Čut za čas

Esej Čut za čas sem napisala za katalog solistične plesne predstave Maje Delak Kaj če. Izšel je ob premieri, 3. oktobra 2013, ki je v okviru festivala Mesto žensk potekala v Stari elektrarni v Ljubljani.

Angleško verzijo eseja lahko preberete tukaj, fotografije Nade Žgank s premiere pa so na voljo na Facebooku.

Tea Hvala

Čut za čas

»Navada je zaspalost ali vsaj pešanje čuta za čas, in če doživljamo mladostna leta počasi, poznejše življenje pa nam poteka in beži zmerom spešneje, mora biti tudi to posledica navade. Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.« -- Thomas Mann

Mladi pogled

Ko sem prejela vabilo k pisanju o staranju, sem se začudila, kako to, ko pa … še nisem stara. Ne morem pisati o stvareh, ki jih ne poznam, sem godrnjala, nato pa vseeno segla po gerontološki literaturi in v reviji Kakovostna starost prebrala, da ljudje med 60-im in 87-im letom prav tako trdijo, da se ne počutijo stare.

Nič čudnega. Zaradi stereotipov, ki smo jih naprtili starosti, bi bilo istovetenje z njo naravnost samodestruktivno. V kulturi, ki časti mladost, je staranje lahko samo nekaj strašljivega ali pomilovanja vrednega. Predsodek trdi, da stari ljudje ne prispevajo k družbi, temveč so kvečjemu breme, da so v starosti duševne in telesne težave neizogibne ter da je življenje starejših osamljeno in aseksualno. Skratka, mladi pogled starejše od sebe dojema kot homogeno skupino, ki se radikalno razlikuje od »nas«. Tako kot druge vrste diskriminacije tudi starostna diskriminacija najbolje uspeva v svetu, razdeljenem na »nas« in »njih«.

Starosti je več. Lahko je biološka (»gube«), kronološka (»EMŠO«) ali družbena (»upokojenec«). Ko si »za časom«, je kulturna, ko se počutiš starega, je psihološka, ko se soočiš s podatki o pričakovani življenjski dobi, je statistična. A kot kaže, je predvsem arbitrarna. Sociologinja Margaret M. Gullette v študiji Aged by Culture (2004) pravi, da nas postara kultura, ne telo, mladi pogled pa nas prepričuje, da se moramo zaradi staranja počutiti slabo in da nas mora začeti skrbeti čim prej. Prepričuje nas, naj vneto preiskujemo svoje telo za znaki upadanja, pri čemer se starostna meja, ko naj bi nas začelo skrbeti, radikalno niža.

Napredovanje in nazadovanje

Kdaj točno se odraščanje prevesi v staranje? Strogo vzeto, se staramo od rojstva naprej. V tem smislu je staranje predvsem zgodba o teku časa, o tem, kako ga lahko osmislimo. Vključuje tako željo po varnosti kot potrebo po spremembah: če varnost potrebujemo zato, da si sploh lahko zamislimo kakršnokoli prihodnost, spremembe poživljajo, kot pravi Thomas Mann v Čarobni gori (1924), naš »čut za čas«. Brez sprememb, prelomnih življenjskih dogodkov in odločitev, bi se čas razlezel v brezoblično trajanje. Morda je gospa, ki jo gerontologinja Simona Hvalič Touzery citira v reviji Kakovostna starost, imela v mislih to izgubo, ko je rekla: »Po mojih izkušnjah mlajše ženske, ki se zavedajo negativnega odnosa do staranja, običajno govorijo o vseh nas starejših od 45 let kot o starih ženskah. Vendar pa imajo ženske, stare 80 let, hčerke, ki imajo 60 let, in vnukinje, ki jih imajo 40. Združevati nas vse v eno generacijo pomeni, da vsi izgubimo.«

Izenačevanje se trdovratno drži tudi mojega besedila, v katerem lahkotno skačem med opisi »mlajših starejših« (kamor spadam s svojimi 33-imi leti), ljudi srednjih let, starih v tretjem življenjskem obdobju (ki sovpada z upokojitvijo) in ljudi v četrtem obdobju (nad 75 let). Moj mladi pogled je mogoče brati tudi drugače: kot upor proti tako neizprosno postavljenim mejam, proti dejstvu, da s staranjem razlagamo tudi spremembe in lastnosti, ki niso vezane na starost. Razlagalnih sistemov je vsekakor več, res pa je, da v svetu, ki staranje izenačuje s starostjo, slednjo pa s postopnim propadanjem, ni prostora za subjektivno dojemanje časa.

Margaret M. Gullette pravi, da je ideologija staranja odrasle oropala za zgodbo o spreminjanju in napredovanju skozi čas, ki smo jo smeli poslušati v otroštvu in mladosti, vse tja do izstopa iz sistema institucionalnega varstva (kamor spada tudi študij). To zgodbo bi se dalo strniti v besede, s katerimi starši bodrijo svoje otroke v trenutku omahovanja, negotovosti ali neuspeha. »Ne skrbi,« pravijo, »vse ob svojem času«. Ko optimizem zamenja občutek, da »se mudi« ali celo občutek, da je »prepozno«, da bi »popravili napake« in »nadomestiti zamujeno«, takrat vemo, da smo odrasli. Na vprašanje sociologa Zygmunta Baumana, čemu v tem svetu služi strategija romarskega »napredovanja«, zato Gullette odgovarja, da jo občutimo kot nujnost, ki nam ob potrebi po varnosti zagotavlja preživetje mnogoterega, a enotnega jaza skozi čas, poleg tega pa nasprotuje depresivni binarni logiki, ki nas v odraslosti obsodi na zgodbo o propadu.

Ta ideologija se je začela uveljavljati z nastopom znanstveno utemeljene medicine. Pred tem je bila starost cenjena prav zaradi duhovne zrelosti in modrosti. Starajoče se telo ni bilo izolirano, temveč povezano s kozmološkimi miselnimi sistemi in simboli. K izenačevanju staranja z odvečnostjo je veliko pripomogla kapitalistična ureditev, ki v visoki starosti vidi zgolj strošek in breme, to lekcijo pa mnogi ljudje ponotranjijo že ob upokojitvi, čeprav mlajšim generacijam v obliki imetja in neplačanega dela dajejo marsikaj. Mladi pogled tega prispevka ne opazi, ker je vpet v ideologijo, ki tako »mlade« kot »stare« postavlja pred enako zagato: po eni strani od nas zahteva nenehno spreminjanje in rast, po drugi pa pravi, da se ne smemo postarati, saj nam samo mladost (ali vsaj mladostnost) lahko zagotovi bodoče uspehe.

Za ljudi, ki so se poslovili od mladosti, je to nerešljivo protislovje lahko zelo strašljivo. In starejši kot smo, večji je pritisk, pri čemer tudi mladi živijo v strahu pred bodočim neuspehom. Nezavedno prepričanje, da nas propad – podobno kot bolezen – čaka za vogalom, je splošno razširjeno, življenje pa reducira na biologijo, razumljeno kot »usodo«. Eden bolj žalostnih učinkov ideologije propadanja je, da se zapremo vase in pozabimo, da se ob nas istočasno stara še marsikdo: naši bližnji, naši sosedje, pravzaprav ves svet. In ker je predsodek o pešanju moči in neizogibnem propadu obveljal za edino resnično zgodbo o staranju, v njem težko prepoznamo kulturni konstrukt. Če bi ga, potem bi bila možnost za kritiko, upor in spremembe na dlani.

Zanikanje staranja

Mladi pogled je značilen za potrošniško kulturo, ki mladost izenačuje z lepoto. V potrošniški kulturi telo velja za projekt, na katerem je treba delati. Treba ga je oblikovati in nadzirati, saj predstavlja prostor samoopredeljevanja in seveda potrošnje. Ker je potrošniška kultura vizualno naravnana, nove oblike samonadzorovanja vključujejo nenehno ocenjevanje lastnega videza (pred ogledalom, v izložbah, na fotografijah), ki poganja naše stremljenje k popolni lepoti. K temu veliko pripomorejo reklame, ki nas zasipajo s podobami golih ali napol golih mladih žensk ter lepotna kirurgija, ki nas prepričuje, da lahko izbriše ali vsaj prikrije znake staranja. Oglaševanje »anti-ageing« kozmetike naslavlja vse širšo ciljno skupino, začenši s tridesetletnicami – in vse pogosteje tudi tridesetletniki. V reklamah za zdravila, kreme proti gubam in posebno spodnje perilo, ki prav gotovo ni erotično, se pojavljajo telesa, ki so mlajša od teles ciljnih potrošnikov. Če bi se v reklami pojavil človek visoke starosti, bi preveč ogrozil potrošnika, kateremu želi prodati prav sanje o večni mladosti.

Čeprav vemo, da ne moremo odmisliti telesnih sprememb, ki spremljajo staranje, je ideja večne mladosti neskončno privlačna. Obljublja nam uspeh, samostojnost in učinkovitost, torej vse tisto, kar pogojuje tako avtonomno identiteto kot družbeno vključenost. Za prepuščanje tej fantaziji plačamo visoko ceno, saj se moramo v imenu mladosti odpovedati mnogim, predvsem preteklim vidikom lastnega jaza. Socialni gerontologi trdijo, da se ob novih, tako fizičnih kot psiholoških izzivih, ki jih prinaša staranje, spreminjamo, četudi ostajamo isti, kar pomeni, da je identiteta večplastna. »V tem smislu se starost v ničemer ne razlikuje od drugih življenjskih obdobij,« je zapisala Molly Andrews, »spremembe so številne in resnične; če jih zanikamo, tako kot to skušajo početi mnogi ljudje, ki nasprotujejo starostni diskriminaciji, se obnašamo nespametno«. A težava je v tem, da je težko prepoznati razliko med zanikanjem staranja na eni strani in uporom proti družbenim predstavam o staranju na drugi.

Nevidnost, ki bije v oči

Feministične študije o staranju se običajno začnejo z opažanjem, da v akademskih in umetniških krogih obstaja strah pred staranjem, ki je tudi sicer značilen za zahodno kulturo, kar pomeni, da se o staranju ne govori. Če že govorimo o telesu, imamo v mislih mlado ali mladostno, predvsem pa zdravo telo. Telo, ki se stara, je v takšnih pogojih preveč vidno in nevidno obenem. Še posebej žensko telo, saj ga vedno presojamo z vidika spolne privlačnosti in reproduktivne sposobnosti. Ker med starostniki prevladujejo ženske, je vsako staro telo, tudi moško, feminizirano in dvojno obteženo z negativnimi pomeni. A če starejšim moškim kljub temu priznavamo dostojanstvenost, smo do starejših žensk neusmiljeni. Zato feministke pravijo, da se ženske postaramo prej kot moški.

Starejšim ženskam, ki želijo nastopiti kot seksualna bitja, je prostor natančno odmerjen: roza kostim mora spremljati mladosten nasmeh in hehet, ki mora preprečiti vsako miselno povezavo med starostjo, seksualno zrelostjo in družbeno močjo. Ženskam, ki želijo ustrezati seksualnemu idealu nedolžnega, nedozorelega in nemočnega dekletca, se odkrito posmehujemo in pravimo, da bi se morale naučiti obnašati »svojim letom primerno«. Obtožujemo jih zanikanja starosti in samoprevare, vendar se na tem mestu velja ponovno vprašati, če je meja med pristajanjem na družbene norme in uporom proti njim res tako jasna. Povedano drugače: kako naj ženska »skrbi za svoj videz« in »ostaja zvesta« svojemu zrelemu jazu v družbi, ki lepoto in legitimnost priznava zgolj in samo mladosti?

Feministična teorija se je starajočim se telesom dolgo izogibala. Iz zapletenih razlogov, tudi zaradi splošne gerontofobije, se je raje posvečala mlajšim, privlačnim telesom in njihovim medijskim reprezentacijam. Pri tem je oblikovala vrsto konceptov, ki so dopuščali upiranje lepotnemu idealu, recimo »prekomerno telo«, »neposlušno telo«, »neukrotljivo telo«, »groteskno telo«, »kiborško telo« in »androgino telo«. Kot je opazila sociologinja Kathleen Woodward, se z gerontološkega vidika našteti izrazi ujemajo s predsodki o starih ljudeh. Na primer, »neukrotljivo telo« je v individualistični kulturi, ki posameznikovo identiteto veže na njegovo (od drugih ločeno) telo, lahko metafora za inkontinenco. Če se tvoje telo razleze preko svojih meja, če nekontrolirano izloča urin, podvomiš v lastno avtonomijo in ogrožaš avtonomijo drugih posameznikov. Tvoja »razpuščenost« jih navdaja z odporom ali celo gnusom. V primeru bolezni, ki zahteva nego, feminizaciji sledi infantilizacija. Status bolnika ali onemoglega človeka te reducira na telo, zgolj in samo telo, to telo pa je z vstopom v institucionalni sistem nege podvrženo biopolitičnemu nadzoru, ki je najstrašnejši na vsakdanji ravni; na ravni neprostovoljne golote in kopanja, ki ga denimo izvaja mlada oblečena negovalka.

Bolj ko smo stari, težje zanikamo dejstvo, da smo telesna bitja. Na to nas opozarjajo bolezni in bolečine, zato je o staranju nemogoče razmišljati ločeno od telesa, kar pa ne pomeni, da se moramo vrniti k biološkemu determinizmu, ki obvladuje medicinski in deloma tudi gerontološki diskurz. Težava je v tem, da ima v zahodni kulturi poudarjanje telesa kaj hitro lahko ponižujoč učinek: dokaz za to je dolga tradicija mizoginije, ki ženske še vedno reducira na telo. Feministične študije so se obravnavi starejših ženskih teles nemara tako dolgo izogibale tudi zato, ker so se želele izogniti poniževanju že tako dvojno diskriminiranih ljudi.

Julia Twigg je opozorila na dodaten problem, s katerim se soočajo feministične študije. Ker staranje in bolečina poudarita materialnost telesa, ga ne moremo brati kot izključno kulturno proizveden diskurz ali »tekst«. Zato feministična gerontologija poststrukturalistične uvide skuša nadgraditi z opažanji, ki izhajajo iz materialnosti telesa, obenem pa se izogiba biološkemu determinizmu in kartezijanskemu dualizmu. Slednji vzpostavlja radikalno ločnico med telesom in občutjem lastne identitete, pri čemer se zanaša na znani razkorak med našo kronološko starostjo in subjektivnim občutenjem starosti, ki je seveda nižja od biološke. To je dodaten razlog, zakaj feministična gerontologija, ki želi razpravljati o utelešenem jazu, ne more zavračati materialnosti (kulturno proizvedenega) telesa. 

Uprizarjanje starosti

Če lahko uprizarjamo spol, ali lahko uprizarjamo tudi starost? Na odru gotovo, kaj pa v vsakdanjem življenju? Spol ima v resničnem življenju svojo performativno zgodovino, ki postane del naše osebne zgodovine, če se ga naučimo dobro odigrati. Ko v otroštvu privzameš kulturno določene načine vedenja in določene navade, jih tako ponotranjiš, da se ti zdijo samoumevne, postanejo del tebe. So daleč od uprizarjanja. Vendar to utrjevanje navad ni večno ali dokončno. V teku življenja lahko privzamemo nove načine obnašanja, nove navade in nove načine samoopredeljevanja.

Margaret M. Gullette poda zanimiv primer uprizarjanja spola, ki je neločljiv od uprizarjanja starosti že zato, ker je način, kako iz teles razbiramo spol, neločljivo povezan s tem, kako razbiramo starost. Pripoveduje o ženskah, vzgojenih pred pojavom feminizma, ki so ob stiku z emancipacijskim gibanjem začele zavestno spreminjati svojo držo, hojo, glas in izraz na obrazu. V javnosti so začele nastopati z odločnejšim glasom, opustile so vprašujočo intonacijo ob koncu vsakega stavka, v zadregi so se nehale hihitati, predvsem pa so se manj smehljaje in si nadele resnejši izraz, ki je moškim sporočal: »Nisem nobena punči, jemlji me resno.« Feminizem, pravi Gullette, jim ni narekoval konkretnih sprememb, le splošni cilj je določil. Zase pove, da je omejila zibanje v bokih ter podaljšala in pospešila svoj korak. Tako njen novi glas kot odločna hoja sta dajala vtis, da je starejša, kar je »imelo telesne/subjektivne učinke, saj sem se zaradi teh sprememb počutila bolj vitalno, bolj močno, pa tudi bolj varno pred nadlegovanjem na ulici.«

Kar se ji je ob prvih korakih, ob ustvarjanju novih navad, zdelo »ponarejeno« in zgolj dobro odigrano, se je sčasoma spremenilo v njen novi jaz, v njeno novo telo, v katerem se je počutila dobro. To telo je postalo enako samoumevno kot je bilo pred tem samoumevno njeno ženstveno telo. Slednje se ji je z novega gledišča zdelo »trapasto«; zdaj je nanj gledala kot na pretirano uprizarjanje ženstvenosti. »Ko sem se zasidrala v novo telo,« zapiše Gullette, »sem pridobila novo samodejno telo: moj trenutni in vidni izraz mojega jaza, mojo v času in kulturi utelešeno psiho.«

Če sprejmemo prevladujoči biološki determinizem, ki trdi, da staranje vodijo biološki mehanizmi, na katere nimamo vpliva, se dejansko počutimo kot žrtve »procesa staranja«. Medtem socialna gerontologija poudarja, da ima staranje svojo aktivno plat, ki dopušča namerne spremembe. Morda je o telesu – podobno kot o identiteti – zato bolje razmišljati kot o zaporedju poskusov, novih in novih uprizarjanj, ki se postopoma, če le ne naletimo na prevelik odpor okolice, strnejo v nove navede, v novo telo, ki ne izniči vseh prejšnjih jazov. In če v telesu sočasno bivajo tvoji pretekli, sedanji in nastajajoči jazi, potem mladost in starost nista nespravljivo nasprotje, temveč bogat preplet izkušenj, ki kličejo k novi, do staranja prijaznejši kulturi, ki bo namesto o »starosti primernem obnašanju« razpravljala o »čutu za čas«.

Viri

Molly ANDREWS (1999): »The seductiveness of agelessness«. V: Ageing and Society, št. 19, str. 301–318.

Simona HVALIČ TOUZERY (2003): »Stereotipi in dejstva o staranju in starih ljudeh«. V: Kakovostna starost, let. 6, št. 3, str. 52–56.

Margaret MORGANROTH GULLETTE (2004): Aged by Culture. Chicago: University of Chicago Press.

Julia TWIGG (2004): »The body, gender, and age: Feminist insights in social gerontology«. V: Journal of Aging Studies, št. 18, str. 59–73.

Kathleen WOODWARD (2006): »Performing Age, Performing Gender«. V: The National Women's Studies Association Journal, let. 18, št. 1 (pomlad), str. 162–189.