Oddaja Sektor Ž: Feminizem na ulicah in netu

Napoved: Ida H. se je pogovarjala z Ano Čigon, umetnico in organizatorko ljubljanskega Feminističnega WikiMaratona, Tea H. je intervjuvala umetniško-aktivistično skupino Haveit iz Prištine, Klara O. bo govorila o seksizmu na protestih v Kairu med Arabsko pomladjo - z zimske distance. Oddajo bomo zaključile s feminističnim vedeževanjem o tem, kaj boste decembra zamudile_i, če ne boste šle_i ven.

In this show: Ida H. interviews Ana Čigon, artist and organiser of Ljubljana's Feminist WikiMarathon (in Slovene), Tea H. interviews Haveit, the Pristina-based performance and activist group (in English and Slovene) and Klara O. talks about sexism at the Arab Spring protests in Kairo - from the winter perspective (in Slovene). The show is going to end with feminist fortune-telling about December events you will miss if you don't come out.

V soboto, 14. decembra 2012 ob 12:00 v živo na Radiu Študent. Na povezavi je dostopen tudi posnetek oddaje.

Presentation of 'In Other Wor(l)ds' in Pristina

Presentation of In Other Wor(l)ds workshop series

Is there such a thing as luminous wonder?
Depends on the light.

In Other Wor(l)ds was a series of workshops in collaborative writing of feminist-queer science fiction, satire and erotica, that ran from 2008 to 2013. At the end of my “Pristina has no river” writing residency at Qendra Multimedia, I am going to talk about exquisite corpse, the most frequently used technique and booki.cc, the open-source software for collaborative writing. The event is going to close with a reading of some monster-pieces from the workshops and a short collaborative writing game you are welcome to join. 

Qendra Multimedia, Pristina, Friday, November 29th at 18:00

*


Press clippings:
Jeton Llapashtica: "Shkrimtarja sllovene prezantohet në Prishtinë", kultplus.com, 29.11.2013
Vullnet Krasniqi: "Loja me fjalë prek limitet e realitetit", Koha Ditore, 30.11.2013
Jehona Hulaj: "Autorja nga Sllovenia prezantohet në Prishtinë", zeri.info, 1.12.2013

Zapiski iz Prištine

November preživljam v Prištini kot gostja organizacije Qendra Multimedia, ki letos v rezidenčnem programu Pristina has no river prvič gosti pisce in piske vseh žanrov. Pišem esej o skupinskem pisanju proze in kopljem po spominu na delavnice Svetovi drugih, ki so potekale od leta 2008 do letošnjega poletja, da bi se dokopala do njihovih družabnih, umetniških, izobraževalnih in - kot bi rekla Vesna Lemaić - antiterapevtskih učinkov na sodelujoče, pa tudi na bralke in bralce objavljenih zgodb.

Hiphop zemljevid četrti Ulpiana, kjer je Qendrino rezidenčno stanovanje. Vir.

Poleg tega pišem blog, na katerem se posvečam prepletanju politike, umetnosti in vsakdana kot ga doživljam med svojim kratkim bivanjem: z vidika autsajderke, impotentne in varne v svoji kritični distanci, kot bi rekla Claire Bishop.


Zapiski iz Prištine 

1. Polnoč

Roza ura nad kuhinjsko mizo se noče premakniti. Vztrajno kaže polnoč, kar pomeni, da bom ves mesec tičala med včeraj in jutri. V tem je nekakšna uteha.

Rezidenčni program prištinskega društva Qendra Multimedia letos poteka prvič. V ta namen so najeli stanovanje v četrtem, zadnjem nadstropju bloka v bližini glavne pošte. Sem peta gostja po vrsti, vendar imam občutek, da sem prvi prišlek za ljudmi, ki so tukaj dejansko živeli. Stanovalci so imeli več bogov: nad posteljo so pustili veliko uokvirjeno sliko Marije z Jezusom, v omari na hodniku pa celo zbirko knjig, ki v albanščini tolmačijo koran. Opremljene so s podobo rdečega polmeseca, ki objema zeleno palmo in par prekrižanih sabelj. Te knjige, edine v stanovanju, sem bogokletno podstavila pod majavo kuhinjsko mizo in hladilnik, a glede na to, da Marija v spalnici namesto v Boga upajoče zre v nadnaravno veliki plastični čebeli, obešeni na okvir, računam na usmiljenje.

Občutek, da v stanovanju pred mano dolgo ni bilo nikogar, veje iz kredenc s porcelanom, s selotejpom zlepljenih polic v kopalnici in presušenih začimb v kuhinji. Zaradi razmajanih miz je še močnejši. Sprašujem se, kje je pisal Edi Matić, hrvaški pisatelj, fotograf in producent, ki je odšel v četrtek, dva dni pred mojih prihodom. Na kavču? V postelji? V kavarnah? Kaj pa, če je na novo uprizoril Stilinovićev performans Umetnik na delu? Nekako takole?

Gostujoči umetniki običajno za sabo pustijo kakšno sled: plakat na steni, knjigo, zemljevid ali celo kakšno sporočilce. Mi je Matić pustil čebeli? Kaj mi sporočata, me je nehalo zanimati v trenutku, ko sem v kuhinji v kozarcu od Nutele našla kavo. Bilo je je ravno prav, da mi ni bilo treba takoj v trgovino. Tako sem sedla za mizo, pojedla mamino in Robertinino popotnico (cerkljansko ocvirkovco in prekmursko hruško) in ju poplaknila z Matićevo kavo. Hvaležna za to dobrodošlico sem kadila in strmela v roza uro, ko me je prešinilo, da je njena kazalca gotovo nastavil eden od prejšnjih rezidentov, ki prišlekom dobrohotno sporoča, naj se spravijo spat.

P.s. Naslednje jutro sem v eni od omar našla prištinski poslovni imenik iz leta 2002. Za podstavljanje je bil preobsežen, zato pa se je izkazal za zanimivo filozofsko, če ne že kar mistično čtivo. V njem piše: »The city has two rivers that don’t exist anymore«. O tem, kaj naj bi v luči te izjave pomenil naslov Qendrinega rezidenčnega programa »Pristina has no river«, še razmišljam.

Sobota, 2. november 2013


2. Xhenifer

Nita, vodja projektov pri Qendri, me je z avtom prišla iskat na letališče. Spremljal jo je njen fant. Ko je segel po mojem kovčku, sem rekla, naj pusti, da bom sama, Nita pa je odkimala in bolj njemu kot meni rekla: »Let the man do his job«. Ob tem sta si izmenjala ljubeč zarotniški nasmešek, zato nisem protestirala.

Vztrajala je, da moram sedeti ob vozniku. Sama je šla na zadnji sedež in potem vso pot z obema rokama objemala vzglavje fantovega sedeža. Dobre volje sta bila, dišala sta po soncu in sveži ljubezni in kar žal mi je bilo, da sem ju v soboto popoldne morala izvleči iz njunega gnezda.

Pogovarjali smo se po angleško, Niti je bilo tako lažje. Ko sem jima pripovedovala o letališkem cariniku, ki se je jezil, zakaj nimam biometrične osebne izkaznice, ko pa me brez nje ne more vnesti v sistem, a me je potem vseeno spustil čez mejo, me je nehote zanašalo v srbščino. Kakor da se mi zdi kljub preteklim in sedanjim zapletom na Kosovu še vedno primernejša od angleščine.

»Sorry,« sem rekla, »če govorimo v angleščini, se mi zdi, da nas ta jezik še bolj oddalji drug od drugega. Bom imela težave, če bom ljudi nagovarjala v srbščini? Hočem reči: se je bolje zanašati na angleščino?«

»Vseeno je,« je rekel Nitin fant. »Tako ali tako je jasno, da si tujka. Lahko pa ponudiš obe možnosti.«
Prikimala sem.

Čez Kosovo polje smo se peljali po sveže asfaltirani dvopasovnici. (»Predvolilno darilo,« sta pojasnila.) Sledili smo trojezičnim oznakam za center, ker je poleg srbske in angleške različice pisalo »qendra«.

»Qendra pomeni center?«

»Reče se čendra,« me je popravila Nita in se nasmehnila, saj je razumela, da sem pravkar dojela, da njihovega multimedijskega centra nikoli ne bi našla, če bi po njem spraševala ljudi na ulici. Ne le prometni znaki, vsaka tretja trgovina ob cesti se je imenovala Qendra.

»Poleg tega ima vsaka ulica po tri različna imena,« je dodala.

»So jih spreminjali po neodvisnosti ali že prej?«

»Ah, nonstop jih spreminjajo. Račun za elektriko dobivam na enega, račun za vodo na drugega …«

»Vso srečo pri ugotavljanju imen,« je rekel Nitin dečko, »tukaj se v glavnem orientiramo po stavbah. Banka, pošta, katedrala,« je pomignil proti visokemu zvoniku.

»Katoliška?«

»Ja,« je rekla Nita, »ampak tvoja orientacijska točka bo glavna pošta. Od tam do Qendre ni daleč.«

»Potem bom v ponedeljek sama prišla do vas,« sem rekla, »kupila si bom zemljevid ali pa si bom pomagala z Google Maps.«

Oba hkrati sta prasnila v smeh.

»Hm, ne vem, kje boš našla zemljevid. Tudi koristil ti ne bi,« je pojasnila Nita. »Google pa … Tukaj je izgubljen! Bolje bo, če te pridem iskat pred pošto.«

»Okej,« sem rekla in preostanek poti opazovala pot. Glede na to, da niti onadva nista vedela naslova stavbe, v kateri bom živela, sem si jo želela zapomniti. Če se v prihodnjih dneh izgubim, sem razmišljala, tako ali tako ne bom znala povedati, kaj iščem.



Blue wall red door from Kosovo 2.0 on Vimeo.
Avtor: Alban Muja. Hvala Društvu za domače raziskave za povezavo.

Zavili smo v breg proti blokovskemu naselju. Peljali smo se mimo šole z betonskim igriščem in velikanske rumene vile, zavarovane z masivno kovano ograjo. Lahko bi bila galerija ali muzej.

»Stavim, da bom živela tukaj,« sem se pohecala.

»Komot bi, prazna je,« je rekel Nitin fant. »Lastnik živi v tujini. Vsake toliko jo porušijo, on pa jo na novo zgradi. A prazna je, od kar pomnim.«

Ustavil je pred blokom, na katerem je z velikimi zelenimi črkami pisalo GJINEKOLOGJI.

»Tukaj bom počakal,« je rekel. Izstopil je in naredil prostor Niti, ki ga je med kobacanjem iz avta poljubila na ustnice, nato pa pohitela k vhodu.

Po prostornem hodniku sem ji sledila do četrtega nadstropja, mimo belih vrat s pozlačenimi kljukami, ki so močno izstopale iz dotrajanega betonskega stopnišča. Gole žarnice nad vrati so razsvetljevale mračno pot do zadnjega stanovanja, kjer je Nita iz žepa potegnila ključ. Vzpela sem se na prste, da bi prebrala ime nad vrati. Ni šlo, šele ko so se črke »Xhenifer« v Nitinih ustih spremenile v »Dženifer«, sem dojela, da gre za albansko različico ameriškega imena. Zasmejala sem se.

To ime je dobro povzelo moje prve vtise o mestu, ki željno upira oči v Zahod; pod blokom je fast food Ottawa, zraven je restavracija Mozart, ob njej pa Golden Hotel. Nekoliko dlje proti zahodu se blešči Hotel Victory z visoko repliko Kipa svobode na strehi. Višji od njega je samo še betonski stolp mestne ogrevalne postaje, ki je videti zapuščena. Radio Urban - »najboljši, vsi ga poslušamo« - danes še ni zavrtel komada v albanščini.

Nita, ki spremlja politiko tujih fundacij, pravi, da Kosovo zanje ni več »tako seksi«. Tudi KFOR in EULEX se umikata, vsaj iz Prištine. Večji del je v Prizrenu in Kosovski Mitrovici, kjer mirovniki – »tako kot vsi ostali« – menda ubijajo čas s kofečkanjem.

Radiatorji klokotajo, grejejo pa zaenkrat še ne. Tudi balkon rezidenčnega stanovanja gleda na zahod.

Sobota, 2. november 2013


3. Volim vodo!

Stanovanje se je bleščalo v zlati svetlobi. Ob pol petih popoldne sva z Nito ujeli zadnje sončne žarke, ki so me tako zaslepili, da sem malce prezgodaj vzkliknila: »Kako lepo!«

Nita je bila že v kopalnici. »Med 10. in 16. uro ni vode,« je rekla, »včasih jo zaprejo tudi po 11h zvečer.«

»Aja?«

»Ja, tukaj imaš rezervo.« Odgrnila je zaveso za tuš. V banji je stal velik lonec vode, ob njem pa še dve polni vedri. »Ne pozabi jih napolnit, da ne boš ostala brez.«

»Ne bom,« sem rekla. Zdelo se mi je, da bi jo morala vprašati še kaj, gotovo bi imela zame kak pomemben nasvet, a mi ni nič padlo na pamet.

 Preudarno gospodarjenje z vodo za manjša gospodinjstva

»Bojler dela, samo prižgati ga moraš,« je pokazala na stikalo ob vratih. »Na balkon grem, takoj bom nazaj.«

Prikimala sem in šla na hodnik po prtljago. Odložila sem jo v dnevni sobi, kjer je vse žarelo: bele zavese, leseni opaž, sivkasta zofa, vzorčasta preproga v modrih odtenkih; še štedilnik v kuhinjskem kotu je bil pozlačen.

Nita se je vrnila z opranimi rjuhami. Odložila jih je na kavč, se ozrla po stanovanju in mi izročila ključe. »Mislim, da je to vse. Če boš rabila še kaj, kar povej. Pred blok grem, pridi dol, ko boš lahko.«

Kmalu sem se odpravila za njo. Na hodniku, eno nadstropje niže, sem srečala starca, ki je ob pogledu na moj neznani obraz obstal in me nagovoril v albanščini. Nemočno sem skomignila in mu po srbsko rekla, da ne razumem. Nagnil se je bliže, kakor da me ni dobro slišal. Že sem hotela ponoviti besede v angleščini, ko me je v srbščini vprašal, če živim zgoraj.

»Ravnokar sem prišla. Samo za en mesec.«

»V katero stanovanje?«

S prstom sem pokazala nad najini glavi.

»A tako, tik nad mano si«. Prijel me je za nadlaket. »Glej, da ne boš pozabila zapreti vode.«

Začudeno sem ga pogledala.

»Ti niso povedali, kako je z vodo?«

»Mislite to, da je ni?«

»Ja. Nikoli ne smeš pozabiti zapreti vseh pip. Če ne, bom imel poplavo.«

»Ne bom,« sem pohitela, ne da bi ga razumela. Šele kasneje mi je kapnilo, da pipe, iz katere nič ne teče, res ni težko pustiti odprte. Podobno je s pregorelimi žarnicami: po dveh, treh pritiskih na stikalo že ne veš več, če je prižgano ali ugasnjeno.

Prikimal je in me spustil. »Nazadnje ko so jo pozabili zapreti,« je ošvrknil sosednja vrata, »smo imeli poplavo vsi, jaz in oni.«

»Oh.« Spomnila sem se, da me Nita in njen fant čakata pod blokom. Nestrpno sem se prestopila.
»Jaz sem Muharrem.«

»Tea,« sem mu ponudila desnico.

Sprejel jo je, z levico pa se je spet oklenil moje roke. »Živi še kdo s tabo?«

Na to vprašanje mu nobena pametna ženska ne bi odgovorila po pravici. A bil je samo starec.
Odkimala sem.

Z odgovorom je bil očitno zadovoljen, saj je popustil prijem. »Od kod pa si?«

»Iz Ljubljane, Slovenije.«

»Oh,« je zamahnil z roko, »potem ne bo nobenih težav, vi, Slovenci, vi veste, kaj je red.«

Prisiljeno sem se nasmehnila in pohitela pred blok.

Ko smo se peljali proti centru, sem se spomnila prvega pogovora s predsednikom društva Qendra, dramatikom Jetonom Nezirajem, ki me je po telefonu obvestil, da so me izbrali za svoj rezidenčni program. Klical me je konec aprila, ko sem bila v Nemčiji, kjer sem nameravala ostati še ves maj. Vprašal me je, če bi lahko prišla že v začetku maja, ker ravno takrat organizirajo literarni festival Polip. Ko sem mu odgovorila, da ne, da je prezgodaj, je rekel: »Oh, vedel sem, da ne bo šlo, vi, Slovenci, vi imate vse splanirano, vi ste pravi Nemci!«

Smejala sem se in si mislila: »Ko bi vedel, kje sem, in kako hrepenim po Balkanu!«

V tistem nemškem selu na meji z nizozemsko je bila edina sled za Balkanom enako stereotipna kot Nezirajeva šala: »naši ljudje« – se pravi njihovi, če moram res biti Nemka – so bili opazni samo na panoju pred policijsko postajo. Na plakatih z zrnčastimi fotografijami, vzetimi z nadzornih kamer, je pisalo: »STE VIDELI TEGA MOŠKEGA?« Pod silhueto postave, zakrite s kapuco in s plastično vrečko v roki, je sledil napis: »Išče se Artan Zariqi, znan kot Laki, osumljen kraje« tega in tega dne v tej in tej banki. V tem, da mu je na sosednjem plakatu delal družbo kolega s srbskim priimkom in podobno vrečko, sem – osamljena, kot sem bila – rade volje videla dokaz, da smo »jugoviči« v trenutku ko zapustimo Balkan, hočeš nočeš spet združeni v bratstvu in enotnosti.

Nemška policija je za informacije o osumljencih ponujala denarno nagrado, kar bi se dalo razumeti kot svojevrstno priznanje naši pregovorni podkupljivosti. Institucije, ki uveljavljajo pravni red, se k takšni metodi zatečejo, le kadar so osumljenci tako daleč izven zakona ali visoko nad njim, da običajna sredstva ne zaležejo – ali pa so žrtve preveč pomembne, da bi se čakalo na rezultate polžjih preiskav. Recimo, od kar so v Zvečanu letos septembra umorili EULEX-ovega carinika Audriusa Šenavičiusa, in je EULEX za informacije o storilcih razpisal nagrado v višini 27.500 evrov, se tukaj marsikdo sprašuje, če Misija vladavine prava Evropske unije na Kosovu sploh verjame v vladavino prava ali pa se je že čisto pobalkanila.

 Pobalkanjena ulica pred Swiss Diamond Hotelom

Stereotipi o Albancih, tudi kosovskih, so znani. Nitin fant je na kavi povedal, da je s svojim rock bendom nekoč igral v Nemčiji. Po koncertu je k njemu pristopila ženska, ki mu je podala roko, pohvalila nastop in po nekaj nerodnih šalah rekla: »Ne veste, kako vesela sem, da sem vas spoznala. Vi ste prvi Albanec v mojem življenju, ki ni kriminalec«.

»Aua,« sem zatarnala.

»In potem sem ji ukradel denarnico,« se je zarežal.

»Nehaj,« je rekla Nita.

»Izkazalo se je, da ženska dela v nekem zaporu,« je dodal z naveličanim nasmeškom, kakor da je to zgodbo povedal že tolikokrat, da mu je začela presedati, vendar je odločen, da jo bo pripovedoval, dokler ne bo s kosovskim potnim listom lahko dejansko kam šel.

»Kam sploh lahko potujete brez vize?« sem vprašala.

»Če imaš samo kosovski potni list, ne prav daleč,« je zavzdihnila Nita. »V Albanijo, Črno goro, Makedonijo, Turčijo …«

»Ne pozabi na Filipine in Singapur!« jo je prekinil njen fant. »Tu je še Ekvador, pa Haiti in vsi tisti otoki, za katere nimam pojma, kje so.«

»Beda,« sem rekla. Od tod je bilo lažje razumeti nejevoljo, ki je vela od ljudi, če so mi morali odgovarjati v angleščini. »Prav dolgo to ne bo več trajalo, pogajanja z EU so se začela, ni res?«

»Upajmo,« je zavzdihnila Nita.

»Povejta mi,« sem spremenila temo, »kar zadeva vodo: je problem v pomanjkanju ali v starih ceveh?«

»Ah, vse pušča, vodovod je zastarel. Pravijo, da je izguba manjša, če ga zapirajo. Vode ne manjka.«
»Tako kot v Sarajevu.«

»A tam ga tudi še niso popravili?«

»Ne vem,« sem rekla, »vem, da je lani ob tem času še puščal.«

»V naši soseski smo imeli zadnje dva tedna vodo ves čas,« je rekla Nita.

»Le zakaj neki,« je zavil z očmi njen fant.

»Se pravi, da bo jutri konec veselja,« sem se pošalila.

Pogovarjali smo se v soboto, dan pred lokalnimi volitvami. Županski kandidati so ne glede na svojo strankarsko pripadnost na prvo mesto postavili obljubo, da bodo vsem zagotovili neprekinjen dostop do pitne vode. 

»Ja,« je pomignil k Niti, »zadnja dva tedna je tako lepo dišala, zdaj bo pa spet vse po starem.«

Nita je zardela in ga krcnila kot punce krcajo svoje drage, kadar si vpričo drugih dovolijo tovrstne »komplimente«; z opravičujočo mešanico nelagodja in popustljivosti.

Vprašanje, če bi se smejal, če bi si kaj takega na njegov račun privoščila Nita, sem pomislila razdraženo. Ugasnila sem cigareto in se jima zahvalila za kavo. Rekla sem, da je čas, da preverim, če sem si zapomnila pot do novega doma. Vztrajala sta, da me bosta peljala. Tako smo odbrzeli po Bulvarju Matere Terezije, meni pa se je zdelo strašansko fino, da vem, kje sem – vsaj kar zadeva ulico.

Predvolilni plakati ob cesti so si bili presenetljivo podobni. Rumene črke na modrem ozadju so kričale v mimoidoče: »Za evropsko Prištino!« Na plakatih vladajoče Demokratske stranke Kosova (PDK) se je rumeni obris državne meje spremenil v zvezdo na evropskem nebu.

Kosovsko zastavo zaradi modrorumene kombinacije zamenjujem z bosansko. Obe me spominjata na evropsko zastavo, ta pa na logotip za diskontno prodajalno. Kar je smiselno. Kaj drugega kot potrošniška nebesa obljubljajo zastave, razobešene pred nakupovalnim centrom Minimax, strateško postavljenim ob NATO-vo vojaško bazo? Vladavine zakona že ne. Edina težava je, da si pri 45-odstotni nezaposlenosti večina domačinov ne more privoščiti obiska. Nebesa so rezervirana za tujce iz hotelov s štirimi zvezdicami. Tako kot 24-urni dostop do vode.

Prijetno s koristnim

V novem domu sem ves večer samodejno segala k pipi in obračala ročke v prazno. Šele ko sem namesto šumenja v koritu zaslišala votlo klokotanje nekje daleč v ceveh, sem se spomnila na posode v banji. Ker si čaja ni pametno kuhati z vodo, s katero se umivaš, sem se odločila, da bo največji lonec namenjen kuhanju, drugi osebni higieni, tretji, najlažji za dviganje, pa splakovanju straniščne školjke.

Za pralnim strojem sem našla še četrto posodo, in ker nisem vedela, kaj bi z njo, sem jo izpraznila v banjo. Takrat se mi je v nogavice zalezlo nekaj mokrega. Stala sem v luži, ki se je širila iz odtoka v tleh tik ob kadi. V odplakah so plavali beli kosmi. Okej, sem si rekla, zamašen odtok očitno spada med pomembne podrobnosti, po katerih nisem znala vprašati. Tudi gospod Muharrem ga je pozabil omeniti. Sezula sem si nogavice in se začela ozirati za nečem, kaj bo mojim bosim nogam prihranilo stik s kalužo. Pod koritom sem našla plastično metlo in z njo potiskala vodo proti odtoku. Dolgo se je vrtinčila nad odprtino.

Naslednje jutro so bila tla suha, voda pa je jezno bruhala iz pipe. Privoščila sem si prho. Preden sem se spomnila na zamašeni odtok, je bila kopalnica že spet poplavljena. Zavzdihnila sem, oddrsala po spolzkih ploščicah in ponovila vajo.

Opoldan je voda še vedno tekla, zato sem želela preveriti, kdo je dobil volitve. Za tuje medije – domačih tako ne razumem – so bili rezultati očitno manj pomembni od zapletov v Kosovski Mitrovici, saj mi jih ni uspelo najti. Razprav o tem, kdo je kriv za podtikanje bomb na voliščih, krajo volilnih škatlic in spletno sramotenje kosovskih Srbov, ki so se volitev udeležili (in s tem priznali kosovsko neodvisnost), ni manjkalo. Zanimiva se mi je zdela izjava Samuela Žbogarja, visokega predstavnika EU. Za Odmeve je 4. novembra povedal, da so v večini občin volitve potekale »zelo normalno, veliko boljše kot leta 2010«.

Oznaka »zelo normalno« se je bržkone nanašala na skrivnostni podatek, da je bila tokrat udeležba povsod višja, kljub temu da je od konca vojne s seznamov volilnih upravičencev izginilo okrog 55.000 zombijev, kar pomeni, da je letos glasovalo le 545.000 živih mrtvecev. To ni hec. »Zombiji« je oznaka za preminule, ki se kljub temu da so sorodniki prijavili njihovo smrt, trmasto vračajo na volilne sezname. Tudi to, da je koncesijo za dostavo glasovnic in prenovo sedeža volilne komisije v Prištini dobil lepotilni salon, ni noben hec.

Za pravo zabavo je poskrbela Močna stranka (Partia e Fortë). Stranka nima članov, ampak vrsto podpredsednikov, ki složno podpirajo stališča Legendarnega Predsednika Visarja Arifaja. Ta trdi, da je naziv Republika Kosovo treba spremeniti v Močna republika Kosovo, državni grb in zastavo pa tržiti, sicer Kosovo nikoli ne bo privlačno za tuje investitorje. Na televizijskih soočenjih, kamor je prihajal v kravati in kratkih hlačah, je razlagal, da sta dekriminalizacija in promocija marihuane pogoj za trajno srečo meščanov, in da se bo število ločitev zmanjšalo, samo če odpravijo institut zakonske zveze. 

Močna stranka obljublja avtocesto (Vir: Kosovo 2.0)

Sicer pa je Močna stranka z življenjem v Prištini povsem zadovoljna. Korupcije in nepotizma ne obsoja, temveč z njuno pomočjo namerava prevzeti oblast in obogateti. Ker je ta satirična stranka na nedeljskih volitvah čisto zares dobila dvoodstotno podporo, to morda niti ne bo potrebno, saj ima Legendarni Predsednik že zagotovljen sedež v novem mestnem svetu. Zagotovil si ga je izjavo: »Obljubljam vam, da bodo moja usta vedno polna obljub!«

Ne rečem, Močna stranka je močno privlačna. A če bi tukaj lahko volila, bi vseeno izbrala vodo.

Sobota, 9. november 2013


4. Jabolko

Ponedeljek opoldne. Na dvopasovnici proti centru kolona, ljudje čakajo avtobus, mularija se vrača iz šole. Kadim na balkonu in gledam fante na zelenici pod blokom. Še pred minuto so se lovili in smejali, zdaj napeto poslušajo glasove, ki prihajajo s križišča za blokom. Vsi poslušamo. Žvižgi in preteči glasovi bi lahko pripadali navijačem. Pa jim ne. Ubrano skandirajo: »UÇK! UÇK! UÇK!« Dečki se jih pridružijo z dvignjenimi pestmi.

Kmalu se naveličajo. Čez čas potihne tudi protest. Zelo tiho je, ne slišim prometa, čeprav je na cesti enaka gneča kot prej.

Na avtobusno postajo pride moški s protestnim napisom. Nosi ga ob telesu. Na njem je risba črnega dvoglavega orla na rdeči podlagi. Na drugi strani, kjer je plakat pritrjen na palico, piše »UÇK«. Napis odloži k prometnemu znaku in iz žepa izbrska cigarete. Ko naredi dva dima, iz žepa vzame črno vrečo za smeti. Razprostre jo in vanjo zavije svoj slogan.

Na internetu poizvedujem, če ima protest kakšno zvezo s ponovnimi volitvami v severnem delu Kosovske Mitrovice. Prejšnji dan, v nedeljo, so potekale na treh voliščih, ki so bila pred dvema tednoma uničena. Nič ne izvem, razen da je bila udeležba 22-odstotna, in da so na vhodih namesto zamaskiranih moških stali KFOR-jevci. Izvem še, da so volivci srbske narodnosti namesto groženj o tem, kaj se bo zgodilo, če grejo volit, tokrat prejemali grožnje o tem, kaj se bo zgodilo, če ne grejo. V stilu: »Če ne podprete srbskega kandidata, boste izgubili socialno pomoč. Na sladkor in olje, ki bi vam sicer pripadala, lahko kar pozabite.«

*

V soboto, dan pred novimi volitvami, smo sedeli v kafiču na južnem bregu Ibarja. Kavarna je bila polna, čeprav je bila ob enih popoldne že v senci. Na nas jo je metal Dom kulture, kjer sta prištinska Qendra Multimedia in beograjski festival Krokodil tistega večera organizirala literarni večer z albanskimi, kosovskimi in srbskimi gosti. Zeblo je, zato sem ves čas pogledovala na sončno stran, v srbski del Kosovske Mitrovice. Tam ob reki ni bilo žive duše.

Albanska stran v senci in polna življenja, srbska stran sončna in zapuščena: to je bilo še bolj čudno od mosta ob kafiču. Nekoč bo morda povezoval, a za zdaj je zasut s kupom zemlje in betonskimi ploščami. Čez greš lahko samo peš. Težko je dojeti, da ta improvizirana barikada predstavlja mejo, ki ni državna, pa vendar nastopa v tej vlogi. Stražijo jo KFOR-jevi vojaki. Ne preverjajo dokumentov, a vseeno: na severni strani vlada cirilica, ne latinica; srbščina, ne albanščina; dinar, ne evro; srbski, ne kosovski mobilni operaterji. Ko sem šla čez most, je moje turistične oči vse to prepričalo, da sem prestopila državno mejo. Mitrovčanom, ki ne priznavajo kosovske oblasti, bržkone dokazuje, da je meja prestopila njih.

Nad severnim bregom se dviga vrsta dreves, nad njimi stanovanjski bloki. Še više na hribu je pravoslavna cerkev. Ob njej plapola srbska zastava. Na sosednjem hribu na dveh masivnih stebrih stoji spomenik. Spominja na monolit iz znanstvenofantastičnega filma: stebra se proti vrhu zožujeta in podpirata gigantsko korito, zazrto v nebo. Na okoliških hribih vihra še več zastav.

»Vidiš tiste bloke,« je rekla ena od organizatorka literarnega večera, »tisto so edini etnično mešani bloki na srbski strani. Vzhodno od mosta je potem še bosanski del, to pa je tudi vse. Boš šla čez?«

»Ja, šla bi.«

»Brez skrbi, ni nevarno, samo … napeto je, tesnobno. Še zame, čeprav imam tam prijatelje, čeprav sem iz Beograda. Ljudje so izolirani, zdi se jim, da so sami proti celemu svetu.«

»Saj so. Če jih še Srbija ne podpira več …«

»Ja, zato je toliko bolj noro, da vztrajajo, da še kar negirajo Kosovo.«

»Kaj pa tisti orjaški spomenik,« sem rekla, »vem, da je vezan na drugo svetovno vojno, a ne spomnim se, komu je posvečen. Ti veš?«

»Počakaj,« je rekla in dvignila telefon.

V ozadju spomenik Bogdana Bogdanovića albanskim in srbskim partizanom 

Sedela sem nasproti Jetona Neziraja. Nekdo ga je vprašal, kaj vse bo tistega večera na programu in rekel je: »Oh, najprej branje, potem pogovor in glasba, na koncu pa izbor Miss Mitrovice.«
Celo omizje se je zakrohotalo, le Italijana, ki sta z nami pripotovala iz Prištine, sta me vprašujoče pogledala. Pogovarjali smo se v angleščini, vendar jima to ni kaj dosti pomagalo. Luca je še lahko sledil, Carla, ki zna samo italijansko, pa je le zdolgočaseno vzdihovala. V italijanščini sem jo vprašala, kaj počneta na Kosovu. Rekla je, da snemata dokumentarec o Qendrini gledališki produkciji. Nisem vprašala, kako, če ne znata jezika; sama sta razložila, da počasi. Da redno hodita v Narodno gledališče, kjer spremljata vaje za Jetonovo The Demolition of the Eiffel Tower. 

Qendra Multimedia je Nezirajeva baza: večinoma uprizarjajo njegove politične satire z naslovi kot so Madeleine’s War, Patriotic Hypermarket, War in Times of Love in One Flew over the Kosovo Theater. V slednji Ministrstvo za šport še neobstoječe države, ki bo vsak čas razglasila neodvisnost, pri Kosovskem narodnem gledališču naroči igro za državotvorno slovesnost. Obljubi jim dva milijona evrov. Teater se navdušeno loti dela, čeprav ne ve, kdaj bo proslava, niti kako naj v predstavo vključi še nenapisani govor bodočega premiera. Dodatne težave jim povzroča tehnik, ki zamuja na vaje, ker doma sestavlja letalo, s katerim želi obleteti svet, da bi voditelje čim več držav osebno prepričal, naj priznajo neodvisnost.

Predstava je med zastopniki evropskih držav ob lanski premieri menda povzročila precejšnje razburjenje, posebej med povabljenci, ki zastopajo države, ki Kosova niso priznale. Očitno so pomešali umetnost s politiko in se znašli pred podobno dilemo kot kosovski Srbi v Mitrovici: če gredo na predstavo, bodo nehote priznali samostojnost Kosova … ali vsaj kosovskega gledališča.

Režiser predstave v predstavi One Flew over the Kosovo Theater je že vedel, zakaj je igralki, ki je potožila, da so vaje predolge, zabrusil: »Pedikura lahko počaka! Neodvisnost ne more!« Tudi implicitni seksizem te izjave je na mestu: ženskam na Kosovu pripada skrb za lastno lepoto, dom in dobrobit moških glav, slednjim pa … vse ostalo. A ker je nacija »vse ostalo« požrla, je v pedikuri morda več uporništva kot v skandiranju »UÇK«.

*

Ko smo krenili iz Prištine, je Jeton že v prvem križišču moral močno zavreti, da nismo prileteli v voznico, ki je izsilila prednost.

»Jasno, ženska za volanom,« je vzkliknil, nato pa dodal: »Joj, paziti moram, kaj govorim, v avtu imam dve feministki!«

Zavila sem z očmi in pogledala Carlo. Že sem se veselila njene podpore, ko sem se spomnila, da molči, ker ne razume, ne ker ji štos ne bi dišal …

Spomnila sem se na zbornik Zërat / Voices / Glasovi (2006), ki mi ga je prejšnji dan podaril Jeton. Pričevanja sorodnikov izginulih v vojni leta 1999 so zbrali s pomočjo forumskega gledališča. Sedem let kasneje je bilo na Kosovu še vedno pogrešanih okrog 2400 ljudi (leta 2011 se je številka gibala okrog 1900). UNMIK-ov Urad za pogrešane in forenziko je k sodelovanju povabil Center za razvoj otroškega gledališča, ki je v Glasovih dal besedo tako žalujočim, ki so zatrdno vedeli, da se pogrešani ne bodo vrnili, kot tistim, ki jim je upanje vlivalo dejstvo, da jih forenziki še niso poklicali na odvzem krvi.

Ob grozi čakanja na novice, ki si jih nihče ne želi, so se mi v zbornikuzdele najbolj nedoumljive zgodbe žensk, ki od moževega izginotja ali smrti niso smele zapustiti doma. Gospa iz Deçana (Dečanov) je rekla: »Moja sorodnica je med vojno izgubila moža. Od takrat je tast in tašča ne pustita ven. Sama še na avtobus ne sme. Prepričana sta, da bi ljudje, če bi videli, da sama hodi naokrog, rekli ‘Glej, njen mož je mrtev, ona pa se sprehaja po vasi!’«

Jeton Neziraj je moderiral nekatere ponovitve Glasov. Vprašala sem ga, če ženska sme iz hiše v spremstvu otroka.

»Odvisno od tasta,« je skomignil, »a če se ne strinja, je prepoved absolutna. Ni važno, če dobi priložnost za plačano delo zunaj doma. Ni važno, če ima doma bolnega otroka, ki mora k zdravniku. Ni važno, če je ovdovela pri dvajsetih. No, še posebej ne, če je mlada! Od nje je odvisna čast celotne družine«.

»Se pravi, da je v hišnem priporu.«

»Zabavno, ne?«

Ob cesti je bilo pri kontejnerju parkirano kolo z veliko košaro na prtljažniku. Kontejner je bil poln, na gori smeti je neki moški brskal za uporabnimi ostanki.

Pred neko garažo je stalo vsaj petnajst moških. V vrsti. Kakor da čakajo delo. Ali kruh.
»Kaj pa srečanja ženskih skupin? Ena od žensk v knjigi je rekla, da tja lahko gre.«

»Ja, če obstaja, lahko gre. Tudi govori lahko, če le ni moških.«

»In če ne obstaja? Kako ste prišli do pričevanj tam, kjer ni ženskih skupin?«

»Načeloma se ženske na vasi v prisotnosti moških ne smejo oglasiti brez dovoljenja. V našem primeru s tem ni bilo težav, povsod so govorile, a vedeti moraš, da je šlo za izjemno situacijo. Kar smo načeli, je bilo pomembnejše od tradicije.«

»Kaj pa nevidno gledališče, ste to tudi počeli?«

»Z njimi ne, delali smo ga v šolah v Prištini. Uleteli smo k pouku albanščine. Najprej sta vstopila albanska igralca z ravnateljem. Učencem so povedali, da bodo dobili novega učitelja. Za njimi je prišel romski igralec in se jim predstavil kot novi učitelj z diplomo iz albanskega jezika. Ravnatelj mu je izrekel dobrodošlico in odšel, stari učitelj jih je vprašal, kaj mislijo o tem, da jih bo albanščino učil Rom, in potem se je začelo.«

»So se razburjali?«

»Nekateri zelo, drugi so momljali, da no, če ima res diplomo, potem je vse v redu, nekateri so ravnodušno skomigali. Zelo različno.«

»Zanimivo. Misliš, da je ravnateljeva prisotnost močno vplivala na reakcije?«

»Seveda, zanimalo nas je tudi to, kako bodo reagirali na strpnega ravnatelja.«

»Ja, kako bi ravnali, če oblast ne bi bila nacionalistična!«

»Recimo, čeprav – to je že nekaj drugega,« je rekel Jeton. Ozrl se je k sopotnikoma, ki sta skoraj vso pot molčala. Nasmehnil se je in s poudarjenim italijanskim naglasom zaklical: »Eccolaaa, Mitrovicaaa!«

*

Kasneje sem s Carlo in Luco prečkala most. Luca si je vzel čas, fotografiral je reko, breg s kafičem, vojake na mostu, barikado in zbledele srbske zastavice, razpete med golimi drevesnimi vejami. Nekaj korakov stran je iste stvari fotografiral moški, ki je s svojim črnim brezrokavnikom deloval kot vojni reporter. Zdelo se mi je, da sta – da smo – kot mrhovinarji; da lačni tuje nesreče krožimo nad truplom razparanega mesta. V tem, da ga nismo razdejali mi, ni bila nobene utehe.

Ob mostu je stal škatlast spomenik. Popisan je bil z imeni borcev, ki so umrli v – citiram – masakrih Albanske osvobodilne fronte. Na klopi ob spomeniku sta kramljali starejši ženski. Zmenili se nista ne za obeležje ne za nas. To me je pomirilo. Lažje sem počakala, da sta se fotografa pogovorila in moškemu, ki je pristopil k njima, razkazala svojo opremo. Carli se je videlo, da se jim želi pridružiti, a je ostala z mano, prepričana, da tako ali tako ne bo nič razumela. Izkazalo se je, da je moški v brezrokavniku Italijan in dejansko novinar, ki spremlja volitve. Ko smo se poslovili in odpravili proti centru, sem pomislila, da mora biti zadovoljen. Severni del je močno fotogeničen, vidno revnejši od južnega, zato so sveži plakati in zastave v rdeči, modri in beli barvi močno izstopali iz depresivnega ozadja. Še papirčki, ki so vrtinčili v vetru, so slavili Veliko Srbijo.

Carla se je začela ozirati za restavracijami. Predlagala sem ji, da se dobimo kasneje, saj sem želela ujeti sonce. Vleklo me je k tistemu socialističnemu spomeniku nad cerkvijo. Odločila sta se, da se mi bosta pridružila in tako smo krenili po vijugavi cesti med hišami, vgrajenimi v strmi breg. Luca je fotografiral samo zaraščene podrtije, katerim se je videlo, da so bile požgane. Spomnila sem se na Kosovski haiku Arbena Idrizija. V srbskem prevodu se glasi:

Iz zgarišta kuće
diže se oštri dim
samo ne iz dimnjaka.

*

Ob robu ceste je sedela starka. Opirala se je na obe roki in videti je bila precej bleda. Ko smo se približali, je vprašala, če imamo vodo. Odkimala sem, prevedla, a tudi Carla in Luca je nista imela pri sebi.

»Kaj pa kaj sladkega? Sladkor mi je padel.«

Spet sem prevedla in spet smo vsi trije odkimali.

»Hvala,« je rekla, »bo že kdo prišel.«

V tistem sem v nahrbtniku otipala jabolko. Ko sem ji ga dala, so se ji zasvetile oči. Hlastno je ugriznila. Kdo ve, kako dolgo že sedi tukaj, sem pomislila. Bili smo pod vrhom, hiše so se končale niže v bregu. A bila je sobota, na poti smo srečali kar nekaj ljudi.

»Hvala,« je ponovila.

»Ni za kaj. Če hočete, lahko koga pokličem, koga od vaših.«

»Ne, v redu sem, kar pojdite. Še enkrat hvala, thank you!«

»Prav,« sem rekla, se ozrla k sopotnikoma – in videla, da naju je Luca poškljocal. Namenila sem mu morilski pogled.

Skomignil je in se nasmehnil.

Takrat je izza ovinka prišla neka ženska in pomahala starki. Odpravili smo se.

Šele kasneje sem pomislila, da Luci ne moram zameriti. Med njegovim in mojim beleženjem ni nobene razlike. Oba sva autsajderja, »impotentna in varna v svoji kritični superiornosti,« kot pravi Claire Bishop. Ljudje kot je starka ob robu ceste bodo v najinih objavah ostali brez imen. V najboljšem primeru bodo predstavljali sami sebe, v najslabšem jih bova spremenila v alegorije za to ali ono Idejo.

Čeprav: ideja jabolka mi je všeč. Idrizijeve pesmi, ženske, ki strahoma pričakujejo klic, spomeniki, zastave, mednarodna skupnost in prsti na sprožilcih pravijo, da se vojna še ni končala. Medtem ko prevod Idrizijevih pesmi v srbščino, Jetonovo in Qendrino delo, dvojezični literarni večer v Domu kulture in neko drugo jabolko, o katerem bom pisala prihodnjič, pravijo, da se bo.

19. november 2013


5. Še dve jabolki

O privajanju na varčevanje s pitno vodo sem se razpisala v začetku meseca. O izpadih elektrike se ne bom. Dovolj je, če povem, da so nenajavljeni; rekord je bil šest izpadov v enem večeru. Bolj kot to, da se to dogaja leta 2013 pred vrati evropske trdnjave, je strašno, kako hitro se privadiš. Prvič sem še bentila in zvonila pri sosedih, ki so skomigali, kaj češ, tudi mi smo brez. Drugič sem zavzdihnila, se pretipala do vžigalnika in prižgala svečo. Kupila sem jo po prvem izpadu in od takrat jo imam na dosegu roke. Na mizi je – ob čikih, flaširani vodi, MP3 plejerju na baterije in papirnati beležnici. Ker nikoli ne veš.

Te dni naj bi pisala o pisanju v dobi kopipejstanja, šeranja, tvitanja, memov, lajkov in kindlov, vendar se mi ob sveči in svinčniku to zdi … nekam oddaljeno. Zato nazaj k navadam.

Ob prihodu v Prištino sem se čudila, kako to da iz številnih fontan v centru nonstop umetelno curlja, ko pa iz moje pipe nič ne priteče. Že čez nekaj dni so se mi vodnjaki zdeli samoumevni. Razneženo sem se smehljala otrokom, ki postavajo ob vodnjaku na bulvarju med Benettonom in narodnim gledališčem ter občudujejo brizge v neonski roza barvi. Iz betona špricajo v intervalih, njihov ritem spominja na koračnico, posebej ko plosknejo nazaj ob tla je slišati težke vojaške škornje, a kaj bi to, ko pa je vse skupaj tako ljubko in evropsko. Poleg tega je Nemška razvojna banka obljubila, da bo do leta 2016 vsako gospodinjstvo imelo neprekinjen dostop do pitne vode. Pravijo, da se novi vodovod že gradi. Kdo bi se razburjal …

Razburila se je skupina umetnic, ki nastopajo pod imenom Haveit. Na razkošje sredi bede so se julija odzvale s protestnim nastopom Vode ni, a povsod vodnjaki, ko so v fontano pred gledališčem prišle prat perilo. Cunje so namakale v curkih in potem z njimi tleskale po marmornatih tleh, da je – si prestavljam – odmevalo po celem trgu. Iz fotografij je razvidno, da se za performans, ki bi bil lahko tudi akcija za večjo vidnost gospodinjskega dela, niso oblekle v rožnate predpasnike ali – gobnedaj! – tradicionalna oblačila, temveč v tisto, kar nosijo za ples. Nastop je odzvanjal. Za Kosovo 2.0 so povedale, da ne ironizirajo le »stanja stvari«, ampak opozarjajo na to, »kako absurdno je, da se prebivalci privajajo na reze in enostavno čakajo, da bo voda spet pritekla; pogostejši so, bolj se privajajo – namesto da bi reagirali«.

Performans Pregled je potekal 28. marca med protesti pred skupščino. Naperjen je bil proti parlamentarcem, ki so nasprotovali dopolnilu zakona, po katerem bi bile žrtve posilstev iz vojnih let upravičene do odškodnine (okrog 70 evrov na mesec) in drugih oblik institucionalne podpore. S tem bi bilo spolno nasilje tudi na Kosovu prepoznano kot vojni zločin.

Protestnice – protestniki so bili v manjšini – so držale napise »Vse smo Nazlie Bala«. Nazlie Bala je predsednica ženske sekcije stranke Vetëvendosje (Samoodločba) in najvidnejša zagovornica amandmaja. V noči pred protestom sta jo pred vhodom v stanovanje pričakala dva moška. Zgrabila sta jo, jo začela pretepati in ji grozila s smrtjo. Teden dni pred tem jo je pred vrati čakal letak z napisom: »Če misliš še naprej zagovarjat to sramoto, te čaka metek.«

Medtem ko so se moški na ulici pred sramoto branili s pestmi, so ji v skupščini nasprotovali v prosojnih rokavicah. Argumenti: nobena ženska ne bo javno priznala, da je bila posiljena, štirinajst let kasneje tako ali tako ni mogoče preveriti, da so bile ženske, ki trdijo, da so bile posiljene, zares žrtve spolnega nasilja, poleg tega pa število žrtev tako ali tako ni znano. Kaj če se izkaže, da jih je veliko? Državna blagajna je vendar prazna! Ad nauseam. Ko so status vojnih veteranov podeljevali nekdanjim borcem Osvobodilne vojske Kosova, pomanjkanje podatkov ni bilo problematično. Tudi tega, če so se zares izkazali, niso preverjali. Takrat so rekli, da gre za princip.

Skupina Haveit je pred skupščino postavila pogrnjeno mizo z napisom »Ekzaminim«. Zahtevo po ginekološkem pregledu so uprizorile s kladivi za meso. Z njimi so udrihale po jabolkih. Ko so se kladiva zlomila, so še naprej udrihale. Nisem razumela, zakaj so izbrale jabolka. Pojasnile so, da jabolko v folklornih pesmih predstavlja žensko lepoto.

 Vir: Haveit

V parlamentu so amandma po prvem branju sprejeli z večino treh glasov. Septembra je poseben odbor potrdil, da so žrtve vojnega spolnega nasilja upravičene do odškodnin. Zakompliciralo se je oktobra, ko je predstavnik EU Samuel Žbogar odboru predlagal, naj v dopolnilo vključi žrtve, ki so bile prizadete po juniju 1999, ko se je vojna uradno končala. Odziv je bil primeren dejstvu, da se vojna še ni zares končala: žrtve so lahko kosovske Albanke in Albanci, kosovske Srbkinje in Srbi to ne morejo biti. Drugače rečeno: če bo EU vztrajala, amandma nikoli ne bo potrjen.

*

Šestnajstega novembra, večer pred ponovnimi volitvami v severnem delu Kosovske Mitrovice, je na drugi strani razdeljenega mesta potekal literarni večer Do you read me?

Prizorišče je bilo tik ob meji, ob zabarikadiranem mostu. Medtem ko je Dom kulture varovalo deset najetih silakov, je moderatorka v nastopajoče drezala z vprašanjem, čemu služi poezija, če ne more ustaviti vojne.

Halil Matoshi, pesnik in kolumnist časopisa Koha Ditore, je rekel, da je poezija zanj igra, ne aktivizem. Pesmi, ki jih je prebral, so govorile o vojni, a tudi o tem, kako se je državljan Fehmi Agani nekega večera zagledal v odpadlo listje.

Prikupi jih jedan po jedan i stavi u crni džak …
Zatim vide mnogo dece kako zajapurena trče
za leptirima

A Fehmi Agani ni bil katerikoli državljan. Je razlika med igro in aktivizmom samo v obliki? In v jeziku: srbski prevod pesmi napisane v albanščini (še) ne more biti apolitičen. Še posebej ne prevod pesmi o profesorju in pacifističnem politiku, ki je po letu 1989 snoval mrežo kosovskih političnih, socialnih, izobraževalnih in znanstvenih institucij »v senci«. Naj povezovanje dela z življenjem velja za še tako nazadnjaško, Matoshijeve pesmi bereš drugače, če veš, da je bil leto dni zaprt v srbskem taborišču Zabela. Drugače, če veš, da je Agani 8. maja 1999 »izginil«.

Gost presenečenja, igralec Miki Manojlović, je odgovoril z zgodbo.

»Pripotoval sem z druge strani,« je pomignil proti mostu. »Ob tistem kupu … peska so posedali neki frajerji. Vprašal sem jih, če kdaj grejo čez, pa so odkimali. Rekel sem jim, naj nocoj le pridejo, da je poseben večer, da se bo bralo pesmi – v srbščini in albanščini. Zahvalili so se mi, eden pa je vstal in mi dal …«

Iz žepa je povlekel jabolko.

»Ni lepo? Dobil sem ga za dobrodošlico. Mislil sem ga pojesti, a sem si premislil. Domov ga bom vzel v spomin na zelo poseben dogodek. Veste, fantje so sprejeli vabilo. Tamle sedijo,« je pokazal v temno dvorano.

Med sedeži je završalo.

»To mi daje upanje,« je nadaljeval, »upanje, da še ni prepozno. Upam tudi, da se bodo ljudje, ki živijo petdeset metrov narazen, nekoč lahko pogovarjali v albanščini in srbščini, ne le v angleščini.«

Utrgal se je aplavz, ki ni potreboval prevoda.

Jabolka imajo strašansko moč. Tako kot poezija.

26. november 2013

Oddaja Sektor Ž: Varni prostori za neuvrščene in performativnost indentitet

V novembrski oddaji Sektor Ž bo Tea Hvala pred zimsko zmrzaljo intervjujala Tanjo Škander, zaposleno v edinem berlinskem zasilnem prenočišču za ženske, ki od uporabnic ne zahteva identifikacije. Ob tem bo preverjala možnosti, ki so ženskam brez strehe nad glavo na voljo v Ljubljani. Oktobra je festival Mesto žensk obiskala skupina britanskih umetnic in umetnikov, ki se je predstavila s performansi, branji in inštalacijami z naslovom Just like a woman (Kot ženska). Gre za del projekta, ki je nastal pod okriljem britanske Live Art Development Agency. O live artu bo Mirna Berberović spregovorila s soustanoviteljico in direktorico agencije Lois Keidan. Sledijo vabila na najbolj zanimive prihajajoče dogodke, ki jih pripravlja Teja Oblak.

Se slišimo! V soboto, 9. novembra 2013, ob 12h na Radiu Študent. 

Feminist Critical Interventions

The Center for Women's Studies (Zagreb) and Red Athena University Press (Ljubljana-Zagreb-Belgrade) released the long-awaited collection of essays that were presented at the REDacting Transyugoslav Feminisms: Women's Heritage Revisited conference in Zagreb in October 2011.

Feminist Critical Interventions: Thinking Heritage, Decolonizing, Crossings features essay from Rada Iveković, Renata Jambrešić Kirin, Svetlana Slapšak, Madina Tlostanova, Irina Novikova, Lada Čale Feldman, Katarina Lončarević, Elizabeta Šeleva, Suzana Milevska and Dubravka Crnojević-Carić. It also features my translation of the Feminism and the Left panel discussion with Jelena Petrović as the moderator and Vjollca Krasniqi, Jasmina Husanović, Lilijana Burcar, Vesna Leskošek and Nadežda Čačinović as panelists. The Croatian version of the book is entitled Feminističke kritičke intervencije: pogledi na naslijeđe, dekoloniziranje, prelaženja.

Both versions can be obtained from the Center for Women's Studies for 16,00 € per book.

Related posts:
Kaj je ostalo od feministične levice?
'Bez jednakosti nema slobode'

Čut za čas

Esej Čut za čas sem napisala za katalog solistične plesne predstave Maje Delak Kaj če. Izšel je ob premieri, 3. oktobra 2013, ki je v okviru festivala Mesto žensk potekala v Stari elektrarni v Ljubljani.

Angleško verzijo eseja lahko preberete tukaj, fotografije Nade Žgank s premiere pa so na voljo na Facebooku.

Tea Hvala

Čut za čas

»Navada je zaspalost ali vsaj pešanje čuta za čas, in če doživljamo mladostna leta počasi, poznejše življenje pa nam poteka in beži zmerom spešneje, mora biti tudi to posledica navade. Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.« -- Thomas Mann

Mladi pogled

Ko sem prejela vabilo k pisanju o staranju, sem se začudila, kako to, ko pa … še nisem stara. Ne morem pisati o stvareh, ki jih ne poznam, sem godrnjala, nato pa vseeno segla po gerontološki literaturi in v reviji Kakovostna starost prebrala, da ljudje med 60-im in 87-im letom prav tako trdijo, da se ne počutijo stare.

Nič čudnega. Zaradi stereotipov, ki smo jih naprtili starosti, bi bilo istovetenje z njo naravnost samodestruktivno. V kulturi, ki časti mladost, je staranje lahko samo nekaj strašljivega ali pomilovanja vrednega. Predsodek trdi, da stari ljudje ne prispevajo k družbi, temveč so kvečjemu breme, da so v starosti duševne in telesne težave neizogibne ter da je življenje starejših osamljeno in aseksualno. Skratka, mladi pogled starejše od sebe dojema kot homogeno skupino, ki se radikalno razlikuje od »nas«. Tako kot druge vrste diskriminacije tudi starostna diskriminacija najbolje uspeva v svetu, razdeljenem na »nas« in »njih«.

Starosti je več. Lahko je biološka (»gube«), kronološka (»EMŠO«) ali družbena (»upokojenec«). Ko si »za časom«, je kulturna, ko se počutiš starega, je psihološka, ko se soočiš s podatki o pričakovani življenjski dobi, je statistična. A kot kaže, je predvsem arbitrarna. Sociologinja Margaret M. Gullette v študiji Aged by Culture (2004) pravi, da nas postara kultura, ne telo, mladi pogled pa nas prepričuje, da se moramo zaradi staranja počutiti slabo in da nas mora začeti skrbeti čim prej. Prepričuje nas, naj vneto preiskujemo svoje telo za znaki upadanja, pri čemer se starostna meja, ko naj bi nas začelo skrbeti, radikalno niža.

Napredovanje in nazadovanje

Kdaj točno se odraščanje prevesi v staranje? Strogo vzeto, se staramo od rojstva naprej. V tem smislu je staranje predvsem zgodba o teku časa, o tem, kako ga lahko osmislimo. Vključuje tako željo po varnosti kot potrebo po spremembah: če varnost potrebujemo zato, da si sploh lahko zamislimo kakršnokoli prihodnost, spremembe poživljajo, kot pravi Thomas Mann v Čarobni gori (1924), naš »čut za čas«. Brez sprememb, prelomnih življenjskih dogodkov in odločitev, bi se čas razlezel v brezoblično trajanje. Morda je gospa, ki jo gerontologinja Simona Hvalič Touzery citira v reviji Kakovostna starost, imela v mislih to izgubo, ko je rekla: »Po mojih izkušnjah mlajše ženske, ki se zavedajo negativnega odnosa do staranja, običajno govorijo o vseh nas starejših od 45 let kot o starih ženskah. Vendar pa imajo ženske, stare 80 let, hčerke, ki imajo 60 let, in vnukinje, ki jih imajo 40. Združevati nas vse v eno generacijo pomeni, da vsi izgubimo.«

Izenačevanje se trdovratno drži tudi mojega besedila, v katerem lahkotno skačem med opisi »mlajših starejših« (kamor spadam s svojimi 33-imi leti), ljudi srednjih let, starih v tretjem življenjskem obdobju (ki sovpada z upokojitvijo) in ljudi v četrtem obdobju (nad 75 let). Moj mladi pogled je mogoče brati tudi drugače: kot upor proti tako neizprosno postavljenim mejam, proti dejstvu, da s staranjem razlagamo tudi spremembe in lastnosti, ki niso vezane na starost. Razlagalnih sistemov je vsekakor več, res pa je, da v svetu, ki staranje izenačuje s starostjo, slednjo pa s postopnim propadanjem, ni prostora za subjektivno dojemanje časa.

Margaret M. Gullette pravi, da je ideologija staranja odrasle oropala za zgodbo o spreminjanju in napredovanju skozi čas, ki smo jo smeli poslušati v otroštvu in mladosti, vse tja do izstopa iz sistema institucionalnega varstva (kamor spada tudi študij). To zgodbo bi se dalo strniti v besede, s katerimi starši bodrijo svoje otroke v trenutku omahovanja, negotovosti ali neuspeha. »Ne skrbi,« pravijo, »vse ob svojem času«. Ko optimizem zamenja občutek, da »se mudi« ali celo občutek, da je »prepozno«, da bi »popravili napake« in »nadomestiti zamujeno«, takrat vemo, da smo odrasli. Na vprašanje sociologa Zygmunta Baumana, čemu v tem svetu služi strategija romarskega »napredovanja«, zato Gullette odgovarja, da jo občutimo kot nujnost, ki nam ob potrebi po varnosti zagotavlja preživetje mnogoterega, a enotnega jaza skozi čas, poleg tega pa nasprotuje depresivni binarni logiki, ki nas v odraslosti obsodi na zgodbo o propadu.

Ta ideologija se je začela uveljavljati z nastopom znanstveno utemeljene medicine. Pred tem je bila starost cenjena prav zaradi duhovne zrelosti in modrosti. Starajoče se telo ni bilo izolirano, temveč povezano s kozmološkimi miselnimi sistemi in simboli. K izenačevanju staranja z odvečnostjo je veliko pripomogla kapitalistična ureditev, ki v visoki starosti vidi zgolj strošek in breme, to lekcijo pa mnogi ljudje ponotranjijo že ob upokojitvi, čeprav mlajšim generacijam v obliki imetja in neplačanega dela dajejo marsikaj. Mladi pogled tega prispevka ne opazi, ker je vpet v ideologijo, ki tako »mlade« kot »stare« postavlja pred enako zagato: po eni strani od nas zahteva nenehno spreminjanje in rast, po drugi pa pravi, da se ne smemo postarati, saj nam samo mladost (ali vsaj mladostnost) lahko zagotovi bodoče uspehe.

Za ljudi, ki so se poslovili od mladosti, je to nerešljivo protislovje lahko zelo strašljivo. In starejši kot smo, večji je pritisk, pri čemer tudi mladi živijo v strahu pred bodočim neuspehom. Nezavedno prepričanje, da nas propad – podobno kot bolezen – čaka za vogalom, je splošno razširjeno, življenje pa reducira na biologijo, razumljeno kot »usodo«. Eden bolj žalostnih učinkov ideologije propadanja je, da se zapremo vase in pozabimo, da se ob nas istočasno stara še marsikdo: naši bližnji, naši sosedje, pravzaprav ves svet. In ker je predsodek o pešanju moči in neizogibnem propadu obveljal za edino resnično zgodbo o staranju, v njem težko prepoznamo kulturni konstrukt. Če bi ga, potem bi bila možnost za kritiko, upor in spremembe na dlani.

Zanikanje staranja

Mladi pogled je značilen za potrošniško kulturo, ki mladost izenačuje z lepoto. V potrošniški kulturi telo velja za projekt, na katerem je treba delati. Treba ga je oblikovati in nadzirati, saj predstavlja prostor samoopredeljevanja in seveda potrošnje. Ker je potrošniška kultura vizualno naravnana, nove oblike samonadzorovanja vključujejo nenehno ocenjevanje lastnega videza (pred ogledalom, v izložbah, na fotografijah), ki poganja naše stremljenje k popolni lepoti. K temu veliko pripomorejo reklame, ki nas zasipajo s podobami golih ali napol golih mladih žensk ter lepotna kirurgija, ki nas prepričuje, da lahko izbriše ali vsaj prikrije znake staranja. Oglaševanje »anti-ageing« kozmetike naslavlja vse širšo ciljno skupino, začenši s tridesetletnicami – in vse pogosteje tudi tridesetletniki. V reklamah za zdravila, kreme proti gubam in posebno spodnje perilo, ki prav gotovo ni erotično, se pojavljajo telesa, ki so mlajša od teles ciljnih potrošnikov. Če bi se v reklami pojavil človek visoke starosti, bi preveč ogrozil potrošnika, kateremu želi prodati prav sanje o večni mladosti.

Čeprav vemo, da ne moremo odmisliti telesnih sprememb, ki spremljajo staranje, je ideja večne mladosti neskončno privlačna. Obljublja nam uspeh, samostojnost in učinkovitost, torej vse tisto, kar pogojuje tako avtonomno identiteto kot družbeno vključenost. Za prepuščanje tej fantaziji plačamo visoko ceno, saj se moramo v imenu mladosti odpovedati mnogim, predvsem preteklim vidikom lastnega jaza. Socialni gerontologi trdijo, da se ob novih, tako fizičnih kot psiholoških izzivih, ki jih prinaša staranje, spreminjamo, četudi ostajamo isti, kar pomeni, da je identiteta večplastna. »V tem smislu se starost v ničemer ne razlikuje od drugih življenjskih obdobij,« je zapisala Molly Andrews, »spremembe so številne in resnične; če jih zanikamo, tako kot to skušajo početi mnogi ljudje, ki nasprotujejo starostni diskriminaciji, se obnašamo nespametno«. A težava je v tem, da je težko prepoznati razliko med zanikanjem staranja na eni strani in uporom proti družbenim predstavam o staranju na drugi.

Nevidnost, ki bije v oči

Feministične študije o staranju se običajno začnejo z opažanjem, da v akademskih in umetniških krogih obstaja strah pred staranjem, ki je tudi sicer značilen za zahodno kulturo, kar pomeni, da se o staranju ne govori. Če že govorimo o telesu, imamo v mislih mlado ali mladostno, predvsem pa zdravo telo. Telo, ki se stara, je v takšnih pogojih preveč vidno in nevidno obenem. Še posebej žensko telo, saj ga vedno presojamo z vidika spolne privlačnosti in reproduktivne sposobnosti. Ker med starostniki prevladujejo ženske, je vsako staro telo, tudi moško, feminizirano in dvojno obteženo z negativnimi pomeni. A če starejšim moškim kljub temu priznavamo dostojanstvenost, smo do starejših žensk neusmiljeni. Zato feministke pravijo, da se ženske postaramo prej kot moški.

Starejšim ženskam, ki želijo nastopiti kot seksualna bitja, je prostor natančno odmerjen: roza kostim mora spremljati mladosten nasmeh in hehet, ki mora preprečiti vsako miselno povezavo med starostjo, seksualno zrelostjo in družbeno močjo. Ženskam, ki želijo ustrezati seksualnemu idealu nedolžnega, nedozorelega in nemočnega dekletca, se odkrito posmehujemo in pravimo, da bi se morale naučiti obnašati »svojim letom primerno«. Obtožujemo jih zanikanja starosti in samoprevare, vendar se na tem mestu velja ponovno vprašati, če je meja med pristajanjem na družbene norme in uporom proti njim res tako jasna. Povedano drugače: kako naj ženska »skrbi za svoj videz« in »ostaja zvesta« svojemu zrelemu jazu v družbi, ki lepoto in legitimnost priznava zgolj in samo mladosti?

Feministična teorija se je starajočim se telesom dolgo izogibala. Iz zapletenih razlogov, tudi zaradi splošne gerontofobije, se je raje posvečala mlajšim, privlačnim telesom in njihovim medijskim reprezentacijam. Pri tem je oblikovala vrsto konceptov, ki so dopuščali upiranje lepotnemu idealu, recimo »prekomerno telo«, »neposlušno telo«, »neukrotljivo telo«, »groteskno telo«, »kiborško telo« in »androgino telo«. Kot je opazila sociologinja Kathleen Woodward, se z gerontološkega vidika našteti izrazi ujemajo s predsodki o starih ljudeh. Na primer, »neukrotljivo telo« je v individualistični kulturi, ki posameznikovo identiteto veže na njegovo (od drugih ločeno) telo, lahko metafora za inkontinenco. Če se tvoje telo razleze preko svojih meja, če nekontrolirano izloča urin, podvomiš v lastno avtonomijo in ogrožaš avtonomijo drugih posameznikov. Tvoja »razpuščenost« jih navdaja z odporom ali celo gnusom. V primeru bolezni, ki zahteva nego, feminizaciji sledi infantilizacija. Status bolnika ali onemoglega človeka te reducira na telo, zgolj in samo telo, to telo pa je z vstopom v institucionalni sistem nege podvrženo biopolitičnemu nadzoru, ki je najstrašnejši na vsakdanji ravni; na ravni neprostovoljne golote in kopanja, ki ga denimo izvaja mlada oblečena negovalka.

Bolj ko smo stari, težje zanikamo dejstvo, da smo telesna bitja. Na to nas opozarjajo bolezni in bolečine, zato je o staranju nemogoče razmišljati ločeno od telesa, kar pa ne pomeni, da se moramo vrniti k biološkemu determinizmu, ki obvladuje medicinski in deloma tudi gerontološki diskurz. Težava je v tem, da ima v zahodni kulturi poudarjanje telesa kaj hitro lahko ponižujoč učinek: dokaz za to je dolga tradicija mizoginije, ki ženske še vedno reducira na telo. Feministične študije so se obravnavi starejših ženskih teles nemara tako dolgo izogibale tudi zato, ker so se želele izogniti poniževanju že tako dvojno diskriminiranih ljudi.

Julia Twigg je opozorila na dodaten problem, s katerim se soočajo feministične študije. Ker staranje in bolečina poudarita materialnost telesa, ga ne moremo brati kot izključno kulturno proizveden diskurz ali »tekst«. Zato feministična gerontologija poststrukturalistične uvide skuša nadgraditi z opažanji, ki izhajajo iz materialnosti telesa, obenem pa se izogiba biološkemu determinizmu in kartezijanskemu dualizmu. Slednji vzpostavlja radikalno ločnico med telesom in občutjem lastne identitete, pri čemer se zanaša na znani razkorak med našo kronološko starostjo in subjektivnim občutenjem starosti, ki je seveda nižja od biološke. To je dodaten razlog, zakaj feministična gerontologija, ki želi razpravljati o utelešenem jazu, ne more zavračati materialnosti (kulturno proizvedenega) telesa. 

Uprizarjanje starosti

Če lahko uprizarjamo spol, ali lahko uprizarjamo tudi starost? Na odru gotovo, kaj pa v vsakdanjem življenju? Spol ima v resničnem življenju svojo performativno zgodovino, ki postane del naše osebne zgodovine, če se ga naučimo dobro odigrati. Ko v otroštvu privzameš kulturno določene načine vedenja in določene navade, jih tako ponotranjiš, da se ti zdijo samoumevne, postanejo del tebe. So daleč od uprizarjanja. Vendar to utrjevanje navad ni večno ali dokončno. V teku življenja lahko privzamemo nove načine obnašanja, nove navade in nove načine samoopredeljevanja.

Margaret M. Gullette poda zanimiv primer uprizarjanja spola, ki je neločljiv od uprizarjanja starosti že zato, ker je način, kako iz teles razbiramo spol, neločljivo povezan s tem, kako razbiramo starost. Pripoveduje o ženskah, vzgojenih pred pojavom feminizma, ki so ob stiku z emancipacijskim gibanjem začele zavestno spreminjati svojo držo, hojo, glas in izraz na obrazu. V javnosti so začele nastopati z odločnejšim glasom, opustile so vprašujočo intonacijo ob koncu vsakega stavka, v zadregi so se nehale hihitati, predvsem pa so se manj smehljaje in si nadele resnejši izraz, ki je moškim sporočal: »Nisem nobena punči, jemlji me resno.« Feminizem, pravi Gullette, jim ni narekoval konkretnih sprememb, le splošni cilj je določil. Zase pove, da je omejila zibanje v bokih ter podaljšala in pospešila svoj korak. Tako njen novi glas kot odločna hoja sta dajala vtis, da je starejša, kar je »imelo telesne/subjektivne učinke, saj sem se zaradi teh sprememb počutila bolj vitalno, bolj močno, pa tudi bolj varno pred nadlegovanjem na ulici.«

Kar se ji je ob prvih korakih, ob ustvarjanju novih navad, zdelo »ponarejeno« in zgolj dobro odigrano, se je sčasoma spremenilo v njen novi jaz, v njeno novo telo, v katerem se je počutila dobro. To telo je postalo enako samoumevno kot je bilo pred tem samoumevno njeno ženstveno telo. Slednje se ji je z novega gledišča zdelo »trapasto«; zdaj je nanj gledala kot na pretirano uprizarjanje ženstvenosti. »Ko sem se zasidrala v novo telo,« zapiše Gullette, »sem pridobila novo samodejno telo: moj trenutni in vidni izraz mojega jaza, mojo v času in kulturi utelešeno psiho.«

Če sprejmemo prevladujoči biološki determinizem, ki trdi, da staranje vodijo biološki mehanizmi, na katere nimamo vpliva, se dejansko počutimo kot žrtve »procesa staranja«. Medtem socialna gerontologija poudarja, da ima staranje svojo aktivno plat, ki dopušča namerne spremembe. Morda je o telesu – podobno kot o identiteti – zato bolje razmišljati kot o zaporedju poskusov, novih in novih uprizarjanj, ki se postopoma, če le ne naletimo na prevelik odpor okolice, strnejo v nove navede, v novo telo, ki ne izniči vseh prejšnjih jazov. In če v telesu sočasno bivajo tvoji pretekli, sedanji in nastajajoči jazi, potem mladost in starost nista nespravljivo nasprotje, temveč bogat preplet izkušenj, ki kličejo k novi, do staranja prijaznejši kulturi, ki bo namesto o »starosti primernem obnašanju« razpravljala o »čutu za čas«.

Viri

Molly ANDREWS (1999): »The seductiveness of agelessness«. V: Ageing and Society, št. 19, str. 301–318.

Simona HVALIČ TOUZERY (2003): »Stereotipi in dejstva o staranju in starih ljudeh«. V: Kakovostna starost, let. 6, št. 3, str. 52–56.

Margaret MORGANROTH GULLETTE (2004): Aged by Culture. Chicago: University of Chicago Press.

Julia TWIGG (2004): »The body, gender, and age: Feminist insights in social gerontology«. V: Journal of Aging Studies, št. 18, str. 59–73.

Kathleen WOODWARD (2006): »Performing Age, Performing Gender«. V: The National Women's Studies Association Journal, let. 18, št. 1 (pomlad), str. 162–189.