ni mogoče preživljati, je svoj materinski govor zaključila takole: "Dobro veš, da boš na špagetih in kruhu, dokler se mesece po objavi ne bodo spomnili nate in ti nakazali denar - verjetno manj od obljubljenega, ker nam, kot veš, vlada kriza in se postavke nižajo, kar pomeni, da se lahko neto tudi v krajši noči od te spremeni v bruto".

Ob spominu na njeno opozorilo me je zmrazilo, zato sem se iz osrednjega parka odpravila v enega od manjših, kjer je bilo manj možnosti, da me najde. Sedla sem na otroško gugalnico pod edino svetilko in iz žepa povlekla vrečico s tobakom. Ušla mi je skozi premražene prste in sklonila sem se, da bi jo pobrala. Takrat se mi je zazdelo, da se je pod gugalnico nekaj zganilo. Nič nisem videla, bilo je precej temno, a potem se je šuštenje ponovilo in ozrla sem se v pravo smer. Pogledala sem naravnost v zeliščarko Lenčko! Videti je bila kot iz slikanice: pegasta hipijevka srednjih let z živahnim pogledom in bujnimi kodrastimi lasmi, prekritimi z motoristično ruto. Nosila je puhovko, široko pisano krilo, gojzarje. Pomahala mi je in pomignila, naj jo dvignem v naročje. 

"Kako si, Lenčka?" sem jo pozdravila, ko se je namestila na moje koleno."Bradavica na nosu ti pa kar noče zrasti, kajne?"

Nejevoljno je zamahnila z roko in raje sem spremenila temo. Vprašala sem jo, kaj meni o današnjem prometu. 

"Kot običajno, samo da je še huje," se je namrdnila. "Pred prazniki se še bolj ženete in ponoči ... ponočujete!"

"Seveda, dan je prekratek," sem se zasmejala, "a ne skrbi, ponočnjaki ne potrebujejo tvoje pomoči, medtem ko nespečneži ... gotovo bi bili hvaležni za tvoj zvarek."

"Reče se poparek," me je popravila. "Ti Polonca ni povedala, kaj sem sklenila?"

"Je, vendar nisem vedela, ali misliš resno."

"Sami naj nabirajo mak, če ga hočejo, zato pa je napisala tisto knjigo!"

Zvenela je nenavadno sebično, a morala sem ji pritrditi; to zimo se je tudi meni zdelo, da nekaj ni v redu. Povedala sem ji, da sem bila pred nekaj tedni na umetniškem performansu, ki je potekal na prostem, v prepišnem podhodu, kjer sem skoraj zmrznila. Vino in poskakovanje na mestu nista pomagala. Namesto s performansom tandema Small but Dangers in Marka Breclja sem se ukvarjala z vprašanjem, zakaj se obnašamo kot da ni zime. Hitimo sem ter tja, kakor da ne čutimo mraza; eni zato, da ne bi česa zamudili, drugi zato, ker moramo. Kako zelo smo se prilagodili ritmu, ki ga narekuje delo, sem razmišljala, in morda je z nami narobe samo to, kar je narobe s sistemom: da nas je dobesedno ustrojil po svojih podivjanih merah. 

Pred Lenčko sem se čutila dolžno braniti tiste, ki norijo, ker morajo. Morda je v mojem glasu prepoznala gospo Skrb, saj me je začela tolažiti. 

"Saj bo," je rekla, "se boš že znašla. Ljudje ste znani po tem, da se znajdete, pa če je še tako hudo."

"Ja, prekleto prilagodljive živali smo. A na drugi strani: razlaščeni in izkoriščani so se vedno upirali. Ne govorim o javnih konfrontacijah z oblastjo, o katerih ponavadi bereš v časopisu - če ga bereš."

Lenčka je odkimala.

"Nič ne zamujaš. No, poleg njih obstaja množica nevidnih, 'vsakdanjih' oblik upora, naj govoriva o nezaposlenih ali o tistih, ki se jim danes približujejo: o revnih zaposlenih."

"Kako - zaposleni in revni?" se je začudila. "Mislila sem, da delate prav zato, da ne bi bili revni?"

"Saj! A danes je plačilo pogosto tako nizko in cene tako navite, da so mnogi kljub službi na koncu meseca lačni. In potem se morajo, kot si že ugotovila, znajti po svoje."

"Ja," je bila navdušena Lenčka, "in potem si pomagate tako kot zeliščarke! Delite si njive in pridelek, travnike in zeli, jeseni pa pripravite ozimnico, od katere živite vso zimo!" 

"Pa kje ti živiš!" sem vzkliknila.

"Kot da ne veš," me je užaljeno zavrnila, "v votli lipi!" 

"Oprosti, Lenčka. Hočem reči, da večina ljudi v mestu, posebej tisti, ki živijo v blokih, in tisti, ki so se priselili od drugod, nimajo dostopa do zemlje. Tudi če ga imajo, ni nujno, da imajo čas in znanje za obdelavo. Zemlja je pogosto nerodovitna, včasih celo zastrupljena. Poleg tega ljudje s podeželja pravijo, da o samooskrbi lahko sanjaš samo, če še nikoli nisi skušala preživeti od kmetovanja." 

"Kako se pa potem znajdete?" je bila že rahlo obupana Lenčka. 

"Glej," sem rekla in zopet segla po vrečici s tobakom. "Oblik je nešteto, a vse to, kar si omenila, je treba še preizkusiti. Ljudje si seveda pomagamo, nekaterim pomagajo sorodniki, drugi si skušajo pomagati s socialno -"

"In če je ne dobijo?" me je prekinila. Očitno je vedela več, kot bi lahko sklepala iz njenih prejšnjih vprašanj. 

"Potem pride na vrsto prava iznajdljivost."

"Na primer?" je rekla in se zavila v moj šal. 

Iz žepa sem izbrskala vžigalnik in končno prižgala cigareto. Tudi njej sem jo ponudila, a je zmajala z glavo in rekla, da kadi samo žajbljeve, in še te le, če ve, da jih je pripravila zeliščarka. Ta Lenčka!

"Če delaš," sem začela, "lahko v službi izmikaš stvari, ki ti pridejo prav. Če ne delaš, če si ne moreš privoščiti hrane, jo lahko izmakneš v supermarketu. Ali pa greš na tržnico, ko začnejo pospravljati stojnice, in pobereš odvrženo sadje in zelenjavo. V vsakem primeru bi romalo na odpad. Ponoči lahko obiščeš smetnjake velikih trgovin. Bila bi presenečena, kaj vse se najde: povsem dobra, zapakirana hrana s komaj pretečenim rokom! Res je, da je s seboj pametno vzeti orodje, s katerim lahko odkleneš ali razbiješ ključavnico. Tudi smeti zaklepajo!"

"Ampak - to je kraja!" je rekla razburjeno. 

"Kakor za koga. Mar to, da s plačo ne moreš preživeti meseca, ni kraja?" 

Lenčka je molčala. Čez čas je resno prikimala in vprašala, če sem se vse to naučila iz časopisov. 

Bruhnila sem v smeh: "Tudi, a ne iz tistih, ki so naprodaj v kiosku. Obstajajo še drugi. V njih piše marsikaj, na primer, kako se lahko maščuješ za izkoriščanje na delovnem mestu. Tudi to je upor: da namenoma zamujaš v službo, da zavlačuješ in delaš napake ali pa, če je to v tvojem poklicu bolj učinkovito, dosledno spoštuješ in uveljavljaš pravila. 

"Zeliščarke temu pravimo sabotaža!"

"Natančno tako," sem prikimala, "in to še ni vse!" 

"Boš metin poparek?" me je prekinila in začela brskati po svoji malhi. Očitno me je želela pomiriti. Bila sem razvneta od pogovora in sunkovito sem odkimala. Lenčka je zavzdihnila, si popravila lase in spila požirek iz svoje majcene termovke. Ne pozabite, manjša je od palca.

Nadaljevala sem: "Ne smeva pozabiti na previsoke najemnine. Zeliščarke teh težav nimate, podnajemniki v mestu, ki ne pozna nadzora nad najemninami, pa plačujemo preveč za premalo! Po drugi strani v vsaki ulici stoji vsaj ena zapuščena hiša. Ljudje bi se morali povezati in jih zasesti! 

"Kaj pa če bi vas vrgli na cesto?"

"Potem bi zasedli drugo hišo! Preden bi nas pregnali, bi gotovo minilo dovolj časa, da bi si utegnili priskrbeti vodo in elektriko. Če tudi to ne bi šlo, bi živeli v zapuščenih počitniških prikolicah, vagonih, kioskih. Elektriko bi jemali mestu, ki je poskrbelo za to, da si ne moremo privoščiti dostojnega stanovanja. Ljudje brez majhnih otrok bi se lahko gibali: pozimi proti jugu, poleti na sever. Potovali bi na štop, s kolesi, peš, zasedali in obdelovali bi zapuščene njive, gojili hrano in skratka počeli vse tisto, kar si predlagala. Skupaj! Mar ne bi bilo to dobro?"

"Samo ..."

"In nekateri to že počnejo!"

"Že, ampak ..." je spet poskušala Lenčka, "Vse, kar si naštela ... Občutek imam, da bi za kaj takega, za tako velik preskok, človek moral imeti moč, in da brez širše podpore ne bi šlo. Ti pa praviš, da delate in živite vsak zase; mar nisi rekla, da še vrtov ne obdelujete skupaj? Poleg tega je zima. Se ne bi premaknili? Zebe me."

V trenutku, ko je omenila mraz, sem ga začutila v svojih otrplih prstih. Prikimala sem. Lenčko sem prijela v dlan in se skobacala iz preozke gugalnice. Posadila sem jo v zavihek svoje volnene kape, od koder je imela skoraj tako dober razgled kot s semaforja. Moje besede je niso prepričale, zato sem razmišljala, kaj bi ji lahko pokazala, da bi bil učinek večji. Končno sem pomislila na vrtove sredi zapuščenega gradbišča pri železniški postaji. Bilo je zaklenjeno, a morda bi lahko splezali ali vsaj pokukali čez ograjo pri drevesu s hišico. Njegove gole veje so se nagibale dovolj nizko, da bi jih dosegli. 

"Lahko ti pokažem, kje so skupni vrtovi, ki jih obdeluje društvo Obrat! Vem, zima je, temno je, ne bova videli prav veliko, a vsaj ogreli se bova.

"Pojdiva!" je zaklicala Lenčka s svoje razgledne točke. 

Med potjo mi je pripovedovala o njeni prateti "travarici", ki se je družila s heretiki: v 10. stoletju z bogomili in tristo let kasneje s katarji. Zdelo se mi je neverjetno, da zeliščarke živijo tako dolgo, a sem molčala, ker so bile zgodbe zelo zanimive. Recimo, Bogomili so se klatili po Balkanu. Niso želeli imeti otrok, ker v "deželo bridkosti", kot so v enem svojih traktatov poimenovali svet, niso želeli rojevati novih sužnjev. Katarji so bili ena od najvplivnejših in najradikalnejših zahodnoevropskih heretičnih sekt. Zavračali so vojno nasilje in smrtno kazen. Bili so strogi vegetarijanci in tolerantni do drugih verovanj. Položaj katark je bil v primerjavi s položajem žensk v katoliških skupnostih neprimerno boljši. Najbolj spoštovane so bile "modre ženske" ali zeliščarke, ki so z napoji za jalovost poskrbele za to, da spolna vzdržnost ni bila edina oblika kontracepcije. 

"Tudi katarji so bili proti plodnosti, a ne zato ker bi prezirali ženske in spolnost, temveč zato ker so zavračali življenje, od katerega je ostalo samo golo preživetje."

"Uau!" sem vzkliknila tako glasno, da se je neki moški, ki je hodil pred nama, obrnil in zastrmel vame. 

Najbrž je videl norico, ki se pogovarja sama s sabo. Lenčke seveda ni mogel opaziti. Pomahala sem mu in nemudoma se je obrnil in pohitel dalje. 

"Lenčka," sem rekla, "ne vem, če si opazila, a tudi danes se v političnih gibanjih in umetnosti pogosto razpravlja o 'strategijah preživetja'. V mislih imajo najin 'znajdi se', a kljub temu se mi ob tem izrazu kar stemni pred očim. Tako krut je, tako jasno pove, kje smo."

"Ne razumem". 

"Pove, da se življenje začne šele takrat, ko imaš zagotovljeno preživetje, jaz pa hočem živeti, ne le preživeti! Tudi alternative, ki obstajajo, imajo tako zoprna imena: Borza znanja, Časovna banka, tako imenovani 'free shopi' ... Vse so si sposodile ime pri ekonomiji."

"Res je," je rekla Lenčka, "vendar ji dajejo nov pomen! Ponošenim besedam ne smeš pustiti, da te odvrnejo od dejanj. Kaj pa jaz? Če bi se grizla, ker me ljudje zmerjajo s čarovnico, bi že zdavnaj opustila zeliščarstvo. In na drugi strani: če so nas petsto let obtoževali čarovništva, da bi izbrisali našo modrost, če se ženske še vedno enači z naravo, da bi iz vas naredili učinkovite 'stroje za rojevanje' nove delovne sile, potem nove besede ne bodo zadostovale za spremembe. Pomisli na moške: kaj je iz njih naredil tekoči trak? Trdno sem prepričana, da si boste življenje in telo lahko prilastili samo, če vam bo uspelo prekiniti z delovno disciplino, ki vas spreminja v stroje."

V Lenčko sem zijala z odprtimi usti.

"Kaj me tako gledaš?" je rekla. "Pozimi berem. Narava počiva in noči so dolge." 

Medtem sva prispeli do gradbišča. Ograja je bila previsoka in želja po plezanju me je minila, ko sem pomislila, da na drugi strani tako ali tako ni kaj videti. Tudi vrtovi so počivali. Lenčka je vztrajala, da hoče v drevesno hišico. Vzela sem jo iz kape in ji pomagala, da se je po spolzki veji vzpela do krošnje. Na temačno gradbišče se je komaj ozrla. Sedla je pred hišico in iz svoje malhe povlekla termovko in potem še dve drobceni knjižici. 

"To te bo zanimalo," je rekla. "Študija o povezavi med prvotno akumulacijo kapitala in preganjanju modrih žensk. Napisala jo je Silvia Federici, odlična je. Poglej te grafike iz 16. stoletja."

Vzela sem knjižico in stopila pod ulično svetilko. Na prvi grafiki je bil "zodiakalni človek", prava miniatura vesoljnega reda. Na drugi je bil "rastlinski človek" z žilami, ki se se širile navzven kot korenine. Na zadnji je bil s profila upodobljen kmet s srpom namesto ušes, krivačem namesto nosu, nekakšnim pipcem namesto oči in brezovo metlo namesto brade: poljedelska verzija "mehaničnega človeka". 

"Oh," sem rekla razočarano, "človek-stroj, nič novega."

"Potem pa poslušaj tole." Izpila je požirek metinega poparka in v drugi knjižici poiskala pravo stran. "Citiram: 'Nič ne bi moglo mitu stroja in razčlovečeni družbi, ki jo je ustvaril, postati bolj nevarno kot neprestano odtegovanje zanimanja, neprestano upočasnjevanje hitrosti, odprava nesmiselnih navad in nepremišljenih dejanj.' Ni slabo, kajne? To je zapisal Lewis Mumford." 

Ponudila mi je poparek. Tokrat se ga nisem branila. Potem sva se v najdaljši noči v letu odpravili na nov sprehod po mestu, ki se je ob tisti uri že malce umirilo.

Prvič objavljeno 11. januarja 2012 na portalu Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor - EPK 2012). 

Spol kot dolžnost

Interseksualnost in ideologija naravnega v slovenski medicini
V sredo, 6. avgusta, sem bila gostja oddaje o spolnosti na Radiu Slovenija I. Oddajo pripravlja in vodi Mitja Blažič, v takratni pa sva o interseksualnosti in drugih spolih, ki štrlijo iz dvospolne matrice, govorili s Tonjo Blatnik. Bolje rečeno, vred z novinarjem sva kar preveč spoštljivo komentirali izjave prof. dr. Tadeja Battelina, endokrinologa, ki na Pediatrični kliniki vodi strokovno ekipo (sestavljajo jo še genetik, psiholog in dva kirurga), ki v Sloveniji odloča o usodi otrok, rojenih z »motnjo v spolni diferenciaciji«.

Del LaGrace Volcano, HermTorso, 1999

Če mi je oddajin naslov, Izlivi, vse preveč pričakovano dišal po moški pisavi (tako kot pisava oddaje Erekcije srca, v kateri je nekdanja soavtorica Izlivov, Liana Buršič, v nočnem programu Valu 202 še do pred kratkim brala porno zapise), me je na poti tja lastno mezenje opomnilo, da besedo 'izliv' brez potrebe povezujem z moškimi. Peljala sem se od Bežigrada proti radiu in na prenosnem radiu poslušala oddajo s precej bolj všečno vsebino in naslovom: Deviantovi fragmenti.

V oddaji je neko dekle s totalnim filingom bralo že drugo porno zgodbo. V zgodbi je modelka slikarja vprašala, čigavo telo je naslikal. Prej je s čopičem vlekel po njenem telesu in jo potem, ko je bila že vsa preznojena in hotna, začel slikat na platno. Upala je, da bo rekel, da je slikal njo, a je seveda odkimal; slikal je to, kar je videl sam. Takrat sem počasi, tiho in zbrano kolesarila mimo frančiškanske cerkve z napisom ZBRANOST TIŠINA in se spet opomnila, da besede, tako kot pogledi, res ne morejo pripadati samo tistim, ki so jih zgrabili prvi in čvrsto privezali nase. Ukrasti jih je treba in božati, dokler si ne odpočijejo, se preoblečejo in si zopet postanejo všeč.

V radijskem studiu je bil zrak tako suh, da so s-ji tleskali z jezikom. Ko je tehnik spustil đing, sem pogoltnila še zadnji požirek vode. Zaslišala sem vse preveč znano hropenje iz nekega drugega studia, ... ahh, je t'aime ... moi non plus..., kjer sta se, kot pravijo tisti, ki vejo povedat, med rajcanjem posnela Jane Birkin in Serge Gainsbourg. Tisti Serge, ki je režiral istoimenski pornič, v katerem je Jane odigrala vlogo deške deklice, ki za gej ljubimcem joče tudi potem, ko ta mirne duše gleda, kako jo njegov bivši skoraj zaduši s plastično vrečko. Če je bil Serge, kot vedo povedat tisti, ki so ga izbrali za napoved oddaje, res polbog spolne revolucije, potem mi ni žal, sem razmišljala med poslušanjem, da je te kraje zaobšla.

A čakalo me je že novo presenečenje: voditelj oddaje je rekel, da bomo nocoj »grizli prepovedani sad«, se pravi, izpraševali dvospolni sistem. Naju s Tonjo je napovedal kot »kači v rajskem vrtu izlivov«, kar me je spravilo v obup in potem v posiljen smeh, saj je, čeprav z ironijo, besede s takšno lahkoto ponovno izročil starim gospodarjem. Govoril je mehko, uglajeno, izšolano. Pomislila sem na vse tiste teorije o zvijačnosti kot orožju podrejenih in nemočnih, predvsem žensk, ki se morajo za svoj prav boriti okrog ovinkov, in ki se tudi tedaj, ko bi najraje kričale od besa, sklicujejo na razum in treznost, saj si s čustvenimi izbruhi naredijo več škode kot koristi – sploh, če so, tako kot smo bili v oddaji, soočene z avtoriteto medicine, ki je zamenjala božjo voljo.

Medicina si je vzela moč, da v imenu znanosti odmerja prostor naravi - tako kot v času referenduma o pravici žensk do umetne oploditve, ko se je v razpravo umešala kot nosilka moralnih vrednot, kar je, kot pravi sociologinja dr. Darja Zaviršek v Objektivu (12. september 2009), »skrajno škodljivo. (...) tudi del medicinske stroke je zaslužen za to, da se je po referendumu za nekaj let k nam vrnila ideologija naravnega, čeprav prav zdravniki dobro vedo, da življenje še zdaleč ni več naravno.«

A kako naj se stroki soočita in neizogibno spreta, da bi se spremenila praksa, če je dvospolni red za medicino kriterij zdravja, za (feministično in queer) sociologijo pa škodljiva ideološka predpostavka? »V medicini si ali moškega ali ženskega spola,« je v intervjuju ponovno poudaril dr. Battelino. »Če pride do motnje v diferenciaciji spolovila, se pravi zunanjih znakov, potem medicina ugotovi, kje je do te motnje prišlo, in poskuša pomagati. Poslušajte, ne more zdravnik reči nekomu: 'Vi ste pa med spoloma'. Kako bi pa to izgledalo? Človek ima pravico do svojega spola. In te pravice mu verjetno noben zdravnik noče vzeti.« Mar to pomeni, da morajo moški ali ženski spol operativno dobiti celo tisti, ki bi lahko shajali brez njega?

Po predstavitvi dokumentarnega filma Claudette (režija Sylvie Cachin, 2008) na lanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma je v pogovoru z interseksualno Claudette Plumey, ki je med drugim »oče treh otrok, vodilna švicarska aktivistka za pravice spolnih delavk« in »globoko verna katoličanka«, sodeloval tudi slovenski kirurg Franci Planinšek. Claudette je kirurga vprašala, ali bi bilo dobro, da bi se za tako operacijo odločila tudi sama. Odgovoril je, da v njenem primeru »sploh ne vemo, kako je stvar videti; preden bi podal mnenje, bi vas moral videti«, na kar ga je Claudette opozorila, da se v glavi lahko dogaja nekaj drugega kot v telesu. Na njeno heretično vprašanje, kaj se zgodi v primeru, ko se doktorji v svoji presoji zmotijo, je odvrnil: »ja, nič, bomo pa še enkrat operirali«. »Takšen je bil odgovor estetskega kirurga,« je komentirala Claudette, »ki s svojimi storitvami dobro služi. A kaj, če so presoje napačne? Napačne odločitve pa so v takih primerih zelo tragične«.

Res, kako bi izgledalo, če bi komisija, ki v imenu zdravja in stroke odreja »ureditev zunanjega spolovila«, priznala, da je zmotljiva? Ali pa, če bi se izkazalo, da znanost o izgledu in namenu normalnega, naravnega in zdravega spola podpira patriarhalna in heteroseksistična ideologija? Dr. Battelino pravi, da je zdravljenje uspešno samo v primeru, ko ima »tak otrok, kasneje odrasla oseba, pravzaprav zvezo«. Na novinarjevo vprašanje, ali ima v mislih tudi homoseksualne zveze, je odgovoril, »da tukaj je pa jasno, heteroseksualno zvezo, seveda«.

Feministične avtorice in avtorji so s konceptom interseksualnosti odgovorili na lisice, katere je domišljiji zahoda nadela prisilna heteroseksualnost. Zato je interseksualnost v širšem smislu lahko postala zbirni pojem za vse nekoherentne spolne identitete, ki se nočejo ali ne morejo utemeljevati na mitu o avtentičnem in naravnem biološkem spolu; postala je teoretska fikcija za vse posredovane in začasne identitete, ki strogo varovano mejo med spoloma prečijo (transspolni in transseksualni ljudje) ali pa so »nedoločljivi« ('hermafroditi', 'androgini' in vsi drugi, brezimni spoli). V tem smislu interseksualnost ni usodni vpis, temveč parodičen opis.

V ožjem smislu je interseksualnost vezana na »dvoumne« genitalije. Ameriška pesnica, queer aktivistka in teoretičarka Riki Anne Wilchins, ki je spol operativno spremenila iz moškega v ženski, a se, kot pravi, v terminologiji transseksualnosti počuti preveč utesnjeno, v »prevratniškem slovarčku«, ki zaključi njeno zbirko esejev Read my Lips (1997), interseksualnost opredeli kot »prošnjo zdravnikov in staršev za nujno psihiatrično pomoč – čeprav jim najbolj pomaga operacijski poseg na spolnih organih njihovih otrok« ali kot »stanje, ko se nekdo rodi s spolovili v tehnikolorju, medtem ko so spolovila drugih črno-bela«.

Louise Bourgeois, Janus fleuri, 1968

V mitoloških, religioznih, kasneje pa tudi znanstvenih in literarnih pripovedih o polimorfnem predojdipovskem subjektu je osrednje mesto pripadlo androginu, dobesedno moškemu-ženski. Iz njegovega »razcepa na dve polovici« naj bi vzniknile razlike, začel naj bi se proces individuacije (za psihoanalizo) in delitve dela (za marksizem), s katerima je zahod stopil v civilizacijo/zgodovino – »nazaj« k njemu pa se obračajo mnogi feminizmi, ki bi spolno dihotomijo želeli preseči. Vendar androgin sporno dvospolno delitev nosi že v imenu. V tem smislu previdnejši koncept interseksualnost se je pod različnimi imeni udomačil v queer teoriji, saj – in v tem je radikalnejša od feminizma – stremi k odpravi institucije spola oz. njenega obnavljanja na heteroseksističnih temeljih.

Feminizem »spolno obeleženih subjektov« dvomi, da je zahteva queer teorije uresničljiva, saj je človekova zaznava jezikovno posredovana, jezika pa naj bi bil inherentno seksističen. Saj veste, če bo govora o delavcih v propadajoči slovenski tekstilni industriji in zraven teksta ne bo slike, bralki ne preostane drugega, kot da zaključi, da so vsi delavci pač moškega spola, pa čeprav se bo morda spomnila, da je moški slovnični spol v slovenščini »generičen«, torej splošno veljaven. Slovnica ženski spol - in njeno telo - izbriše tudi v primeru, ko v dvojini naslavljamo njo in njega. Izkaže se, da sta šla, ne pa šli na sprehod. Dojemanje slehernika je pogojeno s spolom, ki ga patriarhalna družba pripiše njegovemu ali njenemu telesu. Lahko bi rekli, da se jezik in spol vpisujeta v telo, ali da se, natančneje, z vsakim vpisom učimo oponašati en ali drug spol. Da je generični moški spol močno ustrojil rabo slovenščine, priča tudi moja izkušnja z intervjujvanjem domačih feminističnih, lezbičnih in queer aktivist, ki so o sebi in drugih ženskah, s katerimi sodelujejo, večinoma govorile v moškem spolu.

Feminizem se tako upravičeno sprašuje, če so interseksualne »utopije«, o katerih razmišljamo ljudje, odrasli v svetu, v katerem je dovolj prostora samo za ženske in moške, sploh lahko emancipatorne. Queer teorija je vprašanje obrnila na glavo: so heteroseksizmu v svetu, v katerem manjšinski subjekti v postelji, knjigah, na ulici in odrih spole »menjamo kot gate«, šteti dnevi? Težko verjamem. »Spol ni sporazumen,« je zapisala Kate Bornstein v knjigi Spolni izobčenci (1999). »Če sem rojen-a s telesom z mešanimi spolnimi znaki, tvegam, da me bodo razsekali – popravili, okrnili. (...) Rodili smo se: zdravnik nam pripiše spol. Dokumentira ga država, vsiljuje zakonodaja, posveti ga cerkev, kupuje in prodaja se v medijih. Nimamo besede pri lastnem spolu – ne smemo dvomiti o njem, se igrati z njim, ga razvijati s prijatelji, z ljubimci, z družino«.

Dr. Battelino se seveda strinja, le da se je v njegovi retoriki pravica do zdravja spremenila v dolžnost nositi prepoznaven ženski ali moški spol. »Mislim, da imajo vsi ljudje pravico bit zdravi. Človek, ki se rodi popolnoma zdrav, se rodi z jasnim spolom, ki je ali moški ali ženski. Kot zdravnik sem zavezan pomagat vsakemu bolnemu človeku, četudi je ta konkretna bolezen pomešana z različnimi filozofijami, gibanji in ne vem čem vse. Mi pač, če hočete, bolnih ljudi ne ločujemo po spolu. Vsak človek, ki ima neko očitno motnjo, bodisi genetsko bodisi hormonsko, in ima zaradi tega posledice, je za nas pač človek, ki trpi, in poskušamo mu pomagati po najboljšem trenutnem medicinskem znanju. Zdrav človek ima v naravi, ko se rodi, vedno spol. In ta spol je moški ali ženski«.

Amen.

Za tiste, ki ne molimo:
Mojca Kumerdej: Včasih Claude, najpogosteje Claudette
Jasna Magić, Mateja Petan: Claude, Claudette
Tonja Blatnik: Interseksualnost - ko spola nista le dva
Dijana Matković: Padec v zajčjo luknjo
Organizacija Intersex Society of North America
Anne Fausto-Sterling: Sexing the Body: Gender Politics and the Construction of Sexuality
Revija Lesbian and Gay Studies (št. 15): Intersex and After
Cressida J. Heyes: Self-Transformations. Foucault, Ethics, and Normalized Bodies

Kolumna je v krajši obliki izšla v 11. številki revije Narobe.

Feministična teorija na prostem trgu

Leta 2006 je osem evropskih univerz, na katerih potekajo študije spolov, podpisalo sporazum o postopnem približevanju učnih programov in izmenjavi študentk in študentov, katerim se magisterij prizna tako na matični kot gostujoči univerzi. Od slovenskih fakultet se je v dvoletni program GEMMA (Joint European Masters Degree in Gender Studies) vključila ljubljanska fakulteta za podiplomski humanistični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, na kateri poteka program Antropologija spolov. V Ljubljani se je na vprašanja, ki zadevajo spole, na podiplomski ravni sicer mogoče osredotočiti še na Filozofski fakulteti (Ženske študije in feministična teorija) in Fakulteti za družbene vede. Tam se v sklopu magistrskega študija sociologije letos izvaja smer Seksizem kot (sodobna) tradicija. 

Na univerzah, ki so vključene v program GEMMA, bi feministično teorijo zaman iskali pod tem imenom, čeprav je naziv vsebinsko natančnejši od tistih v splošni rabi, ker v nasprotju z ženskimi študijami in študijami spolov raje poudarja pristop kot vsebino. Tako sebi dopušča možnost, da se posveča širšemu polju tem, drugim pa, da se spolom in ženskam posvečajo z lastnih gledišč. Na primer, z vidika lezbičnih in gejevskih študij ter njihovega nejevernega, „izkrivljenega“ in levo usmerjenega nasledstva, ki sliši na še neprevedeno ime queer teorija. Čeprav si queer teorija, podobno kot mnoge feministične teorije, prizadeva za dekonstrukcijo dualizmov, vpetih v jezik, zakone in vsakdanje življenje, ji evropske teoretičarke večinoma odrekajo status teorije, s tem pa tudi lastno akademsko sobo. Pri tem je pomenljivo, da so v preteklosti prav gejevske in lezbične študije v akademski feminizem, ko se je ta osamosvajal od aktivizma, vnesle svežino. In širino. Posebej pri vprašanjih, ki zadevajo spolnost, njeno regulacijo in reprezentacije, so gejevske in lezbične študije – gotovo prav zaradi vztrajanja pri neločljivosti teorije in delovanja – feminizem v zgodnjih devetdesetih pošteno radikalizirale. 

Je mogoče, da queer teoriji feministične teoretičarke v Evropi danes odrekajo metodološko in vsebinsko specifičnost zato, ker obljublja ponovno radikalizacijo feminizma? Ali ker gre, kot pravi Rosi Braidotti, predstojnica oddelka za študije spolov na Univerzi v Utrechtu, kjer sem bila na polletni GEMMA izmenjavi sama, za dve nezdružljivi paradigmi? Se ponavlja zgodba o znanstvenih revolucijah, v katerih do sprememb lahko pride šele, ko stara paradigma pade v dovolj globoko krizo, da je pripravljena poslušati, kaj ji ima povedati nova? Kot je v Strukturi znanstvenih revolucij ugotovil Thomas S. Kuhn, v kriznih prehodih odločilno vlogo igrajo psihološki in socialni dejavniki, ne znanje in argumenti... A morda je bolj kot zgornja velikopotezna spekulacija na tem mestu zanimivo vprašanje, zakaj bi queer teorija sploh želela vstopiti na univerzo, ko pa, ponovimo, tam niti feministične teorije ne najdemo pod lastnim imenom. Je mogoče, da na večini evropskih univerz magisterij iz feministične teorije ne obstaja zato, ker stigmatizacija feminizmov, ki obvladuje vsakdanji medijski diskurz, straši celo v predavalnicah, predvsem pa na upravah posameznih fakultet?  

Da straši zunaj univerze, je preverjeno. Sošolke so v Utrechtu ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem preziran; sicer v manjši meri kot v Sloveniji, a vendarle. Izenačen je s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel. Da dominantni diskurz v Sloveniji obvladujeta predvsem prezir in nevednost, je pokazala lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki „slovenske inteligence“ feminizem izenačili s „femi-fašizmom“ (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z „nepofukanimi ženskami“ (Tone Fornezzi) in nečem, kar je „podobno klerikalcem“ (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem izpel zato, ker so feministke „nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost“*.

V sorodni anketi si nihče od vprašanih ni upal reči, da „homoseksualca“ ne bi imel za soseda, zanimivo pa je, da jim enakega vprašanja o feministkah novinarka sploh ni postavila. Res, kje in kdo sploh so feministke? Če bi se v Sloveniji feminizem kaj lahko naučil od gejevskega, predvsem pa lezbičnega gibanja, so to načini, kako izstopiti iz klozeta nevidnosti. Queer teorija bi mu vedela povedati še besedo ali dve o tem, kako se posledic strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk in še manjše število moških, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov postavljeni na rob normalnosti, feministke in feministi lahko lotijo skupaj z geji in lezbijkami – in še kom, ki naj bi „pomenil“ vse tisto, za kar v družbi povprečij ne sme biti prostora. 

In če se za hip vrnemo v predavalnico: ali gre razlog za politično korektnost in depolitizacijo študija iskati v dejstvu, da programa GEMMA Evropska komisija ne bi financirala v enaki meri, ko bi ta poleg enakih ekonomskih možnosti zagovarjal še pravico do nezaslišane raznolikosti na drugih področjih življenja? In se ob tem, ponovno s pomočjo queer teorije, obregnil tudi ob ekonomsko-politično ureditev, ki socialne razlike potrebuje za lasten obstoj, spolna neenakost pa ji pri njihovem vzdrževanju pride še prav? Ali pa je danes, ko je bolonjski proces v polnem teku, le preveč naivno pričakovati, da bo univerza ob učinkovitem in unovčljivem znanju še naprej p(r)odajala tudi tako nesmotrno in potratno vednost kot je feminizem? Čemu?

Velja pripomniti, da sta bolonjski proces (z uvajanjem šolnin) in država (s sofinanciranjem „javno-zasebnih“ izobraževalnih ustanov) začela uresničevati to, k čemur se je 152 držav, vključno s Slovenijo, posredno zavezalo že s podpisom Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), ki je leta 1994 nastal na pobudo Svetovne trgovinske organizacije. V sporazumu je bil kot pogoj za prosto trgovanje z visokošolskim izobraževanjem naveden prav začetek trženja izobraževanja na nacionalni ravni. Kljub Praškemu komunikeju iz leta 2001, v katerem so ministri za šolstvo držav Evropske unije s precejšnjo zamudo ugotovili, da je znanje vendarle javna dobrina, bo, kot kaže, razmerje med „povpraševanjem“ in „ponudbo“ v univerzitetnih podjetjih kmalu prišlo na svoj račun. Ali pa vsaj do kredita ...  

... tako kot študentke in študenti, ki so bili v tekočem šolskem letu vključeni v študijske izmenjave v okviru programa GEMMA. Zaradi trimesečne zamude pri izplačilu štipendij so se morali zadolžiti pri gostujočih univerzah ali, če to ni šlo, pri banki, starših, prijateljih. Študentke iz novih držav članic Evropske Unije, ki so šle na izmenjavo v katero od zahodnoevropskih držav, so se morale „znajti“ v vsakem primeru, saj mesečna štipendija znaša 300 €, lastno sobo pa je na Nizozemskem nemogoče najeti za manj kot 370 € mesečno. Večina študentk in študentov iz madžarskega, slovaškega, poljskega, slovenskega, pa tudi portugalskega, španskega in drugih obrobij, se v Utrechtu ni srečevala le v predavalnicah, ampak tudi v tovarnah na robu mesta. Fleksibilizacija študija se preveč dobro ujema s fleksibilizacijo dela, da tega ne bi izkoristili! 

Morda se v teh razmerah feministične teorije – in drugih potencialno prevratniških idej – na univerzi sploh ne da misliti. Lahko se jo poučuje, vendar se je ne da misliti na načine, ki bi omogočali radikalne prelome. Pestrost študijskih programov, vključenih v program GEMMA, pa tudi druge akademske feministične mreže, resda odseva teoretsko razvejanost sodobnih feminizmov, vprašanje pa je, kaj je tem pristopom skupnega na politični ravni. Če je to imunost na spremembe v samem delovanju univerz in slepota za svet izven akademskih okopov, potem se je morda (spet) treba vprašati, kaj se s feministično teorijo da početi zunaj univerze ...

* Alenka Kavčič: Moja dežela, št. 14, 1.9.2008

Kolumna bo v krajši obliki objavljena v spletnem časopisu slovenskih nevladnih organizacij, cNVOs.info (rubrika Izpostavljeno).

Zamotane družine

Če bi Roberto Gregory (1953), pionirko ameriškega lezbičnega stripa, vprašala, zakaj svoji junakinji Bitchy Butch v nobeni od štiridesetih epizod serije Naughty Bits ni privoščila radosti družinskega življenja, bi v najboljšem primeru pogledala mačko, ki dremlje na kavču, v najslabšem pa bi se namesto avtorice – in to ne bi bilo prvič – iz kadra oglasila kar Bitchy Butch: »Jaz pa družina!? Krava zmešana! Sploh veš, kdo sem!?«. Vem, vem, The World's Angriest Dyke! Živela si med leti 1991 in 2004, že v prvi epizodi si bila jezna na ves svet, sama sebi si se zdela stara, Roberta Gregory pa te je v vsaki naslednji izdaji samo še postarala… in razložila, da ves tvoj bes izvira iz razočaranja nad lezbičnim gibanjem, ki je »v starih časih« znalo za šalo obkoliti, osramotiti in pregnati še tako vztrajne katoliških protestnike proti splavu, lezbijkam in satanistom, »dandanes« pa se lezbijke gibljejo samo v ledjih, zberejo se samo še ob nanizanki The L-Word, potem pa se pogovarjajo o partnerkah in otrocih. Za bruhat, rečeš, nahraniš mačko in prižgeš televizor...

Podobno kot Bitchy Butch, tudi legendarna Hothead Paisan: Homicidal Lesbian Terrorist (podnaslov serije je: Comics for the Fed Up - Way Cheaper than Therapy) ameriške risarke Diane DiMassa (1959), ki jo je v teh krajih prva predstavila revija Lesbo, živi z mačko in stavi na bes. Z razliko, da njena mačka Chicken ne molči, temveč brez dlake na jeziku stresa cinične opazke. Skupaj z vročekrvno in morilsko razpoloženo lezbično teroristko vse od leta 1993 namerno potrjujeta strereotipe o jeznih lezbijkah, ki sovražijo moške, še bolj pa strejt ženske in tiste babure, ki skesane pridejo k lezbijkam potem, ko so jih razočarali moški. Za obe besni stripovski anti-junakinji je značilna samoironija in smešenje vseh pravil, pa naj gre za tista, ki jih postavlja veljavna morala, ali pač tista, ki nastanejo znotraj levičarskih lezbičnih skupin in da, celo znotraj lezbičnih družin. S tem obe stripovski seriji izpolnjujeta osnovi pogoj za kvalitetno in zabavno branje, hkrati pa njun radikalizem ustreza bralkam in bralcem z zelo specifičnim okusom, recimo takšnim, ki stripa o tem, kako Hothead Paisan v pedagoške namene posili moškega, ker si je drznil brez strahu hoditi po nočnih ulicah (moški objokan zaključi, da zanj »nikoli več ne bo, kot je bilo«), ne bodo razumeli dobesedno.

Posiljeni možakar ima prav. Danes si je, posebej v Sloveniji, težko zamisliti lezbično stripovsko junakinjo s podobno ostrino. Ne gre samo za to, da je prišlo do politične diferenciacije in znatnega premika v desno, »zlato sredino«, domače avtorice in avtorje, ki rišejo stripe z lezbičnimi ali gej vsebinami, žal lahko preštemo na prste ene… poškodovane roke. Revija Lesbo je pred davnimi časi objavljala ilustracije Petre Varl in v obdobju 2000 – 2002 (št. 9 - 18) serijo (dvo)pasičnih stripov Borisa Benka Eva van Dyke. Čeprav je bil, kot kaže, Benko prvi, ki je v Sloveniji narisal strip o lezbijki, bi bilo Evo van Dyke tvegano proglasiti za prvi slovenski lezbični strip. Pa ne zato, ker ga je narisal moški, temveč zato, ker glavna junakinja ni Eva, temveč prvoosebni pripovedovalec, ljubek strejt fižolček z lulčkom, ki k Bogu in Evi toži zaradi njene spolne nedosegljivosti. Najbolj sveže ilustracije s stripovsko estetiko, lezbično vsebino in na trenutke absurdnim smislom za humor je narisala Katerina Kalc. Njene risbe popestrijo informativni knjižici Homofobija ni kul in Ljubezen je ljubezen Maje Pan, izdani lani pri Amnesty International Slovenija. V omenjenih brošurah zakon o registraciji istospolne skupnosti najbolj posrečeno komentira ilustracija dekleta, ki kleči pred nosečo žensko (v ozadju slike je parkiran registriran avtomobil) in jo za roko prosi z besedami »Draga, ali bi me ti registrirala?«. Radikalizem? Mnogo bližji bi mu bil komentar, ki bi izraz istospolna ali katerakoli druga družinska skupnost razumel v širšem, komunitarnem, pa tudi slovarskem smislu: torej kot nekaj, kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo in povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto. Torej kot priznanje večstarševske družine, ki ne zamaja samo predstave o »dvospolni« družini, ampak tudi legitimnost predstave o nuklearni družini kot najboljši možni skupnosti. Tudi strip Karoline Bång Kako je izginila nuklearna družina – utopija za hip izbriše samoumevnost takšne družine, le da jo pretresa z utopične in queer, morda najbolj radikalne perspektive.

Karoline Bång: Kako je izginila nuklearna družina

Karolina Bång je štiriindvajsetletna »queer grrrl« iz Švedske. Študira v Malmu na eni od (tudi v svetovnem merilu) redkih umetniških šol, posvečenih stripu in ilustraciji. Zato, pa tudi zaradi številnih samoizdaj (recimo, fanzini Ghetto, Fetto in Pretto) in revijalnih objav, je Karolina na dobri poti, da postane poklicna risarka stripov, kar je tudi na Švedskem za večino stripovskih avtorjev, še bolj pa avtoric, ki vztrajajo pri lastni estetiki in nekomercialnih temah, malo verjetna kariera. Njeni stripi oblikovno niso eksperimentalne sorte in spoštujejo pravila, celo zelo dopadljivi so. Za bralko in bralca, ki hlepita po lezbičnem, queer ali feminističnem stripu, so dragoceni zaradi vsebine: Karolina riše stripe o političnih gibanjih (recimo strip Queer Nation, ki je v angleščini izšel v 46. številki revije za strip Stripburger), umetniških skupinah (npr. Guerilla Girls) in družbeni dimenziji lezbične identitete, kar je prava redkost, saj v neodvisni stripovski produkciji, tudi lezbični in gej, odločno prevladujejo avtobiografske ljubezenske zgodbe. V politične in osebne zgodbe (da ne bo nesporazuma, tudi ona kdaj nariše strip o nesrečni ljubezni) vnaša svežino in pogled, ki je dovolj oddaljen, da se lahko poigra tudi z utopično perspektivo sveta, obrnjenega na glavo.



Alison Bechdel: Fun Home: A Family Tragicomic

Da pa je tudi »povsem navadna« družina v realistični pripovedi lahko obrnjena na glavo, dokazuje Alison Bechdel (1960), ameriška avtorica stripov, ki je najbolj znana po odlični seriji Dykes To Watch Out For. Pred dvema letoma je nuklearni družini, posebej očetovstvu, posvetila 232-stranski avtobiografski album z naslovom Fun Home: A Family Tragicomic. Tragikomika izvira iz dvojnega življenja njenega očeta; hčerka ga pozna kot zglednega očeta, izobraženca, učitelja angleščine, strastnega aranžerja in restavratorja. Drugo plat, njegovo ljubezen do mladeničev, ji oče dolgo prikriva, celo potem, ko mu sama pri osemnajstih prizna, da je lezbijka. Njun zamotan odnos premleva še dolgo po njegovi prerani smrti, v stripu Fun Home pa ga vzporeja z odnosom med Dedalom in Ikarjem, ki je, ker ni upošteval očetovega sveta, zgrmel v prazno… Če si za konec še jaz sposodim njun mit, je Ikar padel v tisto praznino, ki čaka vsakega čudaškega in nepokornega otroka, ne glede na to, ali je odrasel v eno, dvo ali trispolni in starševski družini.

P.S. Vsi omenjeni stripi so dostopni v Lezbični knjižnici na Metelkovi.

Prvič objavljeno v reviji Narobe #5 (marec 2008).