Zapiski iz Prištine

November preživljam v Prištini kot gostja organizacije Qendra Multimedia, ki letos v rezidenčnem programu Pristina has no river prvič gosti pisce in piske vseh žanrov. Pišem esej o skupinskem pisanju proze in kopljem po spominu na delavnice Svetovi drugih, ki so potekale od leta 2008 do letošnjega poletja, da bi se dokopala do njihovih družabnih, umetniških, izobraževalnih in - kot bi rekla Vesna Lemaić - antiterapevtskih učinkov na sodelujoče, pa tudi na bralke in bralce objavljenih zgodb.

Hiphop zemljevid četrti Ulpiana, kjer je Qendrino rezidenčno stanovanje. Vir.

Poleg tega pišem blog, na katerem se posvečam prepletanju politike, umetnosti in vsakdana kot ga doživljam med svojim kratkim bivanjem: z vidika autsajderke, impotentne in varne v svoji kritični distanci, kot bi rekla Claire Bishop.


Zapiski iz Prištine 

1. Polnoč

Roza ura nad kuhinjsko mizo se noče premakniti. Vztrajno kaže polnoč, kar pomeni, da bom ves mesec tičala med včeraj in jutri. V tem je nekakšna uteha.

Rezidenčni program prištinskega društva Qendra Multimedia letos poteka prvič. V ta namen so najeli stanovanje v četrtem, zadnjem nadstropju bloka v bližini glavne pošte. Sem peta gostja po vrsti, vendar imam občutek, da sem prvi prišlek za ljudmi, ki so tukaj dejansko živeli. Stanovalci so imeli več bogov: nad posteljo so pustili veliko uokvirjeno sliko Marije z Jezusom, v omari na hodniku pa celo zbirko knjig, ki v albanščini tolmačijo koran. Opremljene so s podobo rdečega polmeseca, ki objema zeleno palmo in par prekrižanih sabelj. Te knjige, edine v stanovanju, sem bogokletno podstavila pod majavo kuhinjsko mizo in hladilnik, a glede na to, da Marija v spalnici namesto v Boga upajoče zre v nadnaravno veliki plastični čebeli, obešeni na okvir, računam na usmiljenje.

Občutek, da v stanovanju pred mano dolgo ni bilo nikogar, veje iz kredenc s porcelanom, s selotejpom zlepljenih polic v kopalnici in presušenih začimb v kuhinji. Zaradi razmajanih miz je še močnejši. Sprašujem se, kje je pisal Edi Matić, hrvaški pisatelj, fotograf in producent, ki je odšel v četrtek, dva dni pred mojih prihodom. Na kavču? V postelji? V kavarnah? Kaj pa, če je na novo uprizoril Stilinovićev performans Umetnik na delu? Nekako takole?

Gostujoči umetniki običajno za sabo pustijo kakšno sled: plakat na steni, knjigo, zemljevid ali celo kakšno sporočilce. Mi je Matić pustil čebeli? Kaj mi sporočata, me je nehalo zanimati v trenutku, ko sem v kuhinji v kozarcu od Nutele našla kavo. Bilo je je ravno prav, da mi ni bilo treba takoj v trgovino. Tako sem sedla za mizo, pojedla mamino in Robertinino popotnico (cerkljansko ocvirkovco in prekmursko hruško) in ju poplaknila z Matićevo kavo. Hvaležna za to dobrodošlico sem kadila in strmela v roza uro, ko me je prešinilo, da je njena kazalca gotovo nastavil eden od prejšnjih rezidentov, ki prišlekom dobrohotno sporoča, naj se spravijo spat.

P.s. Naslednje jutro sem v eni od omar našla prištinski poslovni imenik iz leta 2002. Za podstavljanje je bil preobsežen, zato pa se je izkazal za zanimivo filozofsko, če ne že kar mistično čtivo. V njem piše: »The city has two rivers that don’t exist anymore«. O tem, kaj naj bi v luči te izjave pomenil naslov Qendrinega rezidenčnega programa »Pristina has no river«, še razmišljam.

Sobota, 2. november 2013


2. Xhenifer

Nita, vodja projektov pri Qendri, me je z avtom prišla iskat na letališče. Spremljal jo je njen fant. Ko je segel po mojem kovčku, sem rekla, naj pusti, da bom sama, Nita pa je odkimala in bolj njemu kot meni rekla: »Let the man do his job«. Ob tem sta si izmenjala ljubeč zarotniški nasmešek, zato nisem protestirala.

Vztrajala je, da moram sedeti ob vozniku. Sama je šla na zadnji sedež in potem vso pot z obema rokama objemala vzglavje fantovega sedeža. Dobre volje sta bila, dišala sta po soncu in sveži ljubezni in kar žal mi je bilo, da sem ju v soboto popoldne morala izvleči iz njunega gnezda.

Pogovarjali smo se po angleško, Niti je bilo tako lažje. Ko sem jima pripovedovala o letališkem cariniku, ki se je jezil, zakaj nimam biometrične osebne izkaznice, ko pa me brez nje ne more vnesti v sistem, a me je potem vseeno spustil čez mejo, me je nehote zanašalo v srbščino. Kakor da se mi zdi kljub preteklim in sedanjim zapletom na Kosovu še vedno primernejša od angleščine.

»Sorry,« sem rekla, »če govorimo v angleščini, se mi zdi, da nas ta jezik še bolj oddalji drug od drugega. Bom imela težave, če bom ljudi nagovarjala v srbščini? Hočem reči: se je bolje zanašati na angleščino?«

»Vseeno je,« je rekel Nitin fant. »Tako ali tako je jasno, da si tujka. Lahko pa ponudiš obe možnosti.«
Prikimala sem.

Čez Kosovo polje smo se peljali po sveže asfaltirani dvopasovnici. (»Predvolilno darilo,« sta pojasnila.) Sledili smo trojezičnim oznakam za center, ker je poleg srbske in angleške različice pisalo »qendra«.

»Qendra pomeni center?«

»Reče se čendra,« me je popravila Nita in se nasmehnila, saj je razumela, da sem pravkar dojela, da njihovega multimedijskega centra nikoli ne bi našla, če bi po njem spraševala ljudi na ulici. Ne le prometni znaki, vsaka tretja trgovina ob cesti se je imenovala Qendra.

»Poleg tega ima vsaka ulica po tri različna imena,« je dodala.

»So jih spreminjali po neodvisnosti ali že prej?«

»Ah, nonstop jih spreminjajo. Račun za elektriko dobivam na enega, račun za vodo na drugega …«

»Vso srečo pri ugotavljanju imen,« je rekel Nitin dečko, »tukaj se v glavnem orientiramo po stavbah. Banka, pošta, katedrala,« je pomignil proti visokemu zvoniku.

»Katoliška?«

»Ja,« je rekla Nita, »ampak tvoja orientacijska točka bo glavna pošta. Od tam do Qendre ni daleč.«

»Potem bom v ponedeljek sama prišla do vas,« sem rekla, »kupila si bom zemljevid ali pa si bom pomagala z Google Maps.«

Oba hkrati sta prasnila v smeh.

»Hm, ne vem, kje boš našla zemljevid. Tudi koristil ti ne bi,« je pojasnila Nita. »Google pa … Tukaj je izgubljen! Bolje bo, če te pridem iskat pred pošto.«

»Okej,« sem rekla in preostanek poti opazovala pot. Glede na to, da niti onadva nista vedela naslova stavbe, v kateri bom živela, sem si jo želela zapomniti. Če se v prihodnjih dneh izgubim, sem razmišljala, tako ali tako ne bom znala povedati, kaj iščem.



Blue wall red door from Kosovo 2.0 on Vimeo.
Avtor: Alban Muja. Hvala Društvu za domače raziskave za povezavo.

Zavili smo v breg proti blokovskemu naselju. Peljali smo se mimo šole z betonskim igriščem in velikanske rumene vile, zavarovane z masivno kovano ograjo. Lahko bi bila galerija ali muzej.

»Stavim, da bom živela tukaj,« sem se pohecala.

»Komot bi, prazna je,« je rekel Nitin fant. »Lastnik živi v tujini. Vsake toliko jo porušijo, on pa jo na novo zgradi. A prazna je, od kar pomnim.«

Ustavil je pred blokom, na katerem je z velikimi zelenimi črkami pisalo GJINEKOLOGJI.

»Tukaj bom počakal,« je rekel. Izstopil je in naredil prostor Niti, ki ga je med kobacanjem iz avta poljubila na ustnice, nato pa pohitela k vhodu.

Po prostornem hodniku sem ji sledila do četrtega nadstropja, mimo belih vrat s pozlačenimi kljukami, ki so močno izstopale iz dotrajanega betonskega stopnišča. Gole žarnice nad vrati so razsvetljevale mračno pot do zadnjega stanovanja, kjer je Nita iz žepa potegnila ključ. Vzpela sem se na prste, da bi prebrala ime nad vrati. Ni šlo, šele ko so se črke »Xhenifer« v Nitinih ustih spremenile v »Dženifer«, sem dojela, da gre za albansko različico ameriškega imena. Zasmejala sem se.

To ime je dobro povzelo moje prve vtise o mestu, ki željno upira oči v Zahod; pod blokom je fast food Ottawa, zraven je restavracija Mozart, ob njej pa Golden Hotel. Nekoliko dlje proti zahodu se blešči Hotel Victory z visoko repliko Kipa svobode na strehi. Višji od njega je samo še betonski stolp mestne ogrevalne postaje, ki je videti zapuščena. Radio Urban - »najboljši, vsi ga poslušamo« - danes še ni zavrtel komada v albanščini.

Nita, ki spremlja politiko tujih fundacij, pravi, da Kosovo zanje ni več »tako seksi«. Tudi KFOR in EULEX se umikata, vsaj iz Prištine. Večji del je v Prizrenu in Kosovski Mitrovici, kjer mirovniki – »tako kot vsi ostali« – menda ubijajo čas s kofečkanjem.

Radiatorji klokotajo, grejejo pa zaenkrat še ne. Tudi balkon rezidenčnega stanovanja gleda na zahod.

Sobota, 2. november 2013


3. Volim vodo!

Stanovanje se je bleščalo v zlati svetlobi. Ob pol petih popoldne sva z Nito ujeli zadnje sončne žarke, ki so me tako zaslepili, da sem malce prezgodaj vzkliknila: »Kako lepo!«

Nita je bila že v kopalnici. »Med 10. in 16. uro ni vode,« je rekla, »včasih jo zaprejo tudi po 11h zvečer.«

»Aja?«

»Ja, tukaj imaš rezervo.« Odgrnila je zaveso za tuš. V banji je stal velik lonec vode, ob njem pa še dve polni vedri. »Ne pozabi jih napolnit, da ne boš ostala brez.«

»Ne bom,« sem rekla. Zdelo se mi je, da bi jo morala vprašati še kaj, gotovo bi imela zame kak pomemben nasvet, a mi ni nič padlo na pamet.

 Preudarno gospodarjenje z vodo za manjša gospodinjstva

»Bojler dela, samo prižgati ga moraš,« je pokazala na stikalo ob vratih. »Na balkon grem, takoj bom nazaj.«

Prikimala sem in šla na hodnik po prtljago. Odložila sem jo v dnevni sobi, kjer je vse žarelo: bele zavese, leseni opaž, sivkasta zofa, vzorčasta preproga v modrih odtenkih; še štedilnik v kuhinjskem kotu je bil pozlačen.

Nita se je vrnila z opranimi rjuhami. Odložila jih je na kavč, se ozrla po stanovanju in mi izročila ključe. »Mislim, da je to vse. Če boš rabila še kaj, kar povej. Pred blok grem, pridi dol, ko boš lahko.«

Kmalu sem se odpravila za njo. Na hodniku, eno nadstropje niže, sem srečala starca, ki je ob pogledu na moj neznani obraz obstal in me nagovoril v albanščini. Nemočno sem skomignila in mu po srbsko rekla, da ne razumem. Nagnil se je bliže, kakor da me ni dobro slišal. Že sem hotela ponoviti besede v angleščini, ko me je v srbščini vprašal, če živim zgoraj.

»Ravnokar sem prišla. Samo za en mesec.«

»V katero stanovanje?«

S prstom sem pokazala nad najini glavi.

»A tako, tik nad mano si«. Prijel me je za nadlaket. »Glej, da ne boš pozabila zapreti vode.«

Začudeno sem ga pogledala.

»Ti niso povedali, kako je z vodo?«

»Mislite to, da je ni?«

»Ja. Nikoli ne smeš pozabiti zapreti vseh pip. Če ne, bom imel poplavo.«

»Ne bom,« sem pohitela, ne da bi ga razumela. Šele kasneje mi je kapnilo, da pipe, iz katere nič ne teče, res ni težko pustiti odprte. Podobno je s pregorelimi žarnicami: po dveh, treh pritiskih na stikalo že ne veš več, če je prižgano ali ugasnjeno.

Prikimal je in me spustil. »Nazadnje ko so jo pozabili zapreti,« je ošvrknil sosednja vrata, »smo imeli poplavo vsi, jaz in oni.«

»Oh.« Spomnila sem se, da me Nita in njen fant čakata pod blokom. Nestrpno sem se prestopila.
»Jaz sem Muharrem.«

»Tea,« sem mu ponudila desnico.

Sprejel jo je, z levico pa se je spet oklenil moje roke. »Živi še kdo s tabo?«

Na to vprašanje mu nobena pametna ženska ne bi odgovorila po pravici. A bil je samo starec.
Odkimala sem.

Z odgovorom je bil očitno zadovoljen, saj je popustil prijem. »Od kod pa si?«

»Iz Ljubljane, Slovenije.«

»Oh,« je zamahnil z roko, »potem ne bo nobenih težav, vi, Slovenci, vi veste, kaj je red.«

Prisiljeno sem se nasmehnila in pohitela pred blok.

Ko smo se peljali proti centru, sem se spomnila prvega pogovora s predsednikom društva Qendra, dramatikom Jetonom Nezirajem, ki me je po telefonu obvestil, da so me izbrali za svoj rezidenčni program. Klical me je konec aprila, ko sem bila v Nemčiji, kjer sem nameravala ostati še ves maj. Vprašal me je, če bi lahko prišla že v začetku maja, ker ravno takrat organizirajo literarni festival Polip. Ko sem mu odgovorila, da ne, da je prezgodaj, je rekel: »Oh, vedel sem, da ne bo šlo, vi, Slovenci, vi imate vse splanirano, vi ste pravi Nemci!«

Smejala sem se in si mislila: »Ko bi vedel, kje sem, in kako hrepenim po Balkanu!«

V tistem nemškem selu na meji z nizozemsko je bila edina sled za Balkanom enako stereotipna kot Nezirajeva šala: »naši ljudje« – se pravi njihovi, če moram res biti Nemka – so bili opazni samo na panoju pred policijsko postajo. Na plakatih z zrnčastimi fotografijami, vzetimi z nadzornih kamer, je pisalo: »STE VIDELI TEGA MOŠKEGA?« Pod silhueto postave, zakrite s kapuco in s plastično vrečko v roki, je sledil napis: »Išče se Artan Zariqi, znan kot Laki, osumljen kraje« tega in tega dne v tej in tej banki. V tem, da mu je na sosednjem plakatu delal družbo kolega s srbskim priimkom in podobno vrečko, sem – osamljena, kot sem bila – rade volje videla dokaz, da smo »jugoviči« v trenutku ko zapustimo Balkan, hočeš nočeš spet združeni v bratstvu in enotnosti.

Nemška policija je za informacije o osumljencih ponujala denarno nagrado, kar bi se dalo razumeti kot svojevrstno priznanje naši pregovorni podkupljivosti. Institucije, ki uveljavljajo pravni red, se k takšni metodi zatečejo, le kadar so osumljenci tako daleč izven zakona ali visoko nad njim, da običajna sredstva ne zaležejo – ali pa so žrtve preveč pomembne, da bi se čakalo na rezultate polžjih preiskav. Recimo, od kar so v Zvečanu letos septembra umorili EULEX-ovega carinika Audriusa Šenavičiusa, in je EULEX za informacije o storilcih razpisal nagrado v višini 27.500 evrov, se tukaj marsikdo sprašuje, če Misija vladavine prava Evropske unije na Kosovu sploh verjame v vladavino prava ali pa se je že čisto pobalkanila.

 Pobalkanjena ulica pred Swiss Diamond Hotelom

Stereotipi o Albancih, tudi kosovskih, so znani. Nitin fant je na kavi povedal, da je s svojim rock bendom nekoč igral v Nemčiji. Po koncertu je k njemu pristopila ženska, ki mu je podala roko, pohvalila nastop in po nekaj nerodnih šalah rekla: »Ne veste, kako vesela sem, da sem vas spoznala. Vi ste prvi Albanec v mojem življenju, ki ni kriminalec«.

»Aua,« sem zatarnala.

»In potem sem ji ukradel denarnico,« se je zarežal.

»Nehaj,« je rekla Nita.

»Izkazalo se je, da ženska dela v nekem zaporu,« je dodal z naveličanim nasmeškom, kakor da je to zgodbo povedal že tolikokrat, da mu je začela presedati, vendar je odločen, da jo bo pripovedoval, dokler ne bo s kosovskim potnim listom lahko dejansko kam šel.

»Kam sploh lahko potujete brez vize?« sem vprašala.

»Če imaš samo kosovski potni list, ne prav daleč,« je zavzdihnila Nita. »V Albanijo, Črno goro, Makedonijo, Turčijo …«

»Ne pozabi na Filipine in Singapur!« jo je prekinil njen fant. »Tu je še Ekvador, pa Haiti in vsi tisti otoki, za katere nimam pojma, kje so.«

»Beda,« sem rekla. Od tod je bilo lažje razumeti nejevoljo, ki je vela od ljudi, če so mi morali odgovarjati v angleščini. »Prav dolgo to ne bo več trajalo, pogajanja z EU so se začela, ni res?«

»Upajmo,« je zavzdihnila Nita.

»Povejta mi,« sem spremenila temo, »kar zadeva vodo: je problem v pomanjkanju ali v starih ceveh?«

»Ah, vse pušča, vodovod je zastarel. Pravijo, da je izguba manjša, če ga zapirajo. Vode ne manjka.«
»Tako kot v Sarajevu.«

»A tam ga tudi še niso popravili?«

»Ne vem,« sem rekla, »vem, da je lani ob tem času še puščal.«

»V naši soseski smo imeli zadnje dva tedna vodo ves čas,« je rekla Nita.

»Le zakaj neki,« je zavil z očmi njen fant.

»Se pravi, da bo jutri konec veselja,« sem se pošalila.

Pogovarjali smo se v soboto, dan pred lokalnimi volitvami. Županski kandidati so ne glede na svojo strankarsko pripadnost na prvo mesto postavili obljubo, da bodo vsem zagotovili neprekinjen dostop do pitne vode. 

»Ja,« je pomignil k Niti, »zadnja dva tedna je tako lepo dišala, zdaj bo pa spet vse po starem.«

Nita je zardela in ga krcnila kot punce krcajo svoje drage, kadar si vpričo drugih dovolijo tovrstne »komplimente«; z opravičujočo mešanico nelagodja in popustljivosti.

Vprašanje, če bi se smejal, če bi si kaj takega na njegov račun privoščila Nita, sem pomislila razdraženo. Ugasnila sem cigareto in se jima zahvalila za kavo. Rekla sem, da je čas, da preverim, če sem si zapomnila pot do novega doma. Vztrajala sta, da me bosta peljala. Tako smo odbrzeli po Bulvarju Matere Terezije, meni pa se je zdelo strašansko fino, da vem, kje sem – vsaj kar zadeva ulico.

Predvolilni plakati ob cesti so si bili presenetljivo podobni. Rumene črke na modrem ozadju so kričale v mimoidoče: »Za evropsko Prištino!« Na plakatih vladajoče Demokratske stranke Kosova (PDK) se je rumeni obris državne meje spremenil v zvezdo na evropskem nebu.

Kosovsko zastavo zaradi modrorumene kombinacije zamenjujem z bosansko. Obe me spominjata na evropsko zastavo, ta pa na logotip za diskontno prodajalno. Kar je smiselno. Kaj drugega kot potrošniška nebesa obljubljajo zastave, razobešene pred nakupovalnim centrom Minimax, strateško postavljenim ob NATO-vo vojaško bazo? Vladavine zakona že ne. Edina težava je, da si pri 45-odstotni nezaposlenosti večina domačinov ne more privoščiti obiska. Nebesa so rezervirana za tujce iz hotelov s štirimi zvezdicami. Tako kot 24-urni dostop do vode.

Prijetno s koristnim

V novem domu sem ves večer samodejno segala k pipi in obračala ročke v prazno. Šele ko sem namesto šumenja v koritu zaslišala votlo klokotanje nekje daleč v ceveh, sem se spomnila na posode v banji. Ker si čaja ni pametno kuhati z vodo, s katero se umivaš, sem se odločila, da bo največji lonec namenjen kuhanju, drugi osebni higieni, tretji, najlažji za dviganje, pa splakovanju straniščne školjke.

Za pralnim strojem sem našla še četrto posodo, in ker nisem vedela, kaj bi z njo, sem jo izpraznila v banjo. Takrat se mi je v nogavice zalezlo nekaj mokrega. Stala sem v luži, ki se je širila iz odtoka v tleh tik ob kadi. V odplakah so plavali beli kosmi. Okej, sem si rekla, zamašen odtok očitno spada med pomembne podrobnosti, po katerih nisem znala vprašati. Tudi gospod Muharrem ga je pozabil omeniti. Sezula sem si nogavice in se začela ozirati za nečem, kaj bo mojim bosim nogam prihranilo stik s kalužo. Pod koritom sem našla plastično metlo in z njo potiskala vodo proti odtoku. Dolgo se je vrtinčila nad odprtino.

Naslednje jutro so bila tla suha, voda pa je jezno bruhala iz pipe. Privoščila sem si prho. Preden sem se spomnila na zamašeni odtok, je bila kopalnica že spet poplavljena. Zavzdihnila sem, oddrsala po spolzkih ploščicah in ponovila vajo.

Opoldan je voda še vedno tekla, zato sem želela preveriti, kdo je dobil volitve. Za tuje medije – domačih tako ne razumem – so bili rezultati očitno manj pomembni od zapletov v Kosovski Mitrovici, saj mi jih ni uspelo najti. Razprav o tem, kdo je kriv za podtikanje bomb na voliščih, krajo volilnih škatlic in spletno sramotenje kosovskih Srbov, ki so se volitev udeležili (in s tem priznali kosovsko neodvisnost), ni manjkalo. Zanimiva se mi je zdela izjava Samuela Žbogarja, visokega predstavnika EU. Za Odmeve je 4. novembra povedal, da so v večini občin volitve potekale »zelo normalno, veliko boljše kot leta 2010«.

Oznaka »zelo normalno« se je bržkone nanašala na skrivnostni podatek, da je bila tokrat udeležba povsod višja, kljub temu da je od konca vojne s seznamov volilnih upravičencev izginilo okrog 55.000 zombijev, kar pomeni, da je letos glasovalo le 545.000 živih mrtvecev. To ni hec. »Zombiji« je oznaka za preminule, ki se kljub temu da so sorodniki prijavili njihovo smrt, trmasto vračajo na volilne sezname. Tudi to, da je koncesijo za dostavo glasovnic in prenovo sedeža volilne komisije v Prištini dobil lepotilni salon, ni noben hec.

Za pravo zabavo je poskrbela Močna stranka (Partia e Fortë). Stranka nima članov, ampak vrsto podpredsednikov, ki složno podpirajo stališča Legendarnega Predsednika Visarja Arifaja. Ta trdi, da je naziv Republika Kosovo treba spremeniti v Močna republika Kosovo, državni grb in zastavo pa tržiti, sicer Kosovo nikoli ne bo privlačno za tuje investitorje. Na televizijskih soočenjih, kamor je prihajal v kravati in kratkih hlačah, je razlagal, da sta dekriminalizacija in promocija marihuane pogoj za trajno srečo meščanov, in da se bo število ločitev zmanjšalo, samo če odpravijo institut zakonske zveze. 

Močna stranka obljublja avtocesto (Vir: Kosovo 2.0)

Sicer pa je Močna stranka z življenjem v Prištini povsem zadovoljna. Korupcije in nepotizma ne obsoja, temveč z njuno pomočjo namerava prevzeti oblast in obogateti. Ker je ta satirična stranka na nedeljskih volitvah čisto zares dobila dvoodstotno podporo, to morda niti ne bo potrebno, saj ima Legendarni Predsednik že zagotovljen sedež v novem mestnem svetu. Zagotovil si ga je izjavo: »Obljubljam vam, da bodo moja usta vedno polna obljub!«

Ne rečem, Močna stranka je močno privlačna. A če bi tukaj lahko volila, bi vseeno izbrala vodo.

Sobota, 9. november 2013


4. Jabolko

Ponedeljek opoldne. Na dvopasovnici proti centru kolona, ljudje čakajo avtobus, mularija se vrača iz šole. Kadim na balkonu in gledam fante na zelenici pod blokom. Še pred minuto so se lovili in smejali, zdaj napeto poslušajo glasove, ki prihajajo s križišča za blokom. Vsi poslušamo. Žvižgi in preteči glasovi bi lahko pripadali navijačem. Pa jim ne. Ubrano skandirajo: »UÇK! UÇK! UÇK!« Dečki se jih pridružijo z dvignjenimi pestmi.

Kmalu se naveličajo. Čez čas potihne tudi protest. Zelo tiho je, ne slišim prometa, čeprav je na cesti enaka gneča kot prej.

Na avtobusno postajo pride moški s protestnim napisom. Nosi ga ob telesu. Na njem je risba črnega dvoglavega orla na rdeči podlagi. Na drugi strani, kjer je plakat pritrjen na palico, piše »UÇK«. Napis odloži k prometnemu znaku in iz žepa izbrska cigarete. Ko naredi dva dima, iz žepa vzame črno vrečo za smeti. Razprostre jo in vanjo zavije svoj slogan.

Na internetu poizvedujem, če ima protest kakšno zvezo s ponovnimi volitvami v severnem delu Kosovske Mitrovice. Prejšnji dan, v nedeljo, so potekale na treh voliščih, ki so bila pred dvema tednoma uničena. Nič ne izvem, razen da je bila udeležba 22-odstotna, in da so na vhodih namesto zamaskiranih moških stali KFOR-jevci. Izvem še, da so volivci srbske narodnosti namesto groženj o tem, kaj se bo zgodilo, če grejo volit, tokrat prejemali grožnje o tem, kaj se bo zgodilo, če ne grejo. V stilu: »Če ne podprete srbskega kandidata, boste izgubili socialno pomoč. Na sladkor in olje, ki bi vam sicer pripadala, lahko kar pozabite.«

*

V soboto, dan pred novimi volitvami, smo sedeli v kafiču na južnem bregu Ibarja. Kavarna je bila polna, čeprav je bila ob enih popoldne že v senci. Na nas jo je metal Dom kulture, kjer sta prištinska Qendra Multimedia in beograjski festival Krokodil tistega večera organizirala literarni večer z albanskimi, kosovskimi in srbskimi gosti. Zeblo je, zato sem ves čas pogledovala na sončno stran, v srbski del Kosovske Mitrovice. Tam ob reki ni bilo žive duše.

Albanska stran v senci in polna življenja, srbska stran sončna in zapuščena: to je bilo še bolj čudno od mosta ob kafiču. Nekoč bo morda povezoval, a za zdaj je zasut s kupom zemlje in betonskimi ploščami. Čez greš lahko samo peš. Težko je dojeti, da ta improvizirana barikada predstavlja mejo, ki ni državna, pa vendar nastopa v tej vlogi. Stražijo jo KFOR-jevi vojaki. Ne preverjajo dokumentov, a vseeno: na severni strani vlada cirilica, ne latinica; srbščina, ne albanščina; dinar, ne evro; srbski, ne kosovski mobilni operaterji. Ko sem šla čez most, je moje turistične oči vse to prepričalo, da sem prestopila državno mejo. Mitrovčanom, ki ne priznavajo kosovske oblasti, bržkone dokazuje, da je meja prestopila njih.

Nad severnim bregom se dviga vrsta dreves, nad njimi stanovanjski bloki. Še više na hribu je pravoslavna cerkev. Ob njej plapola srbska zastava. Na sosednjem hribu na dveh masivnih stebrih stoji spomenik. Spominja na monolit iz znanstvenofantastičnega filma: stebra se proti vrhu zožujeta in podpirata gigantsko korito, zazrto v nebo. Na okoliških hribih vihra še več zastav.

»Vidiš tiste bloke,« je rekla ena od organizatorka literarnega večera, »tisto so edini etnično mešani bloki na srbski strani. Vzhodno od mosta je potem še bosanski del, to pa je tudi vse. Boš šla čez?«

»Ja, šla bi.«

»Brez skrbi, ni nevarno, samo … napeto je, tesnobno. Še zame, čeprav imam tam prijatelje, čeprav sem iz Beograda. Ljudje so izolirani, zdi se jim, da so sami proti celemu svetu.«

»Saj so. Če jih še Srbija ne podpira več …«

»Ja, zato je toliko bolj noro, da vztrajajo, da še kar negirajo Kosovo.«

»Kaj pa tisti orjaški spomenik,« sem rekla, »vem, da je vezan na drugo svetovno vojno, a ne spomnim se, komu je posvečen. Ti veš?«

»Počakaj,« je rekla in dvignila telefon.

V ozadju spomenik Bogdana Bogdanovića albanskim in srbskim partizanom 

Sedela sem nasproti Jetona Neziraja. Nekdo ga je vprašal, kaj vse bo tistega večera na programu in rekel je: »Oh, najprej branje, potem pogovor in glasba, na koncu pa izbor Miss Mitrovice.«
Celo omizje se je zakrohotalo, le Italijana, ki sta z nami pripotovala iz Prištine, sta me vprašujoče pogledala. Pogovarjali smo se v angleščini, vendar jima to ni kaj dosti pomagalo. Luca je še lahko sledil, Carla, ki zna samo italijansko, pa je le zdolgočaseno vzdihovala. V italijanščini sem jo vprašala, kaj počneta na Kosovu. Rekla je, da snemata dokumentarec o Qendrini gledališki produkciji. Nisem vprašala, kako, če ne znata jezika; sama sta razložila, da počasi. Da redno hodita v Narodno gledališče, kjer spremljata vaje za Jetonovo The Demolition of the Eiffel Tower. 

Qendra Multimedia je Nezirajeva baza: večinoma uprizarjajo njegove politične satire z naslovi kot so Madeleine’s War, Patriotic Hypermarket, War in Times of Love in One Flew over the Kosovo Theater. V slednji Ministrstvo za šport še neobstoječe države, ki bo vsak čas razglasila neodvisnost, pri Kosovskem narodnem gledališču naroči igro za državotvorno slovesnost. Obljubi jim dva milijona evrov. Teater se navdušeno loti dela, čeprav ne ve, kdaj bo proslava, niti kako naj v predstavo vključi še nenapisani govor bodočega premiera. Dodatne težave jim povzroča tehnik, ki zamuja na vaje, ker doma sestavlja letalo, s katerim želi obleteti svet, da bi voditelje čim več držav osebno prepričal, naj priznajo neodvisnost.

Predstava je med zastopniki evropskih držav ob lanski premieri menda povzročila precejšnje razburjenje, posebej med povabljenci, ki zastopajo države, ki Kosova niso priznale. Očitno so pomešali umetnost s politiko in se znašli pred podobno dilemo kot kosovski Srbi v Mitrovici: če gredo na predstavo, bodo nehote priznali samostojnost Kosova … ali vsaj kosovskega gledališča.

Režiser predstave v predstavi One Flew over the Kosovo Theater je že vedel, zakaj je igralki, ki je potožila, da so vaje predolge, zabrusil: »Pedikura lahko počaka! Neodvisnost ne more!« Tudi implicitni seksizem te izjave je na mestu: ženskam na Kosovu pripada skrb za lastno lepoto, dom in dobrobit moških glav, slednjim pa … vse ostalo. A ker je nacija »vse ostalo« požrla, je v pedikuri morda več uporništva kot v skandiranju »UÇK«.

*

Ko smo krenili iz Prištine, je Jeton že v prvem križišču moral močno zavreti, da nismo prileteli v voznico, ki je izsilila prednost.

»Jasno, ženska za volanom,« je vzkliknil, nato pa dodal: »Joj, paziti moram, kaj govorim, v avtu imam dve feministki!«

Zavila sem z očmi in pogledala Carlo. Že sem se veselila njene podpore, ko sem se spomnila, da molči, ker ne razume, ne ker ji štos ne bi dišal …

Spomnila sem se na zbornik Zërat / Voices / Glasovi (2006), ki mi ga je prejšnji dan podaril Jeton. Pričevanja sorodnikov izginulih v vojni leta 1999 so zbrali s pomočjo forumskega gledališča. Sedem let kasneje je bilo na Kosovu še vedno pogrešanih okrog 2400 ljudi (leta 2011 se je številka gibala okrog 1900). UNMIK-ov Urad za pogrešane in forenziko je k sodelovanju povabil Center za razvoj otroškega gledališča, ki je v Glasovih dal besedo tako žalujočim, ki so zatrdno vedeli, da se pogrešani ne bodo vrnili, kot tistim, ki jim je upanje vlivalo dejstvo, da jih forenziki še niso poklicali na odvzem krvi.

Ob grozi čakanja na novice, ki si jih nihče ne želi, so se mi v zbornikuzdele najbolj nedoumljive zgodbe žensk, ki od moževega izginotja ali smrti niso smele zapustiti doma. Gospa iz Deçana (Dečanov) je rekla: »Moja sorodnica je med vojno izgubila moža. Od takrat je tast in tašča ne pustita ven. Sama še na avtobus ne sme. Prepričana sta, da bi ljudje, če bi videli, da sama hodi naokrog, rekli ‘Glej, njen mož je mrtev, ona pa se sprehaja po vasi!’«

Jeton Neziraj je moderiral nekatere ponovitve Glasov. Vprašala sem ga, če ženska sme iz hiše v spremstvu otroka.

»Odvisno od tasta,« je skomignil, »a če se ne strinja, je prepoved absolutna. Ni važno, če dobi priložnost za plačano delo zunaj doma. Ni važno, če ima doma bolnega otroka, ki mora k zdravniku. Ni važno, če je ovdovela pri dvajsetih. No, še posebej ne, če je mlada! Od nje je odvisna čast celotne družine«.

»Se pravi, da je v hišnem priporu.«

»Zabavno, ne?«

Ob cesti je bilo pri kontejnerju parkirano kolo z veliko košaro na prtljažniku. Kontejner je bil poln, na gori smeti je neki moški brskal za uporabnimi ostanki.

Pred neko garažo je stalo vsaj petnajst moških. V vrsti. Kakor da čakajo delo. Ali kruh.
»Kaj pa srečanja ženskih skupin? Ena od žensk v knjigi je rekla, da tja lahko gre.«

»Ja, če obstaja, lahko gre. Tudi govori lahko, če le ni moških.«

»In če ne obstaja? Kako ste prišli do pričevanj tam, kjer ni ženskih skupin?«

»Načeloma se ženske na vasi v prisotnosti moških ne smejo oglasiti brez dovoljenja. V našem primeru s tem ni bilo težav, povsod so govorile, a vedeti moraš, da je šlo za izjemno situacijo. Kar smo načeli, je bilo pomembnejše od tradicije.«

»Kaj pa nevidno gledališče, ste to tudi počeli?«

»Z njimi ne, delali smo ga v šolah v Prištini. Uleteli smo k pouku albanščine. Najprej sta vstopila albanska igralca z ravnateljem. Učencem so povedali, da bodo dobili novega učitelja. Za njimi je prišel romski igralec in se jim predstavil kot novi učitelj z diplomo iz albanskega jezika. Ravnatelj mu je izrekel dobrodošlico in odšel, stari učitelj jih je vprašal, kaj mislijo o tem, da jih bo albanščino učil Rom, in potem se je začelo.«

»So se razburjali?«

»Nekateri zelo, drugi so momljali, da no, če ima res diplomo, potem je vse v redu, nekateri so ravnodušno skomigali. Zelo različno.«

»Zanimivo. Misliš, da je ravnateljeva prisotnost močno vplivala na reakcije?«

»Seveda, zanimalo nas je tudi to, kako bodo reagirali na strpnega ravnatelja.«

»Ja, kako bi ravnali, če oblast ne bi bila nacionalistična!«

»Recimo, čeprav – to je že nekaj drugega,« je rekel Jeton. Ozrl se je k sopotnikoma, ki sta skoraj vso pot molčala. Nasmehnil se je in s poudarjenim italijanskim naglasom zaklical: »Eccolaaa, Mitrovicaaa!«

*

Kasneje sem s Carlo in Luco prečkala most. Luca si je vzel čas, fotografiral je reko, breg s kafičem, vojake na mostu, barikado in zbledele srbske zastavice, razpete med golimi drevesnimi vejami. Nekaj korakov stran je iste stvari fotografiral moški, ki je s svojim črnim brezrokavnikom deloval kot vojni reporter. Zdelo se mi je, da sta – da smo – kot mrhovinarji; da lačni tuje nesreče krožimo nad truplom razparanega mesta. V tem, da ga nismo razdejali mi, ni bila nobene utehe.

Ob mostu je stal škatlast spomenik. Popisan je bil z imeni borcev, ki so umrli v – citiram – masakrih Albanske osvobodilne fronte. Na klopi ob spomeniku sta kramljali starejši ženski. Zmenili se nista ne za obeležje ne za nas. To me je pomirilo. Lažje sem počakala, da sta se fotografa pogovorila in moškemu, ki je pristopil k njima, razkazala svojo opremo. Carli se je videlo, da se jim želi pridružiti, a je ostala z mano, prepričana, da tako ali tako ne bo nič razumela. Izkazalo se je, da je moški v brezrokavniku Italijan in dejansko novinar, ki spremlja volitve. Ko smo se poslovili in odpravili proti centru, sem pomislila, da mora biti zadovoljen. Severni del je močno fotogeničen, vidno revnejši od južnega, zato so sveži plakati in zastave v rdeči, modri in beli barvi močno izstopali iz depresivnega ozadja. Še papirčki, ki so vrtinčili v vetru, so slavili Veliko Srbijo.

Carla se je začela ozirati za restavracijami. Predlagala sem ji, da se dobimo kasneje, saj sem želela ujeti sonce. Vleklo me je k tistemu socialističnemu spomeniku nad cerkvijo. Odločila sta se, da se mi bosta pridružila in tako smo krenili po vijugavi cesti med hišami, vgrajenimi v strmi breg. Luca je fotografiral samo zaraščene podrtije, katerim se je videlo, da so bile požgane. Spomnila sem se na Kosovski haiku Arbena Idrizija. V srbskem prevodu se glasi:

Iz zgarišta kuće
diže se oštri dim
samo ne iz dimnjaka.

*

Ob robu ceste je sedela starka. Opirala se je na obe roki in videti je bila precej bleda. Ko smo se približali, je vprašala, če imamo vodo. Odkimala sem, prevedla, a tudi Carla in Luca je nista imela pri sebi.

»Kaj pa kaj sladkega? Sladkor mi je padel.«

Spet sem prevedla in spet smo vsi trije odkimali.

»Hvala,« je rekla, »bo že kdo prišel.«

V tistem sem v nahrbtniku otipala jabolko. Ko sem ji ga dala, so se ji zasvetile oči. Hlastno je ugriznila. Kdo ve, kako dolgo že sedi tukaj, sem pomislila. Bili smo pod vrhom, hiše so se končale niže v bregu. A bila je sobota, na poti smo srečali kar nekaj ljudi.

»Hvala,« je ponovila.

»Ni za kaj. Če hočete, lahko koga pokličem, koga od vaših.«

»Ne, v redu sem, kar pojdite. Še enkrat hvala, thank you!«

»Prav,« sem rekla, se ozrla k sopotnikoma – in videla, da naju je Luca poškljocal. Namenila sem mu morilski pogled.

Skomignil je in se nasmehnil.

Takrat je izza ovinka prišla neka ženska in pomahala starki. Odpravili smo se.

Šele kasneje sem pomislila, da Luci ne moram zameriti. Med njegovim in mojim beleženjem ni nobene razlike. Oba sva autsajderja, »impotentna in varna v svoji kritični superiornosti,« kot pravi Claire Bishop. Ljudje kot je starka ob robu ceste bodo v najinih objavah ostali brez imen. V najboljšem primeru bodo predstavljali sami sebe, v najslabšem jih bova spremenila v alegorije za to ali ono Idejo.

Čeprav: ideja jabolka mi je všeč. Idrizijeve pesmi, ženske, ki strahoma pričakujejo klic, spomeniki, zastave, mednarodna skupnost in prsti na sprožilcih pravijo, da se vojna še ni končala. Medtem ko prevod Idrizijevih pesmi v srbščino, Jetonovo in Qendrino delo, dvojezični literarni večer v Domu kulture in neko drugo jabolko, o katerem bom pisala prihodnjič, pravijo, da se bo.

19. november 2013


5. Še dve jabolki

O privajanju na varčevanje s pitno vodo sem se razpisala v začetku meseca. O izpadih elektrike se ne bom. Dovolj je, če povem, da so nenajavljeni; rekord je bil šest izpadov v enem večeru. Bolj kot to, da se to dogaja leta 2013 pred vrati evropske trdnjave, je strašno, kako hitro se privadiš. Prvič sem še bentila in zvonila pri sosedih, ki so skomigali, kaj češ, tudi mi smo brez. Drugič sem zavzdihnila, se pretipala do vžigalnika in prižgala svečo. Kupila sem jo po prvem izpadu in od takrat jo imam na dosegu roke. Na mizi je – ob čikih, flaširani vodi, MP3 plejerju na baterije in papirnati beležnici. Ker nikoli ne veš.

Te dni naj bi pisala o pisanju v dobi kopipejstanja, šeranja, tvitanja, memov, lajkov in kindlov, vendar se mi ob sveči in svinčniku to zdi … nekam oddaljeno. Zato nazaj k navadam.

Ob prihodu v Prištino sem se čudila, kako to da iz številnih fontan v centru nonstop umetelno curlja, ko pa iz moje pipe nič ne priteče. Že čez nekaj dni so se mi vodnjaki zdeli samoumevni. Razneženo sem se smehljala otrokom, ki postavajo ob vodnjaku na bulvarju med Benettonom in narodnim gledališčem ter občudujejo brizge v neonski roza barvi. Iz betona špricajo v intervalih, njihov ritem spominja na koračnico, posebej ko plosknejo nazaj ob tla je slišati težke vojaške škornje, a kaj bi to, ko pa je vse skupaj tako ljubko in evropsko. Poleg tega je Nemška razvojna banka obljubila, da bo do leta 2016 vsako gospodinjstvo imelo neprekinjen dostop do pitne vode. Pravijo, da se novi vodovod že gradi. Kdo bi se razburjal …

Razburila se je skupina umetnic, ki nastopajo pod imenom Haveit. Na razkošje sredi bede so se julija odzvale s protestnim nastopom Vode ni, a povsod vodnjaki, ko so v fontano pred gledališčem prišle prat perilo. Cunje so namakale v curkih in potem z njimi tleskale po marmornatih tleh, da je – si prestavljam – odmevalo po celem trgu. Iz fotografij je razvidno, da se za performans, ki bi bil lahko tudi akcija za večjo vidnost gospodinjskega dela, niso oblekle v rožnate predpasnike ali – gobnedaj! – tradicionalna oblačila, temveč v tisto, kar nosijo za ples. Nastop je odzvanjal. Za Kosovo 2.0 so povedale, da ne ironizirajo le »stanja stvari«, ampak opozarjajo na to, »kako absurdno je, da se prebivalci privajajo na reze in enostavno čakajo, da bo voda spet pritekla; pogostejši so, bolj se privajajo – namesto da bi reagirali«.

Performans Pregled je potekal 28. marca med protesti pred skupščino. Naperjen je bil proti parlamentarcem, ki so nasprotovali dopolnilu zakona, po katerem bi bile žrtve posilstev iz vojnih let upravičene do odškodnine (okrog 70 evrov na mesec) in drugih oblik institucionalne podpore. S tem bi bilo spolno nasilje tudi na Kosovu prepoznano kot vojni zločin.

Protestnice – protestniki so bili v manjšini – so držale napise »Vse smo Nazlie Bala«. Nazlie Bala je predsednica ženske sekcije stranke Vetëvendosje (Samoodločba) in najvidnejša zagovornica amandmaja. V noči pred protestom sta jo pred vhodom v stanovanje pričakala dva moška. Zgrabila sta jo, jo začela pretepati in ji grozila s smrtjo. Teden dni pred tem jo je pred vrati čakal letak z napisom: »Če misliš še naprej zagovarjat to sramoto, te čaka metek.«

Medtem ko so se moški na ulici pred sramoto branili s pestmi, so ji v skupščini nasprotovali v prosojnih rokavicah. Argumenti: nobena ženska ne bo javno priznala, da je bila posiljena, štirinajst let kasneje tako ali tako ni mogoče preveriti, da so bile ženske, ki trdijo, da so bile posiljene, zares žrtve spolnega nasilja, poleg tega pa število žrtev tako ali tako ni znano. Kaj če se izkaže, da jih je veliko? Državna blagajna je vendar prazna! Ad nauseam. Ko so status vojnih veteranov podeljevali nekdanjim borcem Osvobodilne vojske Kosova, pomanjkanje podatkov ni bilo problematično. Tudi tega, če so se zares izkazali, niso preverjali. Takrat so rekli, da gre za princip.

Skupina Haveit je pred skupščino postavila pogrnjeno mizo z napisom »Ekzaminim«. Zahtevo po ginekološkem pregledu so uprizorile s kladivi za meso. Z njimi so udrihale po jabolkih. Ko so se kladiva zlomila, so še naprej udrihale. Nisem razumela, zakaj so izbrale jabolka. Pojasnile so, da jabolko v folklornih pesmih predstavlja žensko lepoto.

 Vir: Haveit

V parlamentu so amandma po prvem branju sprejeli z večino treh glasov. Septembra je poseben odbor potrdil, da so žrtve vojnega spolnega nasilja upravičene do odškodnin. Zakompliciralo se je oktobra, ko je predstavnik EU Samuel Žbogar odboru predlagal, naj v dopolnilo vključi žrtve, ki so bile prizadete po juniju 1999, ko se je vojna uradno končala. Odziv je bil primeren dejstvu, da se vojna še ni zares končala: žrtve so lahko kosovske Albanke in Albanci, kosovske Srbkinje in Srbi to ne morejo biti. Drugače rečeno: če bo EU vztrajala, amandma nikoli ne bo potrjen.

*

Šestnajstega novembra, večer pred ponovnimi volitvami v severnem delu Kosovske Mitrovice, je na drugi strani razdeljenega mesta potekal literarni večer Do you read me?

Prizorišče je bilo tik ob meji, ob zabarikadiranem mostu. Medtem ko je Dom kulture varovalo deset najetih silakov, je moderatorka v nastopajoče drezala z vprašanjem, čemu služi poezija, če ne more ustaviti vojne.

Halil Matoshi, pesnik in kolumnist časopisa Koha Ditore, je rekel, da je poezija zanj igra, ne aktivizem. Pesmi, ki jih je prebral, so govorile o vojni, a tudi o tem, kako se je državljan Fehmi Agani nekega večera zagledal v odpadlo listje.

Prikupi jih jedan po jedan i stavi u crni džak …
Zatim vide mnogo dece kako zajapurena trče
za leptirima

A Fehmi Agani ni bil katerikoli državljan. Je razlika med igro in aktivizmom samo v obliki? In v jeziku: srbski prevod pesmi napisane v albanščini (še) ne more biti apolitičen. Še posebej ne prevod pesmi o profesorju in pacifističnem politiku, ki je po letu 1989 snoval mrežo kosovskih političnih, socialnih, izobraževalnih in znanstvenih institucij »v senci«. Naj povezovanje dela z življenjem velja za še tako nazadnjaško, Matoshijeve pesmi bereš drugače, če veš, da je bil leto dni zaprt v srbskem taborišču Zabela. Drugače, če veš, da je Agani 8. maja 1999 »izginil«.

Gost presenečenja, igralec Miki Manojlović, je odgovoril z zgodbo.

»Pripotoval sem z druge strani,« je pomignil proti mostu. »Ob tistem kupu … peska so posedali neki frajerji. Vprašal sem jih, če kdaj grejo čez, pa so odkimali. Rekel sem jim, naj nocoj le pridejo, da je poseben večer, da se bo bralo pesmi – v srbščini in albanščini. Zahvalili so se mi, eden pa je vstal in mi dal …«

Iz žepa je povlekel jabolko.

»Ni lepo? Dobil sem ga za dobrodošlico. Mislil sem ga pojesti, a sem si premislil. Domov ga bom vzel v spomin na zelo poseben dogodek. Veste, fantje so sprejeli vabilo. Tamle sedijo,« je pokazal v temno dvorano.

Med sedeži je završalo.

»To mi daje upanje,« je nadaljeval, »upanje, da še ni prepozno. Upam tudi, da se bodo ljudje, ki živijo petdeset metrov narazen, nekoč lahko pogovarjali v albanščini in srbščini, ne le v angleščini.«

Utrgal se je aplavz, ki ni potreboval prevoda.

Jabolka imajo strašansko moč. Tako kot poezija.

26. november 2013