Strani

26. okt. 2015

Prva radijska oddaja Pisani svet



Pisani svet
Radijska oddaja brez vonja, barve in okusa.
 
V oddaji s pripovedovanjem zgodb obujamo pozabljene vezi med dejstvi in domišljijo, med objektivno in subjektivno resnico. Izpostavljamo obrobne zgodbe, za katere v uradni interpretaciji zgodovine praviloma ni prostora. Prednost dajemo pripovedovalcem iz Cerkljanske in njene širše okolice. Zgodbe razumemo široko, kot ustne in zapisane pripovedi na presečišču mnogih kultur. 
 
Navdušeni nad albanskim prevodom mladinskega romana Pisani svet (1958) Franceta Bevka, ki je dodobra potujil njegovo pričakovano domačnost, smo oddajo naslovili po njem. V Pisanem svetu pripovedujemo zgodbe o umetnosti, podprte z glasbo manj znanih izvajalcev in izvajalk: kantavtork, ljudskih pevcev, zvočne poezije, bluesa, hip hopa in drugih zgovornih zvrsti. 
 
Prva oddaja
V prvi oddaji bo cerkljanski pek Fato Krasniqi prebral odlomek iz albanskega prevoda romana Pisani svet (1958) Franceta Bevka. Naš gost bo Berto Peternelj, avtor radijske igre Pravljica o fantu, ki je rad zahajal v bar Pr´Gabrijelu. Predvajamo odlomke iz njegove zvočne pravljice, njegovo poezijo in intervju, posnet nikjer drugje kot Pr' Gabrijelu; o tem, kako je pank prišel v Cerkno, kako je zvenel prvi koncert Laibachov, kako je Berto preživel vojsko, Eto in psihiatrijo, in kako danes razmišlja o norosti, umetnosti in času. Oddajo bomo zaključili s pogovorom o prisvajanju in umeščanju umetniških del v nove kontekste ob primeru fotografije pripovedovalca ljudstva !Kung San, ki smo si jo izposodili za oddajo s sposojenim imenom – brez vonja, barve in okusa. 
 
Oddajo pripravljamo Small but Dangers in Tea Hvala.  
 
Vabljene, vabljeni k poslušanju v ponedeljek, 26. oktobra 2015, ob 21h.
Napol v živo na frekvencah radia Primorski val ali na spletu, kasneje tukaj.
Kontakt: simon.hudolin.salchi@gmail.com 
 
Naslednji oddaji bosta na sporedu 23. novembra in 28. decembra 2015. 
 
Da je svet pisan, verjamejo tudi Občina Cerkno, Primorski val, CMAK in GAYA Cerkno.

15. okt. 2015

Oddaja Sektor Ž: I sing the body electric

Jordan Reyne na Mestu žensk, foto Nada Žgank

I sing the body electric

V oktobrskem Sektorju Ž se sprašujemo, kako to, da je dr. Marjana Dolgana, avtorja Literarnega atlasa Ljubljane, začel “preganjati čas” (Delo, 30.10.2014) ravno takrat, ko bi moral v to enciklopedično delo vključiti književnice - in odgovarjamo s protestnim pismom Društva Vita Activa ter portala spol.si.

Sledi prispevek o še eni odsotnosti. Tea H. je v nemškem Halleju obiskala queerovsko-feministični festival kju_point, kjer je intervjuvala Helen Hahmann, izkušeno soustvarjalko skupnostnega radia Corax. Spregovorila je o svojem videnju razlogov, zakaj na radijskih postajah, tudi Coraxu, še vedno dela precej manj žensk kot moških, in o prizadevanjih, da bi k sooblikovanju radia privabila več ljudi, ki se opredeljujejo kot ženske.

Oddajo bo sklenila reportaža z dogodka, ki uteleša vidnosti umetnic: 21. festivala Mesto žensk. Klara O. bo govorila o nastopu pevskega zbora Praksa (Kino Šiška), okrogli mizi Mreža kulturnih praks družbenega spola JV Evrope (Galerija ŠKUC), filmu Moja sestra suhica (Kinodvor), predstavi Gotharama (Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana) in animaciji Kamenje v mojem žepu (Kinodvor). Obravnavale bomo tudi okroglo mizo Ženske-umetnost-politika (Atrij ZRC) in priložnostno izdajo Časopisa za kritiko znanosti o “Mestu žensk” in “Zamolčanih zgodovinah”.

Vabljene_i k poslušanju v soboto, 17. oktobra, ob 12h v živo na Radiu Študent. Kasneje v arhivu.
 
*

In the October edition of Sektor Ž (Sector F), we wonder how is it possible that dr. Marjan Dolgan, the author of the encyclopaedic Literarni atlas Ljubljane (Atlas of Literature in Ljubljana) “ran out of time” (Delo, 30.10.2014) just when it was time to include women writers in the book - and we respond by publishing the protest letter, written by association Vita Activa and webpage spol.si.

The next feature is about another absence. Tea H. visited the queer-feminist festival kju_point in Halle, Germany, where she interviewed Helen Hahmann, the experienced radio maker and board member of Halle’s community radio station Corax. Helen Hahmann addressed the gender asymmetry at Radio Corax and other radio stations, and explained the educational efforts Corax has been making in order to attract more female-identified authors.

We will round up the show with a report from a festival that embodies the visibility of women artists: the 21st City of Women festival. We will speak about the concert of the choir Praksa, the Cultural Gender Practices Network of the South-Eastern Europe panel discussion, the film My Skinny Sister, the performance Gotharama, the animated film Rocks in my Pockets, and the panel discussion Women-Art-Politics, accompanied by the presentation of the special issue of Journal for the Critique of Science (ČKZ) on “City of Women” and “Silenced Histories”.

Tune in! Saturday, October 17th at 12.00 live at Radio Študent. Later in our archive.

The title of the show taken from Walt Whitman's poem "I sing the body electric" (Leaves of Grass, 1856)

Kratka zgodba Golobica na Radiu Ars

V oddaji Literarni nokturno na Radiu Ars so 5. oktobra 2015 predvajali mojo kratko zgodbo Golobica, odkupljeno na letošnjem Arsovem natečaju za kratko zgodbo. Ker posnetek ni dostopen na Arsovi spletni strani, zgodbo objavljam spodaj. 

Komisija (Mateja Perpar, Andrej Stopar in Marjan Kovačevič) je ob 379-ih zgodbah, ki so prispele na natečaj, dobila vtis, da "žanr kratke kratke zgodbe piscem povzroča težave, saj pisanje pogosto daje vtis neuravnoteženosti, z dolgim uvodom in prekratkim oziroma prehitrim razpletom. Poleg tega gre v večini primerov za osebne izpovedi, ki le redko presegajo tožbe nad neuresničenostjo posameznika ter občutek nemoči in praznine ob soočenju z realnostjo".


Golobica

Ob dveh popoldne so bile vse klopi v parku zasedene. Prosta je bila samo klop ob klošarki na koncu kostanjevega drevoreda. Zavila sem tja in sedla med visoki drevesi, ki sta mi zakrili pogled na klošarko. Kostanj na levi je zakril tudi pogled na gospo v kostimu, ki je sedela na drugi strani.

Dan je bil lep, sveže opran. K starim zelenim klopem je sililo grmovje, v katerem so čivkali vrabci. Iz povoščene vrečke sem vzela dva kosa pice in se nagnila naprej, da mi maščoba ne bi pokapljala edinih celih hlač in čevljev. Zagrizla sem v slastno kosilo.

Prihiteli so vrabci, za njimi golobi. Postopali so okrog klopi in čakali na ostanke. Prvi kos pice sem pojedla sama, od drugega sem odtrgala skorjo in jo nadrobila ptičem. Vsi hkrati so se zagnali v drobtine, golobi zibaje, vrabci naravnost in prehitro za okorne golobe; spretno so jim spodnašali koščke izpod kljunov. Nov košček skorje sem vrgla pred enega manjših golobov, stran od vrabcev, a tudi on je šavsali v prazno. Vrabci so že hiteli pod grmovje – s plenom, ki je bil prevelik za njihove kljunčke.

»Zadušite se,« sem rekla pogoltnežem.

Za drevesom, kjer je sedela klošarka, sem zaslišala mrmranje. Se tudi ona pogovarja s ptiči, sem se namuznila. Prvič sem jo videla pred dvema mesecema. V istem parku, prav tako po poletni plohi. Takrat sem mislila, da je popotnica, ki pogumno spi kar na prostem. Mlada, visoka, dolgolasa in močno zagorela se je sklanjala nad isto klop, kjer je sedela zdaj, in iz svojega nahrbtnika jemala premočene obleke. Od spalne vreče, ki jo je razprostrla čez naslonjalo, je curljala voda. Ko se bo posušila, bo krenila dalje, sem pomislila. A naslednjega dne je bila še vedno v parku. Dan zatem tudi. In tako že ves julij in avgust.

V tistem so se ptiči razbežali. Izza drevesa je stopila klošarka z rokami, uprtimi v pas. Videti je bila jezna. Previdno sem jo pozdravila, a me ni slišala. Gledala je proti sosednjim klopem.

»Jo vidiš?« je rekla.

Nagnila sem se naprej. Na klopeh med kostanji so vsaka zase sedele ženske. Urejene, najbrž iz okoliških pisarn. Najbliže je bila gospa v sivem kostimu. S plastičnim priborom je zajemala rezance iz stiroporne posode.

Skomignila sem.

Klošarka se je nemirno prestopala na mestu. Naenkrat je dvignila roko in s prstom pokazala na žensko v kostimu. »Krava! Sovraži golobe!« je zakričala. Dolgi črni lasje so ji zaplesali okrog divjih oči.

Uradnica jo je slišala. Boječe se je ozrla k nama.

»Nisi videla, prej je hotela pohodit goloba, toliko, da ga ni ubila. Krava neumna!« Obrnila se je k meni in me premerila z dolgim pogledom. »Ti si v redu, vidim, da si v redu. Ja. Ampak ona ...« Spet je naperila prst v sosedo. »Golobi niso prišli iz Amerike, da boš ti hodila po njih!«

»Saj ni bilo nalašč,« sem jo skušala pomiriti. »Mogoče se ji je zapletel med noge.«

»Zapletel, ja.«

»Kako to misliš, da so prišli iz Amerike?«

Klošarka je odtrgala oči od prestrašene gospe. »Ja, kako – s Kolumbom!«

Zasmejala sem se. Ni se odzvala. Gledala je golobe, ki so se drenjali ob njenih preklastih nogah. Potem se je naglo obrnila, da so ptiči zafrfotali, in izginila za kostanjem. Vrnila se je z zavojem riževih vafljev. Začela jih je drobiti in metati ptičem, in ko so prihiteli k njej, se ji je čez usta razlegel nasmeh. »Pridite, punce moje, jejte« jim je prigovarjala. »Najprej ve, punce imajo prednost.«

Preden sem jo utegnila vprašati, kako ve, da gre za samice, je pokazala na manjšega, sivorjavega goloba. »Spoznaš jih po barvi,« je rekla, »punce so svetlejše, lepše. Ja, golobice moje,« se je nagnila k pticam, ki so se plašno umaknile, »najlepše ste.« Vrgla jim je novo pest drobtin in se začela ritensko umikati proti svoji klopi. Jata ji je sledila.

Zagledala sem se v ohlajene ostanke pice na svojih kolenih. V zadregi sem pomislila, da ji nisem ponudila niti koščka, medtem ko je sama razdajala vaflje golobom. Čisto mogoče, da bo zaradi tega ostala lačna. Odločila sem se, da ji bom dala nekaj drobiža, a mi pica vseeno ni teknila. Spraševala sem se, kako se je znašla na cesti. Stara je bila največ trideset let in videti je bila zdrava, nikakor ne na drogi. Tudi na alkoholu ne. Samo njen pogled me je begal. Ko se je odločila, da sem »v redu«, me je pogledala predirljivo, a vendar od daleč, odsotno, kakor da ni zares tam. Morda je na tabletah, sem tuhtala, ko sem zaslišala njen krik.

»Glej ga, prasca, si ga videla?!«

Jezno je strmela v ptiče. Nič nenavadnega nisem opazila, golobi in vrabci so se kot običajno gnetli pred klopjo. Vprašujoče sem jo pogledala.

»Nisi videla?« Pokazala je na večjega, temno sivega goloba s svetlikavim obročem okrog vratu. »Na ta malo se je spravil. Naskočit jo je hotel, a se je umaknila. Glej! Saj vidiš, da hoče samo v miru pojest do konca. Marš,« je brcnila proti golobu. Jata se je leno razbežala in se v hipu vrnila k njenim nogam. Temni golob je še naprej zasledoval golobico. Medtem ko je v cikcaku stopicljala pred njim in kljuvala po tleh, ji je skušal prestreči pot. Ko se ji je približal, je klošarka planila nadenj. »Prasec,« je zakričala, »pusti jo, poberi se!« Golob je stekel stran, ona pa v japonkah za njim. Pognal se je od tal in poletel k spomeniku sredi parka. Sledila mu je vsa jata. Klošarka se je ustavila sredi poti, nekaj je zakričala in s pestjo zažugala golobu. Nato ji je roka omahnila ob telo. Počasi se je obrnila in vrnila k meni.

Ni me pogledala. Strmela je v vrabce pri mojih nogah. »Vi kar jejte,« je rekla mirneje, »jaz bom šla na pico.«

»Imaš dovolj denarja?«

»No, če lahko kaj primakneš zraven …« me je ošinila.

Prikimala sem in iz žepov izbrskala drobiž. »Vzemi, ni veliko, a za kos bo dovolj.«

»V redu bo,« je rekla, »ta velik denar moraš zadržat zase.« Ozrla se je k svoji klopi. »Počakaj,« je rekla in izginila za drevo. Kmalu se je vrnila z zmečkano vrečico. V njej so samevale tri suhe fige. »Vzemi,« je rekla.

»Raje jih imej zase,« sem odkimala.

»Ne, zate so. Ti si v redu.«

»Hvala,« sem odgovorila, »ti si tudi.«

Fige sem pospravila v žep. Mimo klopi, s katere je klošarka pregnala gospo v kostimu, sem šla z olajšanjem človeka, ki ima kam iti.

Tistega večera je močno deževalo.

3. okt. 2015

Kako skrhati nož?

O napovedanem zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo se govori kot o rezu v kulturo. Če metaforo o rezanju vzamem dobesedno, bi početje trenutne vlade lahko opisala kot samopoškodovanje. Psihologizacija je povsem na mestu, saj govor o rezih nekaj tako velikega in razpršenega, kot je državna politika, skrči na eno samo nasilno in obenem ranjeno telo – in z zategovanjem pasov ni nič drugače.

Naj poskusim: država, ki se reže, agresijo naperi proti sami sebi. Ima nizko samopodobo, sovraži se, zaprta je vase, depresivna in tesnobna, občutljiva na zavrnitev, prepričana, da ni zmožna obvladovati težav in da nima ne nadzora ne moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se počuti nerazumljeno, da se boji intimnosti in odgovornosti, da ima težave pri izražanju svojih čustev. Samopoškodovanje je njen disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja teh težav. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa.

Ni povsem jasno, čigavo je to telo, a če predpostavimo, da državo sestavljamo tako vladani kot vladajoči, in da bo rezanje kulture škodilo vsem, potem gre dejansko za samouničevalno politiko. A metafora rezanja ni le slikovita, je tudi priročna. Ker si metaforično telo bolečino zadaja kar sámo, na ta način poosebljena država izbriše razliko med ljudmi, ki režejo, in ljudmi, ki bolijo. Izbriše dejstvo, da bodo rezi v kulturo dolgoročno res škodili vsem, kratkoročno pa predvsem ranjenim, ki bi zbežali čim dlje od nožev, a kaj, ko so odvisni od proračunskih sredstev.

Ne govorim o samozaposlenih v kulturi, ti se že pregovorno vedno znajdemo. Govorim o nevladnih organizacijah in javnih zavodih. Društvo Asociacija je v protestnem odzivu na avgusta napovedano krčenje sredstev (govorilo se je o 17 milijonih evrov v letu 2016 in 20 milijonih v letu 2017) ugotavljalo, da bi se ob takšnem upadu sredstev zaprlo od dvesto do štiristo nevladnih organizacij, medtem ko bi javni zavodi, kot so knjižnice, muzeji in arhivi, zmanjšali obseg dela, zapirali prostore in odpuščali delavce. Toda javni zavodi morajo že sedaj iskati dodatna sredstva na projektnih razpisih zunaj države in že sedaj si nižajo stroške s povečevanjem števila pogodbenih delavcev na račun zaposlenih. Med vse pogostejše strategije preživetja javnih zavodov spada tudi trženje oziroma oddajanje prireditvenih prostorov zunanjim organizatorjem.

S tovrstnimi »javno-zasebnimi partnerstvi« načelom ni nič narobe. Korist je lahko obojestranska: javni zavodi dobijo denar za svojo neprofitno dejavnost, organizatorji komercialnih dogodkov in ljudje, ki na njih nastopajo, pa z umestitvijo na priznano kulturno prizorišče pridobijo ugled in deloma tudi občinstvo – še toliko bolj, če javni zavod dogodek promovira pod svojim imenom. Težave nastopijo, če javna ustanova svoje prostore odda kateremukoli zunanjemu organizatorju, ki dobro plača. V tem primeru se lahko zgodi, da so vsebine komercialno naravnanih dogodkih v popolnem nasprotju z javnim interesom, vendar se z njim lahko kitijo, ker se odvijajo v javnih zavodih. In ko se na javni zavod naslovi kritika, da (denimo) seksistične, homofobne ali rasistične vsebine nimajo tam kaj iskati, se vodstvo vse pogosteje distancira, rekoč da dogodek pripravlja zunanji organizator, zato vsebinsko ni povezan z javnim zavodom. Poleg tega dogodka ne morejo odpovedati, ker potrebujejo denar.

V preteklosti so bili ugovori proti zunanjim prireditvam z diskriminatornimi vsebinami pogosto uspešni. Če ne prej, so se vodstva javnih zavodom morala odzvati in ukrepati, ko so se kritiki obrnili na širšo javnost, saj so spoznala, da je ugled njihovega kulturnega prizorišča dragocenejši od najemnine, pa čeprav so slednjo nedvomno potrebovala. Če se bodo sredstva za kulturo dejansko zmanjšala do napovedane mere, bodo javni zavodi še pogosteje oddajali svoje prostore v najem komercialnim ponudnikom, pri tem, komu jih bodo oddali, pa bodo vse manj izbirčni. Argument, da ne gre drugače, ker potrebujejo denar za vzdrževanje prostorov in prirejanje nedobičkonosnih dogodkov, bo imel vse pogosteje zadnjo besedo, pa čeprav bodo tisti, ki ga bodo v odgovor na kritike izrekali, vedeli, da govorijo jezik denarja iz lastne nemoči.

Po najbolj črnem scenariju bodo tudi v javnih zavodih postopoma prevladale potrošne vsebine, namenjene brisanju razlik, znanja in spomina na čase, ko se je s protestom še dalo kaj doseči. In manj ko bo prireditev, ki bi na to opozarjale, manj bo ljudi, ki bi jih to sploh zmotilo. Če koga bo zmotilo in se bo oglasil, je vprašanje, če ga bo kdo podprl. Po tem črnem scenariju bo vse manj ljudi, ki bodo od države zahtevali, da odvrže svoj nož, kot tudi vse manj ljudi, ki bodo svoje brazgotinasta telesa zastavili za kulturo brez države in trga, za samoorganizirane dogodke, kjer se je vedno dalo narediti vse živo – brez denarja in brez samopoškodovanja. K sreči še nismo tam. Zato velja podpisati peticijo proti rezom v kulturi, nadlegovati javne zavode s svojimi kritikami in predlogi, podpirati nevladne organizacije, obiskovati samonikla prizorišča in si lajšati napetost ob pogledu na tisti vse bolj skrhani nož.


Prvič objavljeno v Dnevniku, 29.9.2015.