V oddaji Literarni nokturno na Radiu Ars so 5. oktobra 2015 predvajali mojo kratko zgodbo Golobica, odkupljeno na letošnjem Arsovem natečaju za kratko zgodbo. Ker posnetek ni dostopen na Arsovi spletni strani, zgodbo objavljam spodaj.
Komisija (Mateja Perpar, Andrej Stopar in Marjan Kovačevič) je ob 379-ih zgodbah, ki so prispele na natečaj, dobila vtis, da "žanr kratke kratke zgodbe piscem povzroča težave, saj pisanje pogosto daje vtis neuravnoteženosti, z dolgim uvodom in prekratkim oziroma prehitrim razpletom. Poleg tega gre v večini primerov za osebne izpovedi, ki le redko presegajo tožbe nad neuresničenostjo posameznika ter občutek nemoči in praznine ob soočenju z realnostjo".
Golobica
Ob dveh popoldne so bile vse klopi v parku zasedene. Prosta je bila samo klop ob klošarki na koncu kostanjevega drevoreda. Zavila sem tja in sedla med visoki drevesi, ki sta mi zakrili pogled na klošarko. Kostanj na levi je zakril tudi pogled na gospo v kostimu, ki je sedela na drugi strani.
Dan je bil lep, sveže opran. K starim zelenim klopem je sililo grmovje, v katerem so čivkali vrabci. Iz povoščene vrečke sem vzela dva kosa pice in se nagnila naprej, da mi maščoba ne bi pokapljala edinih celih hlač in čevljev. Zagrizla sem v slastno kosilo.
Prihiteli so vrabci, za njimi golobi. Postopali so okrog klopi in čakali na ostanke. Prvi kos pice sem pojedla sama, od drugega sem odtrgala skorjo in jo nadrobila ptičem. Vsi hkrati so se zagnali v drobtine, golobi zibaje, vrabci naravnost in prehitro za okorne golobe; spretno so jim spodnašali koščke izpod kljunov. Nov košček skorje sem vrgla pred enega manjših golobov, stran od vrabcev, a tudi on je šavsali v prazno. Vrabci so že hiteli pod grmovje – s plenom, ki je bil prevelik za njihove kljunčke.
»Zadušite se,« sem rekla pogoltnežem.
Za drevesom, kjer je sedela klošarka, sem zaslišala mrmranje. Se tudi ona pogovarja s ptiči, sem se namuznila. Prvič sem jo videla pred dvema mesecema. V istem parku, prav tako po poletni plohi. Takrat sem mislila, da je popotnica, ki pogumno spi kar na prostem. Mlada, visoka, dolgolasa in močno zagorela se je sklanjala nad isto klop, kjer je sedela zdaj, in iz svojega nahrbtnika jemala premočene obleke. Od spalne vreče, ki jo je razprostrla čez naslonjalo, je curljala voda. Ko se bo posušila, bo krenila dalje, sem pomislila. A naslednjega dne je bila še vedno v parku. Dan zatem tudi. In tako že ves julij in avgust.
V tistem so se ptiči razbežali. Izza drevesa je stopila klošarka z rokami, uprtimi v pas. Videti je bila jezna. Previdno sem jo pozdravila, a me ni slišala. Gledala je proti sosednjim klopem.
»Jo vidiš?« je rekla.
Nagnila sem se naprej. Na klopeh med kostanji so vsaka zase sedele ženske. Urejene, najbrž iz okoliških pisarn. Najbliže je bila gospa v sivem kostimu. S plastičnim priborom je zajemala rezance iz stiroporne posode.
Skomignila sem.
Klošarka se je nemirno prestopala na mestu. Naenkrat je dvignila roko in s prstom pokazala na žensko v kostimu. »Krava! Sovraži golobe!« je zakričala. Dolgi črni lasje so ji zaplesali okrog divjih oči.
Uradnica jo je slišala. Boječe se je ozrla k nama.
»Nisi videla, prej je hotela pohodit goloba, toliko, da ga ni ubila. Krava neumna!« Obrnila se je k meni in me premerila z dolgim pogledom. »Ti si v redu, vidim, da si v redu. Ja. Ampak ona ...« Spet je naperila prst v sosedo. »Golobi niso prišli iz Amerike, da boš ti hodila po njih!«
»Saj ni bilo nalašč,« sem jo skušala pomiriti. »Mogoče se ji je zapletel med noge.«
»Zapletel, ja.«
»Kako to misliš, da so prišli iz Amerike?«
Klošarka je odtrgala oči od prestrašene gospe. »Ja, kako – s Kolumbom!«
Zasmejala sem se. Ni se odzvala. Gledala je golobe, ki so se drenjali ob njenih preklastih nogah. Potem se je naglo obrnila, da so ptiči zafrfotali, in izginila za kostanjem. Vrnila se je z zavojem riževih vafljev. Začela jih je drobiti in metati ptičem, in ko so prihiteli k njej, se ji je čez usta razlegel nasmeh. »Pridite, punce moje, jejte« jim je prigovarjala. »Najprej ve, punce imajo prednost.«
Preden sem jo utegnila vprašati, kako ve, da gre za samice, je pokazala na manjšega, sivorjavega goloba. »Spoznaš jih po barvi,« je rekla, »punce so svetlejše, lepše. Ja, golobice moje,« se je nagnila k pticam, ki so se plašno umaknile, »najlepše ste.« Vrgla jim je novo pest drobtin in se začela ritensko umikati proti svoji klopi. Jata ji je sledila.
Zagledala sem se v ohlajene ostanke pice na svojih kolenih. V zadregi sem pomislila, da ji nisem ponudila niti koščka, medtem ko je sama razdajala vaflje golobom. Čisto mogoče, da bo zaradi tega ostala lačna. Odločila sem se, da ji bom dala nekaj drobiža, a mi pica vseeno ni teknila. Spraševala sem se, kako se je znašla na cesti. Stara je bila največ trideset let in videti je bila zdrava, nikakor ne na drogi. Tudi na alkoholu ne. Samo njen pogled me je begal. Ko se je odločila, da sem »v redu«, me je pogledala predirljivo, a vendar od daleč, odsotno, kakor da ni zares tam. Morda je na tabletah, sem tuhtala, ko sem zaslišala njen krik.
»Glej ga, prasca, si ga videla?!«
Jezno je strmela v ptiče. Nič nenavadnega nisem opazila, golobi in vrabci so se kot običajno gnetli pred klopjo. Vprašujoče sem jo pogledala.
»Nisi videla?« Pokazala je na večjega, temno sivega goloba s svetlikavim obročem okrog vratu. »Na ta malo se je spravil. Naskočit jo je hotel, a se je umaknila. Glej! Saj vidiš, da hoče samo v miru pojest do konca. Marš,« je brcnila proti golobu. Jata se je leno razbežala in se v hipu vrnila k njenim nogam. Temni golob je še naprej zasledoval golobico. Medtem ko je v cikcaku stopicljala pred njim in kljuvala po tleh, ji je skušal prestreči pot. Ko se ji je približal, je klošarka planila nadenj. »Prasec,« je zakričala, »pusti jo, poberi se!« Golob je stekel stran, ona pa v japonkah za njim. Pognal se je od tal in poletel k spomeniku sredi parka. Sledila mu je vsa jata. Klošarka se je ustavila sredi poti, nekaj je zakričala in s pestjo zažugala golobu. Nato ji je roka omahnila ob telo. Počasi se je obrnila in vrnila k meni.
Ni me pogledala. Strmela je v vrabce pri mojih nogah. »Vi kar jejte,« je rekla mirneje, »jaz bom šla na pico.«
»Imaš dovolj denarja?«
»No, če lahko kaj primakneš zraven …« me je ošinila.
Prikimala sem in iz žepov izbrskala drobiž. »Vzemi, ni veliko, a za kos bo dovolj.«
»V redu bo,« je rekla, »ta velik denar moraš zadržat zase.« Ozrla se je k svoji klopi. »Počakaj,« je rekla in izginila za drevo. Kmalu se je vrnila z zmečkano vrečico. V njej so samevale tri suhe fige. »Vzemi,« je rekla.
»Raje jih imej zase,« sem odkimala.
»Ne, zate so. Ti si v redu.«
»Hvala,« sem odgovorila, »ti si tudi.«
Fige sem pospravila v žep. Mimo klopi, s katere je klošarka pregnala gospo v kostimu, sem šla z olajšanjem človeka, ki ima kam iti.
Tistega večera je močno deževalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar