O napovedanem zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo se govori kot o rezu v kulturo. Če metaforo o rezanju vzamem dobesedno, bi početje trenutne vlade lahko opisala kot samopoškodovanje. Psihologizacija je povsem na mestu, saj govor o rezih nekaj tako velikega in razpršenega, kot je državna politika, skrči na eno samo nasilno in obenem ranjeno telo – in z zategovanjem pasov ni nič drugače.
Naj poskusim: država, ki se reže, agresijo naperi proti sami sebi. Ima nizko samopodobo, sovraži se, zaprta je vase, depresivna in tesnobna, občutljiva na zavrnitev, prepričana, da ni zmožna obvladovati težav in da nima ne nadzora ne moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se počuti nerazumljeno, da se boji intimnosti in odgovornosti, da ima težave pri izražanju svojih čustev. Samopoškodovanje je njen disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja teh težav. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa.
Ni povsem jasno, čigavo je to telo, a če predpostavimo, da državo sestavljamo tako vladani kot vladajoči, in da bo rezanje kulture škodilo vsem, potem gre dejansko za samouničevalno politiko. A metafora rezanja ni le slikovita, je tudi priročna. Ker si metaforično telo bolečino zadaja kar sámo, na ta način poosebljena država izbriše razliko med ljudmi, ki režejo, in ljudmi, ki bolijo. Izbriše dejstvo, da bodo rezi v kulturo dolgoročno res škodili vsem, kratkoročno pa predvsem ranjenim, ki bi zbežali čim dlje od nožev, a kaj, ko so odvisni od proračunskih sredstev.
Ne govorim o samozaposlenih v kulturi, ti se že pregovorno vedno znajdemo. Govorim o nevladnih organizacijah in javnih zavodih. Društvo Asociacija je v protestnem odzivu na avgusta napovedano krčenje sredstev (govorilo se je o 17 milijonih evrov v letu 2016 in 20 milijonih v letu 2017) ugotavljalo, da bi se ob takšnem upadu sredstev zaprlo od dvesto do štiristo nevladnih organizacij, medtem ko bi javni zavodi, kot so knjižnice, muzeji in arhivi, zmanjšali obseg dela, zapirali prostore in odpuščali delavce. Toda javni zavodi morajo že sedaj iskati dodatna sredstva na projektnih razpisih zunaj države in že sedaj si nižajo stroške s povečevanjem števila pogodbenih delavcev na račun zaposlenih. Med vse pogostejše strategije preživetja javnih zavodov spada tudi trženje oziroma oddajanje prireditvenih prostorov zunanjim organizatorjem.
S tovrstnimi »javno-zasebnimi partnerstvi« načelom ni nič narobe. Korist je lahko obojestranska: javni zavodi dobijo denar za svojo neprofitno dejavnost, organizatorji komercialnih dogodkov in ljudje, ki na njih nastopajo, pa z umestitvijo na priznano kulturno prizorišče pridobijo ugled in deloma tudi občinstvo – še toliko bolj, če javni zavod dogodek promovira pod svojim imenom. Težave nastopijo, če javna ustanova svoje prostore odda kateremukoli zunanjemu organizatorju, ki dobro plača. V tem primeru se lahko zgodi, da so vsebine komercialno naravnanih dogodkih v popolnem nasprotju z javnim interesom, vendar se z njim lahko kitijo, ker se odvijajo v javnih zavodih. In ko se na javni zavod naslovi kritika, da (denimo) seksistične, homofobne ali rasistične vsebine nimajo tam kaj iskati, se vodstvo vse pogosteje distancira, rekoč da dogodek pripravlja zunanji organizator, zato vsebinsko ni povezan z javnim zavodom. Poleg tega dogodka ne morejo odpovedati, ker potrebujejo denar.
V preteklosti so bili ugovori proti zunanjim prireditvam z diskriminatornimi vsebinami pogosto uspešni. Če ne prej, so se vodstva javnih zavodom morala odzvati in ukrepati, ko so se kritiki obrnili na širšo javnost, saj so spoznala, da je ugled njihovega kulturnega prizorišča dragocenejši od najemnine, pa čeprav so slednjo nedvomno potrebovala. Če se bodo sredstva za kulturo dejansko zmanjšala do napovedane mere, bodo javni zavodi še pogosteje oddajali svoje prostore v najem komercialnim ponudnikom, pri tem, komu jih bodo oddali, pa bodo vse manj izbirčni. Argument, da ne gre drugače, ker potrebujejo denar za vzdrževanje prostorov in prirejanje nedobičkonosnih dogodkov, bo imel vse pogosteje zadnjo besedo, pa čeprav bodo tisti, ki ga bodo v odgovor na kritike izrekali, vedeli, da govorijo jezik denarja iz lastne nemoči.
Po najbolj črnem scenariju bodo tudi v javnih zavodih postopoma prevladale potrošne vsebine, namenjene brisanju razlik, znanja in spomina na čase, ko se je s protestom še dalo kaj doseči. In manj ko bo prireditev, ki bi na to opozarjale, manj bo ljudi, ki bi jih to sploh zmotilo. Če koga bo zmotilo in se bo oglasil, je vprašanje, če ga bo kdo podprl. Po tem črnem scenariju bo vse manj ljudi, ki bodo od države zahtevali, da odvrže svoj nož, kot tudi vse manj ljudi, ki bodo svoje brazgotinasta telesa zastavili za kulturo brez države in trga, za samoorganizirane dogodke, kjer se je vedno dalo narediti vse živo – brez denarja in brez samopoškodovanja. K sreči še nismo tam. Zato velja podpisati peticijo proti rezom v kulturi, nadlegovati javne zavode s svojimi kritikami in predlogi, podpirati nevladne organizacije, obiskovati samonikla prizorišča in si lajšati napetost ob pogledu na tisti vse bolj skrhani nož.
Prvič objavljeno v Dnevniku, 29.9.2015.
Ni komentarjev:
Objavite komentar