Starejša soseda, tovarniška delavka, odšteva leta do penzije. Pravi,
da je utrujena, a kaj hoče, treba je preživeti. Kako se počutijo moje
prijateljice, ki so že dvajset let pogodbene delavke v kulturi, niti ne
vem. Redko se vidimo, saj imajo preveč dela in premalo časa, honorarji
pa kot običajno zamujajo. Znanke, ki so dosegle ugled kot umetnice in
univerzitetne predavateljice, kdaj pa kdaj potarnajo, da so razočarane
nad sistemom, v katerem kljub svojim talentom in trudu nimajo enakih
možnosti kot moški. Ob vprašanju, kako je z njihovim zdravjem in
socialno varnostjo, zamahnejo z roko. Javno se raje ne pritožujejo.
Mislim si, da zato, ker že vedo, kakšen bo odgovor.
Samooklicane gurujke jim bodo povedale, da bil svet danes lepši, »če
bi bila emancipacija pozicija, ki bi osrečevala ženske«. Poslovne
ženske, ki so vsaj ekonomsko emancipirane, bodo dodale, da tudi njim ni
lahko, saj »paket ‘moderne ženske’ pod pretvezo moči, samostojnosti in
neodvisnosti s sabo nosi praznino, bolečino, velike notranje boje,
bolečino v srcu in duši«. Mojim znankam bodo svetovale, naj si dovolijo,
da v njih »počasi vzklije zopet ženstvenost«, in da naj igrajo »po
notah ljubezni in sreče«; vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Ugleden
politik jim bo svetoval, naj se raje ukvarjajo s poroko, premierova
partnerka pa, da naj dajo prednost partnerjevi karieri; za začetek naj
bo »opravičen gospodinjskega dela«.
Vtis je, da premožne gospe niso srečne. Če niti one niso srečne, kako
naj potem dosežemo srečo vse ostale? Res, kako to, da sreče ni od
nikoder? Kdo nas je ogoljufal?
Psihoanaliza
trdi, da ljudje tako ali tako nismo narejeni za srečo; da preveč
uživamo v trpljenju. K tej depresivni trditvi dodaja, da živimo v časih,
ko nihče več ne verjame v stare avtoritete, ki bi predpisovale, kako
naj živimo, »zato izumljamo nova pravila, ki naj bi regulirala
grozljivost te novo pridobljene svobode« (Renata Salecl). Nova pravila
so lahko zelo stroga; tako stroga, da spominjajo na stara pravila, ki so
ženskam v imenu Boga ali Znanosti zapovedovala molk in delo. Molk danes
ni več popularen, v imenu Kapitala je treba predvsem delati. Če znamo
unovčiti govorjenje, toliko bolje. Če se ob tem še ženstveno smehljamo,
se nam mogoče nasmehne celo sreča.
Težava z novimi-starimi pravili je, da se jih je težko držati, ker se
jim vse več žensk odkrito posmehuje. Te nesramnice namigujejo, da
povratek k staremu redu sploh ni mogoč! Prav zaradi njih je v Sloveniji v
zadnjih dvajsetih letih kljub vsem razprtijam lahko prišlo do konsenza.
Kapital, Znanost in Bog so našli skupnega sovražnika. Za vse naše
tegobe so, jasno, krive »agresivne ženske«, ki »ubijajo pravo
romantiko«. Krive smo feministke, saj zaradi ekonomske neodvisnosti
žensk v romantičnih zvezah »nimamo več področij, v katerih smo ženske
podrejene in v katerih dominirajo moški«. Poleg tega smo feministke v
preteklosti skušale »uničiti zakonsko zvezo«. To nam ni uspelo, a na
srečo naše delo danes nadaljuje »homoseksualni lobi«.
Še najbolj razumno razlago, zakaj so heteroseksualne ženske vseh
starosti in razredov tako utrujene, razočarane in nesrečne, ponuja
biologija. Objektivna znanost pač ne diskriminira. Študije so dokazale,
da si tako feministke kot manj agresivne ženske »za partnerje pogosteje
izbirajo moške, ki imajo bodisi več materialnih dobrin ali pa so
ambicioznejši in imajo vsaj potencial, da bodo te dobrine prinašali ter
jih delili s partnerico in z otroki«. Kako naj torej dosežemo srečo, če
pa nas geni namesto k ljubezni silijo k oportunizmu? Imajo morda na tem
področju več možnosti samske heteroseksualke in lezbični pari, ki si
zaželijo materinske sreče? Znanost pravi, da nikakor. Pravi, da je ta
želja absurdna: »marsikdo ima marsikakšno željo, zdravniki pa mu nismo
dolžni vedno ugoditi«. Ker upanje umre zadnje, ga polagam v roke
ginekologov, ki bodo absurd nemara prepoznali v molitvenem maratonu za
»rešitev nerojenih človeških življenj«, ki te dni poteka v Ljubljani.
Težko bo, saj celo rektor ljubljanske univerze meni, da je problem v
tem, »da ženske nimajo ambicij«. Ženske smo si torej same krive za svojo
nesrečo. In ker smo nesrečne, kljub temu, da smo dosegle vse, kar bi si
lahko želele, je nerazumno (ali vsaj nerazumljivo), da feministke še
vedno vztrajamo, da se nam dogaja krivica, pri tem pa neusmiljeno
napadamo tako moške kot ženske, ki menijo drugače. Še več, zmerjamo jih z
antifeministi, seksisti, šovinisti in homofobi, ko nam vrnejo milo za
drago, pa se razburjamo. Kakor da feministke še nismo dojele, da živimo v
tolerantnih časih, ko moraš spoštovati vsakogar, četudi se ne strinjaš z
njenim ali njegovim mnenjem. Nismo dojele, da nas v resnici nihče ne
obsoja: tako kot vsi ljudje si tudi me zaslužimo spoštovanje, če le
nismo preveč agresivne. Še najbolj spoštovane smo takrat, kadar nas ni
nikjer videti.
V Sloveniji imamo tako verniki kot nevernice to srečo, da nas vsak
dan osrečujejo kar tri državne vere: katoliška vera nas osrečuje z
božjimi zakoni, vera v biologijo nas osrečuje z naravnimi zakonitostmi,
vera v kapitalizem pa s tržnimi zakonitosti. Med našimi verskimi
voditelji občasno prihaja do sporov, vendar se jim v času vsesplošnega
relativizma ni težko zediniti, da je življenje, kot ga poznamo, dobro za
vse. Na to, da troedina vera že od svojega ustoličenja dalje prebivalke
in prebivalce te države peha v nesrečo, je opozarjalo (in še vedno
opozarja) več generacij feministk in lezbičnih aktivistk. Zadnja leta se
jim pridružujejo tudi feministi in gejevski aktivisti.
Že več generacij opozarjajo na laži, s katerimi nas pitata
katolicizem in seksistična znanost. Zaradi bogatih izkušenj so
feministke opazile tudi laž, ki je svoj antifeminizem zavila v ženskam
prijazen jezik. Ta je najnevarnejša, saj se paradoksalno sklicuje na
uspešnost zgodovinskih bojev za emancipacijo. Tako kot vsi drugi
antifeminizmi trdi, da je feminizem nepotreben, ker smo ženske dosegle
vse, kar smo želele. Razlika je v tem, da ga zagovarjajo ženske, ki so
se prav zaradi preteklih bojev lahko dokopale do enake razredne moči,
kot jo imajo privilegirani moški. Dobro izobražene in razredno
privilegirane Slovenke tako danes lahko spodbujajo revne ženske in
delavke, naj v ekonomskih pridobitvah premožnih žensk vidijo pozitivne
spremembe za vse ženske.
Ko nas bodo na mednarodni dan žensk karieristke spet prepričevale, da
lahko uspe vsaka ženska, ki si to dovolj močno želi, da je sreča tik za
vogalom, če le ne bomo preveč pohlepne, ne smemo pozabiti, da svoboda
privilegiranih žensk še vedno zahteva podrejanje vseh ostalih žensk. Ne
smemo pozabiti, da je vse več ljudi, tako žensk, kot revnih in delavskih
moških, nesrečnih in izmozganih zaradi ekonomskega nasilja, ne zaradi
feminizma. In ob še tako srčnem iskanju osebne sreče ne smemo pozabiti,
da je mednarodni dan žensk delavski praznik; da nas bo boj za delavske
pravice morda osvobodili celo od iskanje sreče. Vsekakor nas bo
osvobodil bolj kot ženstveno igranje po notah ljubezni.
Vsi navedki razen citata Renate Salecl so bili na spletnem portalu Spol.si nominirani za seksistično izjavo leta in opremljeni z imeni. Zmagovalca sta bila 8.
marca 2015 na 16. mednarodnem feminističnem in queer festivalu Rdeče
zore »nagrajena« z bodečo nežo.
Kolumna je prvič izšla v mobilnem časopisu
Torek ob petih.
